Strijc Oblak I.
epo hišo je imel strijc Oblak. Pa kaj hiša, vrt — ta je bil še le krasen, kakor
rga ni bilo ne blizu ne daleč. Drevesa so stala v vrstah, kakor vojaki; gredice so bile posute s pisanimi cvetieami, kakor bi jih pregrnil z lepinai preprogrami. Po stezah se je pa belil droben pesek.
Če vam povem, da je bil strijc Oblak sam, popolnoma sam, in da je imel le staro deklo Maro, ki mu je gospodinjila, poreeete izvestno: nSkoda, da ni imel nečakov in strijčnikov in pa svojih otrok! To bi se bili veselili ukusnega ovočja in pletli vence iz dehtečih cvetie!"
Ali motite se, če menite, da ni bilo veselega petja, vriskanja in raladega življenja v njegovem vrtu. V strijc Oblakovem vrtu je bila vsa vaška mladina kakor doma. Komaj so čakali dečki, da je nekoliko odlezel sneg, vže so kar vreli k strijcu Oblaku, ki je navadno sedel pod staro jablano na pripravni klopici. — Bil je vžft precej prileten mož, ali jako prijazen. Posebuo otroke je ljubil nad vse. Nosil je kratko, rujavo suknjo in majheno črno čepico.
Na vrtu si ga težko dobil drugače opravljenega. Ker je bil jako dober, po-strežljiv in prijazen, ljnbila ga je vsa vas in zato so mn nadeli tndi naziv ,strijc.' Staro in mlado ga je poznalo le kot ,strijc-Oblaka.'
rNo, strije, kdaj začnemo kopati in cepiti ? Tako gorko je vže ?" Tako so nagovarjali in popraševali vaSki de&ki ,stri,joa' spdečega koneem meseca sušca pod jablano.
BJutri, fe Bog da! Vzpomlad je letos zgodaj!" — nHfij. juhej, jutri vže!" Vsi so pozdravili z veseljem to zaželjeno novico. nKaj pa prinesemo s seboj ?" popra-ševali so dalje. Tedaj jih pa strijc vse zapored pregleda in narekuje:
nTi, Franek, nabrusi si nožič in prav tako vidva, Petfr in Janez. Učil vas bodem cepitr. Vidva, Drojče in Jaka, prinesita lopati, dnigi pa kar hočete: rovnice, grablje, motike — bodemo se vže razvrstili, da bode prav."
nVže dobro, vže dobro", pritrjevali so vsi zajedno in veselja poskakujoč hiteli domov prosit stariše, da jim pripravijo za drugi dan potrebnega orodja. In radi so nstregli roditelji željam svojih otrnk. Zakaj vedeli so, koliko koristnega se nauče pri strijcu Oblakn. Saj je bilo vže mnogo vrtov, ki so bili poprej zapušfieni, lepo zasajenih s sadonosnim drevjem in marsikdo se je hvaležno spominjal strijca Oblaka, ko je trgal ukusno sadje ter je užival sam ali pa vozil v mesto na prodaj.
Drugi dan — bil je četrtek — zbralo se je okolo ,strijca' lepo število nka-žaljnih dečkov. Vsak ,je prinesel s seboj: kar mu je bilo nkazano. Strije jih je hitro razporedil. Nekaj jih je kopalo gredice z rovnieami; Brejfe in .Taka sta tro-sila in rahljala prst z lopatama; drugi so vozili s samokolniki plevel in snho cvetličje iz vrta na aoložen kraj, da tam strohni ter se napravi dobra, črna prst. Večji so zabijali kole in privezovali ob nje mlada drevesea. Peter in .Tanez, pa Se nekaj drugih se je zbralo pod jablano, kjer jiin je ,strijc' kazal, kako je treba odrezati mladiko, da je dober ccpič, kako se mora držati nožu\ da posname Iepo vrhnjo kožico ter odreže gladko stebelce divjakovo, katero se ima oplemeniti. Ko je poučil
te, dal jim je nekaj cepičev iu divjakov ter potem šel pogledat k ostalim delavcem. Veselja se rau je smijalo lice, ko je videl, kako pridno delajo. Res, da je marsi-komu rosil pot čelo. Ali, kaj ee to! rSaj je zdravo, če se človek malo pretegne in izpoti. To utrdi mladega človeka, da vzraste kdaj v čvrstega korenjaka in mu ne škoduje vsaka sapica." Tako je govoril strijc ter vsakega posebej pohvalil pa tudi pograjal, se ve, če ni pridno delal.
Tako je hitro minul dan. Zvečer so šli vsi veseli domov ter pripovedovali starišem, kaj so slišali in česa so se naufili. Peter in Janez sta pa prinesla s seboj na novo cepljenih drevesec ter jih vsadila na domač vrt. Malo skrbelo ju je, ko sta vgrebala drevesca, češ: . »Bog zna, ali se bodo prijela, ali neV
                                              

Ko so šli drugi dan vaški dečki iz šole, srečal jih je gospod župnik. Učenci so «e vsuli okolo ujega iu mu poljubljali roko. Toda danes je bil čestitljiv starček uekam žalosten. Opazila je to mladina ter boječe zrla v obraz duhovnemu pastirju. Ta jih pa nagovori:
nOtročiči moji! žalostuo novico varn povem. ,Strijc Oblak' je padef z jablane, ko je odžagoval suho vejo in ne bo nikdar več vstal. Podelil mu bodem sv. za-krameute in ga izročil božji volji. Vi pa molite za svojega dobrotnika in pomnite: ,Kogar Bog Ijubi, tega tepe.'
Kot strela z jasnega je zadela ta novica nedolžno raladino. Glasao so zajokali ter se spustili v dir. Doraa so ihteč pripovedovali o silui nesreči iu nekateri se kar niso dali utola/.it.i.   Tisfiali so v Ohlakovo   hižo.   da iih  ip, nliocra Mara.   Y\ m
bila sama vsa zbegana, komaj zadrževala. Za nekaj dnij je bil pogreb strijc-Oblakov. Stari ljudje pravijo, da niso videli z lepa takega. Vsa vas je šla za pogrebom in innogo jih je prišlo še iz drugih vasij. Dčenci so nesli krasne vence in krsta je bila kar pokrita s cveticami.
Ob grobu pa je gospod župnik govoril, da je Bog prevee ljubil strijca-Oblaka. Zato ga je poklical k sebi, da mu povrne, kar je vže storil dobrega.
In ta blagi dobrotnik še na smrtni postelji ni mogel pozabiti svojih ljubčekov. Zapustil je krasen vrt šolski mladini, da se v njem raduje in zajeraa naukov za bodoče življenje po pridnih ueiteljih.
Še zdaj je ta vrt krasen in je obrodil vže obilega sadii ne le mej vaščani, nego tudi daleč na okoli. Pod ono jablano pa stoji lep križ; in kadar koli vaška mladina vrtari, vselej moli pred delom pod ouira križein: Oče uaš . . . za po-kojnega strijca Oblaka.                                                                            Fr. S. F