2 . IX. FEBRUAR. 1931. ■31 41 42 4o 44 45 46 47 4« 49 SI VSEBINA 2. ŠTEVILKE: ülB^Aa lilj UUSE; MARIJA KMETOVA. (J. Ribičič) - Nikoličevat I'lbMO /ENI IZ JEüE. — Pesem. — (Tone Seliäkar) ' y NOČNEM - Pesem. - (Ksaver MeäS ' KO bE SELIJO PTIG^.:. - (Lea Faturieva) . . .. . NASI DÜMOVL - Pesem. — (Muropuli.ska) ŽENSKA ODLICNOS T. — (N. K) " ■ ■ ■ ■ • AFORIZMI O 2ENL - (Dr. B. rikerli') : ! ' ' ' ' ' MED NASIMI ueiTELJlCAMI, — (Vida P) ' . ' ' SAMA. — (Aiidreiii Vera) . : ' ' , O, KOLIKO NOCi:.. - Pesem. V (Miran Jare) ! ' ' ZENA ZA IZSELJENKE. (Vida P.) . . ORGANIZACIJA GOSPODINJSKIH POMOČNIC. -- (Fraiiia PetHčev) MLADINSKI P(3CITNISKI DOM KRALJICE MARIJE NA P<>ilOTJO _ (i«„ka Lipoldova) ........... IZVEST JA: Po žen.skem syetu. Vzgoja. - 'Higijena (dr.' E. .l'eii'ko-ofoyeriev'a,' dr. Jo.sip Tavčar). — Kuhinja, — Deška ročna dela (A Novifkr— .Knjiga (Andreja Vera, Vida R.) — Vabilo MODNA PRILOCJA. KROJNA POLA IM ROCNA DELA ' ' ' ' ' ' - ' ' ' „ŽENSKI SVET" izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64—, polletna Uln 32—, četrtletna Din 16—. Za Jtaliio Lir 20— za U. S. A. Dol 2-—. za Argentino Pes. 4 50, za Avstrijo Scli. lO"-, ostalo inozemstvo Din 85. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici 12/11. Izdaja Konsorcij „Ženslti Svet" v Ljubljani. - Za konsorcij in uredništvo odgovorna Marica Bartolova. Tiskali J. Blasnika nasi., Univerzitetna tiskarna d. d., v Ljubljani. _Odgovoren Janez Vehar. Ročno in strojno vezenje Šablone Miroslava Leitgeb Ljubljana, Jurčičev trg 3 Blago zadnjih novosti v veliki izbiri za moške in ženske obleke, perilo in vse v manufakturo spadajoče predmete ima vedno na zalogi v veliki izbiri in po ugodnih cenah staroznana solidna tvrdka R. MIKLAUC „Pri Škofu" Izubijana Llngaijeva — Medarska ulica — Pred Škofijo. Zunanjim naročnikom se na zaiitevo pošljejo tudi vzorci v svrho naročitve. IX-19T1. OBRAZI IN DUŠE. Marija Kmetova. v jamiarju 1931. je obhajala Marija Kmetova, svojevrstna slovenska pisateljica, iO-letnico svojega življenja. „Ziviin odpovedi sveta, hodim v cerkev in vzgajam otroke." To je danes Marija KmeLoua. Ranjena, ponižana in razžaljena mimo obupa in resigna-cije je šla in našla oporo pri Bogu. Pomirjena, vse razumevajoča in vse odpuščajoča se je sklonila do otrok, tem ljubljencem in prijateljem njenega „Sv. Frančiška", da črpa njena duša iz njih novih bogastev. Sklonila se je do otrok, ker so ponižani in razžaljeni, kakor je bila ona ponižana in razžaljena ob vsakem koraku svoje kratke, prekratke mladosti. „St. Lovrenc ob Temenici na Dolenj.skem je tiha vas, kakor bi bila sama na svetu. Grički jo obrobljajo in polna je zamišljenih njivic, skromnih trat in starin, starih, izsušenih tepk in redldh gozdičev s suhotnimi gabri, bukvami in brezami. Skozi vasico teče Temenica, ki se senči pod jelkami in vrbami in je huda v tolmunih. Nad vso vasjo se razpreda otožnost in zamišljenost. Zato so ljudje tihi in otožni, le v vinskem veselju se jim razmahne duša, v treznosti pa oslabi volja in jim upade pogum..." Tak je St. Lovrenc ob Temenici, kjer se je rodila Marija Kmetova. In ali ni to mladost Marije Kmetove same, otroka široko odprtih oči, ki „sam na svetu" hodi mimo zamišljenih trat in ga tolmuni straše ter vabijo obenem? Ali ni to ona, ki ji duša išče razmaha in opore, pa ji upade pogum? V četrtem leta življenja ji je umrl oče — opora osmerim mladoletnim in nepreskrbljenim otrokom. Ob pogrebu je veselo mahala z ročicami, 33 nenadoma pa zajokala na ves glas. In tudi pozneje pod mrzlim nalco-valom kladiva življenja je bilo vedno tako: sredi najlepšega razmaha, sredi smeha in mlade razigranosti je vsakokrat udarilo kladivo. Mati in sedmero otrok je odšlo v tuje kraje. Ona je o.^tala pri teti s Krtine. "JE^j' neporočeni, je zaživela mati zame." Ali je veselje kmalu minilo. Tetin dom so zarubili in mala Mica je morala k svojim v Maribor in nato v Ljubljano. „Meni je bilo kakor v mučnih sanjah, ko človek blodi po veliki vodi in mi nikjer suhe zemlje. — Takrat so ,se zaprla vrata otroških let za menoj. Nikoli več nisem bila otrok." In so prišla leta zorenja. Sola ji ni zapu.'itila lepih spominov. Vtis, ki ga Ji je pustil prvi dan, ko je prestopila prag šole, je ni zapustil ves čas šo-lanja. V raznih varijantah vedno eno in isto, v osnovni, na meščanski, na učiteljišču: „Zagrmelo je nad nami, se zablisnilo in treščilo v nas. Orjaška postava je obstala na pragu. — Srce mi je zastalo, noge so nerade slušale. — Glavice so se sklanjale, mogočna, brezoblična groza se je splazila v nas." Odtod njena velika ljubezen in njeno veliko usmiljenje do otrok, ki gredo skozi mučeništvo naših šol, nerazumevani in ponižani. Ali sta bili v Kmetovi vedno dve naturi: ena nežna in občutljiva, vedno pripravljena na resignacijo, druga močna, polna železne volje do dela. „Delati, delati!" je kipelo v njej že v mladih letih. In se je že v drugem letniku me.ščanske šole odločila ustanoviti svoj šolski Ust. Štiri številke je doživela „Lihja". Kmetova ji je bila urednica, tiskarna in tiskar. S tem je bila usoda Kmetove zapečatena in cilj določen. „Nejasna koprena njenega dotedanjega življenja se je nalahno dvignila; žarki vse drugačnega solnca so posijali na njeno ipot." Segla je po knjigah. Sudermaim, Zola, Dostojevski, Gorki, Ibsen, Nietzsche so jo objeli v.io in neizprosno zahtevali svoje. Ob njih so se ji spo-teknile misli na Boga. Prvikrat si je tedaj postavila vprašaj zraven besede Sog. In razglabljanje o Bogu je ni več zapustilo. Spomin na to porušeno stavbo živi v črtici „Hana" (Slovenska žena 1913). V „Hani" živi vsa teža in ves boj njene mladosti v dobi zorenja. ,_,Hana si jc ustvarila neko novo življensko moč... Ta moć je bila ironija. Hana se je smejala vsemu. — Hodila je na ples. Govorili so čudne govorice, prazne in plevela polne. Pa se je počasi privadila tudi plevelu. Po plesu je prečula navadno vse noči, in časih jo je čudna sila vrgla na mrzla tla, da je vsa vzdrhtela ..." Razum ji je padal v pesimizem in srce ji je omrežil obup. Da se reši, se je zatekla k češčenju zemlje, rož, solnčnih žarkov in prelivanja barv. Omamljala se je z Oscarjem Wilde-om. „Fin in nežen je tak strup. Neopaženo lije v človeka, zajame ga in opoji do .poslednjega vlakenca. Niti najhujše grehote ne napadejo duše tako zelo in je tako ne omrtvičijo in ne zamorijo vse dobro v človeku, kakor 34 tak skrivnosten strup preveč čustvenega, čezmerno človeško telo in človeškega duha povejičujočega čtiva. In vendar so vse tiste besede tako lepe, tako globoke, tako dehteče mamljive!" Oborožena s pesimizmom, ironijo in skrajnim naturalizmom velikih mislecev, prekvašena z oboževanjem hrepenenja, koprnenja in melanholije, z običajno nesrečno ljubeznijo v srca, je Kmetova dovršila šolo in se odpravila na prvo učiteljsko službo v Trst * Ali je bil res dogodek v vlaka, na poli u službo, značilen in simboličen? „Stojim in gledam skozi okno bežeče kraške poljane. Nenadoma me oblije nekaj vročega po plečih in hrbtu. Zadiši po vinu. Rezke besede, grohot, prepir delavca s sprevodnikom. Nekaj učiteljic se pomilovalno ozira vame. Nato so spravili pijanca iz kupeja." Vsa pod vplivom južnega solnca z Wilde-om in Cankarjem je Kmetova prejela svoj prvi honorar za črtico v „Domačem prijatelju". S tem denarjem je pogostila „cankarjanke" in jim priredila literarni večer ob razsvetljavi plamena vinskega cveta. V tej dobi je mrzlično pisala črtico za črtico, ki so jih objavljali „Slovenski narod", „Slovan" in drugi, brala Kanta in Schopenhaaerja ter razmotrivala probleme o moči in volji. Prevedla je tudi Cankarjevo „Voljo in moč" na nemški jezik. A založnika zanjo v Nemčiji ni našla, češ, da je slovenski jezik premalo znan. In v.so jo je prežela želja zgraditi stavbo, ki bo močnejša ko vse druge in ji bo pomagala premagati vse ovire v.sakdanjih oblik. V teh velikih duševnih zmedah, sredi teh .irčnih bolečin se je rodila dvodejanka „Mati" z vsebino: da je najvišje delo, delo ljubezni, če mati umori svojega otroka, ker je rojen pohabljen. Vsebinsko' jo je pisateljica pozneje izpremenila v toliko, da mati umora ne zmore. Paralelno z reševanjem takih problemov so njeno dušo neprestano bičala podzavestna razglabljanja o Boga, četudi je imela „za vsako versko resnico odgovor in pojasnilo razuma." Po dolgem tavanju iz stanovanja v stanovanje je Kmetova v Trstu našla novi dom. Pre,seUla se je k tovari-^ici, sedanji gospe Strojnikovi, s katero jo še sedaj veže prijateljstvo. „Oklenila sem se tega doma, kakor se mojega lastnega ne bi mogla okleniti." Strojnikovih ni več zapustila, pri njih biva še danes in se oklepa domačih otrok. Kajti „neizčrpen je zaklad otrokove duše, brezdanje skrivnosti se ti odkrivajo. V otrocih vidiš vse poznejše življenje in YidiS sebe in svoje napake, spoznavaš majhne stvari iu se naučiš ceniti majhne dobrote, majhne lepote, majhna veselja. V vsem tem majhnem pa je obseg vseh veličin." Na tem drugem domu so nastala Kmetove najboljša in največja dela: „Bilke" (1920), „Helena" (1921), „V metežu" (1925), „Večerna pisma" (1926), „Sv. Frančišek" (1929) in mnogo črtic in študij, ki so izšle v 35 „SloYanu", „Zvonu",. Zofkinem „Ženskem Svijetu", „Domu in svetu" i. dr. Kmalu po prihodu Halijanov v Trst se je morala preseliti v Ljubljano, in na Trst so ostali samo še lepi spomini. „V tistih dneh sem živela ob Griegovih pesmih pri klavirju v svoji sobi. Zunaj so dehtele majnice, žareli cvetovi oleandrov, se pozibavali metulji — in je rohnela vojna ne daleč od nas." Poleg literarnih načrtov so ves ta čas razglabljala u njeni duši verska vprašanja. Renanovo „Življenje Jezusa" je nanjo tako vplivalo in jo tako prevzelo, da je podredila novim vplivom in nazorom črtice in pod-' listke, ki so nastali v tej dobi. Razglabljanje o veri in Bogu jo je dovedlo do razglabljanja o smrti. In to razglabljanje jo je z bistrimi koraki tiralo proti obupu. Do tistega Velikega petka, ki pomeni v njenem duševnem in literarnem življenju konec ene kalvarije. „Na levi je bil križ, a zdelo se mi je, da ga vidim prav tik pred sdjoj. Obraz Križanega je zrl vame, trepet rdeče lučke je plahutal med menoj in Njim. Saj so bili le trenutki, a nekaj se je prelomilo v meni, da mi je postalo srce in sem se sklonila, se zvila v dve gube in solznih oči odšla." Zatem je segla po Kempčanu in hodi sedaj v cerkev, ne molit z molitvami. temveč se pogovarjat z Bogom in iskat tolažbe za cel dan. „Ko grem v cerkev, sem najsrečnejši človek. In ni prav, da Boga ljudem jemljo. Če bi ne bil, bi ga morali dati. Tako lepo je to." V tej novi orientaciji je nastalo njeno glavno delo „Sv. Frančišek". In kakor je njena duša šla v bistvo, iz katerega je izšla, in stopila zopet na navidezno izhojeno pot, taka je tudi njena sodba o vsem perečem. Žensko gibanje: Vse .samo na površju. Glavno je dom. Dom in otroci. Nove literarne smeri: Vrenja, ki se ne bodo vzdržala. Segli bomo po starih vzorih, kakor sega slikar nazaj. Vzgoja: Se ne da dosti vzgojiti, glavno je kri. * Kmetova ima še lepe načrte za bodočnost. Spisali namerava daljšo povest o la.ftni družini, v kateri bi se zrcalili pristni dolenjski kmetski tipi v hudem in dobrem. Lotiti se misli tudi vzgoje in napisati delo o otro-cih-mučenikih. Mačenikih po .■itarših. V.seii — od barakarja do bogataša. Sedaj prevaja iz ruščine Osorginja: „Pove.st o sestri" in „Sivčev, vra-žek". Obiskovala je ruski krožek v Trstu in po par straneh ji že gre delo gladko izpod rok. Hazvname se za hip in nemirna je vsa, ko govori o načrtih za bodočnost. Kdor jo pogleda tako, je uverjen, da njeno najboljše delo še dozoreva in da je še daleč čas, ko bo Marija Kmetova zaključila svojo literarno pot. .J. Ribičič. 36 Gospa Marina. Anka Nikoličeva. XII. v roudelu so plamenele salvije. Za njimi, ločene samo po pasu trate in bele steze, so stale palisade temnokrvavih georgin. Med šibami lepotičnega grmovja in debli eksotičnih dreves so se svetlikali šopi ži-vopisanih dalij. Na levi so topoli, bahavi in samosvoji, tiščali sloke vrhe visoko, v zrak in breze so se urno vrtele v solncu. Tu in tam so listi že orumeneli in nekateri so si poslikali s škrlatom veneče lice. Samo izbrano lepe smreke, goste in skrivnostne, in borovci žlahtnih vrst so stali mirno v večnozelenem ikrasu ter stražili park pred gozdom. Nad vsem se je razpenjal sinji atlas poznopoletnega neba. Na klopi, obrnjeni proti Gradu, je sedela Marina, se dala greti od solnCT in bila zaljubljena v Ljubljano. Skoro sama je sedela ob tej uri v prostranem parku, kajti oni, ki niso tako zaljubljeni v Ljubljano, so bili zdaj pri obedu. Ona pa je lahko po mili volji zaljubljena v ta krasen park, v te rdeče rože in trepetajoče breze, v vijuge belih potov, v nebo, ki je danes sladko kakor pesem, v črni Krim, čepeč na jugu kakor medved, ki čuva zaklad. Njej se nikamor ne mudi. Pravkar je odpravila Ružo nazaj v Sarajevo, kajti Androv dopust se bo končal, in ko se vrne, mora biti dom pripravljen. Da, okna v Nemanjini ulici se bodo spet odprla in Trebevič bo pogledal vanje. Lesen konjiček se bo zagugal in se bo pomaknil na verando, rdeči kapuoinčki v svojih zelenih trnžicah se bodo povrnili z vrta. Plin v kuhinji bo zašumel, ko ga bo Ruža prvič spet vžgala, in v kopalnici bo kapljala pipa. Da, prav gotovo bo pipa zopet kapljala, a Ruža jo bo že ugnala, Ruža bo že vse prav uredila, naša Ruža. Čudna je bila Ruža, ko je odhajala, tako bistro jc Marini gledala v oči in dejala: „In kdaj boš prišla z otročičema ti, gospa moja, kdaj boš prišla nazaj?" Kdaj boš prišla, gospa Marina, kdaj boš prišla z otročičema nazaj? Kako je pisal Andro? „Prazno bo brez otrok doma. Marina." Nič ni vprašal, ali pride, nič kdaj se vrne ona. Saj je bilo dolgo, silno dolgo zadnje pismo, a v vsem dolgem pismu ni povedal nič. Ni povedal — O, ali naj bi pravil, kako poseda v bisernih nočeh na obali, gleda v srebrno peno valov in misli na drugo? Pusti, Marina, pusti, pusti — Na Brdih bo namestu Ruže delala zdaj Reza, brhek deklič iz sosedne vasi. Za otroka pa se je naselil sladek nadomestek. Pred tednom sta prispela v posete ded in babica ter ostala. O, zlata stara mama, ti kvintesenca otroškega življenja! Kakor steber si iz kamna, ki molče trpi, da se ga ovija vihravo cvetje, kakor vino, stokrat prečiščeno, ki krepi prešibko mladost, kakor jablan, široko raz-košatena, ki hladi v prevročih dneh, ki odžeja upehani rod. Ti si kakor 37 tihi većer po dneh, polnih iger in dela, kakor topli kotiček, ko brije zunaj mraz, kakor mehko zastrta svetiljka, ki kaže v zavetje otroku, če ga plašijo sence, ki se plazijo na njegovo pot. Andro je ravno izgubil mater, še mladenič je ostal v življenju sam. Kolikokrat ji je dejal, ko mu je ob bolezni položila roko na vroče čelo, sedela dolge ure ob njegovi postelji, sledila z živim razumevanjem domi-sjekom njegove fantazije, ga odvedla po napornem dnevu na vesel sprehod: Ti zlata moja majka. A to je bilo davno. Marina se je zastrmela v blestečo modrino neba, ki je danes po zemlji razlivalo takšno milino. Ali ni bilo davno vse? Kje ste, spomini bridkih bolečin? Kje si, dra-žestni obrazek, ki si povzročil toliko gorja? Kje ste sence, ki ste zagrnile solnce? Kje je vse, kar je bilo nekdaj tako težko, tako bridko, tako neizmerno tužno? Saj vse to je bilo davno, davno. V najlepšem kraju stoji danes njena hiša, ki se, prebeljena in prenovljena, košati v solncu. Njena zdrava, lepa deca se podi po trati. V vrtu sedita ded in babica. Saj je življenje vendarle lepo. Marina, saj je lepo — Solnce poljublja njene veke. Marina se smehlja in vedra misel ji objame glavo. Iz torbice potegne beležni blok, iztrga list in piše z urnim svinčnikom: Pridi, Andro, da vidiš naš novi dom. Otroci le čakajo in Marina. Naglo vstane, breze, georgine in topoU zro začudeno za njo, ker nima zanje niti poslovilnega pogleda. Že stopa urno po široki aveniji, ki vodi v mesto. Mimogrede kupi kuverto ter napiše naslov. A pred poštno tružico, ko so medeni zobje nabiralnika že zagrabili drobni list, ga Marina nenadoma izmakne. Počasi se obrne, položi pismo v torbico, malce privzdigne glavo in njen obraz je zdaj ves resen, hlađen in ponosen. V ulici med visokimi hišami ni več solnca. Iz Prešernove.privozi tramvaj. Marina se popne na voz, si poišče prostor in pozorno primeri urico-na zapestju s kazalci na poštnem pročelju. Po petnajstih minutah odide njen vlak. Pred postajo že čaka kočija. Lipe pritegne vajeti in kobile zavijejo proti domu. Med polji in travniki gre lepa pot, jablane stoje ob robu, vsak hip privozijo skozi vas. Lepo ravnico zlati še večerno solnce, a od gor že prihaja hlad. Marina gre v daljino, zamišljeno strmi v beli vrh Stor-žiča, ki je ob ovinku pogledal iznad zelenih gor. Potem počasi seže po-neoddano pismo, si ga položi na dlan, kakor da ga tehta, in ga pretrga po sredini. Trenotek pozneje raznese po poljih večerni veter tisoč papirnatih kosmičev. 38 XIII. Odkar je prišlo iz Amerike listo dolgo pismo, nima Marina več pokoja. Čeprav je vse že slokrat pretaknila, brska vedno zopet po omarah in predalih, vedno zopet obiskuje to in ono starko v vasi ter poizveduje po mladosti Marije Hanorate. Tudi zdaj, se vrača iz vasi, in kajcor vedno stopi med potoma do ranjkinega groba. Tam cveto zdaj astre in lep železen križ nosi ime pokojnice. Marini se ni dalo, da bi ji postavila kamenit spomenik, le križ iz kovanega železa se ji je zdel primeren za to samosvojo ženo. Marija Honorata Kržišnik * 1847 t 1929. Nič več ni povedal napis, mnogo več ni skoro nihče vedel. Le toliko se je pojasnilo, da takrat, ko se je imela poročiti, ni bila več povsem mlada, ampak ji je moralo biti že okoli trideset let. In da njen ženin ni bil odtod, ampak onkraj s Koroškega. Preje sploh ni marala nikogar. Tudi za Ho-norato je niso klicali od nekdaj, ampak se je ime pozneje le bolj prijelo hiše. Ko je bila mlad deklic in so ji še živeli starši, je bila le Micka. A ker se je pozneje po razdrti zaroki sama vedno pisala le za Marijo Ho-norato, ji je slednje ime ostalo. Pri hiši je nihče več ni smel khcati za Mico. No, pa ko je sploh bila čudna ženska, pa je bila čudna tudi v tem. Stara Potočkova Barba je celo poznala ženina. Zelo postaven fant je bil, skoro gospod, a doli v vas ni nikdar hodil, ko je prihajal najprej, po kupčijah, potem zaradi ljubezni v naše kraje. In premožen mož je menda bil. Mica, ki preje sploh ni pogledala nobenega, prevzetna in bogata, kakršna je bila, je menda vsa ponorela za njim. Vsa se je bila izpremenila. Za vsakega je imela dobro besedo, vsakemu, ki jo je pozdravil, se je prijazno nasmejala. Na oklicih sta že bila, ogromno bale .si je nakupila in oblek, celo lepša je nekako postala. Saj sploh ni bila grda. Odkar ima Marina tisto sliko, ki je bila priložena ameriškemu pismu, ve, da Mica Honorata nikakor ni bila grda. Ce bi živela v današnjih dneh, bi bila morda celo krasotica, tako je njena pojava odgovarjala tipu današnjih lepotic. Nekohko širok obraz, top, raven bolj majhen nos, v kratkem ovalu lica neka odločna, zelo resna linija. Zelo svetle oči, morda sive ali zelene, so stale blizu skupaj, skoro malce pošev, in tanke, kakor s tušem potegnjene obrvi so se v dolgih lokih bočile nad njimi. Celo je bilo gladko, zelo lepo oblikovano, uhlji drobni, in strogo nazaj počesani temni lasje so dajali svojevrstnem« obrazu nekakšno goloto, ki ni mogla prijati povprečnemu okusu. Ali pa je to sploh bila Marija Honorata, tisti obledeh daguerrotyp, ki je ležal v onem pismu? Seveda je.bila, saj je držala ozke čipke okrog vratu tista belo emajhrana zaponka iz staromodnega zlata v obhki rože, saj" so bingljali v nežnih uhljih isü ogromni uhani in isti braselet je krasil zapestje, ki jih je dobila Marina za poročni dar. Brezdvomno je to prava sled za teto Honorato. In poleg skrivnostne žene s samotne gorenjske-domačije je stopila neznana miss od onstran oceana in poizvedovala za njo. Miss Lilijana Rihar iz New-Jerseya je pisala Marini tisto dolgo pismo, v pestri jugoslovansko-nemško-angleški mešanici je pisala in se 39- trudila, da bi jo razumela sesUa v stari Evropi. 2e leto dili išče rodbino pred letom umrlega deda. Našla je njegov rojstni kraj, a tam ni več ni-kakega sorodstva. Zdaj išče v drugo smer. Med zapuščino je našla to-le sliko, fragmente nerazumljivih pisem, nikdar končanih, nikdar odposlanih. Našla je ime Marija Homorata Kržišnik na praznih kuvertah, na drugih naslov: Na Brdih. Lilijana zasluti roman, romantično zgodbo iz stare Evrope in davnih dni. Obrne se na koiizulate. In ras nedavno dobi Marinin naslov. In zato ji piše in pošilja sliko in prosi za odgovor in podatke. Morda pride kdaj sama v Evropo. Tako se dolgočasi ves ljubi dan. Zdaj ji je največja zabava, da i.šče življenjsko zgodbo starega moža. pri katerem je živela in ki ga je imela zelo rada. Starši so že davno umrh. Njen brat je business-man in nima smisla za njene fantazije. Morda bo našla v gospej Marini prijateljico od onstran morja. Kako bo vse to zanimivo. pred vsem podatke, pred vsem podatke o zagonetni Mariji Honorati, predvsem romantično pove.st, ki jo tako nestrpno čaka. Marinin odgovor je bil reven, a njena domišljija od tedaj ni mirovala. Tihi grob leži pred njo, v njem počiva srce, ki je tudi nekdaj ljubilo, kljubovalo, žalovalo — kdo ve? Dane.s leži tiho in pokojno. Bog ti daj večni mir, teta Marija Honorata. # Doma; je bil velik dirindaj. Klop, ki je bil z dedkom v gozdu, je prine^ sel gobe. Prave, rjave jurčke. Poln nahrbtnik sta jih nabrala. Prvilcrat v življenju je Klop nabiral jurčke in bil neizmerno navdušen. Z jurčki se sploh nič več na svetu ne da primerjati. Jurčki so nad vse. „Staknil ga je," je pripovedoval profesor, in obraz mu je žarel od veselja, „staknil je vsakega, pa najsi je bil še ves zarit v listje. Oči ti ima kakor ris in jastreb, naš mah fant." Klop je žarel in žlobudral, se brž inforiniral o jastrebu in risu in bil neizmerno ponosen. „Tateku jih bom poslal, jeli, mamica, da jih bomo poslali tateku?" „ „Posušili jih bomo," |e rekla stara mama, „in ko pride tatek, jih bomo skuhali." " Kako posušili, kaj posušili, in tatek pride, kako, Icdaj, zakaj? Tisoč je bilo vprašanj, stokrat sc je obrnil Klop od emega do drugega. Skrbna babica pa je že sedela za leseno mizo in strgala gobe. „Tu sem pojdi, Klopčič, podajaj mi gobe. Tiste, ki so velike, najprej." " Marina je sedla poleg matere in pod njenimi prsti so padah beli listki razrezanih gob. „Tateku jih bomo poslali, kdaj bo prišel tatek po nas?" Vedno češče se spominja sinček očeta, vedno pogosteje pripoveduje o domu. O igračkah govori, o lesenem konju, o kapucinčkih in verandi, o čaršiji, o goseh in Ruži. Odkar je odpotovala Ruža, se zdi, kakor da je vzela vse dečkove misli s -seboj, in, ah. Marina čuti, da je vzela morda tudi njene. Vedno češče se vračajo njene misli v mali sarajevski dom, njene misli polne vsakdanjosti, njene misli, v katerih ni ne bolečine, ne tesnobe, ne hrepenenja. (Dalje prih.) 40 Pismo ženi iz ječe. i one Seiiškar. Zunaj je velik dan, strehe plamte v svetlobi in veje se narahlo ziblje jo v vetru prostranih planjav. Odprl sem okno in se povzpel na polico, da dahnem v dih svobodne zemlje, in da Ti napišem pismo, joj, pismo, po katerem vem, da hrepeniš, kakor jaz koprnim po Tebi, ki si mi pol življenja! Žena, tako je tema tu notri! Tako je žalostno! Nikogar ni, da bi se mi nasmehnil v to bridkost, nikogar ni, da hi prišel in odklenil hrastove dveri. Vedno sem pri Tebi. Ptica leti na zapad in vse moje misli gredo za njo: Tam si Ti, od katere so me odtrgali v temo. Se vidim, žalostna. Tvoje solzne oči, ko so me odpeljali, še vidim Tvojo belo roko, ki mi je poslala poljub, da ga ponesem v ta žalostni kraj. In še vsa si pri meni, kadar zaprem (rudne oči. Drugače Te ni, ker nečem, da bi videli ta lep spomin ti umazani zidovi! Samo zame, za trpečimi trepalnicami, čisto zame, da se Te niti s senco ne dotakne-straža, ki rožlja s ključi po kamenitem tlalcu. Ljubica, žena, kako sva daleč —.' O, kako so moje roke prazne, ko Te ne objemam, kako so moje ustnice suhe brez Tvojega poljuba, kako so votle oči, ko ne vidim Tvojih belih prsi, in kako sem ves strt, ko Te ni. Te ni! Ljubezen moja sladka, misli name, da zgine rešetka in straža, ki je med menoj in Teboj! V nočnem miru. KsaverMeško. Vse spi u mir božji povito, K dekletu mu pesem je most, s skrivnostmi noči zakrito. sladko.st je v nji in bridkost. V ta mir pada lajež psa. Sicer use spi in swva, Na nebu luna vesla, nebo si, zemlja odpočiva. s srebrom ves svet poseva. V roke se božje bom dal V daljavi fant prepeva. še jaz in bom mirno zaspal. il Ko se selijo ptice... Lea Fatur jeva. Gtc I ospa AiiUčeva šiva, se ozira v oblačno jesensko nebo, opazuje jate ptic, ki krožijo nad mestom. Jesen... Vse si išče toplote, beži pred zimskimi viharji. Jesen, zima ... Gospa Antičeva poravna hlačice iz bele flanele, se nasmehne: Srečen je, kdor ima tak topel zapeček na starost. Na starost? Saj je hi starosti za srce, ki ljubi. Zdi se ji, da je pestovala že kalcor včeraj hčer, pa zdaj šiva že njenim otrokom. In vse, kar je bilo, kaj ni minulo kakor bežne sanje? Nesoglasje, skrbi, vse je prošlo, ostala je samo ljubezen, ki pretrpi vse, odpušča... Zdaj uživa z možem pokojnino, zdaj se vtapljata z vsakim dnem bolj drug v drugega; plaši ju samo vprašanje: Kako naj te zapustim? Kako naj živim brez tebe? Stanovanjska draginja, neprijetnosti s Tino so postranska stvar ob tem vprašanju. Gospa Antičeva zloži hlačice in se zagleda v ptičjo jato. Kaj je s Tino? Ze več let je pri njih. Pridna je in skromna. Ni ji posel — zaupnica ji je, kateri sme potožiti vse. Da bi odšla Tina od iijih, tega si še misliti ne more, pri njih bo, dokler ne loči smrt zakoncev, in potem naj ostane zvesta duša pri obdovelem; tako bo segla ženina ljubezen in skrb preko groba. Tako sta mishli s Tino. Pa par tednov sem se je izpremenila Tina. Godrnja, da ima premalo plače, da gara in gara, pa ne ve za koga, da ima vsaka gospa svoj dom, ubogi posel pa ga nima. Nekaj je pretrgalo nežno vez med gospodinjo in poslom. Zakaj je postala Tini na-krat tuja hiša, ki ji je bila toliko let njen dom? Gotovo jo hujskajo druge, ki so nevoščljive, da se drži Tina toliko let iste hiše, da je postala ud družhie. Cuj, kako skače in ropoče po kuhinji.. . Danes ne bo večerja v redu in kosilo je bilo pokvarjeno ... Pumps! Nekaj se je podrlo v kuhinji, in razburjena, rdeča se pojavi Tina v sobi, začne porivati vazo na mizi in poravnava prt. Prsti se ji tresejo, ustnice gibljejo. Gospa Antičeva vpraša nevoljno: „Povej vendar, Tina, kaj je s teboj? Ce nimaš velike plače, pa pomisli, da imaš zdaj malo dela in da si pri nas do smrti. Ce si bolna, pokličemo zdravnika. Saj si naša, Tina — povej mi, kdo te je nahujskal?" Tina se nasloni na mizo, strmi v svojo gospodinjo, diha težko in butne iz sebe: „Možim se!" Gospa Antičeva misli, da jo bo prizadelo. Samo gleda v Tino in ne spravi besede iz ust. Tina nadaljuje pogumno: „Z Denkarjem sva dogovorjena." To ime prikliče gospo Antičevo k zavesti: „Ni mogoče, Tina! Sama si mi pravila, kako je delal s prvo ženo. In stalnega zaslužka nima. Star je. Ne sili na svoje stare dni v nesrečo, Tina, ostani pametna." Tina mahne z roko: „Seveda: posel bi se ne smel možiti. Pa zato ker sem stara? Tudi upokojene uradnice se možijo. Dolg čas je, če nimaš moža. In vi ste se vendar tudi omožili." 42. „Ali, draga Tina," se nasmehne nehote gospa, „to je bilo vendar nekaj drugega. Imela sem dvaindvajset let, lepo doto in moža s pokojnino. Ti boš pa vrgla v moža vse, kar si prihranila, in garala boš stara še bolj kakor pri nas — ne pozabi, da si že pisala petdeset." Tini se zasvetijo solze v očeh: „Od majhnih nog sem pri tujih ljudeh. Rada bi imela enkrat svoj dom. Kdo me pa bo stregel, ko bom onemogla? Vi tudi ne boste večno .. „Ali Tina," prigovarja gospa, „saj te žeh brat domov in gornica te čaka. Lepo te bodo stregli in imeli in lahko boš živela s prihrankom. In poselski dom bo tudi. Tam bi lahko lepo molila in preživela stare dni. „Kajpa!" se strese Tina. „Bratovim pamžem in svoji nevesti da bom v strahu? Ali v poselskem domu naj hiram in gledam stare ženske? Ne! Mož mi bo stregel, bo hodil z menoj." „Reva neumna!" se razjezi gospa, „ti že postreže s polenom. Sama si mi pravila, kako se je veselila petdesetletna delavka, ko se je poročila z zidarjem. Rekla ti je, da ne bo drugega delala, kakor kuhala možu. In ni minulo štirinajst dni po poroki, pa je prišla jjrosit, da bi jo vzeli za delo, in je kazala maroge. In Ančka, ona vpokojena tovarniška d,elavka — ne veš, kako je razbil njeni ljubi mož dežnik na njenm hrbtu. Bolj je bila sita udarcev kakor kruha. Moži naj se delde, dokler je mlado. In če bi dobila kakega moža s pokojnino, bi ne rekla ..." „Seveda,"se razjezi Tina, „uradnik s penzijo ne bo jemal starega posla. Dvainpetdeset pa tudi še ni taka reč! In mož je taka dobrota, da je spa, „ti že postreže s polenom. Sama si mi pravila, kako se je veselila bolje je, da uživam na starost zakonsko srečo, kakor če bi je nikoli ne. Bom vsaj človek — tako se čutim vedno sama in zapuščena." Pa je zaloputnila vrata. Gospa Antičeva vzdihne: „Mene in sebe spravlja v nesrečo... Iskati zdaj drugo, učiti jo. Ne dobim več take zveste duše in te ne morem ustaviti. Zapuščena se čuti... Ptice se selijo na jug, človek se zboji samotne starosti. Pa, uboga Tina, koliko je zakonskih žena, ki se čutijo same in zapuščene poleg moža, uboga Tina!" Naši domovi. Muropoijska. Naši domovi so ursta stisnjenih barak ob cesti v nedogled. „Sinko, ne joči, ne joči!" — „Mati, roke so mi kakor led". Babica pri''poveduje povest: Solnce, kruha vse polno, pretepla peč. — ,,Babica, babica, meni je mraz, jaz grem leč! Mati, kaj očeta še ni?" ,,Pnšel bo, sinko, le mirno spi! — Sneg je zakril vse poti. Gospod, naj se v hosti samotni ne izgub'!" 43 ženska odličnost. n. k. B. Borko je v „Ljubljainiskem Zvonu" nedavnu prikazal Iduhovni obraž ipaniskega misleca Ortege. V svojean delu „Vpliv žene na zgodovino*', kd je v Zürichu letos izšlo tudi na nemškem jezikai, Jose Ortega y Gasset kaže, da je Ma vloga žena v povestnici od nekdaj že znatno mogočnejša, nego hi se zdelo na prvi pogled. Naslednji odlomek naj bi obrnil pažinjo na omenjeni pomembni spis. # Vsak moški, če m« ne manjka nežnejšega čuvstvovanja, je vsaj enikrat ob pogledu na žensko občutil kot nekaj tujega, docela višjega. Zatrdno je ta žena imela manj vrednosti kakor mi, manj umetniške tvornosti, manj političnega daru, manj vojskovodskega pogleda. In vendar se nas je dojmila kot bitje sevsem višje vrste, to pa v tolikšni meri, v kolikršni se to nikdar ne pripeti n. pr. med moškimi enakega delovanja, toda jako neenakega položaja. Vzirok temu je to, da se moške sposobnosti — znanstvena ali umetniška nadarjenost, politična ali finančna spretnost, nravstveno junaštvo — donekod di-ze osebe samo kot orodje, Eistroglavost ustvarja reči splošne rab-nosti ali potrebnosti: znanost, umetnost, bogaistvo, javni red. A kar zares čislamo, ni darovitosit. Kar v istini cenimo, to so pač te reči, in le slaboten odsev jiada na danove, ki so bili potrebni, da se ustvarijo tiste reči. Nam ni za pesnika, marveč za pesnitev; ne za poUtika, temveč za politiko. Ta neosebni značaj bistrca se neoporečno razodeva v dejstvu, da se talent ljudem s težkimi usebniimii hibami vse prej kot izogiba. Moška izvi-stnost ležii v de-jalnosti, ženska odličnoist pa v bivanju. Vrednost moškega se meri po tem. kar opravlja, vrednost ženske pa po tem, kar ona predstavlja. Pa še to: kar moža vleče k ženi, je povsem njeno hitje in ne njeno ravnanje. Odtod prihaja, da žena odloeilnio posega v zgodovino ne v obUki dejanj, ampak z negibljivim, čistim bivanjem svoje oschnoslii. Luči se ni treba napenjati, da M svetila, pa vendai- svirajo pod njenim žarkom vse stvari svoje barve. Talko dela tudi žena brez tnida vse, kar dela — s tem da je pred nami, da žari. Spomina vredno je, kako se ta ženski značaj žaritve ponavlja v vseh ženskih poMiaih, Mar je to delo, kar stoni mati za dete, zakonščica za svojega dmžeta, sestra za brata? Odkod ta čudež, po katerem se. vse to dejstvo-vanje ženskih rok v4-ši brez sledu? Žensko početje je nepojmljivo. Zdeti bi se utegnilo, da žena sploh ne sega v življenje: tako zelo je njena posredha prosta in neprisiljena. Možak bije z roko boj; vihra po zemlji v blaznosmelih ekspedicijah; kopiči kamen na kamen v spomenike; piše knjige; biča zrak z govori; zateguje celo po golem razmišljanju svoje mišice v nemean naporu, kakor hi šilo za veliki skok — a žena ne dela drugega, kot da giblje s svojimi rokami, bolj v naznačenih kretnjah nego pravem premikanju. Na starorimskem nagrobniku, ki laiije kosti vzvišene matere hrabrih sinov, čitaš poleg imena samo dve besedi: .^domiiseda, laniifica": čuvala je dom in predla... Mi pa vidimo, se nam adi, kalfo poštama, dama mimo ždi na pragu, z dolgimi konsularnimi prsti belo volno ravnajoč. Vpliv žene .je neviden, kakor je povsod pričujoč. Hrupen ni nalik moževemu, marveč je statičen kakor učinek atmosfere. Ženska čud aH narav mora vseb-Ijati nekak i^odeebni živelj, ki deluje polagoma liki zračje. To je tisto, kar sem mislil, ko sem dejal, da je moškega soditi po činih, žensko pa po njeni hiti. Tako se razloži, da je kulturni proccs pri ženi drugačnega 'Značaja ko kulturni proces pri možu. Mož hoče v znanstvu, umetnosti, politiki in tehniki narejati vedno popolnejše stvarni. Žena izpopolnjuje sama sebe, postajajoč U čedalje bodj premetena in presukana, čedalje zahtevnejša. Zmeraj zahtevnejša! Po mojem mmenju je to pravio zvanje za žensko na zemlji: biti oblastna, venomer oblaslnejša ^ede na usovršitev moža. Ce se jd on bliža, se ji zato, da bi si gä ona izbrala. V snop povezan, poklanja cvet svojega znanja lepi sodnici. Pazljivost, ki jo tudi moški, drugače neski-ben, v času snubitve posveča svoji zunanjosti, ne ponazaruje pač njič drugega ko notranje očiščenje, ki nam ga vsem skupaj ona nalaga kot dolžnost. To nehotno pretehto-vanje in trebljenje naše notrine je prvi čiim izpopolnitve, za katero se mo-raimo njej zahvaliti. Odtod gre dalje. Kalcršen je mož, ,stopi pred ženo ter se izjavi, izreče svojo besedo, pokaže svojo umetnost .in streže na pogled, ki pravi da ali ne. Na sleherno njegovo dejanje pade grajaiiii namuzek ali pohvalni smehljaj. Posledica tega je, da vedoma alii ponevedoma mož bolj in bolj obrezuje zavmjme čine ter jih naposled opusti, goječ le se tiste, pri katerih je deležen pritrditve. In meki dam se prebudi — prerojen, ve« nov. Ne da bi bila količkaj storila, pokojno ko na deblu roža, kvečjemu po nedo-umnem žarenju begotnili kretenj, ki padajo nalik udarcem nestvarnega dleta, je žena iz naše prasnovi «klesala novo sobo moža. Skoro bi dejal, da žena nosi v svoji duši umišljeno lice, s katerim učinkuje na slednjega moža, kateri se ji približa. In v resnici sem uverjen, da je stvar tako: vsaka žena skriva v svoji globini prvotno podobo moža, seveda večidel podzavestno. Krepoina ženske tiči ne v vednosti, ampak v čutenju. Vedeti se pravi: posedovati pojem in pomen stvari. To je moževa zadeva, žeina ne pozna svojega moškega praLika. Toda nagnjenost ali zoprnost, ki jo začuti v moškem ob-čenju, ji pokažeta praldično razkritje tega vzornega bremena, M ga je neve-doma nosila v svojem srcu. Le tako se pojasni dejstvo, da vsaia pristna ljubezen nastopi, posebno pri žeini, ko puščica, ko strela. Ljubav, ki samo polagama nastaja, ne zaslužii tega imena. Brezmejna ljubezen nastoipi na mah, ioi sicer tioli naglo in neodoljivo, da se žemska, komaj zadeta, čuti kot uničena. Ta neutajni pojav se razloži le po nenadnem srečanju dozdevne slike v ženskem srcu s telesno poiđiobo moža, ki koraka mimo nje. Ljubezen je že čakala, samo vneti se ji je bilo treba. Večina moških živi ob puhlicah, podedovanih vzorih, topo prevzetih čuv.stvih. Enako nosi večji del žena kar se da poceni sliko moškega v sebi; vaorec nečesa, kai' naliajamo v obilici na našem svetu. Toda kakor so na zemlji veleumni možje, ki mislijo nove misli, ustvarjajo nove umetnostne sloge ter izxmiljajo nova pravna načela, prav tako je dobiti domiselnih žem-sk, v katerih presvetli tvarini vzklije pod dihom tvoriteljske občutljivosti nov moški vzoa'. Po načinu najvišje zapovedi, ko zgled in pralik, učinkuje ta vznositi, veličastni profili na celokupno družbo, jo vzgaja, jo dviga z onim čarom, M ga vrši žena na moža. Potemtakem je ženi kakor možu dana večja ali manjša količina veleunmo-sti. öista ženskost je bistveni razmer iprosvete, da, dobi se celo svojstveno ženska omika z lastnimi bistrd in veleumi, s posebnim smotrom, s posebnimi zmagami in porazi. Zaradi te lizrazito ženske kultm-e pripada ženski njen rodovinskii delež pri zgodovini. Aforizmi o ženi. Dr.B.skerij. Vsa/ca žena je uganka zase, ki čaka rešitve, ki jo pa reši le oni, katerega ljubi. Zena ne more biti nižja nego moški, zakaj ona rodi Uidi moške! Žena in mož sta šele celota — človek. Zena bodi možu nujnost, brez katere bi bil nesrečen. Prav tako pa tudi mož ženi. 45 Med našimi učiteljicami. vidaP. O. božiičnih počitnicah so se zbrale v Ljubljani uöiteljice iz Dravske ba-noviuie. Občni zbor. Pa ne suhoparen in dolgočasem» kakor so navadno take slcupščine. Blagajniška poročilo je bilo kratko: par Slavkov, par številk. — „Društvo učiteljic" mi gospodarska dji dobrodelna organizacija, je v prvi vrsti žarišče idej in oiaörtov za reformo in povzddgo moralnega položaja učiteljic, v odnosu do poklica in do- ženskega kulturnega poslanstva. Naše učiteljice so skupno s tovadšii včlanjene v Udruženju jugosiovanskega učiteljstva, imajo pa poleg tega še svoje banoviinsko društvo, ker morejo le v olüiilju svoje posebne organizacije uveljaviti svoje težnje kot žene. Mnogi primeri, izvirajoči iz duiia sedainjega časa, pričajo, da je obstoj ženske oa-^ga-nizacije še nujen in da kličejo ženo k posebnemu delo še mnoge potrebe celo v tem poklicu, kjer so si ženske in moški enaki po izobrazbi, delovrui sposobnosti in pravnem stanovskem položaju. Nasveti, debate, predlogi so pokazali, kako široko je delovno področje tega ženskega društva in kako se v mnogih primerih njegovo delo loči od moškega poprišča. O čem so zborovaUie govorile? O marsičem, n. ,pr.: Ni prav, da morajo na večrazrednicaii učiteljice poučevati poleg ženskih ročnih del še moška ročna deda, če so na šoli učitelji. Po učiteljiščih je pouk v ženskih ročniih delih premalo smotren in praktičen. Mlade učiteljice često ne vedo, kaj in kako hi poučevale pri ročnem delu. Društvo zagovarja zaščito ženske delovne sile, posebno 'kadar to zahtevajo družinske potrebe. Toda družine ne tvcyrita samo mož in žena, ampalc tudi hči oz. sin in starši, včasih tudi samo sestre in bratje. Često je iz nujnih gmotnih razlogov bolj potrebno, da službuje hči, ki mora vzdrževati starše in nedorasle brate, v istem krajii, kjer živi njena družina, kot pa da službujeta skupaj mož dn žena, posebno če nimata olirok in ima mož velike dohodke. Glede premeščanja smejo imeti poročene učiteljice prednoist pred neporočenimi samo takrat, kadar so njih potrebe utemeljene, dn to ne na škodo drugih — morda celo starejših — samskih učiteljic. Društvo je načelno proti celibatu. Žalostni dn nesocijalni pa so primeri, da službujejo učitedjice, katerih možje imajo sijajne stalne' dohodke, ne more pa dobiti mesta marsikatera potrebna kandidatka. Krivično je, da imajo učenke nižje srednje šole pri sprejemu na učiteljišče prednost pred meščanskošolskimd. Zanimiv je bil tudi razgovor o dejstvu, da je za sprejem na učiteljišče odločilen rod v petju. Koliko resničnih pedagoških talentov ne more priti do očitoljisjcega poklica le zato, ker niiso glasbeno nadarjeini. # Predsednica Angela Vod eto v a hoče v svojem podrobnem načrtu poglobiti taštveno delo zlasti v dveh smereh: združile naj hi se vse učitedjice iz Dravske banovine, njih društvo pa naj bi tvoirilo s hrvatskimi in srbskimi draštvi skupno orgaraizaoijo jugoslovanskih učiteljic; predavanja « sodjodoško in pedagoško vsebino naj bi učiteljice vzposobila ' za socijalno delo v občini; po vzorcu Danske visoke šole bi tudi naše učiteljice lahko mnogo storile za izobrazbo kmečke žene po gospodiniskih šolah in dekliških krožkih. „Društvo učiteljic" iima tudi dve važni gospodarski postavki; vzdržuje v Ljubljani zavetišče za siromašne meščan.skošolske učenke, ki stanujejo v oko- 46 Marija Mehletova Avgusta Kolnikova Angela Vodetova Kd lin mioirajio hiitii örcz ipoldne v mestu radi šole ali radi vlaka. V zavetišču dobe skromno kosilo za neznaton zaiesek ali pa si lahko tudi same skuhajo,, kar 'si prineso s seboj. Zavetišče je ustanomia z lastnimi sredsit-vi meščainsko-šolska učiteljica Marija Mehletova in ga podarila društvu. Društvo ima v naöi'tu tudi gradbo doma za učiteljice, ki naj hi se osnoval na zadružni podlagi. V njem bi dobile udoben stalen dom upoihojene u6ite-Ijice, začasno pa t)d bivale v njem tudii članice, ki iprihajajo v mesto po oijiraw-kiih. Prvo pobudo za dom je daila pokojna Avgusta Kolnikova, ki je v oporoki zapustila vse imetje in prihranke Društvu učiteljic za zgradbo doma. Zborovalke so ipoveličevaJe sipoimiie plemenite pokojnice, kii je bila vedno prijetna družahniica, je mnogo potovala, se udeleževala diuištvenega življenja, na stara lota pa je bila vendar osamljena in je čutila bridko potrebo po lastnem stanovskem domu. * Pa še druge va%ie naloge bi vršilo Društvo učiteljic, če bi imelo v seznamu svojih članic vse učiteljice... Sama, Andreja V e r cr Iz vsega početka je padla beseda, da človeku ni dobro samemu bili. In kakor naj bi mu bilo samemu dobro, ko je bil pa ustvarjen za enega v dveh in zor dva v enem? Se več — celokupno sivar.itvo sloni na lem dvojem: živalstvo, rastlinstvo in celo skrivnostne naravne sile. Vsa gmota dosega svoj namen le, če se druži dvoje v enem. Kako naj bi potem človeku bilo dobro, če je sam? Kako naj bi bilo sami dobro posebno tebi, žena, ki so ti prisodili vrednost Is po tem, če si iz dvojega obrodila sad, in te drugače kamenjali, če ne v resnici, pa z zasmehom in prezirom: ki so te učili, da si Bršljan, ki brez opore obstati ne more; ki te še danes cenijo po moževi suknji in blagajni, po tvoji polti in letih kakor junico, ki si, če v tem ne obstaneš, še otroku ir zasmeh — stara baba: ki dejansko občutiš svojo osamljenost smrtno bridko-in ti srce ne počiva, dokler ne ljubiš in ne služiš... Bolj nego kdo si ti, žena,. navezana na enoto iz dvojnosti. In vendar ne brezpogojno. iT Ce je gmota dvoja, je duh enoten, eden ter isti za moža in ženo. V njem ni razlike: „ne Jud ne Grk, ne moški ne ženska". Če živiš v duhu, osamljenost ni več nič usodnega, nenaravnega, marveč lahka in primerna. Odlika celo, ki ni pridržana samo moškemu. Je pa to višina, ki ni vsakemu dano, da bi jo umei, in posebej ne, dokler je meso močno. Vselej pa more v osamljenosti žaleči kot tolažba: Če sem sama, je tadi trpljenje enojno, naj bo to že bolezen, beda ali druge nadloge: nihče drugi ne trpi poleg mene in zaradi mene. Tudi skrb je edina: moja skrb je samo moja skrb, sama preskrbljena ali nepreskrbljena, vse preskrbljeno — nepreskrbljeno. Pa da ni moža, hčere, sina, ki bi ti stregel v bolezni, zate skrbel? Zato pa tudi ni moža, ki bi te varal in žalil, ti prizadejal tisoč bridkosti in neprijetnosti; tobak — pijača — igra in še kaj — komaj po imenu poznaš te šibe. Nimaš hčere — sina, ki bi hodila mimo tebe, svoja pola, mnogokrat napačna, ki bi te zanemarjala ali nehvaležno izkoriščala. Nikogar nimaš, komur bi darovala svojo ljubezen in nežnost? Zato pa tudi nikogar, ki bi ga razočarala in slednjič trapila s svojimi slabo.ilmi in napakami, ki so tebi sami križ, drugim pa bi bile šiba. Za vse pa, kar je res dobrega in lepega v tebi, kar imaš res dobrega in lepega oddati, najdeš vedno in povsod obilo takih, ki .so potrebni in bodo radi sprejeli. Le tega nikar, da bi hotela nalagati varno in obresionosno — proti hvaležnosti, kakor nalaga skopuh svoj denar. Potem bo razočaranje tvoj neizbežni delež in blagoslova ne'bo ne tebi ne drugim. Dajaj marveč brez pridržka in računa, kakor daje solnce toploto in luč, drevo sad in senco, cvetlica vonj in lepoto, ne da bi vprašala, komu in zakaj: enostavno zato, ker si prejela, ker imaš, tudi daj. Tako utegne priti ura, ko boš svojo osamljenost čutita kakor blagoslov. O, koliko nOCl ... MiranJarc. O, koliko noči sem čakal te noči tišine bele. Nocoj si prir't šla z menoj kot sanjski dih, tak iznenada stih zadiha v mesečini. ' In nič se ne prikrivava drug drugemu. Igravo, zvedavo se odzivava po sveži tej snežini. Se skrivam Tvoje si ime, ne čakam, kdaj se razživi ta rahel slaj v obojnem „Ti". O, morda je to najina poslednja skupna pol!-- In vendar bo ta tih utrip neskončnosti z menoj povsod, ko bo že vsa pozabljena premnoga izgorela noč, ker vsa si v pesem mi prišla, neznana, bela deklica. 48 žena za izseljenke. Vida P. N. jesenskem kongresu Nar. žen. saveza v Zagrebu je govorila o iz-seljeniškem vprašanju prof. dr. Jelka Peričeva. Poudarila je, kako veliko zlo ije ne samo izseljevanje v ana^msitvo, nego tudi naval sveta z dežele v mesta. Da ne bodo ljudje zapuščali rodne zemlje z dosedanjo lahkoto, je treba narodu vcepiti večjo Ijnbezen do domaće grude, do rojstne vasi, da ne bo iskal varljive sreče po mestih. So tudi piimeri, ko boga res ne more preživljati domači 'kraj. Ali država bi morala usmeriti pot za kru--hom drugam; ikolonizacija južne Srbije bi bilo primemo nadomestilo za izseljevanje preko morja. Pri tem bi ostale doma ogromne vsote denarja, saj izdajo naši ljudje, M se iaseljujejo, samo za vozne listke 55 mi-lijooov dinarjev na leto! Potrebno bi bilo še već pouka o dobrem gospodarstvu in štedenju. Dr. Gosar je ugotovdl, da je y 1. 1927. naša država izvozila v inozemstvo precej pšenice, a je ta izvoz komaj fcril istroške za uvoz svile, pudra in drugih kozmetičnih reči! Pri tej stvari smo najbolj prizadete me ženske in ise moramo res zigrazM, če pomiislimo, kolikio denarja je izgubljenega za te „potrebščine". Prodali smo tudi mnogo konj in ovsa, ali ta izvoz ni kiil uvoza luksuznih avtomobilov brez bendna. Kar smo izvozili goveje živine, je bilo komaj za stroške s kolonijalnim blagom in južnim sadjem. Za bombaž in volno ter za blago iz tega materijala smo plačali več, kot smo izkupili za les in koruzo. Za klobuke, rdkavice, nogavice in čevlje smo pa dali ino^emcem toliko, kolikor smo dobili od njih za našo drobnico. Zato bi si morali prizade^i'ati, da bi surovine Oistale doma in bi iz njih ^mi izdelovali blago, katerega moramo sedaj uvažaiti. Kmetijstvo .in domača ohrt bi se morala postaviti na moderne temelje, ki omogočajo večji proizvod in večji dohoidek. Tujih delavcev bi ne smeM sprejemati, gledati moramio, da si vzgojimo domače delavce za vse stroke. Konečno je velike narodno-gospiodarske važnosti tudi vprašanje letovišč; naše morje in planine nam nudijo vsaj totoko kakor inozemska letovišča. V II. delu predavanja je govorila dr. Peričeva o zaščiti žene in družine izseljencev. Država miora prepovedati izseljevanje ženam, ki ne poiznajo jezika dežele, kaimor potujejo'; predvsem pa se mora zabraniti potovanje analfabetkam, iizv^zemši če potujejo z možem ali rodbino. Koliko našiii deklet se je pogubilo v tujini baš zato, ker niso ralzumele govorice novega kralja! Trgovina z dekleti se mara popolnoma onemogočiti. 'Pod okriljem policije naj se osmije urad za pobijanje tega zla; pri tem naj državna oblast deluje skupno s pomočjo ženiskih društev. Ni prav, da živi oče ločeno od družine. Ločitev ima' za šibke značaje usodne moralne posledice, pa tudi gospodarska položaj družine je s tem otežkočen. 49 Drža-ve bi morale imeti poseben dogovor za pobiljanje dvoženstva. Dežela, kamor se kdo priseE, bi morala zanj zahevaiti samlSki list ad oblasti iz dzBeljeećeve diomo^ane; dosedamja zaprisega izseljemčeve priče ni zadostna. Po nekaterih državah ni cerkvena poroka obvezna, zato je ločitev braka lažja in mairsikdo zlorablja to. olajšavo. Radi tega bi moral bitt med državami tudi dogovor, po kaiterem bi bil v katerikoli državi veljaven tudi cerkveni zakon, če je bil sklenjen kot obvezen v domWiimd izseljenca. Pri razporokah je treba podaljšati rok, da se i-add nepremostljivih zamud ne izreče kontumačna sodba. Pri razporoki se je treba omrati na otroke ter jih zaščititi. Treba je ustvariti možnost, da se raizsodba do-maičega sodišča, tičoča ise nezaščitenih družin, uvažuje tudi v novi državi priseljenca. Zato so tudi v tem pogledu potrebni mednarodni dogovori. Z drugim sličnim dogovorom se mora tudi zagotovitd iaplaćevanje rent družioam ponesrečencev, čeprav ne žive v državi, kjer se je bil .oče po-neisrečil. Pri iz)seljevainju služkinij je treba iskati zvezo, z borzami dela v državah,, kamor se dekle seli. Vse delo za ■katero.koli zaščito izseljeništva'.bo imelo izdaten U'speh le,, če bodo državne .oblasti delo'vale skup.n.o z žemsldimi društva. Aiko je v potujoči skupiei zadostno število izseljenik, .se jim mofa dodeliti tudi: ženska spremljevalka, ki jih ščiti na potovanju. Po konzulaitih in poslaništvih so ženske nastavljenke neobhodno /potrebne. Predno izseljenci, zlasti žene, odpotujejo v novi kraj, bi morali .biti poučeni o državljainsldh, sociijalnih in morailnih .dolžnostih, katere jih čakajo v novem življenju. V tem pogledu bi bila potrebna predavanja, ki bi jim poleg tega pojasnila -tudi potrebo in važnost poznejšega stalnega stika z domovino. Naša dobrodelna drušlva morajo, biti v trajmi zvezi z iaseljeniškimi:. društvi v inozemstvu, da se .s tem goji skupna narodna zavest in vzpodbuda za delo v socijalni sraeri. Minogo je sredstev, ki vodijo k uspehu: stalno dopiso^'anje; pisma vplivnih oseb, s katerimi se vapodbujaljo naseljenci k snovanju društev; .delo za vzdrževanje zavetišč, dečjih domov in si. po kolonijah; pospeševanje izletov v .staro .domovino, posebno, dece, ki ne pozna ro.dne zemlje svojih roditeljev; nastavljanje .stroko\rn.o izobraženih žen v ustanovah po naselbinah; organ^iziranje tečajev za izseljenke, ki bi se rade poučile v tehniki narodnih vezenin v stari .domovini, ter prirejanje razislav z domačimi vezeninami med rojaikd v" inozemstvu. « Nasveti in predlogi dr. Peričeve vsebujejo mnogo dobrega in naše ženstvo» upravičeno pričakuje, da bodo državne .oblasti uvaževale predloge, sprejete na zagrebški .skupščini!. Me pa še posebej ipozivamo sestre izseljenke,, naj .tudi .one mislijo na nas z isto ljubeznijo kakor me nanje ter naj po> svojih li.stih in društvih iščejo duhovnega stika z nami. 50 Organizacija gospodinjskih pomočnic.*^ r^ Franja Petričeva. T udii služkiinja je žema, ki dma ra^no tako čuteče srce >iii enake potrebe, (■etudi v veliko skromnejši meri kakor njena gospodinja, ki bi že po svoji ženski, materinski naravi ne mogla in ne smela tako mnogostransko in prekomerno izkoriščati svoje pomočnice in ji ovirati poti do nadaljne izobrazbe. Prebodiiia doba, Id bi vodila do zboljšanja in sporazuma, do primerne izobrazbe, se je obojesilransko prezrla. Stojimo pred dejstvom, da se je zakonodajni zbor sam začel zanimaiti in hoče to zadevo urediti. Že to je dokaz, da je stvar po'trebna lin dozorela, četudi me nismo pripravljene. Predvsem je treba priznati, da gospodinjsko delo ni prav nič manj vredino kot katerokoli drugo tovarniškio aJi industrijsko delo. Koliko deklet je, ki morajo delati po 16 in več lu: dnevno le za 250 l>in, ali celo za 200 Din mesečno taJ», da nekatere komaj zaslužijo po 50 par na uro. Res, da dolhiva poleg plače tudi brano in postaljio, kar ima svojo vrednost. Vendar je delo služkinje vredno veliko več. Zelo nesoüijalna je tudi opomba nekaterih gospodinj, ki se izražajo: „Saj ima vse prosto, hrano in stanovanje, denarja za obleko pa tudi ne porabi toliko, saj marsikatei-i gospodinji koncem meseca še toliko ne ostaine, kolikor dobi ona plače." Končno dobi tudi tovorna živina hrano in stan, odmor med delom in dovolj nočnega počitka in ne potrebuje ničesar drugega. Pomočnica pa je družabno bitje in ima iste potrebe kakor vsak drug človelk, da more živeti človeka dostojno življenje. Poleg obleke in obuvala mora gledati, da si prištedi nekaj denarja za dobo brezposelnosti^ bolezni in lokrevanja. Potrebne so ji kulturne dobrine, čtivo, razvedrilo ter strok, in umska izobrazba. Če se ne poroči, mora skrbeti, da si nekaj prihrani za onemoglost in starost, za to zadnje pa ni kmalu dovolj. S 50 leti že težko dobi službo in vendar viidimio, koiiko je 70- ali 80-letnih stark. Zato bi si morala prištediti precejšnje premoženje, kar pa v danih razmerah pri največji skromnosti ni mogoče. Tiudi v pnimeru, da bi bilo starostno zavarovanje že izvedeno, bi morala štediti. Saj ni mogoče verjeti in zahtevati, da bi idržava za vsako posameznio bolj iskrbela, nego more vsaka zase. Zato je tndi, ko pride starostno zavarovaoje, gotovo, da ne bo zadostovalo za človeku primerno življenje. Saj imamo primerov dovolj, da se ravno najubožnejšim plačujejo zelo nizke rente in pokojnine. Zato je med berači-cami in onimi, ki so v ubožnici, najvišji odstotek bivših služkinj. Še boljši je dokaz, kako slabo je plačano delo v gospodinjstvu, abo primerjamo služkinjo s tovarniško delavko, ki si z osemurnim delom na dan brez nedelj in praznikov zasluži dovolj za hrano, stanovanje, obleko «n, vse druge življenske potrebščine,, dasi je «Ive tretjini dneva neodvisna od svojega delodajalca. In kdo more reči, da kapitalistični tovarnar delo prcxlrago plačuje? Iz zdravstvenih ozirov in v feoirist brezposelnih je nujno potrebno .skrajšanje delovnega časa. V nekaterih državah Evrope so takoj po vojni začeli urejevati delovne razmere pomožnega osobja v gospodinjstvu. Odmoa- med delom so uvedli v Angliji, Avstriji, na Madžarskem in Češkoslovaškem. V Ameriki je splošno v veljavi deveturno delo, ki ga, hočejO' še za eno uro skrajšati. Za naše razmere bi bilo priporočljivo 12iuraio delo. Drugih 12 ur bi porabila za odmor, nočni počitek, da sama sebi šiva, se izobrazuje in za razvedrilo. Odmor med delom je nujno potreben, ker se s tem več pridobi kot z neprestanim delom. Referat na lanslti skupščini Jugoslovensikega ženskega saveza v Zagrebu. 51 Po zdravniških izjavali iana pni tubei-kiulozii najvišji odstotek oblačilno delavstvo (krojači, šivilje). Na drugem mesta so služkinje. Zakaj? Ne radi pom^j-kanja Inraiie, temveč radi predolgotrajnega dela, ki je največ med zidovjem in v zatohlih ali premalo zračnih spatodtah. Le manj dela, več počitka .in svežega zraka, da ne bo preveč nepotrebnih izdatkov za tubei-kulozno ligo in dispanzerje. Gotovo mnogim ne bo všeč skrajšanje delovnega časa, vendar je treba delo in delovni čas tako urediti. Če je v Ameriki mogoče v devetih urah vse delo opraviti, se bo tudi pri nas v 12. urah moglo doseči isto. Kako je v nekaterih hišah, Ico je za vsakdanje delo polno nepotrebnih iikazov in tekanja sem in tja, kan- je vse izguba časa, ki bolj utruja živce nego delo samo. Pravi vzrok nizldh plač je predvsem v preveliki brezposelnosti, posebno še med hišnimi pomočnicami; zakaj ravno stažkinjski istan je nekak refugium pecatorum. Vsalca ženska, ki v tovamii ali kje drägje ne dobi dela ali je odstavljena, si išče službe v goispodinjstvu. Koliko dekle! je, ki se zato vdajo brezdelju in prostituciji! Med prostitutkami je nad 40% služkinj. Prostitucija se ne bo dala odpraviti z državnimi zakoni, s policijo, sodnijo in kaznimi, pač pa z vzgojo k samozavesti, strokovno izobrazbo in primemiim zaslužkom. Mlađega dekleta, ki jo prvič ali drugič za-lote na sramotni poti, bi ne smeli vtalaniti v zapor med prostitutke, kjer izgubi čut sramežljivosti. Njena glavna gcmilna sila je, preživeti se kakorkoli, le s poštenim, slabo plačanim delom ne. Saj v zaporu diohi vse, kar potrebuje. Streho, bramo, posteljo, vse, za kar se A-ugi neprestano trudijo. V naših razmerah je, kot sam že omenila, nujno potrebno slct-ajšanje delovnega časa na 12 ur. Zelo krivično in usodno je, da delajo tisoči deklet po 16 in več ur na dan, dočim drugi tisoči isploh dela in zaslužka ne dobe. In dočim podlegajo prvi radi predolgotrajnega dela in slabega zraka taberku-loai in prezgodnji onemogloslii, polnijo bolnišnice, hiralnice in ubožnice, zapadejo drugi radi pomanjkanja dela bedi in siromaštvu, propadajo moralno in polnijo jetnišnice. Dalje bi izobraževalna šola, ki bi morala biti obvezna za vse mladoletne začetnice, veliko pripomogla k ispretnosti deklet, ki bi imele več veselja do dela,' bi se bolj zavedale svojih dolžnosti in bi lažje dobile službo v tujini. V tej 'šoli ali pa še preje v posvetovalnici bi morala dekleta dobiti vsaj najpotrebnejši pouk in pojasnilo za potovanje v tujino, da bi jih opozorili na različne možnosti :in neprilike, ki se nanašajo na nenravnost. Zelo potrebne bi bile nadalje izobraževalne šole, kjer bi se dekleta izpopolnjevala v posameznih poklicih. Kljub veliki brezposelnosti primanjkuje izurjenih sobaric, izvrstnih kuharic, dobro izvežbanih gospodinj in voditeljic 'za večja gospodinjstva. Ker je pri nas nadprodu'koija delovne sile in ji moramo iskati v tujini delovnega trga, je potrebno, da jo dobro izvežbamo. To ni zadeva, ki bi jo mogla rešiti „Poselska zveza" sama is pomočjo Delavske zbornice. To je strogo ženska zadeva^ ki jo more rešiti le dobro orga-niziirano ženstvo, bodisi Narodni žen.ski savez ali v okviru Jugoslovanske strokovne zveze kot vodilni organ, potem organizacija pomočnic, ki bi morala hiti po celi državi v vsakem mestu. Zdaj organizirane pomočmice bodo poleg dela za laistne Interese vedno bolj zmožne več dopuinestd k sliupnemu hlagru nego neorgamizirane, ki nimajo nikakega zmlisla, zanimanja in čuvstvovanja za slcupne socijalne dobrine. Seveda bo potrebna todi pomoč Delavske zbornice, pa ne razredni boj, temveč iz finančnih razlogov. Samo pri ljubljanski botoišfci blagajni je zavarovanih nad 6300 gospodinjskih pomočnic. Od te zavarovalnine prejema za 510 služifcinj priispevke Državna boa-za dela, enako tudi Delavska zbornica. Ti prispevki znašajo približno 60.000 Din. Lepa vsota, ki jo gospodinje plačajo v 52 korist poanočimcaim, le žal, da doslej še nič nimamo od tega. Zato bi smele upati in tudi zahtevati izdatno pomoč od strani Delavske zbornice za ustanavljanje in vzdrževanje vajeniških šol in zavetišč za brezpoiselne pomočnice. Da bi pa bilo miogoče uistanoviti organizacije za pomočnice, ki bi bile sposobne delovati v tem zmislu, je predvsem potrebno dzvežbati nekaj deklet ter jih vzpoBobiti za socijalno delo in za vodstvo organizacije. Seveda mora biitii tudi voditeljica iz vrst poanočmc. Centrala bi bila prav lahko J. S. Z. V okviru organizacije bi morala biti tudi posredovalnica za službe, združena s posvetovalnico za deldeta. Nad vse potrebno še bolj kot organizacija in vajeniška šola je pa lastno stanovsko glasilo. Brez časopisa je vsaka agitacija nemogoča. Vsa dekleta nikdar ne bodo mogla v šolo. S shodi in predavanji se da malo doseči, so predvsem za one, ki so v sredini mesta; one, M so bolj na penifeiiji ali na deželi, bi nikdar ne mogle poseeati sestankov. Zalo je neobhodno potrebno lastno stanovsko glasilo, v katerem hi dekleta dobivala potreben pouk v vseh panogah gospodinjstva, kakor tudi vsa navodila in nasvete, potrebne onim, ki gredo v tujino. List naj bi služil tudi kot posredovalni organ med gospodinjo m služkinjo, da se na način da beseda dekletom, toi so doslej k vsem kiivicam molčala; zakaj bolečine in rane je treba odkriti in povedati, da jih bo mogoče zdraviti. Potom lista bi bilo treba klicati na pomoč in nevedne učiti. Nevednost je baš najdražja stvar na svetu. V vsakem mestu je dalje niujno potrebno zavetišče za brezposelne in prostor za nedeljske sestanke. 1'osebno v zimskem času. Ko dekle izgiüji službo, izgubi tudi streho in posteljo, zato je tudi največkrat predmet izkoriščanja. Pri nas je ravno obratno. Jugoslovaniska mesta se širijo vedno bolj; rabilo se bo vedno več pomožnega osobja, zato ga je treba izobraziti in ne pozabiti, da mora med gospodinjo in nje pomočnico vladati neko zaupno razmerje. Zakaj gospođin ja ne zaupa svoji pomočnici le svoje lastnine in. premoženja, temveč tudi najdražje, kar ima, svoje otroke, bolne starše itd. V Beogradu je nujno potrebno zavetišče za brezposelne, ker zdaj deldeta brez odpovedi in brez odškodnine lahko postavljajo na cesto. Upam, da se bo med našim inteligentnim ženstvom našlo vsaj nekaj socijalno čutečih src, ki bi se žrtvovala in nudila svojo pomoč v obrambo najbolj izrabljenih in zaničevanih služkinj. Po referatu je bila sprejeta resolucija: 1. V vseh večjih mestih naj se ustanove zavetišča za bi-ezpösalne .služkinje. 2. Uvedejo naj se poselske šole, ki naj bodo obvezne za vse začetnice, kar tli stan socijalno in moralno dvignilo. 3. Deluje naj se na to^ da se ustanovi enotna poselska organizacija — Zveza gospodinjskih pomočnic — kjer naj bi našle služkinje resnično, pravno, moralno lin materijalno zaščito. 4. Uvede naj se zalaonito 12 urno delo s potrebnim, odmorom. 5. Zdravniški pregled naj vršijo zdravnice. 53 Mladinski počitniški dom kraljice Marije na Pohorju. Ivanka Lipoldova: K sem Sli ogledala o veliki noči 1929. krasno dečje okrevališče Božene Nemcove v Crikvenici, so mi misli uhajale proti MEmiboru. Zasledovalo me je vprašanje: Kdaj se bo nam posrečiilo ustvairiti nekaj sličnega? Nisem slutila, da bo to tako lianalii. Od lela 1924. naprej smo pošiljali slabotno deco na nioa-je. Kolonije sla valr-ževalii dve društvi; Mariboirsko žensko društvo in Podiniladek rdečega križa. — Vodstva kolonij so se morala boriti z različnimi tehničnimi težkočami. Zalo je v ženskem društvu veidno bolj 'prodirala miisel, da hi se denar, hi ga je društvo zbralo za otroško Mnioo v Mariboru, «poirabiil za ustanovitev stalne počitniške kolonije. Zbirka, s katcsro smo (pričeli ob poroki Njiju Veličanstev Isralja in Igraljdce, je med tem narastla skoro na 300.000 Din. Temu predlogu se je sčasoma pridružilo tuidi „Društvo za ustanovitev otroške bodnice". Zato je hilo treba spremeaiiti pravila tako, da ,so mu omogočala širši program. Izpremenilo si je pa tudii ime in se nazvalo „Društvo za zdravstveno zaščito olmk in mladine". Domačii zdraraiki in socijatoi delavoi so svetovali, naj bi se kolonija ustanovila na Pohorju. Kmalu nato se je tudi že novemu odboru nudila prilika, da kupi pod ugotlniirai pogoji od mariborske Posojiilrace večje posestvo v bližini vasi Sv. Mai:tiin na Pohorju. Posestvo je bito sicer skrajno zanemarjeno, hiša v razpadu, hlevi pogorišče — a lega je bila krasna, razgled lep in dani pogoji, da se ustvari s pridnim delom iz zemlje nekaj lepega. Ko je bila koncem maja 1929. kupčija sklenjena, se je pričelo z delom. S polno parO', kajti manjkalo je le mesec dni do počitnic. Kdo- prešteje vozove, ki so pripeljali iz Maribora in Slov. Bistrice v višino 800 m ves istavbcni mateiiijal, inventar in živila. Prvo leto je društvo prezidalo hišo, fci služi v pritličju kot upravno poslopje, v podstrešju pa je velika spahiica za deklice. Razen tega je poistaviJo jedilno lojpo za deco in .barake za dečke. Jeseni 1929. je še sezidalo moderno urejeno gospodarsko poslopje z ledenico, pralnico itd. ter ga končalo leta 1930. Začetkom avgusita 1. 1. je bila slavnostna otvoritev 'in blagoslovitev „Počitniškega doma kraljice Marije". V tem letu je pos.tavilo društvo dve nadaljni baraki, uredilo igrišča, planiralo teren, zidalo škainpe in vodne naprave. A tudi v gospodarskem ozira so se vršile velike izpremembe — ipredelana polja in travniki, očiščeni paišnikii, nov velik vrt za sočivje, ki je že v prvem letu knil skoraj vso potreix>, cvetlični nasadi ira vrtiček pred hišo, preko 100 mladih sadiiih drevesc priča, kaj ustvari v kratkem času ljubezen do mladine in dela. Kaj pa deca? Dasiravno je društvo z otvoritvijo čakalo, da so hila omenjeaia dela končana, je sprejelo prvo partijo dece že julija 1929., t. j. že dober mesec po nakupu posestva. A ker se jih vedmo več priglasi, kakor je na koloniji prostora, nastaaii draštvo deco tudi v šoli pri Sv. Martinu. Kolonija sama pa lahko sprejme naenkrat 100 otrok. Sikiipnio pa jih je društvo preskrbelo v obeh letih iprokio 600 iz Dravske banovine in drugih krajev. Zdravstveni uspehii so zelo leipi. Otroci pridobivajo na teži, v posaimezniih primerih je reziultat presenetljiv. Ugodme posledice se pa zlasti opažajo v prihodnjem šolskem letu. Bonovno nam je lani izjavilo uöiteljstvo, da se je prej slabotna deca pričela po bivanju na koloniji vidno 'krepčati in razvijati. Vodstvo kolonije je vedno poiverjeno 'Strokovnjakom pedagogom, fci jim pri nadzorstvu pomaga mlajše osobje lin od drž. zdravstvenega doma dodeljena H zaščitna sestra. Mladina je tudi pod stalnim zdravnišiciiii nadaorstvom. — Dnevni red je slede5i: Jutranja telovadba, zajutrdc, sprehodi in igre, vmes malica, potem koisiilo; po košlu poiitek, po počitku zopet sprehod, kopanje v potoku in pod prhami, ali la-oket in wllebal. Včasih zvečer radio ali pa animirana zabava ob veselem prasketanju plamtečega kresa. Pa petje — najbolj vesele iso okrogle, ki so jih otrooi sami spesnili — kitice brez konca an kraja na vsakega člana kolonije prt ena. Prekrasni so spreho
  • 9 HcinoAt m teva nj«a mI»-dot^t t«^'»J «■ »vQjtoOT. JCLIDA CR®»* DE CH AQUSt HKUKK vMao poIepA«ira. Hi in Mf r»d! t^« ▼»rVa Y kO^. Kf>isi im~ m «tasta in ;s«l)