382
humorjem. Seveda pri takih razmerah ni mogel potovanja tako izkoristiti, kakor bi ga, ako bi razumel jezik in poznal položaj in imel na razpolago več časa. Priznati se pa mora, da je dobro opazoval in njegove sodbe so domalega vedno dobro zadete. Novega nam sicer ne podaja ničesar, vendar je pre-
ODSTAVLJENI ŠAH
gledno sestavil in opisal, kar je videl in njegova knjiga bo dobrodošla marsikomu, ki želi bliže spoznati ruske stolice. S sabo na popotovanje je vzel nekaj zdravih nazorov, na podlagi katerih opisuje in presoja trezno in jasno. Predsodkov za ali proti Rusiji nima nobenih, rezultat njegovega opazovanja pa potrjuje že znane splošne sodbe o Rusiji. Semtertje se mu prigodi kakšna pomota. Tako n. pr. gre v Varšavi v uniatsko cerkev, najde tam popa in se prične ž njim razgovarjati, pop ga pa takoj zapusti in neuljudno zbeži. Pisatelj ni vedel, da se cerkev samo še imenuje uniatska, v resnici je pa sedaj pravoslavna in je zadel na pravoslavnega popa. Ker je v Varšavi napetost med katoliško in pravoslavno duhovščino tako ostra, je pop v pisatelju slutil najbrže kakšnega skrivnega agenta rimskega papeža ali Bog vedi kaj.
Splošno pa lahko knjigo v resnici priporočamo vsem katoličanom, katere zanima sveta Rusija.
Dr. L. L. CS968D
Angleška.
Racial problems in Hungaru, Bu Scotus Viator, Author of „The future of Austria-Hungaru". With illustrations and a map. London. Archibald Constabb et Comp. L. T. D. 1908. Pag. XXVIII -\- 450. Priče 16 net. — Že pred nekoliko meseci so slovaški listi naznanili, da znani angleški pisatelj, zgodovinar in politik B. W. Seton-Watson (psevdonim Scotus Viator) piše obširno knjigo o Slovakih. Knjiga je vobče presenetila po svoji krasni opremi, bogati, temeljiti   in  resnični vsebini.   Delo obsega tri predgovore,
21 poglavij, 19 prilog, bibliografijo in indeks, 42 ilustracij in narodopisni zemljevid Ogrske. Ilustracije iz življenja Slovakov so zares umetniška dela. Čitatelj tu najde podobo Andreja Kmeta Hlinka, Juriga, Sveto-zara Hurbana Vajanskega, Štura, Kollarja i. dr. Delo je zgodovinsko - retrospektivno, aktuelno in obsega pravo sliko sedanjega položaja Slovakov in hkrati perspektive v bodočnost. — Pisatelj, ki je že izdal knjigo: „The future of Austria-Hungaru" (knjiga je bila prevedena v nemščino od prof. K. Brockhausena na Dunaju in je vzbudila mnogo šuma, hvale in kritike), piše v predgovoru najprej o vzrokih, ki so ga napotili k temu, da se je potegnil za nemažarske narodnosti na Ogrskem. Izpočetka je nameraval spisati zgodovino Avstro-Ogrske od dunajskega kongresa (1.1814—1815), začenši do najnovejše dobe. A kmalu je spoznal, da brez temeljitega proučevanja narodnostnega vprašanja na Ogrskem ni mogoče pisati o zgodovini sedanjega političnega položaja in bodočnosti avstro-ogrske države. Pisatelj se je pri proučevanju avstrijskega narodnostnega vprašanja prepričal, da je narodnostno vprašanje
HHMED M1RZH novi perzijski šah
Cislajtanije lažje in manj važno nego na Ogrskem. Viatorjeva knjiga se zato peča natančneje s Slovaki, ker je njihova usoda in borba za narodnost tipična za druge narode. Položaj Slovakov more biti zgled drugim nemažarskim narodnostim na Ogrskem, ki trpe največjo krivico ter zaslužijo pomoč in usmiljenje. Dalje pisatelj v predgovoru piše, da knjiga ni spisana
383
iz sovraštva do Mažarov. Namen pisateljev je bil predvsem, da opozori Angleže, da naj s svojimi simpatijami do sedanjega sistema mažarske vlade ne pomagajo uničevati avstro-ogrske monarhije; pisatelj hoče dokazati, da je mažarska svoboda bajka za vse ljudi, izvzemši Mažare same. Po uvodu piše avtor o stari zgodovini Slovakov, kratko in jasno riše reformacijo in nagli razvoj mažarske narodnosti. V 4. poglavju piše o slovaški književnosti in navaja nekoliko pesmi Kollarjevih v angleškem prevodu. Temeljito opisuje mažarizacijo Slovakov; najbolj bode čitatelja zanimala politična in književna zgodovina Slovakov od 1. 1847. do 1. 1908. Opisuje se tu boj prvih slovaških voditeljev za svobodo naroda in razvoj slovaškega jezika. Istotako zanimiva so poglavja o šolah, o preganjanju slovaških dijakov radi „panslavizma" in o svobodi, pravzaprav nesvobodi tiska. Pisatelj pretresa vzroke konfiskacij in tiskovnih pravd, navaja statistične podatke, sodnijske listine, izreke sodnikov itd. Vrednost  dela  povečujejo   posebni   članki o slovaški
Platon Kostecki. Nedavno je umrl časnikar in pesnik Platon Kostecki, Poljak in Rusin v eni osebi, mož, ki je enako ljubil obe domovini. Kostecki je bil pesnik ki je svoj politični „credo" izrazil v pesmi pod naslovom „Nasza mo-lytwa" s temi-le besedami:
„Wo imia Otca i Suna, To nasza molytwa, Jako Trojca, tak jeduna Polszcza, Ruš i Lytwa."
Porodil se je 2. julija 1. 1832. pod Samborom kot sin rusinskega grško-katoliškega župnika. Gimnazijo je študiral v Sanoku, Somboru in Przemyslu in tri leta študiral v Lvovu pravoznanstvo; potem se je posvetil časnikarstvu. L. 1854. in 1855. je bil urednik rusinskega lista „Zarja Halycka" in potem je bil član uredništva listov: „Dziennik Litewski" — „PrzegI§d Powszechny"—„Dziennik Polski". L. 1869. je prevzel uredništvo „Gazete Narodowe" in jo je uredoval do svoje smrti, torej 46 let. Radi članka, v katerem je zahteval učni poljski jezik na vseučilišču, je bil obsojen na dva meseca zapora. L. 1888. so njegovi čestilci obhajali tridesetletnico njegove časnikarske delavnosti, lani pa petinštiridesetletnico. Pesmi je Kostecki pisal v poljskem in rusinskem jeziku. Njegovi najboljši spisi so: „Pami^ci Stanislawa Moniuszki". — „V zolotyj jubilej Josyfu Hnatu Kraszewskemu mnohaja leta" — „W dw6chsetna_rocznic§ odsieczy VViednia" in dr. L. 1881. je Kostecki dobil častno nagrado na Španskem za pesem, zloženo na čast Calderonu pod naslovom: „Na czešč Don Pedra Kalderona de la Barca".
K. B. Venig. V Peterburgu je umrl sloviti profesor zgodovinske slikarske umetnosti Karel Bogdanovič Venig. Umrli je bil eden najbolj nadarjenih predstaviteljev tako-zvane „stare akademije", ki je ob svojem času vzgojila veliko odličnih umetnikov. K. B. Venig se je porodil 1. 1830. v Reveli. Slikarsko nadarjenost je kazal že v zgodnji mladosti, tako da je bil kot 141eten deček sprejet v akademijo umetnosti in v 22. letu  je  dobil  prvo nagrado za sliko „Rgar s
narodni umetnosti od Dušana Jurkoviča, o narodnem pesništvu od Hurbana Vajanskega in študijo o slovaških narodnih pesmih od Milana Licharda in dr. Koli-seka. — Scotus Viator je spretno in temeljito dokazal v tej knjigi svojo tezo, da so Mažari po svoji netolerantnosti in naravnost neumnem preganjanju nema-žarskih narodnosti zaigrali simpatije vse Evrope ter si sami kopljejo grob. Mažari se večkrat pritožujejo da se o njihovih zadevah v Evropi pristransko piše, ker njihovega jezika v zahodnih krajih nihče ne razume in se vse informacije o njih zajemajo iz nemških virov. Še bolj opravičena je pritožba Slovakov in Rumuncev, katerih jezik in narodnost Mažari zatirajo, da Evropa o njihovem zatiranju ničesar ne ve. Viator-jeva knjiga, ki je spisana v svetovnem angleškem jeziku, ima veliko literarno in umetniško vrednost in bo gotovo povsod vzbujala ljubezen in sočutje do naroda, ki je bil dozdaj od vsega sveta zapuščen. — Knjiga bode v kratkem izšla tudi v češkem in nemškem prevodu.                                                    /. Štingl.
Ismailom v pustyne". Potem se je po navadi ruskih umetnikov podal v Rim, kjer je proučeval renesančno epoho italske slikarske umetnosti. L. 1862. je bil za sliko „Angelj vozvez-ščajut gibelj gorodu Sodomu" imenovan za profesorja zgodovinske slikarske  umetnosti na peterburški slikarski aka-
ŠAHOVA TELESNA STRAŽA
demiji; v tej službi je ostal do svoje smrti. Izmed njegovih imenitnih del še imenujemo: „Joann Groznyj i jego mamka", „Poslednija minuty Grigorja Otrenjeva", „Russkaja devuška", „Bojarynja." Zadnje Venigovo delo je »Sokratu Alkibiada".
u:::: mu:::: Hfllll ::::iiiriiI!iT:
To in ono.