PLANINSKI VESTNIK
sa je rodil leta 1926 očetu Slovencu in materi Madžarki Po okupaciji in razkosanju tedanje Jugoslavije so družino izgnali. V Ljubljani, kjer je odtlej živel, je že kot gimnazijec deloval kot aktivist OF. Leta 1950 je diplomiral na ekonomski fakulteti. Potem je nekaj časa deloval kot turistični vodnik in novinar (Polet, Tovariš). Predvsem pa je bilo pomembno delo pri Glavnem odboru Planinske zveze Slovenije, kjer je bil prvi načelnik inozemskega oddelka. Aktivno je obvladal tri svetovne jezike in stopil v stike s planinskimi organizacijami alpskih držav. Tako je prišlo do odhoda prvih naših alpinistov v sosednje dežele ter v švicarske in francoske Alpe, v začetku še na podlagi recipročnosti, kasneje pa so tja odhajale majhne slovenske odprave. Organiziral je udeležbo slovenskih gorskih reševalcev z lavinskimi psi v avstrijskih Alpah. Na 12. zasedanju UIAA (Mednarodne zveze planinskih organizacij) na Bledu januarja 1951 je bil nepogrešljivi sodelavec pri organizaciji PZS, saj je na tem zasedanju sodelovalo že kar 18 držav. Bil je pobudnik za postavitev Kugyjevega spomenika v Trenti. Napisal je številne članke v domačih in tujih alpinističnih revijah. Prevedel je tudi slovito Heck-meirjevo knjigo «Trije zadnji problemi Alp«.
Tudi sam je rad zahajal v gore. Spremljal sem ga na Grossglock-ner, preplezala sva vzhodno steno Watzmanna nad Konigseejem, skupaj s pokojnim Marjanom Per-kom pa smo kot prvi slovenski turni smučarji obiskali okolico Treh Cin (Tre Cime di Lavaredo). Srečali smo se na Marmoladi. Bil je tudi navdušen smučar. Kot diplomirani ekonomist je služboval v uglednih slovenskih podjetjih, do upokojitve pa pri SCT,
Po upokojitvi seje posvetil svojemu «konjičku« - zgodovini. Leta 1995 je doktoriral iz numizmatike na Visoki šoli za socialne vede v Parizu. Do konca pa je ostal ljubitelj narave, zlasti gora.
Ostal nam bo v nepozabnem spominu.
138	Rado Kočevar
Cilka Hodnik 1906-1999
Na pokopališču v bohinjski Srednji vasi so letošnjega 19. januarja planinski prijatelji in znanci ter so-vaščani pospremili na zadnji poti Cilko Hodnik, dolgoletno oskrbnico planinskih postojank predvsem v Triglavskem pogorju. Ni ji bilo usojeno, da bi dočakala 93. leto starosti, ki bi ga praznovala 9. februarja.
Rojena v bohinjski Srednji vasi leta 1906 je morala že v zgodnji mladosti poskrbeti za zaslužek in ker je bilo v dolini dela malo, se je odpravila v gore. Kot šestnajstletno dekle je najprej delala v Triglavskem
Cilka Hodnik (z belim predpasnikom) In kolegica Ančka, ki s« je pozneje poročita v Globasnlco, pod Domom na Kredarici in njeno kapelico.
domu na Kredarici, ko so skalaši na Rjavi skali na Voglu postavili svoj SkalaSki dom, je njegova prva oskrbnica postala Cilka. V njem je bila do začetka vojne, kmalu po koncu vojne, leta 1947, pa je odšla za oskrbnico v Staniče v dom pod Triglavom, kjer je ostala dve leti. Leto dni pozneje je prišla za oskrbnico v Kočo pri Triglavskih jezerih, kjer je bila kar šestnajst let, do leta 1966, ko je odšla v pokoj. Bila je poročena z Janezom Hodnikom, bratom znanega slikarja Valentina Hodnika. Tudi njen mož je vseskozi delal v planinskih

Cilka Hodnik pred SkalaSkim domom ne Voglu
kočah, tudi kot nosač in kot desna roka svoje žene pri oskrbovanju koče. Med drugim je ta mož nadelal zgornji del poti čez Komarčo. Ko se je 4. oktobra 1966 iz doline vračal k Sedmerim jezerom, je v Komarči zdrsnil, padel in se ubil, v njegov spomin in v opomin pa so planinci pri vstopu v Komarčo postavili spominsko tablo.
Nosači. ki so oskrbovali «njeno« kočo, so radi hodili k Triglavskim jezerom; tisti, ki so jO poznali, se jo spominjajo kot odlične kuharice in dobre oskrbnice, kar je takrat pomenilo, da je znala v koči vedno ohraniti red, da je bila sicer stroga oskrbnica, vendar je bila med planinci prav zaradi tega priljubljena. Tista leta, ko je bila pri Triglavskih jezerih oskrbnica Cilka Hodnik, je bila koča več let zapored odprta tudi več zimskih tednov, od sredine marca do 3. maja, ko so tja prihajali
PLANINSKI VESTNIK
je sedaj podeljenih 1428 značk. Najstarejši udeleženec v letu 1998 je bil leto starejši kot tisti Iz leta 1997, 77 let, najmlajši pa dve leti manj, 5 let. Število krajev, od koder so prišli, se je malo povečalo. Zanimivo je prebrati vpise krajev prebivanja, ki so včasih zapisani le kot ulice. Tudi letos vodi domaČe PD, sledijo Velenje, Maribor in potem drugi kraji, ki so «prispevali« od osem do enega obiskovalca. Evidenco je pripravil Stane štorman, ki skrbi z menjavo letnih časov za zamenjavo ustreznih žigov.
B. J.
Savinjski M DO_
turni smučarji. V koči pa je bila tudi leta 1959, ko so postojanko prvič znatne je povečali in jo obnovili. To je bilo za tiste razmere zares veliko delo, saj so morali vse skodle in vse drugo za kočo tja gor prinesti no-sači.
Ko je leta 1966, stara 60 let, odšla v pokoj, je živela v Stari Fužini v hiši, ki jo je bila kupila, in turistom oddajala nekaj sob v njej. Imela je večinoma stalne goste, planince po srcu, s katerimi se je lahko pogovarjala o gorah, ki jih je tako dobro poznala, ki jih je imela tako rada in v katere ji zadnja leta ni bilo več dano Iti. Pred približno poldrugim desetletjem se ji je izpolnita ena od zadnjih planinskih želja: ko tega sama ni več zmogla, je v varnem spremstvu gorskih vodnikov šla s sto ženskami na Triglav. Ko bo kdo kdaj pisal zgodovino slovenskih planinskih koč, bo imela v njej pomembno mesto Cilka Hodnik.
Marjan Raztresen
Milanu Tratenšku v sfovo
Na prvo nedeljo novega leta smo se poslovili od Konjičana in našega planinskega prijatelja Milana Tra-tenška.
Rodil se je leta 1922 v Žičah in je že kot dijak mariborske gimnazije rad zahajal v hribe, saj je bilo Pohorje kot na dlani. Njegovo prvo delovno mesto je bilo v konjiškem Konusu, kjer je bil zaposlen vse do upokojitve leta 1982.
Velik del svojega prostega časa je
Milan Tratenšek posvetil goram in delu v planinskem društvu, katerega predsednik je bil kar 20 let, od leta 1973 do 1993. S svojim delom je zapustil bogat prispevek v razvoju planinske dejavnosti v Dravinjski dolini, ki se je odražala v razmahu izletništva v tem obdobju, tako da so planinski Izleti v vseh letnih časih tudi danes osnovna dejavnost planinskega društva Slovenske Konjice. Skrbel je tudi za vzdrževanje razglednega stolpa na Rogli, ki ga je društvo pod njegovim vodstvom obnovilo leta 1985. Zadnja leta mu zdravje ni dopuščalo, da bi se udeleževal celodnevnih planinskih tur, pogosto pa smo ga srečevali na sprehodih pod Konjiško goro alt po Škalcah. Člani planinskega društva smo z njim ohranjali vezi, veseli smo bili njegovih nasvetov in tudi Milan je kar žarel, ko smo začeli oživljati planinsko dejavnost na Konjiški gori. Tudi sam je prispeval za stopnico na razglednem stolpu, ki smo ga na Stolpniku postavili leta 1997, ob 70-letnici planinstva na Konjiškem. Na enem od prednovoletnlh srečanj z Milanom smo se dogovorili, da ga v letu 1999 pospremimo na Stolpnik do »njegove« stopnice; želje bodo ostale neizpolnjene. Slovenska planinska in športna javnost se je Milanu Tratenšku za njegovo delo v planinski organizaciji skušala oddolžiti z Bloudkovo plaketo in s srebrnim znakom PZS, konjiški planinci, ki ga bomo pogrešali prav tako kot sin Igor in vnuk Žiga, pa obljubljamo, da mu bomo na grob prinašali planinsko cvetje s Konjiške gore, ob vznožju katere počiva.
Planinski prijatelji
Štirje letni časi na Gori Oljki_
Obiski Gore Oljke v akciji štirih letnih časov se nadaljujejo. V letu pred štlridesetletnico ustanovitve PD Polzela je prišlo štirikrat na vrh 181 obiskovalcev. Pohodniki so prejeli 161 bronastih, 12 srebrnih in 8 zlatih značk. Bilo jih je osem manj kot leto prej. Koliko jih bo v letošnjem jubilejnem letu? Skupno
Zanimivo bi bilo prebrali, če je kje zapisano, kako je nastajalo povezovanje planinskih društev v skupine. Najdemo zapis v Planinskem vestniku, da je bila seja planinskih društev okraja Celje na Menini -sklepati se da iz zapisa, da je bila druga (PV 1959/363); udeležilo se je je tudi najmlajše društvo, PD Polzela, ki letos praznuje 40 let. Zapisniška dokumentaciija za naše območje obstaja, ko je bil sedež v Žalcu (predsednik Adi Vidmajer, tajnik Franc Ježovnik). potem v Celju (Drago Žlof, Lojze Vehovar, 16. 4. 1984 do 5. 2. 1989). Za naslednje obdobje je marsikaj že zapisano v PV 1994/44. Savinjski meddruštveni odbor planinskih društev (SMDO) je pred petimi leti prenesel svoj sedež iz Velenja v Mozirje in imel prvo sejo 22. marca 1994 v Mozirju. Na celotnem območju je bilo 35 PD. udeleženih je bilo 17 PD z 21 udeleženci, vseh prisotnih 28. V tem prvem obdobju je imel odbor 13 sej, ki so bile po različnih krajih našega območja. Tako je bila naslednja seja na Gori Oljki 7. 7. (17, 19, 24) In na Resevni 30. 10. (11, 14, 20). Leta 1995 smo pričeli v Žalcu v osnovni šoli 16, 2. (22, 26, 33), se preselili v lovski dom solčavskih lovcev 17. 9. (18, 26, 33), zaključili pa v Celju 12. 12. (20, 21, 30), V naslednjem letu smo imeli le dve seji, in sicer v Voj-niku v osnovni šoli 21. 3. (21, 25, 31) in v planinskem domu na Do-nački gori 29. 9. (25, 33, 39). kjer se 139