ANDREJ RAPE:
Mamin god.
Soba. Na mizi godovna darila.  Ob njej štirje otrod v praznični obleki, stoječ po sta-iosti v vrsti, najmlajša s šopkom v roki. Mati vstopi v sobo, otroci se ji poklonijo.
Milka:
Spet tu dan je srčnega veselja, dan, ki v duši čuvstev sto budi, ko notranjost daje mi povelja, ki jitn z govorom izraza ni. Vošči! Mama zate je živela, zate je živela, te je negovala, s tabo je vriskala. s tabo pela, vse za tebe, otrok, žrtvovala. (K bratu): Vošči!
Stanko (deloma sestri, deloma materi):
BLahka tebi je beseda!
Dobro mater le si opisala.
A kako naj jaz izrazim tisto,
kar nam v drobnih srcih kljuva, bije,
vse na dan želi, pa nima pota,
pota, ki ga tvorijo besede,
da po njem bi k mami vse prispelo,
k njej prispelo, srčno jo objelo.
—•    199   —
Mama, god je tvoj, daj, da ti voščim!
Ah, kar v duši živo je, v besedi je jecljanje,
a lepo je, ko nebeške sanje.
Daj, pomagaj, bratec, mi izgovoriti!
(K mlajšemu bratu): Vošči! Vladko:
Po cestah, ki v srca nas otrok držijo,
krasna žena hodi s cvetjem živim
in posiplje ga na pot.
Cveti so kot srčna naša kri,
saj iz nje so vzcveli, zadehteli,
so zavonjali; zdaj vsi živijo,
da v god mamo drago počastijo.
(Mlajši sestrici):
Dej, najmlajša, kaj ji govorijo! Anica:
Cveli, dehteli smo tebi,
mamica mila, od nekdaj;
nam prilivala, nas negovaia
srčna hvaležnost tvojih otrok.
Pa zato kliče, tako ga miče,
naših src glasen odmev.
Vsl (v zboru):
Bog te ohrani, hudega brani nam vsem na srečo, tebi v radost! Bog naj osreči te, mati edina, ti blagoslovi pa hčerki in sina!