ANDREJ RAPE: Mamin god. Soba. Na mizi godovna darila. Ob njej štirje otrod v praznični obleki, stoječ po sta-iosti v vrsti, najmlajša s šopkom v roki. Mati vstopi v sobo, otroci se ji poklonijo. Milka: Spet tu dan je srčnega veselja, dan, ki v duši čuvstev sto budi, ko notranjost daje mi povelja, ki jitn z govorom izraza ni. Vošči! Mama zate je živela, zate je živela, te je negovala, s tabo je vriskala. s tabo pela, vse za tebe, otrok, žrtvovala. (K bratu): Vošči! Stanko (deloma sestri, deloma materi): BLahka tebi je beseda! Dobro mater le si opisala. A kako naj jaz izrazim tisto, kar nam v drobnih srcih kljuva, bije, vse na dan želi, pa nima pota, pota, ki ga tvorijo besede, da po njem bi k mami vse prispelo, k njej prispelo, srčno jo objelo. —• 199 — Mama, god je tvoj, daj, da ti voščim! Ah, kar v duši živo je, v besedi je jecljanje, a lepo je, ko nebeške sanje. Daj, pomagaj, bratec, mi izgovoriti! (K mlajšemu bratu): Vošči! Vladko: Po cestah, ki v srca nas otrok držijo, krasna žena hodi s cvetjem živim in posiplje ga na pot. Cveti so kot srčna naša kri, saj iz nje so vzcveli, zadehteli, so zavonjali; zdaj vsi živijo, da v god mamo drago počastijo. (Mlajši sestrici): Dej, najmlajša, kaj ji govorijo! Anica: Cveli, dehteli smo tebi, mamica mila, od nekdaj; nam prilivala, nas negovaia srčna hvaležnost tvojih otrok. Pa zato kliče, tako ga miče, naših src glasen odmev. Vsl (v zboru): Bog te ohrani, hudega brani nam vsem na srečo, tebi v radost! Bog naj osreči te, mati edina, ti blagoslovi pa hčerki in sina!