KRONIKA SLOVENSKIH MEST V LJUBLJANI, OKTOBRA 1937 / ŠTEVILKA 3 / LETNIK IV SLOVENSKA POKRAJINA - OGLEDALO NARODOVE DUŠE DR. JOSIP CIRIL OBLAK Francoski kritik Taine pravi: Če hočeš prav spo znati pesnika, oglej si njegov rodni kraj, pokrajino, v kateri je živel in ustvarjal. K temu pristavljam: če hočeš spoznati pravi značaj, izkratka: dušo naroda, vživi se v njegovo pokrajino! Slovenija v svoji celoti, po svojem bistvu in zna čaju je en sam velik planinski raj. In slovenski narod je po svojem bistvu — niti Prekmurci niso izvzeti — in po ogromni večini — da se tako izrazim — izrazit hribovski narod. Ni se ti treba ravno vzpenjati na nebotični vrh na šega Triglava, da vidiš to in spoznaš, treba ti je sto piti samo na ljubljanski grad, nad samo Ljubljano, o kateri pravi tako ljubeznivo naš prijatelj Wendel, da prihaja njeno ime od »ljubljena« — das Liebchen. Prav bi bil storil Cankar, da je zapisal ne le o Vrh niki: Vrhnika — prečudni kraj, nego tudi: Slovenija, prečudni kraj in prečudni narod! Bela Ljubljana! Ta biser med evropskimi mesti, s svojim poljem, ki je našlo v Otonu Župančiču svo jega pesnika, kakor je našel Triglav svojega v Fran cetu Prešernu! Ta Ljubljana je predestinirana, da postane kot izrazito alpinsko mesto središče turistič nega pokreta v Sloveniji. Saj je ona križišče onih dveh prog, od katerih ena vodi v domovino Prešerna — »k podobi raja« — slavnemu Bledu. Včasih se mi zdi, kakor da ta zemlja nima svoje — linije. Zdi se mi, da je bil nebeški Oče, ko je ustvarjal to zemljo, tudi sam prav posebno čudne volje, da je pozabil na ono, kar imenujemo tako linijo; prav za prav: slovenska zemlja ni bila ustvar jena — se mi zdi — naenkrat. Ko je hotel pokazati vso silo svojega resnobnega veličanstva, ki grozi in sodi, je zakipel pod njim v nebeške višave Triglav z vsemi svojimi v grozotnosti form tekmujočimi, enako vrednimi mu sosedi in vazali. V tiho resnem božjem pokoju je pregrnil to zemljo do pod najvišjih vrhov s temno zeleno preprogo gozdov, z vso njihovo mi stiko, tako edinstveno lepih, kakor da jih je pridržal le njej ter ji vtisnil njen in svoj — pečat. Ko pa je bil najbolj zidane volje in je hotel pokazati tudi vso neskončno dobroto svojega srca, so se zasmehljali pod njegovim božjim tronom raj de pristno slovenskih vinorodnih brd in goric in udaril je s tem slovenski zemlji svoj drugi pečat, tej zemlji — brez linije, a vendar božji. Toliko se govori in čita o veliki harmoniji te zemlje. Tudi jaz sem se razpisal in razpel o njej, pa se mi včasih zdi, da po krivici in da je v tej zemlji neka velika disharmonija, ki jo sicer v prirodi kot človeško iznajdbo tajimo in da je prav po tej tako zvani disharmoniji tako veličastveno lepa... Dis harmonija v pokrajini, raztrganost duše — velika slo venska pesem! Ali ne tiči v tem nekaj kakor no tranje nasprotje? Ne, le na videz! Človek in njegovo življenje je en sam velik niz nasprotij. In čim več jih združuje človek v sebi, tem bogatejše je njegovo življenje. Naša zemlja je bogata in z njo tudi nego- sposki narod, ki je živel in moral živeti v vednih nasprotjih s samim seboj. Slovenija menda ni bila nikdar enotno zaokrožena celota. Ona sestoji tako rekoč iz več celot, pa še te z najrazličnejšimi niansami, geografskimi, mislim pa tudi — in last not least — etnografskimi, ki jih dru ži ena miselnost, ena poteza bolje in najbolje — lirika. Zase celota je štajer. Pa še v tem je Celjska kotlina celota zase, kakor je Maribor s svojim Pohorjem in Kozjakom zopet heterogeni svet zase. Kakor so Slo venske gorice s Prekmurjem zopet svoja celota in kakor ima tudi slovenski Korotan svoj Rož in svojo Podjuno in svojo Ziljo, vsak del s svojo svojsko zna čilno potezo, prav tako ima Kranjska svojo Dolenj sko in Gorenjsko z morda še večjo medsebojno raz liko po vsem svojem značaju, da ne prezrem Pri- morja, Krasa, Trsta, Gorice in Vipavske doline, pa zopet gori v Alpah Tolminsko. Sami pisani mozaiki — vse skupaj pa en sam mali ali veliki planinski paradiž. Kajti vsa ta razkosana Slovenija pri vsej svoji raznoličnosti je vendarle v celoti ena sama gor ska pokrajina v objemu Dinarsko-alpskega sestava. Slovenci so v bistvu z dolinskimi Prekmurci vred, da se tako izrazim, vseskozi hribovski, toda zelo di ferenciran narod. Kakor je diferencirano zunanje lice njegove zemlje. Jugoslovanska Slovenija, to je: Slovenija, kolikor je je v jugoslovanski državi, je neusmiljeno okrnjena na severu in zapadu in je danes v svojem gorenjem delu stisnjena v dve dolini: V dolino alpske Save s svojo vzporedno — kolikor se o vzporednosti v tem primeru sploh more govoriti — stransko, ako je do voljena tudi ta označba, istoznačajno dolino manjše sestre Savinje prav do njunih izvirkov ter v dolino srednje Drave, presekane po avstrijsko - koroško - jugoslovanski meji, takoj za Spodnjo dravograjsko 25* sotesko. Obe veliki dolini, Savska in Dravska, se raz širita in razlijeta, stopajoč iz gorskega sveta v bolj ali manj široko in valovito ravan med vinske gorice, prav kakor Rena na svojem teku iz planinskega sveta in toliko drugih sličnih alpskih rek. Toda Dravska in Savska dolina sta si po vsem svojem bistvu povsem različni, po svojem pokrajinskem značaju, ki je ute meljen deloma tudi po različnem geološkem sestavu, pa tudi bistvu. Zato je Pohorsko-kozjaški svet svoje vrstnega sestava v območju Drave popolnoma svet zase, kakor je ostala pretežno alpska Slovenija v ob močju reke Save in Savinje zopet svet zase. Kakor Sava pod Ljubljano, tako se mora tudi Sa vinja pod Celjem pregristi skozi razmeroma ozko so tesko do Zidanega mostu, kjer so tako zvana mala vrata Evrope. Tam se združita, da pohitita skupno še skozi široko spodnjo Savsko dolino med zadnjimi odrastki Dolenjskega in štajerskega sredogorja doli v hrvatske planjave, dokler ne izginejo zadnji sledovi alpskega sveta .. . Samo nanešeni savsko gorski prod spominja še nanj. To je menda edina simetrija te čudežne raznolike in razkosane, razmeroma majhne planinske pokra jine: Savska in Savinjska dolina; pa še ti dve imata, da se tako izrazim, vsaka svojo — linijo. Tudi alpska, a čisto svoja pa je izven jugoslovanskih mej ležeča dolina Soče z Gorico in svojimi brdi, katerih sonce in vedrina je že — rekel bi — legendarna. »Sončna Gorica« je tako združena s svojim soncem, kakor »bela Ljubljana« s svojo belino, da sta ta dva atri buta postala že del lastnega imena, ki bi moral stati tudi v geografskih kartah in leksikonih ... Dvoje izrazito alpskih mest imamo Slovenci: Ljub ljano v Ljubljanski, in Celje v Celjski dolini. Dvoje večjih alpskih mest na našem slovenskem ozemlju pa je ostalo izven mej gori na severu: Celovec in Be ljak. Tudi Gorica leži na robu Alp, pa ima že toli južno obeležje z vsem svojim ozračjem, da ni več tipično alpsko mesto; pač pa sta to Tolmin in še bolj Bovec. Vsa Slovenija z vsemi svojimi velegorami, ki jih je v jugoslovanski državi malo, izven njenih mej pa celo gorsko kraljestvo, je vendarle tudi z vsemi svo jimi sredogorji in griči en sam velik planinski raj. Krasen kontrast je prehod slovensko - visokogor skega sveta v svet vinorodnih bregov. Zato so južne Tirole tako lepe: tako rekoč v podnožju snežnikov zelenijo trte. A tak kontrast kriči. V Sloveniji pa se temni gozdovi planinskega sveta tako rekoč prelivajo v svet svetlih vinskih goric: so — kakor barve božje lestvice-mavrice — žive, a vendar mirne in prehajajo druga v drugo. Ta kontrast ne kriči. Tu je prav edinstvena lepota slovenske domovine. Poezija slovenske zemlje ni toli visoko gori v gor skih grebenih, ki so poseben del alpske Slovenije in so svet zase, nego tam, kjer prehaja planinski svet s svojimi božanskimi gozdovi v vinske gorice, kjer se spaja gozd z vinsko trto. In vendar glejte! Včasih se mi zdi, da ta božanska zemlja nima svoje — linije. Tudi svojega pravega središča nima. Posebno zdaj, ko je Ljubljana, ta tako zvani centrum slovenske zemlje, postalo ob mejno mesto. Pa, ali je imela ta zemlja sploh kdaj svoje središče? Zdi se mi, da ne. Niti geografskega, niti duševnega. Saj se je selilo to središče razmeroma nemale slovenske kulture tako rekoč iz kraja v kraj, iz ene pokrajine v drugo. In kdor pozna slovensko kulturno, literarno in politično zgodovino, mu je to znano. In vendar je cvetela in živela po svoje in — pela! Tako raztrgana se mi zdi ta zemlja. Le po glejmo! Ljubljanska kotlina bi še imela svoj geograf ski centrum v Ljubljanskem polju in v Ljubljani. Kakor dve velikanski armadi si stojita nasproti: na eni strani Karavanke in Savinjske planine in na drugi strani Julijske Alpe s svojim predgorjem, ki sega tako rekoč v mesto samo. Ločeni sta po tisti rajsko lepi dolini naše pesniške reke Save, ki se širi in oži gori proti metropoli gorenjski in ki jo je ime noval znameniti angleški pisatelj in turist najlepšo dolino na svetu. 26 * Toda že Ljubljana leži ob stiku dveh tako rekoč nasprotujočih se sestavov. V Ljubljanski kotlini se križata dinarski in alpski sestav. Pa to je končno geološki problem, ki me kot prirodnega esteta zanima le v toliko, v kolikor vidim, da velja tudi za tako zvano »mrtvo prirodo«: tam, kjer se križajo plemena, je najzanimivejši in najlepši rod, ki ima tudi gotove duševne prednosti. Predaleč sem zašel ob misli, da se je rodila lepa Ljubljanska kotlina, da, vsa Slovenija iz ljubezen skega objema dveh gorskih smeri, da je dete Dinar skega in Alpskega gorovja, ki trčita skupaj v kotu tik pod Triglavom ter si podajata roke preko Ljub ljanske kotline. Prav naša Ljubljana leži na pol v Di- nari, na pol v Alpah: v alpsko Savo, severno od mesta, ki leži v gorenjem delu na njenem produ, se nedaleč od nje izteka Ljubljanica — prava dinarska hči. Zato je menda Ljubljanska kotlina tako lepa, da je videl v njej slavni Anglež lepoto, kakršne baje v Evropi ni. Kaj je »najlepše«, o tem je težko, skoraj abotno govoriti; za svojo osebo ne bi sledil s tako apodiktič- nimi izjavami niti Angležu .. . Poznam in priznam samo eno resnico, da je samo ena pokrajina najlepša na svetu, to je domači kraj, pa naj leži vrh gora ali sredi brezmejne ravnine, in da je priroda povsod lepa in zanimiva. Prizor sončnega vzhoda in zahoda je povsod brezmejno lep, nevihta v gorah in ravninah enako veličastna za vsakogar, kdor ima oko in čut za to. — Pa se ti kar sredi Ljubljane tako rekoč pred očmi druži sediment bivšega jezera Ljubljanskega barja z aluvialnim prodom pristno alpskega ljubljanskega polja prav tako, kakor se druži temni gozd z otožno svojo melodijo z vriskajočo svetlo slovensko vinsko gorico: Kakor odsev razdvojene duše vedno pevajočega Slovenca, ki vriska in joče obenem, prav kakor nje gova priroda, onega Slovenca, ki so mu kosali in tr gali njegovo zemljo gori na severu, jugu in zapadu. On je vedno pel in bo pel, pa naj bo njegova do movina mala ali velika, pel vedno le o belih stezah, ravnih cestah, rdečih nageljnih in zelenem rožmarinu. V tem je Slovenec tudi najpristnejši Slovan, čigar duša je tako navezana na prirodo in njene pojave, tako vsa predana njej in njenim elementarnim silam. Tak je Slovenec, prav tak kakor je njegova zemlja vsa pisana in sanjava, a dobra in zdrava. Morda je v tem njegova rešitev. Kdaj bi bil že z zemlje izginil ob takih razmerah sleherni drug narod! Ali poznate še morda tako mal narod, ki je tisoč let tlačanil in deloma še tlačani tujim elementom, pa še živi, živi življenje danes že enakovredno z drugimi velikimi narodi sveta, ki ima svojo — čujte! — lite raturo in celo znanstveno! Slovenci imajo najzanimivejši košček Evrope na prelomu dveh gorskih smeri — ob križanju gorskih sistemov. Edini alpski narod med Slovani, ki je pro drl najdalje in najgloblje prav v Centralne Alpe (ime na — Turna!). Odtod so nas porinili v Savsko in Dravsko dolino — v morda najbolj nesrečno geo grafsko lego. Vsi viharji tega sveta so šli preko slovenske zemlje, viharji gredo po cestah — cesta je bila naše proklet- stvo — in vse ceste vodijo preko te zemlje, ki so jo pustošili Vandali, Huni, Gotje, Romani in Germani, končno Turki, poleg elementarnih potresov, čudim se samo, da sploh še eksistira. Vsi so šli preko nje, vihar jih je podil preko nje in divjal je preko nje tudi velik del svetovne vojne. Vsi so jo hoteli imeti in jo še hočejo imeti. Toda vse je prešlo. Le Slovenci so še ostali, oni mali lirični sanjavi narod, ki vkljub bojnim viharjem, ki jih je preživel, skoro ne pozna bojne pesmi... In tudi slovenski junak Črtomir postane končno mehak in sanjav, kakor je ves narod Črtomirov: iz- preobrne se, in njegova zgodba da sujet oni krasni slovenski pesnitvi Prešernovi. Konča se s krstom pri Savici v enem najlepših predelov slovenske zemlje. Narod pa, ki je postavil toliko belih cerkvic na svetlih gričih in gozdnatih obronkih svojih gora — je velik pesnik, nič manjši kot oni, ki je uvedel Ave- marijo in večerno zvonjenje . .. 27 *