limiirnti no sprojemiijo in velj« trlHtopii« vrntit
H kr., če ho tinku llirnt,
iv	O
1 * 1» t, II I' - I
14 II II II II
Pri vuSkratumu tiskanji ho oemi primerno inittnjSii,
Aokopiii
«o nn vračajo, nufrnnkoviom
piHiim no no aprojomHjOi Naročnino prejemu oprivvntStvo (udmiuiatraelju) in ekspedlolju nit DiiiinjHki oohU št. lfi v Medija-tovi liiSi, II. nndiitro|iji.
Po ooill	pre|«m*n veli« :
Z« ecin ioto	, jO gi. — kr.
i« lioileu	. , 5 ,, — ,,
«» četrt let*	. . S „ 50 „
V administraciji val|a:
/i» eelo ltto KH lioi ieTrt r.H eetrt let«
Politimi lisi za slo t aasltl iiarofl.
. H (fl. 40 kr
« ., SO „
: „ :o
V I.jnbljttiii nn uom notiili« velia ho kr. veo uh len
VrednIAtvo ulice it. 44.
izhafi pi> triVirn n« tndnn in iicer v torek, eotriek m aonoto.
trn 1 l''l»njansk»
Kmetijska šola v Ljubljani.
Kakor imajo nemškutarji že imvado, da zavržejo vsak hvalevredni predlog narodnih poslancev, tako so atorili tudi h predlogom g. poslanca Dotelje, naj ho ustauovi v Ljubljani kmetijska Šola. Najbrž jim jo zasmrdel b)o venski učni jezik, ker t-o boj<5 narodno izobraženih kmetovalcev po deželi. Toda nemšku-tarska glorija na Kranjskem ne bo več dolgo trpela; v dveh letih imamo naroden deželni zbor, in tačas so bo predlog o kmetijski šoli v Ljubljnni zopet ponovil, in kakor upamo, tudi aprejel. Mi imamo sicer žo nekaj kmetijske Sole na Kranjskem, to je vino- iu aad-jerejska šola na Slapu. Učni načrt tega zavoda nam je povšečl, o uspehih ne ve da no vemo iz lastnega prepričanja govoriti, upamo pa, da bodo učenci, ki pridejo iz te Sole, deželi koristili. Vendar se nam zdi, da je šola na Slapu prepičlo ob skona, štela jo namreč letos samo 12 učencev. Tudi nam zgolj vinorejska in sadjerejaka šola ne zado-Btuje. Glavna temelja kmetijstva Hta vendar lo živinoreja iu pridelovanja raznega žita.
Nameravana kmetijska šola v Ljubljani pa n a j so osnuje na širnejši podlagi, tako da postane ognjišče kmetijskih vednost in kmetijskega napredka za vso Slovence, ne samo za Kranjce. Naj se gleda na to, da se bodo v šolo sprejemali naj raje sinovi večih posest n knv iu premožniših kmeto", Iti imajo veliko gospodarstvo, in aicer iz tega uzroka, da bodo poti m, kadar gospodarstvo po očetu v roke dob<5, sami praktično zamogli porabiti svoje
pridobljeno vednosti in šo sosedom lep izgled dajati, kako jo treba umno kmetovati. Kaj koristi revežu vedeti, kako ae kmetuje 10 kako se živina redi itd., čo pa nema posestva, da hi mogel na njem hvojo vednost skazovati? Šola v prvi vrsti nema namena, da bi vzgojo vala grajšinske oskrbnike, ker takih služb je pri nai lo malo, vendar tudi ta namen 110 bi Ivi napačen, ker imamo le malo v kmetijstvu izučenih ljudi na Slovenskem. Nam ne zdi, da jo v prvi vrsti potrebno, da bodo vsaj veči posestniki na Slovenskem v svoji stroki izvedeni. Ce ima premožen kmet vič sinov, d it navadno enega ali dva študirati, da postane duhoven, uradnik, učitelj ah kaj tacega, tistega p«, ki mu misli izročiti gospodarstvo, pusti brez vKiicega poduka, češ, saj kmetu ni treba študirati.
To je pa ravno napačno mislil, kajti dandanašnji mora tudi kmet, v Hvoji stroki izobražen bit', če so hoče vzdržati 1111 površji; saj je znano, du na Češkem, kjer imajo strokovno izobražene kmete ali oskrbnike, vsaka kmetija za polovico več vž,tka daje, nego jiri ras, kjer delajo še po starem kopilu. Tudi kmetovalec mora napredovati, sicer mu ni mogoče tekmovati s tujimi pridelki. Naša misel je toraj ta , da bi vsak premožnejši kmet svojega sina, ki mu misli pozneje gospodarstvo izročiti, dal na kmetijsko šolo v Ljubljano. Jhniio je, da bo potem kmetijska šola v Ljubljani štela več ko 12 učencev, in gotovo šo več ko 100. ako jo bodo hoteli obiskovati tudi slovenski Štajerci, Korošci in Primorci, in to bodo storili, ako bo šola dobra m ne predraga,
kar mora zabraniti dežela s tem, da sama nekaj več žrtvuje za to potrebno šolo.
Stvar je nova in zdela ho bo kmetom nepotrebna, ker ne bodo verjeli, da bi moral človek zu kmeta še ponebe) študirati. Naloga rodoljubov bo toraj, tej šoli pota gladiti, kadar pa učenci iz to šole postanejo gospodarji, bodo oni najboljši agitatorji za to šolo. Izbojevala nam bo izobražene, narodne iu umne kmetovalce, ki bodo v čast naši domovini. Ako so pa na šoli izuči tudi kak Hin revnih staršev, tudi tema ne bo v škodo, kar bo znal, zm rom ni bo ložej svoj kruh služil, nego kot navadni hlapec, naj si hode že kot oskrbnik , kot val-pet ali pa kot vrtnar.
Naš kmet bo postal ponosen na šolo, vplivala bo na razvoj in napredek kmetijstva tako v materijaluem oziru, da bi učila uu istem prostoru več in bolje pridelovati, kakor tudi v moralnem oziru, ker kmečki stan no bo več zuuičevan, kadar bo imel v svoji sredi izobražene kmete, začel se bo čutiti in samostojno postopati.
llpamo, da naž poslanec Detelja stvari no bo več mirovati pustil, amjink da bo svoj nasvet, tako dolgo ponavljal, da mu vendar enkrat obvelja. V dveh letih je ntvar morda žo sklenjen«, v št>rih letih pa šola žo osnovana.
Kmečko zahteve.
V Dornbirnu ao se bili ono dni zbrali po-sestniki iz vseh krajev Predarelske deželice, ter ho posvotovnli o svojih zadevah , in kako bi ae dalo kmečkemu stanu pomagati. So sta-
Flavija.
Prizori krSSmiskega Uvljtrnja iz Četrtega stoletja.
A. 1 lure!. Prod. Vilinski.
........Prohrouis
Altior I talin rttinis.
(Dalje.) XVIII.
Dolco color d'orlontul laffiro, l>va pota Hta bila odprta našim potnikom, Če so hoteli priti v Egipt.
Kun je držala po globokem morju, vosla-jočim pokraj otokov, Gaulos in Melita mimo Kitare v Kikladlh, idočim mimo Kidonije na Kreti in potem naravnost proti Alekaandriji zavivšim. Druga pot pa je držala ob afriškem obrežju. Tedaj pa ho pluli kod hermejskega predgorja, mimo Nnlpole 111 Adrumeta, skozi cercinite in malo Birto, mimo Berenike, Arsi-r.oo in Ptolemajide, da prijadrajo h Kirdni ob spodnje libijskem obrežju. Držeči ho zgornje libijske obale, ao kmalu dospeli v glavno mesto Kgipta.
To zadnjo pet izvolila jo Emilija, da si je bila najdaljii in sicer zato, ker sta bile,
ona m Flavija, neizrečeno utrujene, da ae torej ladja večkrat v lukah ustavi.
Kako veseli ao bili naši potniki, čutivši, da so zopet po tako hudih akušbah svobodni iu rešeni in da ae jim je k večjemu bati potuhnjenega življa, nikakor pa no potuhojenoati človeške, ki zamoro tako strašna biti I Uu jim je bil spomin na prestalo trpljenje in prestane nevarnosti mučen, jim je bil pa po drugi strani tolažljiv, Bpominjajočim se, kako čudovito so skusili božjo bran. Njih dušo ho se topile zahvalnosti in radosti, hvaleči lloga iu samih sobo no radujoči. Pretekstat so gotovo 111 keaal prijetega krsta. Flavija pa je bila navdušena vero in ljubezni do Boga, Emilija zopet je želela, da postane kristjana tudi po Imeni, kakor je žo dolgo bila zares po spoznavi in po srcu.
Bila jo mod temi dušami popolna eno-glasnost in znati ne bi b lo, kaj bi jo bilo kaliti zamoglo.
Vendar je bilo nekaj; dasi je bila skrivna in neočita, bila je ona okolnost toliko ailneja. Eniiliju sama jo ni slutila. l'red zadnjimi do-j godki, posebno pa po tistih, ji ni na misel palo, da bi bila v mladenčih kuj drugega opazilo, kakor dvojo blagih, enako ljubih ji otrok. I
Med dolgim, enoličnim plutjem sedela jo Plavija kraj ladjinega porobka. Lahno jo dr-čala lad,a po arednjemorskih valovih, v kterih sinjoHti je bledelo nebo; otoki ao se prikazovali na daljni površnim, bližali ae, hiteli naprej in zginjali. Njih lisaste, v prozorno meglo zavite obrežno akalovine, videti ao bile od dali č. kakor prikazujoče ao gore, v jasnih iu čist h obrisih. To je bil prizor krasnega vrstenja 111 u/.orne soglasnosti. Emilija posebno je bila vsa očarana. Flavija pa jo sanjajo gledala morje, toda lahko je bilo spoznati, da ao njo pogledi čez sinje valovičje zgubljajo v bežeči in vedno so ponavljajoči daljavi.
Takrat ju k njej pristopil Pretekstat, v nje sanje previdno so mešaje.
— „Alt ae ti ne zdi, 11111 je dola, od časa do časa molk popustivši, ali ho ti no zdi, da je dobro tako biti? [Nebesa vise nad najinima glavnina in morje teče pod najinimi nogam 1 Kakor da bi stala med Bogom in Bogom, tako bo m 1 zill. Sveta ni, ljudje so pozabljeni; Bog sam je navzoči 11; 011 naji ogrinje in midva bivava v njegovi neuineijt noatr'.
Pretekstat je z veseljem poslušal Plavijine besede.
Nadaljevala je:
vili ho svoje želje in zahteve v petnajst toček, ter jih predložili deželni vladi. Iu sicer so zahtevali sledeče reči:
1.	Domovinsko pravico, vsled katere bi kmet k svojemu posestvu bolj trdo prirastel, in bi kapitalistom ne bilo tako lahko mogoče, zemljišča prodajati in kupovati, kakor bi bilo premakljivo blago.
2.	Spremembo dedoviuske pravice pri kmetijah, du bi su mlademu gospodarju ue vtabu-lirale prevelike dote in da bi se obvaroval prevelikih dolgov.
3.	Spremembo postave o hipotekarnih dolgih, da bi kapital ne imel prevelike oblaBti nad zemljiščem.
4.	Postavo zoper razkosavanje zemljišč.
5.	Postavo za zloženje zemljišč.
6.	11 posestuikov obstoječe mirovne soduije, ki bi po okrajih uli občinah ruzsojevale v prepirih zavolj mej ali zemljišč, brez vmešavanja advokatov.
7.	Spremembo družbinskegu redu , du bi se eksekutivne dražbe vršile ceneje, hitreje in uspešneje.
8.	Postavo zoper škodoželjno uničevanje imetja in zu brumbo poštenih upnikov.
9.	Hitrejše in cenejše dedoviuske obravnave po zuupuih možeh,
10.	Znižanje prepisnino pri kmetijah, če se preidejo ud očeta na sinu, uu en sum odstotek.
11.	Dovoljenje za župane, da smejo razne dokumente legalizirati.
12.	Ojstro postavo zoper oderuhe.
13.	Postavo, da kmet ne sme menjic podpisovati.
14.	Postavo, da nihče ue sme goutiluice odpreti brez dovoljenju občine.
16. Spremembo šolske postave, iu sicer:
a)	Šolu nuj bo zopet versku;
b)	zu nedeljsko šolo nuj se dajo še nove
olajšave;
c)	naj se dajo olujšuve za šolsko obiskovanje
v sedmem in osmem letu;
d)	ponuvljevuluo šolo;
e)	občine naj dobč zopet pravico, da Biime
uastuvljujo svoje učitelje.
Te točke so se predložilo še drugim kmečkim shodom, in nu vseh so bile potrjene. Reči se mora, du bi bilo kmetom pač muogo po-
maguno, ko bi se te zahteve izpolnile. Ali bo vlada poslušala glas ljudstva ?
Politični pregled.
V Ljubljani 20. oktobru.
Avstrijske deieifc
Radovedni smo, če bo imel Pražakov ukaz gledč ravnopravnosti NloveiiNkcjcn Jc-
kako praktične uspehe. Rojimo se, da bo vse pri starem ostalo, ker poznamo uaše ljudi, kako malo so vstrajni in energični pri zahtevauji svojih pravic. Navajeni so nemškega urudovauja, iu pustili si ga bodo še nadalje dopasti, tsti pa, ki so navajeni nemške uloge jnsati, bodo to še zanaprej delali, uradniki pa bodo veseli, če se ministrov ukaz prej ko mogočo pozabi. Potrebno bo vendar le, izdelati v državnem zboru posebno postavo, v tem oziru, ki bo uradu ke primorala ; s cer se bojimo, da se bo le počasi na bolje obračalo.
4'ciitrilliMti so že popustili svojo idejo o ,,nemškem klubu", ter se bodo v državni zbor povrnili bolj nesložoi, ko kednj. Samo pod imenom „ustuvoverBtvu" zamorejo svoje ude še vkupaj pridržati, in lužujivo ime si bodo še vprihodnje pridevati morali.
Vrli prctliirelMlil deželni zbor je sklenil prošnjo do vlude, naj ona spremeni postavo o premožentkem davku, postavo o razdelitvi posestev, naj dii jiostavo zu posve-čevanje nedelj in praznikov ; deželnemu odboru je naročil pozvedeti, če bi Be no dali kmečki dolgovi v reuto spremeniti, potem nuj bi se naredila druga domovinska postuvu, noj bi se spremenile postave o dedščinah, in dale nove postave;o zudolženji kmečkih posestev.
V čcHkeiu deželnem zboru je zahteval poslanec Nedoma, naj se volilni red zu češko kraljestvo kmalo spremeni. V tem smislu je interpeliral deželnega glavarja.
Novačenje v južni llalmaHji se je izvršilo brez vsacega upor«. Vesti judovskih listov, uu se jo bati nove ustaje, se uiso uresničile ; izmišljene so bile, da bi sedanjo vlado v zadrego »pravile.
Deželni /Jiori so zdaj vsi dokončali svoje delo. V obče se moru reči , da je bilo zborovanje precej mirno.
Viinnje države.
Principiis obstal smelo bi se nekemu pražkemu listu zaklicuti, pu tu list je že dolgo čusa tako veternjašk v vseh vprašanjih, ki se Btrogo ne tičejo Češke narodnosti, da se nam vedno bolj usiljuje prepričanje, da mora ta liBt od ludov uredovun biti, iu du bi toraj noben klic za vzbujo njegove poštenosti ne imel zaželje-uega uspehu. Ta liBt zagovarja namreč zvezo littlij«- z Avstrijo, ter ne moro pohvaliti luškegu kralja, ki pusti sv. očeta stiskati in Btrahovati, luške katolike pa preganjati. Ta list zagotovlju v smešni domišljavosti, da »hodi laškega, ruskega, nemškega in avstrijskega vladurju nemajo druzega namena, ko ohranenje miru. Kteri je tisti mogočni rogo-vilež, proti kteremu bo jih mora toliko zvezati, da se ohrani mir? Tiste, ki vidijo v teh shodih prihodnjo rešitev izhodnega vprašanju, imenuje tu list sanjače n preživo domišljijo! Pa naj bo, saj bo prihodujoBt pokazala, kaj ti shodi pomenijo. Zoperno pa nam je, da ta list ne priznava nobeno morale (nruv-nosti) v politiki, da odobruje to, čo se konservativna oblast zvežo z revolucijonurno pro-tiversko, in celo nekako odobrava oropanje sv. očetu, ker pravi, du tudi druge države niso nastale iz moralnih izrekov (Bittonspruche), toraj su tudi Italiji to ne sme zumoriti. (Sic!!!) Judovsko pere bo vidi iz precej tudi pri sledečem stavku: „In (Jegentheil, die Animb« erung Italiens un die drei Kaiserreiche er-scheint uucli insiferne selir crfreulich (sicl), uls durin der Bc\veis liegt, duss dieselben keines\vegs vou den Ideeu der ,,heiligeu" AHianz geleitet vverden". Tedaj staročeški (?) list je eue misli z judovskimi liBti, du je bila „svetu'' zveza Avstrije, Rusije in Porušijo nekuj groznega! In kaj jo namerovnla ta „8veta" zveza? Ohranenje krščuustva, ki gu jo divja francozka prekucija hotela odstraniti, ohranenje starih, podedovanih prestolov nasproti usurpatorju Napoleonu in njegovim nuslednikom, ki so krone jemali iu dujali, vojske brez uzroka pnčeujali iu vso pravico videli le v sili meču!
Tu list se vede, kukor bi bil „svito-ven" list, zato misli, da mora posnemati vse brezznučajnosU dunajskih, judovskih listov, če
—	,,Al je pu zudosti tako bivati? . . . Ali nebi mogla prodreti v tisto neizmerjenost, se z njo zmešati, se z njo zediniti? Meniš, da nebi potem najina srečnoat pridobila?"
„Brez dvoja, odvrne plaho Pretokstut, kteri je pri tuko viBOCih mislili tal zgubljul; uli pu je mogoče, da se pride v naročje brez-koučnosti ?"
—	»Povej mi. dč ona, kuj brani, da ne pudeva v vulove, kuj nuji drži na površju? Tu ladja, ui res?"
—	„Pač reB, sluhu deska je, ki nuji brezna loči".
—	„No, kuj pa jo ta ladju? Človeško delo, edino tukuj, ki pride od dežele".
„Seveda'\
—	„Nekaj je tudi, ki uub edino oddulju od Bogu in obsoja, da se v neizmerno bogov-uost ue utopimo".
,,Iu to je, odgovori Flavija rahlo pa odločno, ljubezen do st.vuri. Ta ljubezen stopa med Boga iu našo duše. Je kakor burltu, ki nas po vrhovini neskončnosti nese in brani, da nje globokosti no umimo".
„iii kuj sledi iz tega?" vznemirjeno vprušu Pretekstat.
—	„0 Bog, nič, se sili mludenka odgo-
vurjuti, vidč gu obledeti. Saj ni treba, da bi iz tega kuj sledilo".
„Pa če bi trebu bilo?" zastavi srčno mladeueč.
—	, Ce bi pu treba bilo, pravi ona po trenutnem obmolku in globoko vzdihnivši, potem bi iz tega sledilo, du bi bila tuko popolnoma v Bogu edina, ako bi se nama življenje razrušilo, kukor bi bila popolnoma v valovih združena, uko bi se burka razbila."
Trenotek tihega molku nastane; srci pu sta bilu, du je bilo ji skoro slišati.
Kukor stu se trudila, du ohrani pogovor občen pomen , to sta vendar kmuli spoznalu njegovo posebnost.
Da so izbuvi iz te niukovito zapletenosti in du Fluvijo nugue mu zadnje besede pojasniti, spregovori mladoneč:
„Ali pa ui mogoče Btvar ljubiti edino le v Bogu?"
—	»Mogočo je seveda, pu edinost, katere sem omenila, ta tirja, da v stvari h ljubimo Boga Humegu. Ljubezen tu mora biti čistu, uzorna, duhovnu, nepočutna, ki čutu vludu m sveti. To je tista ljubezen, ktero je tudi Bogo-človek poznal; v njej jo hotel rojen biti in umreti."
Ko je Fiuviju govorila, giuil jo vedno bolj dvoj v duši ujouega tovurišu. Poslednje obrazno pregrinjalo e bilo strgano ; ono mu je zakrivalo skrivnosti njenega srcu, a Beduj mu je bilo oči to nje angelsko čisto bitje. Pretekstat jo zbiral tako rekoč ruztrgune kose tega pregrinjala, da z njimi Flavije očem prikrijo runo luBtnegu srca.
Al ah, tudi Flavija ie čutila runjenost. Mladenčema ni bilo mogoče, da ne bi se mislila zvezanu in Btrnjena in sicer tesneje, kakor bi bila kdaj slutila. Kakor v neznani glo-bokosti morju skriti rekotoki vladajo, tako je imela ta okolnost uplivati na nju usodo.
Plutje bilo jo pri kraj u ; v dalji so se že prikazovale obali Egipta.
Stopivši nu kopno, čudili so se slišati, kako da gredo njih imena, njih doživki od ust do ust. Mornarji niso imeli nujnišegu opravilu, kakor povBOdno pripovedovanje. Živahna radovednost in odkritosrčno občudovanje spremljalo je goste, ki se niso cudjuli kakega sprejema.
Aleksundrija, kumor bo bili prijadrali, ni bila kar nič Kartagi podobna. Opaziti je bil upliv blizo bivajoči!) duhovnikov in samotnikov, ktere so priveli Bemkuj bogoslovni prepiri in
pa ona misij; da bo h tem povsod imponiral, ae mučno moti, nasprotno bomo odslej njegovo mnenje prav previdno taksirali, Se boij ko pisarijo judovskih listov, ki vsaj vedo, zakaj tako pišejo, on pa ue vd, da s takim pisanjem celo češko narodno stranko k o m p r o m i t i r u.
Mi Slovenci vemo , da od Italije n mamo nič dobrega pričakovati, mi vemo, da Italija preži jio naših slovenskih pokrajinah, mi ob-aojujemo tudi gnjusno razsaja njo laških brezvercev in vhc krivico, ki jih naš duhovni oče papež od luške vlaue trpi, zato se ne bomo nikdar navduševali za laško zvezo, kakor to dela omenjeni list., ampak vsakdan rajši vidimo vojsko z Italijo, nego li zvezo s tako iz krivice iu ropa nastalo, nemočno in od jirostoinavtarjev Htrahovano državo! To našo izjavo naj si dobro zapomni, da bo vsaj vedela, da slovenski listi nimajo j u d o v za b o d e I a v c e.
Govori se, da so ne Arabci spuntali zoper turško vlado. Vlada turška jc poslala bojda v rodeče morje vojno Indijo z vojaki in strelivom.
l^rmicoKoiii se v Alriki še zmircm Blabo godi. Vsled tega je tudi stanje francoske vlade težavno. Priljubljenost republikanske (recte: brezverske) stranke giue vidoma.
Izvirni dopisi.
'ti Himujtl, 24. oktobra. (IIaymer-letov naslednik. — IIu mbert na Du na ji. — Državni zbor. — Cosarski n a m e s t n i k m o r a v s k i.)
Dolgo časa so listi ugibali, kdo postane naslednik lIaymer;etov, zdaj so menda vendar pravega zadeli. Pišejo namreč, da grof Kal-noky, cesarski poročnik v Potrogradu, postane vnanji državni minister. Grof Kulnoky je še le 41) let, vitez mnltiškega reda in neoženjeu ter vživa posebno zaupanje cesarjevo. Glede notranjo politike se o njem piše, da ne spada k vstavovetui stranki. Kaluoky rodom ni Madjar, vendar pa je kot avak ranjkega »ladjarskega grtfi VValdsteiun tudi pn »ladjarskem plemstvu jako priljubljen. Pravijo pa, da se bode njegovo imenovanje izvršilo še lo po de legacijah, iu du bnstu dotlej to Hlužbo opravljala še Szlavi in Kull»y.
zatajevanj d<o živetje. Ondi se je še vedno svetila od svetega Panldaa ustanovljena Btolicai ktero je zavzel Klemen aleksaudrijski in jo potem zapustil Origenu. Dasi je biia prišla v manj sloveče roke, je vendur videla, kako da ho k njej vreli učenci iz S rije , vsega Kgipta in vse male Azije m to taki, ki ho zaslužili imenovani biti že učitelji. Na kratko, judovstvo in kristjanstvo, ki ho jo ondi nahajalo v ne enakih razmerah, je storilo, da jo Aleksandrija zadobila značaj takih mest, v kterih duševni in nravni živeli premaguje.
Zrak jo bil turno nadut, z misticizmom. VerBka čutja so ondi rasla in so utrjevala v bojih šol in akademij, kakor tudi v vsem tem, ltar bi ga manjšalo ali večalo ; kajti nasprotovanje jc povuod iu vselej najbulji pomoček, da hu pospešuje kaka stvar.
Ker no naši potniki v svoji osebi strinjali plemenitost rodu, znak nesrečnosti in pričanje vere, je to zadostovalo , da ho jim od vseh strani izrazovali sočutje in češčenje. Imeli ho jih kakor mučencu in svetnike in čelo najča-stitljivših mož se jim je poniževulo o njih prihodu.	(Daljo prih.)
V četrtek zvečer ob VjfS uri pride kralj liumbert na Dunuj obiskat našega cesarja ; z njun pride tudi kraljica Margarita, in naša cesarica se vsled tega 27, t. m. preseli v dvorno palačo na Duuaji. O pomenu tega shoda se je veliko pisarilo, ne vemo pa, ali jo kdo pravo zadel ali ue. To je gotovo, da Italija želi prijaznejš h razmer z Avstrijo, kakor so bile dozdaj in obeta trdo prijeti Irre-deutovce, ki hujskajo zoper Avstrijo. Vprašanje pa je, bodo li vlada italijanska imela toliko moči, da bo potlačila irredentovce, kte-rim ao je dozdaj laskala iu jih podpirala, lto varski listi ho res že hudo začeli kr.čnti zoper kralja in „La lega" pravi, da kralj popušča irredeutovca in v obraz bije ljudstvu, ker ho je odpravil na Dunaj.
Državni zbor se ima Hiiiti drugi teden; dan Bicer še ni odločen, toda še ta teden pričakujejo (totičnega razglasa v dunajskem listu. Predsednik dr. Smol k a je že prišel na Dunaj, ter je od podpredsednika Go lina prevzel poslovanje, kar jiač najbolj gotovo priča, da se bode kmalo pričelo zborovaujo.
Judovski listi zdaj skoraj vsaki dan obravnavajo vprašanje, kdo postane cesarski namestnik na Moravskem. Neki listi so pisali, da bc naučili minister barou Konrad preseli v Brn; „Deutsche Zeituug" pa zopet meni, da pride baron Kttbtck iz Gradca v Prti, Konrad pa da postane cesarski namestnik v Gradcu. Toda ni verjetno, da bi sedanja vlada Moraveem dala namestniku, ki bi ne bil zmožen češkega deželnegn jezika; žo zarad tega toraj ne bodo ne Konrad ne Kiibeck postal namestnik moravski. Sicer pa tudi to šo ni gotovo, da bi Konrad odBtopil od miuister-stva, iu trebalo bo še nekoliko napadov, preden se bode umaknil drugemu zanesljivšemu možu. „\Viener allg. Zoitung" Bicer v novtč piše, da bode Konrad stopil iz ministerstva in da postane cesarski namestnik v Gradcu, Kiibeck pn v Inomostu ali Innsbrucku in Wied-mauti ces. namestnik v Brnu. To bi bilo sicer verjetnejši, ker j ti VViedmaun češkega jezika zmožen, vendar pa „Allg. Zeituug" sama pravi, du ne prevzame za te novice nobene odgovornosti. Razun Wiedmanua imenuje se kt t kandidat za moravsko namestništvo tudi baron Gudenau. Gudeuau je državni poBlunec voljen od velikega posestva uioravukega ter se k Flirsten-bergom stanovitno drži vladi prijazne večine, uied tem leo njegovi drugi tovarši nekterekrati omahujejo. Morda ho bo pa tudi grof Dub-sky potegoval za numestništvo ter vladi zopet obljubil svojo podporo, ako mu to važno službo nakloui. Pu tu mož jo tako nezanesljiv in ob enem tako kratkoviden politikar, da mu bodo pač težko izročili tako važno mesto, kakor je namestništvo v Brnu.
Domače novice.
V Ljubljani, 27. oktobra, (Pokopališče pri, ,w. Krištofu) jo zdaj popolnoma dodelano. V nedeljo 23 t. m. bo namreč Btolni fajmošter kanonik U r b u n z obilno aziatenco blagoslovili še oni del nn novo pri. zidaue, tako imenovane Lovšove jame, ki je
s prav surovo notico, češ, da iz „Slovenca" puhti tobakarski duh, ki spomina na demokratične shode predmestarskih ko mu nar-dov itd. Fini in Balonski g. dr. Tavčar hoče uajbrž z beBedo ,,tabakarski duh" v zaničevanje deti našega vreduika g. Haderlapa, ker je zuano, da rad tobak puši; temu pa se bo vsak le Biuejal, ker do zdaj pušenje tobaka še nikdar ni veljalo za kaj sramotnega. Z opominom na ,,demokratične shode predmestarskih komuuar-dov" pa hoče našega vreduika menda deuun-cirati, češ, da je komunard , ker bo je enkrat vdeležilj ljudskega shoda ua predmestji, kte-rega shoda so se vdeležili tudi gg. Potočnik, Hribar iu mnogi pristaši „Narodove" Btrauke, ki pa z našim vrednikom vred s tem še niso podpisali secijaldemokratičnega programa. Kolikor mi Ljubljano poznamo, se tu pač ne more govoriti o kakih „predmestarskih komunardih"; volitev tretjega razreda za mestni zbor jo pokazala, da je obrtniški iu delavski stan v Ljubljani večiuoma naroden, in če bi trebalo, hb bo tudi lahko dokazalo, du ju večinoma tudi katoliškega prepričanja. Iu če so so prav na tistem Bhodu oglašali socijaldemokratični govorniki, saj naš vreduik tega ni mogel naprej vedeti; svoje mnenje o shodu je koj potem povedal v prvi sledeči številki „Slovenca", ter si je b tem še nakojial sovraštvo socialdemokratov , kakor tudi o priliki volitev v mestui zbor. Kaj hoče potem ,,Narod" h svojo zahrbtno deuuncijacijo doseči? če kaj v<5, naj naravnost, govori, ne pa zanašajoč bo na ne-podučenost iu lesketajoč z nekim navideznim sumom I Ali ni tako orožje periidno? In ali bo mar take Burovosti o „tobaku , česnu in čebuli" dostojen odgovor na naš dostojen in stvaren č anek? Gosp. Tavčar govori s takim neizrekljivim zaničevanjem o ,,predmestarskih komunardih" in predmestarskih pivnicah; pa kolikor je nam znano, g. dr. Tavčar še v predmestji ni rojen, amjiak nekje ua kmetih, toraj mu pač no pristoja, h takim zaničevanjem govoriti o predmestarjih I Najbolj smešno jo pa to, da ,,Narod" duhovščin) na pomoč kliče zoper „Slovenca". Ali ima g. duhovnike za tako neumne, da ne bodo znali ločiti pravih prijateljev od hlinjemh in posiljenih ? Ako„Narod" ali bolje g Tavčar, pravi, da na adreso ,(Slovenca" ne piše nobene vrstico več, moramo reči, da nas ta izjava prav veseli, kajti gosp. j Tavčar je že en parkrat pokazal v strastnih napadih na nas, da on v polemiki ni tako „salonsk", kakor se sicer nosi, ampak da je grob in eutov v svojih izrazih, da bi smel pač še k našim „predmestarskiin komunardom" v šolo hoditi, da bi ga naučili nekaj več mestne olik e.
(Prošnja do vredniStva „Laibachar /ritimi/1.) Ker z veseljem vidimo, da je vredništvo „Lnib. Ztg" zdaj v dobrih, narodu prijaznih roltnh, zato se nedejamo, du tudi naša današnja kolegijalna prošnja no bo ostala brez uspeha. V poročilu o kmetijski razstavi v Novem mostu, ki ga prinaša imenovani lint, čitamo namreč besedo , Gesindeldorf" za , Družinska vas"; tak izraz nas vselej v srce zaboli, ker vidimo v njem sramotenje naSe narodnosti. Nemški m nemškutarski birokrati na Sloven-
bil do zdaj neblugoslovljen ostal, ker so ga skem so mislili, da morajo vsako vas na nem
morali še zasipati. Pridigo je imel pri tej priliki na pokopališči prvi stolni kaplan g. Pu-renta, in dasi vreme ni bilo posebno ugodno, in je nekoliko dež nagajal, ae je bilo k tej slovesnosti zbralo vendar prav obilno število vernega ljudstvu.
(„Narodu" v odgovor.) Na naš čisto stvarni članek o slovenski literaturi odgovarja „Nurod"
ško prekrstiti, in pri tem so si včasih izmislili tako izraze, kakor bi hoteli našo deželo in naš narod nalašč in hudobno sramotiti in žaliti; , Sinjo vas" ho prestavili v „Schweinsdorf", „ Račjo vas" v „Rappelgeschiessu, „Družinsko vas" v ,,Gesindel(lorP'. Te popačune imena so bile žalibog dolgo oficijalne, pa jih ne priznavamo iu vidimo v njih Bramotcnjc našo narod-
nosti. Naša misel je taka, da imena naših vaBi in krajev naj ostanejo tudi v nemškem tekstu nespremenjene. Nihče ne miBli na to , da bi vse francoske, laške, ogerske, hrvaške itd. vasi ponemčil, čemu se mora ponemčiti vsako slovensko krajno ime? če Be lahko reče „in Lourdes, in Monfalcone, in Gorica, in Kecz-kemet," zakaj bi se ne moglo v nemškem reči tudi „iu Grosuplje, in Družinska vas, in Zagorje itd."? če nemški birokrati niso prekr stili vasi „Šiška, Vižmarje itd." in sate imena v obeh jezikih rabijo, zakaj bi se ne mogle rabiti šo VBe druge slovenBke imena? Kajti le slovenske imena so prvotne in pravilne; nemški birokratični izrazi pa so samovoljni, neumni in deloma celo hudobni in sramotilni epaki brez vsacega pomena. V izrazih „Schweinsdorf„Gesindeldorf", „Rappelge-schiess" itd. vidimo mi nepotrebno zasramo vanje naše narodnosti, zato prosimo slavno vredništvo „Lsib. Ztg.", naj se takih izrazov izog.blje in naj raje piše tudi v nemškem tekstu edino prave izraze „Sinja vaB", »Družinska vas", „Račja vas" itd. S tem bo slavno vredništvo našemu deželnemu občinstvu gotovo ustreglo. Naj se to sprejme kot kolegijalen n asvet, ali če tako hočete, kot predlogi
Razne reči.
—	Ogenj je 20. t. m. v vasi Podboršt, fare Št. Vid pri Zntičini, vpepelil 3 hiše in več gospodarskih poslopij. Škoda Be ceni na 10.000 gld. Vsi pogorelci bo bili zavarovani pri Pe-štanski družbi. Zanetil je ogenj otrok, ki se je igral z gorečo trsko. Nagla pomoč je za-branila še večjo nesrečo.
—	Znanstvenega časnika ,,Linzer Q u a r tal s c h r i f t" prišel je te dni na svitlo 4. snopič, ki obsega: I. Zusammenkiiufte der Geistlichen. Von P/iilat Dr. Ernest Miiller. II. Ueber offentliche und Privatkapellen und einige geiBtliche Funktionen in denselben. Von Priilat Dr. Simon Aichner in Br;xen. III. Der Ablass in seiner geschichtlicben ErBcheinung-Von Professor Dr. Sprinzl in Prag. IV. Be-gtiindung der kathol. Lehre von der korper-lichen Aufnahme Mariens in denHimmel. Von Prcf. Dr. Martin Fueha. V. Ueber Weihraucb und iiber Oeie. Von Prof. P. Franz Itesch S. J. VI. Der Zins, w,rttaschaftlich beurtheilt. Von Fr. Graf Kuefstein. VII. Kirchlicho Skizzen aus Nordamerika. Von Rev. John Eazlberger in Piopol a, II)., Nordamerika. VIII. Zur Autor-schaft der »Nachfolge Christi". Von Benefi-ciat P. R. A. Hundegger in Klausen, Tirol
IX.	Der Seelsorger uuter dem jetzigen Land-volke. Von ConBistorialrath Kari Koppreiter.
X.	Das deutsche Missionshaus in Steyl. Von Prcf. Albert Pucher. XI. Pastoraifragen und Ffilie: 1) Taufe am Charsamatage vor dem zufit lig vers[iUeten Emtreffen der h. Quele und 2) Gevvmnung des hinreichenden Quan-tums von gevveihtem Wasser am Charsamstog zur Vertheilung an die GUiubigen. V. Prof P. Ig. Sci iich. 3) Eine Schenkung zu kirchlichen Zwecken. Von Anton Tappehorn, Pfarrer iu Vreden, Westphulen. 4) Ueber passive Assi-stenz. Von Professor Albert Pucher. 5. Beicht-und Eheconvalidation nach protestantischer Trauung. Von Prof. Josef Gundlhuber. 6) E>n venve gerter Versthgang. Von Prof. Dr. Jos. Scheicher. 7) Ueber Civilscheidung von P. Severni Fabiani. 8) Ligitimirung eines Kindes. Von Prcf. Josif Weiss. 9) Application der h MeBse. Von Pfsrrvikar Josef Sailer. 10) Smo tifcere Epistelpredigten viiaiichenBVverth ? Von Pfarrer M. Geppl. 11) Eine in Diiuemark ge-
Bchlossene, formlose, gemischte Ebe. 12) Pa-Btoralbrief iiber Kirchengeaang in Chormusick. B. Dech. B. J. Hollrigl. 13) Fa lt die Abhal-tung vou Volksmissionen unter das Gesetz iiber daB Versammlungarecht ? 14) Trauung eines k. k. Ilauptmanns in Serajevvo miteiner Civilbraut von Seite dea Civilseelsorgers. Von Prof. Dr. Val. Nemec in Klagenfurt. 15. Ent-scheidungen der Riten-Congregation. Von Prof. Dr. Hiptmair. IG) Nochtnals das vicrfache Scapulier und die kurze Formel. Von Prof. Dr. Hiptmair. 17; Ist die Vernach iissigung des Jubi iiums eine Siiude? Von Prof. Adolf Schmuckensch iiger. XIII. Die Wahlifahrt, zum Grabe des Beligen Petrus Canisius. Von Prof. Dr. Josef Scheicher. XIV. Kirchliche Zeitiiufe. Von Prof. Dr. Josef Scheicher. XV- Weisung des hochvvst. Hm. Bischofes von Linz in Be-treff der „Cibi esuriales" am Jubiiiiumsfist-tage. XVI. Bemessung des Gebiihren-Aequi-valentes. Von Consistorialrath Anton Pinzger in Linz. XVII. Kurze Fragen und Mitthei-luogen. Inhaltsverzeichniss von Broschiicen und Zeitscbrifteu. Privnumerations E nladung auf 1882 der Quartaischrfr. luhaltsverzeich-nisa des Jahrganges 1881. Titelblatt. Naročnina znaša za celo leto 3 gl. 50 kr. in naj se pošlje pod naslovom: „An die Redaction der Ouartal-Schrift in Linz, Harrachstrasse Nr. 9". Tudi se lahko naroči v katoliški bukvami v Ljubljani pred škofijo št. 6.
Telegraflčne denarne cene 26. oktobrbra.
Papirus rent« 76.70 — Srebern« r«mta 77.90 — Zlata renta 94 40 — 18601etno državno Dosojilo 133 —
Bankine akcije 830 — Kreditne akcije 362.--Louaor
117.--— Geg. kr. cekini 6.60. — '20-frankov 9.36
Čuka
želi nekdo kupiti, krotkega in mandelca. Kdor ga ima, naj naznani ceno pod naslovom: G. Mahler, post. rest. Kraniclisfeld, Steiermark.
Nove, priporočila vredne knjige:
Dr. A. Gassner'3 Pastoral, popolna v osmih sošitkih, cena 6 gl. 40 kr., lepo vezana 7 gl. 30 kr.
Linzer theol.-praktische Quartalschrifc priporoča izšlo pastirstvo najtoplejše. Med drugim pravi: Pač strogo ne grč vse v pastirstvo, n, pr. zadevajoče kunoniško in avstrijsko pravo-slovje itd., ali knjiga je zato le še bolj rab-Ijiva in sicer ne le za duhovnike sploh v njih službi, ampak zlasti tudi za gg. župnike, dekane i. dr.
Geiler's von Kaisersberg, Ausgewahlte Schriften, od dr. Fil. de Lorenci-a. Z dovoljenjem viB. kongregacije za , Index":
I.	zvezek : Geiler's Leben und eehte Schriften : Buch vom guten Tode, die 12 Fiiichte des hI. Geistes. Velja 3 gld.
II.	zvezek : Das Narrensch ff: Der Mensch ein Baum ; Der Baum des hI. Kreuzes. Cena 2 gl. 40 kr.
Nekaj spisov Geiler-jevih je bilo od kongregacije prepovedanih, te pa so odločno dovoljene.
P. Georg Patiss. societ. Jesu: Paulus in sei-nen apost. Tugenden. Velja 2 gl. 88 kr.
Izvrstno podučljiva knjiga. Pisatelj in pred-rnest sta porok za to.
Die Schriftem des englisehen Jiinglingsj Alojsius von Gonzaga Prevod z opombami od Alojzija Freudhofuiajer-ja. Cena 50 kr. Spisi so še marsikie neznani.
Leop. Stoff, Priester: Der katholisehe Kiister
Unt.erricht- Ritual- und Gebetbuch. Naj; popolniši kriiiga o tem predmetu. Ceniti gl. 20 kr.
Dr. J. B. Heinrich, Domdechant, Dogma-tisclie Theologie. 1 Band, 2. Aufl. Cena 5 gl, 52 kr. Sv. oče papež Leo XIII so delu s po-ebno prijaznim dopisom apost. blagoslov podelili.
Dr. Wilhelm Molitor. Predigten auf Sonn-und Festtage des Kirchenjahres 3 Bde. Cena 6 gld.
Josef Jungnitz, Priester, Legende der Hei-ligen fiir Schuie und Haus. Cena 1 gl. 20 kr. P. Ignatius Jeiler, o. S. Fr. Normalbuch
fiir Biii ler und SchweBtern des dritten Ordens. Neue, ganz umgearbeitete Aufiage mit Gebets-Anhang. Cena 60 kr., vezana 81 kr. Nova knjiga je najpopolniši te vrste.
P. P. Osborne, Altarblumen. Communion-buch fiir inuerliche Seelen. Cena 60 kr., vezana pa 90 kr.
P. Franc Vogel, Bild einer vollkommenen Ordensfrau oder praktisehe Anleituug fiir Or-denspersonen. C'na 60 kr.
Dalje ima v zalogi: Strossmayr, die hi. Cyril untl Method. Uebesuzuug aus dem Croa-tlsCheri. Cena 20 kr.	(2)
Die slavisehe Pilgerfahrt nach Rom. Be-richt einen Thennehmers. 0<-na 10 kr.
Razne koledare, kakor:
Clerus-Kalender. C-na i gl. 50 kr. Regensburger Marienkalender. Cena 36 kr. Einsiedler Kalender s podobo. Cena 30 kr. Kalender fiir Zeit und Evvigkeit. Cena 21 kr. Gliicksradkalender. Cona 4o kr. Eucharius-Kalender 36 kr.
Po pošti 5 ali 10 kr. več, po velikosti knjige. Za vsa druga naročila se vljudno, pri-poroč
Katoliška hiikvarna
v Ljubljani.
Dober kup
ure.
Jaz pošiljam ure proti poštnemu povzetju, in če komu uru ni všeč, (lam mu denar nazaj, toraj kupovalec ni v nobeni nevarnosti.
1 cilinder-Ura iz srebrnega nikla z verižico, prej 12 gl., zdaj 5 gl 25 kr.
1 anker-Ura iz srebernega nikla z verižico, prej 10 gl., zdaj 7 gl. 25 kr.
i srebrna patent, anker ura poprej 25 gl.
zdaj 11 gl. 25 kr.
Zlate urice za gospe, prej 40 gi., zdaj 20
gld., z verižico za na vrat.	(12)
Zlate remontoir-ure, prej 100 gi., zdaj 40 gl, Na pet let dobri glojimo. Pil. Froniin, urar.
(Uhrenfabrikant, lJotlientliurmstraase gcgeniiber def Woiizeiie Wien.)
Za mesec listopad
v katerem
se praznuje praznik vernih duš,
priporoča se posebno knjiga:
Pomoč dušam v vicah
ali
premišljevanja in molitve za naše ljube ranjke.
Po P. St. Dosenbach-u S. J. poslovenil
P. H r i s o g o n M.
Z dovoljenjem visokočast. knezoškofijstva ljubljanskega* Izvleček iz kazala je naslednji: Vvod. — Odpustki. — Premišljevanj za vse dni meica. Jutranja molitev. — Večerna molitev. — Dve maši za duše v v.cah. — Spovedne in obha-jilne molitve. — Molitve v raznih potrebah. —■ Dve devetdnevnici za duše v vicah. — Križev pot. — Bratovščina in red za duše v vicah.
Trdo vezana knjiga stane 55 novč. — V platno vezana knjiga stane 65 novč. V pol usnje vezana knjiga stane 70 novč. V usnje vezana knjiga stane 75 u<»vč. V u-mji ie zlato obrezo stane 1 gl. 10 novč. — Po pošti vsak odtis 5 novč. več.	(4)
Naročila na knjiga točno in brzo izvršuje
PA»SoSišK.« Endtvania v Ljubljani.