203 Dušan Voglar OB RAZPRAVI ŠTEFANA BARBARIČA STIK PRIMOŽA TRUBARJA Z MISLIJO ERAZMA ROTTERDAMSKEGA Razprava Štefana Barbariča ima v prvem natisu (Barbarič 1972; v slovenščini, s povzetkom v srbščini in francoščini) dva naslova: sloven- skega, »Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega«, in pod njim v oklepaju srbskega, »Trubar u uticajnoj sferi Erazmovih ide- ja«. Nad francoskim povzetkom na koncu razprave je še tretji naslov: »Les influences intellectuelles d‘Érasme de Rotterdam dans l‘activité li- tteraire de Primož Trubar«. Vsak poudari neko sestavino obravnava- ne duhovnozgodovinske snovi, toda nobeden izmed njih ne zadene bi- stva. Slovenska različica z besedo »stik« zelo omejeno opozori na obseg znanstvenikovih interesov, izsledkov in trditev, srbska različica z opi- som »u uticajnoj sferi ideja« posrečeno navede Trubarjevo vstopanje v evropsko miselno sfero, vendar ne nakaže Trubarjevega udejanjanja idej, francoska različica pa z »l‘activité litteraire« enostransko oži področje Trubarjevega delovanja. Dragocenost in bistvo razprave Štefana Barbariča namreč tiči v ta- kratnem – leta 1972 – ozaveščanju o dejanskih prvinah evropskega, sprva zlasti erazmovskega humanizma v Trubarjevem duhovnem svetu in de- lovanju za slovensko ljudstvo. Barbarič poda strnjen, natančen in kriti- čen pregled dotedanjih literarnozgodovinskih obravnav te teme in hkra- ti navede iz svojega raziskovanja ugotovitve o Trubarjevem opiranju na Erazmova dela. Že prejšnje leto je izšla njegova v madžarščini napisana razprava o vplivu humanizma na slovenske protestante (Barbarič 1971). Razpravljanja o humanizmu in reformaciji se je znova lotil z obsežnej- 204 BILO JE POVEDANO šim člankom leta 1976, drugače pa se je posvečal drugim znanstvenim temam in delovnim nalogam. Slovenist Štefan Barbarič (1920–1988) je diplomiral v Ljubljani 1948 in doktoriral v Zagrebu 1975 z obravnavo vloge Turgenjeva v razvoju slovenskega realizma (knjiga Turgenjev in slovenski realizem, 1983). Bil je asistent na oddelku za slovenistiko na FF v Ljubljani, nato mdr. viš- ji predavatelj na FF v Zadru in v Ljubljani tajnik in urednik v Slovenski matici ter ravnatelj Slovanske knjižnice. Preučeval je slovensko litera- turo v 19. stoletju (Jurčič) in obdobju moderne (Cankar, Župančič) pa tudi prekmursko književnost in madžarsko-slovenske kulturne odno- se. (Ivanišin 1989) V že omenjeni članek »Ideje humanizma v delih slovenskih pro- testantov« (Barbarič 1976) je prevzel večino ugotovitev o Trubarju in Erazmu iz prejšnje razprave (Barbarič 1972). Dodal je misli o pomenu hu- manističnega kritičnega racionalizma in humanističnih idej o izobraže- vanju, nravstveni vzgoji, individualizmu, domoljubju, etnični skupnosti in jeziku za Trubarjevo in Bohoričevo duhovno usmerjenost ter za nju- no iz nje izvirajoče delovanje. Predvsem pa je posvetil veliko več pozor- nosti širšemu okviru, se pravi, izhodiščnemu razmerju med renesanso, humanizmom in reformacijo v evropskem prostoru. Poudaril je, tudi s sklicevanjem na Matija Murka, njihovo prepletenost, obenem pa zlasti dejstvo, da je humanizem »očitno kompleks polimorfnih pojavov«, saj je Erazmov humanizem drugačen od Melanchthonovega. Navedel je, da tudi reformacija ni bila enovita in da »je s svojo dinamiko pretresla vsa območja življenja«. Za sklep pa je opozoril: »Pravična tem zgodovinskim pojavom je lahko le taka obravnava, ki jih želi zajeti kolikor mogoče adekvatno v njihovem stvarnem, pogosto protislovnem prepletanju.« Vsekakor nam Barbaričeva razprava pomaga pritrditi novej- šim dosežkom pri ugotavljanju vloge idej renesanse in humanizma v Trubarjevem delovanju in slovenski reformaciji. Nadaljnje raziskovanje slovenskih in tujih znanstvenikov je namreč dodatno razjasnilo marsi- kaj, kar leta 1972 in leta 1976 še ni bilo znano. Tudi umeščenost refor- macijskih piscev v lok slovenske literature in slovenske samobitnosti od Brižinskih spomenikov do narodnega preroda je že trdneje opredeljena 205 DUŠAN VOGLAR (Grdina 1999). Humanizem pri Slovencih in posebej pri Trubarju sta, de- nimo, obravnavala Kozma Ahačič (Ahačič 2007) in Lilijana Žnidaršič Golec (Žnidaršič Golec 2010), pa tudi Igor Grdina in drugi udeležen- ci mednarodnega simpozija o humanizmu v srednjeevropskem prosto- ru (Rajšp, Bister in Polzer 2011). Takšni obravnavi je bil posvečen tudi mednarodni simpozij o izzivih evropskega humanizma (2017, Oddelek za klasično filologijo FF v Ljubljani). Klasični filolog Primož Simoniti (1936–2018) je leta 1979 v svoji vé- liki, še vedno temeljni knjigi o humanizmu na Slovenskem na podla- gi svojega raziskovanja primarnih virov v knjižnicah in arhivih ter po- znavanja obsežne literature potrdil obstoj humanističnih pobud in idej na Slovenskem ter prikazal duhovne profile humanistov, ki so izvirali s Slovenskega in delovali v tujini, zlasti na Dunaju, pa tudi humanistov v Trstu (Peter Bonomo), v Ljubljani (škof Krištof Ravbar, Avguštin Tyfern, Lenart Budina) in na Württemberškem (Mihael Tiffern), ki so bili po- membni v Trubarjevem času (Simoniti 1979). Kulturnozgodovinski po- men renesančnega humanizma in njegovo povezanost z reformacijo na Slovenskem je Simoniti obravnaval tudi še pozneje in tudi problemsko bolj zaokroženo (Simoniti 2007: 7–36, 155–72). Poleg pozneje še obsežneje obravnavanega Bonoma in šele zadnje čase nepristransko razlaganega Petra Pavla Vergerija ml. (Cavazza 2013; Jurca 2016; Marinčič 2018) je zanimiva osebnost šolnik Lenart Budina (1500–1573), ki je med drugim deloval kot pregledovalec besedil v zna- meniti tiskarni Johanna Frobena v Baslu prav v času živahne publicistič- ne dejavnosti Erazma Rotterdamskega in nato v Ljubljani pripadal zgo- dnjemu ljubljanskemu krožku privržencev reformacije, poučeval v svoji zasebni šoli in nazadnje kot prvi rektor vodil leta 1563 ustanovljeno sta- novsko šolo. Bil je Trubarjev somišljenik in prijatelj. V svoji ljubljanski knjižnici je imel Erazmova dela. (Simoniti 1979, 114–18) Za raziskova- nje misli Trubarjevega kanoniškega tovariša Paula Wienerja (Žnidaršič Golec 2010, 250–51) so se odprle nove možnosti (gl. objave v 25. številki revije Stati inu obstati). Simoniti v svoji knjigi razpravlja o navezanosti humanista Bonoma in nato Trubarja na Erazmove ideje, med drugim o praznovernos- 206 BILO JE POVEDANO ti ljudstva in potrebi po poučevanju ljudstva, seveda z Božjo bese- do v jeziku ljudstva, česar si je želel Trubar že pred umikom v tujino. Simoniti govori o pomenu, kakršnega so imele Erazmove Annotationes in Paraphrases, ki so oboje posvečene Novi zavezi, to pa je Erazem izdal v novi filološki redakciji grškega izvirnika in svojem vzporednem no- vem prevodu, razlikujočem se od Vulgate. Odkrije, da je Trubar v pridi- gi o veri v svojem prvem katekizmu (1550) ključni navedek iz Pavlovega pisma in pojasnilo prevzel iz Erazmovega latinskega prevoda Nove zave- ze in njegove knjige Paraphrases. Ob splošnih označevanjih Trubarja za »erazmovca« pa opozori, da stroko čaka natančna filološka primerjava Trubarjevih formulacij z Erazmovim latinskim prevodom in spremnima deloma (Annotationes, Paraphrases), kar bi omogočilo nova spoznanja. (Simoniti 1979, 231–35) Kozma Ahačič je z analizo odlomkov iz prevo- da Matejevega evangelija pokazal, da se je Trubar naslonil na Erazmov latinski prevod (Ahačič 2007, 268–74). Na podlagi tega je mogoče reči, da je Vergerij ml. prepričal Trubarja za prevajanje Nove zaveze »s pra- gmatičnim (bolj humanističnim kot pa dosledno protestantskim) ar- gumentom, da je Erazmov latinski prevod dovolj dober približek« iz- virniku in da je torej lahko izhodišče za prevajanje (Marinčič 2018, 94). Drugače povedano: Zdaj lahko natančneje razumemo Trubarjevo po- ročilo o prevajanju. viri in literatura Ahačič, Kozma. 2007. Zgodovina misli o jeziku in književnosti pri Slovencih: Protestan- tizem. Linguistica et philologica 18. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Barbarič, Štefan. 1971. »A szlovén protestáns irodalom az európai humanizmus ára- mlatában.« Helikon (Budapest) 8 (3–4): 344–352. –––. 1972. »Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega.« Zbornik za sla- vistiku 3: 87–98. –––.1976. »Ideje humanizma v delih slovenskih protestantov.« Slavistična revija 24 (4): 409–420. Cavazza, Silvano. 2013. »Nenavadna osebnost: Profil Petra Pavla Vergerija.« Stati inu obstati 9 (17–18): 10–26. Grdina, Igor. 1999. Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja. 207 DUŠAN VOGLAR Ivanišin, Nikola. 1989. »Zapis o Štefanu Barbariču.« Glasnik Slovenske matice 13 (1): 62–71. Jurca, Tomaž. 2016. »Inkvizitorjem po Italiji: Polemika Petra Pavla Vergerija ml. s pi- sci cerkvenih seznamov prepovedanih knjig.« Stati inu obstati 12 (23–24): 76–97. Marinčič, Marko. 2018. »Vergerij mlajši in Primož Trubar: latinski humanizem in slo- venska reformacija.« Primerjalna književnost 41 (2): 77–98. Rajšp, Vincenc, Feliks J. Bister in Miroslav Polzer, ur. 2011. Tu felix Europa: Der Huma- nismus bei den Slowenen und seine Ausstrahlung in den mitteleuropäischen Raum / Humanizem pri Slovencih in njegovo izžarevanje v srednjeevropski prostor. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju; Ljubljana: ZRC SAZU. Simoniti, Primož. 1979. Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. –––. 2007. Med humanisti in starimi knjigami. Razprave in eseji 59. Ljubljana: Sloven- ska matica. Žnidaršič Golec, Lilijana. 2010. »Humanizem Primoža Trubarja.« Ars & humanitas 4 (1–2): 246–55. https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(28)203-207