I K A
videti prvi in zadnji (do zdaj) film, ki sta nastala po literarnih predlogah Johna LeCarreja,
Leta 1965 posneti film »The Spy who came in from the cold,« režiserja Martina Ritta, z Richardom Burtonom in Claire Bloom v glavnih vlogah, se zdi, kot da prihaja iz nekega povsem drugega sveta. Ravno tako je minilo že skoraj trideset let, odkar je bil posnet prvi James Bond s Seanom Conneryjem v glavni vlogi (Dr. No, 1962).
'n kakor se zdijo morda zgoraj ornenjeni Špijon in ostala filmska kompanija, ki jo je letošnji berlinski
AVALON
AVALON
režija:
scenarij:
,0'ografija:
9'asba:
'9fajo:
Proizvodnja:
Barry Levinson Barry Levinson Allen Davian Randy Newman Armin Mueller-Statil, Elizabeth Perkins, Joan Plowright, Kevin Pollak Baltimore Pictures/ Tri-Star Plct, ZDA, 1990
Američana je eden izmed bolj impresivnih in dramatičnih delov ameriške kulture. Tudi kontrakultu-e> Pravzaprav, vendar so stvari
z relevantnostjo tega, o čemer vsebina filma govori. Balast, ki je pripet na melodramatsko osnovo, pač pripomore le k temu, da se »resen« gledalec zave, da otoplitev političnih odnosov med supersilama izjemno škodi razvoju političnega tri -lerja tako v literaturi kakor tudi na filmu, saj mu zožijo manevrski prostor. Srhljiva komičnost vsega pa je vtem, da se oba obveščevalna aparata, ki sta zaradi boljših odnosov tako rekoč postala brezposelna, tega dejstva na vse kriplje izogibata priznati, in zaradi tega delujeta v filmu precej staromodno in smešno, začinjena pa sta tudi s takimi kurio-zitetami, kot je npr. vloga Kena Russia, ki se pojavlja v liku zelo za-festival predstavil v retrospektivni seriji »Hladna vojna«, apokaliptično napoved militantnih groženj v 50, letih in je že zato delovala z današnje distance malce smešno, dobi gledalec tudi pri gledanju »Ruske hiše« podoben občutek. Ironija, ki jo je proizvedla hladna vojna s tem, da so bili prejšnji filmi, posneti po LeCarrejevih literarnih predlogah, snemani vse kje drugje kot na originalnih lokacijah (»Gorky Park« npr. v Helsinkih), »Ruski dom« pa je spet prvenec na področju »avtentičnega lokacijskega snemanja«, ne pripomore k ničemur drugemu kot le k dejstvu, da je ta avtentičnost obratno sorazmerna
glede tega malo bolj zapletene. Poleg tega pa lahko v Američani nahajamo cel variété raznih indeksov in praks; vključno s prazniki. Levinso-nov malo žalosten film Avalon (1990) je postavljen na dva praznika, namreč na zahvalni dan in og-njemetni dan neodvisnosti (torej 4. julij). 4. julija 1914 jevZdruženedržave, v Baltimore, Maine, prišel poljski emigrant Sam Krichinsky (Armin Mueller-Stahl), ki je nad komfortnostjo praznika navdušen, poleg tega pa tako ali tako misli, da je vsa stvar zaradi njega. Po nekaj hitrih, pasažnih observacijah ugotovi, da je Amerika čudovita, odkrije še svoje tri brate in začne z njimi živeti v Avalonu, malo gotski, čeprav idilični hiši v centru mesta. Avalon potem hitro postane fiksacija ali (še bolje) stvar pasionatnosti in melanholije, tudi mcguffin, saj se bratje relativno dobro znajdejo najprej kot polagalci tapet, potem pa v glavnem kot trgovci, vsi pa se sicer preselijo iz Avalona (ter se tudi poročijo), vendar še vedno živijo v isti ulici. Velika družina postavi svojo družinsko skupščino, na kateri odločajo menda o vsem, bistveni praznik pa je zahvalni dan, čeprav ga precej oportuno zvajajo na dva dela; na purana in na družinsko konvencijo. Ta pasionatna, tudi depresivna idilika pa se začne krhati, ko se Samov del famiglie preseli v globoko predmestje. Samov sin, uspešni trgovec Julius (Aidan Quinn), se zaradi marketinga preimenuje v Julesa Kayea ter s svojim
gretega in zaradi te zagretosti tudi precej ekscentričnega agenta Wal-terja.
Tako bi se dalo s parafrazo že omenjenega Rittovega filma označiti tudi Conneryjev vstop v ta film: The spy who came in from the warm, toplo lizbonsko sonce in viski zamenja za ljubezensko romanco v Rusiji in zaradi ljubezni na koncu »izda« tudi svojo domovino, karakter. Posledica tega je tudi, da je Conneryjeva vloga povsem drugačna od tiste v Jamesu Bondu. To je tudi dokaz, da je hladna vojna filmsko gledano brezpogojno mrtva, da je ne morejo več rešiti pred propadom niti njeni dobri (James Fox v vlogi Neda) niti slabi, od starih časov okoreli reprezentantje (Roy Scheider v vlogi Russia). Zato je tudi čisto lepo in prav, da je to prvi all-american film, ki je bil posnet v Sovjetski zvezi, da predstavlja speklakularen debut Sovjetske zveze v Hollywoodu, da se morata brez dvoma zelo dobra Sean Connery in Michelle Pfeiffer (odličen ruski naglas ima) neprestano boriti za svojo vlogo s širino ruskih planjav, ki s svojo lepoto neprestano motijo gledalčevo koncentracijo, Pa vendar vsa ta fascinacija še ne bi smela biti dovolj, da se je Fred Schepisi odločil za snemanje tega filma.
danijel hočevar
bratrancem Izzyjem Kirkom (Kevin Pollak) začne postavljati diskontne trgovine; najprej s televizorji (ja, te pasaže so zelo v redu, predvsem okoli množičnega občudovanja programa, ki ga je sestavljala video interferenca za mrežo NBC, kakšnih drugih atrakcij pa ni bilo), ki ročno postanejo zelo lukrativna dejavnost, to pa pripelje do novih ak-vizicij in kmalu odpreta ogromen diskont za tehnične stvari, Ja, to je konec 1940. in to so cela 1950. po-kazana skozi zlato fazo televizije (z nekaj ekscerpti klasičnih TV programov, tudi Howdyja Doodyja in Kapitana Videa), standardi predmestnih alienacij ter uporabo podjetniške nature; diskont sicer zgori, vendar to ni več bistveno, Jules pa se zaposli na neki televizijski postaji kot reklamni agent. Ekstenzivna družina je malo pred tem v defunk-tu. Potem se Sam v nekaj sezonah postara, film pa se konča s poznimi 1960. ko ga v dom za ostarele prideta obiskat vnuk in pravnuk, Ja, in čeprav je ves čas (včasih istim, včasih drugim potomcem) pravil eno in isto zgodbo, je vse skupaj postavljeno zelo zanosno, s smislom za patriotizem in tudi s šarmom. Barry Levinson, ki se je z Avalonom vrnil v Baltimore je naredil razmeroma sugestiven in razmeroma monoton film o ameriški naturi. Razmeroma matinejski in razmeroma komforten.
tadej zupančič
I N F O
Združenje Moskva, ki je nastalo pod okriljem sovjetskega ministrstva za kulturo, povezuje kinematografe v večjih sovjetskih mestih (Moskva, Leningrad, Kijev itd.), kjer bo distribuiralo ameriške filme v dogovoru s partnerji iz ZDA, ki jih zanima dolgoročno sodelovanje; vse poslovanje je bo odvijalo v rubljih
Kljub upadu števila gledalcev in dominaciji ameriških filmov bodo letos v Sovjetski zvezi posneli rekordnih 400 celovečercev (lanski rekord je bi! 300 filmov); od tega števila bo 40 državnih podjetij posnelo standardnih 150 filmov, vse drugo pa bodo koprodukcije z
zahodnimi partnerji * * *
George Miller (Mad Max) začne maja snemati Lorenzo's Oil (Paramount). Scenarij sta napisala Miller in Nick Enright, gre pa za dramo o zakonskem paru (Michelle Pfeiffer in Andy Garcia), ki imata neozdravljivo bolnega otroka —
potem pa se zgodi čudež * * *
Paramount pritiska na družbo Miramax, da bi mu odstopila pravice za »remake« Tornatorejevega Cinema Paradiso. Pri Paramountu bodo posneli tudi svojo verzijo Tie Me Up! Tie Me Down! Pedra Almodovarja (s Kim Basinger v glavni vlogi), sam Almodovar pa bi bil menda pripravljen ta »remake«
režirati * * *
25. februarja je umrl John D. (Jack) Dunning, star 74 let, mojster montaže in kasneje vodja postprodukcije pri MG M. L. 1959 je z Ralphom E. Wintersom za film Ben-Hur dobil Oscarja za montažo, nominiran pa je bil tudi za montažo vojnega filma Battleground Williama
Wellmana (1949) * * *
Pri 89. letih je L februarja umrla Carol Dempster, ki je nastopila v številnih filmih D. W. Griffttha, npr. Dream Street, One Exciing Night, The White Rose, America, Isn't Life Wonderful, The Sorrows of Satan, 1. 1922 pa je z Johnom Barrymoreom nastopila v Sherlocku Holmesu Alberta Parkerja
24. februarja je umrla Jean Rogers, ki je igrala vlogo Dale Arden ob 29 Busterju Crabbeju v dveh serialih o Flashu Gordonu ter v serialih The Great Air Mystery, The Adventures of Frank Merriwell, Ace Drummond in v številnih B-filmih, kjer je bita
pogosto nosilka glavne vloge * * *
igor kernel
N F O
* * *