Še to moramo pristaviti, da imenujemo gibanje, ki je lastno kaki zvezdi, njeno resnično gibanje; tisto pa, ki ga na videz opazujemo v zvezi z vsemi ostalimi, »dnevno« gibanje. Kaj pa je torej navidezno gibanje? Ko se peljemo z železnico, lete navidezno mimo okna našega voza drevesa, hiše, brzojavni drogovi i. dr. Dasi dobro vemo, da vsi ti predmeti mirno stoje ob železnici in da se le naš voz premika, se nam — mirno sedečim v vozu — vendarle zdi, da bite mimo nas in da smo mi nepremični. Prav tako je z navideznim gibanjem zvezd na nebu: Res je, da se mi premikamo, a nebo s svojimi milijoni zvezd je mirno. Mi živimo na površju velike, vrteče se krogle, ki nas nese krog in krog dan za dnevom, a tako lepo gladko in mirno, da vsega tega ne čutimo in opazimo to dejstvo šele, ko gledamo nebo, ki se navidezno suče okoli nas. Da pa se Severnica ne premika, je vzrok njen položaj, kajti ta zvezda je približno v isti črti z osjo naše zemlje. Opazujmo dalje, kako hitro se zvezde navidezno vrte okoli nas. Zopet moramo pod zvezdnato nebo in zopet z nekega mesta posvetimo vso našo pozornost kaki zvezdi bliže obzorja. Ob določenem času, recimo ob devetih zvečer, si dobro zapomnimo njen položaj glede na kak predmet na zemlji. Najbolje je, da tvori zvezda z dvema predmetoma na zemlji eno črto. Na­ slednje noči ob istem času opazuj znova in našel boš zvezdo le približno na istem prostoru. Tako se boš lahko prepričal, da se nebo navidezno zavrti okoli svoje osi, ki gre skozi Severnico, enkrat v teku štiri in dvajsetih ur. To si seveda že davno vedel, ker so ti to že tolikokrat povedali, a sedaj si se prepričal. SLOVENSKO NARODNO BLAGO Vinko Moderndorfer UROK. U rok dobi človek in žival, če ga pogleda nevoščljiva oseba (16)1 , ali pa tudi od osebe, ki se v radosti začudi in te ipohvali, ali če pohvali žival, ne da bi poprej pljunila in rekla »fej te bodi«, ali »ne bodi uročen«, »Bog varuj oplatka«, ali »naj ti ne naškodi« (1, 4, 5, 8, 14, 16, 17, 18). Uročiti morejo osebe, katere imajo »zločeste oči« (zle, hude oči, 1), »hud pogled« (16), »slab pogled« (Trst), »hudobno oko« (Goriško), »zarasle oči z obrvmi« (14, 16) in »zelenkaste oči« (5). Kdor dobi urok, ga boli glava, bljuva in omrši; živina nima teka in omrši (5, 16). Hujše vrste urokov je »vči- njenje« in če ženska otroka »obere«. Obran otrok se suši in hira, dokler ne umrje (12). Če je otrok obran in je suh in starikav, ga na mlado sredo, petek in nedeljo skopljejo v vodi, ki jo pripravijo takole: Iz potoka zajamejo trikrat vodo in jo izlijejo zopet na­ zaj. proti toku vode, nato jo zopet trikrat zajamejo in prav tako izlijejo v smeri toka. Šele zatem zaja­ mejo vodo, katero nesejo domov. Nosilec ne sme spre­ govoriti in se tudi ne ozreti nazaj. Doma imajo že pripravljeno »splavišče«, to je travo, veje in drug drobiž, kar je nanosila voda. Zajamejo še vodo iz treh 1 številke v oklepajih pomenijo kraj zapisa in nabira- telja. Imena glej v januarski Mladiki na strani 30. studencev in jo vlijejo k oni iz potoka. V to zmes vode denejo »črenslo«, blagoslovljeno ibojno (vrbo), ru­ mene rože s travnikov, in sicer vsake vrste tri cvete in še splavišče. Ko je vse to skuhano, prelivajo vodo v dvoje korit in jo zraven precejajo devetkrat skozi rešeto (18). Splošno znani talismani za urok so: rdeči trakovi (16,5) okoli vratu ali v laseh in obroček rdečih bisernic, privezan okoli roke (1). Če je otroka pogledala nevoščljiva oseba in ni poprej trikrat pljunila predse ali v klobuk in rekla: »Ne bodi mu urok!«, je skoraj gotovo, da bo otrok dobil urok. Mati si skuša dobiti od te nevoščljive osebe nekaj las ali košček obleke in s tem otroka po­ kadi; potem vzame rdeč trak od nogavice, napravi nanj in nad otrokom živ vozel in govori: »Urokov je devet, ni jih devet, jih je le osem, ni jih osem, jih je le sedem..., je le eden, ni nobeden!« Če bi vse to še ne pomagalo, dajo otroku česen, ki je bil stolčen na treh oglih mize, in ga pokadijo z lesom treh pragov. Zavijejo tudi metlo v plenice in jo vržejo preko strehe. Če se hoče mati prepričati, da ima otrok glavobol od uroka, tedaj pogasi tri kose žarečih oglov v vodi; če pade eden ali vsi na dno, potem ima urok. Otroka po­ škropi s to vodo, ostanek pa vlije pod kap ali na dvorišče in to preko rame, ne da bi pri tem pogledala nazaj. Če ima urok odrasel človek, tedaj mora plju­ niti trikrat v klobuk, se vleči na travo in povezniti klobuk narobe na glavo. Da uroka sploh ne dobiš, drži, kadar greš mimo človeka z zaraslimi obrvmi, figo v žepu in reci: »Proč, imaš črne oči!« ali pa: ;Kar meni želiš, tebe naj se prime, sam s seboj nesi!« (16) — več nadaljnjih zarotitev iz slovenske Koroške glej v knjigi: Košir-Moderndorfer: Ljudska medicina med koroškimi Slovenci. Na Štajerskem so svoječasno dali v vodo, v kateri so ugasili tri žareče ogle, še tri ključe, tri žlice in troje vilic. Če so se usedli vsi trije ogli na dno, tedaj je vročil »ded«, če se niso potopili in je žerjavica hudo cvrčala, tedaj je bila »baba« kriva. Pri njih je veljalo ipravilo, da mora človek pred nevarnim človekom pljuniti devetkrat na členke prstov in si s slino iz- miti oči. Otrok pa je opravil že s tremi pljunki. Du- toveljčani pa so bili že kulturnejši in so trdili, da dobi umit otrok uroke, če ga pogleda neumit. (Navratil: Letopis Slovenske Matice 1894.) Uročenega otroka opaha mati s klobukom, ga obliže navzkriž preko čela in obriše s podšivom svojega krila (4). Nekatera se pa zadovolji samo s tem, da omoči otroku senca z vodo, v kateri so ugasili tri žareče ogle, in mu da še nekaj te vode popiti (12). Trikrat v presledkih namočijo s tako vodo, v katero so stolkli še tri semena navadne kumare, otrokove oči, ga pomočijo tudi pod pazduho in pod koleni (14). Pomaga pa tudi, če se pokadiš z lasmi osebe, ki te je uročila (5). Daljši postopek je tale: Pred soncem utrgajo tri ščepce različne trave pri treh sosedih, prinesejo iz treh studencev vode, iz križ- potja tri bele kamne, skuhajo vse to še pred soncem v pokritem loncu in umijejo otroka v tej vodi. Vrniti se ne smejo po isti poti in po istih stopinjah, po ka­ terih so šli po vse te reči, in tudi ne skozi vrata, pri katerih so šli iz hiše. Pri nabiranju, hoji in kuhi ne spregovore besede. Molče tudi odnesejo vodo in jo izlijejo, ko so otroka skopali v njej, morda tudi v drugo. Ko vodo izlijejo, šele spregovore: »Bolezen naj odide s to vodo in zdravje naj ostane pri meni!« — Tega dne ne smejo nič odnesti od hiše in prinesti k hiši in tudi nič kupiti, še manj pa komu kaj dati. Skoraj vsakokrat pride na ta dan v hišo tista oseba, ki je naredila uroke, in prosi za uslugo,