SMRT  LISTJA Slavko  M i h a 1 i ć
In tako nekega dne
Jaz. ki sem po svoje si iskal spremembe
— Nekega dne, nameščajoč pohvale v svoje izložbe
A   najmanjši ulici, seveda
Jaz brez klobuka, vsakdo pač ima svoje slepilo Svojo malo umazanijo, ki jo največkrat sam plača Drobno luč izdajstva v temnih neizprijenih očeh
Skoz odprto okno gledal sem drevo
Jaz, dobri stari lopov, ki še ni imel priložnosti
(Ne pričakujete, vsaj upam. da se boni povsem razgalil
Vi bi odpustili, a kaj bi ostalo zame)
Brez namena, da poplačam en sam dolg, sem gledal
Divji kostanj s prav nesramno velikimi listi
Da sem, med ženskimi obiski, moral spuščati zavese
Vendarle tkanina skrila  ni zarotniških pogledov
Slišal sem. med ljubljenjem, kako se majejo pred oknom
Kakor da obstaja možnost, da bi jih povabil v sobo
Ne morejo pač dopustiti, ustrežljivi, da bi jili odbil kdo (Tudi zdaj bi mi pomagali pisati, če bi vedeli kako in kaj)
\ eliki temni listi, ki na njih sem prepoznal osamljenost Nato ljubezen, še kasneje izdajstvo in za njim nesmisel
Neke jeseni, ki prezgodaj ali pa prepozno je prišla
Vem samo, da je nobeden ni pričakal na postaji
Morda preveč smo verovali, da je nemogoče da ne bi prišla
Nismo se zmotili, toda ali je resnica res dovolj vsemu
Ivdo samo z modrostmi mogel bi nahraniti ljubezen
(Strašno me ima, da bi razkopal to popolnost med predmeti A eme oči pravičnih,  ki ljubezni nedostojne venejo za njimi Blage roke. le kako, da pozabile ste na svoja strastna maščevanja A ujlepše vseh besed ječijo za rešetkami rešitve
Orjaki bi lahko bili, a komajda da bomo trava Se grobov ne bomo zapustili za seboj
Ali jiismo mar prišli z rokami, polnimi darov Mi siromaki ta trenutek, ko začenja se apel)
739
Gledal sem drevo kot zmerom, ne da bi ga gledal
lskaje sebe vsepovsod, brez upanja, da je karkoli še ostalo
le ozlovljene jeseni s podočnjaki temnimi
\   ceneni že ponošeni obleki smo mar zaslužili bolje
Sem opazil listje v begu po vejevju
Velike prijateljske oči. ki polne groze me rotijo
In  veter, ki jih seka z  meči mraza
A kdo izmed  nas ni  veroval, da listje odhaja  prostovoljno
740