Njiva I./13.—14. 23./VII. 1921. Stefan sagadin: Naša ustava. i. Na dan petstotriintridesete obletnice tužnega Vidovdana, ki je razgrnil mrak 400Ietnega suženjstva nad srbskim narodom in odprl za več ko tristo let Turkom pot v hrvatske in slovenske zemlje, izglasovana je ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Od 419 poslancev jih je glasovalo za ustavo 223, proti 35. Poslanci Padičeve stranke, Narodni klub in Jugoslovanski klub, torej skoro vsi Hrvati in največja slovenska stranka, so pobegli poprej, odnosno sploh nis? prišli v konstituanto. Srbi so robovali Turkom fizično, ni pa klonil njihov duh. Od potom-c°v Kosovskih junakov, ki so padli v borbi za svobodo domovine, pre-uašal se je spomin na Kosovo v narodni pesmi od roda do roda, od stoletja do 'stoletja, se večal in jačal, in končno pretvoril celo dušo naroda... In ko je ob izteku osemnajstega v devetnajsti vek stresel na evropskem zapadu francoski narod s sebe verige in dal Evropi a°vo svobodo, vstal je tudi na Balkanu Črni Juri in za njim Miloš Hbrenovič. Ves narod je šel za njima. Osveta za Kosovo, Vidovdan Svobode sta šla pred njima kakor plamen pred Izraelci. Ni šlo gladko. Kumanovem je prišla albanska Golgota. Toda vera je bila v narodu, duh svobode je bil v njem, in to je ustvarilo Kajmakčalan! Hrvati in Slovenci smo robovali Madžarom in Nemcem, toda bolj uševno kot fizično. To suženjstvo je iztrgalo iz src Slovencev posled-J° misel na Samovo carstvo, v Hrvatih pa pobledilo spomin na Tomi-ava in Zvonimira in Zrinskega. Evropski požar, ki se je zanetil ob' 'rbski veri v narodno osvobojenje in po petih letih strahote ob srbskem unaštvu na Kajmakčalanu začel rušiti avstro-madžarsko in nemško Carstvo, osvetlil je za trenutek duhove Hrvatov in Slovencev. V tem renutku smo spoznali, da smo eno s Srbi, našli smo pot v Beograd in stvarili novo državo, kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, na prestol pa postavili vnuka črnega Jurija. Prvi december 1918 je a Hrvate in Slovence pravi lucidum intervallum. Kajti, ko so utrnili Slednji žari evropskega požarja, je padel zopet mrak... Tisočletno v °vanje Nemcem in Madžarom nam je vzelo vero v samega sebe. g° ie klical Gosposvetski zvon, je pokazala večina naroda v zibeljki ^ °venstva vso nagoto svoje «robske duše». In ko se je v Beogradu Krajevala ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so zastop- l NAŠA USTAVA. niki večine hrvatskega naroda proslavljali razorno delo Stjepana Radiča, zastopniki večine slovenskega naroda pa svoj eksodus iz kon-stituante svojim volilcem tolmačili kot delo narodnega junaštva! Je-li to duh «Stare Pravde»? Na majdanu so ostali Srbi. Skoro do zadnjega. Ne da bi branili svoje predpravice, ki jim jih naj ustava zagotovi, ne da bi hoteli s svojim glasovanjem sebi ustvarjati kake privilegije. Enakost pravic in dolžnosti zajamčuje ustava Hrvatom in Slovencem ravno tako kakor Srbom. Na nedostatkih državne uprave pa trpe v Srbiji mnogo huje kakor na Hrvatskem in v Sloveniji. Kje je vzrok? Veličina narodova se pokaže v velikih momentih. Hrvati in Slovenci — čast onim, ki so izvzeti! — pa smo se pokazali v velikem momentu malenkosten rod. Tisočletno duševnb suženjstvo nam je še v krvi. l t II. Sprejetje ustave je za decemberskimi akti drugi najvažnejši moment v skupnem državnem življenju Srbov, Hrvatov in Slovencev. V de-cemberskih aktih smo našo državo ustvarili, z ustavo smo jo zdaj definitivno na znotraj uredili. Z izglasovanjem ustave smo vzeli slovo od one fatalne «privremenosti», ki je mučila naše državno življenje poltretje leto. Ozrimo se sedaj na kratek historijat postanka te ustave. V decemberskih aktih je vladi, ki 'se je imela sestaviti, naložena dolžnost, da v prehodni dobi «ustvari pogoje za končno organizacijo naše države in v to svrho posebe, da pripravi konstituanto, ki naj bi se sestala najpozneje šest mesecev po sklenjenem miru». Vlada sc je tej nalogi odzvala tako, da se je ustanovilo posebno ministrstvo «za pripravo ustavotvorne skupščine in izjednačenje zakonov». Citali so se tu in tam očitki, posebno na račun prvega ministra tega ministrstva, dr. Alberta Kramerja, češ, da ni vestno vršil svoje naloge in ni nič «pripravil». To je velika krivica. Pozablja se, pod kakšnimi okolnostmi se je prve mesece moralo delati v Beogradu, ko ni bilo niti prostorov, niti mize, ne stolcev, kamoli kakih znanstvenih pripomočkov, strokovne literature. Pošto pa so prenašali kurirji. Ko so se premagale te prve težkoče, se je smatralo, povsem pravilno, za potrebno, da se pribavi ustavno gradivo. V državi sami ni nič manj kot šest pravnih sistemov; vsi tozadevni zakoni so se morali zbrati in posamezne institucije podvreči primerjalnemu študiju. Morale so se nato zbrati ustave, zakoni in zakonski načrti drugih držav, in istotako za vsak problem, katerih, kakor je pokazala ustavna debata, ni baš malo, zbrati Pr>' merjalno gradivo. Kajti cilj je moral biti, da se poslužimo pri gradnji naše ustave vsega; kar je znanost proučila in kar se je drugod v praksi kot najboljše preizkusilo, seveda povsod z ozirom na posebne prilike, ki vladajo v naši državi. 1 Ko je bilo to prilično pripravljeno, in ko je že bil tudi izdelan načrt volilnega reda in zbrano potrebno statistično gradivo, imela se je sklicati enketa, sestavljena iz sorazmernega števila predstavnikov vseh Parlamentarnih skupin, da se izmenjajo misli in pogledi o glavnih problemih bodoče ustave. Na taki podlagi bi se šele moglo pristopiti iz-delanju ustavnega načrta z eventualnimi varijantami, kjer se politični nazori razidejo. Tak ustavni načrt, objavljen pravočasno pred volitvami, in podvržen javni, posebno strokovnjaški kritiki, bi nudil ob-enem potrebno platformo za volilni boj. Toda, baš ko se je hotelo razposlati pozive na parlamentarne grupe, da odrede svoje člane v enketo, padlo je ministrstvo Davidovič, in šef novega kabineta, Stojan Protič, prevzel je tudi ministrstvo za Pripravo konstituante. On enkete ni smatral za potrebne, ampak je sestavil ekspertno komisijo iz petero državnopravnih strokovnjakov z naročilom, da izdela ustavni načrt — po belgijskem vzorcu. Komisija se je temu naročilu odzvala. Medtem pa si je minister premislil, začel se mu te bolj dopadati holandski vzorec ustave, in je v tem smislu — vsaj tako pravi sam v uvodu izdanja ustavnega načrta — predelal načrt, ki ga je izdelala komisija. Komisija se je sicer pridno posluževala od Kramerja zbranega gradiva, ni pa hotela izdelati motivov k svojemu načrtu, ker to pri delu po naročilu ni navada. Kako stališče obe glavni stranki, radikalna in demokratska, zavzemata k najvažnejšim ustavnim vprašanjem, zvedela je javnost pravzaprav še le od Vesničeve vlade, ki je sama (minister Lazar Markovič) mimo ekspertne komisije izdelala načrt ustave. Ta načrt doživel je zopet še razne spremembe pod sedanjo, Pašičevo vlado (minister / trifkovič), preden je bil predložen Ustavotvorni Skupščini. Gradivo j50 skupščini ni predložilo; kajti komur bog poveri kak posel, mu da tudi potrebni razum za to. Ustavni odbor — to se mora priznati — je delal marljivo; da pa ju bil povsod na višini, da je v glavnih vprašanjih toliko kolebal, kriva je poleg kaotičnega političnega stanja največ metoda pripravljalnega dela po padcu kabineta Davidovič. Mnogokaj je ustavni odbor na vladinem načrtu spremenil, dodal celi °ddelek socialno-političnc vsebine. Ustava, ki smo jo dobili, je daleč ?d dovršenosti, v glavnem pa, ona je delo naroda, njegove večine, uria vse prednosti svojega izvora, pa tudi vse hibe njegove, veren 1Zraz odnošajev, v katerih živimo. Naš državni čolnič je prispel v pristanišče, živel Pašič — krmar! III. Centralni problem naše ustave je bil: kako naj to našo državo Krstimo in kako naj jo upravljamo. Vse drugo, kar sicer v ustavni gbi igra veliko ulogo, je bilo pri nas, ako še morda izvzamemo im^rni Problem, postranskega značaja, za specialiste. Na problemu ruena in administracije pa se je dejanski razbilo narodno jedinstvo, *er so se tu razšli Srbi in Hrvati ter velik del Slovencev, vsaj za eno ge«eracij0. ,J^rbi z malimi izjemami so glede problema administracije pristaši Ukozvane centralistične koncepcije. To leži v praven celega njihovega dosedanjega državnega razvitka od časa Miloša Velikega sem. Začetkoma centralistični absolutizem, potem ustavna, na koncu parlamentarna centralistična vladavina, ublažena ali spopolnjena z neke vrste samoupravo v občinah, srezih (okrajih) in okrožjih. To je mogoče tudi najbolj odgovarjalo stvarnim potrebam male države pred ujedi-njenjem. Konservativna poteza pa vpliva naprej, ko so se okolnosti po ujedinjenju zelo predrugačile. Srbijanski koncepciji, ali če hočete, «mentaliteti», je glavno, da se osigura parlamentarna vladavina, za katero so se pod poslednjima Obrenovičema tako težko borili, da so zanjo žrtvovali temu cilju sovražno dinastijo, če ta parlamentarna vladavina ni taka, kakor njen angleški vzor, ni temu kriva ustava, ampak razlika v kulturi in politični vzgoji, ki pa ni nepremostljiva. To se najbolj vidi, če primerjamo preprostega, nepismenega srbijanskega seljaka s povprečnim prečanskim inteligentom; le-ta vkljub večji civilizaciji zaostaja, kar se političnih sposobnosti tiče, daleč za onim. To prednost je dosegel Srbijanec v skoraj 40 letih političnega življenja poslednje parlamentarne dobe. V parlamentarni vladavini, ki je v bistvu vladavina naroda (demokratska republika z naslednim predsednikom), odločuje v vseh glavnih državnih vprašanjih narod sam po svojih volilcih. Spopolnitev parlamentarne vladavine je samouprava v manjših upravnih enotah glede predmetov* ki ne posega v obseg celokupne (državne) intervencije, in pod državnim nadzorstvom, torej nekaka subsidijarna parlamentarna vlada manjših upravnih jednot. To je srbijanska koncepcija, njihova magna charta, njihova demokracija. S tem, da prineso ta ne mali politični kapital v novo, nam skupno državo, da garantirajo vsakemu polnoletnemu samoupravnemu državljanu enake politične pravice, enako možnost sodejstvovanja v vseh vprašanjih javnega življenja, in da z uzakonjenjem takozvanih državljanskih pravic preprečijo možnost zlorabe momentanih večin, so po njihovem mišljenju dali vse, kar so mogli dati, in z globokim prepričanjem zavračajo vsako pomisel na kako hegemonijo. To ,njihovo stališče vidimo istotako v Krfski deklaraciji kakor v decemberskih izjavah; v ustavni borbi jim je šlo pred vsem za ta načela. Drugače stoji stvar pri Hrvatih in velikem delu Slovencev. Parlamentarna vladavina jim je še nekaj tujega, saj je prej nikdar imeli niso. Zato sanjarijo Hrvati o neki federaciji osem ali devet državic, Radič celo o hrvatski republiki v okviru jugoslovanske monarhije. Slovenci so za nijanso skromnejši, zadovoljili bi se z avtonomijo Slovenije, privoščivši to tudi Hrvatom, Srbijancem, Makedoncem, Vojvodincem, Bosancem, Dalmatincem in Črnogorcem. V državi raznih narodov, kakor je bila rajna Avstrija, bi stališče Hrvatov in Slovencev bilo popolnoma korektno, diktirano po interesih nacijonalne samoohranitve. Toda po 1. decembru 1918. leta, ko smo rekli, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci en narod, in si ustvarili eno, svojo državo, čemu naj služijo hrvatski federalizem in slovenska avtonomija, ako nam narodno jedin-stvo ni fraza? Če zahtevajo interesi dobre uprave večje upravne iednote kakor so hrvatske županije, bosanska okružja, srbijanski °krugi in slovensko-dalmatinski okraji, dobro, ustvarimo jih, toda čemu jirvatski in slovenski plemenski centralizem, pa naj si bo pod imenom in v formi federacije ali avtonomije? Ali ne izziva tako stališče po nujnih zakonih razvitka tudi srbskega plemenskega centralizma? Kak izhod pa se nam odpira, če predemo misel do kraja? Ali razpad države v Veliko Srbijo, malo Hrvatsko in zelo malo Slovenijo, ali pa, če nam Se ostane kaj skupnega, hegemonija Srbov po vzorcu Prusije v nekdanji Nemčiji! IV. In vendar je nekaj, kar napravlja stvar razumljivo. Tu dobivata dva navidezno tako heterogena problema, kakor je vprašanje imena naše države, in problem njene notranje ureditve, svojo prirodno medsebojno vezo. Srbi, Hrvati in Slovenci (in Bolgari) smo etnološko gotovo en narod, potomci onih starih «j2xAa(jevoi», kakor jih imenujejo Bizantinci. Enotno, staro etniško ime pa je zadržal samo najzapadnejši del, v de-minutivu, in nahajamo ga še kot spomin na prvotno ime prebivalstva v imenu rodovitne zemlje med Dravo in Savo, Slavonije. Drugod je *o enotno ime izpodrinjeno po imenih osvajaških plemen Hrvatov (iz zapadne Galicije), Srbov (iz Lužic) in Bolgarov, ki so podjarmila poljedelske Slovene, organizirala vsako na svojem ozemlju države, jim dala svoja plemenska imena, prevzela pa na celem ozemlju jezik podjarmljenega naroda. Odslej se je historično-politični razvoj Slovenov vršil Pod posebnimi državnimi organizacijami Hrvatov, Srbov (in Bolgarov). Temu se je pridružila verska razlika — kar se tako razlika imenuje, razlika v pisavi, v pismenem jeziku itd. Rezultat vsega tega pa je bil, da imamo pred seboj namesto enega naroda Slovenov (Južnih) kar štiri «narode», Slovence, Hrvate, Srbe in Bolgare. Tako Gumplovič. Ti «narodi» seveda niso pravi posebni narodi. Etnološko v glavnem ■stari «Sloveni», pomešani z vsemi mogočimi elementi tujih ras in ple-nien, govore na nepretrganem teritoriju od Drave do Črnega in Egejskega morja eden jezik, katerega prehodi iz enega dijalekta v drugi so tako neznatni, da ne veš, kje nehajo Slovenci in kje začenjajo Ervati, med Hrvati in Srbi moraš iskati razliko v veri, med Srbi in Eolgari pa v tem, ali imajo «krstno slavo«. Toda čutijo se kot take. Zgodovina je napravila iz vsakega od njih posebno individualnost, na kateri visi stotero in stotero stvarnih, in še več namišljenih interesov. 'Te individualnosti se druga pred drugo branijo, druga pred drugo boje, da se ne bi kje iz ene od njih razvil Leviathan, ki bi ostale požrl. To je strah pred «hegemonijo». Te «narodne» individualnosti so seveda enakopravne«; Žrtva, ki se zahteva od ene, mora natanko odgovarjati žrtvi, ki jo doprinesejo druge. Pri tem pa se ne misli na kake ipateri-ialne žrtve. Tu nismo tako rahločutni; ali je en milijon Srbov več ali ^anj dalo življenje za skupno neodvisnost, ne igra uloge. Temveč na žrtve druge vrste. Glavno je prestiž! Ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev je samo možno pod enakimi žrtvami prestiža. Hrvati in Slovenci se ne damo «posrbiti», ampak le «pojugosloveniti», ako to store seveda istotako tudi Srbi. Razvitek našega skupnega «narodnega» in državnega življenja ne sme iti v smeri ene od obstoječih individualnosti, ampak v smeri sinteze vseh treh, Jugoslovenstva. Tu leži ključ do razumevanja borbe med Jugoslovenskim Odborom (Trumbič) in srbsko vlado (Pašič) za časa vojne, borbe med srbskimi in jugoslo-venskimi divizijami prostovoljcev v Rusiji, borbe med centralizmom (unitarizmom) in federacijo odnosno avtonomijo, borbe za dvotretjinsko večino za sprejetje ustave, za «sporazumno» ustavo, in borbe za ime naše države. Tu postaje razumljiv tudi strah pred hegemonijo. Ako ostanejo Srbi Srbi, Hrvati Hrvati in Slovenci Slovenci, država pa je urejena centralistično, potem je hegemonija Srbov nad Hrvati in Slovenci jasna, ker sta te dve individualnosti, ta dva «naroda» skupaj vedno v manjšini proti Srbom. Unitarizem je mogoč samo pod Jugoslavijo ali katerimkoli skupnim enotnim imenom, ki je znak sinteze vseh troje «narodov», ne pa pod imenom enega ali vseh troje. To je ideologija Hrvatov, pred vsem Trumbiča. Pri slovenski ljudski stranki igra glavno ulogo konfesijonalni moment, narodnost je le sredstvo in palijativ. Naša država je sicer spasila unitarizem, ni pa spasila Jugosloven-stva. Vsaj formalno ne. Iz bojazni pred svojimi volilci, — bolj domišljene kakor resnične — so srbske stranke odklonile ime Jugoslavija ali Jugoslovenska, prepuščajoč vse bodočemu razvitku. S tem so dale hrane bojazni Hrvatov pred hegemonijo, in mnogo doprinesle k povečanju jeza, ki se širi med Srbi in Hrvati. To nam pojasnuje držanje Trumbiča. Konštatirati moramo odkrito to disharmonijo, ki nam zveni iz ustave, čeravno nam ni treba biti radi tega pesimističnim. Življenje gre svoja pota, jugoslovenska ideja je sprejeta z malimi izjemami v vsej srbski višji inteligenciji, zlasti v akademski mladini. Zunanji svet je vkljub uradnemu ustavnemu imenu že davno sprejel Jugoslavijo. Vse večje medsebojno spoznavanje, skupno življenje, skupni interesi in pred vsem praktična potreba bodo prej, kakor morda mislimo, ustvarili željeno sintezo, ki je niti relativno številna nadmoč Srbov niti hrvatski šovinizem ne morejo preprečiti. Ko bo na plemenska imena kot znak naše nesrečne preteklosti le še spominjal pečat državnih uradov, tudi za tozadevno korekturo ustave ne bo več zaprek. Na skupni, sintetični pravec našega, sedaj še troimenega naroda pa bo največ uplival oni del, ki bo pokazal največ kulturnih sposobnosti. V. Z ustavo postavili smo samo zidovje državne zgrade in krov. Da se bo moglo v zgradi udobno živeti, potrebno pa je še mnogo več. V ogrodju ustave bo treba pred vsem izgraditi in v harmonični sistem organizirati oziroma preorganizirati nižje upravne jedinice od oblasti dol do občine. Roko v roki z likvidacijo pokrajinskih vlad v Zagrebu, Sa rajevu, Ljubljani in Splitu mora iti organizacija centralne vlade na eni, a oblasti na drugi strani, da ne zagazimo iz sedanjega ne dobrega urejenja v haotično in da se cela organizacija izvede brez nepotrebnih potresov. Žal je tu zgrešena metoda pripravljalnega dela zakrivila, da do zadnjega momenta niti v skupščini sami ni bilo med poslanci popolne jasnosti, a kamo-li da bi se bilo prišlo z zrelimi pogledi pred volilce. Le tako je razumeti ono nesrečno improvizacijo Juraja De-nietroviča, ki je napravila toliko zmede in — ne morem drugače — na demokratsko stranko vrgla senco neiskrenosti. Da se čim prej izbrišejo zgodovinske in plemenske meje, je že v Krf-ski deklaraciji poudarjeno: Ustav če biti narodu i mogučnost, da razvija svoje posebne energije u samoupravnim jedinicama, obeleženim pri-rodnim, socijalnim i ekonomskim prilikama. V istem smislu govori Pariška resolucija. Tudi vladni načrt ustave, predložen skupščini, je hotel kot upravne (in samoupravne) jedinice oblasti, okraje in občine. Oblasti bi torej naj zamenile na zgoraj sedanje pokrajine, na dol pa županije odnosno okrožja; s tem bi se preprečilo, da bi oblasti zaradi svoje velikosti postale odporna središča proti centralni vladi, zaradi plemenskega značaja pa gojišča plemenskih idej nasproti državni. One naj bi služile kot samoupravne jedinice pred vsem gospodarskemu raz-vitku posameznih krajev. Zaradi težkoče razdelitve na take oblasti je načrt ustave to razdelitev prepustil rednemu zakonodajstvu. Da pa zakon ne bi vendar le ustvaril velikiff oblasti plemenskega značaja, postavil mu je ustavni načrt na vzgor mejo v številu 700tisoč prebivalcev. Vzemimo zdaj današnjo Hrvatsko-Slavonijo. Tu imamo prirodna gospodarska središča samo Zagreb, Sušak in Osijek. Z onim številom že ne gre. Kaj pa s prehodno dobo, in če bi v doglednem času do zakona o °blastih sploh ne prišlo? Ta vprašanja so rodila v Demetroviču ono nezrelo misel, da bi naj «začasno» županije, odnosno okrožja «vršile funkcije* oblasti. Srbijanccm, ki jim je ideja večjih upravnih jedinic še precej tuja, in ki se od svojih okrožij težko ločijo, je ta predlog zelo dobro došel. Njegova ustvaritev pa bi pomenjala kot provizorij kaos, kot definitivum najstrožji centralizem. Znani Vošnjakov predlog, s katerim se je prvič zavzelo precizno in Pravilno stališče k temu problemu, sicer ni prodrl po formi, vendar pa je povzročil, da se je številna meja za velikost oblasti na zgoraj zvišala, v prehodnih odredbah pa fiksiral rok za predložitev zakona o ublastih in sprejele določbe za eventualnost, da bi se zakon v primernem roku v skupščini odnosno zakonodavnem odboru ne rešil. Od Demctrovičeve improvizacije ostala pa je anomalija, da ustava 'čl. 95.) govori tudi o okrožjih kot jedinicah državne uprave, ki se pa Dhko potom zakona ukinejo (čl. 135.). A Red v našo upravo dobili bomo še le, ko bodo začele poslovati plastne uprave. Zato bi moralo biti vsem ležeče na tem, da dobimo cim prej tozadevni zakon. Ako bo prevladal zdrav razum nad konser-vatizmom in demagogijo, dobili bomo po priliki te-le oblasti: mariborsko, ljubljansko, zagrebško, krajiško (Sušak), oseško, novosadsko, ba- natsko, sarajevsko, banjaluško, mostarsko, splitsko, beogradsko, kra-gujevsko, niško, skopljansko, obrinjsko, kosovsko in cetinjsko. Delokrog, ki ga prepušča ustava oblastim, je tako obsežen, da bo lahko popolnoma zaposlil lokalne energije in zadostil vsem pravim interesom, ki segajo čez občine in okraje, ki pa niso take važnosti, da bi spadali v državno sfero. Oblastna samouprava bo prava politična šola za samoupravne države, ki smo jo dobili v parlamentarni vladavini. VI. H koncu še nekaj besed iz našega ožjega, slovenskega stališča. Mi Slovenci igrali smo pri delu ujedinjenja in ustvaritve naše današnje države važno in lepo ulogo. Naša inteligencija je že dolgo pred svetovno vojno imela zelo ozke stike s hrvatskimi in srbskimi krogi. Med vojno so naši emigranti Bogumil Vošnjak, Gregorin in drugi v inozemstvu žrtvovali trud in premoženje za ustvaritev velike ideje jugoslovanskega narodnega in državnega jedinstva. Istočasno so v Sloveniji bili neustrašni delavci za to veliko idejo velikopotezni Janez Krek in pozneje Anton Korošec in požrtvovalni Gregor Žerjav. Majska deklaracija na Dunaju, Narodno veče v Zagrebu, Ženevska konferencija v Švici in končno deccmberski akti v Beogradu so častni spomeniki našega dela in sodelovanja, ki bodo tvorili vedno svetlo stran najnovejše zgodovine Jugoslovanov. Zavedali smo se, da brez najtesnejšega oslona na jugoistok v par generacijah izginemo v nemškem morju. V nacijonalnih bojih z Nemci in Italijani smo si okrepili mišice in živce, razširili pogled. Brez sijajne državne zgodovine, nismo nosili seboj navlake historizma, bili smo bolj dostopni za vsebino kakor za formo. Vse to nam je samo po sebi nudilo lepo ulogo nezainteresiranega posrednika v sporu med Hrvati in Srbi, ki smo jo do ujedinjenja tudi dobro izvršili. Obenem smo s hitro in dobro ureditvijo svoje Slovenije po razsulu Avstrije dali vzgled organizatoričnih sposobnosti, in iz cele ostale proširne Jugoslavije so skoro z zavidanjem, vendar pa veselo gledali na rod, ki je vladal pri nas. Razvoj političnih strank in različnost pogleda na notranjo ureditev države nas je potem razdvojil na škodo našemu ugledu in na škodo same stvari: Zgubili smo veliko od zgodovine nam namenjeno ulogo posrednika. Sedaj je z ustavo stvar pač za dolgo dobo dovršena. Od revizije ustave, o kateri sanjajo hrvatski in nekateri slovenski politiki, naj se ne obeta preveč. Tudi če bi se vse slovenske in hrvatske stranke zedinile na en plemenski program, niso v stanju, da izsilijo revizijo v svojem, plemenskem smislu. Cim pa razširijo svoj program na Srbe, ne morejo več biti plemenske in revizija ni več nevarna, za nje pa ne poželjna. Kolo razvoja se ne da nazaj sukati. Te misli nam odkazujejo stališče, ki ga naj zavzemamo k vprašanju, ki zdaj najbolj zanima slovensko javnost: ali naj tvori Slovenija eno upravno in samoupravno celoto, ali pa naj se razdeli na dve dblasti, ljubljansko in mariborsko. Ustava sama bi prvi soluciji ne bila na Potu, vsaj po besedilu ne. Vprašanje pa je, ali je pametno, ali je politično oportuno, ali je iz našega ožjega nacijonalnega stališča potrebno, da se zavzemamo za nedeljeno Slovenijo. Argument ozira na naše neodrešene brate ne drži. Ta problem more rešiti v celoti le velika, močna in dobro urejena Jugoslavija. Pa tudi za neposredni cilj, materijelne in moralne pomoči našim bratom izven mej, da se nacijonalno ohranijo, dokler ne pride oni veliki dan, so naša samo-slovenska sredstva premajhna. Za naš kulturni in gospodarski razmah je popolnoma irelevantno, ali se naše ljudstvo upravlja iz enega ali iz dveh centrov. V velikem sklopu Jugoslavije smo vendar le čisto majhen kotiček, in gospodarski problemi se bodo vedno reševali samo v Beogradu in Zagrebu. Posebnosti našega pismenega jezika nam nikdo ne krati, ne smemo Pa tudi misliti, da nas kdo za to zavida. Najmanj bi se smeli sami. Prej ali slej bomo morali zopet najti pot od Prešerna nazaj k Stanku Vrazu. Čim prej in čim spontanejše, tem bolje. Bojazen, da bi z raz-delbo Slovenije na dve oblasti padli zopet nazaj v čase «Štajercev» in «Kranjcev», je znak kratkovidnosti. Če postanemo Jugoslovani, kaj bi nam pa v ostalem to škodilo? Saj imajo tudi Hrvati svoje Zagorce, Ličane in Slavonce, Srbi svoje Šumadince, Užičane itd. Načelo samouprave, ki ga pravilno poudarjamo, pomeni resnično, dejansko vršenje upravnih agend po od ljudstva izbranih mandatarjih. To načelo pride vsekakor bolj do izraza v dveh manjših oblastih, kjer odbornik lahko ima pregled čez svoje posle- in jih lahko sam osebno vodi. Cela Slovenija kot samoupravna oblast je za to prevelika in na mesto državnega birokratizma bi stopil deželni. Kar pa je glavno: Zavedimo se zopet svoje od zgodovine nam naklonjene uloge posrednika in zato ne vzbujajmo sami s svojo zahtevo Po nedeljeni Sloveniji pri bratih onkraj Sotle teženj, ki niso ustvarljive brez .škode za narodno in državno jedinstvo! Nikola radojčič: Kosovski boj utorak 15. junija 1389. (Predavanje, održano na Vidov dan 1921. u svecanoj dvorani Ljubljanskog Univerziteta.) Kosovski boj je najvažniji dogadjaj iz naše starije prošlosti i jedna od najvažnijih preokretnih tačaka u istoriji cele Evrope. On je otvorio 1'urcima vrata srednje Evrope, njim je završeno razvijanje močne Srpske nemanjičke države i njim je započelo robovanje jezgrovitih srpsKih zemalja Turcima, koje je vekovima trajalo. Stvarana velikim, vl-Jstitim naporima, održavana teškim narodnim žrtvama bila je nema-ojička Srbija potpuno srasla sa celokupnim bičem srpskog naroda. Oboje su se bili medjusobno tako prožcli, da se nije pravilo razlike izmedju srpske države i srpskog naroda. Oni su se osečali kao jedno sve dok nije Dušanovim osvajanjima uvučeno toliko stranoga etničkoga elementa u srpsku državu, da državni narod i država nisu više bili isto. To je bilo jedno zlo Dušanove carevine, a drugo je bilo u velikoj samostalnosti i samovoljnosti pokrajinskih po-glavica, kojih je vlast potiskivala i zasenjavala državnu moč i ugled. U ovakim prilikama morao bi se srpski narod tudjiti od države, koja nije više bila samo srpska, i u kojoj je plemička sila tako naglo rasla, da pored nje nije bilo mesta ni za državnu vlast, ni za narodno pravo. No ovo se otudjivanje primečavalo ipak samo na jugu, van granica stare nemanjičke Srbije, gde državne tradicije nisu bile čvrste i duboko uko-renjene, tamo, gde su čisto srpski krajevi graničili s mešovitim i tudjim. Tu, u skoro osvojenim zemljama, bila je i silovitost plemička mnogo veča nego li u centralnim srpskim krajevima, a i uticaj tudjeg, prema srpskoj državi neprijatcljski raspoloženog, stanovništva bio je mnogo jači, te su stoga državni podanici ovde bili mnogo indiferentniji prema državi i njezinu dobru. Zbog ovakih odnošaja na jugu Dušanovo se carstvo počelo odmah faktično cepati na dva dela, na srpsku etničku oblast, s živim čuvstvom za državu i s jakim požrtvovnim osečanjem za njezinu samostalnost, i na mešovitu i tudju etničku oblast, gde su odnošaj prema državi od-redjivali ne ljubav i odanost, nego kratkovidi lični interesi oblasnih poglavica, koje nisu mogli tupa indiferentnost i potmulo nezadovoljstvo njihovih neposrednih podanika ograničiti, a još manje suzbiti. Stanovnici ovih zemalja i njihovi stari nisu podnosili nikakvih žrtava za stvaranje nemanjičke Srbije. Ona im je bila potpuno tudja, i večina su bili svikli na nju kao na neprijateljsku državu. Srpska vlast, medju-tim, istupala je sada, iza osvojenja, više kao namesnička, osobna, u ime plemiča, carskog namesnika, nego li kao državna, te je stoga morala asimilacija ovih zemalja i njihovo prilagodjavanje srpskoj držav-noj misli vrlo sporo napredovati. Nužna pak opreznost prema njima i borbe s nezadovoljstvom, koje se iz njih prelivalo u celu državu, donosile su mnogo štete i krile su u sebi mnogo opasnosti. Jezgroviti srpski krajevi, koji su stvarali nemanjičku državu, morali su sada svoje žrtve za veliku carcvinu udvostručavati, a da nisu imali jamstva da če one biti od faktične koristi. Samo tradicionalna odanost upučivala ih je na pokornost i na izvršavanjc državnih naloga, kojima se jezgrovita oblast slabila, a da sc periferijske nisu za državu duhovno vezivale i s njom slubljivale. Put kojim je pošao razvoj srpske imperijalističke države, naročito od Dušana, nije dakle mogao sreči dovesti. Srbi, kao ratarski narod, nisu mogli podnositi dugotrajne ratove i stalnu vojnu spremu, koje je od njih tražilo osvajanje i držanje tud jih oblasti, gde se, uglavnom, red i mir mogli samo šilom držati. Za to Srbi nisu imali dosta ni zališnih ljudi, ni materijalnih sredstava, kada bi narod i imao smisla za osva-jalačku politiku. On ga, medjutim, očevidno nije imao. Osvojene oblasti, koje su se tudjile, i nosile koristi samo plemičima namesnicima, nisu / mogle prirasti narodu za srce. On ih je držao drugim i drugčijim od jezgrovitih srpskih zemalja, i od tog duhovnog dualizma nije se moglo nikakvu dobru nadati. U miru u sredjenim prilikama moglo se nekako postiči da život bude snošljiv, i da se sukobi kako tako glade, ali uvek na štetu autoriteta države, koja je morala popuštati i činiti koncesije, več zato, da dokaže, kako je njezina politika bila obazriva i dobro pogodjena. U bunama pak i u ratovanju moralo je odmah doči do velikih kriza. Nepouzdane albanske i grčke oblasti, labavo vezane uz čvrstu državnu jezgru, ne osečajuči se s njom kao jedno, nestrplivo su čekale, da raskinu nametnute veze, bcz obzira na to šta če kasnije snjima biti. Mržnja ih je upučivala da traže nove veze, pa ma one bile očevidno lošije od starih. To doba ustanaka, uzbuna i ratova nastupilo je u Dušanovoj carevini još pod kraja njegove vlade, a iza njegove smrti nastali su nemiri, koji su carstvo iz osnova pokrenuli i raskidali ga na njegove sastavne geografske, istorijske i etničke celine. Još onda se počelo spremati Kosovo, i teška katastrofa odgadjena je samo uvidjavnošču i bezgraničnom požrtvovnošču jezgrovitih srpskih zemalja, koje su, medjutim, ranijim ratovima bile več toliko istrošene, da su jedino mogle slavnu propast izvojevati, kada više nisu imale sile da sačuvaju državnu slobodu ljubljene otadžbine. Kao kod svili velikih narodnih nesreča, tako su se i kod Kosovskog Poraza razlozi javljali i gomilah dugo vremena pre same katastrofe, a Posledice su se iza poraza još duže nizale i jedna iz druge izvijale, dok Pije potpuno uništena srpska državna samostalnost. Da bi se, stoga, mogla razumeti važnost Kosovskog boja, največe srpske katastrofe, u svom obimu, preko je potrebno razjasniti, 11 celini, dogadjaje, koji su do poraza doveli, prikazati sam poraz i utvrditi njegove neposredne Posledice. Pred boj. Nekadanji prijatelj, a potonji neprijatelj, Dušanov, car Jovan Kanta-kuzin, oslanjajuči se na svoje oštro političko opažanje, najtamnijim bojama erta stanje u Srbiji iza smrti prvoga njezina cara. Kako je car pušan uuiro, pripoveda 011, nastale su kod Srba velike smutnje. Te je izazvao brat, po ocu, Dušanov Siniša, koji je vladao Akarnanijom, jer i® tvrdio, da 011 ima preča prava na presto nego li njegov sinovacUroš, sin Dušanov. Ovaj je, stoga, morao podiči rat na strica, da bi tako sačuvao svoju očevinu. Neče biti istina, što on tvrdi za caricu Jelenu, Ženu Dušanovu, da nije ni uz koga pristala — ni uz sina, ni uz devera ~~ nego da je sebi izdvojila neke gradove i sama za se vladala, je mi znamo, da je ona bila u najčvrščein prijateljstvu sa sinom Urošem, ptina je, medjutim, što dalje tvrdi Kantakuzin da je velika vlastela isterala iz službe nižu i da je njihove zemlje prigrabila. Jcdni su držali s Urošem, a drugi sa Sinišom, ali ne kao mladji, nego da što više samo-stalnosti i tudjih zemalja za sebe iščupaju. Svoje su ne prijateljstvo, nego savezništvo, skupo prodavali i kidali nesrečnu zemlju na sto strana. Dotle se, medjutiin, javljala teška opasnost za srpske zemlje sa severa, gde se ugarsko-hrvatski kralj Ludovik I. pravio da je toliko raspa-ljen religioznom revnošču da mora navaljivati na svoje pravoslavne južne susede, te je, doista, odmah upotrcbio smrt Dušanovu da provali u Srpske zemlje i da ih opljačka. Još veča pak opasnost stizala je s juga, gde je rasipanje carcvine počelo odmah iza smrti Dušanove, i to u velikim razmerima i u naglom tempu. Uz več uobičajene dinastičke borbe, prilikom promene vladara, koje su sada izmedju Uroša i njegova strica Siniše brzo svršene na štetu Sinišinu, pristupili su još i namestički ustanci, koji su se, delom, osla-njali na neprijateljsko raspoloženje njihovih neposrednih podanika prema srpskoj carevini. Naročito je Grcima bilo mili je pokoravati se pojedinim srpskim, redovno pogrčenim buntovnim plemičima, nego srpskoj carevini, i iz grčkih oblasti širio sc pokret odpadanja od države, pogodan za plemičku samoživost i samovoljnost, i u severozapadne srpske krajeve, te je naročito važnih i nemilih posledica ostavio u zet-skom primorju, koje je od uvek bolovalo od separatizma. Poslednji se još put gotovo celo carstvo bilo okupilo oko mladoga cara Uroša u Skoplju, na državnom saboru 1357. god., a odmah iza toga počinju pojedine oblasti živeti nežavisnim životom. Država je tako razgrabljena da je teško reči, koji je deo ostao samom caru. Cini se nije-dan, jer kada se pregledaju granice oblasti velike i male vlastcle, ne ostaje nigde mesta za kakvu zasebnu carevu oblast; on je samo idealna poglavica jezgrovitih oblasti u srpskim zemljama, koje su ga bar za cara priznavale, dok je u mešovitim i nesrpskim krajevima svaka veza sa srpskim carstvom ubrzo bila prekinuta. To se videlo još i ranije, ali iza uzurpacije Vukašinove, koji se 1366. god. proglasio kraljem, bilo je potpuno jasno da jedinstvenog srpskog carstva više nema. Krajnji jugoistok sa Serom i okolinom Svete Gore, dospeo je iz ruku carice Jelene u vlast Vukašinova brata despota Jovana Uglješe. Njegov je sused na zapadu čuveni vlastelin Bogdan, koji je bio gospodar zemalja izmedju Soluna, Strumice i Sera. Posle su i ove oblasti dospele u ruke njegovih, svakojako sinovaca, severnih suseda Dejanoviča, koji su držali prostrane krajeve od Strumice pa do Vranja. Od njih na jugozapad, oko Verije i Vodena, je Hapenova zemlja, s nejasnim granicama, kao što je slabo poznata cela ličnost čudna tasta i zeta Kraljeviča Marka. Na severu, s Prilipom kao središtem, je zemlja kralja Vukašina i njegovih sinova, koja je često i mnogo izmenjivala svoje granice. Isto tako su promenljiva prostranstva zemlje na zapadu od njih, gde su Balšiči bili okupili prostrane krajeve oko Bara, Skadarskog jezera i Budve. Ispod njih je zemlja Karla Topije, kome je, kasnije, na jugu sused Balša Balšič, gospodar Drača, a još dalje na jugu, u Valoni, je Mrkša Zarkovič. Dinaste Epira, Tesa-lije i Akarnanije, i pored srpskog porekla i srodstva, ne sudeluju više ozbiljno u politici srpske države, koja se odmah iza smrti Dušanove naglo povlači na sever, bliže jezgri srpske zemlje. Največi deo centralnih srpskih zemalja drže tri močna vlastelina’: Vuk Brankovič, Knez Lazar i, jedno vreme, Nikola Altoinanovič, dok nisu ovome, 1374. god. rasuli vlast Knez Lazar i bosanski ban Tvrdko. U Vukovoj su ruci bili krajevi oko Prištine, Trepče, Vučitrna, Zvečana i Skoplja, dok je Knez Lazar bio gospodar Moravske doline. Za vreme cepanja i kidanja srpske nemanjičke države pokušano je u Bosni, pod Tvrdkom, s mnogo volje, ali na slaboj osnovi, i s malo snage, okupljanje bosanskih, hrvatskih i srpskili zeinalja, koje je ostalo samo jedna lepa epizoda u inače odvrstnom toku bosanske istorije. Isto pak kao i Dušanova carevina raspadale su sc i susedne vizantijske i bugarske oblasti, na jugu i istoku od Srbije, na vrlo sitne državice. Separatistički fanatizam cepkanja bio je obuzeo kao kakvo zarazno ludilo tadašnje zemlje Balkanskoga Polotoka, i to onda, kada mu se približavala največa opasnost od čvrsto organizovane i centralistički upravljane turske osmanlijske države. Izrasla na ruševinama Seldžučkc carevine, napredovala je Osma-nova država od XIII. veka u politički neotporiiiin i na robovanje sviklim krajevima Male Azije kao nesavladljiva bujica. Glavna razlika izmcdju nje i sličnih ranijih nomadskih ratničkih .država bila je u torne, Što se ona, paralelno s teritorijalnim prošerenjem, i unutrašnje organizirala i brižljivo vojno usavršavala. Več pod naslednikom Osmanovim, Orkanom, organizirao je njegov brat Vezir Ala-edin i tursku vojsku, koju je — po nepouzdanoj tradiciji — učinio silnom vojni sudija Turk-men Kara-Halil-Cendereli, kome se pripisuje da je smislio strašni plan, kako od liriščanske deee načiniti jezgru turske vojske, koja je kasnije prozvana nova četa (jeni' čeri). S Orkanovom vojnom šilom, koju je on u pomoč slao svome poto-njem tastu Jovanu Kantakuzinu, borila se srpska vojska ved u doba Dušanovo, i veliki car je jasno uvidjao opasnost, koja Evropi preti od 1'uraka i upučivao na nju. No Evropa je bila odviše okupljena svojim sitnim interesima, a da bi mogla izvršiti planove Dušanove o prete-rivanju Turaka u Aziju. Za života Dušanova su Turci bili još najviše plačenici i pljačkaši na Balkanskom polotoku, pti je 011 svcjcdno tačno osečao veličinu njihove sile, koja je počivala na apsolutističkom državnom uredjenju ' na sasvim drugčijoj, bolje i spretnije organizovanoj, vojnoj sili. Pod kraj vlade Dušanove počeli su se, mcdjutim, Turci več stalno utvrdji-Vati u Evropi, od kada je 1352. god. sin Orkanov, Sulejman, zauzeo Kradič Cimpe. Ova neznatna osvajanja proširio je u čitave oblasti tek naslednik Orkanov Murat I. (1362.—1389.). Od važnijih gradova zate-kao je on samo Galipolj u turskim rukama, a sam je nastavio osvajanja s obala Mramornog i Egejskog mora i doveo ih čak do Kosova ... Jezgrom emirata držao je, medjutim i on u početku svoje vlade još Aziju i tamo je, vrlo mudro i obazrivo, širio osmanlijsku moč oružjem, ugovorima, kupovinom i prevarom. U borbi s turskim plemenima sa sličnim načinom ratovanja, bila je njegova mlada država doista u večoj opasnosti nego li u ratovima s hriščanskim zemljama, gde je male, nespretno opremljene vojske razjedao teritorijalni separatizam i pod-Krizala luda viteška nepokornost i nesloga. Iza srečnih ratova u Aziji Murat je polako savladjivao neznatan otpor, što mu ga je mogla dati slaba Vizantija, i osvajao krajeve uz Egejsko more i uz Mariču, da se tračkom obalom i Maričinom dolinom uvuče u grčke i bugarske zemlje. Ove poslednje su bile isto tako bez ozbiljne odbrane kao i vizantij-ske, jer je Bugarska več odavno polagano propadala, a iza smrti Dušanova šuraka, Jovana Aleksandra, raspala se i, delom, dospela u zavisnost od Ugarske. Odpora, dakle, ovde za Turke nije bilo. God. 1363. palo je Drinopolje, da brzo postane prestolica turskih emira, i tako se ne samo granica nego i središte turske države sasvim primaklo srpskoj carevini. Prvi na udarcu bio je despot Jovan Uglješa Mrnjačevič, gospodar Sera, brat Kralja Vukašina, te su Mrnjačeviči morali prvi i sami misliti na odbranu, jer je bilo malo nade, da če ih i sve srpske zemlje — a kamo li celo Hriščanstvo — u borbi pomagati. Car Jovan Paleolog, istina, sam je 1365. god. bio krenuo na zapad, da moli pomoč protiv muslimana. Papa Urban V. pak, na molbu Kiparskog kralja Petra, pro-glasio je još ranije, 1363. god. krstaški rat protiv Turaka, i imenovao francuskog kralja Jovana II. za vodju. To sve ipak nije nista vredilo, a direktno je škodilo ideji rata protiv Turaka što je ugarsko-hrvatski kralj Ludovik I. dao na glas da kreče na Turke, pa odustao, i time ne samo sebe osramotio, nego još više i onako kompromitovanu ideju krstaških ratova za koju su nevaljči sakrivali svoje prijave namere; Ludovik I. je, naime, držao prečim pljačkati severne srpske zemlje i voditi bezizglednu, kapricioznu politiku u Italiji nego li sudelovati odbijanju Turaka od Evrope. Ostalo je na samim Srbima da se ponesu s Turcima, i to ne na svima, jer su severne oblasti bile ranijim grčkim separatizmom i Vukašinovom bunom otudjcne od južnih, a i zauzete borbom s Madža-rima. Inicijativu za rat protiv Turaka dao je despot Uglješa, ali ga nije dovoljno pripremio. Još junija 1371. god. bio je, naime, kralj Vukašin pod Skadrom, gde se sa svojima spremao da navali na Nikolu Altoina-noviča, ali do sukoba kao da nije došlo, jer su več septembra iste godine kraljeve čete, zajedno s Uglješinim, krenule protiv Turaka. U svom prodiranju dospeli su, na putu prema Drinopolju, do Črnomena na Marici, gde se dogodila strašna srpska pogibija, noču izmedju 25. i 26. septembra 1371. god. Srpska vojska, skupljena samo iz južnih oblasti, odanih kralju Vuka-šinu, imala je oko 60.000 vojnika. Pored sve pohvale namere Uglješine ističu i srpski izvori lakomisclnost vojvoda, njihovo «ncupravljcnijc i neureždcnije* dok su Turci još mnogo opširniji i kite čitave priče o srpskoj lakomiselnosti i ncmaru, koji da su bili posledica njihova pijanstva. S pakošču i ponosom beleže, kako su se Srbi krenuli da pobedc i protcraju Turke, a veliki turski vojskovodja Lala-šahin satro ih je sasvim olako i tako potpuno, da je sada cela Marička dolina bila otvorena turskim invazijama. Nema sumnje, da je velika, ranija, sreča Vukašinova i Uglješina mnogo kriva njihovoj lakomislenosti i nemarnosti, što su s nedovoljno vojske, s nikakom opreznošču i bez oslonca na celi srpski narod krenuli u boj protiv mnogobrojnog, hrabrog i luka-vog neprijatelja. U borbi su pali i Vukašin i Uglješa, a malo iza toga je umro i Dušanov sin, car Uroš. Imperijalistička Srbija, koja je, za Dušana, prodrla duboko u tudje oblasti, bila je slomljena. Svikla uvek na napadaj bila se krenula i sada «na izgnanije Turk» i u smelom, nepromišljenom, napadaju skrhala se. Za sobom je povukla i pad jugoistočnih pograničnih srpskih jezgrovitih zemalja, ali glavna borba oko srca srpskih zemalja imala je tek početi i sasvim se drugčije biti nego oko prilepaka nemanjičkoj državi. Cela Makedonija bila je sada otvorena, i, pošto su Turci lako savla-dali neznatan bugarski otpor, prodrli su brzo u dolinu Nišave. Oštrim Čulom spretnih ratnika odmah su osetili glavne komunikacije na Bal-kanskom Poluotoku i u njima najvažnije prelaze, te su iza Maričke bitke počeli, na svoj poznati način, spremati teren za odlučan napadaj na vardarsko-moravsku dolinu, koja gospodari Balkanskim Polotokom i veže Evropu s Azijom. Pljačkaške čete uništavale su brzim prepadima svu nezaštičenu zemlju, stanovništvo ubijale, u ropstvo odvodile i u čvrsta mesta zatvarale, da ga tamo izgladne. Tako su, jedno za drugim, Padali u ruke trački, makedonski i bugarski gradovi, i turska opasnost sve više se približavala srpskim i bosanskim zemljama. Dok su se Turci ovako oprezno i'pipajuči uvlačili u srce Balkanskog Polotoka, dotlc su u Srbiji i Bosni činjeni pokušaji da se stvori ot-Poran blok, koji če se moči odupreti kako na istoku turskim, tako i na severu madžarskim navalama. Kralj Ludovik I, naime, s uevero-iatnom neuvidjavnošču, u vremena ove najteže borbe s Turcima sve iednako je dodijavao Srbiji sa svojim pljačkaškim pohodima. Za nje-Sova pak nasljednika Sigismunda postalo je još gore. Nevaljali i smušcni ovaj vladar nije imao smisla ni za kakav razborito organizo-vani rat protiv Turaka, nego je svojom ludošču još ometao svaki konsolidacioni pokret na slovenskom jugu. Kralja Tvrdka svejedno nije mogao sprečiti da osvaja Dalmaciji! i da svoju vlast utvrdi na severnoj dalmatinskoj obali, dok je južna i otiako bila srpska. Isto tako nije mogao sprečiti ni Kneza Lazara da jezgrovite srpske zemlje čvrsto sljubi pod svojom vrhovnom vlašču. Svečane forme za to Zedinjenje Knez Lazar kao da nije tražio, nego se zadovoljio s faktič-jjbn stanjem i osigurao svoj položaj udajom svojih kčeri za Vuka Brankoviča i Djurdja Stracimiroviča. Time su kosovski krajevi i Zeta Priljubljeni uz Pašu,' kojoj je knez Lazar premestio srcdištc u Kruševac. Kako je pak Knezu Lazaru doišta bilo malo stalo do forme, pod kojom je vladao, najbolje sc vidi po torne, što je kao faktični nasledek Ncmanjiča i, po ženi, u srodstvu s njima, trpco, da se Tvrtko kruniše 1377. god. i za srpskog kralja, a nije iza toga prekinuo veze ? njim, nego su obojica i dalje zajcdnički raširivali svoj savez na jug 1 zaštičavali svoje zemlje sa severa. U torne je Tvrdko mogao pomoči knezu Lazaru na toj strani, ali ne ?? iugoistoku odakle sc valjala turska opasnost. Ovdc je Carigrad b|o samo jcdna grčka oaza u turskoj zemlji, siguran plen, koji im se ykše nije mogao izmači. Bugarsko pak naizmenično ponižavanje pred ‘Ureima i onda napadanje iz zasede večma je Turke dražilo nego to im je ozbiljan otpor davalo. Ostali su samo Srbi, protiv kojili su Počeli Turci, mtlavnom, u tri pravca operirati. Na severu, pošto su zauzeli Sofiju, pokušavali su, čini se, prodreti u srpsko Podunavlje, ali bcz uspeha. Visoke planine smetale su ovde razvijanje turske sile. Drugi pravac ih je vodio dolinom Nišave, gde su oko 1386. god. zauzeli Niš. Treči im je put bio preko Makedonije — gde im je stajala otvorena Markova vazalna država — u zemlje Balšiča i u Bosnu. Prodiruči ovim pravccm, sukobio se 1385. god. čuveni turski vojvoda Hajredin s Balšom Balšičem, severno od Va-lone, i potpuno ga potukao; sam Balša pao je u boju. Idučih godina dospeli su Turci več u dolinu Toplice, ali kod Pločnika nisu imali sreče, jer su od Srba bili savl^dani 1387. god. Isto su tako, istina po mutnim izveštajima, 1388. god. kod Bileča, severno od Trebinja, pretrpeli strašan poraz od Bosanaca, koje je vodio Vlatko Vukovič. Ova dva neuspeha nisu bila potrebna da bi Turke uverili o vojnoj sposobnosti Srba. Ta je njima bila iz ranijih bojcva dobro poznata, a od poturica Grka — naročito od Evrenos - bega — mogli su čuti grčko mišljenje o visokoj hrabrosti i divnoj ratničkoj smelosti Srba, koje su svuda bile na najlepšem glasu. Sami su pak Turci videli, šta vrede Srbi vojnici, u velikoj bitci kod Konije 1386. god., kada su srpski vazalni kneževi morali Turcima poslati svoje pomočne čete. U srpsku vojnu nesposobnost nisu se, dakle, pri odlučnom sukobu mogli uzdati, nego samo u srpsku neslogu, ncopreznost, brojnu nemoč i lošiju vojnu opremu od turske. Iza Pločnika i Bileča morao sc sa Srbima izazvati odlučan sukob več radi ugleda turskog oružja. Karamanski zet Muratov, Ali-beg, bio je 1386. god. potučen. Azija je bila za vreme smirena, i borba protiv Srba, kao jedinih ozbiljnih i opasnih protivnika na Balkanskom Polotoku, mogla je započeti. Boj. Godina 1389. počela u Srbiji s ratom ili bar s ratnom opasnošču. Kralj Sigismund, koji je morao znati pred kakvom borbom Srbija stoji, spremio je, naime, februara te godine opct napadaj na Kneza Lazara. Cini se, da je zet Lazarcv, mačvanski ban Nikola Garevič, sprečio ili bar u početku presekao ludb zločinstvo svoga kralja. Tvrdko, opet, bio je potpuno okupiran na zapadu. Dalmatinski su gradovi bili naime več u očajanju, jer im tražena pomoč od Sigismunda nije stizala, i Tvrdko im je ostavio rok za predaju baš do Vidov-dana 1389. god.; Splitu je pocepce dopustio, da se može poslednji predati, pošto je video, da mu se dalmatinski gradovi i onako ne mogu izrnači. On je, dakle, svu svoju pažnju koncentrirao na zapadu, gde sc za-vršavala duga i nesnosna borba oko dalmatinskog primorja, do kog je Tvrdku bilo mnogo stalo. Pažnja i snaga srpskih i bosanskih zc-ntalja bila je, prema torne, počctkom 1389. god. angažovana i rasuta na krajnem severu i na zapadu, a glavna opasnost za njih stizala je sa jugoistoka. Dok su poslednje turske borbe sa Srbima bile za njih nesrečne, dotle su im uspesi u Bugarskoj i Vizantiji, u isto vreme, bili sjajni: Cela njihova zemlja je bila več davno opustošena i stojali su samo još gradovi, koji su sada jedan za drugim padali. 1387. god. pao je i Solun. Tako je izlaz iz vardarsko-moravske doline dospeo u turske ruke, i oni su sada morali skršiti sve prepreke, koje su im otežavale posed ove važne komunikacije, ako su se liteli na Balkanskom Polu-otoku održati i napredovati. Srbi su se nadali ovom turskom napadaju, i več u februaru 1389. god. znalo se čak u Mlecima da se Turci spremaju na Srbe. Dubrov-čani su pak još 9. februara poslali za izglodani boj tužnom kosovskom junaku, Stefanu Musiču, scstriču Kneza Lazara, bojnu opremu, u kojoj mu je valjalo poginuti. Radilo se sada o jezgrovitim srpskim zemljama, 0 kolevci i srcu nemanjičke Srbije, koja je bila potpuno srasla s celim srpskim narodnim bičem, te se zbog požrtvovne srpskc ljubavi spram države moglo očekivati, da če Srbi, svesni velike opasnosti i njome potaknuti dati sada silan i očajan otpor. Knez Lazar je, kako smo videli, da bi ovaj otpor još osnažio, trpeo proglašenje Tvrtkovo za srpskog kralja, izmirio se je 1386. god. s Balšičima i dao Djurdju Stracimiroviču svoju Lčer Jelenu za Ženu, a još februara 1389. god. Ropustio je i smušenom i neuvidjavnom Sigismundu, samo da bi mogao sabrati sve narodne sile, bar jezgre srpskili zemalja, za tešku borbu s Turcima, koja se izglodala. Kakvi su bili izgledi za očekivani veliki sukob, i s kolikom je nadom u pobedu Knez Lazar ulazio u borbu — to je danas teško reči, gde nedovoljno znamo raspoloživu vojnu snagu i Srba i Turaka, a na- ročito Srba. Sudeči po tadašnjoj opčoj situaciji u Srbiji i u Turskoj, prodiruči u duh savremenili srpskili istorijskih izvora i narodne tradicije, gde se prikazuje prctkosovsko stanje i raspoloženje, nemoguče je oteti se utisku, da su Srbi išli na Kosovo samo'da dokažu svoju ljubav spram države, da posvedoče svoj nacionalni ponos i da časno i slavno Padnu, kada nisu mogli svoje slobode odbraniti. Oni su znali, da je Srbija bila ranijim borbama istrošena, da su srpske zemlje u rasulu, bez pouzdanih granica spolja i bez čvrsta jedinstva unutra, dok je mlada turska sila, koja je na Srbiju napadala, bila u naporni snage s čvrstim državnim jedinstvom, s mnogobrojnom spretno opremljenom yojskom i dobrim, emiru pokornim vodjama. Na nezaštičenu, ratovima izmorenu i rasutu Srbiju, dakle, na celoj njenoj istočnoj i južnoj ^onti navaljivali su složni, dobro opremljeni Turci sa silnim, fanatičnim elanom. Njihov način ratovanja, na koji se Srbi još nisu mogli akomodirati, jedinstvo vladarske vojne i civilne vlasti, čclični apsolu-tizam i zbog toga mogučnost raspolaganja s čitavom šilom, bili su velika prednost za Turke. Njihova apsolutistički upravljana država, sukobljavala se sa Srbijom, ovde predstavnicom zapada, u kojoj su SeParatizam stranaca, srednjevekovni fcudalizam i slovenska nesloga 1 nepokornost razjedali državnu celinu. Njihova nmogobrojna lako i spretno opremljena vojska udarala je na malu srpsku vojsku, istro-scnu dugim ratovima i ustancima, s teškom vojnom opremom, te s tptca nespretnu, tešku, i slabo pokretnu. Dva državna tipa, apsolutistički i feudalni, i dva načina ratovanja, starinski, s teškom opre- mom, udešen za pojedinačnu borbu i novi, s lakom opremom, udešen za napadaj u masama, sukobljavali su se na Kosovu. Kraj borbe je bilo lako predvideti. Narodna tradicija, pouzdana kao izvor za narodna raspoloženja, tu-mačeči Kosovski boj, složila je 11 sebi srpsku bezgraničnu odanost državi i srpski nacionalni ponos sa mističkim raspoložcnjcm svili hriš-čanskih begunaca, koji su nesrečni, duboko rastuženi, iz več osvo-jenog juga bili preplavili srpskc još slobodne zemlje i ispunili ih svojim zloslutnim, mističkim slutnjama. To dvoje je narod složio u jedmi divnu celinu pretkosovskog, svečanog, rodoljubivog, raspoloženja puna duboke tuge i prkosna ponosa, kako je to uvek pred smrt, od koje se nema straha i, koja iskupljuje od sramna života. Srpsko pretkosovsko raspoloženje jeste raspoloženje žrtava, koje umiru za svoje uvcrenje, da se svojom smrču dokazu svoju snagu i stvore čvrstu podlogu za kasniju pobedu ideje radi koje stradaju. U takom se raspoloženja zbirala srpska vojska, kada sc culo da je emir Murat krenuo na Srbe. Put turske sile nije lako odrediti. Srpski su izvori kratki i nemaju o njemu pojedinosti a, turski su opširni, ali pozni, tako puni preterivanja i izvrtanja, da se na osnovu njih ne može tačno uglaviti, kuda sc valjala ogromna turska vojska koja je morala svetiti poraze kod Pločnika i Bileča, Srbe satrti i osvojiti prelaz iz vardarske u moravsku dolinu. Turska sila kretala se svakojako iz Drinopolja, preko Plovdina, i iza toga se razdelila. Jedan, manji dco krenuo je, radi diverzije, kroz Bugarsku u istočnu Srbiju, da zauzme Pirot, koji je Knez Lazar bio pred sam Kosovski boj oteo od Turaka a, drugi deo, pod samim Mu-ratom, uputio se prema Velbuždu, gde ga je dočekao i pogostio Konstantin Dejanovič, a odakle je preko Kratova upao u samostalne srpske zemlje, i to u državu Vuka Brankoviča. Dotle su se Srbi okupljali na Kosovu polju, starom razbojištu, gde se moraju odlučivati borbe o vlast nad moravsko-vardarskom dolinom. Prebacuje se Srbima, što nisu zatvorili kosovske ulaze s istoka, ali s malo razloga, jer se zaboravlja, da je jug Turcima od Maričke bitke otvoren, i da su oni odatlc mogli lako prodreti u središnje srpske zemlje. Obe su vojske stale na Kosovu. Turci severozapadno od Prištine, a Srbi severno od njih, oko Laba. Boj je započeo u jutru, na Vidov dan, u utorak 15. junija 1389. god. Raspored srpskih i turskih vojnih sila ne može se s potpunom po-uzdanošču utvrditi, dok je mesto najžešče borbe — odredjeno Mu-ratovim tulbetom — bilo oko sastava Labe i Sitnice. Srpski savremeni izvori sasvim ukratko spomin ju raspored vojske i mesta vojvoda, a turski su izvori veoma opširni, ali su oni svi kasniji i toliko pretrpani hvalisavim pojedinostima, da je po njima nemoguče iznači pravu istinu. U vojsci Kneza Lazara borile su se, u prvom redu, centralne srpske zemlje, krajevi, kojima su vladali Knez Lazar i njegov zet Vuk Brankovič. Onda, pomočna vojska Tvrtkova, pod Vlatkom Vukovičem i bivšim hrvatskim banom Ivanom Horvatom. Balšiči i pored srodstva i novog prijateljstva teško da su bili u boju. Središtem srpske vojske je zapovedao Knez Lazar, desnim krilom Vuk Brankovič i možda Stefan Musič, dok su na levom bili Bosanci pod Vlatkom Vukovičem. Na turskoj strani su bile čete rasporcdjene isto onako kao u bitci kod Konije, izmedju Osmanlija i Karamanlija, 1386. god. Središte je držao sam emir Murat, uz njega je, još u centrumu, s desna bio Ali-paša, sin Hajredinov, pobednik Bugara, a s leva čuveni Timurtaš. Levim krilom je zapovedao sin Muratov Jakub, kome su bili dodani Ali-beg i Balaban-beg, a na desnom je bio drugi sin Muratov, Bajazit, s Evrenos-begom, Kurdom i Saridže-pašom. Navalili su odmah s jutra, kao lakše opremljeni i brojniji, prvi Turci, u divljcm žestokom naletu, ali pod oblakom turskih strela nisu se Srbi ni pomakli. U sukobu izbliza, iza ovog prvog naleta, srpsko je desno krilo potislo Turke Pod Jakupom i stvorilo medju njima veliki nered. Taj čas je uhvatio srpski junak Miloš, probio se kroz Turke, kao da če im se predati, i dopro do emira Murata. Mesto da se preda, kako su se nadali, on Potegne mač i raspori Murata, da potom sam herojskom smrču pogine. Situacija je bila za Turke očajna. Levo im krilo potisnuto, emir Murat ranjen, sve na kocki. Spasao je Turke iz težkog položaja samo Bajazit. On zataji smrt očevu daljoj okolini, doleti s desnog krila na levo, navali na razvijene Srbe s boka i u junačkom, nada sve krvavom pokolju razbije srpsku vojsku. Kada je podtie prevalilo, Saridže-paša završio je boj i uhvatio Kneza Lazara. Turci su, s teškim naporima i grdnim gubicima, pobedili Srbe i svoga emira izgubili. To je, momentano učinilo na njih strašan utisak, možda jači od same krvave pobede. Smrt Muratova od Srbina junaka, koji je sebe žrtvovao da Murata ubije, tako je okupila duhove savremenika, da je odmah obvijena le-Eendom, te je danas nemoguče reči, kako se herojsko delo upravo dogodilo. Poznato je, šta naše narodne pesme pevaju o junaštvu Mi-mševu, i kako mu ističu kao povod sukob sa Vukom Brankovičem i sumnjičenje da je izdajica. I naši istorijski izvori kao da nagoveščuju da je Miloš bio oblagan i da sc liteo od klevete oprati, prezrcvši život na kom je bila nezaslužena mrlja. Svi pak srpski izvori složno tvrde, da je Miloš ubio emira pre ili za bitke dok Turci to ne dadu čuti nego tendenciozno uveravaju, da je Murat ubijen iza kosovske pobede. yvo se pitanje shvatilo kao pitanje narodne hriščanske časti, ' tepo se vidi iz grčkih pisaca, .kolika je važnost na to polagana: ^ni nemaju reči da se nalivale Miloša. Sami nesposobnim za požrt-v°vni heroizam oni su se, kao Hriščani smatrali učesnicima srpske steve. Jovanu Duki je Milošev čin «novo remek delo, koje sc ne da tečima opisati*, ono mu je «čin, kojim je potpuno postignuta name-teena svrha», učinjen «od divnog i hrabrog mladiča*. Laonik Halko-kondila zove pak Miloševo delo «najdivnijom borbom od svili, koje su Se ikada bile*, a njega sama «najplemenitijim čovekom*, koji je iž-Vršio »napadaj najlepši od svih, za koje mi znatno*. Rastuženi Srbi, Sv‘kli na lične žrtve za državu sačnvali su o Milošu klasično jedno-stevnu pismenu uspomenu, da je bio «vrlo blagorodan i veran», a narodna tradicija je uzela njegovu svetlu, herojsku ličnost za podlogu da na njoj izgradi idealni srpski tip, koji če Kosovo osvetiti. Pri završetku boja Miloš nije više bio medju živima, a svakojako, i Murat. Mesto njega je več vladao Bajazit, koji je odmah dao ubiti svoga brata Jakupa. On je naredio da se, kao odmazda za ljut otpor i za smrt Muratovu, poseče Knez Lazar i s njim zarobljena srpska vlastela. Srbi se na tu zapovest nisu ni rastužili, ni ponizili. Znali su sada Miloševo herojsko delo i osečali da narod s ovakim sinovima ne može propasti. Godinu dana ranije se bugarski car Šišman vio u prašini ispred nogu Ali-pašinih i molio milost, koja mu je s odvrat-nošču pružena. Sada su stojali pred Turcima pobednicima svladani Srbi. Ponositi kao lavovi zbog svog silnog otpora, zbog teške turske pobede i zbog Miloševog herojskog dela. Turci bi sami osctili doboku razliku izmedju Srba na jednoj i Bugara i Grka na drugoj strani, da im pohvatani srpski vitezovi i nisu novim primerom dali dokaz srpske plemenitosti: Vest o smrti su prhnili hladnokrvno, radosno, jer im život bez Kneza Lazara, s kojim su ga proživeli, i bez samostalne srpske zemlje nije ništa vredeo. Moliti, dakle, nisu imali ništa, osim da budu posečeni pre Kneza, da pred njim umru. Turci, koji su umeli ceniti odanost vladaru i junačko samopregorenje valjda su im to dopustili. Pre smirivanja sunčeva odrubljene su glave zarobljene srpske vlastele i Kneza Lazara. Kosovski boj bio je svršen. Krvavo Kosovo posuto izginulim cvetom srpskog naroda ostalo je najdublja impresija za srpski narod na sva vremena. I z a b o j a. Bajazit je odmah iza pobede napustio Kosovo polje, žurcči se u Drinopolje, da bi učvrstio svoj prestol iza smrti očeve. To naglo po-vlačenje s Kosova, onda junačko delo Miloševo i smrt Muratova biče glavni razlog, što se neko vreme na zapadu verovalo da su Srbi na Kosovu pobedili. Te je vesti proturio kralj Tvrtko valjda u neznanju i u dobroj nameri. Čini se, naime, da su se njegove čete pre pravog završetka boja povukle s Kosova, jer je, možda, Vlatko Vukovič imao zapovest da se što pre žuri natrag u Jadransko primorje, gde je baš na Vidov-dan isticao prvi Tvrtkov rok dalmatinskim gradovjma za predaju. Prva faza Kosovskog boja bila je za Srbe zbilja pobednička i, valjda, je pod tim utiskom bosanski vojvoda izvestio svog kralja o pobedi na Kosovu. Prevremeno povlačenje Bosanaca tumačila je, medjutim, narodna tradicija drugčije i žigosala gh izdajstvom: «Po-bjegoše junači Bošnjaci®. O pobedi, koja je doista bila poraz, pisao je kralj Tvrtko — što mi znamo — pisma u Fiorencu i u Trogir, hvaleči se, kako je njegova vojska pobcdila «onoga gordoga vražjega sina i slugu, neprija-telja imena Hristova i celoga roda čovečjcg... nevarnoga ... Armirata® tako, da je «malo od njih žive glave iznelo®. U Fiorenci su to verovali i kralju srdačno čestitali. U Dubrovniku, medjutim, čini se da se držalo, da je borba ostala neodlučna. U Mlecinta pak kao da uopče nisu poklanjali vere bosanskim vestirna, iako sami nisu ništa pouzdano znali, jer su pisali još 23. julija 1389. god. Bajazitu, pre-poručujuči mu se, kako se pronese vesti o sukobu izmedju Turaka i Srba «kojima se ne može sasvim poverovati*. Ovakih neverica, kao mletački trgovci, bilo je, medjutim, malo. Uopče se verovalo na zapadu, da je dugo izgledani boj izmedju Hriš-čana i Turaka za Turke nesrečno svršen, jer je činilo najdublji utisak 3to je strašni emir Murat bio u boju poginuo. Francuski vitezovi, uvek željni o junačkim delima slušati i činiti ih, naročito su rado verovali u vesti koje su im još julija meseca mletački poslanici na kraljevski dvor doneli. Priča o tom, sačuvana kod Monaha Sen-Dcniskog, napisana prema mletačkim vestima, bačena je u nepravo vreme i, delom, pripisana pogrešnim licima, te iskičena francuskom viteškom maštom, koju je raspaljivala topla želja da Hriščani pobede u borbi s Turcima. Srečati, priča se tamo, zbog smrti emira Murata i njegova sina — ovo je tačno — toliko se razveselio francuski kralj Karlo VI da je «prinoseči Bogu zalivaInost, idučeg dana pošao u crkvu Naše Gospodje Pariške sa svojim stričevima i prvacima kraljevstva i tamo najskrušenije zapovedio odslužiti svečanu službu u Duhu Svetom». Srbi se i pored junaške borbe i pokraj smrti Muratove nisu dali ovako zbuniti, niti zavaravati. Znali su, da su pali na Kosovu, istina junački i slavno, ali ipak pali. Naglo povlačenje Turaka dalo im je samo prilike da dodju sebi i da se u teškoj nesreči snadju. Moralna pak zadovoljština, da su se dali od Turaka teško pobediti, i da je Turke pobeda mnogo stala, bila im je čvrst oslonac u največoj nesreči, koja nas je stigla. Dok je utisak o velikoj turskoj sili na Kosovu bio živ, dotle Srbi nisu tražili drugih razloga porazu, osim pretežne turske sile. Ali kada su prvi utisci izbledeli i kada je legenda stala obvijati Kosovski boj, onda je odmah iskrslo pitanje o krivici poraza. Prvo neodredjeno, plašljivo i mutno, a posle sve jasnije. Odmah iza Kosovskog boja nema uopče govora o izdaji. Kasnije se neodredjeno spominje, da su Srbi, možda, i zbog izdaje podlegli, zatim se pipa i traži koja'ličnost, da joj se teški teret narodne izdaje naturi na vrat. To je bio prvo, valjda, Vlatko Vukovič, zbog njegova prevretnena odlaska s Kosova, onda neka inače nepoznata ličnost, Dragqslav Pribišič, dok se nije legenda zaustavila na Vuku Brankoviču i od njega učinila narodnog i državnog izdajnika, personificirajuči pod njegovim imenom sve loše osobine srpskog naroda- a naročito srpske vlastele, koje su, doista, poraz mnogo skrivile. Tako su utvrdjene srpske pogreške — Ponositost, prkos i tvrdoglavost — proglašene za razlog narodne nesreče i za smetnju sticanja i održavanja narodne slobode. Najranije je tu legendu zabeležio Mavro Orbini, očevidno po narodnim pesmama i pričama, koje su udomačile u narodu uverenje, da je Vuk izdajnik na Kosovu. Kod legenda je malo umesno pitati, zašto svoju gradju okupljaju oko dotične ličnosti, jer odgovori ni-kako ne mogu biti iserpni i potpuno zadovoljiti. Cini nam se svejedno, da je jedan od glavnih razloga, zašto je Vuku pripisana izdaja na Kosovu, dosad previdjan. Velika, tragična, njegova krivica, po shva- tanju koje vredi svagde i svuda, jeste, što je iza časne i slavne srpske pogibije na Kosovu ostao živ. Svako, ko iza takog narodnog boja za život i slobodu ostane živ, sumnjiv je, da se nije junački držao i da je više čuvao život nego čast. U Kosovskom boju su, oče-vidno, izginuli ili zarobljeni pogubljeni najugledniji srpski vitezovi, prvi srpski ljudi i Vuk je, bez suinuje, odmah sumnjičavo gledan, odmah su mu činjena prebacivanja, što nije ostao tamo, gde je pao cvet Srba. To je osnovni razlog, kom su kasnije pristupili i drugi: Omraza s Knjeginjom Milicom, nepopularnost politike Vukoviča itd. Ali osnovu mržnji na Vuka valja tražiti več u tom, što je iza Kosovske pogibije ostao živ. On je ostao, on, mrzan, a inačc je ljudi bilo tako malo iza boja, da je Kneginja Milica morala kao žena mahnuti ženske poslove i latiti se vodjenja državnih u svojoj nesrcčnoj, pobedjenoj i obezglavljenoj zemlji. Ugled kneza Lazara, koji je za života imao, i mučenička aureola koju je na Kosovu stekao, okupili su oko Kneginje Milice i još mladog naslednika Lazareva, Stefana Visokog, svc Lazareve zemlje, kojinia je bila najVeča potreba da se smire i oporave. Vuk Brankovič, medju-tim, nije stupio u isti odnošaj prema šuraku, u kom je bio prema Knezu Lazaru. On je sad vladao u svojoj zemlji sasvim samostalno, ostavljajuči Kneginju Miliču u najtcžim časovima samu, bez saveta i bez pomoči. Tako su južne granice Lazareve države i deo istočnih iza Kosovskog boja opkoljcne Vukovom, napola neprijateljskorn, zemljom, na istoku su im Turci, na zapadli, ubrzo, počinjc bosanska anarhija, a na severu je tek najgori sused, Sigismund. Dok su se, naime, u Italiji i Francuskoj radovali fiktivnoj srpskoj pobedi nad Turcima, dotle je Sigismund, koji je morao znati pravo stanje stvari u Srbiji, malo iza Kosovskog boja navalio na Lazareve zemlje, prodro duboko u njih, opljačkao ih i osvojio gradove Borač i Čestin. Pored ovakili neposrednih suseda morala je Kneginja Milica tražiti gde bilo oslonca, jer je njen položaj bio strašan. Neverstvo i slabost hriščan-skih vladara činili su svaku odbranu Srbije s njihove strane iluzornom, dok je turska sila bar otvarala mogučnost faktične zaštite. Stoga sc Kneginja Milica i odlučila da se s Turcima umiri, da bi bar zemlju spasla od pljačkaških turskih četa, koje su iza Kosovskog boja zaostale, te da bi dobila odrešene ruke na severu, gde su Madžari pljačkali severne krajeve, koji su sada imali največu vrednost za srpsku državu. Pregovori s Turcima nisu ušli brzo. Bajazit je, istimi, s mnogo više poštovanja tretirao Srbe nego Bugare i Grke, ali osnova ugovora izmedju Srbije i Turske morao je ipak biti srpski poraz na Kosovu polju. Turci su tražili, na oko, vrlo malo-: Danak, ne visok, srpske rudnike i važna mesta na granici, preko kojih vode znameniti putevi. Da bi ugovor bio čvršči preporučivali su Bajazitovi ljudi Kneginji Milici, da ponudi svoju kčerku Oliveru novom sultanu za Ženu. Lako je predstaviti, kako su primljcni ovi turski uvcti, za koje su oni tvrdili da su vrlo blagi. Ali se nije imalo kuda, valjalo je pristati na njih samo mira radi, koji je bio napačenoj zemlji najpreča potreba. Pristanak odnese u Drinopolje sam Visoki Stefan. Sobom je poveo u sultanov harem svoju sestru Oliveru — kao treču hriščansku prin-eesu koja jc žrtvovana Osmanlijama. Iz Drinopolja se vratio kao turski kletvenik, s obvezom, da odsad mora oružjem pomagati Turke u ratovima isto onako kao južna srpska gospoda iza Mariekpg boja. Srbima je naročito teško palo ovo ratovanje u turskoj službi, pod turskim zastavama, sviklim na vojevanjc pod svojim srpskim i hriš-čanskim doskora pobedonosnim zastavama. Neznatna uteha Srbima bilo je dopuštenje Bajazitovo, da se Knez Lazar sme preneti iz Prištine, gde je iza Kosovskog boja sahranjen, u kneževu zadužbinu Ravanicu. Tužna i veličanstvena svečanost prenosa Kneza Mučenika cepala je srce svakom, ko ju video, kao što i nas puni dubokom tugom, kada joj opis čitamo. To jc bila formalna sahrana samostalnosti slavne srpske nemanjičke države, i duga povorka sveštenika, vlastele i naroda, koja je pratila pokojnog Kneza od Prištine, preko Brvenika i Prepolca, u Ravanicu bila je toga pot-puno svesna. Skrušeno, kao i drugi, pratio je i Vuk Brankovič — ali samo kroz svoje zemlje — telo pokojnog Kneza i gledajuči svečanu i duboku tugu cele pratnje morao je steči uverenje, da mu se valja s Turcima miriti. 21. novembra 1392. god. javio je Hilandaru «da je složio mir s Turcima». Tako su jezgrovite srpske zemlje, srce nemanjičke države, dospele pod vrhovnu vlast Turaka. Tri godine iza Kosovskog boja, dakle, trebalo je da se Srbi kako tako formalno izmire s vrhovnom turskom vlašču a sedamdeset godina je još trajalo hrvanje, dok srpske zemlje nisu postale 1459. god., iza Pada Smedereva, turski pašaluk. Srpska zemlja je bila, medjutim, več sada pokorena i Srbi su bili više no u pola tursko robljc, ali srpski duhovi su bili slobodni. Ni časa se nisu s robovanjem izmirili. Ponositi zbog slavna pada na Kosovu, oni su, tek pobedjeni, odmah smišljali, kako če Kosovo osvetiti. Tom neslomljivom srpskom ponosu, toni smelom optimizmu, koji nije oča-javao ni u največoj opasnosti, jezgra su kosovski ideali, u kojima leži snaga srpskog naroda. Jer koliko je god bila hrabrost izači pred mnogo jačcg, složnijcg, i bolje opremljenog neprijatelja, poči u sigurnu Propast, toliko je veča bila smelost na još krvavim ruševinama srpskog carstva na Kosovu, verovati u njegov vaskrs. * * * Kosovski boj je postao jezgra, oko koje su okupljene naše legende, n kojima je srpski narod ocrtao one svoje karakterne osobine, koje su dovele do strašnog poraza na Kosovu, i u kojima je, u isti mah, posta-vio i utvrdio one ideale, s kojima jc Kosovo osvetio. Srpski se narod vekovima vaspitavao na kosovskim tipovima, ugušujuči i satiruči u sebi osobine onih, koji su, po kosovskim legendama, krivi porazu, i negujuči rodoljubive, požrtvovne i herojske ideale onih, koji su na Kosovu barem slavno pali, te dali svedodžbu o srpskoj snazi i požrtvovnosti, spasli bar srpsku slavil, kada več nisu mogli države od poraza odbraniti. Srpski se narod vekovima samo Kosovom držao da u robovanju ne klone. Ono mu je ispunjavalo celi duhovni život i opredeljivalo svaki njegov rad, u zajednici poduzet. Osveta Kosova postala je srpski zajednički, najviši, ideal i utvrdila se kao najčvršča veza, koja je sljubila naš celi narod u jednu čvrstu celinu, po svrsi života homogenu, orijentiranu u istom pravcu, oduševljenu istim idealom — osveta Kosova. Kosovo je osvečeno, Kosovski ideali ostaju. Oni su jcdini dali snage srpskom narodu, da u dugom robovanju ne izgubi narodni ponos, oni su jedini srpski nacionalizam učinili sadržajnim, oni su jcdini stvorili srpsko rodoljubje delotvornim, oni su jedini doveli do osvete Kosova — oni moraju i novo Kosovo sprečiti. Idealno nastrojeni srpski opti-mizam, vedar i smeo i u najtežim prilikama, potpuna odanost visokim idealima čitave nacije i voljna, bezgranična požrtvovnost za njihovo ostvarivanje počivaju na osnovima kosovskih ideala. Najbolji deo u nama, srč našeg duhovnog života, formiran je prema kosovskim idealima i udešavan za njihovo ostvarenje. Od Kosova postoji čvrst kontinuitet u zajedničkim srpskim nazorima o odvratnim i idealnim narodnim i državnim tipovima, personifikacijama zlih i dobrih strana našeg narodnog karaktera — taj se kontinuitet ne sme kidati. Od Kosova se na osnovn kosovskih ideala stvaraju i razvijaju u srpskom narodu osobine, kojima je Kosovo osvečeno, osobine, u kojima su ostvarenje i sublimacija najboljih klica u našem narodnom karaktcru, bez kojih bi naš duhovni život bio prazan, a naš nacionalizam šupalj. S Kosovskih se ideala naš duhovni razvoj ne sme skretati, da se njegov kontinuitet ne bi prekinuo, svrhe rascepkale i snizile, te ceo naš progres zamutio i zbunio. Vidov dan mora ostati simbol našeg jedinstva, naše ponositosti, našeg rodoljublja, naše požrtvovnosti i našeg smelog idealizma isto tako u slobodi kao što je bio i u robovanju. Kosovski ideali moraju biti i dalje osnova za srpski rodoljubivi ideali-zam, kojim su dišali kosovski idealni tipovi, koji su, pregarajuči sebe, podtiosili se na žrtvu za narodno i državno dobro. Narodna sloboda u samostalnoj državi, prva narodna potreba i naj-viša sreča po kosovskim legendama, može se sačuvati samo održava-njem i negovanjem onih visokih ideala, koje kosovske legende istav-ljaju kao primer i ugled, i satiranjem onih osobina, koje se u kosovskim legendama prikazuju kao razlog kosovskog poraza. To su nesloga, prkos i zloba, izrasle iz slepa samoljublja i grube samoživosti, koje su dovele — po tačnom narodnom shvatanju — do nacionalne nesreče na Kosovu i spremile propast samostalnosti ncmanjičke Srbije. Narod je kumulirao te svoje loše osobine u ličnosti Vuka Brankoviča i stavio prema njemu tipove kosovskog mučenika, Kneza Lazara, i kosovskog junaka, Miloša Obiliča, koji drže čisto ime najvišom ličnom srečom, a državnu slobodu najprečom narodnom potrcbom. Največi kosovski junači, koji su spasli na Kosovu srpsku čast, bili su uzor za kosovske osvetnike. Po njima je izradjen nepromenljivi idealni srpski tip, kom su glavne osobine visok lični ponos i bezuslovna i bezgranična požrtvovnost za narodnu slobodu. Osobine, bez kojih, doista, nikada i nigde ne može biti ni slobodne države ni zdrava društva. M. OBERSNEL: Naša železna industrija v desetletju O proizvajalni sposobnosti naše železne industrije in njenem sedanjem položaju niso še dovolj poučeni vsi oni krogi, ki bi morali vpoštevati to važno grano našega narodnega gospodarstva s stališča smotrene gospodarske politike. Ta neorientiranost je povzročila marsikatero gospodarskopolitično napako v minulih dveh letih in tudi v najnovejšem času, posledice pa ogrožujejo čim dalje bolj to prej cvetočo industrijsko grano in vplivajo sploh kvarno na naše narodnogospodarske in socialne razmere. Iz teh razlogov je pač v nespornem interesu splošnosti, da se objavijo točni statistični podatki o naših podjetjih, proizvajajočih železo in jeklo; da bo pa celotna slika tem pravilnejša, morajo obsegati ti podatki večje razdobje, leta z normalnimi razmerami pred vojno, med njo in pozneje.1 Zbral sem zato najvažnejši statistični material za desetletje 1911 do 1920 o podjetjih v državi, ki iz sirovega in starega železa proizvajajo železo in jeklo ter ga podelavajo v svojih valjarnicah; podatki se nanašajo na jeseniške tvornice Kranjske industrijske družbe, na železarno v Štorah in na jeklarno na Ravnah v Sloveniji ter na železarno v Zenici v Bosni, obsegajo torej vse tuzemske obrate zgoraj označene vrste. V podatkih o produkciji teh podjetij pa ni vpoštevana proizved-nja železne in jeklene litine, ker bi njihova produkcijska statistika v tem pogledu ne obsegala vse produkcije na ozemlju naše države. V tej smeri se bo torej moral tu podani statistični material še izpopolniti. Število in vrste peči, v katerih se proizvaja v naši državi železo in Jeklo, ter njihovo dnevno kapaciteto razvidimo iz sledečega pregleda: Skupna teoretična kapaciteta naših podjetij znaša torej 550 ton sirovega jekla, oziroma železa v ingotih dnevno ali na leto, ako računamo 300 delavnikov in odštejemo še 50 dni za upostavljanje peči, približno 1 Gospodarska statistika je neobhodno potreben pripomoček gospodarsko-Političnega dela. Da je pri nas še nimamo, vsaj ne za vse panoge našega narodnega gospodarstva, je razumljivo in opravičljivo, da si jo pa izdelamo ht izpopolnimo, je naša nujna in neodložljiva dolžnost. 1911—1920. Martinske Topilniške Pudlarske Skupna dnevna Podjetje produkcija v tonah • 250 60 60 180 Jesenice . . Štore . . . 5 Ravne . . . Zenica . . . 2 3 3 3 skupaj . . 11 3 3 550 137.500 ton ali — ako primerjamo to količino s številom prebivalstva naše države — približno 11 kg na osebo.“ V koliki meri se je tu označena kapaciteta resnično dosegla v zadnjem desetletju, nam kaže sledeča tabela, pri kateri pa moramo vpoštevati, da je železarna v Štorah pričela sama proizvajati železo v svoji martinski peči leta 1914., dočim je dotlej le podelovala v svoji valjarnici ingote tujega porekla; za leta 1911 do 1913 bi znašala teoretična kapaciteta ostalih tvornic približno 122.500 ton na leto. Produkcija sirovega jekla in železa v ingotih (v tonah): Podjetje 1011 1012 101:1 1014 1015 1016 1017 1018 1010 1920 Jesonico Store (približno) .... Ravne Zenica 63.000 9.077 36.508 64 653 10.247 38.583 71.169 10.864 83.656 76.834 6.0(0 6.887 28.520 45.028 6.000 7.411 18.933 41.840 6.000 7.601 22.094 41.000 6.00( 8.012 24.231 19.200 3.700 2.305 13.469 14.870 1.260 2.006 6.801 10.990 1.260 3 614 6.745 Skopaj (približno) . . . 107.616 118.383 116.179 117 200 76.400 76.700 74.600 3 V. 700 24.600 22.600 Iz teh številk je razvidno, da je resnična produkcija teoretično kapaciteto skoraj dosegla tik pred vojno, v dobi torej, ki jo danes smatramo za normalno, dasiravno je vladala baš tedaj nekolikšna depresija v železni industriji; vpliv vojnih let in dobe po vojni se izraža s padcem produkcije ob pričetku vojne, z relativno stabilnostjo na srednji višini med vojno in s konstantnim padanjem v dobi po vojni. Še nazorneje je razvidno nazadovanje produkcije iz sledeče tabele, ki nam prikazuje prejšnje podatke v odstotnih številih, izračunjenih na podlagi največje produkcije v desetletju (za železarno v Štorah, kjer se je produkcija pričela že v nenormalni dobi, na podlagi teoretične kapacitete). Produkcija sirovega jekla in železa v ingotih (v odstotnih številih): Podjetje 1011 1012 1018 1014 1015 1016 1017 1018 1010 1020 Jesenice 82'1 84' — 92 6 100-— 68-6 538 64 2 26*— 102 14 3 Štore . . . — — — 33 3 33 3 33 3 33 3 25’— 8*— 8‘— Ravne 877 99 — 100 — 66-5 71 6 74 — 84 9 22 3 26 2 34 9 Zenica 92 — 100 — 87 2 73 9 49-3 68 8 028 84*0 16 — 175 Povprečno 856 90-2 91 6 83' — 546 64*8 53 2 276 17 6 16 2 Razen števil, ki prikazujejo produkcijo peči, označujejo proizvajalno sposobnost podjetij železne industrije in efektivno njihovo zaposlenost 2 V industrijsko mnogo bolj razviti Avstriji — brez Ogrske in Bosne — je znašala najmanjša, oziroma najvišja produkcija v dobi 1899. do 1913.; 1.1903. 36-6kg, 1.1912. pa 60,7 kg na osebo. A zelo točno tudi podatki o količinah železa in jekla, ki so jih podelala posamezna podjetja v svojih valjarnicah. Te podatke navaja sledeča tabela: Produkcija valjanega železa in jekla (v tonah): Podjetje 1911 1912 1913 1914 1915 1910 1917 1918 1919 1920 Jesenico Store (približno) .... Ravne1 Zenica 64.000 12.000 6.131 29 600 64 274 12 000 5 474 32.781 63 490 12.000 6.671 26.6H0 60.102 6 000 3.817 22.779 40.730 6.000 3.647 14 019 42.004 6.000 6.478 17.215 38.349 6.000 6.782 16 767 22.779 4 000 2.864 11.799 16 019 1.600 1.790 4.709 9.586 1.200 2.078 5.452 Skupaj (približno) . . . 111.700 114.500 107.700 92.700 64.400 71.700 66-900 41 400 2-1.000 m. 300 Tu navedene absolutne količine, prcračunjene v odstotna števila na Podlagi največje produkcije v desetletju nam dajejo sledeči pregled: Produkcija valjanega železa in jekla (v odstotnih številih): Podjede 1911 1912 1913 1914 1915 1910 1917 1918 1919 1920 Jesenice 99*— ioo-— 988 93 6 63 1 65 8 59*7 35 4 23 4 149 Store 100 — 100*- 100 - 60 — 60 — 50*— 50 — 333 12-5 10‘— Ravne 94-6 84-8 87 6 58*9 66 3 100*— 89 3 441 27 6 32*1 Zenica 90-3 100 — 81 1 69-6 437 52 5 61 1 36 — 14 4 16-6 Povprečno 968 99 1 93-2 803 55 8 621 57-9 35 9 19 9 15 9 Produkcija valjanega železa in jekla kaže torej skoraj popolnoma enako tendenco kakor Produkcija peči, tako da se ti Podatki medsebojno potrjujejo; lahko torej označimo odstotna števila obeh tabel kot kazalna števila o izrabi kapacitete naših podjetij v minulem desetletju. Sledeči diagram nam najbolje predočuje ugotovljene podatke. Količine glavnih sirovin, sirovega in starega železa, ki so kile v desetletju 1911 do 1920 Uporabljene pri naših podjetjih, so razvidne iz sledečih dveh tabel: 1 vštevši kovano jeklo. ioo 9° 70 6o 50 •*o 5® •o 10 ffa 7 Skupna količina uporabljenega sirovega železa Iz IDI 1 1012 1013 1014 1015 1016 1017 1018 1019 1020 tisoč ton: Skednja pri Trsta . . . 27'— 27 — 31 — 34 — 20*— 18* — Vareša 26* — 27 9 24 3 203 141 16 9 18'7 9-9 4 1 4 8 Avstrije 6-7 G 7 5 6 5 — 4 — 6*7 22 5 104 1*2 14 Nemčije — — — — — — — — 6 6 3 3 Češkoslovaške . 16 Skupaj 59 7 61*6 60 9 59 3 38 1 40 6 412 203 11-8 104 Skupna količina uporabljenega starega železa Leta 1011 1012 1013 1014 1015 1010 1017 1018 1910 1020 Tisoč ton 65 — 55 7 604 666 41 6 41*8 40 7 20-8 14-4 1B'4 Prva tabela nam kaže, kako je vojna in doba po njej deloma premaknila važne temelje naših podjetij; škedenjski plavži, ki so pred vojno popolnoma krili potrebo, jeseniških martinskih peči s šestim delom svoje produkcije,:1 so ob vstopu Italije v svetovno vojno prenehali z obratovanjem; premirje in rapallska pogodba sta jih odrezala od zaledja; primanjkljaj je krila do prevrata Alpinska montanska družba, ki je potem tudi sama bila odrezana od važnih nabavnih virov (koksa) in s tem bila primorana ustaviti obratovanje svojih plavžev db najnovejšega časa; plavži v Varešu, naravni nabavni vir -sirovega železa za železarno v Zenici, so istotako prenehali z obratovanjem vsled pomanjkanja koksa ter ga upostavili šele leta 1920. v omenjenem obsegu z drvnim ogljem;1 naša podjetja so porabila v tem času ostanke svojih prejšnjih zalog sirovega železa ter si poiskala za silo novih, čeprav oddaljenejših nabavnih virov v Nemčiji in Češkoslovaški, toda izvozne prepovedi teh držav in prometne razmere so onemogočale nabavo zadostnih količin. V teh okolnostih tiče glavni vzroki, da se produkcija naših podjetij v prvi dobi po vojni ni dvignila kakor drugod. Količine premoga, ki so jih naša podjetja porabila v dobi I9ll do 1920, so razvidne iz sledečega pregleda: 3 Proizvajalna sposobnost škedenjskih plavžev znaša 200.000 ton sirovega železa na leto. ’ Produkcija visokih peči v Varešu: Množina izdelanega sirovega železa 1011 1012 1011 j 1014 | 1015 1016 1017 1018 1010 | 1920 tisoč ton: Za jeklarn« Za livarne 27 2 17 1 86-4 16 9 40-4 131 18 3 25-7 19 3 10 4 26 1 12 3 26 9 13 6 10-4 9-4 4 1 2 — Skupaj 44 3 63 3 63 5 44 — 29-7 88 4 40 5 258 6 1 Skupna količina porabljenega premoga LetA 1911 1012 1913 1914 1915 1910 1917 1918 1919 1920 Tisoč ton 185 2 1953 197 8 191 1 150*9 173 6 1728 1141 787 831 Tudi tu vidimo konstantno padanje izza leta 1913., toda ne v istem razmerju kakor pri produkciji; dočim je produkcija od dobe pred vojno do leta 1920. padla pod eno petino, se je zmanjšala poraba premoga komaj na dve petini; vzrok leži na dlani; nezadostno izkoriščanje peči in drugih tvorniških naprav ima za posledico tem večjo neracionalnost v porabljanju premoga. Ako ugotovimo razmerje med količinama izdelanega železa in jekla ter porabljenega premoga, dobimo precej točno merilo za poslabšanje ekonomičnosti fabrikacije v tem pogledu. Povprečna poraba premoga na 1 kg valjanega izdelka Leta 1911 1912 1913 1914 1915 1910 1917 1918 1919 19*20 Odstotno naraščanje. . 1-658 100 — 1-705 102-9 1 838 1106 2*061 124-3 2 437 147 — 2 421 146 1 2 683 155 8 2 756 1662 3 422 206 4 4 541 273 9 Okolnost, da je produkcija padla na približno 16 % predvojne višine, ie imela torej za posledico, da se je relativna poraba premoga zvišala za 174 %. Analogni pojavi bi se mogli seveda ugotoviti tudi pri skoraj vseh drugih elementih, ki tvorijo v svoji skupnosti produkcijske stroške podjetij ; povsod bi se nam nudila v manjši ali večji meri ista slika, da ob Padanju produkcije rastejo produkcijski stroški. Zelo zanimiva in poučna je v tem pogledu ugotovitev produktivne zaposlenosti delavstva. Število delavstva, zaposlenega v tvornicah naše železne industrije, se je v desetletju 1911 do 1920 spričo velikih izpre-memb v produkciji teh tvornic le v neznatni meri izpreminjalo;5 dočim ie padla produkcija za 84 %, se je znižalo število delavstva le za 20 % t nazadovanje produktivne zaposlenosti je razvidno iz sledečih podatkov. Produktivna zaposlenost delavstva. Leta 1911 191*2 1913 1914 1915 1916 1917 1918 1919 1920 Povprečno število delavstva 3940 3730 3710 2895 2830 3000 3310 2930 3220 3210 Pcvnrečna količina izdelka (v tonah) na 1 delavca 28-4 80 7 29 — 32* — 22 8 23-9 20-2 141 7-1 5-7 Produktivna zaposlenost, izražena v odstotnih številih . . . R8-6 95*8 90 7 100-- 71-1, 74-7 63 1 441 22 S 17 8 5 Pripomniti pa moramo, da znači manjše število delavstva ob koncu deset-fetja napram številu začetkom desetletja ne le obsolutno, ampak tudi relativno nazadovanje, ker bi se ob polnem obratovanju normalno število delavstva bilo koralo zvišati po prevratu vsled uvedbe osemurnega delavnika. Produktivna zaposlenost delavstva je padla torej v primeri z dobo najintenzivnejšega dela (1914) na 17-8 %; to znači, da so produkcijski stroški naših podjetij železne industrije v onem ali kvot nem delu, ki ga tvorijo delavske mezde, vsled znižane produkcije približno petkrat večji kot bi bili pri polnem obratovanju. Slika, ki smo jo tako ugotovili o naši železni industriji v minulem desetletju, nam predočuje vso resnost položaja, v katerem se nahaja ta važna grana našega narodnega gospodarstva. Kriza, ki se izraža v tej sliki ob koncu desetletja in ki se je v tekočem letu še poostrila, ima le lahne vezi s svetovno industrijsko krizo. Le-ta je sledila konjunkturi, v našem diagramu pa, prikazujočem padanje produkcije, iščemo konjunkture po vojni zaman. Vzroki kritičnega položaja naših podjetij ležijo drugje. Vsekakor je v nujnem interesu našega narodnega gospodarstva in naših socialnih prilik, a tudi v interesu državne brambe, da naša železna industrija ne propade. Tu objavljeni statistični podatki nam pričajo o nujnosti primernih gospodarskopolitičnih ukrepov. Njih smoter more biti le ta, da se dvigne produkcija naših podjetij vsaj zopet na višino pred vojno in da se znižajo s tem stroški produkcije na najnižjo mero. ALEKSANDER B1L1MOVIC: Indeksne številke. Sodobno komplicirano šocialno življenje zahteva, da se skrbno proučujejo njegove različne strani. Da bi se to proučevanje izognilo subjektivizmu, mora temeljiti na mnogoštevilnih opazovanjih, kojih rezultati se izražajo v brezstrastnih številkah. Mlada država SHS. posebno potrebuje takega proučavauja. Začetek temu proučavanju je položilo prvo ljudsko štetje in statistika o žetvi leta 1920. za vso državo, in nekatera druga statistična raziskovanja. Med različnimi panogami gospodarske statistike, ki so potrebne za novo državo, pa je treba posebno omeniti statistiko cen. Statistika blagovnih cen je posebno važna v sedanjem času, ko se vršijo globoke izpremembe v cenah. Kraljevina SHS. pa nima dosedaj nobene pravilno organizirane statistike cen. Poskusil sem izvedeti, kako so se gibale v Jugoslaviji blagovne cene tekom let 1919. in 1920. V to svrho sem pregledal časopisa «Trgovinski glasnik* in «.!ugosla-venski Lloyd» za ti dve leti. Nisem pa našel v njih ničesar razen nekaterih osamljenih podatkov o cenah. Nekoliko popolnejši so podatki o cenah žita, moke in produktov živinoreje na vojvodinskih trgih, toda tudi ti dodatki niso zadostni, ker niso publicirani pravilno periodično. Ni mogoče na podlagi teh podatkov presojati, kako so se gibale v Jugoslaviji cene posameznih vrst blaga in kako se je izpreminjal 1. 1919. in 1920. splošni razvoj blagovnih cen. Medtem pa sta ravno ti dve prvi leti življenja nove države posebno zanimivi z vidika statistike cen. Ako pa ni mogoče vrniti preteklega, je tem važneje, da bi se sedaj kolikor možno hitreje organizirala pravilna statistika. Ta statistika mora biti organizirana tako, da bi dovoljevala izračunanje tako-zvanih indeksnih številk (index numbers). Indeksna številka je številka, ki kaže relativno višino cene kateregakoli blaga. Ce je stal kg kateregakoli blaga pred vojno 5 dinarjev, sedaj Da stane 50 dinarjev, potem se vzame prva cena za 100 in bo sedanja cena enaka 500. 500 je sedanja indeksna številka za to blago in kaže, da je sedaj cena tega blaga petkrat višja, kakor pred vojno. Posebno ie važna takozvana splošna indeksna številka (total index number), Ta številka kaže splošno relativno višino blagovnih cen ali realno vrednost denarja, to se pravi, njegovo «kupno moč». Računa se splošna indeksna številka tako-le: Vzamejo se najpoglavitnejše vrste blaga, da se izognemo vplivu raznih okolnosti, ki delujejo na posamezno blago. Vzamejo se n. pr. cene kmetijskih pridelkov, kuriva, kovin, gradbenega materijala, izdelkov tekstilne industrije itd. Nato sc cena vsakega izmed teh predmetov za gotov moment primerja s 100 in se izračuna na tej podlagi za vse predmete njihove indeksne številke za neki drug časovni moment. Slednjič se izračuna srednja velikost indeksnih številk vseh vzetih predmetov. Takšna povprečna številka je splošna indeksna številka. Navadno se jemlje pri tem zaradi enostavnosti aritmetična sredina. Pravzaprav bi bilo treba geometrično sreditio, kajti ako cene nekaterih gospodarskih dobrin rastejo, drugih Pa padajo, podaja aritmetična sredina napačno predstavo. Toda izračunanje geometrične sredine je težavno pri velikem številu dobrin. Poleg tega se navadno cene večine dobrin izpreminjajo v isti smeri, faradi tega se zadovoljujemo z aritmetično sredino. Prve splošne indeksne številke sta izračunala Angleža Neumarch in Jcvons (1. 1859. in 1863.); te številke so se tiskale v «Journal of the Statistical Society». Za 100 so bile vzete cene 1. 1845. do 1850. Splošne lr*deksne številke za Anglijo nadaljuje doslej za 22 predmetov časopis *lhe Economist*. Podobne tabele za Nemčijo je začel tiskati Soetbeer '2a 100 predmetov; za 100 so bile vzete cene 1. 1847. do 1851.). Te tabele se nadaljujejo v «Conrads Jahrbuchcr». Za seveVnoamerikan-^ke Združene države priobčuje splošne indeksne številke washingtonski dePartement dela, ,za Francijo Bureau de statistique. V Rusiji je pred vP)no priobčevalo tabele cen in indeksne številke ministrstvo za trgovino in industrijo («Svod tovarnih cen»; za 100 so vzete cene 1. 1890. ur> 1899.). Francoski nacionalni ekonom Ch.Tjidc (Cours d’Economie P°litique, 6° ed., 1920., 1., str. 90.) navaja podatke iz Lavtonove tabele indeksnih številk, ki obsegajo dobo 1800. do 1910. Ako vzamemo cene 1800. do 1910. leta za 100, tedaj bodo najostrejša kolebanja ta-le: 1800. — 235, 1850. — 107, 1873. — 148, 1896. — 80, 1910. - ,04. Kakor je razvidno, so se začele cene že pred vojno dvigati; vojna pa jih je pognala tako visoko, da je to povečanje cen popolnoma upravičeno dobilo ime «revolucija cen». Sedaj preživlja večina narodnih gospodarstev val padanja cen po vojni. Kako so rastle cene na Angleškem za časa vojne in kako padajo cene sedaj, kaže splošna indeksna številka, ki jo vsak mesec priobčuje «The Economist» (za 22* pred- metov). Ta številka se je gibala tako-le: 1901. do 1905.......................................................100,0 1. januarja'1914.....................•..............................119,2 1. julija 1914......................................................115,9 koncem decembra 1914.......................................... 127,3 koncem decembra 1915...........................................165,1 koncem decembra 1916......................................... 223,0 koncem decembra 1917.......................................... 263,2 - koncem novembra 1918......................................... 282,6 koncem decembra 1918.......................................... 277,0 koncem decembra 1919.......................................... 334,7 koncem marca 1920.............................................. 379,6 koncem decembra 1920.......................................... 269,3 koncem maja 1921................................................... 223,2 Splošne indeksne številke, celo najskrbnejše izračunane, niso proste nedostatkov. Ti nedostatki obstoje pred vsem v samovoljni izberi predmetov, katerih cene se vpoštevajo. Za popolno izračunanje «kupne moči» denarja bi bilo treba vpoštevati vse gospodarske dobrine, toda to je praktično nemogoče. Dalje se pri izračunanju splošnih indeksnih številk navadno ne vpošteva relativni pomen raznega blaga. Zato je začel angleški nacijonalni ekonom Palgrave računati splošna indeksno številko tako, da je vzel «sestavljeno» ali «tchtano» sredino, vpoštevajoč pri tem relativni pomen vsakega blaga z ozirom na količino njegove notranje produkcije in uvoza. Zlasti važno je, da vpoštevamo pomen raznih dobrin pri izračunanju indeksnih številk, ki naj kažejo draginjo. Z ozirom na to predlaga nemški nacijonalni ekonom Fr. Wie$er, naj se vzamejo za razne sloje prebivalstva predmeti v množinah, ki jih ugotavlja za konsum teh slojev konsumna («budžetna») statistika. Richard Calwer pa je vzel za podlago svojih «Reichsindexziffern», koliko stane prehrana družine iz dveh odraslih in dveh otrok. Izkazalo se je, da je cena take racije na teden v času vojne in po njej rastla na Nemškem tako-le (cene se nanašajo na mesec december): 191 3..................100-0, 1917. 191 4..................112-5, . 1918. '1915..................154-1, 1919. 1916................... 208-6, Pripomnimo pri tem, da je za določanje tega, koliko «stane življenje«, bolje jemati cene v trgovini na drobno. Za določanje splošne . . . 219-6, . . . 247-1, . . . 449-4. kupovne moči denarja pa je bolje, da se vzamejo cene v trgovini na debelo, ker so te eene manj slučajne in pravilneje izražajo premene v blagovnih cenah in v vrednosti denarja. Pri izračunavanju splošne indeksne številke za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev bi bilo trelja postopati tako-le: Treba je vzeti neveliko število najpoglavitnejših gospodarskih dobrin, ki predstavljajo važnejše predmete produkcije, trgovine in konsumcije, n.pr. te-le predmete: 1.) pšenica, ječmen, koruza, oves, 5.) bombaž, volna, konopna volna, pšenična moka; bombaževa tkanina; 2.) domače živali, meso, mast, 6.) premog, drva; jajca; 7.) les; S.) sladkor, kava, vino, namizno 8.) železo, jeklo, baker; °Ijc; 9.) petrolej. 4.) usnje; Važno je, da sc vpošteva tudi povprečna cena tipičnega preprostega stanovanja (dve ali tri sobe s kuhinjo). Za vsakega gori navedenih predmetov je treba notirati njegovo ceno v vseh važnejših trgovinskih središčih Jugoslavije (Beograd, Zagreb, Ljubljana, Subotica, Sarajevo itd.) enkrat na teden in iz teh tedenskih cen izvajati povprečno mesečno ceno. Potrebne podatke bi mogle zbi-•rati trgovske zbornice, druge lokalne gospodarske organizacije in lokalni organi ministrstva za trgovino in industrijo. Nato je treba vzeti cene prvega meseca za 100, izračunati za vsak nastopni mesec relativno višino, cene vsakega predmeta in, vzeniši aritmetično sredino "Vseh posameznih indeksnih številk, izračunati za vsak mesec splošno indeksno števlko. Za glavne cilje zadostujejo take aritmetične ne-tehtane splošne indeksne številke. Po preteku prvega leta je treba izračunati povprečne letne cene, ■vzeti te cene za 100 in na tej podlagi računati nadaljnje mesečne in letne indeksne številke. Šele pozneje bomo mogli vzeti za 100 povprečne cene za nekoliko let. Za vsako geografično središče je treba računati Posebno indeksno številko. Iz vseh takšnih lokalnih in indeksnih številk Pa je treba izvajati splošno indeksno številko za vso državo. Izraču-Panje takih indeksnih številk in njihova publikacija je naloga ministrstva za trgovino in industrijo. Na ta način zbrani statistični podatki o cenah in iz njih izvajane Indeksne številke so velikega znanstvenega in praktičnega pomena. Z znanstvenega stališča so indeksne številke važne, ker razširjajo naše spoznavanje gospodarskega življenja. Cc sc indeksne številke Primerjajo s podatki o količini izdanega papirnatega denarja, o njegovem tečaju, o produkciji in konsumciji različnih predmetov, o njihovem izvozu in uvozu ter o cenah delavskih rok in o cenah različnega olaga na svetovnem trgu, potem nastaja možnost, da se proučuje odvisnost blagovnih cen od drugih pojavov gospodarskega življenja. Se bolj občutljiv je praktični pomen indeksnih številk. Za praktične delavce na polju kmetijstva, industrije in trgovine podajajo indeksne številke jasno in vidno sliko, ki kaže smer, v kateri se gibljejo cene posameznih gospodarskih dobrin in splošni nivo blagovnih cen. Publicirane za vseobče poznanje, morejo indeksne številke služiti kot važna navodila za praktično delavnost, če ne zakasneva državna oblast s publikacijo indeksnih številk (angleški časopis «The Economist» priobčuje n. pr. index numbcr konca maja leta 1921. že v svoji številki, ki je izšla dne 4. junija 1.1.). Za socialno politiko in posebno za mezdno politiko ugotavljajo splošne indeksne številke, kako se izpreminja «življenska draginja* in podajajo utemeljeno izhodišče za reševanje različnih vprašanj o izpre-minjanju mezde. Če se bodo vzporedno z izračunanjem indeksnih številk zbirali statistični podatki o mezdah, bomo mogli izračunati realno mezdo in soditi o izpremembah v realnem gmotnem položaju delavskega stanu. Organizacija budžetne statistike bo pripomogla, da se to izračunanje realne mezde postavi na pravilen znanstveni temelj. Slednjič poda primerjanje blagovnih cen v različnih pokrajinah Jugoslavije geografično sliko cen in pokaže relativno draginjo v posameznih pokrajinah. To omogoči pravilno reševanje takih vprašanj, kakor n. pr. vprašanje o pravični višini draginjskih doklad v različnih krajih države. Te doklade se bodo tedaj odmerjale ne na podlagi samovoljnih subjektivnih mnenj o relativni draginji v tem ali drugem mestu, temveč na podlagi objektivnih podatkov o dejanski kupni moči denarja v vsakem mestu. Taki so različni praktični cilji, zaradi katerih je važno, da se brez odloga organizira statistika cen in izračunanje indeksnih številk. J02A BOHINJEC: Problemi socialnega zavarovanja. Socialno zavarovanje in socializacija sta danes najvažnejša, a obenem najbolj komplicirana problema, katere mora narodnogospodarska in socialna politika rešiti po temeljitem in vsestranskem preudarku. Socialne in gospodarske reforme, ki naj svet pripravljajo k novemu družabnemu redu, morajo v resnici dvigniti splošni socialni položaj in gospodarski dobrobit najširših slojev, ako nočejo v narodovem gospodarstvu pomeniti samo nekak krasen spomenik, katerega z ogromnimi stroški vzdržujemo samo v — božajoče pomirjenje ljudstva, ka-■* tero je spomenik hotelo imeti. V te težavne probleme ne sme en del naroda gledati, kakor v obljubljeno deželo, a drugi zopet kakor v bližajočo se povodenj. Pri reševanju teh problemov ne sme nastati kriza, ki bi se označevala z bojem dveli nasprotujočih se interesov. Ti problemi se morajo rešiti ne politično, pač pa znanstveno na splošno priznanih narodnogospodarskih načelih. Delavec si mora priti na jasno, da se socialno zavarovanje, ki je bilo prvotno samo njegova gospo- darska a tudi politična zahteva, ne ustvarja samo radi njega, da bi se njemu nekaj pridalo, kar bi sc moralo drugemu v splošno škoda vzeti; delodajalec pa si mora zopet biti svest, da ta socialna zahteva ni naperjena proti njemu, da sploh ni naperjena proti nikomur, ampak, da je to — naravna narodnogospodarska potreba, ki hoče k preobra-zitvi človeške družbe in njenega polomljenega gospodarstva povabiti vse, ki pa hoče sodelovanje tudi vsem omogočiti. Vojni socialni in gospodarski problemi niso milost usode za politično ojačenje te ali one stranke. One so božji dar v odrešenje vsega človeštva. Nujno potrebno je, da poklicani činitclji izzovejo pri nas živahnejši interes za ta vprašanja in tako preprečijo, da bi se te zahteve zaznamovale kot izključno politične zahteve. Politična modrost takozvanih meščanskih in tudi agrarnih političnih strank zahteva, da z vso odločnostjo ugriznejo v ta jabolka. Socialno zavarovanje obsega glavne panoge: bolniško, invalidno in starostno zavarovanje. Bolezen, invaliditeta in starost, to so najvažnejše ožine, v katerih mora biti človek dobro in trdo pripravljen (gospodarsko), da ne podleže. Bolezen je najbolj usiljivo zlo. Zraven Pride še čisto nepričakovano. Razumljivo je, da si je človek v svojem Gospodarskem boju ustvaril najprvo zavarovanje za slučaj bolezni (in nezgode), v kateri mu odpade njegov normalni zaslužek in za katerega zahteva drugi ekvivalent: bolnišnino in zdravila. Človekova Gospodarska pozicija je v bolezni oslabljena, denar in gospodarske dobrine dobe vsled zvišanih potreb višjo vrednost, potrebe se razširijo, sredstva za njih zadovoljitev pa ostanejo ista, oziroma se j-manjšajo za stalni dnevni zaslužek. Ta narodnogospodarska funkcija bolezni v gospodarstvu človekovem ima za posledico, da se bolniško zavarovanje ni omejilo samo na čistega mezdnega delavca, ki je založil toliko, kolikor je dnevno za svoje življenje potreboval, ampak se je razširilo tudi na «premožnejše» kategorije, t. j. na one, ki Uhajo tako mezdo ali plačo, ki dopušča (pri dobrem gospodarstvu) Prebitek nad dnevno potrebo, t. j. ki dopušča prihranke. Prihranke pa človek zbira, da bi jih pozneje koristnejše v svoj blagodejni užitek Porabil po svojem prostem preudarku. Ako mora te prihranke uporabi (prisiljen) v bolezni, so prihranki izgubili svojo pravo gospodarsko mnkcijo, človekova moralna sila, da bi hranil, je ogoljufana in ostav-1(ma. in zat0 je socialno pravično, da so za slučaj bolezni zavarovani udi oni, ki imajo možnost prihrankov. Katera višina mezde (plače) ai bo gornja meja zavarovanja, odloča splošno stanje cen. Značaj Prihrankov ima tudi zakonito ali pogodbeno pro futuro določena ali mezda, katero bolnik dobiva od svojega delodajalca krajši jm daljši čas tudi v bolezni. Zavarovanje uradnikov in vseh stalnih mricščencev je toraj utemeljeno do gotove višine plače, t. j. do one slšmc, kjer se ni bati, da bi v bolezni nastale zvišane potrebe kon-Pmiralc vse prihranjene ali zagotovljene (v zakonu, pogodbi) denarne j,0*e' Iz tega razloga tudi n. pr. ni gospodarsko utemeljeno družin- 0 bolniško zavarovanje paušalno, splošno (brez ozira n. pr. na šte- 0 zavarovanju podvrženih članov, omejiti na splošno enotnoveljavno gornjo mejo mezde ali plače. Ali pa mora biti ta gornja meja potegnjena visoko čez normalno, da gospodarsko pravilno obseže vse diferencirane slučaje. Tu pa bi bila v nevarnosti socialna pravičnost. V dobi privatno-kapitalističnega družabnega reda, v katerem ima delo značaj blaga, kateremu se prisodi in da cena po principih užit-nosti in koristi, ki jo ima podjetnik od dela, v času, dokler sc mezda prišteva k produkcijskim stroškom, katere se trudi po dobičku hrepeneči podjetnik vedno znižati in jo v slučaju bolezni — ker je delo-blago izostalo — tudi odtegne, v tem času je neobhodna gospodarska potreba samoohrane vseh nesamostojno produktivno delavnih (ročno ali duševno), da so zavarovani za slučaj bolezni, za oni čas, ko s svojim blagom (delom) ne morejo več na trg, ko je nastopila zanje individuclna brezposelnost (contr. socialna brezposelnost v času gospodarskih kriz). Zavarovani morajo biti vsi, brez razlike na starost, spol in kraj in način zaposlenja, katerim bi bolezen mogla razmajati zdravo razmerje med dohodki in. potrebami. Torej predvsem tudi uradniki. Isto gospodarsko krizo kakor pri mezdnem delavcu iu uradniku povzroči bolezen tudi pri t. zv. samostojno pridobitno delavnih osebah: pri malih obrtnikih, malih trgovcih in malih poljedelcih. Gospodarski položaj teh slojev se v bistvu ne razlikuje od onega mezdnih delavcev, čeprav imajo prvi samostojno posestvo ali nepremičnine (delavnico, stroje). Te osebe svoje življenje, svoje potrebe in način zadovoljevanja teh potreb urejujejo ne po eventuelnem premoženju, pač pa po dohodkih. Njih kupna možnost je odvisna glavno od dohodkov. V bolezni ti dohodki izostanejo ali pa sc znatno (za ceno njih lastnega dela) zmanjšajo. Učinek zakona o krajni vrednosti (Grenznutzen) njih denarnih enot je pri teh osebah v bolezni isti, kakor pri nesamostojno pridobitno delavnih osebah. Te osebe so v slučaju bolezni izpostavljene prav isti gospodarski eksistenčni pogubi in skrb države mora biti, pritegniti tudi te kategorije zavarovanju. V vseh evropskih državah, s par izjemami (Francija, Anglija), je za •mezdne delavce uvedeno prisilno zavarovanje. V psihičnem razpoloženju preprostega človeka je utemeljena trditev, da prostovoljno zavarovanje nima uspeha. Človek je v svojem bistvu optimist in — in-dolenten, dokler je nevarnost samo mogoča. Treba je pritiska onega faktorja, ki je poklican odvračati preteče nevarnosti,, t. j. države. Države so to svojo dolžnost spoznale in so večinoma uvedle prisilno zavarovanje. Ah ne veljajo za male obrtnike in zemljedelce isti raz-logi? Splošna inteligenca teli kategorij ni tako močna, da bi v svojem gospodarskem udejstvovanju podrla oni močni psihologični optimizem in da bi mah obrtnik prostovoljno skrbel za nekaj, kar še ni in kar ni gotovo, da sploh pride. Mali dohodki na eni strani, na drugi stram pa narodnogospodarska resnica, da vsak skuša dohodke nalagati tja in tako, da jih bode enkrat uporabil prostovoljno po svojem lastnem preudarku, to onemogočuje prostovoljno zavarovanje. Ta psihologom moment v gospodarskem udejstvovanju malega človeka mora potlači« država in uvesti tudi tu obligatorično zavarovanje, ako v resnici hoče malega človeka braniti v krizah življenja. Iz delavskega zavarovanja se je razširilo splošno socialno zavarovanje, ki naj obsega vse široke narodne vrste in ki naj bodi splošno narodno zavarovanje. Narodnogospodarska načela, katerih se v privatno-kapitalističnem redu v konkurenčnem boju poslužuje privatni velcpodjetnik, ta načela je treba aplicirati na konkurenčni boj narodov: zagotoviti mu obstoj tudi v življenjskih krizah. Socialno zavarovanje je eminentne narodne važ-Posti, to ni politikum, to je državno, narodno gospodarstvo. In ker to zavarovanje uvajajo v najširšem obsegu vse države, konkurenčna zmožnost naše industrije in podjetij nikakor ni zmanjšana, zmanjšana ki bila v nasprotnem slučaju, ako bi se branili široki uvedbi socialnega, zavarovanja. Isti gospodarski razlogi, ki so merodajni za obseg bolniškega zavarovanja, so odločilni tudi za starostno in invalidno zavarovanje. Starostno in invalidno zavarovanje ima obsegati isti krog zavarovancev, kakor bolniško. Saj ta zavarovanja imajo namen gospodarsko zasigu-rati delavca, uradnika, obrtnika in poljedelca v njegovi trajni bolezni: v starosti in invaliditeti. Starost in invaliditeta pomenita trajno raz-rušenje fizičnega ali duševnega zdravja človeka, navadna bolezen pa Samo začasno. V današnji zakonodaji tiči nesoglasje, oziroma nedoslednost: starostno in invalidno zavarovanje je pri uradnikih, držav-- in zasebnih, izvedeno, bolniško pa ne, saj ne v enakem obsegu, “okojninsko, t. j. invalidno in starostno zavarovanje je praktično naj-*ežje izvedljivo. V malo državah je izvedeno. Pri teh panogah zavarovanja so prispevki veliko višji in treba jih je plačevati celo življenje; v teku te dobe morejo nastati okolnosti, ki plačevanje prispevkov onemogočijo; starostna meja, pri kateri začne starostna renta, mora biti Potegnjena zelo visoko, tako, da je večina delavcev navadno ne do-Ziyi; pri invalidnem zavarovanju je težavno znanstveno jasno določiti Dojeni invaliditete; konečno je silno težavno doseči zdrav finančni efekt, da bi bila renta v resnici tako visoka, da bi zadostovala vsem Zyišanim potrebam starosti ali invaliditete. V tej zvezi naj omenim še zavarovanje materinstva. Jasno je, da mati v višji stopnji nosečnosti potrebuje posebne obrane, ako hoče, da o otrok zdrav in močan.. V varovanju materinstva varujemo bodočo Prodovo generacijo. 2e od nekdaj so države temu zavarovanju poročale pozornost in so zlasti prepovedovale nočno delo in delo gotovi as Pred in po porodu. V poznejših bolniških zakonih so države pridale materam večje ali manjše denarne podpore in zdravniško pomoč. rvotno so bile teh pomoči deležne samo mezdne delavke, ki so bile Podvržene bolniškemu zavarovanju, z družinskim zavarovanjem se o materinsko varstvo razširilo na žene in člane delavčeve družine. p° varstvo in podpora pa nikakor ne odgovarja važnosti materinstva. rvič teh podpor niso deležne vse matere, ki bi podporo v resnici Potrebovale, drugič pa so podpore mnogo prenizke. Iz teh razlogov so »stale v vseh kulturnejših državah zasebne humane institucije, ki so 0 svojih močeh organizirale varstvo mater in širile idejo samostojnega materinskega zavarovanja, ki bi obsegalo vse žene, katerih gospodarska pozicija ne jamči za absolutno varnost otrokovega zdravja in razvoja. Posebni zakon pa je dosedaj izdala samo Francija (1. 1913., zakon o podporah nosečim ženam in materam), ki pa ni popoln in ki izvršitev prepušča privatnim institucijam, ki uživajo državno ali občinsko podporo. — Materinsko varstvo se more dobro včlaniti v bolniško zavarovanje in bi bilo postavljanje samostojnega zakona in ustanavljanje samostojne institucije za izvajanje materinskega zavarovanja iz finančnih in upravnih razlogov nepriporočljivo. Zakon o bolniškem zavarovanju mora obsegati vse žene, katerih socialna pozicija in gospodarske razmere bi v slučaju nosečnosti in poroda mogle ogrožati materino in otrokovo zdravje in razvoj. Stremeti moramo za idealom, da žena dobi v slučaju poroda ne skromno milost, ampak popolno maksimalno podporo, ki absolutno zajamči odstranitev nevarnosti v krizi matere in otroka. Pridobitno delavne mezdne žene morajo dobiti poleg brezplačne zdravniške pomoči, svoj polni zaslužek zvišan za vsoto, ki je potrebna za kritje V slučaju poroda nastalih izrednih potreb. Ta ideal, kjer je bolnišnina enaka delavčevemu zaslužku, moramo splošno podpirati. V tendencah modernih zakonov pa opažamo, kjer se Statutarno pri dolgotrajnejši bolezni bolnišnina pro-centualno zvišuje. V dosego tega cilja pa je pred vsem potrebna popolna notranja preureditev zavarovancev, dvigniti moramo solidarnost delavstva, povzdigniti njih moralno silo, da ne bo indolentno iz umazanih egoističnih motivov izkoriščalo zavarovalno-socialne inštitucije. V tem oziru so izkušnje bridke, zelo žalostno izpričevalo o solidarnosti zavarovancev. Stotisoče poberejo simulanti in ti stotisoči kron so popolnoma negospodarsko naloženi — zraven pa trume potrebnih radi slabih financ čakajo na zavarovanje. Zdravniki, kot vzgojitelji ljudstva, imajo v tem oziru važno in pretežko nalogo. Toda te naloge se je treba z vso resnostjo lotiti. Brez globje vzgoje delavstva so vse socialne reforme, zlasti socializacija in socialno zavarovanje, nemogoče, ker te reforme imajo za podlago skrajno poštenost in vestnost, oster smisel za celoto. Globoke, trajne reforme so brez reforme sodobnega človeka nemogoče. Pri temelju moramo začeti! In ta temelj je delavčeva duša. V tej duši leži napredek in uspeh socializma. Delavski sloji morajo biti vzgojeni do prepričanja, da morajo vse socialne reforme biti provedene na gospodarskih principih in ne na strankarsko-političnih. Predno zahrepenimo po mednarodni delavski in socialni solidarnosti, moramo najprvo biti solidarni med sabo: za-varovanec ne sme biti zavarovancu volk, opustiti mora misel, kako bi imel iz vseh delavskih institucij in socialnih naprav koristi le posameznik. Do vseh konsekvenc izvedena poštenost nam more zajamčiti uspešno iz-vedbo socialnega zavarovanja, —ker to stane milijarde. V točki vzgoje delavstva za pravo umevanje socialnega zavarovanja vidim poklicno dolžnost obstoječih naših socialno-zavarovalnih zavodov. V drugih državah prirejajo ankete in skušajo z vsemi mogočimi sredstvi zainteresirati gospodarsko šibkejše sloje za sodobna socialna vprašanja in se trudijo v težke probleme tudi na strani delavstva posvetiti z močno lučjo in dati delavstvu moralno silo, tehnično in trgovsko na-obrazbo. Vsi socialistični voditelji — nedemagogi so si na jasnem, da ie brez temeljite izobrazbe bodočih nosilcev družabnega reda, vsaka trajna in splošno koristna reorganizacija sodobnega družabnega reda nemogoča, da je sploh nemogoča vsaka uspešna socialna reforma. — Dolžnost naše socialne uprave je, da najprvo izvežba primerno število dobrega uradništva, ki bo imelo pravo razumevanje za sociahno-Politična vprašanja, ki v socialnih institucijah ne bo iskalo samo svojega kruha. Češkoslovaška republika, oziroma socialno zavarovalni zavodi so priredili za uradništvo nebroj kurzov, kjer so skušali izpopolniti teoretično in praktično znanje uradništva, ki naj sedaj to znanje zanese med delavstvo z govorjeno in pisano besedo. Ta stvar tvori v naši domovini žalostno poglavje. V Nemčiji imajo univerze in tehnike posebne stolice za ta prevažna vprašanja, pri nas pa so naredili iz socialno-političnih zavodov sinekure. — Tudi to je problem, in sicer Še zelo težak problem socialnega zavarovanja. Angleški gildsocializem se trudi vse probleme današnje dobe rešiti s preobrazitvijo današnjih ljudi in njih duš. Socialističnim delavcem in voditeljem hoče dati več vsebine in manj — legitimacij in na ta način doseči odstranitev izkoriščanja delavcev od delodajalcev in — od delavcev in njih voditeljev. S popolnostjo in pripravljenostjo duš je že dan nov družabni red brez revolucije. To nravstveno duševno stran se mi je zdelo potrebno poudariti, ker le v oduševljenem socializmu vidim pravi socializem, ki bo sposoben reŠiti tudi probleme socialnega zavarovanja v korist narodovo. Ko smo si na jasnem o krogu zavarovancev, se je treba takoj dotakniti organizacije socialnega zavarovanja. — Splošno je opažati centralistične tendence. Ustvarjajo sc popolnoma samostojne od države zelo malo odvisne stopnje socialno-zavarovalnc uprave; ustvarjajo se avtonomni socialno-zavarovalni zavodi in oblasti s popolnoma samo-stojno jurisdikcijo. Tam, kjer socialno zavarovanje ni podržavljeno, Se praktična izpeljava prepušča delavcem in v manjši meri tudi delodajalcem. Vedno močnejše je stremljenje po popolni osamosvojitvi, po Popolni odstranitvi delodajalcev, državne kontrole in odvisnosti v in-stančni črti od državnih oblasti. Ta tendenca ima svoje pojasnilo na eui strani v dejstvu, da države s svojimi birokratično-absolutističnimi mentalitetami niso„kazale pravega umevanja za socialno zavarovanje, na drafci strani pa v dejstvu, da je delavstvo socialno zavarovanje smatralo kot specifično svojo zahtevo, kot točko, ki je zapisana v Programu njih razrednega boja. Socialno zavarovanje brezdvomno tvori važno orožje in moč v boju, ki naj bo po delavčevi vzgoji skrajno razreden, naperjen nekompromisno proti vsem, kar ni ž njimi. In zato je uotelo delavstvo imeti socialno zavarovanje vedno v svoji oblasti; od države in delodajalcev je zahtevalo le denarne prispevke, kontrolo ^ soupravo pa jim je odrekalo. In tako so socialno-zavarovalni zavodi do danes ohranili značaj važne utrdbe političnih strank. * teh zavodih so našle stranke važno gospodarsko in — moralno opirališče in povsem razumljivo je, da '-delavstvo izključuje od mize vsakega, ki ni politični somišljenik. Organizacija socialno-zavaro-valnih zavodov je postala politično-gospodarska organizacija v organizacijskem in bojnem sistemu strank. To bo težko izpremeniti, ker ta način organizacije je že tako uživljen, da mislimo, da mora tako biti.. Tudi če bi se moglo suho in jasno dokazati, da je podržavljeno socialno zavarovanje bolj gospodarsko in za delavstvo koristnejše, bi ncbil poskus odvzeti zavodom avtonomijo in jim dati državno upravo, politično moder, ker delavstvu odvzemati njegovo moč in vpliv nanj učinkuje revolucionarnejše, kakor pa odrekati mu izpolnitev še ne doseženih zahtev. Ker pa je socialno zavarovanje izstopilo iz kroga specifično delavčevih interesov in je poseglo tudi v interese drugih razredov, bo morala država pri organizaciji najti pota in sredstva, da prepreči majori-zacijo enega razreda nad drugim, da ublaži politične bojne tendence. V tem je jedro celega organizatoričnega vprašanja. — Omejimo se samo na bolniško zavarovanje, ki bo v sistemu socialnega zavarovanja tvorilo podlago, v katero bodo včlanjene vse ostale panoge zavarovanja. Socialno zavarovanje more biti finančno uspešno le pri velikem krogu zavarovancev, ki bi bili vsi zavarovani pri enem in istem nosilcu zavarovanja. — Historični razvoj socialnega zavarovanja, politične tendence strank, pa so zakrivili, da pri nobeni panogi zavarovanja ni izvedena popolna unifikacija. Deloma so države — po vplivu političnih strank — ustvarjale za posamezne kategorije posebne zakone, deloma pa pripuščale posebno, ločeno organizacijo. Po vojni se je v vseh državah pokazala težnja unificirati socialno, zlasti bolniško zavarovanje. Ta težnja pa se razblinja ob odporu političnih strank in nesolidarnih zavarovancev. Tako imamo danes dejstvo, da niti delavstvo samo ni posebno naklonjeno unifikaciji zavarovanja. Zlasti večja industrijska podjetja, ki so imela lastne bolniške blagajne in ki so v mnogih slučajih izborno organizirala skrb za podpore in zdravljenje svojih obolelih delavcev, najdejo v antipatiji delavcev do unificiranih blagajen močno oporo pri svojem stremljenju obdržati v lastnih rokah bolniške blagajne (obratne). Privatno uradništvo, ki je bilo v Avstriji pokojninsko samostojno (čeprav dostikrat ločeno po strokah) a bolniško skupno z industrijskim delavstvom zavarovano, teži danes po osamosvojitvi tudi v bolniškem zavarovanju. Vzrok tiči v tem, da je' privatno uradništvo navadno v drugo politično smer orijentirano, kakor delavstvo in ker se boji, da v unificiranem nosilcu zavarovanja ne bodo zadostno varovani njih interesi; trdi, da delavstvo pri svoji nižji inteligenci s simulacijo izkorišča blagajniške denarje — in zavode izrablja proti političnim težnjam uradništva. Češko priyatno uradništvo se je na svojem velikem zborovanju sredi maja t. 1. izreklo za osamosvojitev socialnega zavarovanja. — če rudarji in železničarji n. Pr-poudarjajo svoje posebne interese in zahtevajo samostojno zavarovanje, zakaj bi tega ne moglo poudarjati uradništvo. Unificirano socialno zavarovanje bo skoro nemogoče radi nesolidarnosti zavarovancev samih, ker se vsaka kategorija boji majorizacije in politične zlorabe. Kakor je socializacija danes skoro onemogočena — radi neenot- nosti delavcev samih, ki se celo strokovno organizira po politični pripadnosti, poklicu itd., tako je tudi v nevarnosti enotno socialno zavarovanje. Edina rešitev je v depolitizaciji socialno-zavarovalnih institucij in v vzgoji duševnih in ročnih delavcev. To je jedro vseh trajnih in uspešnih socialnih reiorm. Resnejše stranke v tujih državah temu jedru posvečajo vso pažnjo in trud. Prišle so do prepričanja, da so politični «ključi» delavstvu silno nevarni. V Angliji se na tem spoznanju v novejšem času močno razvija tzv. gildsocializem, ki hoče vse delavstvo organizirati po zaposlenju v industrijah in ne po poklicu, kvalifikaciji ali po političnih programih. Tako organizirano delavstvo da more edino izvesti socializacijo. To misel je neobhodno potrebno izvesti tudi pri organizaciji socialnega zavarovanja na ta način, da se izključi vsak političen vpliv. Edino pod tem pogojem je mogoča koristna in trajna unifikacija socialnega zavarovanja. Brezposelno zavarovanje po gentskem sistemu, ki sloni na strokovnih organizacijah, bo gotovo pospešilo depolitizacijo strokovnih organizacij in take strokovne organizacije naj prevzamejo vodstvo avtonomnih nosilcev socialnega zavarovanja. Volitve organov socialnega zavarovanja po političnih programih morajo nadomestiti volitve po nepolitičnih strokovnih organizacijah. Delodajalci se bodo odrekli pariteti, ko bodo videli, da se njih prispevkov ne izrablja v politične svrhe. Ideal popolne avtonomije zavarovanca bo dosežen in pot k unifikaciji socialnega zavarovanja bo uglajena. Kakor je popolno materielno, ne samo formelno stapljanje zavarovanja nesamostojno pridobitno delavnih mogoče in izvedljivo, tako je nemogoče z zavarovanjem nesamostojnih združiti zavarovanje samostojno pridobitno delavnih malih obrtnikov, trgovcev in poljedelcev. Zavarovanje obeh teh kategorij je nemogoče izvesti z enotnim zakonom, ne meritorično in ne organizatorično. Kategorija samostojnih mora stremeti za lastnim invalidnim in starostnim zavarovanjem. Samostojna rešitev tega vprašanja omogoča vpoštevanje posebnih zahtev teh zavarovancev, kakor so zlasti premije in rente. Delavcu je več ležeče na invalidnem kakor na starostnem zavarovanju, dočim ima za samostojne starostno zavarovanje večjo yažnost. Pri delavcih je riziko mnogo večji in to ima vpliv na višino premij. Tudi je samostojne nemogoče strogo natančno uvrstiti v «mezdne» razrede in radi tega je tudi nemogoča točna, pravična določitev premij. Cel sistem zavarovanja samostojnih, ako se hoče prilagoditi njih gospodarskim zahtevam mora biti silno prožen, kar pri zavarovanju nesamostojnih radi njih jednakih gospodarskih prilik ni potrebno in se more tehnično v zakonu objeti široke vrste in razne slučaje. Pokojninsko zavarovanje je radi visokih premij z delavskim starostam in invalidnim zavarovanjem skofo nezdružljivo. Češki soc. demokratični tozadevni zakonski načrt to radevolje prizna. Nujna posledica tega pa je tudi, da se loči od delavskega bolniškega zavarovanja bolniško zavarovanje onih, ki so in bodo pokojninsko zavarovani. Ideal nam mora biti strniti v eno organično celoto bolniško, invalidno in starostno zavarovanje. Pokojninsko zavarovanje je invalidno zavaro- vanje in invaliditeta ni nič drugega kakor stabilizirana bolezen. In ako je pokojninsko zavarovanje nezdružljivo z delavskim invalidnim zavarovanjem, ako so sekundarni stadiji nezdružljivi, morajo biti nezdružljivi tudi primerni. Zavarovanje za slučaj stabilizirane bolezni privatnega nameščenca je nezdružljivo z zavarovanjem za slučaj stabiliziranje bolezni delavca — torej so nezdružljiva tudi zavarovanja za slučaj prvega obolenja. Drugače ni med bolniškim in invalidnim (pokojninskim) zavarovanjem nobene organične zveze. Te zveze sicer ne pozna nemška zakonodaja, tudi avstrijska je ni poznala, toda mi jo moramo doseči kakor jo imajo v Angliji in Belgiji. Ločitev obeh panog zahteva posebno definicijo invaliditete; in ta ni lahka. Ločitev komplicira rentno postopanje — in je delavcu tudi nerazumljiva. Invalidno zavarovanje mora slediti neposredno bolniškemu zavarovanju. Komur je ustavljena po preteku zakonito določene dobe bolnišnina in zdravljenje in ta še ni zdrav, mu morajo biti takoj iz naslova pokojninskega (invalidnega) zavarovanja priznane daljše dajatve (zlasti 'zdravniška pomoč in renta) do popolne ozdravitve ali do smrti ali do nastopa starostnega zavarovanja. Taka organična spojitev bolniškega zavarovanja z invalidnim in starostnim omogoča tudi najvišjo izpopolnitev zdravniške pomoči v prvih mesecih bolezni, omogoča preventivno invalidno zavarovanje z najmodernejšimi zdravniškimi pripomočki. Od leta 1889. je obstojalo v Avstriji tudi še nezgodno zavarovanje. V bistvu je nezgoda bolezen ali invaliditeta in samostojno nezgodno zavarovanje stvarno ni upravičeno, razen ako pomislimo na veliko možnost nezgode, ki človeku vzame delavno moč v letih največje sile. — Ako nas preveč ne moti dolgoletna samostojnost nezgodnega zavarovanja, moramo premišljevati o spojitvi nezgodnega zavarovanja deloma z bolniškim, deloma z invalidnim zavarovanjem. Veličino nevarnosti bi mogli paralizirati s posebnim dodatnim zavarovanjem, ki bi se izražalo v zvišani premiji in renti v invalidnem zavarovanju. Včlenjenje nezgodnega zavarovanja v bolniško in invalidno zavarovanje je vredno razmišljcvanja. Na upravnih stroških bi se prihranilo ogromno. Ako bi se osamosvojilo bolniško zavarovanje uradnikov, zlasti zasebnih, bi bilo premišljevati tudi o včlenjenju pokojninskega zavarovanja v bolniško. Kar se tiče teritorijalne organizacije celotnega zavarovanja je tendenca po centralizaciji iz gospodarskih razlogov upravičljiva in potrebna. Vendar pa mora centralizacija imeti v sebi več vsebine in manj forme in ne sme ubijati krajevnih inicijativ in onemogočati realizirani e krajevnih potreb. Ako kje, je ravno pri socialnem zavarovanju potrebna široka upravna decentralizacija, ki ne krade zavarovancem časa in stroškov, katere imajo z večkratnim in dostikrat nepotrebnim potovanjem k nosilcem zavarovanja. Seveda pa zdrava upravna decentralizacija zahteva visoko praktično naobraženo urad-ništvo, ki s svojo modro liberalnostjo in hitro razsodnostjo hrani zavarovancem čas in denar in jim ne dela zavarovanje —■ neprijetno šikaniranje. V uradniku leže dobrote in zlo centralizma in avtonoinije -— cele .uprave. — Najtežavnejše probleme je rešiti pri brezposelnem zavarovanju. Brezposelnost je socialno zlo, ki se rodi iz gospodarskih kriz; gospodarske krize so pojav fluktujočega in vsaki dan se izpre-minjajočega gospodarskega življenja. Narodnogospodarska veda je preslaba, da bi postavila trde, večnoveljavne in gotove zakone, po katerih se ravna življenje. Zavarovanje za slučaj brezposelnosti je zavarovanje za slučaj gospodarskih kriz — in ker so te nepredvidene v času, obsegu in kraju, nima brezposelno zavarovanje nobenih statističnih podatkov, ki bi zakonu dali trdo podlago in sigurnost. Najboljše brezposelno zavarovanje bi bila dobra in v vseh prilikah sigurna gospodarska politika, ki bi preprečila težke krize. — Toda brezposelnost se pojavlja celo v normalnih časih in zato so se morale države z vso resnostjo lotiti najtežavnejšega problema socialnega zavarovanja: zavarovanja za slučaj brezposelnosti. Ta problem je rešen v vsaki državi na drug način. Obligatorno državno zavarovanje je bilo uvedeno v Angliji z veliko Lioyd Georgovo socialno-zavarovalno reformo leta 1911., in sicer je bilo omejeno na stavbeno obrt v najširšem pomenu besede. Poleg tega država prispeva strokovnim organizacijam, ki podpirajo svoje člane v dneh brezposelnosti. Za časa vojne in po vojni se je krog zavarovancev vedno bolj širil, tako da so danes v Angliji za slučaj brezposelnosti zavarovani vsi delavci nad 16 let, razen poljedelski delavci, služinčad in javni nameščenci in oni, ki imajo višjo plačo kakor letno 250 •£. Obligatorično brezposelno zavarovanje je leta 1919. uvedla tudi Italija in leta 1920. nemška Avstrija. Na praktične izkušnje iz teh držav je treba še počakati predno moremo izreči jasno mnenje o državnem brezposelnem zavarovanju. Za obligatorično brezposelno zavarovanje pa govore isti gospodarski in psihologični razlogi, kakor pri ostalih panogah socialnega zavarovanja. Prostovoljno zavarovanje se je razširilo samo po nekaterih mestih Švice (Bern) in Nemčije (Kolin) in je imelo uspeh samo v toliko, v kolikor je sprejelo napelo gentskega sistema. Zavarovani so bili večinoma samo sezijski delavci. — Po raznih večjih industrijskih mestih se je najbolj razširil t. zv. gentski sistem, ki sloni na načelu samopomoči Pa ta način, da zavarovanje izvajajo strokovne delavske organizacije, katere z gotovimi zneski podpira država ali občina. Zavarovanja so deležni samo člani strokovnih organizacij. To članstvo je do danes še Prostovoljno, toraj je tudi brezposelno zavarovanje v tej obliki prostovoljno. Sila in pomen strokovnih organizacij, ki delavstvu nudijo trdo °Poro v njih boju, pa je tako velik, da so danes skoro vsi razsodnejši delavci njih člani in se toraj efekt približuje obligatornemu članstvu. Ta Pačin zavarovanja je prvo uvedlo belgijsko mesto Gent. Strokovne organizacije so svoj podporni fond za brezposelne odločile od stav-kovega fonda in so se v tej točki podvrgle javni kontroli. Državni prispevek je enak višini podpore, katero izplača brezposelnemu članu nje-Rova strokovna organizacija. Ta sistem oprošča državo vseh skrbi, ji Prihrani velike upravne stroške in prepušča celo kontrolo članstva članom samim. V državno brezposelno zavarovanje so sprejele ta sistem Danska in Norveška in v zadnjem času Češkoslovaška. — Ako se ne posreči brezposelno zavarovanje organično včleniti v enotni sistem socialnega zavarovanja, ima gentski sistem toliko vrlin, da je absolutno priporočljiv tudi za naše razmere. V celem sistemu socialnega zavarovanja tvori zdravniško vprašanje problem zase. In ta problem je treba rešiti popolnoma. Treba je ustvariti zdravnike specijaliste, poklicno socialno zavarovalne zdravnike, ki bodo vse svoje moči posvečali izključno socialnemu probilitivnemu delovanju in modernemu efektivnemu zdravljenju. Brez rešitve tega problema je ves socialno zavarovalni sistem postavljen na pesek. Socialno zavarovanje je meritorično in organizatorično tako silno težavno, da je pač nujno potrebno, da ga rešujejo vsi poklicani faktorji, da ga reši politični in gospodarski svet, delavske in delodajalske organizacije. Stavba mora biti cela in če se že začne zidati z navadno mini-sterialno naredbo, mora biti ta naredba vsaj trajen fundament, na katerem moremo rešiti vse probleme dobro in trajno. Vse politične stranke brez izjeme bi morale v rešitvi tega vprašanja gledati svoj ponos in svojo čast. Pregled. Politika. SMERI SOVJETSKEGA RAZVOJA. V razvoju ruskega komunizma se razločno poznajo tri razdobja v teoriji in taktiki. Prvo razdobje je okrog leta 1917., ko so navdušeni in često zagrizeni boljševiki prevzeli sredi razsula ruske družbe — («bog sam ve, koliko je pri tem sodeloval slepi slučaj*, Aldanov, druga frcs. izdaja) — ko so torej oni prevzeli vlado v svoje roke in jo razširili p- vsem prostranstvu s pomočjo železnice in brzojava. »Čistemu* boljševizmu je v praksi sledila samovolja, anarhija, kaos, razsulo vsega, postali pa so vidni zametki nekega novega življenja, večinoma eksperimenti, zgrajeni iz gole teorije, često pa tudi državno - socialistične tvorbe iz večletne vojne prakse. To prvo razdobje je temeljilo na verovanju v vsemogočnost dekretov, porojenih iz terorja in izvrševanih s terorjem, v cilju, da se po kratki prehodni dobi v praksi uveljavi povsod prvotna teorija Marxa - Engelsa, izražena v »Manifestu* in prvi knjigi »Kapitala*, v »Elend der Philosophie* in v »Hei-Uge Famiiie*. Za diktaturo je veljal pri tem izpopolnieni vzgled monarhične, vojaške reakcije, ki je med svetovno vojno milijone ljudi proti nji- hovi volji nagnala v svetovno vojno in jih tiščala vanjo več let ter spravila narode jn države ob rob prepada. Ta diktatorska samovolja je porušila marsikaj, kar je svet smatral za temelj obstanka sodobne družbe. Pričelo je na to drugo razdobje, grad-janska vojna, pobijanje konterrevolu-cije in pobijanje zunanjih nasprotnikov. Te borbe so preprečile evolucijo in eksperimentiranje. Sovjeti so morali obrniti vso pažnjo na to, da vzdrže svojo politično diktaturo, da osigurajo produkcijo, v kolikor je ne-obhodno potrebna za obrambo, glede prehoda v novi, »komunistični državni in družabni red* so se pa morali omejiti na obljube za poznejšo dobo. Ta «bodočnost» bo prinesla svobodo, «neodvisnost dela* (?) in pravično dobrobit za vse. — Ta doba do pričetka «bodočnosti» traja do včeraj ih končuje nekako ob sklepu miru s Poljaki ter z zavzetjem armenske republike. Na to pričenja spomladi 1921. tretja doba. Sovjeti so se otresli zunanji'1 sovražnikov in udušlli notranje, s sosedi so sklenili vrsto mednarodnih po-godeb, in sedaj morajo do dna Izmučenemu narodu pokazati, ali in kako jim je mogoče izpolnjevati svoj pr°* gram sedaj, ko je ponehal vojni in revolucijski metež. Čim so se pojavile prve praktične naloge, so utihnile tudi obljube o neposrednem komunističnem preosno-vanju, ki se jednostavno uvede z vrsto dekretov. Danes govore samo Se o socialistični bodočnosti. Tudi Trockega teoriie o militariziranju dela in uporabi industrijskih armad so utihnile, dasi so še pred letom dni številna poročila sovjetske vlade pripovedovala prava čudesa o delazmožnosti in uporabnosti takšnih armad. Tudi je umrla nada na skorajšnjo revolucijo na evropskem zapadu.. Kako je torej obdržati takozvano «komunistično» državo sredi «kapitalistične» okolice? Sovjeti se imajo zahvaliti predvsem Ljeninovi vztrajnosti, da je dal sodobnemu političnemu »komunizmu« Rusije drugo teoretsko vsebinsko smer: «V socializem s postopnim razvojem». Na zunaj razberemo takšen razvoj iz raznih dogodkov, ki so v kričečem nasprotju z utopijami prve dobe. Sovjeti Poskušajo ustvariti novo industrijo in Preklicujejo «nacionaliziranje», preklicujejo industrijski komunizem in dovoljujejo zasebno lastnino. Sovjeti dovoljujejo zasebno lastnino kmetu in dovoljujejo zasebno trgovino s pridelki. Sovjeti dovoljujejo zasebno zadružno gospodarstvo, oni ponujajo in dajejo inozemskim kapitalistom (n. Pr. Vanderlipu) obširne koncesije za eksploatacijo rudnikov, šum. Vsi ti ukrepi pomenijo več, ko prelom s Prakso prvega razdobja. Kakor so še začetniški, nepopolni, tako so dovolj Pomembni in dovolj obširni, da pomenijo popoln prelom med prakso in vso teorijo, bodisi čisto Marxovo, bodisi »avtentično interpretacijo« Ljenina, Trockega, Buharina itd. Okrog 20. maja t. 1. je rusko službeno časopisje objavilo poslanico Ljeninovo sovjetskim kavkaškim republikam. Ta poslanica dovolj no osvetljuje sedanjo smer v mišljenju Ljeninovem: «Kavkaške sovjetske republike najtopleje pozdravljam in se nadejam, da oo njih ozka zveza ustvarila vzgleden naroden mir, kakor ga pod vlado bur-zuazije nismo poznali in kakršen v kapitalističnem sistemu tudi ni mogoč, čeprav je pa mir med kavkaškimi delavci in kmeti važna zadeva, je še Važneje, da se sovjetska vlada ohrani ■n okrepi, ker pomeni prehod v socia- lizem. Njena naloga je težka, ni pa neizvršljiva. Važneje nego vse drugo je, da taktika kavkaških komunistov ne bo slepo nosnemala taktike R. S. F. S. R., marveč da išče pota, predpisana po posebnih konkretnih pogojih.« Na to sledijo ti konkretni pogoji, ki so drugačni nego jih je imela R. S. F. S. R.: 1.) Ententane napada več, Kavkaz je proti svojim nasprotnikom celo imel pomoč Moskve. 2.) Kavkaške republike (K. R.) so še bolj kmetiške, nego Rusija sama, ki je bil” doslej odrezana od z^nada in bo to tudi ostala, dokler se ne organizira sožitje in lahka in hitra zamenjava blaga s kapitalističnim zapadom. Navedba teh razlik zadostuje, da razumemo potrebo nove taktike: Na-pram majhni buržuaziji, inteligenci in kmetu je treba več popustljivosti, previdnosti in koncesij. Gospodarsko se je treba okoristiti z zapadom s politiko koncesij in zamenjave produktov, nafte, manganske rude, premoga itd. Dana je možnost široke politike koncesij in trgovskega zamenjavanja, ki jo je treba voditi trdno, odvažno, spretno in s pogledom v bodočnost, zlasti v svrho, da se izboljša eksistenca delavca in kmeta in da se pridobi inteligenca za sodelovanje pri gospodarskem razvoju. Z vsemi silami se razširjajte, izkoriščajte trgovino z Italijo, Ameriko in drugimi državami, ter izrabljajte prirodna bogastva zemlje, zlasti «beli premog«, vodne sile. Umetno namakanje je zlasti potrebno za povzdigo kmetijstva in živinoreje. Za kavkaške republike je potreben počasnejši, previdnejši in bolj sistematičen prehod k socializmu. Mi smo udarili prvo rano svetovnemu kapitalizmu in se potem branili proti SR. (socialnim revolucionarjem) in menjševikom. Vam to ni več potrebno. Samo izkoriščajte mednarodni položaj zase. V 1.1921. Evropa in ves svet nista več takšna, kakor 1917.—1918. Zato je Vaša naloga, da ne kopirate naše taktike, marveč da presojate razne pogoje samostojiro... Na tretjem kongresu III. internacionale je Ljenin zastopal zahtevo po zopetni formalni uvedbi zasebne lastnine. S tem je storjen najvažnejši in končni korak k desavuiranju samega sebe. KULTURA. Vkljub vsem svarilom zgodovinarjev je treba pokazati iznova na pa-ralelizem v razvoju ruske revolucije XX. stoletja s francosko v XVIII. in angleško v XVII. stoletju. Komunizem ne bo propadel premagan od sovražnikov, marveč vsled svoje idejne in stvarne slabosti, ki je politična moč ne more nadomestiti. Propad se bo vršil polagoma, a neodoljivo. Razvoj dogodkov bo dokazal, da je komunizem ostal utopija, in da je stvarni socializem mogoč in poželjen, ako se izvršuje, ako prihaja v duhu svoje lastne temeljne ideje, namreč liberalizma, ki odklanja vsako diktaturo in ki zahteva formalno svobodo indivi-dua za temelj združevanja, kolektivnosti. Kultura. f Dr. MILENKO R.VESNlC. Bivši prezident francoske republike Pomcare je pred kratkim z globokim priznanjem pisal o našem prejšnjem poslaniku v Parizu Vestiiču. Nagla-šal je, kako je Vesnič s Pašičem politiko svoje domovine obračal proč od Avstrije in kot diplomat iskal pota, koder smo potem prišli do Kumanova in končno do zmag leta 1918. Vesnič je pred svojo diplomatsko karijero bil profesor v Beogradu in tudi znanstveno - literarno delaven. Bil je to (pred 25 do 20 leti) čas, ko se je med hrvatsko in srbsko oinla-dino pripravljala misel hrvatsko-srb-skega narodnega edinstva, ki je za svoj končni cilj< imela ali dobila rušenje avstro-ogrske monarhije. In Vesnič je imel zveze s to omla-dino. Prvi literarni znak idejnega spo-razumljenja hrvatsko-srbske omladi-ne v Zagrebu je bil almanah «Narodna Misao», ki so jo «za ujedinjenu hrvatsku i srpsku akademsku omla-dinu izdali P. Banjanin, Milan Kostič, Ivan Lorkovič, Dušan Mangjer, Lav Mazzura, Svetozar Pribičevič» ter posvetili «narodu svome hrvatskog i srpskog imena» (Zagreb, 1897). Omladina se je pri tem obrnila tudi do nekaterih starejših mož. da se ji izrazijo o njeni ideji narodnega edinstva. Odgovorili so ji n. pr. Stross-mayer, beogradski metropolit Mihajlo, Ljub. Stojanovič, Jovan Ristič, Ava- kumovič, Sundečič, Barčic, Smičiklas, Potočnjak itd., odgovoril je tudi Vesnič. Njegovo pismo, priobčeno v «Na-rodni Misli» (p. 281 sl.), je pisano posebno toplo ter ga tu skoro celo priobčujem. Vesnič piše (dne 12./24. jan. 1897.): «U koliko je (Vaše pismo) za mene kao vatrenog prijatelja iskrenog sporazuma izinedju dva bratska plemena jednog te istog naroda jedna vrlo radosna poslanica, koja našem zajedničkom plemenu nagoveščuje lenše, bolje i srečnije dane, u toliko s druge Strane ja u njoj, po svitu (!) nam urodjenim slabostima, gledam svjedodžbu i jednog ličnog odlikovanja ... Ja Vam na (Vaše) pitanje odgova-ram kratko, jer mi se čini, da je ono jasno i prosto. Sporu srpsko-hrvatskom nije koren u razlici karaktera Srba i Hrvata kao Sto on nije ni u razlici vere, ni u razlici obostranih interesa. Prema torne taj spor nije ni prirodam On je veštački i zlonamerno unet sa strane, da razrije i uništi jedno bratstvo, u kome su naši narodni neprijatelji gledali za sebe ozbiljnu opasnost u bu-dučnosti. Kao i sve drugo, što je ne-prirodno, tako i taj spor mora iščez-nuti i odstupiti mesto onome, što logično mora doči i po prirodnim i po božanskim, pa neminovno i po ljudskim zakonima. Ako ništa drugo, ono če prirodni osečaj i nagon za sa-moodržanjem nagnati srpsko-hrvatsko pleme, da do svesti dodje i da u sporazumi’'"! radu traži svoj spas. Za taj trenutak treba pripremati zem-Ijište; razrodjenoj brači valja pro-krčiti staže, da bez ikakvih prepona polete jedan drugom u zagrljaj... Vi ste s Vašim odabranim društvom vesnici te bolje srpsko-hrvatske bu-dučnosti; Vi ste Danica, koja če videti i sunčanu svetlost. Vi ste po sto puta srečni, jer čete s pravom moči reči, da je to u veliko hlod Vaših tru-dova i podviga. Mi stariji na žalost nečemo Vas s toga ne manje, i s one strane blagosiljati, gledajuči u raj-skom -- - "el ju zadovoljne: Nemanju i Krešimira, Svetog Savu, Gaja, Karad-žiča i Preradoviča. Put, kojom grete, trnovit je. Uz to su ga naši dušmani raskovali: — ali ,bcz muke se sablja ne sakova*. Stoga se i Vi u zajedničkom bratskom radu KULTURA. — MED REVIJAMI. morate naoružati usrdnošcu, ljubav-liu k istim, pregalaštvoin, požrtvova-njem i izdržljivošdu. Kad se na tome Putu na teškim uzbrdicama uzmorad-flete zaustaviti da odahnete, naslonite se na nas starije; mi demo Vas uvek bratski prihvatiti. U bratskom zagrljaju dakle: Napredi Vi vidite, dragi Gospodine, da na Vaš poziv ja ne mislim, ved pekarn. Kad u borbu udjete — a nje de biti — ja du s Vama i misliti, a kad ustreba i delati. Na tom polju i za tu misao prima sve zapovesti iskreno odani Vam Dr. Mil. R. Vesnič. Kakor vidimo, je Vesnid narodno ujedinjevanje (takrat, ko je bilo v Prvih zadetkih) pozdravljal s «pesmi-io» svojega srca, o obenem obljubil, da mu, ko pride čas, ne odreče tudi svojih misli in svojega dela. Vesnid takrat ni upal, da doživi ujedinjenje; Srbija ie bila .še v avstrijskih okovih ex-kralja Milana in njegovega sina Aleksandra in ruski car se je še sestajal s Francem Jožefom na dogovore o Balkanu. Prišlo pa je vendarle ■n Vesnid je bil še v ujedinjeni Jugoslaviji na najvažnejših mestih. Govo-[11 je še ouverturo v našo ustavo, a letošnjega Vidovega dne ni več doživel. Izmed onih mladih mož, ki so £a pred 24 leti poprosili za njegovo brnenje o narodnem jedinstvu, jjnu je bil sedaj v Jugoslaviji v ministrskem svetu tovariš Svetozar Pribičevid. Z začetkom leta 1898. je ujedinjena ^mladina na Dunaju začela izdajati beletrističen list «Mladost», kjer so sodelovali tudi Slovenci. Med onimi, k| so obljubili sotrudništvo, nahajam Poleg Srbov Drag. llijda, Zmaja Jogana Jovanoviča, Branislava Nušida Jm. tudi Vesniča. Vidi se, da je takratna naša mladina visoko cenila i Jugoslovansko mišljenje i literarno Spremo Vesnidevo. ... Da je Vesnid razumel razvoj življenja in pozdravljal nove pojave, •jam kaže še en literarni pojav. V oni Pobi je bila pač najmodernejši srbski [Oiiižcvni list <*Zor«» (1896—1901) v Mostam, ki so ji bili nekak centrum Santid, Dučic, Svetozar Corovid in ■‘tanazije Šola. Med njenimi sotrud-“!ki nahajamo že leta 1899. tudi Ves-nica. V' letniku 1901 je priobčil raz-lsn^0:- “Jedan ProPah predlog«. (Leta a«98. je Vesnid na internacionalnem kongresu za diplomatsko zgodovino predlagal, naj bi se ustanovila svetovna knjižnica za vse časopise in liste ter protokole parlamentov, a predlog tli bil sprejet.) Par let pozneje je Vesnid postal poslanik v Parizu ter začel diplomatsko delo, ki ga tako ceni sam Poin-care. Mladina doma pa je vzporedno doma širila in poglabljala misel uje-dinjevania ter tako s svoje strani pri-piavljala veliko borbo, ki je trajala od 1914. do 1918. leta. Dr. Ilešič. Med revijami. Bulletin de Statistiaue ct de Lčgis-lation comparče prinaša v oddelku «Pays divers« statistiko zunanje trgovine raznih držav v letu 1919. in razne druge statistične preglede zlasti o davčni moči. Za strokovnjaka zanimiv je pregled italijanskega izvoza in uvoza. Prva tabela: Italijanski u-voz po kategorijah blaga, v lirah. (Leta 1918 16.039,379.517, leta 1920. še 15.870,530.475.) Izvoz znaša leta 1918. 6.344,738.361, 1. 1920. pa 7.804,014.484. Največji je uvoz iz Anglije (radi premoga), največji je izvoz v Francijo. Iz Avstrije je uvažala Italija 1.1920. za 464,753.660 lir, v njo pa za 443 milijonov 874.767 lir; iz Češke za 184 milijonov 148.160, na Češko pa za 75,156.013. Nas v statistiki ni, iz neznanega vzroka. Ce že mi še ne vodimo statistike, ali je tudi Italijani ne? Revne de Deux Mondes prinaša zanimivo pismo iz Beograda (v obeh julijskih številkah). V Journal des Econo.mistes, ki v več člankih poroča o gospodarskem stanju, proračunu itd. Združenih držav in tudi Japonske, razpravlja Gerald B. Hurst tudi o povratku k manšestrski šoli politične ekonomije, po Mineteenth Centnry. (Journal des Economistes je glasilo «Ligue du !ibre-echangc».) La Reforme sociale poroča o konfliktu tendenc v francoskem socializmu ter o angleškem rudarskem gibanju. La Revue bleue prinaša simpatičen članek o češkem zunanjem ministru dr. BeneŠu. Bulletin (Ligue des Societes de la Croix-Rouge) poroča: V Rusiji je še veliko število vojnih ujetnikov in be- Kuncev raznili narodnosti. Povratek jim doslej ni bil mogoč. V Cirkasiji, na Kavkazu, v Uralu in zapadni Si-.biriji je še okrog 8000 ujetnikov. Nad 300.000 poljskih beguncev, nad 150.000 litevskih in zelo veliko število estonskih, lotiških in rumunskih beguncev je še v Rusiji. Vsi so povsem goli. Repatriacija bo delo še več let. O srbskem delu našega naroda pravi Bulletin: Večina izbeglic je dosegla svoj rodni krov, vendar je med bivšimi begunci okroglo 50.000 dece, ki ne ve za svoje starše... Med vsemi evropskimi državami je Srbija izgubila razmeroma največ prebivalstva.. V Jugoslaviji se nahaja sedaj okroglo 31.000 ruskih izbeglic, med njimi 10 odstotkov dece. — ,0 obnovi pri nas pravi Bulletin doslovno: Naj večji del nekdanje Srbije je med vojno popolnoma porušen. Problem obnove je zato težaven. Treba je vzpostaviti še na stotine vasi in na tisoče hiš. Radi pre-trpelega gorja je leta 1920. okrog 35 odstotkov prebivalstva bolovalo na tuberkulozi, pri deci je sedaj 72 odstotkov tuberkuloznih! Dežela silno •trpi radi nedostatka moderne sanitarne organizacije, bolnic, klinik, sanatorijev, bolničarskih šol itd. Tudi ni dovolj tehničnih sredstev in potrebnega izkustva, da se narod in mladina pouči o glavnih načelih higijene. Popolnoma je odrekla uspešna podpora bivšim vojnim invalidom, pohabljencem in nesposobnim. Množica teh vojnih žrtev je v zelo pomilovanja vrednem stanju. 2ivil je v Jugoslaviji dovolj, toda higienski in socialni pogoji so preveč negotovi, da bi se mogla zagotoviti primerna razdelitev produktov vsem slojem prebivalstva.® V The National Rcvie\v referira vojvoda Northumberlandski o boljševizmu v Labour Party. V The Contemporary Revievv piše Eduard Bernstein o razvoju nemške republike v treh letih; neimenovan o avstrijski reparacijski komisiji; v «pregledu» ocena novega režima v Rusiji. The Eastern Europe se zanima za agrarno reformo Jugoslavije (Helen Douglas Irvine). Članek je kratek in resnično informativen za tujca, ker daje kratek pregled, kako je agrarno vprašanje nastalo po razsulu zadrug in odnošajih t. zv. «kmetov». V Deutsche Revue opisuje prof. dr. Otto Miincli (Darmstadt) Jugoslavijo. Kjer se opira na znano hanoversko statistiko («Technik und Wirtschaft») je članek pregleden, v ostalem pa po starem vzorcu poln predsodkov ali napačnih sodb, prav kakor da res ne pozna Jugoslavije drugače kakor iž njenega časopisjai Posebno mu je pri srcu globok razkol jugoslovanskih mas zaradi verskega vprašanja. Jahrbttcher liir N at ionalo ko no mie uiul Statistik nadaljujejo svojo vzorno narodnogospodarsko kroniko, kakršna bi se morala organizirati pri nas bodisi pri ministrstvu trgovine in industrije, bodisi pri posebnih večjih trgovskih korporacijah. Zeitschrift fiir Soziahvissenschalt piše o vprašanju komunalizacije in o vprašanju «Kaj je duševno delo?* (Artur Cohen). V Der Kampi razpravlja Max Adler o premenah boljševizma. V Sowjetu se vprašuje Paul Levi: «Kaj sedaj v Rusiji?® (Spor med ruskimi voditelji.) Valerin Marcu opisuje in opravičuje koncesijsko politiko Ljeninovo. Slovenski pravnik ima lep pregled Ivana 2olgerja: «Novo meddržavno pravo®. Nova Evropa ima posebno številko, posvečeno našemu tisku. Prav dobra ie pregledna statistika hrvatskega in srbskega tiska, glede slovenskega b> se pa bil sestavljalec moral vsaj nekoliko bolj potruditi.