Slovenskemu učiteljstvu! T/ ot sredstvo za nadaljno izobraževanje 1/V učitelja jo vsokakor važno potovanje. Kakor je oni rokodelec, kateri ni prestopil domačega kraja, nekake manjše veljave, kakor oni, ki je videl to ali ono deželo ali niesto; ravno isto je, rekel bi, tudi pri učitelju, kateri še ni nikdar prijel potne palice v roke ter jo mahnil med svet. Ali bode niogel učitelj uspešno poučevati v zemljepisji na višji stopinji, ako še 11 i imel prilike videti večjega mesta, ako Si; iii ogledaval čvrstih pečin gorskib velikanov, obeudoval nepopisnih krasot vodnili slapov ter zrl nepreglednega raorja? Težko! Kajti pojern o vseli teb stvareh ima pač — ker se ga je prisvojil v šoli ler pozneje utrdil po branji raznih potopisov — ali ta pojem je nekako teman, kakor da jo z meglo obdan. In takeinii učitelju je pouk iz zemljepisja neka niuka; kajti otrokom je treba pojme o gorah, morju i. t. d. razjasnjevati, in kako jih bode razjasnjeval, ako še njemu niso dovolj jasni. — Vse drugače poučuje učitelj. ki je videl dokaj sveta. Njemu je pouk iz zemljepisja neka slast, neko veselje. Kako nazorno in lehko umljivo popisuje jezero, saj mu narekava vse to sporain, kajti gledal in občudoval je z lastnimi očmi vso krasoto jezera in nehote preživi v duhu one čase, ko je bival v bližini jezera. Ali če pride učitelj v družbo, kjer se menijo o tem, kje je ta, kje oni hodil, kaj skusil — tedaj mora učitelj, kateri vedno doma tiči, le poslušati, in če pride vrsta nanj, da naj on poroča kaj o potovanji, molcati. In kaj potem ljudje o takem nčitelju mislijo, ve pač vsakdo. Od učitelja se pa zahteva dandanes, če hoče kaj veljati, da je nekak ,,univerzalni ženij". Po desetmesečnem napornem delu v šoli pridejo težko pričakovane počitnice, da se učitelj odpočije, okrepča in poživi duha. In tudi počitnice niora si učitelj iz- koriščati in sicer, da si nabira novih duš-nih zakladov za prihodnje leto in da si nekoliko razvedri duha. Kako pretolče učitelj pocitnice, je vsakoniur znano. Največ jih ostane doma. Drugi pa vzamejo potni les v roke in hajd med svet — navadno ,per pedes' tovariše sosede obiskavat. Tako potovanje je pa bolj krajevnega pomena, učitelj ne vidi toliko, kolikor bi lahko. Znano je pač vsakeinu slovenskemu učitelju, kako potovanje so napravili lansko leto česki učitelji. To je bilo pravo potovanje za nadaljne njih izobraževanje. Dragi tovariši! jednaka potovanja tudi lahko slovensko učiteljstvo osnuje, treba je le poguma in požrtvovalnosti. Od takih potovanj ima učitelj kaj koristi, na takih potovanjih si more razvedriti duha, razširiti znanje sebi in narodu v korist. Osnujmo si društvo, nekako društvo za uoiteljska izobraževalna potovanja. In sicer po mojem nemerodajnern zmislu, tako: Vsak učitelj, konnur je na srcu njegova na daljna izobrazba, naj bi pristopil temu društvu. Iz udov volil bi se potem odbor in sicer tako, da bi bil iz vsacega okraja jeden v odboru. To bi bil odbor v širjem ponienu. Iz tega širjega odbora bi se potem volil odbor treh mož, odbor v ožjem pomenu. Dolžnost vsacega uda bi bila sledeča: Vsak ud plačeval naj bi mesečno v blagajno tega društva gotovo vsoto. X teku 10 mesecev bi se nabrala lepa vsota v blagajni. Ta denar bi se poteni porabil deloma za vožnjo, delonia bi ga dobil ud, kateri bi se udeležil potovanja; oni ud pa, kateri bi ne hotel ali mogel potovati, iniel bi pa pravico denar nazaj zahtevati ali ga pa pustiti v blagajni za prihodnje potovanje. Vsak odbornik v širjeni pomenu iniel bi pa dolžnost skrbeti, da bi vsak ud v njegovem okraju redno plačeval mesečne doneske. Odbor v ožjein pomenu imel bi pa skrbeti ob času potovanja za cenejo vožnjo, ceneja prenočišča in sploh za vse, kar je treba za potovanje. Potovanja bi se potem lahko napravljala vsake pooitnice in sicer na razm; kraje, recitno jedno leto na Dunaj, drugo leto v Zagreb, Reko, Trst i. t d. In ko bi videla višja oblastva, kako hrepeni slovenski učitelj po nadaljni lastni izobrazbi, bodite prepričani tovariši, da bi darovala kak večji znesek društvu v porabo. Omenjani naj le slavni deželni odbor ali kak večji denarni zavod, rade volje bi dolocilo vsako leto neko vsoto društvu. Cenjeni tovariši! Uvažujte te vrstice, ne odlašajte na negotove čase stvari, ki hoče koristi učiteljsvu sploh. Naj še kak g. tovariš izrazi svoje mnenje o tej stvari, mogoče, da se slednjie vender oživi jednako društvo. Pokažimo svetu, da tudi slovenski učitelji brepenimo po popolnosti, da bodemo mogli reči: Malo nas je, a smo ljudje. J. š -a.