pnogledi umetnost kultura družba M. jf^ nt^as m štirinajstdnevnik 15. december 2010 letnik 1, št. 19/20 cena: 4,90 € PREŠERNA SMRT IN VSTAJENJE DOKTORJA PREŠERNA V verzih Andreja Rozmana in risbi Cirila Horjaka SLOVENCEM SO DALI FILM ŠELE KOMUNISTI Zgodovina slovenskega filma Zdenka Vrdlovca DIHAM, DA NE ZAIDE ZRAK Poezija Nika Grafenauerja Pisatelj Jani Virk in glasbenik Vlado Kreslin beseda Dušan Merc, Vojko Flegar, Mišo Renko, Rok Svetlič BRA—nje Mojca Kumerdej, Milan Jesih, Aleš Berger 9771855874009 QQQ darilne mike darilni papir darilni trakovi voščilnice nalepke darilne škatle POT, Ljubljana, d.o.o., Tacensfea cesta 29.1210 Ljubljana, tel.: Ol 5000 350. faks: Ol 5000 357. el. posta: inf0'izdelhi@p0t.si, www.pot.si DOM IN SVET 4-5 ZVON 6-19 ^ Peter Kolšek piše o letošnjem jubilantu Niku Grafenauerju, Matevž Kos pa o Prešernu v stripu Andreja Rozmana Roze in Cirila Horjaka Passion de Pressheren. Razstavo srednjeevropske gledališke arhitekture je obiskala Polona Balantič, ob izidu monografije Zgodovina slovenskega filma se je z njenim avtorjem Zdenkom Vrdlovcem pogovarjala Špela Barlič, Boštjan Tadel pa predstavlja ponovno odkrito pisateljico Mileno Mohorič, katere Zgodbe iz tridesetih let so končno prišle do knjižne objave. Alenka Puhar komentira Sojenice Jonathana Littella, Slavo Šerc pa se je podal v Berlin na razstavo Hitler in Nemci. Matjaž Brulc se je pogovarjal s fotogaleristom Dejanom Slugo, Vladimir P. Štefanec pozdravlja končno natisnjeno monografijo o Niku Kralju, Vesna Jurca Tadel pa ocenjuje Sovražnika ljudstva v Novi Gorici in Oliverja Twista v Slovenskem mladinskem gledališču. DIALOGI 20-21 Zakaj je zame pomembnejši kot kako Pogovor z letošnjim novomašnikom, frančiškanom Andrejem Pollakom ^ LITERATURA 22-25 Mojca Kumerdej: Božič s Hirošijem Milan Jesih: Tri pesmi Aleš Berger: Gostilne, ki jih ni več RAZGLEDI 26-27 Tomo Virk - Gilles Deleuze: Kritika in klinika Aleš Maver - Christopher Hitchens: Bog ni velik - kako religija vse zastrupi Vid Simoniti - Albert Camus: Proti neredu sveta: kritični spisi Katja Perat - Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni DIALOGI 28-30 ^ Iz oči v oči Jani Virk in Vlado Kreslin OBZORJA 31 Jana Pavlič piše o letošnji predstavi legendarne Ariane Mnouchkine Brodolomci z ladje Noro upanje KRITIKA 32-24 knjiga: Marjan Rožanc: Rdeči zajčki (Tina Vrščaj) knjiga: Blaž Lukan: Sentence o dihanju (Barbara Jurša) KINO: Draga, počakaj, sem na poti (Špela Barlič) oder: Roland Schimmelpfennig: Zlati zmaj (Katja Čičigoj) oder: Tennessee Williams: Mačka na vroči pločevinasti strehi (Vesna Jurca Tadel) oder: Biti svoj lastni prevod (Ksenija Zubkovič) oder: Georges Feydeau: Bumbar (Vesna Jurca Tadel) razstava: Jaša: The Lovest (Asta Vrečko) koncert: Operni zbori in arije (Aljoša Škorja) BESEDA 35-39 Dušan Merc: Konj naivnežev in kralj sholastikov Mišo Renko: Kako se je Nasa ustrelila v nogo in pri tem ranila znanost Vojko Flegar: Pravica vedeti ne bo vikiliksirana Rok Svetlič: Prvi in nadaljnji plebisciti Ženja Leiler: O (pre)obilju svobode SVETOVNA prestolnica KNJIGE WORLD BOOK CAPITAL LJUBLJANA 2010 pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 1, številka 19-20 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel urednica: Agata Tomažič likovni urednik: Ermin Mededovic tehnični urednik: Jožef Zver poslovna direktorica: Mojca Mededovic izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja naslovnica: Ermin Mededovic, foto Voranc Vogel naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 301 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Število natisnjenih izvodov 35.000 naročnine in reklamacije tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje aline.belinger@delo.si tel. (01) 4737 566 Pogledi izhajajo tudi kot priloga naslednjim časopisom v zamejstvu: Primorski dnevnik (dnevnik Slovencev v Italiji), Novice (slovenski tednik za Koroško) in Nedelja (list Krške škofije). Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. 9 Mestna občina Ljubljana republika Slovenija ministrstvo za Iculturo Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010. Meceni Pogledov so BTC, d. d., Cankarjev dom, Ceeref naložbe, d. o. o., Festival Ljubljana, Mercator, d. d. in SRC, d. o. o. Začetek prijateljstva v tržaškem Teatru Verdi izvirno leposlovje »Dober večer, dragi prijatelji Zlovenci,« je pozdravil tržaški župan Roberto Dipiazza več kot tisočglavo občinstvo v mestnem opernem gledališču Verdi, med katerimi so prevladovali prav ti - Slovenci, živeči med italijanskimi someščani, katerih ime so ti dolga leta izgovarjali ne samo z nerazumljivimi naglasom, temveč tudi in predvsem s prezirom. Gledališka predstava, ki se je začela po uvodnih nagovorih obeh županov, poleg Dipiazze je spregovoril še ljubljanski župan Zoran Jankovic, morebiti res ni bila vredna vznesenosti gledaliških kritikov, brez dvoma pa je navdušila gledalce in najbrž tudi človeka, po čigar doživljajih in pisanju je bila prirejena: Borisa Pahorja. Ko je 98-letni gospod po koncu dramatizirane pripovedi romana Nekropola (režiral je Boris Kobal), ki si pravzaprav bolj zasluži ime monodrama (če bi bili zares zlobni, pa bi ustrezalo tudi poimenovanje radijska igra), prišel na oder iz ene od lož opernega gledališča Verdi in je spregovoril najprej v italijanščini, nato pa še v slovenščini kot v enakopravnem jeziku in govorici dela Tržačanov, so se vsaj malo udejanjile besede iz pozdravnega nagovora Roberta Dipiazze, ki se je z odra poslovil s stavkom, da bo »po nocojšnjem večeru Trst še bolj evropsko mesto«. Prav tako je bila Nekropola, odigrana v italijanskem gledališču in v slovenskem jeziku, obliž na slovenstvo, v prejšnjem stoletju tolikanj zatirano in ranjeno - čeprav se je med predstavo, vsaj v parterju, le malo vratov stegovalo proti stropu, kamor so projicirali italijanske nadnapise. Karabinjerji, ki so v mrzlem zimskem večeru postavali pred vhodom v gledališče in okrog vogalov stavbe pri Velikem trgu (Piazza Unita), so tu zaradi vaših ministrov, je smeje se povedala gospa, ki je izdajala vstopnice, rezervirane v Ljubljani. Nekaj ur pred predstavo so razgnali demonstrante, ki so vzklikali fašistična gesla. Po predstavi pa se je na ploščad pred gledališčem usulo nekaj sto gledalcev, ki so jim aktivisti - tokrat druge provenience - v roke porivali letake s pozivom k udeležbi na prvojanuarskem pohodu miru in vabilu k vpisu na tečaje slovenščine. Scenarij, ki bi si ga Boris Pahor, v čigar spomin se je tako globoko vžgala podoba Narodnega doma, ki so ga leta 1920 požrli ognjeni zublji, najbrž še pred desetletjem težko zamislil. V ognju so, tako se je pisatelj spominjal v nagovoru, ki ga je namenil navdušenemu občinstvu, ko je za glavnim (in razen nemih statistov tako rekoč edinim igralcem) Pavlom Ravnohribom dokončno padla odrska zavesa, med fašizmom izginjale tudi slovenske knjige na grmadi pred Verdijevim spomenikom v Trstu. Nekako tako, kot so v dvajsetih letih 20. stoletja šoloobvezni otroci, ki jim je iz ust nepremišljeno zletelo kaj slovenskega, trepetali pred srdom fašističnih učiteljev v italijanskih šolah - tudi tega se je Boris Pahor, ki se v Ne-kropoli kot turist vrne v nekdanje taborišče, tam spominjal. K temu ga je spodbudilo srečanje s sojetnikom, italijansko govorečim prebivalcem mesta ob zalivu, ki mu je zatrjeval, da sta romanski in slovanski živelj od nekdaj živela v slogi. Le v uničenju se rodi prijateljstvo, je ob tem pomislil slovenski taboriščnik, eden v množici oslabljenih ptičev goličev v ze-brastih uniformah. Da, kriv sem, ker sem jedel vaše koščke kruha, a nekdo bi jih pač moral pojesti, se glavni lik brani pred prikaznimi umrlih tovarišev, kriv sem, ker sem točno predvidel, kdaj bo kateri odšel in si bom lahko postregel z njegovim koščkom kruha. Pahor je bil v delovnem taborišču Natzweiler-Struthof v bolnišnični baraki in v dramatiziranem odlomku Nekropole Boris Pahor je bilo med drugim slišati pisateljev očitek, zakaj so bili taboriščniki dvakrat kaznovani, po izpustitvi iz taborišča še s prezirom živih, ki so junaški sij prihranili za padle s strojnico v roki. Ana Frank je verovala v človeško dobroto, a vprašanje je, kako bo človeška družba organizirana, da bo ta dobrota prišla do izraza, je bil eden od pomislekov, ki jih je v Nekro-poli izrekel Pavle Ravnohrib. Posredovati mladim rodovom vedenje in spoznanja, ki jih bodo odvrnila od grozodejstev, kakršna so se zgodila med drugo vojno, je bilo tudi poslanstvo Nekropole na odrskih deskah Teatra Verdi. Mladi in manj mladi, Slovenci in Italijani, so dobro uro poslušali molče, če ne bi bilo zimskih viroz, ki so tu pa tam koga vzdražile do kašljanja, bi se tišino dalo rezati. Skoraj oprijemljiva in težka je bila tudi tesnoba, kakršno po navadi vzbudij o popisi taboriščnih grozovitosti in ki je zadrgnila grla in sedla v želodce najbrž večine poslušajočih v Teatru Verdi. Morda si je vredno zapomniti tudi datum: 4. december 2010. AGATA TOMAŽIČ Nemška kariera Marka Mandiča Pred kratkim je slovenske medije preplavila novica, da Marko Mandic, eden najprodornejših slovenskih igralcev, igra v novi nemški kriminalni seriji Im Angesicht des Verbrechens (Pred očmi zločina). Pri tem je človek nehote dobil občutek, da serija ni nič posebnega, sploh pa oznaka »kriminalna serija«, za povrh še nemška, nevarno spominja na Komisarja Rexa. Le kdo bi vedel, da njen režiser, Dominik Graf, velja za mojstra nemškega žanrskega filma, z nadaljevanko pa naj bi, po mnenju številnih nemških filmskih kritikov, okronal Igralec Marko Mandič je lani prejel nagrado Prešernovega sklada, letos pa nemško televizijsko nagrado za posebne dosežke. svojo kariero. Poleg tega dodajajo, da je oznaka nadaljevanka (ali celo serija) za Grafov izdelek ponižujoča, zato veliko raje uporabljajo izraz petstominutni film, razdeljen na deset delov. Tudi številke govorijo v prid trditvi, da je Grafov izdelek narejen za predvajanje v kinematografih in ne v obliki petkove televizijske serije: več kot 115 snemalnih dni na različnih lokacijah in 150 vlog sta prav gotovo številki, ki za navadno televizijsko serijo nista običajni. Graf je svoje delo, premierno predvajano na Berlinalu, poimenoval TV kino, osrednji kulturni časopisi pa so mu pritrjevali z oznakami v slogu napet kino na vašem televizorju, blagoslov za občinstvo in celo mejnik v nemški televizijski zgodovini. Za povrh je serija dobila več nagrad, med drugim pa je pet osrednjih igralcev, z Markom Mandicem vred, dobilo nemško televizijsko nagrado za posebne dosežke. Kljub navdušenju filmskih poznavalcev in napeti zgodbi o boju med policijo in rusko mafijo pa Grafovo delo ni bilo deležno takšne gledanosti, kot so jo pričakovali. V nemškem tedniku Die Zeit so zastavili vprašanj e, zakaj j e bila gledanost tako majhna. Eden izmed mogočih odgovorov je vsekakor, da smo navajeni serij, v katerih se v pol ure zgodi vse, od umora do razkritja zločinca. Le kdo bi čakal petsto minut, da se mu razkrije konec? Kako močno so bili nad nizko gledanostjo razočarani pri ARD (združenju nemških nacionalnih televizijskih programov) oziroma na nemškem prvem programu (Das Erste), je postalo jasno, ko so zadnje tri dele predvajali v enem petkovem večeru in si tako sprostili dva prihajajoča petka. To je režiserja Dominika Grafa, ki se mu zdijo kvote sicer le ideologija, ki ne pove ničesar o pomenu in prihodnosti določenega programa, posebej razjezilo. S skupnim predvajanjem naj bi namreč delno uničili dramaturgijo, za povrh pa se je konec napete zgodbe odvil ob enih zjutraj in ga zaradi pozne ure marsikdo ni dočakal. Nezanemarljiva dva milijona gledalcev, ki sta bila ob filmski užitek, pa se vsaj delno lahko potolažita z gledanjem nadaljevanke na spletni strani televizijske hiše www.daserste.de/imangesi-chtdesverbrechnes/. Zaradi prizorov, ki niso primerni za mladino, pa je nadaljevanka tudi na spletu dostopna samo ponoči. M. G. R. Niko Grafenauer: Diham, da ne zaide zrak. Zbrane in nove pesmi Študentska založba, Ljubljana 2010, 569 str., 48 € Drago Jančar: To noč sem jo videl Modrijan, Ljubljana 2010, 192 str., 17,30 € Lado Kralj: Kosec koso brusi Študentska založba, Ljubljana 2010, 153 str., 24 € Feri Lainšček: Sprehajališča za vračanje. Roman v verzih Nova revija, Ljubljana 2010, 197 str., 24 € Vesna Lemaič: Odlagališče Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 206 str., 19,95 € Miha Mazzini: Duhovi Založba Goga, Novo mesto 2010, 126 str., 24,90 € Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let Študentska založba, Ljubljana 2010, 195 str., 24 € Andrej Rozman Roza, Ciril Horjak: Passion de Pressheren KUD France Prešeren Trnovo. Ljubljana 2010, 107 str., 3 € Marjan Strojan: Vreme, kamni, krave LUD Literatura, Ljubljana 2010, 65 str., 14,90 € Vladimir P. Štefanec: Odličen dan za atentat Mladinska knjiga, Ljubljana 2010, 231 str., 24,94 € Vlado Žabot: Ljudstvo lunja Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 406 str., 32,96 € prevodno leposlovje Italo Calvino: Baron na drevesu Študentska založba, Ljubljana 2010, 135 str., 27, 00 € Billy Collins: Kidanje snega z Budo Mladinska knjiga, Ljubljana 2010, 131 str., 22,95 € Gustave Flaubert: Slovar splošno priznanih resnic Modrijan, Ljubljana 2010, 135 str., 13,20 € Eduardo Galeano: Knjiga objemov Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 292 str., 22,95 € Daniel Kehlmann: Slava: roman v devetih zgodbah Študentska založba, Ljubljana 2010, 115 str., 18 € Javier Marias: Tvoj obraz jutri. Strup in senca in slovo Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 750 str., 37,69 € Herta Müller: Zaziban dih Študentska založba, Ljubljana 2010, 209 str., 3 € Les Murray: Led sredi poletja Študentska založba, Ljubljana 2010, 189 str., 18 € Salman Rushdie: Tla pod njenimi nogami Modrijan, Ljubljana 2009, 752 str., 44,90 € Stendhal: Življenje Henryja Brularda Študentska založba, Ljubljana 2010, 541 str., 18 € Dubravka Ugrešič: Jaga baba je znesla jajce Založba V. B. Z., Ljubljana 2010, 257 str., 22,90 € Michal Viewegh: Učna ura ustvarjalnega pisanja Študentska založba, Ljubljana 2010, 83 str., 3 € Marguerite Yourcenar: Severni arhivi Študentska založba, Ljubljana 2010, 359 str., 29 € izvirno družboslovje in humanistika Vasja Badalič: Za 100 evrov na mesec Založba Krtina, Ljubljana 2010, 259 str., 22 € Andrej Blatnik: Pisanje kratke zgodbe. Od prvopisa do natisa LUD Literatura, Ljubljana 2010, 178 str., 25 € pogledi 15. decembra 2010 DOM IN SVET 5 Igor Grdina: Svetovna vojna ob Soči I. Evropski zaplet Študentska založba, Ljubljana 2010, 145 str., 15 € Andrej Hrausky, Janez Koželj: Maks Fabiani - Dunaj, Ljubljana, Trst Fotografije Miran Kambič, Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 191 str., 49,96 € Tine Hribar: Ena je groza Študentska založba, Ljubljana 2010, 438 str., 32 € Janko Kos: Svetovni roman LUD Literatura, Ljubljana 2009, 671 str., 45 € Igor Omerza: Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584 Založba Karantanija, Ljubljana 2010, 594 str., 39 € Andrej Rahten: Izidor Cankar. Diplomat dveh Jugoslavij CEP in ZRC SAZU, Ljubljana 2009, 420 str., 40 € Ljubo Sirc: Brezpotja socializma Slovenska matica, Ljubljana 2010, 365 str., 29 € Zdenko Vrdlovec: Zgodovina slovenskega filma Didakta, Ljubljana 2010, 336 str., 39,90 € Slavoj Žižek: Začeti od začetka - čitanka Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 205 str., 3 € prevodno družboslovje in humanistika Andre Bazin: Kaj je film? Društvo za oživljanje filmske kulture Kino!, Ljubljana 2010, 519 str., 20 € Albert Camus: Proti neredu sveta: kritični spisi Mladinska knjiga, Ljubljana 2010, 214 str., 24,94 € Giorgio Colli: Rojstvo filozofije KUD Logos, Ljubljana 2010, 199 str., 19 € Mike Davis: Planet slumov Založba *cf, Ljubljana 2009, 349 str., 25 € Gilles Deleuze: Kritika in klinika Študentska založba, Ljubljana 2010, 244 str., 25 € Knjige leta 2010* Erasmus Desiderius (Erazem Rotterdamski): Hvalnica norosti / Tožba miru / O svobodni volji Studia humanitatis, Ljubljana 2010, 602 str., 30 € Emilio Gentile: Fašizem. Zgodovina in interpretacije Modrijan, Ljubljana 2010, 296 str., 25,10 € Jacques Le Goff: Nastanek vic Studia humanitatis, Ljubljana 2009, 602 str., 30 € George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu Študentska založba, Ljubljana 2010, 258 str., 28 € Rüdiger Safranski: Mojster iz Nemčije Študentska založba, Ljubljana 2010, 518 str., 34 € Rüdiger Safranski: Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja LUD Literatura, Ljubljana 2010, 319 str., 24 € Adam Smith: Bogastvo narodov Studia humanitatis, Ljubljana 2010, 704 str., 30 € Kristin Thompson, David Bordwell: Svetovna zgodovina filma UMco in Slovenska kinoteka, Ljubljana 2009, 730 str., 59,90 € Paul Veyne: Kako je naš svet postal krščanski Modrijan, Ljubljana 2010, 176 str., 23,70 €. * Izbor knjig, ki si sledijo po abecednem vrstnem redu avtorjev, vsebuje tudi nekatere knjige z letnico 2009, ki pa so dejansko izšle šele v letu 2010. Prav tako na njem seveda še ni knjig z letnico 2010, ki bodo izšle v tem ali naslednjih mesecih. V politiko gredo tisti narcisoidni z voljo do slave in iščejo pohvale, tisti z voljo do moči, tisti z voljo do denarja, idealisti s kakim mesijanskim poslanstvom in končno tudi taki, ki ne znajo delati nič drugega. žiga Turk v Sobotni prilogi o tipičnih lastnostili slovenslprekleta pička,< samo mu je - še žalost mu ne odzdravi -, zgolj gnusov krempelj ga po srcu praska. GOSTILNE, KI HH NI VEČ Ne vem, zakaj mi spomin tolikokrat potiplje za krčmami, ki jih ni več, pa sem v njih kdaj rad posta ali posedel. Da bi podoživel trenutke (no da, dostikrat debele ure!), ki sem jih tam prebil? Ker rad šarim po možganskih vijugah, priklicujoč podobe (okuse, vonje) daljnih dni? Da se povrnem med ljube mi obraze, ki mi vse bolj bledijo pred današnjimi očmi, saj so se porazgubili bogve kod? Iz preproste, žlahtne (in malo pootročje) nostalgije? A to so vprašanja, ki se zastavijo vsakič, ko začnemo brkljati po gredicah minulosti, in odgovor je zmerom enako nejasen in negotov. ALES BERGER Starih lokalov, ki jih ni več, a jih še (približno) pomnim, hitro naštejem vsaj za tri ducate. Ampak potem? Kako naj jih razvrstim, pregledam? Po abecedi najbrž ne, to bi bilo rahlo birokratsko. Po kronologiji, kot sem prvič vstopil kam? Po gostoti časa, ki sem ga prebil v vsakem od njih? Glede na pomembnosti, ki so se mi zgodile tu ali tam? Vsako merilo je pravo, a v svoji popolni subjektivnosti neustrezno; kako naj vem, da sem bil dolgo nekje, če se od tam marsičesa ne spomnim, in kaj je bilo za koga pomembno kdaj? Še najzanesljiveje bo, če nekdanje lokale poskusim razdeliti v tri, kolikor toliko nadosebne kategorije. Pri tem se omejujem na Ljubljano, kjer sem najdlje in v tem pogledu najintenzivneje živel, čeprav se tudi iz drugih krajev v domovini in tujini oglaša ne en tovrsten primer. V prvi skupini so krčme, za katerimi ni več sledi, saj so izginile stavbe, v katerih so stale. Zdaj le še komajda brlijo v spominu, ko pa se je tudi okoliš, katerega del so bile, popolnoma spremenil, zabrisal nekdanje konture, spremenil topografijo in identiteto. V precej prejšnjih časih (v katerih še nisem sodeloval) se jih je nekaj izmaknilo pozabi ob pomoči fotografije, saj je imel razglednico s svojo krčmo skoraj vsak boljši oštir, a tiste, na katere mislim in sem v njih kdaj zašel, niso pustile za sabo, kolikor vem, tovrstnega materialnega dokaza. Gostilno Češnovar so podrli, ko so gradili novi Karlovški most, enako usodo je doživel nekdanji Činkole na Poljanski cesti, da Šumija, ki je kar pretirano razvpit, niti ne jemljem dosti v mar. Če se ne motim, je na Kolodvorski ulici obratoval bife Istra, in zdaj tam stojijo bloki s številnimi novimi lokali. Najbolj ljuba (in obiskovana) iz te kategorije pa mi v zavesti ostaja gostilna Kačič za Bežigradom, v kateri sem pomladi leta 1965 s sošolci opravljal vzporedno maturo; imela je prostran vrt pod visokimi kostanji in prizadevno postarno stre-žajko, ki si je od našega omizja hode polglasno ponavljala naročilo, da ji do točilnega pulta ne bi ušlo iz glave. In ji ni bilo pretežko vrniti se po večkrat, saj je vseeno zmeraj kaj pozabila. S tistega vrta je celo preživelo nekaj črno-belih fotografij nasmejane mladostne druščine s polnimi vrčki v rokah; bogve, ali ni bil Kačič krčma, kjer sem se prvič naužil piva rahlo čez rob? - To so bile čvrste stavbe, ki jih je pometel piš urbanega razvoja, a porodile so se tudi muhe eno-, dvoletnice, nekaj med kioskom in barako, in veselo obratovale sezono, dve; v eni takšnih, v prikupni lopi na koncu ulice Livada in tik nad strugo Ljubljanice sva z B. 13. 7. 1985 ob pivu poslušala radio pozno v noč. Kako vem, da je bilo ravno takrat? Ker je bil tisti dan ves čas na programu Bob Geldolf in njegov Live Aid. V drugo skupino sodijo lokali, ki so popolnoma spremenili namembnost; še stojijo, prezidani in preurejeni, a njihovo nekdanjo dejavnost pomni zmeraj manj ljudi. Takšen primer imam kar takoj čez cesto, kjer stanujem: v že malo okrušeni stavbi je svoj čas domovala gostilna Stadion, znotraj, kolikor se spominjam, precej nemarna, a s čudovitim vrtom; nekega pomladnega dne pred več kot petindvajsetimi leti sem pod košatimi drevesi v mili družbi preživel nemalo toplih ur. Zdaj je tam že mnogo let lepo urejena prodajalna očal, drevje se je umaknilo parkirišču, stavba je dobila lep nov oplesk. Bolj znana sta verjetno primera iz središča mesta, nekdanja Emona in Daj-dam; v zadnjem, nekdanji postojanki stoječih malic, hitrih kosil in politih šankov, se je zvrstilo kar nekaj trgovin s tekstilom in so se pravzaprav kar zamenjevale; ko sem še redno hodil tam mimo, sem jim napovedoval »rok trajanja«, ki je bil zmeraj krajši, in trgovske logike, ki zvabi zmerom nove na kraj, kjer si je nekdo pred njimi že polomil zobe, nikakor ne razumem. Mogoče pa je kaj drugega vmes ... No, Daj-dam ni bil nikoli kraj, kjer bi se zadrževal dlje časa ali bi se mi v njem kaj omembe vrednega zgodilo, čeprav sem v njem kar pogosto pomalical kakšno »jajce z majonezo« ali »rolšunko« ali kaj drugega, kar se je - za tiste čase razmeroma okusno - ponujalo z zastekljenih polic. Čisto drugače pa je bilo z Emono, ki je sicer doživela nekaj notranjih preureditev, a je Nekdanja postojanka stoječih malic, hitrih kosil in politih šankov Daj-dam v središču Ljubljane je danes prodajalna s tekstilom. Takole pa jo je 1. januarja 1962 videl takratni fotograf Dela Leon Dolinšek, lani preminuli mojster reportažne in gledališke fotografije. Lokali seveda spreminjajo podobo, a razlika se kaže v vsebini in namenu tega početja. Nekaj redkih je, ki sledijo tradiciji in jo ohranjajo, tudi če se predrugačijo in delno posodobijo. Med njimi je tudi ljubljanska gostilna Šestica, na posnetku iz leta 1982. njen »duh« (v vsakem pomenu besede) ostal vsa leta enak. Bili so časi, ko je bilo treba, kadar si vstopil, odriniti težko temnordečo zaveso; z leve je zadišalo po čevapčičih, ki so cvrčali na razgreti kovinski plošči, na desni je bila blagajna, kjer si vplačal naročilo in ga potem prevzel na pristojnem kraju, po vsem lokalu pa so čakale visoke mizice, nekakšni pulti, kamor si odložil svoj obrok. (Ob eni takšnih smo se štirje nekdanji sošolci domenili, da bomo redno igrali tarok, in to zdaj počnemo že več kot trideset let.) Klientela je bila pestra, a ne ekscesoidna; nemara ji je bilo skupno predvsem to, da ni bilo nikjer videti kravate, in za kakšen dinar pomoči si bil od koga kar hitro povprašan. Kakšno poletje je na ozkem pločniku pred lokalom stalo par miz, v dobesedno čistem centru mesta, nasproti Pošte, Name in hotela Slon, in za eno njih sem pod konec šestdesetih prvič v življenju videl in okusil litrski maseljc piva. Tudi noter so se potem razširile mize, mislim, da v dodatno sobo na levo, kjer so stregli še kosila, a prava Emona je ostal tisti veliki, ves čas mračni in zasmrajeni prostor in v njem visoki pulti kot kolišča sredi meglenega barja. Je kdo od pišočih sodobnikov, ki so hodili tja, zapustil o Emoni kakšno zabeležbo? Zaslužila bi si jo s svojo odbija- jočo privlačnostjo, s svojim socrealističnim šarmom ... Potem so tisti prostor krepko preuredili in tja se je vselila prva prodajalna hitre hrane v Ljubljani, a kaj kmalu odmrla, in zdaj tudi tam prodajajo različna oblačila. - Med lokale, ki so zamenjali smisel svojega obstoja, sodita tudi Klub Cankarjevega doma, kjer je bilo v osemdesetih letih v najvišjem nadstropju stavbe živahno gostišče, privlačno predvsem v večernih urah in dostopno (po zaslugi tedanjega upravnika Janeza Kr.) tudi samo žejnim in družabnosti željnim grlom, brez sitno obveznega naročanja hrane, in Dramski klub ali kako se je reklo prostorom v podpritličju osrednjega slovenskega gledališča, ki pa so bili zaradi snobistične strežbe, klientele in vsakršne navlake manj privlačni, resnično le izhod v sili ob pozni uri. Čisto nekaj drugega je bil Klub Nove revije na Cankarjevi cesti; nastal je leta 1994 v prostorih uredništva in zasilnega skladišča revije in bil potem več kot desetletje kraj visoke kulture in dolgotrajnih družabnosti, ne samo veseljaškega kova. Še pomnim nalezljivo vedrino in nepresahljivi humor, s katerima nas je neke noči zasipala Mila Kačič, in tudi slišim še Nedeljko Pirjevec, kako s čutnim altom intonira partizanske pesmi in jih potem poje tako lepo, da nam je nerodno pritegniti. Tudi Danetov sugestivni molk mi še kdaj zazveni v ušesih..., a nič manj kakšen vrišč, prereka ali krohot, ki so, če so se razlegali znad mizic na dvorišču Kluba in odmevali od visokih hiš okrog, močno vznemirjali tamkajšnje stanovalce. O Klubu Nove revije (ki se je leta 2007 spet prelevil nazaj v uredništvo in pisarne) bi bilo treba sestaviti zbornik, za katerega bi spominske prispevke napisali številni njegovi (stalni) gosti; za zdaj obstaja, kolikor vem, samo imenitna pesem Milčka Komelja Večerni spomin na Klub Nove revije, ki opeva atmosfero in stalne goste v njem. -Z drugega konca mesta, s Privoza, se oglaša daven spomin na Urško, kar čedno restavracijo za tisti čas, kjer so stregli - menda v narodnih nošah - učenci Gostinske šole, a se je kljub visokemu protokolu dala naročiti samo pijačka za mlad, od poznojesenskega sprehajanja prezebel par. Zdaj je tam Aula Cervantes, lep in svetel španski kulturni center, a nobene sangrie naokrog. - Morda je v tej zvezi primerno omeniti še Štajerski hram na Wolfovi ulici; sredi osemdesetih se je porodil iz slaščičarne Zvezda in se čez kakšnih petnajst let vanjo povrnil, vmes pa smo ga precej obiskovali in se mastili z juho iz svinjskih parkeljcev, zalito s temnim pivom. Tudi redakcijska seja Nove revije se je s Kongresnega trga kajkrat preselila tja, in prijatelj Drago je tedaj priznaval Ljubljani višjo stopnjo demokratičnosti kot svojemu rojstnemu Mariboru, v katerem, kot je zatrjeval, si tisti hip ne predstavlja kakšnega »ljubljanskega« ali »kranjskega« hrama. Tu bo najbrž treba narediti podskupino. Kam namreč sicer z lokali, ki ne obratujejo več, hkrati pa niso prevzeli nobene nove naloge in kar stojijo, prazni, neizkoriščeni, nekateri še s starimi izveski na pročelju? Takšen je na primer nekdanji bife Komuna, Bife Komuna je dokončno odslužil, ko se je zaprla kinematografska dvorana pod njim, a je doživljal slikovite čase, ko so za dolgim šankom postajali uredniki in sodelavci Mladinske knjige in novinarji Dela, ki je tedaj še imelo prostore na Tomšičevi. Pred predstavami pa se je tam seveda trlo gledalcev, tako tudi 1. januarja 1981, ko je nastala ta fotografija. Gostilna Kolovrat nasproti ljubljanske Stolnice je, tako kot sosednji Sokol, kar dolgo ohranjala penatski spomin, preden se je vdala modi picerij. Značilen za dogajanje v njej pa je bil tudi napis na stropnem oboku: Vinska trta nima grla, da bi sama vince žrla. ki je dokončno odslužil, ko se je zaprla kinematografska dvorana pod njim, a je doživljal slikovite čase, ko smo za dolgim šankom postajali uredniki in sodelavci Mladinske knjige in novinarji Dela, ki je tedaj še imelo prostore na Tomšičevi. V Komuni so bile kar naprej težave s straniščem, saj se ni moglo odteščati v prostorih kina, ki so najbrž sodili v drug TOZD, se pravi: pod drugega upravitelja, in zato nekaj časa niso stregli piva, češ da je po njem tovrstna nuja prepogosta. No, potlej so uredili svoj WC »čez pasažo pa po stopnicah navzdol« in tudi nad ponudbo se ni bilo pritoževati: ko sva si z Milanom J. nekoč poželela konjaka, so nama postregli z zelo dobrim in na izbran način. - Nedaleč Bifeja Delavski dom že dolgo ni več. Detajl iz njegove notranjosti, ohranjen na fotografiji iz leta 1983, pa je precej značilen za bifejski »dekor« tistega časa. od Komune životarijo preostanki nekdanjega Ria, in predvsem je zaprt in opuščen njegov prekrasni vrt, kjer je bila ob poletnih dneh rezervna lokacija urednikov Mladinske knjige, pa tudi kakšen zgodovinski sestanek »novorevijašev« se je zgodil tam. Ni prav, da je v središču mesta propadla takšna zelena oaza, in zaradi nje ga uvrščam v podskupino nemih pomnikov nekdanjih razburkanih dni. - Kaj se je, če ostanem v centru, zgodilo z Unionsko kletjo, z Rožcami, znanimi še iz Cankarjevih časov, kjer je bilo svoje dni prijetno večerno zatočišče? Kako vesel si bil, ko si na samotnem obhodu prišel dol po stopnicah in v kateri od lož zagledal prijateljsko druščino, ki si se je nadejal tam! Prazna zeva kavarna Evropa, svoje čase ena redkih, odprtih čez deseto zvečer in le zato sem pa tja obiskana, in opustela stoji nekdanja gostilna Planica (sosedovala je s Kasarno Ljube Šer-cera), kjer sem sestavljal maturitetni govor ob predaji (ali prevzemu) ključa. Kasneje je nekaj časa delovala pod imenom Dva fazana, a je bila njena poštirkana notranjost precej odbijajoča. - In še en primer iz moje bežigrajske soseščine: gostilna Fortuna na Vodovodni cesti, s starosvetnimi mizami in zavesami v veliki gostinski sobi, kjer je pozimi gorelo v peči, z zanikrnim šankom in umazanim straniščem, a tudi s čudovitim vrtom in nekdanjim baliniščem ob njem. Ko sva z Ludwigom H. pripravljala Kosovelovo spominsko knjigo, sem ga z veseljem povabil tja, saj je njeno ime korespondiralo z njegovim »Feliksom«, in res sva v njej prebila kar dosti zagretih, tudi razposajeno dovtipnih ur. A vsakokrat, ko sva prišla, je bilo v zraku čutiti več zadregaste nejevolje: postrežba je postajala počasna in vse manj priljudna, kozarci obškrnjeni in pijače mlačne. Januarja 2005 sva bila z Ludwigom zadnjikrat domenjena tam; pričakala so naju zaprta vrata in obvestilo »prenehali smo z obratovanjem«; Fortuna je učakala nesrečni konec, ki se je zlovešče napovedoval; in čeprav ni, da bi človek za vsako gostilno žaloval, sva začutila, da se je za vselej odluščil droben krhelj časa, v katerem nama je bilo lepo. In res ne pomnim lokala, kjer bi se potem tako židano imela (pač: eden je bil v Gorici in je prav tako že za zmerom zaprl vrata), pa poslej raje ob kupici modrujeva kar pri meni doma. - Sem najbrž sodi še Jazz club Gajo, junija leta 2010 v sumljivi naglici izseljen z Beethovnove 8, a spomin nanj je še premočan, da bi ga zaobjel v le v stavek ali dva, in se ga bom poskušal spomniti posebej. Lokali seveda spreminjajo podobo, a razlika se kaže v vsebini in namenu tega početja. Nekaj redkih je, ki sledijo tradiciji in jo ohranjajo, tudi če se predrugačijo in delno posodobijo (takšni sta že desetletja ljubi mi Šestica in Pod lipo), v drugih (včasih pod starim, drugič pod novim imenom) sicer še poteka gostinska dejavnost, a sta se drastično spremenili njihova notranjost in ponudba in najbrž se je zamenjala tudi klientela. Kar nekaj znamenitih krčem je do neprepoznavnosti spremenilo svoj videz in se pravzaprav po nemarnosti dičijo s svoj čas slovečim izveskom, do katerega jim pač ni mar; kdor ne verjame, naj v bližini Narodne in univerzitetne knjižnice pogleda, kaj se je zgodilo Pri Mraku ali Pod skalco, pa se bo na svoje oči prepričal. Zlasti prvi je bil trdno oporišče študentovskih dni in privlačen za vse rodove: ko smo kolegi izza bučnega omizja metali trdo kuhana jajca v hrumeči ventilator, so v sosednji sobi moževali člani stalnega omizja dr. Stele, dr. Grad in šahovski velemojster Pirc, ki smo jih upravičeno gledali kot veterane „ Teh lokalov v zdajšnji obliki pač ne bom popisoval, saj sem bil redko v njih, odkar so se prenovili, in praviloma sem odhajal čemerne volje, pa čeprav nimam pravice tožiti nad njihovimi metamorfo-zami, ki so jih prinesla hitra in podjetna leta. Te preobrazbe pričevalcu iz nekdanjih dni načeloma ne morejo biti pogodu, saj so vedoma zasnovane v opreki z značilnostmi preteklosti, z lastnostmi nekdanjega lokala (saj so se vendar renovirali!) in nikakor ne pledirajo za tem, da bi jih hvalil ali se celo v njih dobro počutil gost iz »včerajšnjega sveta«. Torej ne zavijem noter, a včasih se le spomnim bivših časov, kadar me zanese mimo: polnočnih golažev in svežih žemelj v Emonski kleti, postajanj v Medexu nasproti (ki bi se mu zelo prilegla oznaka »akvarij«, kakršno si je v Rodnem mestu za gostilne izmislil Juš Kozak), Čarlija na Petkovškovem nabrežju in njegove časopisno-radijske »redakcije«, pa seveda Kolovrata čez reko, kjer so še razmeroma dolgo negovali penatski spomin, potem pa je čez noč tam izbruhnila picerija _ Tudi mimo nekdanje Pavle na Starem trgu ne grem ravnodušno; kar nekajkrat sem se pridružil »sestankom«, ki jih je tam redno prirejala založba Partizanska knjiga, ali kako drugače zavil v tisti domačnostni, ravno prav predmestni lokal. Kaj se je zgodilo z Amerikancem nasproti cerkve svetega Florijana, ne vem in me niti dosti ne zanima, pač pa se, kadar se še napotim tja, skušam domisliti, koliko lokalov na tej in oni strani Gradaščice je privzelo in potem opustilo naziv Trnovski zvon „ Zanesljivo vem, da sem navedel le del lokalov, ki bi se lahko zapisali v moje zasilne kategorije. Za to je najbrž več razlogov: med prvimi smem omeniti svojo razmeroma skromno vztrajnost, ki mi ni omogočala, da bi večkrat in pobliže spoznaval krčme v oddaljenih ljubljanskih predmestjih, na priliko v Dravljah, na Rudniku, daljnem Viču ali še kje. Saj mi je še kar kakšna poblisnila v spominu, ko sem se jih poskušal domisliti čim več, a sem jo po premisleku izpustil, saj nisem začutil emocionalnega vzgiba, ki bi ji odprl pot med te vrstice, ki morajo, kljub hladnemu evidentiranju, ohraniti kriterij okusa in srca „ Enako gotovo je, da sem marsikatero pozabil; na takšne me bodo morda opozorili vrstniki, nekdanji pivski tovariši, če jim bom dal sestavek v branje, a sem se zarekel, da ga potem, kljub morebitnim pomembnim najdbam s tega področja, ne bom dopolnjeval. Naj ostane takšen, kot se mi je zapisal po že skoraj polstoletnem obiskovanju krčem, ko je spominov toliko, da jih je že vsak dan manj ... , in naj ga razširjajo drugi, če jih imajo prav takšno ali še bolj polno malho. ■ filozofija »literatura je zdravje« TOMO ViRK GiLLES DELEUZE: Kritika in klinika. Prevod Suzana Koncut, spremna beseda Rok Benčin. Študentska založba, zbirka Koda. Ljubljana 2010, 244 str. 25 € ^uj jezik ne more biti izdolben v samem jeziku, ne da bi se celotna govorica tudi sama zamajala, ne da bi jo potegnilo k neki meji, nekemu zunaj ali hrbtni strani, sestavljeni iz Videnj in Slišanj, ki niso več iz nobenega jezika. Ta videnja niso fantazme, ampak prave Ideje, ki jih pisatelj vidi in sliši v presledkih govorice, v razmakih govorice. To niso prekinitve procesa, ampak postanki, ki so njegov del, kakor večnost, ki se lahko razkrije le v postajanju, pokrajina, ki se pokaže le v gibanju. Niso zunaj govorice, so njen zunaj. Pisatelj kot videc in slišec, cilj literature: prav prehod življenja skozi govorico tvori Ideje „ Če upoštevamo te kriterije, vidimo, da je med tistimi, ki delajo knjige z literarnimi ambicijami, celo pri norcih zelo malo takih, ki bi se lahko imenovali pisatelji.« Tudi če polistamo po spisih tistih filozofov preteklega stoletja, ki so literaturo nadvse cenili ali jo morda - včasih kavalirsko, spet drugič bržkone povsem iskreno - postavljali celo nad filozofijo, bomo težko našli literaturi bolj naklonjene, predvsem pa za sodobnega, »težke metafizike« včasih že nekoliko naveličanega bralca bolj simpatične in prilegajoče se besede kot v gornjih Deleuzovih povedih. Literatura je po njegovem na poseben način avtonomna (Deleuze se tu navezuje na tradicijo modernizma in tudi številni njegovi literarni primeri prihajajo od tod). Ni dajanje oblike doživetju - tako je denimo menil Dilthey -, temveč nenehno nastajanje, postajanje. Cilj tega postajanja oziroma nastajanja ni mimezis, reprezentacija, temveč »najskrajnejša singularnost«. »Literarne mojstrovine vedno tvorijo nekakšen tuj jezik v jeziku, v katerem so napisane,« piše Deleuze ob Melvillovem Bartlebyju, morda temeljni literarni referenci filozofije na prelomu 20. stoletja v 21., in velik pisatelj je zato tujec v svojem lastnem jeziku. Vanj vrezuje neki nov jezik. Literatura pravzaprav pomanjšinja večinski jezik in ustvarja svoj lastni zunaj-jezika oziroma zunaj-govorice, tako da nam posreduje »nejezi-kovna videnja in slišanja, ki pa jih omogoča samo govorica«. Literarno pisanje tako sicer ima svojega naslovnika; a to ni več klasični Bralec-Interpret-Hermenevt, temveč - »tisto ljudstvo, ki manjka«. Ki vselej manjka, bi lahko dopolnili. Kajti literatura nima končnega naslovnika, Cilja, Smisla, Razuma: »literatura je delirij«. - Smo se približali Freudu? Nikakor. (Od soavtor-ja Anti-Ojdipa bi kaj takega tudi težko pričakovali.) To je delirij, ki predvsem omogoča zdravje. Pisatelj »ni bolnik, ampak prej zdravnik, zdravnik samega sebe in sveta«. Tudi literarni lik ni bolnik, celo tedaj ne, kadar bi za nedeleuzovsko kliniko to gotovo bil, na primer Bartleby, ki pa po Deleuzu »ni bolnik, ampak zdravnik obolele Amerike«. Končna diagnoza, ki jo postavlja Deleuzova klinika, je vsekakor taka: »Literatura je zdravje«. Deleuzova »poetika«, izražena zlasti v eseju »Literatura in življenje«, je izjemno prikupna in - kljub delirantnemu jeziku, ki ga uporablja tudi sam - razmeroma jasna. (V njej razbiramo številne sledove francoskega filozofskega ali esejističnega diskurza o literaturi; razveselimo se formulacij, ki nas spomnijo na »dobre stare znance«, na primer na Barthesa, Derridaja, Foucaulta, Blanchota, Geneta...). Vprašanje je le, kako jo prevesti v prakso pristopa k literarnim besedilom. Zdi se, da pri branju literarnih del Deleuze ne sledi togo svojim »programskim metodološkim vodilom« (čeprav bi obenem težko rekli, da skrene Bcian ^^^ film in televizjjo Revija za euze resda ne pozna »metode« kot šablone. Pa vendar tudi zan velja, da jezik, ki ga uporablja, zaznamuje prostor, ki ga kartografira. to so meje iterarnih svetov, ki ih razgrinja pred bralca, ujete v meje ezika, ki ga sam uporablja. ^ Dvojna zimska številka že v prodaji! več na www.ekran.si kam drugam - protislovje, bo kdo dejal; morda, vendar povsem deleuzovsko). Najmanj dve okoliščini sta, ne nepovezani, ki to preprečujeta. Prvič, vsako delo je po Deleuzu singularno. In drugič: smisel je nekaj, kar se ustvarja sproti, med »obdelavo« literarnega dela, in zato tok te »obdelave« vodi v nepredvidljive smeri ter nikakor ne ostaja v mejah vnaprej začrtanega kalupa, naj bo ta še tako ohlapen. Morda je tudi ta notranja prepreka, ta nemožnost - ki pa ne naznanja nujno pomanjkljivosti; bolj smo ji pravični, če govorimo o doslednosti - razlog, da Kritika in klinika ne prinaša zares (zgolj) »spisov o literaturi«, čeprav je literatura v večini spisov tako ali drugače navzoča. (O tem in o Deleuzovi misli nasploh v odlični spremni študiji več kot kompetentno in z občutkom razpravlja Rok Benčin.) Deleuzova misel se raje svobodno giblje po raznovrstnih prostorih in opozarja na razne, dotlej še ne opažene povezave in razmerja. V tem gibanju literatura in filozofija pogosto prečita druga drugo, to pa na način, ki bi ga verjetno brez zadržkov lahko označili kot »deleuzovski«. Deleuze se namreč obravnavani »zadevi« (avtorju, knjigi, problemu) ne približuje od zunaj z že pripravljenim orodjem vednosti (čeprav ni dvoma, da ga ima) ali kalupom metode (čeprav bi se jo iz njegovega opusa nemara dalo abstrahi-rati; shizoanaliza, uporabljena tudi na Kafki, bi bil mogoč primer), ampak skuša razvijati tok svojega jezika, postajanje-smisla, iz zadeve same, ali morda natančneje (to namreč vendarle zveni nekoliko preveč hermenevtično): z njenega površja (in ne iz skritih globin). Tu se potem nemara pokaže »meja« - ne kot znamenje nemožnosti, prej kot označba ozemlja, teritorija - Deleuzovega diskurza o literaturi. Deleuze resda ne pozna »metode« De euze resda ne kot šablone, ki bi jo preprosto postavljal na različna besedila. Pa vendar tudi zanj še vedno velja, da jezik, ki ga uporablja, zaznamuje prostor, ki ga kartografira. Formulirano v duhu hermenevtične tradicije: jezik je tudi pri njem svetovni nazor; oblikuje podobe sveta, ki ga skozenj formulira. Deleuzovo pisanje o literaturi je odločilno določeno z njegovim prepoznavnim slogom mišljenja, za katerega so značilni topološki model s teritorializacija-mi in deteritorializacijami, z rizomi in viliče-nji, z razvijanjem površine namesto globine, strojna proizvajalnost, opozarjanje na odnose (relacije), koncept manjšinskosti in podobno. Meje literarnih svetov, ki jih pred bralcem razgrinja Deleuze, so ujete v meje jezika, ki ga Zato so meje sam uporablja. Razlogi Deleuza filozofa za izbor takega teritorija so jasni: misliti onkraj »metafizike«, misliti onkraj paradigem temelja, izvora, vrhovnega smisla, smotra, telosa itn. Misliti tisto »vmes«. Topološka paradigma (Deleuze govori o kartografskem pojmovanju namesto arheološkega) operira na horizontalni osi, na ravnini, »površini«. Vertikalno zanemarja. Ne zanima je izvor, in enako ne verjame v vnaprej določeni končni smoter: zanimajo jo relacije, brez globinskih vzročnosti in teleoloških projekcij (tu je tudi Deleuze še dedič Saussu-ra). Smisel je nekaj, kar nastaja sproti, s proizvajanjem, oziroma bolje, z nastajanjem-nekaj, postajanjem-nekaj, ki je edina »realnost« (v tem pogledu, ki je pravzaprav bistven, pa je Deleuze dedič Nietzscheja, za katerega je vse bolj jasno, da je ključni vir tudi še sodobne filozofije; iz njega se napajajo povsem nasprotujoče se filozofske usmeritve). Tako pri mišljenju kot pri literaturi »gre za izdelovanje realnega, ne pa za odgovarjanje nanj«. Take drže do literature seveda ni iznašel šele Deleuze; a formuliral jo je v jeziku, ki se je vplivno (včasih celo kot nekakšna metoda) prenesel tudi v literarno vedo. Zlasti topografski model postaja v zadnjih dveh, treh desetletjih vse bolj priljubljen in moderira celo nekatere prevratne poskuse v literarnem zgodovinopisju. Osvobajanje od tradicionalne paradigme smisla (ne le pri Deleuzu) je vzpostavilo nov slog mišljenja in na področju premisleka o literaturi odprlo nove vidike leposlovnih besedil. Globinsko vrtanje je zamenjalo elegantno drsenje po površini (po zaslugi natančnega in tekočega prevoda Suzane Koncut smo Deleuzove elegance deležni tudi slovenski bralci), težo navidezna lahkotnost. Te lahkotnosti - vsaj pri Deleuzu - seveda ne smemo jemati preveč zlahka. Francoski filozof z njo na telesu literature riše pomembne zemljevide, ki nam jo osvetljujejo v novi luči, ki deteritorializirajo stare teritorije in kažejo poti v nove. Le na to morda kdaj pozablja, da literatura ne diha zgolj skozi povrhnjico. sociologija religije po sledeh starih krščanskih apologetov ALEŠ MAVER Christopher Hitchens: Bog ni velik - kako religija vse zastrupi. Prevod Dušan Rebolj. Produkcijska hiša RED, Zavod za užitke branja. Bled 2010, 352 str., 31 € e morem si kaj, da me ne bi pisanje verjetno najbolj znanega sodobnega apostola ateizma Christopherja Hitchensa še najbolj spomnilo na kdaj pa kdaj enako zabavno, v nekaterih drugih trenutkih pa enako nadležno pisanje tistih zgodnjih krščanskih piscev, ki so hoteli svojo (včasih čisto na sveže pridoblje-\l no) vero prodati poganski okolici in s katerimi se po naključju tudi nekoliko ukvarjam. Tisto s prodajanjem poganski okolici je bil vsaj njihov deklarativni namen. Precej razlogov imamo namreč za sklepanje, da so bili njihovi bralci skoraj izključno kristjani in da do drugovercev niso prav pogosto prodrli. Tukaj že trčimo ob prvo podobnost s Hitchensovim dokaj obsežnim spisom Bog ni velik. Kajti niti ob njem ni povsem neupravičena domneva, da je svoj cvetober domislic spisal za že prepričane nasprotnike religije in njihova omizja, na katerih bo nesporno prišel prav. Če bi bil njegov namen, kot razglaša, dejansko drugačen in bi svoje zamisli skušal prodati prepričanim vernikom, bi bil bržkone neizogibno razočaran (nič manj seveda ne bi bil razočaran kak Tertulijan, če bi zares ciljal na pogansko publiko). Verjetno bi se demonstrativno sicer zatekel k opozarjanju na nerazumnost verujočih, ampak prave tolažbe to ne bi prineslo. Druga izjemno opazna podobnost druži Hitchensa z Laktancijem in s skoraj vsemi zgodnji- Nekakšna sodobna apologija nekakšnega ateizma, ki pa e naravnost obsedena s prepričanji nasprotnikov«. ^ » mi latinskimi apologeti v tem, da je po moji skromni oceni veliko prepričljivejši v slikanju stranskih poti in grozodejstev različnih religij kakor v ponujanju svojih lastnih alternativ (da mu zanje gre, se na nekaterih mestih razločno vidi). V omenjenem smislu se je moč strinjati kar z večino tistega, kar avtor zapiše v prvi petini knjige, pa tudi pozneje se najdejo podobni drobci, opozarjajoči na nesprejemljive odklone v različnih religijah. V tem okviru so zelo utemeljena piščeva opozorila na rigidno spolno moralo in njeno vlogo v različnih religijah, pri tem pa posrečeno pokaže, kako vztrajanje pri prepovedovanju kontracepcije za vsako ceno vsaj posredno škodi prizadevanjem za omejevanje splava, saj se zabriše meja med večjim in manjšim zlom. Enako se ne da ugovarjati Hitchensevemu doslednemu kritiziranju prevelike (ali popolne) popustljivosti posameznih religij do aktualnih oblastnikov (kjer je omembe vredna v besedilu zabeležena izjava romunskega patriarha, da je bil Jezus sovjetski človek; primerov sicer mrgoli), pa še marsičemu. Nemara presenetljiva poteza besedila je še, da je enako neprizanesljivo do vseh verskih izročil in se ne ravna po pogosto opaznem vzorcu, ko se bolj oddaljena izročila odrežejo bolje (včasih veliko bolje) kot bolj domača. Hitchens tisto, kar očita kristjanom, v bistvu oporeka tudi hindujcem, in narobe. In čeprav nadalje velja za velikega kritika islama, spet ne bi mogli reči, da se muslimanskim vernikom v njegovi knjigi piše bistveno slabše kot njihovim kolegom iz drugih verskih sistemov. Medtem ko so se vsaj nekateri zgodnji zagovorniki krščanstva pravzaprav odlikovali po boljšem poznavanju religije okolice kot svoje lastne in je denimo pisanje apologeta Arno-bija danes zanimivo predvsem kot nekakšna enciklopedija poganske vernosti, se Hitchensu kaj takega ne bo moglo zgoditi. Če se omejim samo na njegovo razpredanje o Svetem pismu, po večini operira s stereotipi, ki kažejo precej slabo poznavanje kakršne koli sodobnejše eksegeze. Skoraj ga denimo ni resnejšega preučevalca Stare zaveze, ki bi se še ogreval za misel, da je Mojzes zares avtor petih Mojzesovih knjig. Precej domače ravna avtor tudi z nekaterimi zgodovinskimi podatki. Ne zdi se mu vredno izbrskati pravilnih letnic razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju in vnebovzetju (čeprav bi pravilna podatka celo bolj podpirala njegovo tezo). Tudi ob slovitem Piju XII. očitno meni, da je njegovo simpatiziranje z nacizmom že tako nesporno in vsem znano, da ni treba teze o njem z ničimer podkrepiti. Simpatična poteza (sicer ne vseh) apologetov je, da skušajo za predhodnike svojih lastnih prepričanj narediti kar največ uglednih poganov. Hitchens se njihovemu početju ne izneveri in sestavi pravi mali katalog ateistov pred ateizmom, čeprav je treba v njegov prid povedati, da bralca opozori na previdno ravnanje z njim, ker da Spinoze in Voltaira morda ne gre tlačiti v isto vrsto z njim in Dawkinsom. Prav mu pride še nasprotni postopek dokazovanja, da kaka ikona iz vrst velikih vernikov v resnici sploh ne more obveljati za verno. Laktancij bi mu bil vsekakor zavisten, ko mu »uspe« Martinu Luthru Kingu (možakar mu je očitno - drugače kot Gandhi - simpatičen) odreči njegovo krščanstvo in ga spremeniti v popolnoma sekulariziranega humanista. Na neki pomembni točki pa se morajo pota piscev iz 3. ter 4. stoletja in Britanca iz 21. stoletja kljub vsemu vsaj delno raziti. Tertulijan, Ciprijan, Arnobij in Laktancij lahko v svojem času precej neovirano in neocvetličeno sipajo žveplo po praznovernem politeizmu (čeprav je občasno kdo razpoložen tudi dialoško). Hitchens kot samozvani veliki dedič razsvetljenskih izročil ne more preprosto udrihati po vernih, kakor bi si želel. Zato precej prostora nameni dokazovanju, kako zelo jih spoštuje in kaj vse je bil pripravljen storiti, da bi ustregel njihovim muham. V dobro mu je treba šteti še, da se jasno distancira od sovjetskega »borbenega ateizma« in njegovih različic drugod po svetu. Če mu verjamemo na besedo, je Christopher Hitchens celo človek, ki se je udeležil več verskih obredov od velike večine povprečnih pripadnikov v knjigi obravnavanih religij. Zato je toliko bolj zabavno, kadar mu popustijo živci in pove tisto, kar si zares hoče povedati. Denimo, ko beseda nanese na Mela Gibsona in njegov Pasijon. Takrat lahko med Hitchensom in njegovimi antičnimi kolegi še enkrat zaznamo izjemno sorodnost. Bog ni velik je tako nekakšna sodobna apologija nekakšnega ateizma, ki pa je naravnost obsedena s prepričanji »nasprotnikov«. Na prenekateri strani je čisto zanimivo branje s precej bistroumnimi opažanji, a kot celota je, kot rečeno, vendarle najprimernejša za prepričane. esejistika človek 20. stoletja ViD SiMONiTi .JiL Albert Camus: Proti neredu sveta: kritični spisi. Prevedla Suzana Koncut in Jaša Zlobec, spremna beseda Tanja Lesničar Pučko. Mladinska knjiga, Zbirka Kondor. Ljubljana 2010, 214 str., 24,94 € o je Albert Camus kot deček odraščal v francoski Alžiriji, je moral nekoč pomagati babici pri pripravi kokoši za večerjo. Prinesel je kuro v kuhinjo, nato pa zgroženo opazoval, kako je stara žena ukrotila otepajočo se žival, ji prerezala vrat in prestregla brizgajočo kri v posodo. Če gre soditi po opisu dogodka v nedokon-anem avtobiografskem romanu Prvi človek, je v tem prizoru Camus prvikrat začutil odpor do smrti in nasilja. Ta odpor je postal stalnica v njegovem razmišljanju in zavzema osrednje mesto tudi v tem izboru krajših spisov. Večino izbora sestavljajo uvodniki, ki jih je Camus napisal med drugo vojno in v letih takoj po njej za revijo Combat, kjer je bil urednik. Kljub mladosti (rodil se je leta 1913) je Camus predvsem po zaslugi romana Tujec tedaj že pomembno oblikoval francosko javno mnenje. Njegova razmišljanja o najbolj perečih temah tistega časa se izkažejo za trezna, neideološka in humanistična. V prvih dnevih po osvoboditvi Pariza, na primer, ko bi pričakovali evforijo, poziva k objektivnosti v novinarstvu in zavrača »ponavljanje patriotskih klišejev«. Odmerjeno in kritično razmišlja o medvojnem ravnanju Katoliške cerkve, zablodah marksizma in položaju umetnika. Jasno se zavzema za mednarodni pacifizem in označi atomsko bombo za »zadnjo stopnjo divjaštva tehnične civilizacije«. Čeprav Camus ves čas izkazuje pokončno držo, pa je treba priznati, da ni vedno najjasnejši pisec. V njegovi zanosni prozi včasih najdemo slogovne bisere, a drugič nas pripelje do nejasnosti in truističnih zaključkov, na primer, da naj bo novinar kritičen in naj ne laže. V teh tekstih tako ne gre iskati filozofskega jedra Camusevih pogledov (za to se raje obrnimo na eseja Mit o Sizifu in Uporni človek), ampak jih gre brati bolj kot dokumente o mislečevem značaju in času. V tem pogledu pa je treba izpostaviti predvsem dva teksta. Prvi je spis Razmišljanje o giljotini, Camu-sev ugovor smrtni kazni, napisan leta 1957. Camus se tu izkaže tako z obvladovanjem bralčevih čustev (»Dajte, pokažite napravo, pustite ljudem, da se dotaknejo lesa in železa, slišijo šum glave, ki pade«) kot tudi z lucidno argumentacijo znotraj ateističnega konteksta. Brez upanja na kasnejšo, božjo razsodbo in pomilostitev je kazen toliko hujša, saj človeka dokončno oropa upanja na poboljšanje. Ateistična solidarnost je »solidarnost nasproti smrti«. Drugi je serija člankov Pisma nemškemu prijatelju, objavljena delno še med vojno, v ilegali. Camus tu vzpostavlja idejno razliko med uporniki in nacisti. Ta ni prepričanje v kak višji smisel: »nebo, ki je bilo brezbrižno do vaših okrutnih zmag, bo ravno tako brezbrižno do vašega pravičnega poraza«. Razlika je to, da nacist ob tej gluhosti neba izbere cinizem, pokoplje vero v človeka kot vzvišenega, moralnega bitja, upornik pa vztraja pri tem prepričanju, pa čeprav je nacistična morija skoraj dokazala, da človek te ideje ni vreden. »In vam navkljub,« piše Camus nasprotniku, »bom za vas ohranil ime človek.« Camus je tako pisec globoko humanističnega prepričanja - to je tudi sporočilo njegove dostikrat narobe razumljene »filozofije absurda«. Kljub krizi vrednot, koncu religije in pošastnosti druge vojne Camus vztrajno, slepo verjame v človeštvo in njegove vrednote, predvsem v svetost in neodtujljivost posameznega življenja. Popolna groza, torej, ob propadu človeškega projekta, a hkrati tudi najbolj nepopustljivo vztrajanje pri njem. V redko katerem mislecu se je duh 20. stoletja začrtal tako silovito. Kljub krizi vrednot, koncu religije in pošastnosti druge vojne Camus vztrajno, slepo verjame v človeštvo in njegove vrednote, predvsem v svetos in neodtujljivost posameznega življenja. ^ ARIELY! vedenjska ekonomija ekonomija za nepopolne KATJA PERAT Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni. Skrite sile, ki izoblikujejo naše odločitve. Prevedla Lana Gaber. Mladinska knjiga, Zbirka Esenca. Ljubljana 2010, 326 str., 27,95 € redvidljivo nerazumnim, paradnemu konju sveže interdisciplinarne panoge, znane pod imenom vedenjska ekonomija, je uspelo postati uspešnica, ker se bere kot priročnik za samopomoč zadolženim. Prijateljski ton, razumljiva razlaga in osmišljevanje pogostih ekonomskih napak slehernika bralcu dajejo občutek, JI. da svojim finančnim zablodam lahko pride do dna in jih obvlada. »Revolucionarna knjiga,« ocenjuje International Herald Tribune. In kaj je na njej revolucionarnega? »Resnična težava je v tem, da ekonomisti sveta, vključno s politiki, poslovneži in navadnimi ljudmi niso uspešno prepričali le o tem, da ima ekonomija povedati kaj pomembnega o delovanju sveta, ki nas obdaja (kar drži), temveč tudi, da je ekonomija zadostna razlaga vsega okoli nas (kar ne drži). Prava ekonomska dogma je, da moramo le upoštevati racionalno ekonomijo, pa ne potrebujemo Arie y z zabavnimi poskusi opazu e ničesar več.« vedenje opazova udi, kot bi podgane, ki si na poti skozi abirint prizadevajo doseči košček sira, večinoma močno razliku e od naših Dan Ariely ocenjuje, da ekonomija potrebuje novo, dopolnjeno perspektivo. Na barikadah vedenjske ekonomije s klasičnimi ekonomisti bije boj za interpretacijo človeškega ravnanja. Meni, da je zadnja finančna kriza dovolj jasno pokazala, da racionalni ekonomisti precenjujejo vseprisotnost človeške razsodnosti. Shakespearjansko stališče, da smo žlahtni po razumu, brezmejni po zmožnostih, v dejanju podobni angelu in v umevanju Bogu, je sicer laskavo, vendar na dolgi rok prinaša več škode kot koristi, ker od ljudi in pri tem ugotav a, pričakuje več, kot zmorejo. Nerazumnost je rl^ CQ n^čo r^x/n^n Q za vsakim vogalom, meni Ariely. Ne zazna-da se naše lavnan e muje zgolj peščice marginalcev zamegljenega razuma, ampak človeštvo kot vrsto, zato jo je, ko načrtujemo družbeno relevantne posege, nujno vzeti v obzir. Ker smo ljudje dovzetni za nerelevantne vplive iz neposrednega okolja (ki jih imenujemo učinek konteksta), nerelevantna čustva in druge oblike nerazumnosti, je za nas bolje, da se svojih človeških pomanjkljivosti zavedamo, ker jih bomo samo tako zmožni presegati. Ekonomija bi tako morala, če si želi prispevati k dvigu kakovosti življenja v človeški skupnosti, vseprisotnega Adama Smitha križati s Freudom in ljudi obravnavati take, kot so, ne take, kot bi si želeli biti. Predvidljivo nerazumnim ne gre za spekulativno razlago človeške narave, ampak za praktičen prikaz ravnanja, ki naj bi rabil kot pomoč pri odpravljanju pogostih zmot. Ariely se drži koncepta eksperimentalnega družboslovja. Z zabavnimi poskusi opazuje vedenje ljudi, kot bi opazoval podgane, ki si na poti skozi labirint prizadevajo doseči košček sira, in pri tem ugotavlja, da se naše ravnanje večinoma močno razlikuje od naših pričakovanj. Z doktoratoma iz kognitivne psihologije in podjetništva je Ariely najboljša reklama, kar bi si jih interdisciplinarnost lahko želela. Nenehno nas opozarja, da so družboslovne (pa tudi naravoslovne) vede med seboj prepletene in da medsebojno upoštevanje prinaša več koristi kot ignoranca in bitka za prevlado. Človek ni razdeljen na razumno in čustvujočo polovico, ki nastopata izmenično glede na okoliščine, ampak nastopa kot celota svojih lastnosti. Da v afektu zaidemo s poti in zavozimo pri odločitvah, glede katerih bi morali biti najbolj preudarni, tako ni nenavadno, ampak pričakovano. Arielyjeva drzna teza je, da svoje vedenje lahko izboljšamo samo, če se svojih šibkosti zavedamo in jih pričakujemo. Da bi lahko napredovali, si moramo najprej priznati, kako nepopolni v resnici smo. ■ pričakovanj. ^ pogledi 15. decembra 2010 mmmm e znani, večkrat nagrajeni pisatelj, drugi je izjemno priljubljen glasbenik. Prvi igra , tudi na kitaro, drugi včasih izda kakšno knjigo. Ni ju treba posebe predstavljati. To, kar sledi, je bil pravi mali eksperiment, ki sta ga sprejela odprtih rok (pa tudi z malce tesnobe). Potekal je v dnevih, ko so Janija Virka, sicer tudi odgovornega urednika kulturnih in umetniških programov na nacionalni televiziji, čakali neskončno dolgi sestanki, ki se po navadi zgostijo ob koncu leta, da bi usmerili prihodnjega, na domači pisalni mizi pa ga je čakal nastajajoči roman. Medtem je Vlado Kreslin poleg svojih že tradicionalnih decembrskih koncertov v ljubljanskem Cankarjevem domu križaril od nastopa do nastopa po domovini in neni bližni okolici. pogledi 15. decembra 2010 C -.K»! v.-Si,!:! Zaziban od vina poslušam kitaro od Vlada Kreslina; si rečem, fino zveni, si_ raje kot puško in lok tavim kitaro in žensko ob bok. VLADO 10 gi ej ali :)a h, ih li o bi ni n. v e DV lU o ci. Virk: Vlado, ko sva pred sedmimi, osmimi leti prvič nastopala skupaj na Dunaju, ti si igral kitaro in pel, jaz bral iz ene od svojih knjig, sva v nekem trenutku z založnikom Wieserjem postala tvoja nenačrtovana spremljevalna vokala in začela peti s tabo Namesto koga roža cveti, na vsa pljuča, kot dva ostarela, porejena dunajska dečka (Wiener Sängerknaben), čeprav je sicer najin pevski domet omejen. Polna dvorana naju ni kaznovala s paradižniki in jaj ci ali vsaj kozarci, ki so bili vsepovsod po mizah. Takrat sem zelo neposredno doživel, koliko poezije in občutka je v tvoji glasbi in besedilih, kako sugestivno podirata pregrade, če ju doživiš od blizu. Se spomniš, kje te je kot odraščajočega mulca prvič zadela poezija? Je bil to jesenski, zimski veter, ki nosi melanholijo čez prekmursko ravnino, so bile to meglice nad Muro v kakšni jasni, zvezdnati noči, ali kakšno ljubezensko čakanje na klopci v parku ob beltinškem gradu? Kreslin: Pravzaprav se ne spomnim niti enega sošolca, ki bi hodil v glasbeno šolo, kaj šele, da bi kdo razkazoval svojo občutljivost z zanimanjem za poezijo. Ne vem, a smo bili taki mačoti ali taki houdri? Sem bil pa popolnoma v prozi, romanih. Šele v začetku sedemdesetih sem začel recitirati Doorse: »... the body of his mother rotting in the summer ground, he fled the town, left chaos and disorder back there over his shoulder. One morning he awoke „« Do poezije sem prišel prek rokenrola. In potem še malo pozneje potreboval besedila za pesmi. Šef banda Horizont Iztok Černe je rekel, ti prebereš največ knjig, ti boš pisal tekste. Pa saj podobno je bilo pri skupini Who. Fantje so se odločili, da bo besedila pisal Townsend, ker je edini pravilno črkoval besedo unconsciousness. Ko sva že pri tistem najinem Dunaju; takrat te še nisem dobro poznal in me je presenetilo, ko sva naslednji dan zavila v trgovino z muzikalijami in si kupoval note za kitaro. Pozneje sem ugotovil še, da imaš kitaro celo v pisarni, v službi. Tudi sam sem nekoč poučeval angleščino s pomočjo kitare. A dviguješ svojo in delovno vnemo sodelavcev s tem, da si kaj zagodeš, ali pa si le tu pa tam potolažiš dušo? V tvojem zadnjem romanu naletimo na popolno fascinacijo glavnega junaka s Santano, legendarnim latinokitari-stom. A tudi tebi pomeni vsaj delček tistega, kar pomeni tvojemu junaku? Virk: Moja zgodba s kitaro se vleče iz časov tako imenovane smučarske gimnazije v Škofji Loki. Pozimi sem zmrzoval najprej na ljubljanski avtobusni postaji, se napol pri zavesti nekako privlekel do Škofje Loke, od neprespanosti in avtobusne zguncanosti komaj kaj dojemal med poukom, potem pa se po navadi v IMV-jevem zmajanem kombiju, v katerem je skoz špranje pihalo z vseh strani, škatla za gretje pa je namesto toplote proizvajala smrad po prežgani nafti, popoldne običajno odpeljal na trening na Stari vrh, Sorico ali Krvavec. Vsako zimo sem med treningi potem (na srečo, bi rekel zdaj) staknil kakšno pljučnico ali pretres možganov, pa sem za nekaj tednov obležal doma, in potem še kakšen teden potegnil, ker se mi ni ljubilo nazaj v šolo. V tistih srečnih tednih sem bral vse mogoče debele romane, se s kaset učil italijanščino ali francoščino, enkrat pa sem si čas skrajšal z Dylanom in se na kitaro naučil tiste tri, štiri akorde, kolikor jih rabiš za Knockin' On Heaven's Door. Potem sem dvajset let obračal naokrog te štiri akorde, da je še mene vedno bolj bolela glava od njih, doživel sato-ri, da če se še papige lahko naučijo govorit, se bom pa ja tudi sam lahko naučil malo drugače igrati kitaro, se vpisal v privatno glasbeno šolo in čez nekaj let prišel do stopnje, da zdaj za silo zaigram kakšne Stonese, Floyde, Hendrixa, Nirva-no, Red Hot Chilli-je ali kakega lažjega Santano. Kitaro imam v pisarni bolj kot fetiš, pravza- ^ prav kot amulet. Rad 1 imam kitare, zaradi zvoka, zaradi oblike, zaradi ambienta, ki ga ustvarjajo: saj veš, kako pravi Ivan Mi-natti, nekoga moraš imeti rad, pa čeprav je to kitara, dodajam. Ne igram pa v službi nanjo skoraj nikoli, kakšen sofisticiran poslu- ■ /-.^^rSSÄ šalec bi glede na mojo raven igranja to kljub vsemu lahko imel za glasbeni mobing: tu pa tam pa pride k meni kdo, ki res obvlada kitaro, kaj zaigra in naredi iz službe čisti'^;r,s;j<;'" užitek. Santana ni blizu samo junaku mojega zadnjega romana, seveda je eden mojih najljubših kitaristov, zvok njegove kitare me odpelje v iste pokrajine kot romani Garc^e Marqueza. Ti in Santana? Kreslin: Santana je bil tudi del mojega odraščanja. Leta 1970 smo gimnazijci med počitnicami delali na Dunaju in si ogledali filma Easy Rider in Woodstock. Septembra ; smo takoj naročili iz Anglije prvo plato San-: ^ tane. Jose Chepito Areas na kongih, ha, haJ-^v Potem smo imeli še drugo plato Abraxas z Black Magic Woman in potem enkrat po zneje še Caravanserai. Ves čas sem z bandi v-.V tudi preigraval njegove komade. Me je pa pred kratkim šokiralo njegovo priznanje v reviji Rolling Stone, da je pred leti poskušal narediti samomor. # Virk: Mene pa njegova izjava izpred let, da je v neki, mislim da mehiški cerkvi, nenadoma zagledal Marijo. Čisti nadrealizem. Kreslin: Prav zares. Pri tebi pa me je tudi začudilo, ko sem izvedel, da si bil aktiven športnik, košarkar in smučar. Zdaj sicer že vem, da lahko dober pesnik tudi dobro avto vozi, pa vseeno: kje si prej »zadihal« - sam, s peresom v roki, ali kot del razigrane športne ekipe ? Virk: Košarka me je vedno privlačila kot igra, sam sem zares treniral smučanje, tja do konca gimnazije, ko so nas potem zbasali v tisto noro jugovojsko. Najprej sem se z nekakšno smučarsko enoto potikal po Sloveniji (Bovec, Pokljuka, Škofja Loka), načeloma smo imeli proste izhode, ker naj bi hodili trenirat na smučišča, mi pa smo se seveda takoj za mejo kasarne raztepli kamor koli že, do ljubic, domov ali gostiln, pa je neki oficir, logično, ponorel, in so nas poslali naprej na Kosovo. Smučanje je strašno lep šport, za vedno so se mi vtisnili v gene vsi tisti ledeniki, sončni zahodi nad Dolomiti, belina snega. Sicer pa nisem imel glave za smučanje, svoja tekmovalna leta sem preživel napol v megli in se prevečkrat počutil tako, kot bi se denimo Camusov Tujec na smukaški progi v Wengnu, šele ko sem pozneje začel pisati kratke štorije, sem začutil nekakšno kompaktno identiteto, okrog katere sem se počutil domače. Kreslin: Kolikor vem, imaš precej dobre stike z lektorati za slovenski jezik, ki delujejo na univerzah po svetu. Kaj od slovenske literature pa te mlade, ki se učijo slovenskega jezika, najbolj »zašarmira«? Virk: Saj si sam videl, ko smo bili lani skupaj na turneji po Poljski in Ukrajini. Neposreden stik z avtorji, žive besede v jeziku, ki ga študirajo, pa še kakšen dodaten bonus, kakršnega si jim takrat prinesel ti s svojo kitaro. Sicer pa pomenijo ti lektorati ogromen kapital, tam med študenti nastaja neprecenljiv micelij za stik s slovensko kulturo, samo da mi kot nacija brez prave vizije tega ne znamo razumeti, kaj šele primerno izkoristiti. Pred dnevi sem bil na lektoratu na rimski La Sapienzi, osupel sem bil nad tem, pa zraven še ganjen, s kakšnim žarom se na desetine mladih Italijanov uči slovenščino in kako iznajdljivo se lotevajo interpretacije in prevodov slovenskih tekstov. Samo še enkrat več sem doživel, kar sem vedel že prej: peščica lektorjev naredi več za slovensko kulturo kot večina birokratskega državnega mehanizma, ki brbljanja evrobirokratov marljivo prevaja v slovensko birokratščino in skoraj da ne naredi kakšne suverene geste, ali pa je sam ne zmorem odkriti. Zato se mi zdi poskus ukinjanja slovenskih lektoratov po svetu brezsramna neumnost in odraz latentne slovenske (tokrat kolektivne) suicidalnosti, odločna gesta v smeri samoukinitve. Kreslin: Nekajkrat sem tudi sam nastopil za te študente in opazil, da so edini, ki v svojem okolju kaj vedo o Sloveniji. Tega bi se naša država res morala zavedati. Pišeš prozo in poezijo. Saj ne mislim, da je pisanje poezije samo v navdihu, in tudi sam klešem in obračam tistih nekaj pesmi za glasbeni album cele mesece, pa vendar - letos sem se pisanja proze lotil tudi sam (tudi odnehal, he, he) in ugotovil, da je pisanje romana res trdo delo. Kako je s tem pri tebi? A roman dolgo nastaja? A imaš celo zgodbo v glavi, preden jo zapišeš, ali raste in se sproti razvija? Virk: Če pametujem, bom rekel, da je pisanje romana, to smo že večkrat slišali, borba težke kategorije. Včasih se mi zdi podobno kiparstvu, samo da tam klešeš skulpturo iz gmote marmorja, tukaj pa tekst iz nematerialnega sveta imaginacije. Sam pri pisanju romanov najprej vidim nekaj prizorov, ki nastajajo v podzemni jami imaginacije na način stalaktitov, postavim nekaj glavnih likov, preostalo pa je po navadi odvisno od ritma stavkov in moči, da ta ritem, ki pozneje včasih tudi spreminja prvotno zamišljen potek zgodbe, vzdržim do konca ... Mogoče pa je tole pravo mesto, da te vprašam, kdo so tvoji avtorji, recimo slovenski pesniki, ki ti pridejo najbolj blizu? Kreslin: Milan Jesih, Feri Lainšček, Niko Grafenauer, Janez Menart „ Vračam vprašanje! Virk: Srečko Kosovel, Edvard Kocbek, Gregor Strniša, Dane Zajc, Milan Jesih, Milan Dekleva, Tomaž Šalamun „vsi, ki širijo koz-mos pesniške besede in ustvarjajo presežno senzibiliteto, s katero prodirajo vedno globlje v nerazložljive registre sveta, ki udomačujejo do njih še neznane odtenke in pomene besed, tako kot so Bach, ali Hendrix, ali Santana iz vesolja zvokov v svoje instrumente lovili dotlej neznane zvoke ali Picasso, van Gogh, ali Schiele na svoja platna iz vesolja barv in oblik povsem nove linije in kombinacije. Podajam nazaj: in tvoji slovanski in svetovni pesniki? Kreslin: Izet Sarajlic, ki sem ga, žal, zamudil na zadnjem nastopu v Ljubljani, Robert Frost, pred kratkim sem odkril Raymonda Carverja. Sicer pa sem študiral nemščino (kot ti, he he) in mi je blizu tudi Goethe s svojimi temnimi Črnošolci in Ribiči. Kaj boš zdaj rekel ti? Virk: Milosz, Tuwim in Brodski od Slovanov, od drugih „ hja, počutim se kot otrok v slaščičarni, ki se med desetinami slaščic ne more odločit za nekaj najljubših: Pessoa, Neruda, Jimenez, Garc^a Lorca, Rilke, Paul Celan, Octavio Paz in še vrsta drugih. Strašne se mi zdijo recimo tudi latinskoameriške pesnice, Sara de Ibanez, Alfonsina Storni, Juana de Ibarbourou, Gabriela Mistral, Olga Orozco. Sama čista poezija. Tudi na tvojih zadnjih dveh zgoščenkah, Cesti in Drevoredu, je veliko poezije. Povej mi, se odmikaš od trše rokerske linije, značilne za nekatera tvoja prejšnja obdobja, da je v fokusu več prostora za poetično, ponekod melanholično ali refleksivno lego, kjer so vedno bolj v ospredju besedila? Kreslin: Saj veš, spreminjajo se časi, mi z njimi, naše pesmi pa z nami. Kljub temu je vsebina enaka. Pred petindvajsetimi leti sem pel To ni političen song, zdaj pa Lahko noč, nesporazumi sveta. Ko si mlad, pravilno razmišljaš, da je treba spremeniti, izboljšati svet. Pozneje ambicije zmanjšaš, v Krasnem novem svetu pojem zdaj: stopi, mladi mož, nič se ne boj, vsak nasmeh, ki podariš ga, je dvakrat tvoj!« Virk: Da, časi se spreminjajo, tako pravi tudi stari Dylan v eni izmed svojih legendarnih pesmi. Glej, Dylan in Cohen te spremljata že iz mladosti. Kako si ju doživel letos na koncertih v Ljubljani, ko na odru, obtežena z leti, delujeta nekako brezčasno, skoraj breztežno potopljena v svojo glasbo in besedila? Kreslin: Cohena sem gledal že nekajkrat in ta zadnja turneja je res kot nekakšna razširjena meditacija. Ali maša. Sicer pa, kot praviš, prav potopljena sta. Pri obeh se mi tudi zdi, da sta nekako prostovoljno, asketsko osamljena. V Beogradu sem bil na koncertu s srbskim pisateljem Vladom Bajacem, ki je Cohenov osebni prijatelj, in se pogosto slišita po telefonu, vendar se mu Cohen v Beogradu ni oglasil. Pred Dylanom smo pa dvakrat igrali in nihče ni opazil, od kod in kako se prikaže na odru. Kar precej samotno mora biti tam na vrhu. Pa tudi na turnejah. Mi pa hodimo s svojo publiko k šanku, haha! Šalim se. Okej, okrog Cohena se je napletla tista zgodba s prevarantsko menedžerko, zaradi katere je šel na to dolgo turnejo, Dylan pa nenehno, brez nekajletnih pavz, odigra po sto petdeset koncertov na leto. Skoraj brezčasna, nam nedojemljiva motivacija. Virk: Ko pišeš besedila, si sam, v studiu j e s tabo nekaj ljudi, na koncertih potem običajno velika množica ljudi? Kako preskakuješ med temi položaji? Kreslin: Na začetku je pesem, ki jo komu zapoješ ali zaigraš. Prva običajno ni tvoja. Potem moraš napisati še svojo. Oboje je organsko in resnično. Past se skriva tam, kjer jo poskušaš ujeti, ukrotiti in zapisati v večnost, torej posneti. Tam jo lahko pokvariš, izgubiš. Pogosto slišimo, da je koncert boljši kot plošča. Tudi sam sem raje na odru. Se pa tudi v studiu včasih zgodijo nerazložljive čarovnije in nastanejo magični posnetki. Virk: Podobna dinamika med posameznikom in množico nastaja tudi v športu, navsezadnje si dejavno vpleten v šport že od evforičnega obdobja slovenskega smučanja do košarkarske in predvsem nogometne evfo-rije zadnjih let. Kaj je zate šport, ima v katero koli duhovno smer kaj presežnega, formativ-nega, ali je bolj biznis, sociološki fenomen za nadzorovanje in (če odpišemo redke pobalinske ekscese) neškodljivo trošenje energije množic, ki so tu pa tam v zgodovini razsule kakšen krivičen družbeni red (pa potem pogosto naredile še bolj krivičnega „)? Kreslin: Spomnim se prvega spoznanja, ki me je spreletelo, ko sem na nogometni tekmi v domačih Beltincih prvič opazil, da sem starejši od nogometašev. Da tudi sam ne igram več nogometa in da čedalje starejši navijamo za mladeniče, kot nekakšni vampirji črpamo njihovo energijo, pijemo pivo, se bašemo pred televizorji, in mislimo, da se zanimamo za šport. Drugič sem se zamislil, ko za Beltince niso igrali več samo Beltinčani, ampak tisti, ki smo jih lahko kupili. Naenkrat opaziš, da v bistvu navijaš za denar. Sicer pa je tisti beltinski nogometni razcvet prav prijetno, »svetsko« prepihal vas. Na cesti si lahko srečal nogometaše Afričane, Ruse, Bosance „ Virk: Nasilje je kaznivo, ti pa si itak naseljen s široko, toplo prekmursko dušo. Ampak vseeno, povej, te kdaj prime, da bi koga pretepel? Se kdaj vprašaš, ko vidiš množice pod odrom in veš za množice ljudi, ki so ostali tam zunaj v razvalinah svojega sveta zaradi nenadzorovane merkantilistične lakomnosti ali politične brezobzirnosti, kdo nas oddaljuje od tega, da kot skupnost, ki naseljuje precej privilegiran del sveta, na vsaka štiri leta preskakujemo iz ene skrhane človeške skupnosti v drugo skrhano skupnost, v kateri je vedno manj solidarnosti, senzibilitete, preprostih in preglednih človeških odnosov. Je kriva človeška narava na splošno, suicidalni gen v slovenski naravi, ovčja plat te narave ali kaj? Kakšen je Huxleyjev Krasni novi svet v slovenski izvedbi - tematiziraš ga tudi v eni izmed pesmi na zadnji cedejki? Kreslin: Kot aktiven muzikant, ki igra za kralje in berače in je, kot bi rekel slovenski politik, precej »na terenu«, imam vsak teden pod odrom tisoče ljudi, malo manj tudi za odrom. Vidim, kako smo si potacali to državo. Pa saj to vidimo vsi. No, vsakdo malo drugače. Meni se zdi začetek katastrofe že tam, ko učiteljica otroku prečrta zeleno sonce. V šolah dušimo ustvarjalnost in nagrajujemo ubogljivost, pridnost in povprečnost. Pogosto pa me ravno muzika pripelje do širokih, ustvarjalnih in toplih ljudi, in ti mi vračajo vero. Sicer imaš pa ti tudi precej opravka z ljudmi. Zaposlen si kot urednik na nacionalni televiziji. Se kdaj »stepeta« tvoja svobodomiselnost in kreativna neo-brzdanost avtorja z disciplino, organiziranostjo in podrejanju urednika skupnemu, programskemu cilju? Virk: Seveda, pri tem pa upoštevam svojega sodnika v ringu, ki pazi, da nobeden od njiju dokončno ne zmaga, drugega ne potolče do konca. V kaj verjameš v življenju, kot roker, pesnik, kot človek? Čisto preprosto: zakaj je vredno živeti? Kreslin: Ravno danes je obletnica Lenno-nove smrti. Pesem Imagine izpade zdaj še bolj imaginarno kot takrat. Sicer pa v eni od pesmi na Drevoredu, Poj mi pesem, naštevam življenje, hrepenenje, svobodo, tovarištvo, prijateljstvo in odličnost, ki si jih je treba pridobiti, in na drugi strani žlehtnobo, fau-šljivost, povprečnost ter hlapčevstvo, ki bi se jih bilo dobro znebiti. Verjamem v naivne ljudi, ki jih dandanašnji čas razglaša za tepce. ■ NORO UPANJE Uprizoritev leta v Franciji je nastala po morda najaktualnejšem, a posthumno izdanem romanu Julesa Verna, govori pa nam o pogoltnem kapitalizmu, o okrutnem kolonializmu, o nespoštovanju človekovih pravic, o zatiranju manjšin in vseh marginalcev, o uničevanju neevropskih kultur, o nemarnih političnih spletkah. JANA PAVLiČ Ariane Mnouchkine (rojena 1939) in njen Theatre du Soleil - Sončno gledališče sta bila vzornika številnim režiserjem in gledališkim družinam po vsem svetu. Pri njej so se navdihovali in učili mladi režiserji že v sedemdesetih letih, tudi jugoslovanski od Ljubi-še Ristica do Dušana Jovanovica. Vsak je hotel svoje Sončno gledališče, svojo enakopravno in avtoritarno republiko pod vodstvom velike vodje: vsi za vse in vsi vse za enako plačilo; to je osnovno vodilo tega posebnega, vedno političnega gledališkega stroja. Predstave Klovni, 1789,1793, Shakespear-jev ciklus, Mefisto, Norodom Sihanuk, Atridi so za vedno zapisane v zgodovino gledališke umetnosti in teatrologije. O njih se pišejo knjige, snemajo filmi, delajo doktorske disertacije. Množice so romale in še romajo v njihov dom v pariški Cartoucherie. Mnogi smo menili, da tudi skupina sama počasi prehaja v zgodovino, da je njen čas nekako potekel, z vsem dolžnim spoštovanjem do Ariane Velike. Številni sodelavci so odhajali, prihajali so novi, nekateri so se vrnili pa spet odšli. Potem pa se je zgodil ne Shakespeare, ne Moliere, niti kakšna adaptacija velikega romana Dostojevskega ali Tolstoja ne, ampak Jules Verne. In leto 2010 je pokazalo, da je ta nora avantura bolj živa kot katera koli druga, da za velike umetnike trajanje v času ne obstaja. Predstava z naslovom Les Naufrages Du Fol Espoir (Aurores) - Brodolomci z ladje Noro upanje (Zarje) - dokazuje, da so gledališke utopije resničnost (od premiere 4. februarja 2010 je bilo odigranih že več kot dvesto ponovitev, po navadi namreč igrajo šest predstav na teden od srede do nedelje, v soboto po dve). Predstava je prejela tudi letošnjega moliera za najboljšo predstavo v celoti, nagrado za režijo pa je Ariana zavrnila z obrazložitvijo, da gre za kolektivno delo. Za ta neverjetni uspeh se je najprej treba zahvaliti Julesu Vernu. Ariana se je s svojo ekipo odločila, da bo postavila na oder manj znani, posthumno objavljeni roman Les Naufrages de Jonathan, ki ga je Jules Verne (1828-1905) napisal okrog leta 1891. Glavni del romana je postavljen na od ljudi in boga prezrti otok Hosta v letih od 1881 do 1893. Otok leži v bližini rta Horn. Tam nasede pisana druščina emigrantov iz različnih evropskih držav na poti v Avstralijo. Emigrirali so iz različnih razlogov: zaradi revščine, v lovu na neslutena bogastva, zaradi političnih prepričanj - nekateri so za socializem, drugi za komunizem, med njimi so anarhisti in hudi kriminalci, tudi morilci pa bogat bankir, ki predstavlja skorumpirano buržoazijo. Do brodoloma jih je pripeljala prav njegova pogoltnost, saj prisili kapitana ladje, da na vsak način skuša prepluti Magellanovo ožino kljub slabim vremenskim razmeram in dotrajani ladji. Brodolomcem na otoku v ledu in snegu kaže zelo slabo. A v pravi jules-vernovski maniri se pojavi skrivnostni belec z imenom Kaw-djer, prepričan anarhist, borec za socialne pravice in zaščitnik avtohtonega prebivalstva tega oddaljenega koščka zemlje, Indijancev plemena Alkaluf, imenovanih tudi Morski nomadi; ti so v resnici obstajali, a so izumrli po drugi svetovni vojni kot žrtve množičnih pobojev argentinskih in čilskih kolonizatorjev po eni strani, po drugi pa zaradi škodljive dobronamernosti Katoliške cerkve. Ta jih je silila nositi oblačila in tako sesula naravni imunski sistem njihovega or- ganizma, ki jim je omogočal, da so v polarnih temperaturah preživeli popolnoma goli. Kaw-djer je zavit v skrivnost. O njem se šušlja, da pripada neki pomembni evropski kraljevski družini. Jules Verne ga je zasnoval po nadvojvodi Johannu Habsburškem Toskanskem, znanem tudi pod imenom Johann Orth, bratrancu prestolonaslednika Rudolfa. Po Rudolfovem (dvojnem, z ljubico Mario Vetsero) samomoru v Mayerlingu naj bi nadvojvoda Johann insceniral brodolom in se pod lažnim imenom naselil na Ognjeni zemlji ter postal zaščitnik Indijancev. Drugi vzornik za ta misteriozni lik pa je bil ruski anarhist in raziskovalec daljnega severa Peter Aleksejevič Kropotkin. Zgodba j e fascinanta. Ideje v romanu so izjemno moderne in aktualne: boj proti kolonializmu, proti evropo-centrizmu, za pravice revnih in zatiranih. Brodolomci pod vodstvom Kaw-djera ustanovijo prvo svobodno popolnoma enakopravno republiko, v kateri imajo ženske popolnoma enakopraven položaj z moškimi. Seveda stvari niso tako enostavne in vse skupaj se tragično konča, a Kaw-djeru le uspe postaviti svetilnik na rtu Horn. Še bolj fascinanten od tega nenavadnega romana Julesa Verna pa je način, kako je Theatre du Soleil iz njega naredil gledališko predstavo. Gre za totalno, celostno umetnino, ki gledalcem štiri ure ne pusti do sape in popolnoma očara z lepoto odrske iluzije. Ariana z ekipo pripoveduje zgodbo v zgodbi: dogajanje je postavljeno v začetek 20. stoletja tik pred izbruhom prve svetovne vojne. Na videz nedolžna družinska zgodbica o lastniku predmestnega pariškega zabavišča Felixu Courageu (za katerega na koncu presenečeni ugotovimo, da ga je odigrala ženska), njegovi družini, prijateljih in uslužbencih v maniri vaudevilla ali lahkotne operete nas popelje v pravljični čas Belle Epoque - čas nedolžnosti. Brodolomci z ladje Noro upanje (Zarje) Les Naufrages Du Fol Espoir (Aurores) PredlogaJules Verne REŽIJA Ariane Mnouchkine Theatre du Soleil, Pariz, 240 min. Ponovitve do 9. 1. 2011, sledi turneja Filmar Jean LaPalette, ki so ga zaradi levičarskih političnih prepričanj odpustili iz filmskih studiev Pathe, in njegova sestra Gabrielle, kamermanka, želita posneti film po romanu Julesa Verna. Felix jima odstopi podstrešje svojega zabavišča in vse uslužbence, ki postanejo igralci, tehniki, celotna ekipa bodočega filma v nastajanju. Ta zgodba pa je vložena še v tretjo zgodbo: medtem ko filmar-ji predano hitijo snemati filma, jih občasno prekinjajo novice iz zunanjega sveta - atentat v Sarajevu, uboj Jeana Jauresa (1859-1914), francoskega levičarja, ki je odločno nasproto- val vojni, 3. avgusta 1914 pa Nemčija napove vojno Franciji in s to novico je prekinjeno snemanje zadnjega kadra filma. Moški so vpoklicani in pravljice je konec. Predstave je konec. Nadaljuje pa se trpka zgodba zgodovine, ki jo vsi poznamo. Tu, na koncu (ali pa na začetku zgodbe), se zavemo genija ustvarjalcev, ki so tako spretno prepletli več zgodb in več umetnostnih zvrsti: na eni strani stojita Jules Verne in literatura, na drugi strani film in gledališče. Ena zgodba nam pripoveduje predzgodbo o zablodah 19. stoletja, druga zgodba napoveduje nadaljevanje, zablode 20. stoletja. Pred našimi očmi dobesedno nastaja film, posnet po predlogi Jule-sa Verna, v katero je spretno vtkana zgodovina. Gledališko osebje, pri katerem občinstvo pred začetkom predstave v preddverju naroča hrano in pijačo, se pred njenimi očmi spremeni v osebje pariškega zabavišča z imenom Noro upanje, ti pa se preobrazijo v junake filma Brodolomci z ladje Noro upanje. Filmska zgodba se začne s tragedijo v Mayerlingu, govori nam o pogoltnem kapitalizmu, o okrutnem kolonializmu, o nespoštovanju človekovih pravic, o zatiranju manjšin in vseh marginalcev, o uničevanju neevropskih kultur, o nemarnih političnih spletkah. Gledamo fascinantno lekcijo iz gledališke umetnosti, te umetnosti preobrazbe par excellence. Igralci nas držijo v napetosti s svojo energijo in natančnostjo, z invencijo odrskega izraza - vsi prizori iz filmske zgodbe so odigrani v ekspresionistični maniri nemega filma, brez besed, kot nema opera z mednapisi. Celotna ekipa pred našimi očmi poustvarja vse posebne efekte od neurja do vožnje s kočijo ali brodoloma. Ta segment predstave je tudi veličasten spomenik pionirjem sedme umetnosti. Iluzija je pred našimi očmi dekonstruirana, hkrati pa nas popolnoma očara. Nadvojvoda Rudolf, Maria Vetsera, kraljica Viktorija, Charles Darwin, mladi Churchill se spremenijo v junake Julesa Verna: Kaw-derja, Indijance z Ognjene zemlje, brezimne emigrante in mornarje, ti pa spet v natakarje, kuharje in drugo osebje pariškega zabavišča, da bi nas potegnili v noro pustolovščino, ki je bila Evropa v 20. stoletju - v opomin, za spomin. Največje presenečenje za občinstvo, največja spektakelska sila pa se verjetno sprosti, ko se skozi zgodbo o zanesenjakih, ki ustvarjajo nov svet na nekem izgubljenem otoku, daleč od zahodne civilizacije, začenjamo zavedati političnega sporočila predstave, ki sega čez strankarske parole naše banalne dobe in nas opominja, da je čas naših dedov tudi naš čas in da je ta planet samo en in da tu živimo samo enkrat. Naenkrat se zbudimo v enaindvajsetem stoletju tukaj in zdaj in začutimo, da je čas za novo, za nove sisteme, nove strukture. Da sveta ne bosta rešili ne levica ne desnica, ampak srce. In tu je Ariana res Velika, njeno gledališče pa nas spomni, da bodo velike zgodbe obstajale, dokler bodo veliki ljudje, da je umetnost veliko več kot poligon poveličevanja lastnega ega in nar-cizma, tekmovanja z bogom in z očetom, da bi fascinirali mamo. Pokaže nam tudi, da so umetnice enakovredne umetnikom, da je njihova moč lahko neizmerna, če je svobodna, in da spol ni usoda. Ženske igrajo moške in narobe ter nikakor ni naključje, da ročico arhaične filmske kamere v predstavi ves čas vrti ženska. ■ • • • KNJIGA Včasih luč, včasih tepene MARjAN RoŽANC: Rdeči zajčki. Založba Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor, Ljubljana 2010, 360 str., 29,95 € V zbirki Kondor smo dobili izbor kratke proze Marjana Rožanca. Novele iz vseh treh avtorjevih novelističnih knjig Mrtvi in vsi ostali (1959), Zračna puška (1971) in Vstajenje mesa (1980) je izbral Urban Vovk. Rožanc najbrž upravičeno slovi predvsem kot esejist in avtor romana Ljubezen; njegova kratka proza je manj izstopajoča - a je prijetno branje. Novele, največkrat pisane v prvi osebi, vsebujejo številne avtobiografske elemente. Godijo se pretežno v Ljubljani, peljejo pa nas celo po natančneje določenih lokacijah, denimo skozi Zeleno jamo in Moste, kjer se junaki zaljubljajo, kar-tajo ali iščejo zaposlitev. Prostorsko so nam torej domače, med- in povojni čas - čas izpred samo nekaj desetletij - pa je vsaj mlajšim rodovom nekoliko tuj. Zaprašeni so ne le časopis Ljudska pravica, litografske risalnice, kartonažna tovarna, ljubljanski tramvaj, barake in drugi »časokazi«, marveč tudi način pripovedovanja, ozračje, ki vlada v medčloveških odnosih in mentaliteta junakov. To so zaznamovali siromašnost, nenehno pomanjkanje in odrekanje (junak nosi prekratke hlače; enajstletnik dela na pokopališču, da si bo kupil plašč). Proletarsko življenje s prikupno mučnimi okoliščinami danes tistim, ki imajo vsega dovolj (razen morda prostora za nakupljene dobrine), verjetno ni blizu. Neka »starinskost« (po kateri utegne kdo vendarle čutiti nostalgijo, ker k njej sodijo določene vrednote) izvira tudi iz upanja, pričakovanja, ki je pri Rožancu drugačnega odtenka od upov in pričakovanj prebivalca enaindvajsetega stoletja. Protagonisti so prostodušneži in poštenjaki, včasih celo naivni, vsekakor pa polni hrepenenja. To, kar velja zanje, velja tudi za Rožančevo prozo: je iskrena, prostodušna ter z brezbrižnim, neprizadetim pripovedovalcem popolnoma nevsiljiva: naj bralec čuti, misli in sodi sam, na svojo pest in po svoji vesti. Zanimiv je odnos Rožančevih junakov do nežnejšega spola. Včasih so ženske luč sveta in junake navdihujejo. Drugič menda »pameti res nimajo veliko«. Ne manjka romantike in visokih idealov ljubezni: »Tereza je pila in jedla z levico, da sva se lahko celo med kosilom v restavraciji ves čas držala za roko.« Potem pa junak to svojo Terezo meni nič tebi nič premlati (in v »svetem ognju proletarske pravičnosti« ubije njenega moža). Junaki včasih udarijo kako dekle celo zgolj zato, ker to med prsti drži cigareto. Pogosto pa se jim ob mladenkah napenjajo hlače. S tovrstno »težavo« se spopada zlasti protagonist novele Tanatos Eros, ki ga, kot kaže, vzburja smrt. Tu naletimo na izvirno razmišljanje o smrti, pa tudi preplet te z erotiko in pohoto, to je sicer tema, značilna za Rožančevo pisanje nasploh. V zgodbi Likvidacija srečamo Kajetana Ulamca, ki si je že kot otrok želel lepote in ljubezni, deležen pa je bil nečesa drugega: »Tako brata kot vseh drugih ljudi okrog mene je bila sama gnusoba, umazanija in pohota.« V tej noveli se napetost stopnjuje proti vrhuncu, druge pa se večinoma godijo v enakomernem ritmu, brez presenečenj ali čudaštev, nekatere ostanejo tudi brez poante. Sklep se zgodi kar mimogrede, neopaženo kot smrt v spanju. Vendar po koncu dogajanje teče še naprej, le da ne na papirju. Lahko bi se kjer koli začele in kjer koli sklenile, zato so pravzaprav bolj kot umetelno obdelani literaturi podobne izsekom iz življenja. Ne glede na to, da se naš vpogled v usode junakov pogosto konča, ko so ti v nezavidljivih okoliščinah (Tine se vda v usodo: začne kartati in piti; Ciril se od preveč veselosti zvrne po tleh, ker ima šibko srce), in »potrti konci« simbolizirajo razočaranje, so te novele vendarle vselej pisane v lahkotnem, vedrem tonu. Po svoje spominjajo na atmosfero, kakršno je v nekaterih filmih, na primer v Amarcordu, ustvaril eden Rožančevih najljubših režiserjev, Fellini. Rožančevo pisanje zato, čeprav ni optimistično, še zdaleč ni težko; pognalo je resda v zakotni dolini, a na sončni strani Alp. Tina Vrščaj • • • KNJIGA Dihanje s svetom Blaž Lukan: Sentence o dihanju. Mladinska knjiga, Zbirka Nova slovenska knjiga, Ljubljana 2010, 77 str., 19,95 € Nova, že osma pesniška zbirka Blaža Lukana s pomenljivim naslovom Sentence o dihanju razgrinja občutja erotične bližine in minljivosti, prizemljeno sprijaznjenost s poteki sveta ter ljubezensko pozornost tudi do najmanjših stvari. Njeno preseganje dualizmov in priseganje na oniričen prikaz vsakdanjega sveta se odvijeta kot eksplozija čutnega in potopitev v logiko paradoksa. Da subjekt »stvari« ne bi »izgubil«, mora »verovati v nič«. Domišljija, zaposlena s tisoč vtisi, mu osvežuje pogled in ga privaja na neprivajenost (»kako izprazniti pogled, da bo vse v njem novo«). Takšno odpiranje globlji resničnosti, njeno odkrivanje znotraj tiste znane, črpa iz rezervoarja nezavednega. Gledanje kot izpod gladine spanja, ki preči ta pesniški svet, naznačuje prostor srečevanja z drugimi v kolektivnem nezavednem. Avtomatska pisava prinaša kopico »sentenc« v nadrealistični maniri, denimo: »nevihto je mogoče ujeti v prtljažnik in jo odpeljati v gozd, / šestina vsega, kar v življenju rečemo, se nam maščuje«. Lukanova poezija narekuje napet ritmični tok podob, ki pri opisovanju teles, predmetov in prostora abstraktno čistost povežejo z ihtavostjo strasti ter dihanje svojega ritma poživijo z obveznim kančkom improvizacije in naključja. V bralčevi konkretizaciji zbirke se dramatično odvrti podobje zbližane svetlobe in teme, zvoka in tišine ter notranjosti in zunanjosti. V pijanosti čutov je vsaka stvar osvobojena v pretočnost ter dinamiko razpadanja in spajanja: »Ostro je življenje stvari, naokrog letijo koščki in opilki.« Subjekt je razpršen v prostoru, telo in svet se v vrtincu mešata, sproščena domišljija budnega sanjanja vodi v nepovezano bruhanje besed in, »iz rebra se rojeva stvar za stvarjo«. Pesnik stvarnik stvarem predvsem prisostvuje, jim pusti, da so in da vzniknejo v luči svoje biti: »Le stvarem bom pustil, da se bodo penile, cedile, kljuvale / po svoje ...« Subjekt, živeč na robu izničenja, lahko obstane, a samo v preobrazbi in raznašan kot prah. Ptica, ki ji zastavi pot, »poleti skozenj«. Raztaplja se v drsenju ustvarjalne energije in v snu snovi, v enem, ki je notranje razdeljeno in raznovrstno (»Eno je vse, / a vse ni eno.«). Občutek gibanja se druži z občutkom pomirjenosti in subjekt je temeljno usklajen s svetom. Dihanje je prispodoba te usklajenosti in prepustnosti med subjektom in svetom - dihanje je »glas miru«, »pozi-bavanje / v ritmu uspavanke«, blagoglasno plutje z zrakom, žarišče živosti, ki »jaz« prešiva s svetom, prehajanje toplote, zajemanje in zajetost, vzajemnost in ritmična umerjenost, skladnost vdiha in izdiha. Lirski subjekt je hipersenzibilen za vibracije prostora (»prah, ki se v sončnem / žarku poseda po hrbtni strani dlani „ čuti vsaka dlačica, / vsaka pora«; »od pogleda ven se mi zvrti v glavi«; »samo roko moram iztegniti, / pa začutim sfero, kako drhti«). Tiho, golo navzočnost stvari doživlja tako intenzivno, da se mu zdi slišna, in »vsak zvok« se pretvori v tišino skoz telo, skoz valovanje in občutek prežetosti s svetom. »Počelo lepega« v celoti pripada domeni telesa in njegovi neposredni zvezanosti s fizičnim okoljem, telo samo pa je vzpostavljeno kot sidrišče v prostoru in središče premikov, vrenj in pokov. Lukanova erotično uglašena lirična pripoved o našem vsakodnevnem vdihavanju sveta in izdihavanju sebe, bivanju, ki ne traja dlje kot vdih-izdih, a nas hkrati vpenja v tisoč agregatnih stanj ter večno kroženje snovi, spregovori polnih pljuč in jemlje dih. Barbara Jurša • • • KINO Peklensko popotovanje Draga, počakaj, sem na poti (Due Date). Režija Todd Phillips. ZDA, 2010, 95 min., Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš. Todd Phillips je tisti ameriški režiser, ki je lani poskrbel za enega najbolj množičnih krohotov filmske sezone. Verjetno se še spomnite Prekrokane noči (The Hangover, 2009), zgodbe o štirih mandeljcih, ki na fantovščini v Las Vegasu izgubijo ženina, v postžurerskem deliriju pa spomin. Ko se dan pred poroko zbudijo, razmetani po tleh huronsko razsute hotelske sobe, ni nikomur jasno, kje je eden izmed njih izgubil zob, kaj počne v kopalnici tiger in čigav je dojenček v omari. In kar je najhuje - nikomur se ne sanja, kam je izginil ženin, ki ga je treba še isti dan dostaviti na poroko, po možnosti v enem kosu. Draga, počakaj, sem na poti (Due Date) je precej manj dodelana in precej bolj povprečna smejalka, ki se trudi ujeti zadnji val navdušenja nad predhodnim hitom. Phillips je ohranil osnovno temo moškega »bondanja« (tokrat ne le v horizontalni, ampak celo v vertikalni smeri, z umrlimi očeti in nerojenimi sinovi) in glavno maskoto Prekrokane noči, Zacha Galifianakisa, ekscentričnega stand-up komika v vlogi žolčastega, aseksualnega, boleče naivnega Ethana, medvedkastega bradača nedoločljive starosti, spolne orientacije in inteligenčnega kvocienta. Idiotskega, a dobronamernega škodljivca s slabo trajno in prebliski genialnosti, ki vedno poskrbi, da gre vse narobe. Ethan ima avto, njegov novi znanec Peter (Robert Downey, Jr.), nervozni arhitekt brez denarnice in brez prevoza, pa se mora v kratkem času prebiti na drug konec celine, da ne bi zamudil rojstva svojega prvorojenca. Nadaljevanje je predvidljivo: popolnoma nekompatibilna lika se na poti vzajemno živcirata in zapletata v vse mogoče neumnosti, dokler na koncu ne prispeta srečna in pobratena na cilj. Na oguljeni matrici visi precej postanih štosov (naj omenim samo akrobatiko s pepelom pokojnega očeta, ki ga Ethan za potovanje priročno zapakira v prazno pločevinko za kavo - je sploh kdo podvomil, da se bo nesrečni oče prej ko slej znašel najprej v avtomatu za kavo in nato še v skodelici svojega sina?), med katerimi pa se najde tudi kakšen preblisk zares dobre komike - sicer zelo ostre, črne, mejno prebavljive komike, ki ni za vsak želodec, a vas vsaj osupne, če že ne dobro nasmeje. Prekrokana noč je bila divja, absurdna, moralno oporečna in anarhična, pa tudi sveža, večplastna in zelo precizno tempirana. Z vsakim novim razkritim indicem se je rešitev zdela le še korak dlje in situacija le še bolj zapletena. Ni bila le nadzabavna komedija, ampak tudi zagonetna detektiv-ka. Draga, počakaj, sem na poti ni ne eno ne drugo, je le povprečno smešen in ne preveč izviren film ceste, katerega največji adut sta glavna igralca, ki svoj del posla opravita dostojno, čeprav se bomo celo Galifianakisa naveličali, če ga bomo gledali v vedno istih vlogah. Dovolj zabavno za preganjanje dolgčasa, a brez presežka. Morda bo mlačen vtis popravila Prekrokana noč 2, ki naj bi na spored prišla že prihodnjo pomlad. Špela Barlič • • • ODER Kako bi bilo biti kdo drug? Roland ScHiMMEipFENNiG: Zlati zmaj. Prevod Mojca Kranjc, režija Janusz Kica. Stalno slovensko gledališče Trst. Premiera 12. 11. 2010 (zapis po ogledu ponovitve 27. 11.), 120 min. Kaj imajo skupnega par pred ločitvijo, par v pričakovanju nezaželenega otroka, par stevardes, dedek in vnukinja, muren in mravlja, lastnik špecerije, pet Azijcev? Razen tega, da so vsi dramski liki igre Rolanda Schimmelpfenniga Zlati Zmaj, na prvi pogled prav ničesar. A briljantno napisana, učinkovito režirana in skoraj virtuozno izvedena igra s prepletanjem fragmentarnih prizorov počasi razkriva srhljivo povezanost raznovrstnih likov in dogodkov, ki presega golo prostorsko bližino »kitajsko-tajsko-vietnamski restavraciji Zlati zmaj«. Besedilu primerno je Janusz Kica igro postavil v skladu s principom scenskega in kostumskega minimalizma, zgolj ob pomoči igralskih levitev ansambla SSG Trst. Po principu montaže, ki spominja na TV nadaljevanke, se pred nami nizajo sprva povsem ločena dogajanja, ki zgolj polagoma prihajajo v medsebojni stik. Redukcija gledaliških sredstev na nujni minimum je tudi sicer značilnost Schimmelpfen-ningovih besedil, ki sama (sorodno kot besedila Simone Semenič) z meta-tematizacijo gledališke razsežnosti razpirajo možnosti lastne uprizoritve. Ob tako rekoč odsotnosti drugih elementov njen nosilec tako postane igralec. Tržaški ansambel je suvereno kos bremenu, ki jim ga nalaga dramatik: igralci ne prehajajo le iz lika v lik (cross casting po navodilu pisca: mladi igralci igrajo stare, moški ženske like in narobe), temveč tudi od govorjenja scenskih napotkov, didaskalij (prav tako po navodilu pisca), k njihovemu izvajanju. Pomnožene distance, poudarjanje neskladja med likom in igralcem in brechtovske potujitve pa niso modna muha, ki bi bila sebi namen, temveč imajo številne odrske in vsebinske učinke. Didaskalije imajo funkcionalno vrednost: ob sceno-grafskem minimalizmu označujejo časovne in prostorske premike, opozarjajo na menjavo vlog, označujejo like, gradijo suspenz in obenem podajajo ironični komentar. Igranje likov je tudi simultano komentirano in postane eden od implicitnih motivov igre: »Ko bi lahko bila nekdo drug, kako bi bilo to?« se sprašuje stevardesa - in menjava vlog je tudi zares izvedena: igralec in igralka, ki igrata njo in njenega fanta, se zamenjata. Vsi igralci obenem igrajo priseljence oziroma natakarje v azijski restavraciji, in nemške domačine - goste restavracije. Čeprav gre za (metaforično rečeno) iste ljudi - ki jih igrajo isti igralci - v istem svetu, ki celo prihajajo v bežne medsebojne stike, se nikoli zares ne srečajo. Tujci morda namenoma delajo v nedefinirani azijski restavraciji in so tako tudi obravnavani od drugih: kot priseljenci od kjerkoli-že, ki jih toleriramo, dokler nam servirajo hrano, za katere pa se nikoli zares ne zanimamo. Takšna tema bi kaj hitro utegnila zdrsniti v banalno moraliziranje; a se tako besedilo kot uprizoritev Zlatega zmaja elegantno izogneta didaktični eksplicitnosti. Zlati zmaj z nabritim humorjem, občutkom za ritmičnost dialogov, katerih refren predstavljajo klici naročil v restavraciji, z vnosom absurdnih in fantastičnih elementov (basen o murnu in mravlji, truplo Kitajca, umrlega zaradi krvavitve po puljenju zoba, ki plava po rekah domov), zgolj postopno razkriva rahle zveze med dogodki, ki nakazujejo srhljivo pogledi 15. decembra 2010 realnost eksploatacije priseljencev. Spretna raba menjave likov, potujitve odrske fikcije na več ravneh in elipse v besedilu učinkujejo ravno nasprotno od didaktičnosti političnega gledališča. S puščanjem prostora gledalčevi imaginaciji ter zgolj z njegovo intenzivno miselno aktivacijo ga sprva zapeljejo v brezskrbno zabavo in naposled zbodejo z bodicami nedestilirane umazane realnosti, katere del je tudi sam. Ustvarjalna ekipa tržaškega gledališča pod vodstvom Janusza Kice je z uspešnim prenosom briljantnega besedila morda dosegla, da si tudi gledalci sami zastavimo danes temeljno vprašanje, ki zadeva naš odnos do drugega, do tujega: »Ko bi lahko bila kdo drug, kako bi bilo to?« Katja čičigoj • • • ODER Ne provocira, ampak vtepa v glavo Tennessee Williams: Mačka na vroči pločevinasti strehi. Prevod Tina Mahkota, režija Ivica Buljan. Mestno gledališče ljubljansko. Premiera 30. 11. 2010, 140 min. Mačka na vroči pločevinasti strehi, kakor jo igrajo v Mestnem gledališču ljubljanskem, je vsekakor zanimiva, še zdaleč ne dolgočasna predstava. Pravzaprav je tudi zabavna, v njej se dogaja marsikaj. Na začetku lahko na primer kar nekaj časa opazujemo igralce, kako se ogrevajo, vsak po svoje, hodijo po odru in se razgibavajo, pri tem pa lahko vidimo, v kako različni telesni kondiciji so. Na sicer praznem odru so štiri konstrukcije, ki spominjajo na gradbene odre in ki dajejo na začetku prostor za raztegovanje, kasneje med predstavo pa omogočajo, da se dogajanje odigrava hkrati na dveh ravneh (scenografija Tobias Putrih). Ko se igralci ogrejejo, se pojavi Matej Puc (dodana vloga Skipperja, nesojenega ljubimca oziroma nekdanjega najboljšega prijatelja osrednjega lika Bricka), ki pove del Williamsovega uvoda v dramo, z glavno poanto: »Vsi smo obsojeni na samico znotraj lastne kože.« Potem se pojavi Jana Zupančič (Brickova žena Maggie) in zapoje prvega izmed številnih songov, ki jih je po predstavi posejanih kar nekaj (glasba, ki je mešanica raznih žanrov - od rocka prek bluesa in dixieja do punka in countryja - je delo Mitje Vrhovnika Smrekarja, besedila so vzeta iz zakladnice ameriške poezije, izvajajo pa jo na raznih instrumentih igralci, ki so sicer ves čas na odru). In potem se začne dialog med Maggie in Brickom (Jure Henigman). Med njunim zakonskim obračunavanjem, za to v resnici gre med vrsticami Maggiejine logoreje o neznosni plodnosti Brickovega brata Gooperja (Jaka Lah) in njegove žene Mae (Karin Komljanec), lahko tudi na enem izmed zgornjih planov nazorno vidimo, kako se Gooper in Mae plodita, motnje v obliki njunih neznosnih otrok pa predstavljajo kratki, agresivni glasbeni akcenti. Maggie precej neuspešno rine v Bricka, ki je bolj ali manj (kadar se spomni na Skipperja, čigar duh se v predstavi pojavlja z vserazumevajočim in vseodpuščajočim nasmeškom) prijazno distanciran. Tu pa tam se pojavi tudi Velika mama (Jožica Avbelj), ki v svoji neznosno obvladaški vsiljivosti in ponarejeni frivolnosti čustveno gazi vse pred sabo. Drugo dejanje se začne s petjem gospela, vsi so veseli (razen Bricka), praznujejo rojstni dan Velikega očka in veselo novico, da nima raka. Župnik je našemljen kot Jezus, Mae s saksofonom zasleduje Velikega očka. Med velikim obračunom med Velikim očkom in Brickom, ko Veliki očka poskuša podreti zid in doumeti vzrok za Brickov konstantni alkoholni opoj, vsi preostali zadaj pod župnikovim vodstvom pridno poplesujejo in se, pozibavajoč se v ritmu, tudi od časa do časa prizibljejo v ospredje in zmotijo njun prepir. In medtem ko Veliki očka Bricku v mikrofon izkriči, da je tudi sam nesrečen, Velika mama pleše. Tretje dejanje je precej skrčeno, dogaja se skoraj spredaj na odrski rampi, vsi so oblečeni v značilne hillbillyjske kostume (Ana Savič Gecan), gre za neprikrit in neusmiljen boj vseh proti vsem. Ob razkritju, da bo Veliki očka umrl, se pokaže vsa pogoltnost bodočih žalujočih preostalih, ki se na odru dobesedno scufajo med sabo. Maggiejin patetični deus ex machina - ko si izmisli, da je noseča, zato da Veliki očka ne bi premoženja zapisal plodnemu in pridnemu starejšemu sinu - izzveni v prazno, saj se Brick tačas topi v srečnem objemu s Skipperjem. Na koncu pa na pobudo Velike mame vsi udarijo eno ta pravo countryjevsko poskočnico, igralci se zavrtijo skupaj z zasačenimi - razgaljenimi? sprovocirani-mi? osmešenimi? - predstavniki občinstva. Tako preprosto je mogoče obnoviti Mačko, kot jo igrajo v MGL. Kajti tokratni režijski pristop Ivice Buljana zvede tančine Williamsovega teksta na plakatno preprostost. Namesto zgodbe o kopici strahovito nesrečnih ljudi, ki govori o klavstrofobični ujetosti vsakogar izmed njih v družinske odnose in o brutalnem spoznanju vsakogar izmed njih o nemožnosti ljubezenske izpolnitve, skozi ta intimni nivo pa pronica enako klavstrofobična ujetost v družbene odnose, gledamo tako imenovano postdramsko enoznačno interpretacijo, katere glavna poanta je inavguracija Brickove zatajevane homoseksualnosti. Buljan se je odločil (to podpira tudi tekst Svetlane Slapšak v gledališkem listu), da bo razkril pravo, skrito bistvo Williamsove drame, ki je »vizija konca seksualne represije«. Vsi liki razen Bricka, Skipperja in delno Maggie so karikature, do konca osme-šeni in poenostavljeni; intervencije s songi, plesom in posebnimi fizičnimi igralskimi pristopi pa učinki na prvo žogo. Precej paradoksalno, da so edini trenutki, pri katerih spreleti srh, tisti, ko pride do pravega človeškega stika med dvema igralcema, ko zaslutimo vso grozo nesporazumov in nezmožnosti razumevanja sočloveka - to se zgodi v nekaj dragocenih momentih med Maggie in Brickom ter predvsem med Brickom in Velikim očkom, ki ga pretresljivo odigra Gašper Tič. Domet uprizoritve, ki ne provocira, ampak spoznanje vtepa v glavo; ki se vnaprej postavi na stran enega junaka ter ožigosa druge, pa je povsem vprašljiv. VesnaJurca Tadel • • • ODER (Šarmanten) proces brez produkta Biti svoj lastni prevod/ Being One's Own Translation/Essere la traduzion di se stesso. Produkcija KUD AAC Zrakogled; koprodukcija Center za slovensko književnost, Ljudmila, Gledališče Koper, Galerija ŠKUC in Skupnost Italijanov Santorio Santorio Koper. Ljubljana, Galerija ŠKUC. Premiera 8. 12. 2010 (zapis po ogledu ponovitve 9. 12.), 40 min. Ta avdiovizualni performans odpira zanimiva vprašanja o možnostih kombiniranja različnih umetnosti, različnih tehnik kreativnega izražanja in konec koncev tudi neume-tnostnih disciplin, kot sta prevodoslovje ali literarna teorija. Lahko citiramo kar Gašperja Maleja, prevajalca in pesnika ter avtorja besedila, nastalega na podlagi njegove druge pesniške zbirke Rezi v zlatem, ko pravi »Zgodba se je začela v pesku in prahu med čudnimi žarometi in zlatim lesketanjem.« Performans se je tako začel in končal. Prek besed performerke Sonje Polanc, režije Urbana Beline in glasov Matije Barla, Brede Biščak, Izidorja Čoka, Klarise Jovanovič, Franca Jurija, Andreja Kalca, Taje Kram-berger, Katjuše Ručigaj, Marka Sosiča, Maria Steffea, Gorana Ziralda in Ive Ziraldo smo vstopili v eklektični svet besed, svetlobnih efektov, glasbe, zvoka, stroboskopskih luči in - številnih jezikov in narečij. V nemščini, angleščini, francoščini, hrvaščini, grščini, ruščini, španščini, nizozemščini, italijanščini, japonščini, korejščini in tržaškem dialektu smo JAZ SEM Zagotovi si do 35% popusta za dodatno opremo. W700 A Ur * -k • FX-senzorz 12,1 milijona slil(Ovnili točl( • Ogled v živo (Live View) s samodejnim ostrenjem • 51-točkovni sistem samodejnega ostrenja Akcijska cenami .990." Redna cena £ 2.479. • DX senzor S 16,2 milijona slikovnih točk • videoposnetki v ločljivosti FullHD(1080p) • 39-točkovni sistem samodejnega ostrenja Akcijska cena £ 1 _ 299. ~ Redna cena £ 1.399. Kako do 35% popusta? ^ * * ^ -k* -k* * * i, * Ob nakupu ohišja D700 ali kompleta D7000 18-105VR prejmete popust za dodatno* opremo, ki je navedena v tabeli. Za najdražji izbrani izdelek prejmete 7% popusta, za drugi -k najdražji izdelek 7%+7% (14%) popusta, za tretji najdražji izbrani izdelek 7%+7%+7% (21 %) popusta, za četrti izdelek 4x7%, na peti (najcenejši) izdelek prejmete celo 35% popusta. Iz nabora dodatne opreme lahko izberete največ 5 izdelkov in sicer 2 objektiva, 1 bliskavico in 2 druga dodatka. Izdelki v izboru se ne smejo podvajati. Primer: ob nakupu ohišja D700 izberete dodatno opremo, za katero velja naslednji popust od objavljene cene v tabeli. Popust je naveden v oklepaju: objektiv 70-200 (7% popust), objektiv 24-70 (14% popust), bliskavi-*-;«? CO SB 900 (21% popust), držalo MB-D10 (28% popust) in baterijo EN-EL3 (35% popust). ■k -k** D700: objektivi AF-S 70-200/2,8 VR " oprema D7000: objeictivi AF-S 35/1,4G AF-S 14-24/2,8G AF-S 24-70/2,8G AF-S 24-120/4 VR AF-S 28-300 VR AF-S 70-300VR 549,00 € AF-S 35/1,8G Biisicavice Dodatici D700: MB-D10 D700: EN-EL3E D7000: MB-D11 D7000: EN-EL15 COOLPIX -I- 8GB kartica SD • Ločljivost 10,1 milijona točk • Visoka ločljivost HD 720p snemanja filma P7000 Akcijska cena ^ 499." Redna cena 549." System Partner Pro Foto Beseničar - Dunajska 57, Ljubljana Foto Format - Štefanova 5, Ljubljana Foto Grad - Miklošičeva 36, LJubljana Foto Levac - Župančičeva 36, Koper System Partner 3A Trgovina - Zaloška cesta 161, Ljubljana Spik- Šmartinska 152 (BTC, hala A), Ljubljana Foto Asja - Rozmanova ulica 5, Novo mesto Foto Tivoli - Cankarjeva cesta 7, LJubljana IVlixi foto video - Gregorčičeva ulica 27, Žiri Akcijske cene predstavljajo že videne oglaševane cene. Ponudba velja od 3.12.2010 do 15.01.2011 oziroma do razprodaje zalog. www.nikonsvet.si se popeljali skozi avtorjeve tesnobe, skozi »prostore, kjer se zgodbe razpletajo drugače «, pokrajine nedorečenega, te postmoderne prevare, in poskusili v »enem zalogaju pogoltniti vsa semena diskurza«. Dogodek, poimenovan Biti svoj lastni prevod, še najna-tančneje opredelimo kot proces, h kateremu je bilo vabljeno tudi občinstvo. Performans je raziskovalni proces, podoben prevajanju, le vizualiziran in interaktiviran. Biti svoj lastni prevod lahko razumemo tudi kot nenehno človekovo reprezentiranje, kot poskus iskanja besede ali besed, s katerimi želimo povedati misel. Včasih so to besede, za katerimi želimo skriti misel in je hote ne dovolimo ubesediti, saj gre za misel, ki je preveč pomembna, včasih preveč nevarna ali enostavno preveč krhka, da bi jo direktno izrazili. Če parafraziramo Branka Miljkovica. Če pa parafraziramo Gašperja Maleja, prevod spaja tukaj in tam, oba svetova. Prevod je most, po katerem lahko pazljivo hodimo, res pa je, da se na tem mostu ne zadržujemo prav dolgo, vedno odidemo, sem ali tja. V procesu Biti svoj lastni prevod pa se na mostu prevo-doslovja zadržimo malo dlje in tako pridobimo čas za premislek, (avto)refleksijo ali enostavno uživanje v besedah, ki nam ne zamerijo niti, če odtavamo - prav v asociativnosti se namreč izraža njihov pravi pomen. Biti svoj lastni prevod pomeni tudi biti svoja lastna predstava, biti svoj lastni živi dogodek, biti svoj lastni proces nenehnega prepletanja različnih medijev in de- ter rekon-struiranja lastne identitete. Končni produkt procesa prevajanja je prevod. Končnega produkta procesa Biti svoj lastni prevod ni, konec perfor-mansa je lahko njegov začetek. Ptice, ki letijo s sten proti občinstvu, so lahko besede, ki iščejo nove avtorje in nove začetke. KsENijA ZuBKOVič • • • ODER Sproščujoča zabava Georges Feydeau: Bumbar. Prevod Aleš Berger, režija Luka Martin Škof. SNG Drama Ljubljana. Premiera 27. 11. 2010, 120 min. Če se odločimo, da pustimo ob strani pomislek, ali Feydeau sodi v ljubljansko Dramo, je zadeva precej enostavna. Če se namreč igra Feydeauja, potem je namen popolnoma jasen: zabava. Ne glede na to, kakšna je zgodovina uprizarjanja njegovih iger v njegovi domovini, je res, da je Feydeau vzpostavil žanr bulvarke in bil njen nesporni mojster. Morda se res tudi v tem žanru lahko razkrivajo globlji družbeni mehanizmi, tu pa tam poblisne tudi kaka drobna ost, a v vrtoglavem vrtincu variant vseh mogočih erotičnih zapletov, prepletov in razpletov ne gre v resnici za nič drugega kot za to, da se gledalci, vsak po svoje - eni povsem sproščeno, drugi morda malo zaskrbljeno, tretji z občutkom slabe vesti, četrti z rahlo zavistjo, peti zviška in moralno zadržano - vendarle temu vrtincu prepustijo in se mu nezadržno smejijo. Uprizoritve Feydeaujevih iger stavijo na večno aktualnost bulvarskega prikaza smešnosti institucije zakona kot nezadostne in večinoma izpraznjene forme, iz katere vsi želijo pobegniti, potem ko so enkrat po obupnih prizadevanjih končno prišli noter; frenetična prizadevanja Feydeaujevih junakov za izpolnitev in preprečitev prešuštva naj bi tudi danes izzivala salve smeha. Bumbarja gledamo pri nas prvič, čeprav velja za eno najbolj vzorčnih avtorjevih del in je po strukturi precej podoben pri nas bolj znani Bolhi v ušesu (nazadnje so jo pred štirimi leti igrali v Novi Gorici v precej presenetljivo neposrečeni interpretaciji Janusza Kice). Po uvodnem prizoru, kjer vidimo, kako Pontagnac zasleduje Lucienne do njenega doma, potem pa se izkaže, da je žena njegovega znanca Vatelina, ki bi ga bila pripravljena prevarati edinole, če bi bil on njej prvi nezvest, se tempo vedno bolj pospešuje in vsaka nova oseba, ki jo avtor vpelje, prinese s sabo nov zaplet, saj je tako ali drugače bila, je ali šele bo erotično povezana z vsemi drugimi. Vrhunec igre je v drugem dejanju, ki se dogaja (tako kot Bolha v ušesu) v hotelu, kjer se vse niti do konca zameštrajo: v eni hotelski sobi se v eni ali drugi kombinaciji med dogajanjem znajdejo tako rekoč vsi in nesporazum je popoln. Pri uprizarjanju Feydeauja gre predvsem za golo me-tjejsko spretnost: treba je določiti pravi tempo, natančno precizirati vse tajminge, si izmisliti čim več gagov in jasno opredeliti funkcije in glavne značilnosti vseh likov, ki so potem v svoji mehaničnosti smešni. Režiser Luka Martin Škof vse to naredi z veliko mero domišljije in sproščenosti, tudi z nekaj malo ostrejšimi duhovitimi poudarki, ki sprožajo dodaten smeh; taki so na primer smešenje Vatelinovega »poznavanja«« umetnosti (kipec Davida), dodana erotična razviharjenost gluhe gospe Pinchard, nonšalantnost prešuštvovanja Armandine ali dvoumna navezanost sluge Geroma. Na poudarjeno kičasti sceni Mihe Knifica (navezava na leto 1991 sicer ni jasna) in v kostumih Nadje BedjaniC nastopa razigrana ekipa igralcev, ki skoraj vidno uživajo v vpreženosti v Feydeaujev mehanizem: v prvi vrsti Bojan Emeršič kot skoraj čisto pošteni zakonski mož Vatelin, Iva BabiC kot njegova preveč zagreta nekdanja ljubica in Maša Derganc kot neskrupulozna Armandine; pa tudi Maja Sever kot o neomadeževanosti svojega zakona preveč prepričana Lucienne, Alojz Svete kot že od vsega začetka nebogljeno neuspešni ljubimec, bumbar Pontagnac, Veronika Drolc kot njegova žena, skrajno racionalna v svoji maščevalnosti, Gorazd Logar kot s svojo moškostjo pretirano bahaški Redillon, Matjaž Tribušon kot nasilno ljubosumni Soldignac, Polona Vetrih kot nepričakovano živahna gospa Pinchard, Marko Okorn kot njen za to slepi mož, Aljaž JovanoviC kot hotelski sluga, ki ga kar razganja od hormonov, Rok Vihar kot vsega navajeni direktor hotela, Sabina Kogovšek kot stoična snažilka, Tom Ban kot Redillonov skrbni sluga in Matija Rozman kot zagnani detektiv. Bumbar se seveda izteče v nekakšen happy end: nesporazumi so razčiščeni, pari zaživijo spet po starem, kobajagi ljubimci (Pontagnac in Redilllon) so osmešeni, red je ponovno vzpostavljen. Uspešnica v Drami je zagotovljena, pomislek iz prvega stavka pa bo še malo počakal. Vesna Jurca Tadel • • • RAZSTAVA Sredi ustvar'alnega procesa Jaša: The Lovest. Avtorski projekt za specifični prostor kavarne. Ljubljana, Moderna galerija. Od 28. 9. 2010 naprej. V drobovju Moderne galerije že več mesecev nakaj raste. Živobarvno je obarvalo kletna okna na fasadi prenovljene galerije. Vsako drugače. Skozi eno se ljudje prav prešerno sprehajajo ven in nazaj noter. Po vstopu se znajdemo v poetičnem spektaklu egotripa, pomešanega s popkulturo, trash estetiko, humorjem ter začinjenega s ščepcem cinizma. Avtor projekta je umetnik mlajše generacije Jaša (rojen 1978). Študiral je na akademiji v Benetkah, kjer zdaj sodeluje kot sodelavec Ateljeja F Carla Di Raca kot vodja gostujočih predavanj, kustos končnih razstav in mentor poletnega izbirnega predmeta. Za mladega umetnika ima za sabo zavidljivo število samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini. Njegova umetniška dela so izrazito multimedijska in črpajo iz najrazličnejših virov od popularne kulture do klasičnih umetnin. Pri ustvarjanju pogosto sodeluje z drugimi umetniki, to pa mu omogoča dialog in reflektiranje lastnega dela. Omenimo še, da se je sicer časovno krajši projekt z enakim naslovim zgodil že spomladi v galeriji Simulaker v Novem mestu, kjer je predstavil idejo, kako spremeniti galerijo v klub. Ob tem projektu v Moderni galeriji moramo opozoriti na Jašev projekt I'm culture za letošnji U3 - 6. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji - poleti v Moderni galeriji. Jaša je namreč takrat že naselil spodnje prostore galerije, s toaletami vred. Ko se je U3 končal, se je zdelo velika škoda, da bi se hkrati zaključila tudi ta intervencija, saj se je v tem času že skorajda organsko spojila s prostorom. Slaba dva tedna kasneje je začel potekati projekt The Lovest. Tako smo že na U3 videli, da se obisk Moderne galerije nikakor ne sme končati zgolj z ogledom zgornjih razstavnih prostorov, ampak se mora nujno nadaljevati še v spodnjem nadstropju - in kako se nadaljuje! Vstopimo v kaotičen svet, diametralno nasproten urejeni razstavni estetiki, kakršne smo vajeni. Znajdemo se dobesedno sredi umetniškega dela, sredi procesa in dogajanja. Zgoraj so razstave urejene tako, da ustrezajo obiskovalčevim predstavam o reprezen-taciji umetniških del, spodaj pa se razpre polje nezavednega. Znajdemo se v erupciji umetniške energije, v golem ustvarjalnem procesu, ki se pred našimi očimi spreminja v umetnost. S tem je prostor kavarne pridobil dodano dimenzijo, saj so stene galerije postale prostori, na katere so se dodajale umetniške intervencije. Meja med realnim prostorom in umetniško situacijo je izginila. Večplastnost projekta se je vpisala v prostor, ki tako postane multifunkcionalen. Sam fizični prostor je platforma za raznovrstno umetniško ustvarjanje. Poleg vizualne spremembe prostora se je zgodila v kavarni tudi vsebinska preobrazba, saj obiskovalci ne pridejo le na pijačo, ampak želijo videti umetnika pri delu, spremljati proces ali si preprosto ogledati prostor kot umetniško delo. The Lovest je seveda multimedijski, saj je kolaž medijskih podob, prepletenih z likovno umetnostjo, videom, glasbo, občasnimi performansi, branji poezije, celo kuhanjem in seveda prostoru kavarne imanentno pijačo. Projekt je kakor nekakšno sodobno utelešenje celostne umetnine. Jaša rad sodeluje s kolegi umetniki in nekateri izmed njih so prisotni na različnih dogodkih v sklopu The Lovest in pomenijo enega zanimivejših momentov projekta. Glasba skupine Leftfinger, ki jo poleg Jaša sestavlja še njegov asistent Luka Uršič in Janez Vidrih, je stalnica programa. Prav tako sodelovanje z neformalno gledališko skupino Ljud z domišljenimi situacijskimi performansi. Tudi oni, tako kot Jaša, bazirajo svoje delo na neposrednem stiku z gledalcem in jih zanimajo njegovi odzivi. Stalnica je tudi sodelovanje z Meto Grgurevič in Markom Požlepom. V sklopu odprtih vrat Moderne galerije 3. in 4. decembra so nastali The Lovest days. Tako sta v petek, 3., Požlep in Jaša predstavljala nekaj svojih videov, nekatere sta naredila tudi skupaj. V Jaševem videu Bla bla me (2006) je prikazan spektakel niča oziroma kako iz nič naredimo čisto pravi spektakel, to pa je ena izmed najočitnejših paradigem sodobne potrošniške družbe. Kasneje istega večera je imel Požlep intervencijo, kjer je prijetno zmeden na platnu prikazoval in opisoval intimne slike iz svojega otroštva. Na videz povsem banalno dejanje je bilo že na povsem osnovnem nivoju učinkovito razkrinkanje socialnih mrež, kjer ljudje nereflekirano odpirajo neznancem vrata v svojo intimo. S tem nas je avtor obiskovalce rokohitrsko spremenil v voajerje. Naslednji dan pa se je dolgo v noč poslušalo branje poezije članov paraliteralne skupine I.D.I.O.T., ob značilni glasbeni spremljavi, seveda. Okolje nas sicer ves čas opominja, da vendarle smo v galeriji, a v vedno bolj transformiranem prostoru, polnem pretiravanja in nakopičenem z na videz naključnimi stvarmi, gledalec na to pozabi. Ustvarjena realnost nikakor ni neposredna odslikava zunanjega sveta, je pa njegova globoko občutena interpretacija in ravno prek gledalca se med obema vzpostavlja dialog. V kaotičnem svetu, ki ga je ustvaril Jaša, ima (v nasprotju s kaotično realnostjo) vsaka stvar svoje mesto, čeprav se zdi, da gre za naključja. Gre za subtilno prikazovanje navideznih banalnosti, ki stvari naredi vidne, a ne na banalen način. Kakor pri številnih stvareh v življenju, se moramo, da bi videli več, spustiti pod površje. Asta Vrečko KONCERT Sporen spored Gala koncert: Operni zbori in arije. Opera SNG Ljubljana. Ljubljana, Cankarjev dom, 27. in 28. 11. 2010. Za položaj, v katerem se je znašel ljubljanski operni ansambel, ni krivo sedanje vodstvo. Je pa zaslužno za lahkoten spored gala koncerta, ki je v enem večeru postregel z nesmisli, kot so celotna orkestrska medigra iz koračnice Aide (ki bi morda lahko bila bolj smiselna, če bi bila odigrana/dirigirana z nekoliko več zavedanja o tem, kaj naj bi se dogajalo »na odru«), in grobo rušil glasbene forme (to bi se ponekod dalo reševati s preprostim dodatkom takta ali dveh, recimo po Kaj veseli bi ne peli), da o sesutju solite forme in Wagnerju sploh ne izgubljam besed. Nikjer v svetu operni ansambli nimajo več sporedov (z več mislim na zadnjih deset let!), ki bi jih lahko opisal z »malo mešano na žaru«, niti v predprazničnem obdobju niti kot rešitev za začasno prostorsko stisko. Težko verjamem, da v Sloveniji -ko že imamo mednarodno vodstvo Opere - ne bi bilo osebe, ki bi zasnovala bistveno boljši, tehtnejši in kljub temu za množice primeren spored. Zbor SNG Opera in balet Ljubljana sploh ni slab! So v zadovoljivi kondiciji, vsaka sekcija posebej in kot korpus imajo lepo, izenačeno barvo, končna tekstura je več kot dovolj gosta za to vrsto repertoarja, a dovolj lucidna, da poslušalec nima občutka valeče se zvočne mase. Med sekcijami je največji napredek slišen pri tenorjih, ki niso presvetli, temveč imajo lepo zaokrožen zvok, tudi soprani so slišno pomlajeni. Kot se za tako veliko izvajalsko telo spodobi (naj omenim, da je bil zbor okrepljen z dodatnim zborom, to pa v koncertnem listu ni bilo navedeno), je dinamičen razpon precejšen. Pianissimo je bil to, kar mora biti, brez aspiriranosti ali nepodprtosti,fortissimo ni bil nikoli nasilen (pa čeprav so v Gloria all'Egitto skušali preglasiti orkester), sotto voce v Zboru hebrejskih sužnjev pa je bil naravnost perfekten. V celoti je Željka Ulčnik Remic zbor dobro pripravila, s poudarkom na podrobnostih (akcenti, sforzandi), to je zboru omogočilo, da je lahko vidno in z užitkom muziciral z dirigentom in med seboj. Pogosto pa se mi je zdelo, da je bilo besedilo v celoti premalo natančno posredovano (recimo pri Prodani nevesti, Faustu, Turandot), kdaj pa kdaj je bilo očitno, da je altov dosti premalo (Leteči Holandec oziroma po naše Večni mornar), nekajkrat so se pojavile tudi težave z neizčiščeno vertikalo (Gorenjski slavček) in intonacijo (Tannhäuser). Tudi operni orkester je v presenetljivo dobri kondiciji. Sekcije med seboj lepo sodelujejo in se poslušajo ter izenačujejo. Ker glasbeniki niso bili utesnjeni v orkestrski jami, je bil njihov zvok bistveno toplejši, širši in lepo zaokrožen (sploh pri godalih). Nekoliko so me zmotile le (kar pogoste) ne v celoti izigrane note, pa težave s pizzicatom in intonanč-no točnostjo visokih pihal. Še najbolje je orkester zvenel pod taktirko Lorisa Volto-linija, Uvertura iz Verdijeve opere Macbeth je bila recimo čudovita. Škoda, ker Voltolini nima (ali pa ni želel imeti) več občutka za ustvarjanje razmerij med glasovi in orkestrom. Pod njegovo taktirko je bil zbor po pravilu pregla-šen, pogosto pa tudi solisti (celoten Nemico della patria). Z nekoliko več občutka za zbor sta dirigirala Igor Švara in Marko Gašperšič, vendar sem pri njiju pogosto pogrešal nekoliko več občutka za muzikalno povezanost (Prodana nevesta, Iris). Povsem ob koncu se je pokazala res žalostna slika solističnega ansambla ljubljanske Opere, z Verdijevo Fugo iz opere Falstaff. Skorajda nihče izmed solistov ni v zadovoljivi (odrski) kondiciji, zato je fuga izzvenela izjemno živčno, konfuzno in povsem nepovezano, brez jasnih poudarkov začetkov tem in s slabim podajanjem besedila. Aljoša Škorja KONJ NAIVNEŽEV IN KONJ SHOLASTIKOV DUSAN MERC o Sloveniji od začetka decembra naprej hodi mala četica doktorjev znanosti, sami eksperti, ter ravnatelje in nekatere druge zaposlene v osnovnih šolah poučuje, kaj vse da bo pisalo v beli knjigi o razvoju šolstva na Slovenskem, strateškem dokumentu za približno nadaljnjih dvajset let, in s tem, kaj se bo dogajalo v daljni bodočnosti na podlagi bele knjige. Dve leti so dumali in tuhtali in prišli do skupinske vizije, ki bo meso postala. Ko bo njihovo romanje končano, bo bela knjiga že natisnjena, kajti vse, kar govoričijo, je medtem že v tiskarni. Bela knjiga bo na svetlo prišla takoj, ko bodo končali predstavitve svojih razvojnih vizij za šolarje, ki pridejo na svet v naslednjih desetih letih, in za tiste, ki so zdaj stari kako leto ali dve, mogoče celo tri ali štiri. Kar ima kdo njim povedati na teh posvetih, jih v resnici ne zanima. Mnenju praktikov, tako ravnateljev kakor nekaterih iz Zavoda za šolstvo, se zelo slabo prikrito posmehujejo, češ, kaj pa bi radi, nevedneži. Njihova samozaverovanost je neizmerna. Vsekakor pa je v prvi vrsti glede učencev in njihovih naravnih danosti in šolskega sistema nova bela knjiga zgolj neslana šala, pismo Božičku in Dedku Mrazu. Osnovne podrobnosti iz tega pisma, zapisane v osnutku bele knjige, so naslednje: Prva želja: naj branje in pisanje učenci obvladujejo do konca 2. razreda, v 3. razredu naj utrjujejo branje in samostojno pišejo daljša besedila. Druga želja: šola bo ponudila učencem zgodnje vsiljevanje tujega jezika je samo dokaz, da se bojimo svojega lastnega jezika, da mu ne zaupamo, da mislimo in smo užaljeni ter prizadeti, ker smo zaradi njega opeharjeni za veliki svet, ker pač v njem nismo rojeni. 1. razreda tuji jezik kot neobvezni izbirni predmet dve uri na teden, obisk je prostovoljen, in od 2. razreda naprej je prvi tuji jezik obvezen za vse. Praviloma je to angleščina. To je ukaz šolam. Nadalje: šola mora od 4. razreda naprej obvezno ponuditi učencem izbirne predmete v obsegu 2 uri na teden, kot neobvezen predmet se obvezno ponudi drugi tuji jezik, izbira je prostovoljna, drugi tuji jezik je namenjen tistim, ki to želijo in zmorejo, da bosta Božiček in Dedek Mraz uslišala Področno strokovno skupino za osnovno šolo pri nacionalni strokovni skupini za pripravo bele knjige. Verjetno v stiski, kako ugoditi slovenski pedagoški znanosti in teoriji, oba očaka delata križ in peterokrako zvezdo po zraku, da bi našla skrivnostni eliksir, ki bo to učencem daroval, česar jim narava ni mogla dati, pedagogi pa od njih to zahtevajo. Ponujajo potujoči pedagoški sholastiki svojo strokovnost in lastne raziskave (ki jim ni kaj očitati, razen tega, da so pač nastavljene tako, da potrdijo vnaprejšnjo željo znanstvenikov) kot temelj svojih zahtev z nadaljevanjem: v 4. in 5. razredu pri največ dveh predmetih v obsegu ene četrtine ur, v 6. in 7. razredu pri slovenščini, matematiki in angleščini, v skupinah po največ 15 učencev, v 8. in 9. razredu kot homogene skupine (nivojski pouk) pri matematiki, slovenščini, tujem jeziku po največ 15 učencev v skupini. Pobožna želja spisovalcev bele knjige je, da naj bi to delova- lo, imelo svoj smoter, cilj in rezultat. Gostobese-dnost in prepričanje, da imajo prav, da so edini, ki lahko imajo prav, da drugače sploh ne more biti, vzbujata občutek, da ne gre za znanstvenike in teoretike, ampak za ljudi, ki nimajo stika z realnostjo in ki ga prek svojega velikega govorjenja vedno bolj izgubljajo. Prvo dejstvo je, da bodo vse spremembe v šolstvu z novo usmeritvijo še težji kamen položile na otrokova pleča, ki bodo žrtve inovacij, prav nič pa na šolski sistem in odrasle. V resnici predvsem ta del sistema resnično potrebuje temeljite prevetritve. V organizaciji in delu šol, v odgovornostih in obremenitvah odraslih so zato, da se ne bi zamerili učiteljem in ravnateljem in Sindikatu vzgoje in izobraževanja, vse pustili pri miru. S svojimi neodgovornimi projekcijami so jim celo odvzeli odgovornost za njihovo delo. Ker pa so snovalci bele knjige obenem tudi učitelji učiteljev, je seveda uspeh njihovega prepričevanja zagotovljen, uveljavitev knjige pa tudi: postala bo prava mora slovenskega šolstva. Zakaj? Takšni, kot so, svojih učencev, bodočih učiteljev, zelo očitno nikakor niso sami nikoli spodbujali h kritičnemu mišljenju, k strokovnemu dvomu in delu ali jih vzgajali k uporu proti norosti „ tega jim seveda s svojim lastnim zgledom ne morejo dati. Drugo dejstvo, zakaj so s pridigami in prodajo vizije žal uspešni, je, da govorijo tisto in isto, kar neuki in naivni starši in politiki radi slišijo: učenci bodo znali najmanj dva tuja jezika, zelo zgodaj ju bodo znali, v prvem razredu se bodo začeli učiti prvi tuj jezik, v četrtem pa drugega. In že zelo zgodaj bodo brali z razumevanjem - ko bodo stari osem let. Opismenjeni bodo pa že leto prej! Sveta preproščina, bi se reklo. Starši in politiki, vsi bi radi uspešne otroke, vsi bi radi poliglote, vsi bi radi mislece - in to jim v kmalu na svetlo dani beli knjigi obljublja četica popotnih pedagoških strokovnjakov, pravzaprav strokovnjakinj in dekan Pedagoške fakultete. V resnici bo postopek in rezultat podoben, kakor je bil pri poskusu tistega prebrisanca, ki je v Boccaccievem Dekame-ronu revežu, ki je za preživetje bolj potreboval konja kakor svojo ženo, obljubil, da mu jo bo spremenil v vlečno živinče. Šele ko je premetenec hotel njegovi ženi nasaditi rep, ki je vdano čakala gola na vseh štirih, da bo spremenjena v kobilo, kajti kobile brez repa pač ni, je naivnež začel nasprotovati, da repa pa ne, tega pa res ne potrebuje - pa je žena ostala ženska, rep pa je bil vseeno zasajen. Želja po tem, da bi se realnost spremenila, če mi to rečemo in celo zapišemo, če še tako mahamo z rokami in govorimo, če še tako verjamemo - zdaj pa bo, abrakadabra, se ne uresniči. Nobene, ne v angleščini ne v kakem drugem tujem jeziku zapisane besede, celo izrečene magične besede sholastičnih pedagogov, ki konju še nikoli niso pogledali v gobec, koliko zob ima, niti čarov-niške besede, resničnosti ne spremenijo. Tretje dejstvo, ki zagotavlja odličen oprijem strokovnih zmot nove bele knjige, je brez dvoma dejstvo, da gre pri piscih in bralcih bele knjige za globoko nejevero v svoj lastni jezik in v slovenščino, da gre za tipično slovensko zakompleksanost. Biti majhen, biti neprepoznaven, biti nič v velikem svetu - zaradi jezika. To je z globalizacijo vloženo v zavest vsakdanjega, običajnega Slovenca. Zato bodo naleteli v zakomplekasnem ljudstvu na odobravanje z idejami in vero v smisel in potrebo po čim zgodnjejšem učenju angleščine. Tako zgodnje vsiljevanje tujega jezika je samo dokaz, da se mi vsi skupaj bojimo svojega lastnega jezika, da mu ne zaupamo, da mislimo in smo užaljeni, prizadeti, ker smo zaradi njega opeharjeni za veliki svet, ker pač v njem nismo rojeni. Vsaj pisci bele knjige naj bodo zadovoljni: za domačo mlako so dovolj pametni in pomembni, dobro so se spravili na vrh, v velikem svetu j e veliko vprašanj e, ali bi se prerinili do srednješolskih učiteljev, kaj šele, da bi bili glavni v državi ali na fakulteti. Resničnost v šolah je bistveno drugačna od raziskav, ki so podlaga beli knjigi: dejstvo današnjih osnovnih šol v Ljubljani je (rezultat dosedanjega strokovnega voluntarizma šolskih oblasti): več kot 900 otrok že ima odločbo za DSP (dodatno specialno pomoč, ker programa ne zmorejo) zaradi posebnih potreb, nekaj deset jih zagotovo še čaka na ta težko porojeni papir. Če to prevedemo v drugačne številke, je otrok s posebnostmi na osnovnih šolah v Ljubljani za dve solidno veliki šoli! Koliko je potem takšnih otrok v Slovenji? Ali nismo kot nacija že zelo ogroženi, če vse to drži - vsi ti avtisti, dislektiki, dispraktiki, disgrafiki „ Najnovejša raziskava PISA je dokazala, da so rezultati naših učencev podpovprečni. V posmeh mednarodni raziskavi je dejstvo, da imamo v osnovnih šolah kot poseben sistem uvedeno zgodnje ugotavljanje nadarjenosti (eno od kapitalnih bedarij osnovne šole). Že iz podatkov, da je po naših dokazovanjih več kot tretjina otrok v naši osnovni šoli nadarjenih, bi morala mednarodna raziskava pokazati, da smo visoko nadpovprečni - pa seveda nismo, smo podpovprečni. Glede na nove pedagoške smernice, na inovacije, na nove ideje se lahko nadejamo, da bo z našimi otroki vse slabše. Gorje jim. Tlačili jim bomo v ušesa in grla tuje jezike, oni pa bodo ostali nepismeni „ ali drugače povedano - naša pedagoška stroka bo teoretično nadaljevala svojo sholastično pot, otroci pa bodo v svojem znanju nazadovali. Po naših idejah in izvedbah v šolstvu smo na samem vrhu globalnega šolstva - milo rečeno - čudaštev. In vzpon se uspešno nadaljuje. Ali drugače povedano: zaradi zmot politično vodilnih pedagogov, ki pišejo bele knjige, lahko v novi beli knjigi pričakujemo tisoče otrok z ugotovljenimi posebnimi potrebami, ki ne bodo mogli slediti zahtevam osnovne šole. Gostobesedni ugovor temeljnih razvojnih znanstvenikov in konferansjej-sko leporečje akademskega žlobudranja glavnih vizionarjev bele knjige je slišati vnaprej: inovacije potrebujemo zato, da se nam podpovprečnost ne bo več dogajala. Nadpovprečna pričakovanja od podpovprečne znanosti. Dušan Merc je ravnatelj OŠ Prule v Ljubljani. pogledi 15. decembra 2010 KAKO SE JE NASA USTRELILA V NOGO IN PRI TEM RANILA ZNANOST MiŠO RENKO ačelo se je 29. novembra, ko je ameriška vesoljska agencija Nasa na svoji spletni strani objavila sporočilo, da bo 2. decembra tiskovna konferenca, na kateri bo pet raziskovalcev spregovorilo o »astrobi-ološkem odkritju, ki bo vplivalo na iskanje dokazov za obstoj življenja zunaj Zemlje«. Do četrtka, ko vsak teden izide ugledna ameriška revija Science, je za vse, ki so sodelovali pri raziskavi in pisanju članka, veljala prepoved komuniciranja z mediji. Novinarji so klicali astrobiologe in kozmologe, ki so skupaj z njimi ugibali, na katerem planetu bi utegnili odkriti določene oblike življenja. Usul se je plaz, ki je ob aferi WikiLeaks tri dni zaposloval večino medijev. V četrtek smo izvedeli, da imajo Nasini astrobiologi v laboratoriju nenavadno bakterijo, ki so jo prinesli iz kalifornijskega jezera Mono in lahko namesto fosforja za gradnjo svojih molekul uporablja arzen. Znanstveniki, med katerimi je izstopala Felisa Wolfe Simon, ki je raziskavo vodila in je tudi pr-vopodpisana pod članek, so precej zbeganim novinarjem z velikim navdušenjem opisovali, kako bo treba šestim elementom (ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo), ki so osnovni gradniki življenja na Zemlji, po novem dodati še arzen. Felisina govorica telesa in njeno vzneseno govorjenje, na trenutke podobno nastopu kakšne vnete amaterske gledališke igralke, sta kazala, kako mlada znanstvenica uživa v soju medijskih žarometov. V enem izmed odgovorov na novinarska vprašanja je dejala, da ne želi razkriti prav vsega, saj že pripravlja drugi članek, ki bo razkril nove podrobnosti tega neverjetnega organizma. Zdelo se je, da se mladi astrobiologinji kariera neustavljivo odpira kar pred našimi očmi. Medtem ko so tehnični uredniki umikali ilustracije zunajzemeljskih bitij, novinarji pa so skušali bralcem pojasniti pomen izjemnega odkritja, so se na nekaterih blogih že začeli pojavljati prvi dvomi. Najprej so se spravili nad ugotovitev Nasine astrobiologinje Pame-le Conrad, da jim bo ta nenavadna bakterija, ki so jo poimenovali GFAJ-1 (menda pomeni kratica kar poziv, naj ambiciozni raziskovalki vendarle zagotovijo službo: Give Felisa A Job), pomagala pri iskanju življenja v vesolju. Povedali smo že, da so bakterije iz kalifornijskega jezera Mono prenesli v Nasin laboratorij. Tam so jim postopoma odvzemali fosfor in dodajali arzen. Organizme so prisilili, da so živeli in se razmnoževali z vse manj fosforja in vse več arzena, dokler jim ni uspelo vzgojiti serije, ki se je razmnoževala kljub temu, da bakterije niso imele na voljo skoraj nič fosforja, česar ne zmore noben drug znani organizem na tem planetu. Pri tem moramo upoštevati, da se ta organizem ni sam odločil za zamenjavo fosforja z arzenom, ampak so ga z njim »posilili«, četudi mu fosfor precej bolj ustreza. Ustvarjanje takega organizma v laboratoriju je navzlic temu znanstveni dosežek, pravijo vsi strokovnjaki, vključno s tistimi, ki članek kritizirajo. Poleg pripomb k metodologiji tudi ni povsem jasno, kako je z njegovo DNK. Kritiki namreč domnevajo, da ogrodje DNK ni zgrajeno iz arzena, temveč je z njim le kontaminirano. To pojasnjujejo z dejstvom, da bi tak DNK v vodi razpadel že po desetih minutah. Gre torej za organizem, ki pred nas postavlja več vprašanj kot odgovorov. Znanstvenike je najprej razjezilo, da so morali za dostop do članka v reviji Science prva dva dneva plačati, saj je navadno do člankov z izjemnimi odkritji dostop prost. Pred dobrim letom je tako ta revija, ki na spletu brezplačno ponuja večinoma le kratke izvlečke objavljenih člankov, pri člankih o odkritju naše doslej najstarejše prednice Ardi naredila izjemo: vseh enajst člankov v posebni številki je bilo na voljo zastonj. Mi-krobiologinja na Univerzi British Columbia dr. Rosemary Redfield je članek kljub temu prebrala že v četrtek. Kritika na njenem blo-gu (http://rrresearch.blogspot.com/2010/12/ arsenic-assodated-bacteria-nasas.html), ki jo je objavila dva dni zatem, je bila uničujoča. Raziskovalcem očita pomanjkljiv nadzor pri testiranju laboratorijskih vzorcev, prav tako ima precej pripomb k metodi. Po njenem prepričanju DNK te bakterije ni sestavljena iz arzena, temveč je z njim zgolj - okužena. Sprašuje, ali ni morda Nasa površnih znanstvenikov izkoristila za lastno promocijo. Zdaj pripravlja strokovno utemeljen ugovor, ki ga bo poslala reviji Science. Njena kolegica z Univerze Colorado Shelley Copley je kritiko strnila v en sam stavek: Članek sploh ne bi smel biti objavljen. Časniki so se z »izjemnim odkritjem« po objavi poročila o Nasini tiskovni konferenci nehali ubadati. Zadeva je za običajnega bralca preveč zapletena, da bi mu jo skušali odgovor na vprašanje, ali so mogoče oblike življenja na planetih, kjer ni svetlobe in kisika, so že dale nekatere ki lahko živijo v res ekstremnih razmerah. tako so pred dvema letoma v južnoafriškem rudniku zlata mponeng 2,8 km pod površjem zemlje odkrili prvi ekosistem, ki ga sestavlja ena sama bakterija - desulforudis audaxviator. o bakteriji, ki živi brez kisika v popolni temi pri 60 stopinjah celzija, je članek pred dvema letoma objavila prav revija SCIENCE. na dolgo in široko pojasnjevati, kemija in mikrobiologija pa tudi nista redni gostji informativnih programov. Afera WikiLeaks je nedvomno privlačnejša tema. Ugotavljanje pomena raziskave Nasinih znanstvenikov je bilo tako prepuščeno strokovnjakom, ki na spletu objavljajo bloge. Na Naso in njene znanstvenike so naslovili številna vprašanja, ki za zdaj ostajajo brez odgovora. Ameriška vesoljska agencija je le sporočila, da bodo njihovi znanstveniki v zvezi z bakterijo odgovarjali zgolj na vprašanja, objavljena v strokovnih publikacijah. Prav ta vzvišeni odgovor državne agencije daje slutiti, da bi lahko prav Nasa botrovala objavi ne povsem utemeljene znanstvene raziskave in pri tem zlorabila tudi zaposlene raziskovalce. Poglejmo, kdo so ljudje, ki so prvi opozarjali, da z raziskavo nekaj ni v redu. Carl Zimmer, ki ga je New York Times Book Review proglasil za najboljšega pisca o znanosti, ni znanstvenik. Zato je na svojem blogu (http:// www.slate.com/id/2276919/) zbral mnenja dvanajstih uglednih znanstvenikov, ki jih članek v Science ni prepričal. Z druge strani Atlantika so se s pomisleki začeli oglašati astrobiologi (dr. Lewis Dartnell), pisci o znanosti (Ed Yong) in drugi. Pomisleke je že 6. decembra na svojem blogu (http:// novebiologije.blogspot.com/) pojasnil tudi dr. Marko Dolinar z ljubljanske fakultete za kemijo. Biolog Alexander Bradley s Harvarda pa je Naso opozoril, da po medijskem viharju, ki ga je sama sprožila, precej pomanjkljive raziskave ne more braniti z izgovorom, da bodo njeni raziskovalci odgovarjali le na ugovore v znanstvenem tisku. Če z vso silo brcnete v zid, vas bo zid po tretjem Newtonovem zakonu brcnil nazaj. Nekaj podobnega se je zgodilo Nasi. Velika proračunska porabnica je pred odločitvijo o tem, koliko denarja ji bo ameriška administracija namenila za raziskave, nujno potrebovala odmevno odkritje. Če medije polnijo novice o pomembnem odkritju Nasinih znanstvenikov, bodo politiki agenciji kljub finančni krizi lažje odrinili še kakšen milijon. Odkritje »čudežne bakterije« se je zdelo najbolj primerno, zato je Nasa v obvestilu o tiskovni konferenci sama namigovala, da bo govor o nečem, kar bo vplivalo na iskanje dokazov za obstoj življenja v vesolju. Samo konferenco pa je potem pripravila čisto po hollywoodsko. Felise Wolfe Simon in njene skupine nima smisla obtoževati senzacionalizma. Znanstvenik, ki raziskuje zadevo, za katero se zdi, da utegne postati zelo pomembna, se lahko odloči za objavo članka, četudi raziskave še ni opravil do konca. Navsezadnje tovrstne članke objavljajo številne strokovne revije, včasih tudi tako ugledne, kot je Science, ki z britansko Nature pomeni nekakšen Olimp objav v naravoslovni znanosti. Predvsem pa so recenzenti člankov v obeh revijah najpogosteje vodilni strokovnjaki z vseh področij, tako da v povprečju objavijo le desetino ponujenih člankov. Še posebej skrbno preverijo raziskave, ki prinašajo povsem nova spoznanja, zato se kritiki sprašujejo, kako je mogoče, da so recenzenti članek o čudežni bakteriji sploh spustili v revijo. Morda se sliši paradoksalno, vendar bi bilo najbolje, če se bo pokazalo, da je šlo pri objavi tega članka le za površnost Nasinih raziskovalcev in za malomarnost recenzentov. Tudi najboljši se od časa do časa ujamejo na limanice, ki jih nastavijo preveč neučakani in ambiciozni raziskovalci. Pri bakteriji, ki se hrani z arzenom, ne gre za prevaro, kot jo je leta 2004 v reviji Science uprizoril južnoko-rejski znanstvenik Hvang Vu Suk, ki je v članku trdil, da je ustvaril prvo linijo matičnih celic iz kloniranega človeškega embria (pri Nature so, denimo, nasedli goljufiji nemškega fizika Jana Hendika Schöna). Najverjetneje gre za kombinacijo ambiciozne raziskovalke in uspehov željnih šefov Nase. Če pa bi se izkazalo, da imajo vodilni možje Nase pri Ameriškem združenju za napredek znanosti AAAS (American Association for the Advancement of Science), ki izdaja Science, tolikšno moč, da lahko vplivajo ne le na uredništvo, temveč tudi na recenzente, bi bilo to najslabše. Za znanstvenike, za revijo, za njene recenzente, za znanost sploh. Tudi zato bo zanimivo opazovati, kaj se bo v naslednjih tednih dogajalo z odmevi na članek Nasinih raziskovalcev, kako bo ravnalo uredništvo revije in kako vodstvo Nase. Katerim medijem se bo zdelo vredno nadaljevati zgodbo o članku, ki je bil ob redko videnem Nasinem medijskem spektaklu objavljen v najbolj prestižni ameriški znanstveni reviji kljub površni metodi in pomanjkljivim dokazom. In še nekaj: kaže, da bo treba v prihodnje tudi v znanosti vse bolj upoštevati tako bloge znanstvenikov kot tudi spletne objave piscev o znanosti. MiŠO Renko je novinar Dela. PRAVICA VEDETI NE BO VIKILIKSIRANA VOJKO FLEGAR a dan, ko si je Julian Assange poiskal varstvo britanske policije in pravosodja, je bila na spletni strani Wiki-Leaks (09BANGKOK1998) objavljena lanska avgustovska depeša ameriške ambasade v Bangkoku. Mediji doma in po svetu, ki so tisti in naslednji dan večinoma poročali o »aretaciji ustanovitelja WikiLeaks«, se s to depešo, ki jo je veleposlanik Eric G. John označil za tajno, niso veliko ukvarjali. Najbrž je šlo za naključje, a je bila časovna skladnost med dogodkoma kot inscenirana. Vsebina omenjene depeše ameriškega veleposlaništva, ki ji je bila pripisana višja stopnja zaupnosti kot, recimo, poročilu ameriškega odpravnika poslov v Ljubljani o pogovorih s predsednikom slovenske vlade, se namreč ukvarja s problemom ekstradicije, torej izročitve domnevnega storilca kaznivega dejanja Združenim državam. »Problem« iz omenjene depeše je medtem že »rešen«, v zadovoljstvo ZDA, ki so od Tajske zahtevale izročitev zloglasnega trgovca z orožjem Viktorja Bouta. Po »popolnoma napačnih razlagah zakona« (kot je rečeno v depeši) je tajsko sodišče konec letošnjega poletja odločilo, kakor bi moralo (če gre sklepati po depeši) že v prvo: da je treba Bouta izročiti ZDA. Kar se je zgodilo pred natančno mesecem dni. Uradna Moskva je to razumela, tri tedne pred objavo depeše, enako kot Boutova žena: kot politično odločitev, sprejeto zaradi lobiranja ZDA. Vzročno-posledična povezava z depešo, kakor koli jo je mogoče razumeti »obremenilno«, (še) ni dokazana, toda Bout tudi ni človek, zaradi katerega bi se nad ameriškimi »diplomatskimi metodami« zgražal pretežni del globalne javnosti. Zanesljivo drugače oziroma podobno kot Boutovi svojci in uradna Moskva pa bi ta javnost sprejela morebitno izročitev trenutno najbolj znanega pripornika na svetu. Poleg tega je Assange, avstralski državljan, v rokah države, katere kraljica je tudi njegova, katere pravosodje obvlada posel najmanj tako dobro kot ameriško in katere politika ima zaradi (seveda, via WikiLeaks) razkritih žaljivk ameriških diplomatov na svoj račun (resda predvsem prejšnje vlade) »osebni« motiv, da svojim državljanom in svetu dokaže samostojnost. Na dan, ko so se mediji ukvarjali z domnevno aretacijo v Londonu, sta Mastercard in Visa ustavili nakazila za WikiLeaks, že dan pozneje pa je bila objavljena depeša 10MOSCOW228 iz letošnjega februarja. Pod oznako zaupno v njej ekonomski svetnik ameriškega veleposlaništva v Rusiji poroča o osnutku ruskega zakona o kartičnem poslovanju, ki bo, kot so ocenili vodilni v ruskih hčerkah Mastercarda in Vise, »prizadel ameriške koncerne«. Rusi da z zakonom ustanavljajo konzorcij pod vodstvom državnih bank, ki bo prevzel ves notranji plačilni promet in za to zaračunaval provizije; ocenjeni prihodki - štiri milijarde dolarj ev na leto. Da bi preprečili izgubo ameriških kartičnih nadnacionalk na donosnem ruskem trgu oziroma plačevanje provizij, je diplomat zaradi spodletelih poskusov lobiranja na nižjih ravneh Washingtonu predlagal neposredni poseg na »ravni vlad«, saj da so v igri tudi - varnostni interesi. Najbrž je bila tudi ta depeša objavljena »ob pravem času« zgolj po naključju, vsekakor pa ni videti, kako bi to, po kakšnem ključu in vrstnem redu na WikiLeaks izbirajo in objavljajo iz menda četrt milijonske množice cables, lahko dojel še kdo zunaj »posvečenega kroga«. Od doslej objavljenih dokumentov še zdaleč niso vsi vredni branja in bi nanje zlahka počakali ali pa jih celo povsem pogrešili, medtem ko bi bilo morda za kakšne, ki bodo še dolgo čakali »na vrsto«, nujno, da bi bili objavljeni čim prej. Ker bi njihova objava, recimo, lahko prispevala k temu, da se kakšno kaznivo dejanje ali politična kupčija ne bi zgodila ali ponovila. Drugače in naravnost rečeno, skupina novinarskih profesionalcev bi s pridobljenim gradivom ravnala drugače (in tudi ravna, če spremljamo svetovne medije, ki so dobili »predpravico vpogleda«), tudi glede poklicne obveznosti zaščite vira informacij. Vzela bi si čas za analiziranje, vrednotenje in razvrščanje informacij, njihovo morebitno preverjanje ali dopolnitev, selekcijo in ureditev v »vsebinske celote«, skratka za vse, kar spada v poklicno rutino in skrbnost. Morda to zgleda staromodno, konservativno ali kar odveč in škodljivo, ker odpira možnost »uravnoteževanja« iz političnih ali kakšnih drugih razlogov, toda: Ali imate res namen prebrati vse depeše? Ste prebrali vse do sedaj objavljene? Ali samo tisto, ki je povezana s Slovenijo? Ali pa tudi o tej veste samo tisto, kar so poročali vaši običajni informativnih viri, torej predvsem »klasični« mediji? In še drugače: Če je WikiLeaks pomemben in nujen prispevek k demokratičnosti in transparentnosti sodobne družbe (kot takšne), če je medij prihodnosti (ki ga je omogočila digitalna tehnologija), koliko je k nedemokratičnosti in netransparentnosti današnje družbe prispevalo dejstvo, da je za raziskovalno novinarstvo pripravljeno plačati čedalje manj ljudi? Ne samo raziskovalno, ampak sploh novinarstvo, torej produkcijo verodostojnih informacij, analiz, ozadij dogodkov in komentarjev. Novinarstvo, ki si vzame čas, kjer ga ni, čeprav oziroma prav zato, ker misli hitreje kot piše in se ne navdušuje nekritično nad »ekskluzivnostjo«, ki mu je padla z neba. In ne gre le za problem medijskih lastnikov, ki zapirajo tuja dopisništva, odpuščajo drage profesionalce in najemajo poceni honorarce, da bi jih novinarska produkcija kar najmanj stala, ampak nemara še prej potrošnike, torej bralce, poslušalce in gledalce, ki bi za informacijo plačali kar najmanj, po možnosti nič. Toda časopis (ali nacionalna RTV) ni majica iz Vietnama ali računalnik Made in China, ob katerih se je še mogoče slepiti, da ne vplivata na državljanski status oziroma svoboščine in pravice (čeprav je najmanj dolgoročno morebiti tudi to vprašljivo). WIKILEAKS JE SPLETNA STRAN, KI JE »ZUNAJ DEMOKRACIJE«, SAJ ni medij v okviru pravne države. nima izdajatelja, nima odgovornega urednika, nima ničesar, kar jo v DUHU LIBERALNE pravne države opredeljuje kot MEDIJ, KI JE navsezadnje sam podvržen demokratičnemu nadzoru in transparentnosti. Javnosti v liberalnih, ali, če imate raje drugo oznako, demokracijah »zahodnega tipa« oziroma tiste javnosti v drugače urejenih državah, ki jim je zahodna demokracija pri srcu, so v marsičem WikiLeaks vzele kot »kronski dokaz«, da je demokratični (medijski) nadzor oblasti mogoč tudi za ničelno tarifo. Na to ne bi kazalo staviti, ker ni akcije brez reakcije. Navduševanje nad poplavo depeš oziroma »stekleno demokracijo«, popolnoma transpa-rentno oblastjo torej, kakršno nam morda z najboljšimi nameni »obeta« Assange, se lahko izkaže za slepo ulico, v kateri se bodo državljanom za vrat še trdneje spravili bodisi dosedanji bodisi novi »sovražniki svobode«. WikiLeaks je - saj, kako bi lahko bilo drugače - spletna stran, ki je »zunaj demokracije«, saj ni medij v okviru pravne države. Nima izdajatelja, nima odgovornega urednika (čeprav se Assange tako podpisuje), nima ničesar, kar jo v duhu liberalne pravne države opredeljuje kot medij, ki je navsezadnje sam podvržen demokratičnemu nadzoru in transparentnosti. Svoboda govora in pravica do obveščenosti sta za WikiLeaks absolutni oziroma omejeni le toliko, kolikor je (Assange ali kdor si že bodi) »prostovoljno« pripravljen (ali zainteresiran zaradi večje odmevnosti) sodelovati z medijskimi profesionalci in jim prisluhniti. Samo v tolikšni meri obstaja tudi pravica do zasebnosti in vse druge pravice, ki so s prej omenjenima v koliziji, ki j o liberalne pravne države med drugim rešujejo prav s tem, da zahtevajo transparentnost (tudi) od medijev. WikiLeaks je potemtakem medijska gverila, ne vemo, »kdo je zadaj« in kako se sprejemajo odločitve o tistem, kar imamo »pravico vedeti«. Glede na poletni razkol v »vrhu uredništva« WikiLeaksa tega tudi vsi soustanovitelji strani niso vedeli oziroma se niso (več) strinjali. Gverilska organizacija ima tudi takšno financiranje: o tem, kolikšne in iz kakšnih virov so donacije, ni znanega skoraj nič zanesljivega. Res je, WikiLeaks pač ne more biti transparenten, ker bi ga oblastniki liberalne države (na primer ameriške) v naslednjem hipu onemogočili, a to ne odstrani temeljnega pomisleka. Paradoksalno, bolj ali manj demokratično legitimirani oblastniki se pred transparentnostjo branijo v bistvu z enakim argumentom kot WikiLeaks: Če bo javnost imela vpogled v vse, bo delo demokratičnih institucij pravzaprav onemogočeno. Seveda ima država, torej tisti, ki imajo v rokah njene institucije, malodane neskončno boljša orodja (in orožja), da se pred »totalno transparentnostjo« zaščiti(jo), kot jih imajo v rokah tisti, ki vdirajo v njene/njihove skrivnosti. In prav to ima lahko neslutene posledice za svobodo govora, v imenu katere WikiLeaks objavlja. Po 11. septembru smo na letališčih prišli »do nazga« in ni si težko predstavljati, da bo v doglednem času na prodaj samo še digitalno železje in programje, ki bo puščalo enolično določene odtise. Z drugimi besedami: ne bo več digitalnega stroja, ki mu ne bi bilo mogoče v poljubnem trenutku natančno določiti imena in priimka uporabnika. Neko zasebno ameriško podjetje ima v v svoji podatkovni bazi že več kot milijardo »prstnih odtisov« mobilnikov in drugih naprav, kajpak, zgolj za »analizo potrošniških navad« oziroma oglaševalske namene. Adijo »otročja lahkotnost« kopiranja, kakršno si je menda lahko privoščil ameriški poddesetnik Bradley Manning. Pa tudi če ne. Z diplomatskimi depešami imamo te dni tolikšno veselje, ker so navzlic vsemu »premikanju informacijskih mej« v zadnjem desetletju, za katere zasluge pripisujemo internetu, nekaj novega. Ker smo dobili najbolj zgovorno ponazoritev tistega, čemur smo se navadili reči »demokratični potencial« spleta. Tudi v tistem elementu, ki se mu reče »maščevanje ponižanih in razžaljenih«, torej hekerskem onemogočanju delovanja določenih komercialnih spletnih strani, ki so deložirale WikiLeaks. Zaradi obojega imamo občutek, da se »nekaj dogaja«, da smo državljani dobili v roke orožje, s katerim lahko oblastnikom naženemo strah v kosti in jih prisilimo k bolj razumnemu in spodobnemu obnašanju. Res se dogaja, ni se pa še zgodilo. In ne vemo, kaj se bo, če se bo in ali bo to »državljanom prijazno«. Če so stvari najbolje skrite tam, kjer so vsem na očeh, so to lahko tudi informacije. Samo zadostna količina jih mora biti, pa bo nazadnje za oblastnike vse isto. Bolje pravzaprav, saj bodo lahko rekli, da ničesar ne skrivajo, da je vse objavljeno. Za državljane pa slabše, saj bo odgovornost, če nečesa ne bodo vedeli, njihova. Kaj se bo zgodilo, torej ni toliko odvisno od tega, kaj je bilo na WikiLeaks že ali še bo objavljeno, temveč od tega, kaj bomo državljani s tem počeli. Za zdaj smo bili, recimo v Sloveniji - skupaj z mediji - sposobni predvsem zgražanja in škandaliziranja nad tistim, kar v depešah piše. Kar da je Borut Pahor »ponujal« ameriškemu odpravniku poslov. Pravi škandal pa je tisto, kar je premier izjavljal po objavi depeše. Namreč to, da Pahorju v vseh »zagovorih« doslej niti enkrat ni prišlo na misel, da bi sprejem guantanamskega interniranca »za nobeno uslugo« poskušal utemeljiti s humanitarnimi razlogi. Da bi dejal: Marija sveta, pa ti ljudje nimajo kam iti in če jih nihče ne bo sprejel, bodo kaj? Ostali zaprti? So what? Naj ne poskusimo pomagati vsaj enemu nedolžnemu človeku samo zato, ker privoščimo Američanom juho, ki so si jo sami zakuhali? To ni priljubljeno, ampak ta vlada ni tukaj zato, da bi hotela biti všeč! Ne, to, kar je ameriški odpravnik poslov »nerodno povzel« (zabeležke na slovenski strani pa ni, kar je priročna plat protokolarnega prekrška, da premier hodi v goste tujim diplomatom in ne nasprotno), je bila zgolj gesta prijateljstva in zavezništva. Ki jo, če tako želijo, Američani lahko vrnejo s svojo gesto prijateljstva in zavezništva, denimo prijavo na razpis za nuklearko. Pravi škandal je, da tega »razčlovečenja« ne problematizira opozicija, da ga niso pograbili mediji, pa tudi civilna družba ne. Vsi tisti, ki imajo malega človeka tako radi in pogosto na ustih, nas pitajo z vsem drugim. WikiLeaksu smo zato nemara bolj kot za tisto, kar objavlja, lahko hvaležni za to, da objavlja. S tem nam daje priložnost, ne, naravnost in trdo nas sooča z osnovnim vprašanjem, ki si ga drugače še ne bi postavili: Kako in o čem bo (liberalna) družba 21. stoletja komunicirala sama s seboj? Odgovora na to vprašanje pa državljanom (in klasičnim medijem) WikiLeaks ne more dati. Vojko Flegar je odgovorni urednik razgledi.net. pogledi 15. decembra 2010 PRVI IN NADALJNJI PLEBISCITI ROK SVETLiC lebiscit ni način urejanja nečesa, kar že obstaja. To nalogo opravljajo državne institucije vsak dan, s številnimi zakoni, uredbami, odloki, redkeje tudi z referendumi. Čeprav je plebiscit na zunaj podoben referendumu, je med njima substancialna razlika: s plebiscitom je nastalo nekaj, kar prej ni obstajalo. Plebiscit je bil rojstvo nove države. Temeljna ustavna listina je pol leta pozneje pravno pripoznala ta stvariteljski akt ljudstva: »Izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 (^) sprejema Skupščina Republike Slovenije Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije«. Prvi člen se glasi, »Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država.« Nastanek naše države je šolski primer novoveške politične teorije, po kateri mora biti podanik države hkrati njen stvaritelj in soupravljavec. Zato je smiselno vprašanj e, kaj so udeleženci plebiscita tedaj od ustvarjanja države pričakovali. Seveda bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi v vihravosti tistega trenutka vsakdo moral razpolagati z razčlenjeno vizijo o razvoju države za naslednjih dvajset let. Lahko pa brez dvoma rečemo, da si udeleženci zagotovo niso želeli marsičesa, kar je kmalu potem sledilo. Nekaj nevšečnosti se je preprosto moralo zgoditi, propadu dela gospodarstva, ki je bilo preveč oddaljeno od standardov razvitih držav, se ni dalo izogniti. Posebno pozornost pa vzbujajo pojavi, ki jih ni mogoče pripisati objektivnim in zunanjim okoliščinam. Nihče ni pričakoval tako radikalne polarizacije političnega prostora, kjer so zabrisane ločnice med tekmovalnostjo in sovraštvom. Niti tako silovite reprize razkola naroda iz druge svetovne vojne. V začetku devetdesetih let je bila izpeljana reorganizacija sodišč, ki je povzročila enormne zaostanke in neučinkovitost sodstva. Pojavil se je organiziran kriminal. Lastninjenje je porajalo kapitalske elite, ki ne izhajajo niti iz (gospodarskih) zaslug niti iz sposobnosti. Tako imenovan Jazbinškov zakon je ustvaril nedopustne razlike v izhodiščnem položaju pri reševanju stanovanjskega problema: nekateri so s prodajo stoenke prišli do stanovanja, drugi bodo delali zanj do upokojitve. Vse to so pojavi, za katere težko krivimo zunanje okoliščine. USTVARiTi iN OHRANJATi S plebiscitom je bila država ustvarjena. Stvaritev je akt dviga iz niča v nekaj. Tradicija razprav o božjem stvarjenju sveta uči, da svet ni deležen milosti le s stvarjenjem, ampak je je vsak dan, z njegovim trajanjem. Kajti vsak trenutek j e potrebna ista sila, kot je bila za stvarjenje, saj če bi le za hip umanjkala, bi vse potonilo v nič. Izvorno stanje ni nekaj, temveč nič. Za samostojno državo ne zadostuje le en plebiscit, nasprotno, plebiscit imamo vsak dan. Na prvem smo se brez dvoma odločili prav, zdi pa se, da smo na naslednjih naredili kar nekaj napak. SLOVENCEM JE BOG UMRL SELE LETA 1991. DOTLEJ SMO ŽIVELI V ZGRADITVI UTOPIJE, socialistična družba je bila svojevrsten predogled raja. vrline, ki so nepogrešljive za demokratično življenje, SE v takem okolju niso mogle razviti. Pri pojasnjevanju stranskih poti zlahka zapademo skušnjavi, da vse stavimo na iskanje akterjev, ki so ravnali narobe. To so lahko posamezne osebe, vodstva ali politične stranke. Tak pristop je seveda legitimen, toda zgreši bistveno. Fenomen demokratičnega sobivanja je nekaj, kar presega posameznika. Seveda lahko vselej poiščemo nekoga, ki bi moral ravnati drugače, toda uspeh in neuspeh demokracije se porajata iz nečesa dosti večjega. Tudi plebiscitne odločitve ne moremo pojasniti na individualistični način, kot rezultat moralnega tehtanja posameznikov, ki so dali sebičen interes na stran ter odšli na volišča, kjer so realizirali svoj racionalni uvid. To je nesmisel. Plebiscit se je preprosto zgodil, tako kot se vse velike stvari v zgodovini. Če je bila leta 1990 zgodovina na naši strani, se moramo vprašati, ali niso zadrege Slovenije posledice tega, da pozneje ni bila več. Drugače povedano, ali nemara objektivno nismo imeli možnosti, da bi stvari šle drugače. Spodleteli poskusi širjenja demokracije po svetu nas opozarjajo, da za demokracijo ne zadostujejo le institucije in dobra volja. Treba je upoštevati še nekaj veliko večjega in trdovratnega. To prezrto okoliščino lahko poimenujemo različno: mentaliteta naroda, politična kultura, duh ljudstva, njegovo razmišljanje, njegovi običaji, nrav itn. Če upoštevamo tudi to, vidimo, da smo imeli veliko težji izhodiščni položaj, kot se zdi. SLOVENCi iN METAFiZiKA Smrt Boga prinese, kar zadeva vlogo posameznika v skupnosti, novo situacijo. Ne več zavzeto izvrševati Cilj, zdaj se mora vsak posameznik znati vprašati, kdo smo in kaj hočemo. Slovencem je Bog umrl šele leta 1991. Dotlej smo živeli v zgraditvi utopije, socialistična družba je bila svojevrsten predogled raja. Vrline, ki so nepogrešljive za demokratično življenje, se v takem okolju niso mogle razviti. Kar malce srhljivo je pomisliti na obred, s katerim se nam je osnovnošolcem začenjal pouk. Tovarišica je vzkliknila, »za domovino«, otroci pa smo pritegnili, » s Titom naprej!«. Odrasli so imeli svojo različico obreda, v uradnem napevu so se Vodji zaobljubljali, da z njegove poti nikoli ne zaidejo. Hoja za nekom. Izkušnja Enega. Absolutna ločnica med Prav in Narobe. Stvari so tako jasne, da ni prav nobenega razloga, da bi nekdo mislil drugače, saj bi s tem namenoma izbral Narobe. To lahko naredi le sovražnik ali izdajalec. Na to podlago je leta 1991 padla nova naloga: soustvarjanje demokratične skupnosti. Misel absolutnega ločevanja na dobro in zlo je dobila v uporabo načela, ki se razvijejo v popolnoma drugačnem miselnem okolju, v angleški tradiciji liberalizma. Ta v središče postavlja zavest, da sta država in posameznik antagonista in da je vselej treba paziti, da se prva ne spozabi nad drugim. To seveda nikakor ne pomeni, da se Angleži ne zavedajo pomena tistega, kar imenujejo Commonwealth. Zato tam liberalizem nikoli ne postane sovražno in pavšalno zavračanje države kot denimo »aparata elit«. Zaradi popolnoma drugačne miselnosti pri nas postane liberalizem nekaj popolnoma drugega. Kar naj bi bil konstruktivni nadzor, postane apriorno sumničenje. Zamejitev kompetenc države postane fanatična ofenziva zoper uniformi policije in vojske. Boj med dobrim in zlim se nadaljuje. Svojevrstna posebnost je, da v tej drži postanejo enaki nasprotniki. Za tiste, ki so načela demokracije sprejeli, pa tudi za tiste, ki jih niso, je država zlo. Za prve na podlagi naivno razumljenih načel liberalizma, za druge na podlagi podedovanega nauka, da je buržoazna država zgolj ideološki represivni organ. Zato ni presenetljivo, da so pri nas najbolj goreči aktivisti človekovih pravic tisti, ki gradijo na premisah marksistične politične filozofije. Razlika med podedovano miselnostjo naroda in načeli liberalne demokracije je vzrok večine stranskih poti v pople-biscitni zgodovini. Kako lahko pričakujemo, da bodo sodišča delala dobro, če se že vnaprej odločimo za pavšalno obsodbo pravosodja? Če prizadevanja in dokazljiv napredek sploh ne šteje: zaostanki so se v zadnjih letih bistveno zmanjšali, nekatera sodišča jih sploh nimajo več, javno mnenje pa trmasto nadaljuje prezir. Kako naj se razvije kultura odnosov v podjetjih, če se tako ali tako pričakuje, da je podjetje sinonim za izkoriščanje? In kako odgovornost politikov, če se vnaprej pričakuje njegova nepoštenost? Neuspeli pleBisciti Da je pri nas nekaj narobe z demokracijo, ni težko ugotoviti. Javnomnenjske raziskave potrjujejo zelo majhno zaupanje v vse veje oblasti, volilna udeležba je slaba. Toda velika napaka bi bila to stanje pojasnjevati z resignacijo, z nezanimanjem za demokracijo. V resnici je prav nasprotno. Vse omenjene anomalije so izraz izdelanega in zavzetega političnega stališča. Liberalizem, razumljen na metafizičnih izhodiščih marksizma, preprosto zahteva, da institute sobivanja pavšalno zavračamo: da se ne menimo za volitve, da nas politika ne zanima, da so liberalizem, razumljen na metafizičnih izhodiščih marksizma, preprosto zahteva, da institute sobivanja pavšalno zavračamo: da SE NE MENIMO zA vOLITvE, DA NAS politika ne zANIMA, DA SO »vSI ISTI«. »vsi isti« itn. To ni negativna, temveč pozitivna gesta. Je drža naivne svobode, neskončne »kritičnosti« in hkrati skrajnega samo-precenjevanja: noben, niti najmanjši delček realnosti nas ni vreden. Za življenje države ni dovolj en plebiscit, odločitev za državno samobitnost je treba potrjevati vsak dan. Zdi se, da smo na številnih nadaljnjih plebiscitih glasovali »proti«. Svet ne prenese praznine. Odsotnost interesa državljanov za institucije države povzroči izgubo njihove vitalnosti. Prazni prostor zapolnijo parcialni kapitalski in politični interesi. Številni procesi nas opozarjajo, da imamo iz dneva v dan manj države. Izgubo ozemlja bi takoj opazili, dejstvo, da se odpirajo vse večja področja, ki se odtegujejo vplivu prava, pa se dogaja zahrbtno. Toda v obeh primerih izgubljamo teritorij. Dr. Rok SvetliČ je predstojnik Oddelka za filozofijo na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. FM 89,3 MHz www.radicTRJudent.si OBLIKOVANJE 9 ZENJA LEiLER tara dobra filmska osmička. Čeprav slišimo otožne zvoke akustične kitare, harmonike, basa, dveh saksofonov, violine in bobnov, pa močan in raskav glas Janeza Škofa, ki poje polnoč se bliža ljubica, zdaj morava oditi, vse za sabo morava pustiti ..., nekje na robu zavesti odzvanja zvok starega filmskega projektorja. Črno-bele podobe razposajenih moških sredi tridesetih, torej zgodnjih srednjih let, polnih vitalizma, nekateri goli do pasu, kratkih las in preklastih postav, drugi z razmršenimi kodri in močnejših teles, eni športniki, drugi bolj poležuhi. Družabnost okrog zidanice, naokoli kmečka idila zrele trte. Taras Kermauner, Rudi Šeligo, Dominik Smole, Veljko Rus, Peter Božič, Franci Križaj, Aleš Kermauner „ za hip Veno Taufer, ki je tudi avtor tega filmskega dokumenta, med njimi desetletje starejši - in, vsaj na tem posnetku, najživahnejši - Dušan Pirjevec. Na tem kratkem posnetku, s katerim se konča nedavno na nacionalki predvajani dokumentarni film Lare Simone Taufer in Darka Sinka Kritična generacija, je nekaj skrajno ganljivega. Ne le, ker je nastal daljnega leta 1966 (na tem mestu pač lahko priznam, da je to tudi leto mojega rojstva), temveč predvsem zato, ker je ujel in brezčasno zamrznil neki trenutek, v katerem je oko kamere ujelo sproščeno mladostno moč ljudi, ki jih zvečine ni več med nami, obenem pa so nespregledljivo in vsak po svoje odtisnili pečat tako sedanjiku, ki so ga živeli, kot prihodnjiku, ki je bil takrat še pred njimi. In to v času, ki še zdaleč ni bil niti idiličen, niti sproščen, še najmanj je bil nedolžen - kot bi sicer lahko sugeriral ta dragoceni arhivski filmski zapis. Zbledele fotografije ali gibljive neme podobe imaj o gotovo moč, da pritisnejo na registre nostalgije in da preteklosti (tudi v očeh tistih, ki je niso doživeli), dodajo atribute, ki jih čisto zares morda sploh ni imela. Tako je tudi s prizori, ki jih je zabeležila Tauferjeva osmička. Le dve leti pred njimi je partija namreč ukinila Oder 57 in Perspektive, podobno kot je leta 1957 najprej ukinila revijo Beseda in po komaj dobrem letu dni izhajanja leta 1958 še njeno naslednico, Revijo 57. Torej projekte, okoli katerih so bolj ali manj zavzeto gravitirali posamezniki, pisatelji in publicisti, ki so jih takrat in jih še danes imenujemo kritična generacija. Zaradi njihovega pisanja jih je nadzorovala in jim bolj ali manj tesno za vrat dihala tedanja partijska oblast. Jožeta Pučnika, najradikalnejšega med njimi, je za sedem let poslala v zapor. Druge je »socializem s človeškim obrazom« zaznamoval manj usodno, vsekakor drugače. V dokumentarcu o tem govorijo Lojze Skok, Veno Taufer, Vital Klabus, Peter Božič, Veljko Rus in Janko Kos, razen Božiča danes še poslednji živeči sopotniki »generalštaba bodoče kontrarevolucije«, kot so nekateri takrat poimenovali uredništvo in sodelavce Perspektiv oziroma kritično generacijo na sploh. K omenjenim je treba dopisati vsaj še Primoža Kozaka, Gregorja Strnišo, Daneta Zajca, Lojzeta Kovačiča, Marjana Rožanca „ O (PRE)OBILJU SVOBODE Kje so torej dandanes, ko smo priče izjemni produkciji slovenske literature, največji v vsej njeni zgodovini, veliki teksti, ki bi nam dajali mero, nas navdušili, presenetili in nas s klofuto zamajali v naših pričakovanjih? danes tako rekoč kanonizirane ustvarjalce in pomembne osebnosti slovenske kulture 20. stoletja. Še zdaleč niso bili v vsem enakih pogledov, pa naj gre za estetiko, politiko ali državljanski pogum. Niso bili niti enakega poguma. Na tej ravni najpogumnejši (do konca pogumen) je bil brez dvoma Jože Pučnik, simbolna figura in obenem slaba vest kritične generacije. V generacijsko skupnost so jih resda povezale tudi osebne, intimne, prijateljske zaveze, a še močneje predvsem zunanji dogodki. Povedano drugače, povezalo jih je enkratno zgodovinsko obdobje oziroma izkušnja, ki je bilo za nekatere zaveza za vse življenje (denimo za Tarasa Kermaunerja, ki je pozneje pomen obdobja Perspektiv skorajda mitologiziral), druge je opredelila drugače, nekatere komajda. Ali kot v sklepnih besedah dokumentarca pravi Janko Kos, ko opozarja, da je to, kako gledaš nase, odvisno od tega, »kako gledaš na položaj pred mnogimi desetletji in kaj želiš videti v njih«. Pa vendar: tisto, kar vzbuja nostalgijo, ki je lahko za tedaj komajda ali sploh še ne rojene generacije le nostalgija za nečim, česar niso nikoli doživele, pa je prav intelektualna ostrina in ustvarjalna moč te generacije. Generacije, ki je bila, kot v dokumentarcu poroča Božič, pripravljena ure in ure strahovito, do skregarije daleč debatirati o besedi ali dveh, enem samem stavku nekega literarnega ali esejističnega teksta, čakajočega na odločitev uredništva, ali je primeren za objavo ali ne. Generacije, ki je ustvarila estetsko in idejno presežna literarna besedila. Besedila, ki so ubesedila razpotja, antagonizme in protislovja svojega časa. Kot denimo Smoletova Antigona, pa proza Lojzeta Kovačiča ali poezija Daneta Zajca in Gregorja Strniše „ Besedila, ki niso le izrekala resnice časa, ki niso le zaznamovala neke generacije, ampak jo tudi oblikovala. Literatura, skratka, ki je postala klasika že - tako rekoč - ob svojem nastanku. Ni presenetljivo, da so zato v tem obdobju dale najboljše od sebe tudi sprotna kritika, interpretacija in refleksija, torej literarna in družbena publicistika. Literarni in družbeni angažma sta bila takrat dva pola iste celote. Literatura je spodbujala družbenokritično refleksijo, in ta spet literaturo samo. A tisto, kar je nemara iz današnje perspektive na čas Perspektiv in njenih predhodnic najpo-menljivejše, je prav dejstvo, da se je kritična generacija (njeni nasledniki so se povečini odločili za »dolgi pohod skoz institucije«) formirala v obdobju kolektivne nesvobode - kljub njej ali, še natančneje, njej navkljub. Njena dela so bila v svetu »najboljšega od vseh možnih svetov« zato najpoprej in predvsem manifestacija svobode, tudi, patetično rečeno, svobode duha. Šlo je za dejanski izraz individualnega poguma, ki sta ga dopolnjevali ustvarjalna vitalnost in estetska presežnost. Kaj to pomeni za današnji čas, ko je - vsaj tako se zdi - svobode v (iz)obilju? Ko je svoboda dojeta predvsem kot svoboda brezmejne izbire in razpoložljivosti vsega - vsaj tistega, kar se da kupiti? Za čas, ko je enota generacije vznemirljiva le še za oglaševalske agencije in tržnike, njeno merilo pa so njene potrošniške navade, razvade in življenjski stili? Danes pač nismo več priče zavzetim vsebinskim debatam o literaturi in družbi, prej prijaznemu medsebojnemu trepljanju po ramah, ki je lahko tudi drugo ime za dialog gluhih. Generacijski, medgeneracijski itn. Če so se nekoč kulturne generacije zbirale okrog revij in gledališč, celo ustanavljale nove, pisale manifeste in kritično presojale družbo ter se, če ne drugače, vsaj estetsko upirale svojim etabli-ranim in kanoniziranim očetom, jih danes ni mogoče v ničemer ločiti od starejših. Kje so torej dandanes, ko smo priče izjemni produkciji slovenske literature, največji v vsej njeni zgodovini, veliki teksti, ki bi nam dajali mero, nas navdušili, presenetili in nas s klofuto zamajali v naših pričakovanjih? Koliko literatura mlajših ali pa kar vseh literarnih generacij sploh še spodbuja širšo družbenokritično refleksijo? Koliko morda res koplje pod stebri družbe, a se, če že, nanjo odziva predvsem intimistično, zasebniško, fragmentarno? In spet: je vrhunec sodobne literarne publicistike res samo še spotikanje čez nagrade, ki so jih prejeli drugi, subvencije, ki niso prišle do nas, ampak, nezasluženo seveda, do bližnjih drugih, štipendije, ki jih nismo dobili, potovanja v tujino, na katera nas niso povabili in podobne pragmatične reči? So to res tiste prave, včasih se je reklo: eksistencialne usodnosti prostora tukaj in zdaj - če nekako že razumemo, da so (lahko tudi) eksistenčne. Tole tu je seveda nevarno blizu dobremu staremu moralizmu, ki bi rad udobno in arbitrarno zaključil, kako nas zgodba kritične generacije uči, da je očitno šele nesvoboda pogoj za svobodo duha in kako očitno brezmejna svoboda v vsej svoji razpoložljivosti še zdaleč ni njen naravni zaveznik, ampak prej njeno usodno nasprotje. Kaj je torej s svobodo, ko in v kateri je vse enako vredno in zato ni vredno nič (več). Ali je to že kapitulacija pred nostalgijo, ki želi v nesvobodi videti prvobitno akumulacijo presežnih literarnih tekstov ali kar presežne umetnosti nasploh? To bi bilo preenostavno, da bi bilo lahko res. Nauk bi moral biti, še posebno dve desetletji po plebiscitarni odločitvi ne le za samostojno državo, ampak predvsem za demokratično družbo, ki, čeprav je že polnoletna, še zdaleč ni v obdobju zrelosti, drugačen. Nemara ga, enigmatičnosti problema primerno, pesniško ubeseduje letošnji sedemdesetletnik, se pravi pripadnik prve »postkritične« generacije, tiste, ki se je v dramatičnih osemdesetih letih 20. stoletja, predvsem na straneh Nove revije, vsaj delno vrnila k drži svoje generacijske predhodnice iz petdesetih in šestdesetih let. Naslov pesmi je Svoboda, njen avtor je Niko Grafenauer, objavljena je bila v zbirki Skrivnosti leta 1983. Predzadnja kitica te pomenljivo naslovljene pesmi se glasi: A če se svoboda osvobodi sleherne teže, se v njeni breztežnosti utopi vse, kar doseže. pogledi naslednja številka izide 12. januarja 2011 Bralcem ter avtorjem in sodelavcem Pogledov želimo prijetne praznike, naklonjeno leto in veliko bralskih doživetij! Uredništvo Celoten prevod najpomembnejšega znanstvenega in umetniškega dela naše preteklosti! SLAVA VOJVODINE KRANJSKE Slava vojvodine Kranjske je eden izmed simbolov slovenstva in obenem zibelka naše kulture, zato naj ima častno mesto tudi na vaši knjižni polici. ZAVOD I DEŽELA KRANJSKA ' Prvi integralni prevod Slave Vojvodine Kranjske, od prve do zadnje strani. ' Sodoben, razumljiv slovenski jezik, ki pa odlično ohranja duha in patino izvirnika. ' Več kot 4500 strani velikega formata, 528 bakrorezov, 24 prilog. ' Tisk in vezava visoke kakovosti, odlični materiali, ročno platničenje, zlatotisk... ' Vsebina vsake strani prevoda se ujema z vsebino iste strani izvirnika. ' Omejena naklada! Na voljo je samo 1500 meščanskih in 500 bibliofilskih kompletov knjig. ' Ponatisa v tej obliki ne bo, zato je nakup Slave vojvodine Kranjske tudi dobra in varnaflnančna investicija. Toda s čim sije Valvasor res zaslužil svoje častno mesto? Kaj se skriva v njegovi Slavi? Zakaj je Slava citirana tako kot nobeno drugo besedilo? Kako, daje Valvasorvedno bil-in je še danes - nadvse priljubljeno branje ljudi, ki niso poklicni zgodovinarji? Kako vedno znova in znova navdihuje umetnike in znanstvenike? Kratkih odgovorov na ta vprašanja ni Vsakdo si mora odgovor nanje poiskati sam ob zanimivem, napetem in mestoma zabavnem branju tega velikega Valvasorjevega dela. Ime barona Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je živel pred dobrimi tremi stoletji, je za vedno vtisnjeno v slovenski in evropski spomin. Njegova Slava predstavlja neprecenljivi delnacionalnekultumedediščineinsesmatrakotzibelka naše kulture Zato naj ima to delo častno mesto na knjižnih policah vsakega intelektualca. da naročam slavo vojvodine kranjske: I Meščanska izdaja I Cena kompleta: 3500 eur I BibUofflska izdaja I Cena kompleta: 7000 eur Št. izvodov:- Št.izvodov:- Prosimo, če izberete številko svojega izvoda (vpišite tri želene številke): Prosimo, če izberete številko svojega izvoda (vpišite tri želene številke): Cene že vsebujejo 8,5 % DDV. Morebitne stroške poštnega pošiljanja plača naročnik po = NAROČI LNICA = Izpolnijo fizične osebe Ime in priimek naročnika:_ Naslov: _ Pošta in poštna št:. Telefon:_ GSM:. E-naslov:. Podpis: _ s položnico v enkratnem znesku (10 % popust) s položnicami v (2-20 mesečnih) obrokih brez obresti, znesek prvega obroka mora znašati min. 300 eur s trajnim nalogom (2-20 mesečnih) obrokih brez obresti, znesek prvega obroka mora znašati mm. 300 eur (prekrižajte) V vsakem primeru vas pokličemo in se dogovorimo gledepodrobnosti. izpolnijo pravne osebe Podjetje:- Imeinpriimi kontaldne Telefon:. Davčna št:. Zavezanec za DDV: Podpis:_ DA NE (prekrižajte) Žig:. izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: Delo d.d.. Dunajska 5,1509 Ljubljana, f: 0147 37 504, e: marko.mesojedec@delo.si več informacij: Marko Mesojedec, t: 0147 37 503