CIGANI
Ze sem jih bil pozabil in sedaj mi zopet pri-hajajo v spomin. Ne vem, kako je to, da se mi kak dogodek iz zornih let tako živo povrne na misel, kakor bi ga doživel včeraj. No, vendar lo ni čudno, saj so nam delali veliko preglavico ti cigani.           .'                »
Ni tujca, ne popotnega človeka, ki bi m&ril svoj korak skozi našo vas. Kam neki. Za vasjo je konec ceste in le slabi, razorani od hudournikov, se razple-tajo potje v temen gozd, kjer jih je konec.
Vendar je dohajalo dvoje vrst Ijudi v našo vas.' Na prvi pogled so se ločili prvi od drugih, v resnici pa so imeli oboji isti namen, namreč, da so prosjačili in tirjali od vaščanov. Prvi, v lepi obleki, so opominjali na neplačane davke, drugi, razcapani, so s silo jemali in izginjali kdovekam.
Komaj sem krenil prvih sedem korakov od hiš-nega praga, so me že strašili: BBeži, cigani gredo!" In takrat niti vedel nisem, kaj je to, da nas strašijo z besedo ,cigani", vendar sem se zbal in stekel hitro nazaj v materino naročje.                                  .  . >
Bilo je poletno popoldne, dan dela, težav in trpljenja. Vsi vaščani so šli na delo. Sami otroci smo bili doma. Na vasi smo se zbrali in igrali. Bili smo zamišljeni v svoje igranje, nihče ni mislil na kako ne-varnost. Kar sikne sosedov Tonček, ki je bil najsta-rejši med nami: »Jej, cigani!" V hipu smo se vsi ozrli doli po vasi in zbežali na polje k materam. Skrbno so nas izpraševale, kaj se je pripetilo, da smo tako prisopli, toda izvedele so malo. Jaz nisem vidcl dru-gega kakor belega konja, na njem mršavo postavo, za konjem pa druhal ženskih in otrok. Dva orjaška moža pa sta stopala pred kljusetom.
Tisti večer so kurili cigani v gozdu nad našo vasjo. Ciganke so dohajale doli v vas in brnjale prav po cigansko. Ako je dobila masti, je hotela še masla in   mleka  in  moke.   Bal  sem   se tistih žensk. Rujave
  149
polti so bile, kuštravih las in v čudno pisani oblekj. Nisem jih mogel gledati, skril sem se za materin pred-pasnik.
™\ wDa bi nam le vasi ne zapalili," so dejali oče zvečer in vem, da niso brez skrbi zaspali. Čez noč so izginili cigani. Vaščani so se povpraševali, ali je komu kaj zmanjkalo. In natn otrokom so zapustili tak strah, da ni zlepa kateri sam ostal doma.
S časom smo vendar pozabili na cigane in zopet smo se shajali in igrali na vasi. Zmanjšal se je nam strah tudi zato. ker nam niso niČ prizadejali oni cigani, dasi so bili videti zelo divji.
V resnici pa vendar ni bilo tako. Neko jesensko popoldne, ko smo bili zbrani na vasi, se pripelje v našo vas čuden voz. Saj to ni bil voz! To je bila hiša na kolesih in dvoje suhih kljuset jo je vleklo počasi dalje. Ko smo ugledali to, smo zbežali naglo v našo hišo in se zaklenili notri, da smo lahko brez skrbi gledali skozi okno to čudno prikazen, ki se je ustavila sredi vasi. Ljudje, ki so se izkobacali iz zeleno-po-barvane hiše, so bili prav taki, kakor oni cigani zadnjič. Torej so to tudi cigani. Nizek, širokopleč cigan, ki je poganjal konje, je šel meni nič tebi nič v Klančarjeve svisli in prinesel svojim konjem detelje. Mali cigančki so splezali na sadno drevje in nenasitno obirali zrelo sadje. Šepava ciganka je lovila kokoš, a ji je srečno ušla pod skedenj. Neka ciganka, z otrokom v naročju, nas je opazila skozi okno in po vsej sili je hotela noter, a mi ji trdovratno nismo odklenili. Grozila nam je pod oknom, da nas bo vzel hudi duh.
Vaščanje so se jeli vračati z dela in z nekim stra-hom so gledali to cigansko nadlogo. Tudi naša mati so se vrnili in jim šele odklenili vrata. Smejali so se nam, da smo tako modro ravnali.
Ta ciganska družba je ostala menda cel teden v naši vasi in mi smo jih morali živiti radi ali neradi. Marsikaj je komu zmanjkalo v tem času, da sam ni vedel, kako. Mnogo pa je moral sam dati, ker se je bal ciganskih groženj. Naposled so izginili ponoči in drugi dan smo slišali, da je izginil konj pri Brencetu na Ustju. Najbrže je šel s cigani. Ni ga dobil več nazaj.
ssi 150 va.
Še ena družba ciganov je prišla v našo vas. Po-zimi je bilo. Sami moški so bili. Ogrnjeni so bili z razdrapanimi plašči in noge so imeli povite v cunje. lgrali so na piščalke. Vaščani so jim radi darovali. Sprejemali so jih na gorko. Jaz nisem verjel, da bi bili to cigani, a naš oče so neomajno trdili, da so! No res, bili so rjave polti, kuštravih, črnih las in govorili so kakor prejšnji cigani. So že morali biti.
Teh ciganov se nismo bali, saj so bili pošteni, prijazni in služili so si kruh, čeprav na zelo lahek način. Eden starejših je bil zelo prijazen z otroki Frijel je katerega in si ga posadil na koleno ter ga tresel, kakor bi jahal konja. Najbolj smo občudovali najmlajšega. Ni bil mnogo večji od nas. A piskal je z godci na piščal in zavidali smo ga za to umetnost. Škoda dečka! Tako žive oči je imel, pa bo potoval po svetu do smrti. Kaj hočemo! Kakor v tovariših, tako je tudi v njem ciganska kri.                                              Mokriški