23 Masovne erupcije sibirske podvrste krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos v Evropi in Sloveniji doslej Massive irruptions of the Siberian Nutcracker subspecies Nucifraga caryocatactes macrorhynchos into Europe and Slovenia to date Franc Bračko Gregorčičeva 27, SI–2000 Maribor, Slovenia, e-mail: franci.bracko2@gmail.com Erupcija ali izbruh (invazija, vpad) pomeni masovno selitev ptic na območja z več hrane. Ekološko gledano ima pojav tudi vlogo uravnavanja velikosti populacije, saj se na gnezdišča zaradi izgub vrne občutno manj osebkov. Sibirska podvrsta krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos sodi prav v to skupino ptic in v Evropi nastopa kot periodična eruptivna ptica. O  pojavljanju sibirske podvrste krekovta na ozemlju Slovenije ne vemo prav dosti, čeprav imamo tehtne dokaze, da so bili nekoč večkrat opazovani in da je bil tudi zbran dokazni material (Godec 1914, Sajovic 1917, Reiser 1925, Matvejev & Vasić 1973, Božič 1983, Sovinc 1994). Zastavljajo se vprašanja, zakaj je bilo v novejšem času pri nas tako malo potrjenih opazovanj sibirske podvrste krekovta. Se je v preteklosti sibirska podvrsta pri nas masovno pojavljala le kot periodična invazijska ptica? Prispevek je namenjen sibirski podvrsti krekovta, opisu ptice in pojavljanju pri nas ter pregledu dosedanjih erupcij v Evropi in Sloveniji. Razširjenost vrste Krekovt Nucifraga caryocatactes je z več podvrstami razširjen v borealnem pasu Palearktike od južne Norveške, srednje Evrope, na vzhodu do Kamčatke, Ohotskega, Japonskega morja z otoki in Japonske. V srednji Evropi in osrednjem delu vzhodne Azije je zmerno razširjen, prav tako v gorah predalpske- Acrocephalus 40 (182/183): 23–30, 2019 10.1515/acro-2019-0010 ga sveta, v Alpah, Karpatih, Dinaridih in gorah Balkana (Glutz & Bauer 1993). Primarni habitat so gorski borealni gozdovi in subalpski iglasti gozdovi z dominirajočo smreko Picea abies in cemprinom Pinus cembra (Mattes & Sackl 1997). Naseljuje tudi mešane gozdove z manjšim deležem listavcev. V Alpah je stalnica. Kot vran je krekovt omnivorna vrsta, a je bolj prehrambni specialist, vezan predvsem na sestoje cemprina Pinus cembra in druge iglavce. Lešnike, orehe, semena cemprina, smreke, bora, žir in druga semena, pogosto tudi razne plodove, lahko v golši prenaša zelo daleč in jih zakopava v zemljo kot zalogo za zimski čas. Njegova vloga je pomembna pri pogozdovanju, zlasti pri razširjanju cemprina (Glutz & Bauer 1993). Spodnja višinska meja njegove razširjenosti v Alpah sega do okrog 500 m n. v., na severu tudi nižje (Dvorak et al. 1993, Glutz & Bauer 1993). Evropska populacija je ocenjena na 73.000–180.000 parov, njegov trend je stabilen (Birdlife International 2004). Slovenska populacija šteje 3800–5200 parov, v Sloveniji pa ga v času gnezdenja najdemo na višini med 600 in 1800 m n. v. (Geister 1995, Remžgar & Denac 2019). Opazimo ga lahko tudi nižje, zlasti tik po gnezdenju, ko se spusti v doline in išče lešnike (Sovinc 1994). Značilnosti sibirske podvrste Sibirska podvrsta krekovta je stalnica in klatež, energijsko prilagojena nizkim temperaturam do – 40 ˚C (Glutz & Bauer 1993). Ima tanek in daljši kljun (tabela 1, slika 1, 2) ter več beline na koncu repnih peres (Svensson 1992, Demongin 2016), ki je vidno daljša od dolžine dela rjavega repa in beline podrepnega perja. Determinacija na terenu je dokaj zahtevna, saj gre za minimalne razlike med obema podvrstama. Zanesljivo ga lahko določimo le v roki ali pa z dobro fotografijo, čeprav je kljun na fotografiji lahko zavajajoč, posebno ob dejstvu, ker se v dolžini in višini kljuna obe podvrsti delno prekrivata (Svensson 1992, Demongin 2016). Kljun pri sibirski podvrsti krekovta je do konice dokaj raven in tanek in vizualno nekoliko spominja na kljun škorca Sturnus vulgaris (lastna ugotovitev). Znano je tudi, da vsi sibirski krekovti ne kažejo teh značilnosti, kar dodatno oteži determinacijo. Reiser (1925) je zapisal, da je sibirska podvrsta krekovta nenavadno zaupljiva do človeka. O tej 24 zaupljivosti poročata tudi Pühringer & Ranner (2000) iz vzhodne Avstrije, ko je krekovt 18. decembra 1998 obiskoval ptičjo krmilnico in se prehranjeval z govejim lojem, ponujenim na neki kmetiji. Zaupljivost do človeka je torej značilna za to podvrsto krekovta in opazovalci moramo biti na to še posebej pozorni. Erupcije sibirske podvrste krekovta v Evropi Sibirska podvrsta krekovta je specializirana za prehranjevanje s semeni sibirske cedre Pinus sibirica, katere rodnost je odvisna od dolgotrajne- ga (vsaj tri leta zapored) in stabilnega poletnega vremena. Dobri rodnosti sibirske cedre lahko sledita ciklična namnožitev krekovtov in pojav erupcij v Sibiriji in Evropi (Ananin & Sokolov 2009). Po drugi strani pa Glutz & Bauer (1993) erupcije sibirskih krekovtov pojasnjujeta s tezo, da so posledica nenadnega izpada rodnosti sibirske cedre P. sibirica in sibirskega malega bora (mali cemprin) Pinus pumila. K temu lahko pripomore tudi debela snežna odeja, ki zgodaj jeseni pokrije v zemljo zakopane zaloge semen. Masovne erupcije praviloma potekajo že ob koncu poletja in jeseni, ter v Evropi izzvenijo v zimskem času. Masovna erupcija pomeni selitev »smrti«, saj pri tem prihaja do velikih izgub populacije, zlasti ko na območju vpada primanjkuje hrane (Hollyer 1970, Glutz & Bauer 1993). Zaradi izjemne zaupljivosti do človeka je sibirska podvrsta krekovta izpostavljena dodatnim nevarnostim. F. Bračko: Masovne erupcije sibirske podvrste krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos v Evropi in Sloveniji doslej Sliki 1 in 2: Sibirska podvrsta krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, Nizozemska 2018 (foto: V. Legrand) Figures 1 and 2: Siberian Nutcracker subspecies Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, Netherlands 2018 (photo: V. Legrand) N. caryocatactes N. c. macrorhynchos Dolžina kljuna od perja / Bill lenght from feathers (mm): 39 – 48 42 – 53,5 Dolžina kljuna od lobanje / Bill lenght from skull (mm): 46,3 – 54,8 47,3 – 59,9 Višina kljuna / Bill height (mm): 13 – 16,3 11,5 – 13,8 14,3 – 17,1 12,9 – 15,3 Dolžina beline na 6. RP / Lenght of whiteness of R6 (mm): 12 – 23 19 – 32 11 – 24 18 – 32 (35) Tabela 1: Dolžina in višina kljuna ter dolžina beline na zunanjem repnem peresu (6. RP) pri krekovtu N. caryocatactes caryocatactes in sibirski podvrsti N. c. macrorhynchos (SvenSSon 1992, Demongin 2016) Table 1: Length and height of the bill and length of the whiteness on the outer tail feathers (R6) of nominate N. caryocatactes caryocatactes and Siberian N. c. macrorhynchos subspecies (SvenSSon 1992, Demongin 2016) 25 Acrocephalus 40 (182/183): 23–30, 2019 Invazije sibirske podvrste krekovta navadno prostorsko variirajo, vpadi so redni le v severni Evropi (Skandinavija), šele večje in močnejše erupcije je zaznati v srednji, zahodni in južni Evropi. V Fenoskandinaviji, srednji in zahodni Evropi po Glutzu & Bauerju (1993) poznamo erupcije med letoma 1753 in 1985 (tabela 2). Med njimi je bilo v srednji Evropi nekaj močnih vpadov; na primer leta 1885, 1968, 1977 in 1985. Leta 1995 in 1998 kot zadnji večji erupciji nista dosegli večjega dela Evrope, temveč sta se ustavili in končali na Finskem (Pühringer & Ranner 2000, Noskov et al. 2005). Včasih se ustavijo na Poljskem, v Ukrajini in Belorusiji in poti ne nadaljujejo več (Glutz & Bauer 1993). Na območju ornitološke postaje Ladoga na skrajnem zahodu Rusije, na primer, se v manjšem številu pojavljajo vsako leto od avgusta dalje (Noskov et al. 2005). V času močne erupcije leta 1968 se je na Nizozemskem pojavil že koncem junija, z vrhom preleta v avgustu (Speek 1971). Iz prikazanih podatkov (tabela 2) je razvidno, da je število erupcij sibirskega krekovta v 20. stol. v primerjavi z 19. stol. v Evropi manjše za štiri sezone (25 %). Za 18. stol. pa podatki niso popolni. Masovne erupcije leta 1911, 1954 in 1968 so dosegle Švico (Winkler 1984). Vpadi v Avstriji so bili v letih 1885, 1889, 1911, 1913, 1968, 1977 in 1985 (Pühringer & Ranner 2000, Albegger et al. 2015). Madžarsko obiskuje posamezno ali v manjših skupinah, vpadi so neredni in redki. Na- jmočnejši so bili leta 1911 in v zimah 1946/47, 1954/55 in 1971/72 (Keve 1984, Magyar et al. 1998). Da je bila leta 1911 erupcija sibirskega krek- ovta izjemno močna, saj je segala v južno Evropo, poroča Maštrović (1942), ko je bilo v Dalmaciji ustreljenih 12 os., trije celo v okolici Dubrovnika. Erupcije na Balkanu omenjata Matvejev & Vasić (1973), pomembnejše med njimi so bile zabeležene v letih 1885, 1894, 1900, 1910, 1911 in 1957. Zadnji dokumentirani podatek o pojavljanju sibirske pod- vrste (preparat) za Balkan je iz leta 1988, in sicer iz Vojvodine (Purger 1988/89). V  prirodoslov- nem muzeju Furlanije v Vidmu v Italiji hranijo štiri preparate sibirske podvrste krekovta: po enega iz leta 1937 in 1980 iz okolice Vidma, druga dva sta iz Danske iz leta 1968, ko je prišlo do mas- ovnega vpada evropskih dimenzij (Parodi 1987). Leta 1998 je bil en osebek opazovan na Saškem v Nemčiji, eden ustreljen na Madžarskem in dva opazovana v Avstriji (Pühringer & Ranner 2000). Tudi najnovejši podatek izhaja iz naše soseščine; dne 15. 1. 2009 je bil krekovt opazovan v Gradcu (Albegger et al. 2015). Zadnji podatki nazorno pričajo, da gre prav gotovo za posamezne klateške osebke ali pa manjše skupine, ki se po- javijo tu in tam po Evropi kot ostanek erupcij na severu Evrope. To pa pomeni, da posamezni osebki lahko priletijo tudi k nam. V nekaterih vpadnih letih se med sibirsko podvrsto krekovta v Evropi (npr. na Poljskem in Nemčiji) pomešajo tudi osebki nominatne podvrste iz SV Evrope, zlasti v prvi polovici avgusta (Glutz & Bauer 1993). Ker se na selitvi pojavljata obe podvrsti skupaj, je potrebna izjemna pozornost pri opazovanju. V severni Evropi lahko po koncu vpada posamezni izjemoma tudi gnezdijo, npr. v južni Švedski in vzhodni Nemčiji leta 1948, 1955 in 1969 (Makatsch 1959, 1989). Sibirska podvrsta krekovta v času erupcij potuje zelo daleč v notranjost Evrope. Obstajajo najdbe obročkanih osebkov, ki izvirajo iz zahodne Sibirije 2200 do 3300 km proč (Zink 1981 v Glutz & Bauer 1993). Kako velike in spektakularne so lahko masovne erupcije, ki so se v preteklosti dotaknile tudi južne Evrope, nazorno poročata Eriksson & Hansson (1973) v Glutz & Bauer (1993). V eruptivnem letu 1968 je bilo samo v Helsinkih opaženih 9000 osebkov, v nekaterih morskih ožinah Finske pa celo do 13.000 proti zahodu premikajočih se krekovtov. Na Švedskem so jih ocenili na okoli 17.000 osebkov. Na švedski obali (otok Holmön) je en sam opazovalec v dveh urah in štiridesetih minutah naštel 4500 selečih se krekovtov! Posebnost te osupljive erupcije je tudi ta, da je selitev potekala v dveh smereh, in sicer vzhodno in zahodno od Sibirije, tako da je dosegla sever Afrike in Portugalsko na zahodu Evrope (Hollyer 1970). Pojavljanje v Sloveniji V starejših zapisih za Kranjsko, še zlasti pa za Mašun, Schollmayer (1891) krekovta imenuje »orehar« ali »škrocarka« in pravi, da je številnejši od šoje Garrulus glandarius. Sibirske podvrste ne omenja. Tabelarično podaja biometrične podatke za 24 verjetno ustreljenih krekovtov. Navedena je 26 Tabela 2: Dokumentirane erupcije sibirskih krekovtov Nucifraga caryocatactes macrorhynchos v Evropo (glutz & Bauer 1993, Pühringer & ranner 2000, noSkov et al. 2005) Table 2: Documented irruptions of Siberian Nutcrackers Nucifraga caryocatactes macrorhynchos into Europe (glutz & Bauer 1993, Pühringer & ranner 2000, noSkov et al. 2005) *Erupcija dosegla Finsko. / Irruption reached Finalnd. 18. stoletje / 18th century 19. stoletje / 19th century 20. stoletje / 20th century Leto / Year Vpad / Irruption Leto / Year Vpad / Irruption Leto / Year Vpad / Irruption Leto / Year Vpad / Irruption Leto / Year Vpad / Irruption Leto / Year Vpad / Irruption Leto / Year Vpad / Irruption Leto / Year Vpad / Irruption 1753 X 1787 1801 1835 1869 1901 1935 1969 X 1754 X 1788 1802 X 1836 1870 1902 1936 1970 1755 1789 1803 1837 1871 1903 1937 1971 X 1756 1790 1804 X 1838 1872 1904 1938 1972 1757 1791 1805 1839 1873 1905 1939 1973 1758 1792 1806 1840 1874 1906 1940 1974 1759 1793 X 1807 1841 1875 1907 X 1941 1975 1760 X 1794 1808 1842 1876 1908 1942 1976 1761 1795 1809 1843 1877 1909 1943 1977 X 1762 1796 1810 1844 X 1878 1910 1944 1978 1763 1797 1811 1845 1879 1911 X 1945 1979 1764 1798 1812 1846 1880 1912 1946 1980 X 1765 1799 1813 1847 1881 1913 X 1947 1981 1766 1800 1814 X 1848 1882 1914 1948 1982 1767 1815 1849 X 1883 X 1915 1949 1983 1768 1816 1850 1884 1916 1950 1984 1769 1817 1851 1885 X 1917 X 1951 1985 X 1770 1818 1852 1886 1918 1952 1986 1771 1819 1853 1887 1919 1953 1987 1772 1820 1854 1888 X 1920 1954 X 1988 1773 1821 X 1855 1889 1921 1955 1989 1774 1822 1856 X 1890 1922 1956 1990 1775 1823 1857 1891 1923 1957 1991 1776 1824 1858 1892 1924 1958 1992 1777 1825 1859 1893 X 1925 1959 1993 1778 1826 X 1860 1894 1926 1960 1994 1779 1827 1861 1895 X 1927 1961 1995 X* 1780 1828 1862 1896 1928 1962 1996 1781 1829 1863 1897 1929 1963 1997 1782 1830 1864 1898 1930 1964 1998 X* 1783 1831 1865 1899 X 1931 1965 1999 1784 1832 1866 1900 X 1932 1966 2000 1785 1833 1867 1933 X 1967 1786 1834 1868 X 1934 1968 X F. Bračko: Masovne erupcije sibirske podvrste krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos v Evropi in Sloveniji doslej 27 tudi dolžina beline na zunanjem repnem peresu (6. RP). Natančen pregled izmerjenih parametrov pri osebkih iz Mašuna kaže, da med njimi ni sibirske podvrste krekovta. Dolžina beline se pri nekaterih v najkrajši in najdaljši vrednosti prekriva za 4 mm (Svensson 1992) oz. 6 mm (Demongin 2016), kar je značilno za obe podvrsti. Krekovta opisuje tudi Erjavec (1870), ki pravi: »Plašen ni prav nič; ako se sreča s človekom, ga neumno gleda … V onih zimah, ko na severu nimajo hrane, pridejo k nam in takrat se tudi po naših nižinah pogostoma vidijo.« Iz tega opisa lahko sklepamo, da so bili v nižini v tistem času prav gotovo zabeleženi sibirski krekovti. Sibirskega krehovta, »leščerko« omenja šele Sajovic (1917), ko je v dveh izjemno ostrih zimah z veliko snega leta 1911 in 1914 prišlo na Goren- jskem in Dolenjskem do pojava večjega števila teh ptic. Eden je bil »dobljen v roke« (verjetno ustrel- jen; op. avt.) v Radovljici, drugi pa opažen 25. 1. 1914 v gozdu pri Podnartu. Pozno jeseni 1910 so jate sibirskih krekovtov priletele v okolico Marib- ora. Posebno številni so bili po poljih in ob poteh (verjetno v mejicah z lesko in ob kmetijah in hišah z orehi; op. avt.) med Radvanjem in Kalvarijo kjer je bil eden ustreljen. En osebek je bil ustrel- jen tudi 22. 12. 1911 v Limbušu pri Mariboru (Godec 1914). Občutno manj jih je prišlo jeseni 1911 (Reiser 1925). Isti avtor še dodaja, da je zelo podoben »alpskemu« krekovtu, a se loči od njega po tem, da je nesramno predrzen ptič (z drugimi besedami neboječ, zaupljiv; op. avt.) in se zadržu- je zmeraj na mestih, ki se jih »alpski« krekovt bo- jazljivo izogiba. Česa podobnega v novejšem času ne zasledimo več. V Sloveniji beležimo zadnji večji vpad 1968 leta (Božič 1983). Iz tega časa je znan en sam preparat iz Idrijskega loga (slika 3), ki je v zasebni lovski zbirki, a tudi v zelo slabem stanju. Krekovt ima nekoliko deformiran kljun, medtem pa izmerjena belina na 6. RP ustreza dolžini sibir- ske podvrste (A. Vrezec osebno). Drugih dokaznih podatkov iz časa tega vpada ni, čeprav je možno, da se kak preparat nahaja v lovskih zbirkah. Tudi Prirodoslovni muzej Slovenije (PMS) v svoji zbirki nima nobenega dokaznega preparata iz leta 1968 ali prejšnjih let. Zbirka mariborskega naravoslovnega muzeja iz časa Reiserja pa je bila uničena in tako žal izgubljena. Ko sem 18. 9. 2016 v pasu zarasti (mejice) blizu Sestrž pri Pragerskem pospravljal mreže po konča- nem obročkanju ptic, v bližini nenadoma zaslišim oglašanje krekovta. Kmalu opazim dva osebka na suhi vrbi okrog 30 m stran. A deležen sem bil le bežnega pogleda, kajti še isti trenutek odletita v smeri zadrževalnika Medvedce in proti gozdu pred vasjo Trnovec. To je v septembru že moje Acrocephalus 40 (182/183): 23–30, 2019 Slika 4: Sibirska podvrsta krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, Na Trati pri Lescah, 31. 10. 2008 (foto: A. Mulej) Figure 4: Siberian subspecies of Nutcracker Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, Na Trati near Lesce, 31. 10. 2008 (photo: A. Mulej) Slika 3: Sibirska podvrsta krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, preparat, uplenjen v kraju Idrijski log, 1968 (foto: A. Vrezec) Figure 3: Siberian subspecies of Nutcracker Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, specimen caught at Idrijski log in 1968 (photo: A. Vrezec) 28 drugo opazovanje krekovta na Dravskem polju (Bračko 2007) in drugo za Medvedce (Kerček 2003). V obeh primerih gre za jesensko selitev. Žal si krekovtov nisem mogel podrobneje ogledati, kaj šele določiti podvrsto, saj je bilo srečanje z njima le bežno. Naslednji zanimivi primer opazovanega krekovta je iz zimskega obdobja. Dne 22. 1. 2013 ga je v Ljubljani D. Fekonja opazoval in fotogra- firal pri prehranjevanju s slivovimi koščicami, ki jih je razbijal s kljunom (slika 5). Bil je izjemno zaupljiv (D. Fekonja osebno). Na osnovi fotografi- je je bil kasneje določen kot nominatna podvrsta N. c. caryocatactes (W. Stani pisno). Še bolj osupljiva pa je novica Domna Staniča o opazovanju krekovta 16. 12. 2018 blizu Predjamskega gradu pri Postojni (Carniolicum 2018), ki na fotografiji (slika 6) in ob ogledu videoposnetka kaže na vse značilnosti sibirske podvrste (neboječ, tanek kljun, dolga belina v repu) in se časovno ujema z opazovanji drugod po Evropi. Jeseni 2018 je bilo na spletu (birding.hu 2018, Birding Slovakia 2018, Dutch Bird Alerts 2018) objavljenih več poročil (s fotografijo) o pojavljanju krekovtov na Madžarskem, Slovaškem in Nizozemskem. Na  Nizozemskem je bila potrjena sibirska podvrsta (sliki 1 in 2). Glede na fotografije krekovtov iz Madžarske si upam trditi, da je bila med njimi tudi sibirska podvrsta, opazovana v mestih, vaseh, na vrtovih, zelenicah, celo na balkonih hiš. Dne 23. 11. 2018 je bil opažen tudi v središču Murske Sobote, kjer ga je iz vozečega avtomobila za trenutek videl Branko Bakan. Ali bi glede na istočasno pojavljanje na bližnjem Madžarskem opazovani osebek špekulativno lahko bil celo sibirska podvrsta? Neboječega krekovta je pri prehranjevanju z deževniki 31. 10. 2008 v kraju Na Trati pri Lescah opazoval Aljaž Mulej. Fotografirani krekovt ima zelo tanek in raven kljun, kar je značilno za sibirsko podvrsto (slika 4). Zelo neplašne osebke je opazoval tudi 2. 9. 2019 pri vasi Rodine (1 os.) in 15. ter 22. 9. 2019 Na Trati (4 os.). Zaključek Od leta 1968 naprej, torej več kot 50 let, v Sloveniji ni bilo zaznati masovne erupcije sibirske podvrste krekovta. V južnem delu srednje Evrope, tudi v naši neposredni soseščini, so se pojavljali izključno posamezni osebki. Po letu 1968 so se v srednji in severni Evropi zvrstile štiri večje erupcije: leta 1977 in 1985, leta 1995 in 1998 pa je vpad krekovtov dosegel le Finsko. Šele v zadnjih letih tudi v Sloveniji beležimo Slika 5: Krekovt Nucifraga caryocatactes. Ljubljana 22. 1. 2013.(foto: D. Fekonja) Figure 5: Nutcracker Nucifraga caryocatactes, Ljubljana, 22. 1. 2013 (photo: D. Fekonja) Slika 6: Sibirska podvrsta krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, Predjamski grad, Postojna, 16. 12. 2018 (foto: S. Cernich) Figure 6: Siberian subspecies of Nutcracker Nucifraga caryocatactes macrorhynchos, Predjama Castle, Postojna, 31. 10. 2008 (photo: S. Cernich) F. Bračko: Masovne erupcije sibirske podvrste krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos v Evropi in Sloveniji doslej 29 posamezna opazovanja v nižinah, ki kažejo na pojavljanje sibirske podvrste krekovtov. Tako imamo v Sloveniji v novejšem času na voljo tri (3) nedvomne podatke o pojavljanju sibirske podvrste krekovta in en dokazni preparat iz eruptivnega leta 1968. V prihodnosti velja posebno pozornost nameniti krekovtom, ki se pojavljajo v nižini in v naseljih ter so nenavadno zaupljivi. Vse take osebke moramo fotografsko dokumentirati. Pri obročkanju je treba slehernemu krekovtu izmeriti dolžino in višino kljuna ter dolžino beline zunanjega repnega peresa (6. RP), ki so dokaj zanesljivi parametri pri določanju obeh podvrst. Le tako bomo prišli do novih podatkov o pojavljanju sibirske podvrste krekovtov pri nas. Zahvala: Fotografije in podatke so prispevali Vincent Legrand, Willibald Stani, Al Vrezec, Dare Fekonja, Domen Stanič, Aljaž Mulej in Branko Bakan. Vsem iskrena hvala. Summary In Slovenia, a single proof (stuffed bird) is at hand on the occurrence of Siberian Nutcracker Nucifraga caryocatactes macrorhynchos in the country during the irruption year of 1968. This individual was shot at Idrijski log and is held in a private hunting collection. An undoubtedly Sibirian Nutcracker subspecies was photographically documented on 16 December 2018 near Postojna. Six suspiciously fearless Nutcrackers, one of them with a thin bill (phographically documented) indubitably belong to a Sibirian subspecies observed in the autumns of 2008 and 2019 in the vicinity of Lesce in the Gorenjska region. Given the data and photographic evidence, Slovenia has registered in recent years at least three (3) observations of individual Sibirian Nutcracker subspecies. The five Nutcrackers, observed in June 2002 and in September 2005 and 2016 in the lowland of Dravsko polje, have not been identified down to the subspecies level. The Nutcracker photographed on 22 January 2013 in Ljubljana has not been determined, in spite of its unsuspiciousness that is characteristic of this subspecies, as a Sibirian subspecies. One Nutcracker was vaguely observed also on 23  November 2018 in the centre of Murska Sobota. Considering historical records on irruptions into Slovenia in the years 1910, 1911, 1913, 1914 and the last one in 1968, I can assess that no massive irruptions of Sibirian Nutcracker subspecies have been recorded in Slovenia since 1968 and that they have utterly failed to appear in the last fifty years. Literatura Albegger E., Samwald O., Pfeifhofer H. W., Zinko S., Ringert J., Kolleritsch P., Tifenbach M., Neger C., Feldner J., Brandner J., Samwald F. / Stani W. (2015): Avifauna Steiermark – Die Vögel der Steiermark. BirdLife Österreich – Landesgruppe Steiermark, Leykam Buchverlags Ges. m. b. H. Nfg. & Co. KG, Graz. Ananin A. A. / Sokolov L. V. (2009: Relationship between conditions, crops of Siberian pine nuts, and irruptions of Siberian Nutcrackers Nucifraga caryocatactes macrorhynchos L. in Siberia and Europe. – Avian Ecol. Behav. 15: 23–30. Birding Slovakia (2018) – [http://www.birding.sk/ index.php?lang=sk] birding.hu (2018) – [http://www.birding.hu/] Birdlife International (2004): Birds in the European Union: a status assessment. – BirdLife International, Wageningen. Božič I. (1983): Ptiči Slovenije. – Lovska zveza Slovenije, Ljubljana. Bračko F. (2007): Krekovt Nucifraga caryocatactes. – Acrocephalus 28 (134): 131–132. Carniolicum (2018) – [http://carniolicum.blogspot. com/], 16/12/2018 Demongin L. (2016): Identification Guide to Birds in the Hand. Beauregard – Vendon. Dutch Bird Alerts (2018) – [https://www.dutch- birdalerts.nl/] Dvorak M., Ranner A. / Berg H. M. (1993): Atlas der Brutvögel Österreichs. – Umweltbundesamt, Wien. Erjavec F. (1870): Domače in tuje živali v podobah. II. Ptice. – Celovec. Geister I. (1995): Ornitološki atlas Slovenije. – DZS, Ljubljana. Glutz Von Blotzheim U. N. / Bauer K. M. (1993): Handbuch der Vögel Mitteleuropas. Band 13/III Passeriformes (4. Teil). – Aula Verlag, Wiesbaden. Godec A. (1914): Sibirski krekovt ali sibirska lešnikari- ca. – Lovec V. (3): 47 Hollyer J. N. (1970): The invasion of Nutcrackers in autumn 1968. – British Birds 63 (9): 353-373. Kerček M. (2003): Krekovt Nucifraga caryocatactes. – Acrocephalus 24 (119): 152. Keve A. (1984): Magyarország madarainak névjegyzéke. Nomenclator avium Hungariae – Madártani Intézet, Budapest. Acrocephalus 40 (182/183): 23–30, 2019 30 Magyar G., Hadarics T., Waliczky Z., Schmidt A., Nagy T. / Bankovics A. (1998): Magyarország madarainak névjegyzéke. Nomenclator avium Hungariae. – Winter Fair, Budapest – Szeged. Makatsch W. (1959): Die Vögel in Wald und Heide. – Neumann Verlag. Radebeul. Makatsch W. (1989): Wir bestimmen die Vögel Europas. – Neumann Verlag. Maštrović A. (1942): Die Vögel des Küstenlandes Kroatiens. I. Band. – Zagreb. Mattes H. / Sackl P. (1997): Nutcracker Nucifraga caryocatactes. pp. 678–679. In: Hagemeijer W. J. M. & Blair M. J. (eds.): The EBCC Atlas of European Breeding Birds. – T & AD Poyser, London. Matvejev S. D. / Vasić V. F. (1973): Catalogus faunae Jugoslaviae. – Ljubljana. Noskov G. A., Rezvyi S. P., Rychkova A. L. / Smirnov O. P. (2005): On migrations of the slender-billed race of the Nutcracker Nucifraga caryocatactes macrorhynchos L. in NW Russia and adjacent areas. pp. 61–81. In: Iovchenko N. P. (ed.) Ornithologi- cal studies in the Ladoga area. – St. Petersburg Univ. Press, St. Petersburg. Parodi R. (1987): Catalogo della collezione ornitologica del Museo Friulano di Storia Naturale – I. Publicazi- one n. 31, Udine. Pühringer N. / Ranner A. (2000): Zwei neue Beobach- tungen des Sibirischen Tannenhähers (Nucifraga caryocatactes macrorhynchos) in Österreich. – Egretta 43(1): 69–72. Purger J. J. (1988/89): Pitanje statusa lešnikare Nucifraga caryocatactes macrorhynchos u Vojvodini. – Glasnik Prirodnjačkog muzeja u Beogradu 43/44: 199–201. Reiser O. (1925): Die Vögel von Marburg an der Drau. – Naturwissenschaftlicher Verein in Steiermark, Graz. Remžgar T. / Denac K. (2019): Krekovt Nucifraga caryocatactes, pp. 290–291. In: Mihelič T., Kmecl P., Denac K., Koce U., Vrezec A., Denac D. (eds.): Atlas ptic Slovenije. Popis gnezdilk 2002–2017. – DOPPS, Ljubljana. Sajovic Gv. (1917): Ornitologični zapiski za Kranjsko v letih 1914 do 1916. – Carniola VIII, Ljubljana. Schollmayer (1891): Beiträge zur Ornis Krains. Orni- thologisches Jahrbuch. – Organ für das Palearktische Faunengebiet 2 (3): 81–91. Sovinc A. (1994): Zimski ornitološki atlas Slovenije. – Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. Speek B. J. (1971): De invasie van Notenkrakers Nucifraga caryocatactes in Nederland in het jaar 1968. – Limosa 44 (1–2): 11–18. Svensson L. (1992): Identification Guide to European Passerines. – Fingraf AB, Stockholm. Winkler R. (1984): Avifauna der Schweiz, eine kom- mentierte Artenliste (I. Passeriformes). – Der Orn. Beob. Beiheft 5. F. Bračko: Masovne erupcije sibirske podvrste krekovta Nucifraga caryocatactes macrorhynchos v Evropi in Sloveniji doslej Prispelo / Arrived: 7. 3. 2019 Sprejeto / Accepted: 4. 8. 2020