Poštnina ptafšnh v ifdtbvihl S Posamezna številka f*50 Din Leš® L Izhaja vsak petek H Uredništvo in Maribor, 23. iuniia 1933 Velja na metec po poiti dostavljen uprava v Narodnem domu H Roko- Din 6’—, za inozemstvo Din 10'— Štev. 4 pisov ne vraiamo Oglasi po tarlll Socializem, morala in narodnost Naše socialne težnje Na enajstem kongresu ruskih Sovjetov je Ljenin rekel: »Ruski proletariat ima danes v rokah. vso politično in gospodarsko moč, toda to ni zadosti. Treba je proizvajati. Pri tem pa se splošno Ičtufi pomanjkanje kulture«. Trocki se mu je pridružil, povdarjajoč, da je za produkcijo' treba vzgoje. Resnično. Za povzdigo produkcije ni zadostno samo mišičevje rok, ampak je treba še notranje sile, ljubezni do dela, kulture, vzgoje, ideologije! To sta povdarjala dva. velika socialista. Prišli smo do onega vidika, iz katerega nam postajajo jasni prav: činitelji vsake produkcije, ki so mišice, glava in srce, ali z drugimi besedami, činitelji proizvajanja, so proizvajalna sredstva, kapital, fizično delo ter kultura. Kultura duha in srca. Ako delavec ne mara proizvajati, na drugi strani pa zahteva zase vse udobno življenje in v imenu socializma reklamira pravo do enakega blagostanja, je tedaj ta posameznik izkoriščevalec produktivnega ljudstva, prav tak izkoriščevalec, kakoršen je buržoazni kapitalist. Iz sovjetske Rusije smo slišal: nešteto pritožb nad izkoriščevalci delavstva iz vrst proletariata. Odprava zasebne lastnine ni torej ni-kakšno zanesljivo varstvo proti mogoč-nemiu' izkoriščanju. Prej se je izkori-ščevalo v obliki egoističnega prisvajanja dobička od delavskega dela, danes pa se izkorišča v sovjetski republiki v obliki delavske pasivnosti po proizvajanju, katerega deficit mora kriti nad-delo delavnega proletariata. Prej je bi! izkoriščevalec egoističen buržuj, danes pa je tam izkoriščevalec egoističen proletarec. Tam ni politične moči in sile, ki bi zamogla odpraviti to pasivnost proletariata v proizvajanju, ki je vir izkoriščanja delovnega proletariata po indoietnem proletariatu. Družba se svojega socialnega zla ne more iznebiti z razlastitvijo poedinega razreda izvršenega po diktaturi proletariata. Treba je, da tu vmes poseže še neka notranja sila, ki požene delavčeve produktivne sile k plodonosnemu delu. In ta sila je morala. Morala naroda — delovnega ljudstva pa. se more porajati le iz zavesti, da človeško življenje in njegov obči napredek vzdržuje edinole produktivno delo, duševno in telesno- Iz te zavesti po rase zopet ljubezen do dela. ki neprestano budi, krepi in žene vse proizvajalne sile smotreno k nesebičnemu plodonosnemu _ ustvarjanju. Morala je torej najvažnejši duševni činitelj proizvajanja, je prvotni Činitelj prav tako, kakor je fizična energija naših mišic. Tega činitelja pa marksizem vedno zametuje. In prav v tem se loči od marksizma nacijonalni socia izem, katerega načelo je morala in splošna kulturna povzdiga delovnega ljudstva ter ljubezen do naroda in lastne države. Marksizem gradi na egoizmu in premalo upošteva altruistične motive pri presnavljanju človeške družbe. Na golem egoizmu delavske mase se ne da graditi morala, brez katere ni mogoč niti razvoj produkcije, kaj šele dobra razdelitev ‘in socialna Pravičnost. Ne zadostuje, da se posa-mexnik zaveda svojega interesa v skup-nosj;* in da iz pojmovanja lastne koristi postane solidaren s temi, ki zasledujejo enake, egoistične interese. Taka solidarnost j© egoizem preračunjen na s°-cialno formulo, ki išče v vseh asociacijah m solidarnih akcijah le svoj osebni pro- Na principu svobode egoizma , in in-eresnega solidiaTiizma temelji kapitalizem. Ta ideologija kapitalistične raentalite te se je prikrala v marksizem, ki je tudi hotel in hoče še danes graditi socialistično družbo na tem načelu. Solidarnem je sicer velevažna socialna sila, ki vzdržuje poedince k skupnim akcijam in ki šola mase v elementarnih socialnih funkcijah, jih usposablja in pripravlja za višje družabno življenje. Toda to šolanje ne zadostuje. Bodoče življenje družbe zahteva močnejših, bolj nesebičnih sil, kakor je na osebni dobiček preračunjen solidarizem. To resnico danes živo čutijo Sovjeti. Marx je računal pri svoji konstrukciji bodoče družbe s predstavkom, da proletariat predstavlja celoto popolnoma homogenih in enakih delovnih sil, izmed katerih je, oziroma je lahko vsaka v eni meri udeležena pri proizvajanju, s čimer ji dosledno pripada tudi temu enak delež na vseh vrednotah. Če bi bila ta Marxova dogma resnična, potem seveda bi se dala skoro matematično preračunati tudi vsa ostala razmerja med po-edinci- Tak račun pa je napačen. Delovne sile niso niti v enaki meri udeležene pri produkciji, niti biti ne morejo, ker po-edinci ne predstavljajo povsem enakih sil. Te si'e so v resnici precej različne, tako po svoji fizični, kakor po duševni potenci. In s tem je račun mnogo kom-pliciranejši, da, sploh nemogoč. Odtod tudi neizogibna razlika med produkcijo in potrebami človeške družbe. Pomanjkljivost človeške narave je vsekakor veliko zlo, toda je dejstvo, s katerim je treba računati, zlasti v socialnem življenju. če bo delavec egoistično mislil in gledal na to, da bo le toliko proizvajal, kolikor je to neobhodno potrebno za pospeševanje lastnega blagostanja, ga ta račun privede nujno v nasprotje s splošnimi potrebami naroda. Odkod namreč naj potem rase blagostanje teh, katerih pomanjkljivost njih proizvajalne energije ne zmore toliko, da se vzdrže, ali celo povzpno do blagostanja? Od česa naj žive slabotni, otroci, starci, bolniki? Ali naj tem nesrečnežem, med katere so se v današnji dobi vrinili v velikih masah še brezposelni, ki niso sami krivi te svoje nesreče, odrečemo blagostanje, ker" se z egoističnim računom proizvajajočih to ne ujema? In kako boste dopovedali delovnemu človeku, da je v njegovem lastnem interesu, da jih s svojim nad-delom živi in da naj taki ljudje žive, čeravno ne proizvajajo? To je težkoča, katere marksizem ne zmore in je ne bo zmogel nikdar! Socialna vprašanja naroda in človeštva so torej mnogo bolj zamotana, kakor je mislil Marx. Zamotana so tako, da jih ni mogoče razrešiti z enostavnim egoističnim računom, temveč je treba k temu pritegniti še druge činitelje, med katere prištevamo kot najvažnejšega plodno nesebičnost v delu ali delovno požrtvovalnost. Ta pa se ne. da priučiti, ampak jo je treba človeku privzgojiti. Noben filozofski sistem, nobena še tako lepa moralna načela, še tako jasen dokaz, da je treba nesebičnega plodnega dela, da je potreba delovne požrtvovalnosti, pa ne pripravi človeka do tega, da bi v resnici tudi požrtvovalno delal, ako mu manjka zato duševne sile- Moralne. sile, ki moralna načela oživotvar-ia, ni mogoče nikogar naučiti, temveč ja je mogoče samo privzgojiti. Ali pa eksistira v človeški družbi v kakšni obliki ta moralna sila, ki bi uposabljala k nesebičnemu požrtvovalnemu delu? Ta moralna sila eksistira«. Ona je so-čuvstvo, ljubezen do sočloveka, brat-s*v0* (Nadaljevanje sledi.) Po vojni se je življenje bistveno spremenilo. Socialni problemi našega ročnega in duševnega delavstva globoko posegajo v naše politično, gospodarsko in kulturno življenje, torej problemi katerih sprovedba potrebuje volje, potrpež Ijivosti in vsestranskega spoznanja. V praktičnem življenju so nastala nova gle danja na eksistenčne potrebe produktivno ustvarjajočega ljudstva, nastala so nova iskanja poti in sredstev za dosego trajnega zadovoljstva. V borbi za socialno pravičnost se čuti, da delovni člo vek noče in ne' sme biti samo objekt, tem več tudi subjekt vsake socialne, politike in ta borba postaja za vse stanovske panoge strogo obveznega značaja. V dobi splošne gospodarske krize ni mogoče dati vsem perečim socialnim problemom tiste obsežnosti in skladnosti, ki jo problem sam na sebi zahteva, še manj da bi ga rešili vsebinsko in v celoti. Na stežaj so odprta vrata raznim socialnim vprašanjem našega ročnega in duševnega delavstva. Zato je iz tega-vidika neobhodno potrebno, da se naš stanovski pokret te ali one panoge omeji na najnujnejše. Pri tem pa naši tovariši in cenjeni Čitatelji »Borbe« naj ne mislijo, da skušamo odrekati nujnost vprašanjem, katera so po svoji naravi prav tako potrebna, kakor vsa ostala. Daleč smo še od tiste miselnosti, da bi pri tem. če ločimo nujnost od najnujnejšega morali puščati v nemar vprašanja, ki n so mogoče na prvi pogled strogo-eksistenč nega karakterja. V svrho boljšega razumevanja rtaglašamo, če v dobi gospodarskih neprilik in socialnih nagprotstev dosežemo samo najnujnejše, smo s tem dosegli mnogo, v materijalnem in socialnem pogledu, ter mnogo pridobili tudi na organizacijski in moralni sili našega pokreta. Prvenstveni smoter vsega našega hotenja je autoritativno priznanje eksi-jstenčnega minimuma 'vsemu našemu ročnemu in duševnemu delavstvu. To je zahteva, ki je danes predmet večnega in brezplodnega razpravljanja, zahteva, ki jo smatramo za najnujnejšo. ■ Predvsem pa moramo imeti pred očmi zaščito naj-jačjih dobrin: dela in pridobitne sile našega jugoslovanskega naroda. To je važno predvsem za naše mesto, kjer brede radi vsiljivih tujcev naš človek v blatu brezposelnosti. Treba je ustvariti pravno-materialno zaščito vseh državnih in privatnih nameščencev, delavcev, upokojencev, vdov in sirot. Vsa stara načela, ki padajo v naš čas kakor kol na glavo, se morajo umakniti pravični in vse zadovoljujoči razdelitvi življen-skih dobrin. V nadalnji razčlembi naših socialnih teženj, se moramo ustaviti pri problemu našega industrijskega delavstva. Vsi dobro vemo. da se v vsakem industrijskem podjetju križajo trije važni pojmi: kapital, dobiček in mezde. Prva dva sta nekaki privilegij pohlepnih delodajalcev. dočim je slednji milostni privilegij do skrajnosti izmozganega delovnega ljudstva. Nihče ne bo oporekal, da tičimo v slabih gospodarskih in finančnih razmerah, torej tudi industrija sama. Pri tem pa vidimo, da je radi teh gospodarskih neprilik prizadet najbolj oni, in to neopravičeno, čigar edino premoženje je njegova delavna rpka. Sle- Sokoli in nacionalisti! Poslužujte se samo sokolskega pisemskega papirja, ki ga dobite edino le v Podružnici Učiteljske knjigarne v Mariboru, Tyrševa ulica. pec vidi, da se kljub toliko razkričani 'gospodarski krizi stekajo ogromni dobički v žepe akcionarjev in kapitalistov. Sila gospodarskih razmer ni dosegla tistih, ki bi bili prvi poklicani žrtvovati gotovi del za ozdravitev krize. Iz teh vidikov nam je predvsem jasno, da tako stanje ni v skladu s pojmi socialne pravičnosti in enakopravnosti. Dolžnost našega pokreta je, da se z vso silo vrže v borbo, ter do kosti razgali krivice, ki ogrožajo življenske pravice industrijsko-produktivno ustvarjajočih sil. Nikakor ni dopustno, da se nagli industrijski razvoj izraža v velikanskih dobičkih na eni strani in pod krinko gospodarske krize, na drugi strani pa pod krinko odmerjenih sramotnih mezd. V tem pogledu hočemo in moramo uspeti, ker to zahteva naš ponos in ljubezen do našega naroda in države. aaiiaHHMHIIHnHBMBMHBanHlI Advokat dr. V. Rapotec se je preselil s pisarno z Aleksandrove ceste 16 na Aleksandrovo cesto 20 Slika največje socialne razruvanosti in nemoralnega značaja pa je gotovo vprašanje brezposelnosti, vprašanje, M po svoji kompliciranosti prednjači vsem ostalim. Občutek, da nekdo nima dela, ne jela, ni prijeten in kdor pravilno pojmuje situacijo, v kateri se nahaja tak nesrečnež, bo tudi vedel, kako demorali-zujoče vpliva tako stanje na človeka. Vemo, da je brezposelnost v nekaterih državah dosegla ogromno višino, predobro pa tudi vemo, kako in na kak način se v teh državah brezposelnost skuša omiliti in znižati. Naši javnosti kakor tudi posamezniku je že znano, kako naši sosedje po kratkem procesu v omi-ijenje brezposelnosti svojih držav janov vržejo ljudi naše narodnosti kratkomaio čez mejo. Da bi mi vračali milo za drago, se ne more nikdo pritoževati, vsaj do danes se razven par redkih izjem, ni to zgodilo nobenemu tujerodcu, ki mu diše naši dinarji in mu gre v slast naš kruh. Popolnoma nerazumljivo in nelogično je dejstvo, da še do danes vkljub raznim intervencijam, kljub upravičeni ogorčenosti našega brezposelnega rodnega človeka, naša oblast ni izgnala tu-jerodcev ter storila tega, kar so drugje smatrali za prvo nalogo v omiljeni© brezposelnosti svojih državljanov- V bežnih slikah smo skušali orisati socialno krivico, , ki se godi našemu narodu. Omejili smo se na najnujnejša socialna vprašanja, upoštevajoč pri tem vse momente, ki prihajajo za naš obstoj prvenstveno v poštev. Na vrsto bodo prišle pa tudi stanovske panoge: železničar ska. rudarska, obrtniška itd. Tudi teh se bo lotila naša »Borba«. Posebej pa moramo naglasiti, da socialna pravičnost sloni na socialni kulturi, ki se izraža v pravni in materialni zaščiti deiaovnega ljudstva. Naš pokret inž njim naša »Borba« bosta zavzela energično stališče, da ljudje brez strokovne Usposobljenosti, brez skušenj, brez čuta odgovornosti in brez notranje-etičnega razumevanja socialnih pravic ne bodo v bodoče vodili naše socialne politike. BRATJE! Ne pozabite, da je kapitalistu država le toliko časa domovina. dokler mu ie molzna krava! BRATJE! Ne pozabite, da so marksisti le toliko časa radikalni, dokler nimajo mastnih korit. Potem jim je radikalnost le še kšeft! Zdrav pokret našo mladino Veliko krivico delajo naši mladini vsi, ki pravijo, da je pokvarjena. Prav gotovo so v zmoti tisti, ki črno gledajo njen pokret. Naša mladina ni takšna, kakor jo slikajo nekateri. Naše mladine se ne sme primerjati z mladino, ki je bila pred vojno, ali še preje- Ona je danes povsem drugačna. Že v svoji zgodnji mladosti je marsikaj doživela, marsikaj videla in slišala. Zato je pa tudi zrela za marsikaj. Zato ji povzročajo veliko krivic« vsi tisti, ki omalovažujejo njeno gibanje, vsi, ki ji jemljejo besedo. V naši mladini je volja do dela. Ona je aktivna, ona hoče delati. Proč roke od mladine vsi tisti, ki ne razumete ali nočete razumeti nje nih stremljenj. Mi bomo naši mladini posvečali vso pozornost, jo podpirali po svojih močeh. Ona to v polni meri zasluži. Srečni smo, da imamo takšno mladino. Ona je zdrava- In ker je naša mladina zdrava, lahko pričakujemo v kratkem boljšo bodočnost. Njeno zdravje in aktivizem dovolj jasno izpričuje načelna beseda njenega pokreta, ki jo je izdala v naslednjem proglasu: Omladinci! S pokretom, s katerim smo pričeli v marcu 1932, stopamo pred širši krog somišljenikov. Sedaj, ko pregledujemo u-spehe svojega desetmesečnega dela, lahko mirno rečemo, da ima naš pokret pravico do življenja in možnost obstoja. Prve ovire so odstranjene, prvi uspehi so doseženi. Klevete, s katerimi nas obsipajo naši nasprotniki, smo odbili in sedaj lahko ponosno ugotovimo, da smo in bomo ostali brezkompromisna jugoslovanska omladina, na katero nimajo vpliva možje dnevne politike, temveč samo zahteve časa, v katerem živimo. Zato moremo mirno reči, da predstavljamo neodvisen in sodoben pokret, ki naj se vkorenini v dušah vseh mladih Jugoslovenov. HOČEMO, da tudi omladina enkrat samostojno nastopi z jasnimi zahtevami in brezobzirno kritiko. HOČEMO, da se preneha žonglirati z Jugoslovantvom in Slovenstvom in jasno povemo, da je Jugoslovanstvo pojem, ki druži štiri rodove v skupnih prirodnih, etnografskih, nacionalnih in gospodarskih mejah, da je zgodovinska potreba, ki ne izključuje raznih individualnosti, ki jih ima naš narod v območju različnih kulturnih, gospodarskih in socialnih prilik. HOČEMO iskreno in nesebično delati za popolno socialno pravičnost, ki naj doprinese blagostanje vsemu jugoslovanskemu narodu. ZAHTEVAMO enotno jugoslovensko politiko, ki naj smotreno deluje z narodom za narod. ZAHTEVAMO, da se odstranijo iz javnega življenja ljudje, ki so izrabljali zaupanje naroda v svojo korist. ZAHTEVAMO lojalnost in poštenost od vseh političnih voditeljev in osebnosti, ki trenutno vodijo ali bodo vodili usodo države. Zavedamo se, da bomo s tem svojim radikalnim programom povsod naleteli na odpor, ker so povsod ljudje nepoštenih ambicij. Zavedamo se, da ljudje, ki so v bivši Avstriji in Srbiji vodili politiko, pošteno ali ne, danes ne morejo več nastopati, četudi bi se morda iz koristolovstva hoteli vživeti v nove državne razmere. Razumljivo je torej, da bo samo nova generacija, prežeta s pravim idealizmom, jugoslovenskim, demokratičnim in socialnim čutom, ki bo radikalna in revolucijonarna v pozitivnem smislu, ki bo torej ustvarjala in gradila, ki nacionalnih {n kulturnih dobrin naroda ne bo uničevala, da bo samo taka generacija znala in mogla ustvariti na Balkanu Jugoslavijo, ki bo ekonomsko neodvisna in ki bo edina jamčila popolno neodvisnost našega naroda. Pozivamo vso jugoslovansko omladino, ki veruje v veliko bodočnost Jugoslo vanstva, ki je zmožna in voljna v naših vrstah delovati za Veliko Jugoslavijo, da se pridruži našemu pokretu. Omladinska Narodna Odbrana, Nacionalizem kapitalistov Da je nacionalizem kapitalistov v tesnih zvezah z (materializmom, o tem nismo dvomili nikdar. Kljub temu pa moramo priznati, da smo bili presenečeni, ko smo izvedeli, da dopisuje prvi slovenski denarni zavod, Ljubljanska kreditna banka, tudi v nemškem jeziku. Še fcolj pa smo bili presenečeni, ko smo ugotovili, da ne prejemajo nemških pisem Ljubljanske kreditne banke samo Nemci, ampak tudi ljudje, ki niso le slovenske narodnosti, marveč se kot nacionalisti udejstvujejo y prvih vrstah naših nacionalnih organizacij. Tako pismo, o vsebini katerega je bila takoj po prejemu obveščena Narodna odbrana in ki je kot dokaz v naših rokah, se glasi: »Laibacher Kreditbank. Maribor, den 21. Marž 1933. Titi. N. N. Maribor. Wir beehren uns, Ihnen anzuzeigen, dass wir von Ihren bei uns erliegenden Effekten die falligen Conpons abgetrennt und den entfal-lendes Betrag laut nfehstebendem Verzeichnis Ibrem Konto gutgebracht haben. Stiiekzahl Coupons a Din 70 79/e Investitionsanleihe Nom. Din 7000.— per 15. 3.1933 3.50 ■Betrag Wert Din 245.— 243 Hochachtungsvoll Laibacher Kreditbank Filiale Maribor: (Sledita dva nečitljiva podpisa.) Slovenska javnost naj si sama napravi sodbo o nemškem dopisovanju Ljubljanske kreditne banke. Vprašamo pa vladnega komisarja te banke, senatorja g. dr- Novaka v LLjubljani, ali mu je znano, da mariborska podružnica Ljubljanske kreditne banke dopisuje s svo- jimi klijenti, neizvzemši Slovence, v nem škem jeziku? Nadalje, če so mu znana zakonita določila, po katerih je predpisana trgovska korespondenca v državnem jeziku, ne glede na to, da bi tak zavod, kakršen je Ljubljanska kreditna banka, tudi v primeru, da bi takih predpisov ne bilo, nikakor ne smel s Slovenci dopisovati nemški. Kakšen vzgled daje Ljubljanska kreditna banka s taki p postopanjem manjšim denarnim zavodom, trgovcem in obrtnikom? Kako naj na ta način pridejo do kruha slovenski koTespondenti, ozirom« nameščenci? Ali je takega postopanja sploh zmožen prvi slovenski denarni zavod, ko vendar še ni tako dolgo od tega, ko so Nemci razbijali slovenske napise na njegovi ff.ijalki v Celovcu? Bilo temu tako ali tako, naše nacionalno delavstvo je dobilo z zgornjim dokazom vnovič potrdilo, da je nacionalizem kapitalističnih krogov le na odpoved in da je skrajno nezanesljiv. Pravi nacionalizem je združen s požrtvovalnostjo in ta je doma le med našim nacionalnim delavstvom, ki ni obupalo kljub temu, da ga izkoriščajo tuji in domači kapitalisti. Zato pa je tudi bodočnost nacionalne države zajamčena le tam, kjer se ščiti delovno ljudstvo, ki je najzanes-Ijivejiši in najjačji steber države, ki se mu mora radi tega omogočiti obstoj in razvoj. Vajeno trpljenja je naše nacionalno delavstvo voljno vse pretrpeti za jugoslovansko državo, njeno srečo in bodočnost, zahteva pa, da se merodajni činitelji, ki vodijo državno politiko, zanimajo tudi za nacionalizem v kapitalističnih vrstah. Zahtevajte „BORBO" v vsakem favnem lokalu! Kriza Že nekaj let čitamo vsak dan o gospodarski krizi, ki tare ves svet. Sklicanih je bilo že nešteto konferenc in jih sklicujejo še danes, da bi prišli krizi do živega in jo ugonobili. Modri možje so na teh konferencah stavili že nešteto predlogov, kako bi se krizo najučinkovitejše pobilo. Toda uspehov, pravih uspehov, do danes še ni in jih tudi najbrže še ne bo tako kmalu. Že sam papir, ki so ga na teh konferencah porabili, je vreden precej denarja. Pa ne samo papir, gospodje, ki pobijajo krizo na teh konferencah, služijo mastne dnevnice. Nedvomno predstavljajo te dnevnice skupno precejšnje premoženje in če bi jih raz delili med delavstvo in nameščenstvo, bi prav gotovo nekaj zaleglo. Čudno je res, da vkljub tako intenzivnemu pobijanju od strani tako pametnih in učenih imož, krize ni konec in je vsak dan večja. To je pravi čudež 20- stoletja. Mogoče pa bi to krizo omilili delavci, nameščenci in kmetje, če bi jih povabili na take konference za pobijanje krize. Pa če bi ji takoj ne prišli do živega, imeli bi vsaj ta uspeh, da bi jo cenejše pobijali. To bi bila nekaka konkurenca. Ker pa so si vzeli za to pobijanje koncesijo samo gospodje, ki krize ne občutijo in si jo mogoče le drugače predstavljajo, kakor jo nam potem opisujejo, nam je kaj lahko razumljivo, da jo bodo še dolgo pobijali . . . čudno pa je, da je kriza bolezen, ki se ne prime vsakogar. Ima to slabo lastnost, da obbfe za njo najprej delavci, kmetje, mali obrtniki in nameščenci. Ne prime pa se kapitalistov, ki žive brez skrbi. Kriza pri velekapitalistu je drugačna. Na njen račun rasteta, kapitalistu trebušček in mošnjiček. Ker je kriza vsepovsod, morajo ti laži-rodoljubi zmanjševati delavcem in nameščencem zaslužek, cene svojim produktom pa zviševati, da bi se na ta način popolnoma zavarovali pred krizo. Ti privilegiranci se radi krize prav ničemur ne odpovedo. Hodili so in pošiljali pred krizo svoje-rodbine v domača letovišča, radi velike krize pa si danes raje privoščijo kakšno bolj imenitno letovišče v tujini- Poprej Za enkrat samo to V zadnjih letih se je v Mariboru silno razpaslo nemškutarjenje. Ne nemškuta-rijo pa samo starejši, ampak tudi mladina, kar je najžalostnejše poglavje. V nem škutarjenju se v Mariboru odlikuje železničarska kolonija, kjer so nastanjeni sami državni uslužbenci. Da ne bo zamere, moramo omeniti, da je med njimi nekaj častnih izjem, drugače pa tam izgleda, kakor da bi bili kje v okolici Gradca. V nemškutar j enju prednjači zla-st: dozorevajoči nežni spol s svojimi mamicami vred. Nehote se vprašamo, kdo je temu kriv? Odgovor je lahak, ker tiči to zlo pod domačim krovom. Oče Slovenec, ki se bori dan za dnem za vsakdanji kruh, bi moral zabičati svoji ženi, materi svojih otrok, da se preživljajo z jugoslovenskim kruhom ter da je nedostojno pljuvali v lastno skledo. Izgovor, da matere ne znajo slovenski, ne drži. Kdor ni svoje žene še doslej naučil slovenski, ta ni mož na mestu. Smo sinovi in hčere malega naroda, toda zdrava veja na veliki m mogočni slovanski lipi. VsaSta Slovenka M se morala zavedati, čeprav se omoži s tujcem, da se mora tudi on naučiti njenega jezika. Prav isto pa zahteva ponos Slovenca. Ni še zadeva rešena, če je kdo vpisan v nacionalni organizaciji. Veliko več je vredno, če vzgaja sebe, svojo ženo in otroke v pravem nacionalnem duhu. Toliko za danes. V bodoče bomo objavili imena vseh tistih, ki nemčurijo. Rokoborbe in naši nemčurji Kakor že večkrat, tako so tudi letos prišli v Maribor služit svoj kruh poklicni rokoborci. Eden je Nemec, drugi čeh in tako dalje. Eden je močnejši od drugega, eden manj, drugi bolj spreten. Tu ni torej kakih posebnosti. Posebnost pri teh rokoborbah pa je, da se nekateri : mariborski nemčurji in še mlečnozobi ! nemourki nemško šovinistično izživlja- so imeli en avtomobil, sedaj jih imajo več. Poprej so imeli mogoče samo en miljonček, sedaj pa imajo najmanj dva. Da pa včasih pokažejo, kako se borijo s krizo, pa za nekaj tednov ali mesecev ustavijo popolnoma svoje obrate, ali pa jih skrčijo na ta način, da odpuste večje število delavstva, ki ima najmanje dohodke. Tudi drugače so ti ljudje, ki krize ne poznajo, zelo skromni. Njihove boljše polovice ugovarjajo na trgu previsokim cenam pridelkov, ki jih prinesejo na trg uboge kmetice. Kilogram krompirja po 50 par jim je predrag, jajca' po 30 para so jim predraga, za dinar je vsega pr e* malo. Je pač kriza. Zvečer pa zabrni elegantna limuzina, pa se ti gospodje popeljejo malo na oddih. Če stane ena noč tudi par tisočakov, vsaj tega ne vidi njihov delavec, zato ne ve naš kmet. In stvar je v redu. Tako izgleda ta kriza torej pri nas, pa tudi drugod. Povsod je zelo kruta le za malega človeka, zelo dobrodošla pa je kapitalistu. Prepričani smo, da bo kriza trajala toliko časa, dokler se gospodje, ki jo pobijajo, ne bodo znašli nia edino pravi poti, dokler se ne bodo zedinili, da je za ozdravljenje krize nujno potrebno zmanjšanje dobičkov velekapitala, dokler ne bodo plačali delavstva in nameščenstva sorazmerno z današnjimi cenami- Dokler pa bo velekapital cene svojim produktom zviševal, delavcem in nameščencem pa plače zniževal, ne bo mogoče odpraviti krize. Zgo dilo se bo nasprotno. Kriza bo vedno večja in je prav gotovo, da bo ugonobila tiste, ki so jo povzročili. Kapitalist mora biti prepričan, da se tudi lahko v svojem lastnem premoženju zaduši. Odmevi konferenc, kjer pobijajo krizo, pa so taki, da gredo v račun le velekapitalistu, ki vedno znova zahteva podaljšanje delovnega časa, znižanje mezd in pospešitev produkcije. Kako si to ti gospodje zamišljajo nam je uganka. Če bodo cene produktom šle kvišku, na dragi strani pa se bo zmanjševala kupna moč konzumenta, potem pač krize ne bo nikdar konec. Zgodi pa se lahko, da bo nazadnje delavstvo tisto, ki bo rtašk> primerno sredstvo za rešitev krize in tistih, ki danes žive od nje. {Gospodje, ioK je prenapet, odnehajte J : ’ i'L:1 jo. Letos imajo najbolj nla piki Mrmo, pa ne mogoče zato, ker je včasih malo še« gav, ampak zato, ker je Čeh in glavni nasprotnik Nemca1. Pa staj se spoprijela* Ta ali oni je napravil kakšno za kratek čas- Če je malo brcnil ali vščipnil ČeH Mrna, že si zaslišal klice: »pfuj«, »Ab-zug«, »verdammter Bobm« in še kaj sličnega. Če je brcnili in vščipnil tudi Nemec, so zasrbele te mlečnozobeže z zelenimi klobučki roke in bil je aplavz, kakor še nikoli. O jej, kako so korajžni tile nemčurji in nemčurki. Priporočamo jim, da se mogoče pri Mmi oglasijo v privatnih urah. Da pa ne bo kdo mislilj da so ti kričači in oholeži ljudje iz delavskih krogov, moramo že pojasniti, da jih je precej iz takozvanih »boljših fami-lij«. Ker vemo, da jih tudi starši ne vzgajajo prav v preveč našem duhu, si jih bomo ob priliki malo pobližje ogledali in jim dopovedali, da je vse njihovo veselje nad zmago bodisi pri rokoborbi, pa tudi sicer, zaman. Vprašamo tudi prireditelje, če so take prireditve v teh resnih časih res neobtoodno potrebne? Znani so nam primeri, ko so bile v lanski sezoni v Mariboru nekatere kulturne prireditve in celo humanitarne prireditve naravnost škandalozno slabo obiskane. Sicer se pa pri rokoborbah ne gre za sport, gre se za »užitek« in denar! ZA SMEH IN POUK. Za tiste Slovence, ki se ne morejo ločiti od blažene nemščine in med seboj stalno nemčurijo, bo v kratkem otvor-jen tečaj o spoštovanju do materinega jezika. Priporočamo jim, da se čimprej prijavijo, ker je stvar potrebna in nujna. Čas in kraj bomo pravočasno objavili. Švabi in Švabiči, ki se v zadnjem času pozdravljajo z dviganjem desnice in vzklikom »He-hi« sporočamo, da smo pripravili in iznašli za nje posebno mazilo, s katerim jim bomo namazali roke, da jim ne bodo otrpnile. Mazilo je pristni domač \mml Beseda našega delavca Čeprav naše delavstvo obupava nad | !in nameščencem reducira prejemke * - 1 1 1 i »1 ATO oltl/TCiL" svojim bednim in krivičnim položajem, ‘vendar se živo zanima za vse naše gospodarske in finančne probleme, kar je dokaz, da še ni izgubilo popolnoma vere v izboljšanje. Tako nam piše neki delavec naslednje: Zamrznjen kapital pri naših denarnih zavodih, tesavriran denar, ter prezadolženost delavca, nameščenca in našega kmeta so problemi, pred katere je postavljena naša država. Ti problemi so tako zamotani, da človek skoro ne vidi izhoda. Zato so nujno potrebni prav radikalni in izredni ukrepi, da se vsaj za silo izkopljemo. Notranja vrednost našega dinarja skače na raznih borzah med 6.5—7, medtem, ko je uradno stabiliziran na 9. Ker je notranja vrednost precej manjša, sledi iz tega, da bi se moral naš dinar nižje stabilizirati. To bi imelo za posledico večji obtok denarja, Cene pridelkom bi nekoliko poskočile in pričelo bi se novo življenje. Glede naših zunanjih dolgov pa bi se morali naši gospodarski strokovnjaki postaviti na takšno stališče, kakor so se nekatere druge države. Plače delavstva in nameščencev, vseh privatnih in državnih bi se morale temu primerno zvišati in ustvariti bi se moral eksistenčni minimum, ki bi omogočal nagemu narodu dostojno življenje. Država bi morala pomagati našim denarnim zavodom, da bi bili zmožni izplačevati vloge malih ljudi. Na ta način bi se zopet vrnilo zaupanje vlagateljev in denar bi prišel v promet. Pomagano bi bilo vsem. Država pa bi morala imeti najstrožjo kontrolo nad poslovanjem denarnih zavodov. Štednja in redukcija, ki se danes naglasa vsepovsod, ni na mestu. Da, štednja tam, kjer je potrebna, toda ne tam, kjer škoduje in boli. Popolnoma zgrešena pa je gospodarska politika, da se štedi na ta način, da se delavcem in zaslužek. V zadnjem času je padla tudi davčna morala. Le poglejmo naše kapitaliste kar po vrsti. O svojih obratih vodijo dvojno knjigovodstvo- Eno zase, drugo za državo. Zato ni čuda, če izkazujejo ob koncu leta nekateri celo izgubo. Mi delavci pa prav dobro vemo, da ne bo nobeden kapitalist delal za izgubo. Mi delavci dobro vemo, da kapitalist še do danes ni žrtvoval za zboljšanje našega narodnega gospodarstva niti pare. V upravnih svetih industrije bi moralo biti zastopano tudi delavstvo in nameščenci, čistih dobičkov bi morala biti deležna tudi delavec in nameščenec, ker sta prav ta dva doprinesla največ. Današnja obrestna mera bi se morala znižati na vsak način. Zadostovala bi za vloge po 3^—5 odst., za posojila pa 6—7 odst. Isto je z dividendami. Delničarji dobivajo danes 10 do 12 odst- dividende. Ali ni to oderuštvo? Potreba bi bilo radikalnih in brezobzirnih ukrepov. K takim oderuhom pa spadajo tudi naši hišni posestniki, ki jim nosi njihova posest, kakor jim še nikdar ni. Naši hišni posestniki, med njimi je nekaj častnih izjem, so danes največji izkoriščevalci naroda in produktivnega človeka. Na račun krize danes oni dobro žive. Hiše bi se morale obrestovati največ po 4 odst., danes pa se obrestuje zazidan njihov kapital po 12 in še več odstotkov. Poglavje zase je tudi naš birokratizem. Ta je postal zadnja leta svetnik v našem koledarju. Naš upravni aparat je tako kompliciran, da se že več juristi ne spoznajo- Zatorej proč s kom pliciranim birokratizmom! Vsem pa, ki imate v rokah aparat in vajeti, kliče delavstvo: popravite krivice, dovoli je mrcvarjenja! Ali ne vidite, da se pomika kazalec na dvanajsto uro?! Na delo za našo „Borbo” Uredništvio »BORBE« je prejelo nešteto pozdravov in iskrenih priznanj iz vseh delov naše banovine, ki priporočajo, kako živa potreba je bila po »BORBI« in s kolikšitta veseljem jo je sprejelo naše delavstvo in na-meščenstvo. Tako piše državni uradnik in naš naročnik naslednje: V slovenski naciomailni tisk se je vključil^ nov potreben člen: tribuitta za javna nacionalna in socialna vprašanja v novo izdanem tedniku »BORBA«. Razveseljiv in predvsem velevažen dogodek je rojstvo »BORBE« za ves nacionalni živelj našega obmejnega mesta, ki je zlasti socialno zelo ogrožen. Izdajatelji se v zadostni meri zavedate, da se ves naš nacionalni narod nahaja v dobi iskanja in Presnavljanja pokazujoč svojo’ življemsko upravičenost in ustvarjajočo silo. Z »BORBO« je dobil naš socialni pokret jasnejšo in popolnejšo obliko, dobil je boritelja za svoje nacionalne in socialne pravice, ter tolažnico v vsemu, kar vznemirja naše delovno ljudstvo. Odveč bi bilo, če bi naglašati že samo ob sebi umevno dejstvo, da je dober list v življenju današnje družbe ogromna sila. Smatrati moramo, da je »BORBA« dostojen in primeren izraz časa, v katerem živimo, ter po svojem značaju predstavnica izrazito nacionalne in socialne borbene sile. Krvavo smo pogrešali v našem obmejnem MariboruJist, ki bi bil borben. Zato danes z zadoščenjem beležimo korak naprej, ker je izpopolnjena dolgo zevajoča vrzel. V naši sredi nastopa »BORBA« z živo pisano besedo kot glasnik, vodnik in tolažnik produktivnega človeka. Jrvr.se mi umestno, da naglasim, da je »BORBA« poklicana, da postane nosite-jica novega nacionalnega aktivizma m da napove neizprosen boj nacionalni Pa‘ slvnosti. Prav gotovo bo '»BORBA« stre- . tn ela t ud i. za tem. đa v-z h 11 i v eka t e r e \7 j -Pasivnosti in ravnodušnosti. Prepriča'1;' sem, da ne bo »BORBA« mrtva pola ti-1 skamega papirja, ampak, da bo središče! živahnih razprav v perečih nzciona'nili j In socialnih zadevah, da bo središče du-1 ševnih spoprijemov vsestranske akcije in reakcije. Potrebno se mi zdi, da vstopi kar največ delavcev v njeno delovno občestvo, ki ga predstavlja živ časopis, da s stvarno besedo izpopolnijo to kar je nepopolnega. Problematika današnjega časa je taka, da moramo smatrati »BORBO« za svojo duševno voditeljico. Zato maramo naročniki čitatelji vsako številko temeljito prečrtati ter podati svoje mišljenje in nabrati novega gradiva. Napredek in raizvoj »BORBE« je odvisen od naše volje, ker je »BORBA« namenjena nam malim ljudem. Samo z našo pomočjo^ čitatelji in prijatelji »BORBE«, bo izdajateljem omogočeno zboljšati list do take višine, da bo zavzemal eno prvih mest v našem tisku. Ob zaključku se mi zdi potrebno, da posebej opozorim naročnike in čitatelje »BORBE«, naj ne bodo ravnodušni na-pram problemom, ki jih obravnava. Mar sikomiu bo ta ah oni članek vzbudil pomisleke, misli ali konkretne predloge in ker je »BORBA« nam namenjena, nimamo samo pravice temveč je naša moralna dolžnost, da sporočamo uredništvu svoje želje in zahteve. Le tako bo »BOR BA« ustrezala vsem, le na ta način bo naš prvi in naš najboljši informator ter zrcalo našega poštenega in odkritega dela za nacionalno in socialno pravičnost. Naša dolžnost pa ie tudi, da »BORBO« širimo in da ji pridobivamo novih naročnikov. DELAVCI IN NAMEŠČENCI, VSI BREZ RAZLIKE, NA DELO TOREJ ZA NAŠO »BORBO«!! Bilanca socialistične delavske politike Ko je bilo socialistično gibanje ivl razmahu, se je mislilo, da je ni sile, ki bi utegnila zaustaviti njegov pohod. Vsak pokret, temelječ na nacionalni podlagi, je bil zasmehovan. in zaničevan, pa bodisi, da je imel še tako močne konture realnega obličja. Domoljubje je bilo v očeh socialističnih teoretikov, novinarjev in voditeljev meščanski proizvod prikritega patriotizma za zaitiranje socialno šib-rih slojev. Pa so prišli drugi časi. Trdnjave socialističnega gibanja so se zrušile in se še rušijo. Vsa organfeatorična sila in milijonske številke volilcev niso mogle zastaviti pot naraščajočemu nacionalnemu preporodu. Kje so vzroki? Prevarani delavec, kise je držal naukov socialistov in čakal na svetovno revolucijo, je prišel do spoznanja, da si mora sam pomagati, ako hoče sploh živeti. Beda in zapostavlj-au nje sta ga prepričala, da leži moč v njem samem. Strniti je treba vrste in započeti boj predvsem zoper elemente, katerim je naš živelj objekt izkoriščanja in prav nič drugega. Resigniral je na parlamentarizem in demokratično ureditev človeške družbe. On hoče kruha in znosno življenje. To doseči je njegov cilj, zato je prišel do uvidevanja, da: je treba urediti delovne prilike in socialno zakonodajo s sodelovanjem vseh, ki jim je naš narod pri srcu in katerim narodnost ni le krinka. Zavrgel je socialistični nauk o brezdomovinstvu, ki je bil namenjen le malim narodom. Interna c iona 1 i-zem socialistov kot uspavalno sredstvo zoper nacionalno prebujenje je pokopan. Sedanje otepanje marksistov je nalik kitu. ki je bil zadet od harpune. V smrtnem strahu za stolčke in korita se oprijem-iljejo denuncijantstva in podlost jim je vodilno geslo. Povest o krizi Bila je bogata dežela. Domačini so imeli vsega dovolj. Udobno so uživali sadove svojega dela. In v svoji prirojeni dobrohotnosti so poklicali v deželo tujerodce, dali so jim najboljše službe, bla-grovah jihhn-si šteli v čast, ako so se •jim smeli klanjati. Da ne bi gostoljubje domačinovrzgubilo na slovesu, so še dovolili, da, si tujci polnijo blagajne, da zalagajo svojo deželo in žive v popolnem razkošju, in da, stvari na ljubo, razpolagajo z domačo - delovno močjo, kot so sami hoteli. Vse to in še mnogo drugega so radi domačini pustili, samo radi dobrega slovesa. Seveda tudi mnogo domačinov je ime-' lo dvojne ali trojne dohodke, ker služil je mož, služila je žena, ponekod tudi še hčerka ali sin, in tako so res vsi skupaj sijajno živeli in brezskrbno uživali zemeljske dobrine. Ali kakor povsod, tako je tudi nad to srečno in bogato deželo razprostrla svoje grozne peroti pošast — kriza. In vsi so zastokali. Tovarne, rudniki ki drugi obrati so začeli omejevati delo, začelo se je odpuščanje delavoljnih in nastal je sto kin krik bednih, ki so bik vrženi rta: cesto brez dela, brez jela. Kot blazni so očetje gledali v temno bodočnost. In glej! V tej stiski je priplaval iz ne» ba Kerub in odprl duše in srca domačinov. Spregledali so in pognali tujce do zadnjega iz dežele, ter na njih mesta postavili brezposelne domačine. Domačini pa. ki so imeli do tedaj dvojne ali trojne dohodke v družini, so se iz dna srca in iz čiste bratske ljubezni zadovoljili z enim, in tako izpraznjena mesta oddali brezposelnim sorojakom. ' Tako so prišli vsi do dela in jela. Zavladalo je zopet normalno življenje in dobri časi so se z naglim. korakom v ra čali v deželo. Pravijo, da je neki gospod, ki ima lepo slovensko ime, pa je precej hitlerjan-sko navdahnjen od gospodov izGradza, dosegel, da se je baje neka proti njemu tekoča preiskava ustavila. Temu gospodu priporočamo, naj si preskrbi potni list za Gradec, če so tam res tako prijazni ljudje. Pravijo, da je nekaj mariborskih pokov precej nemško mislečih- Vprašamo jih, zakaj še potem ne branijo težko pri-služenih dinarjev, ki jim jih nosi naše naicijonalno delavstvo za vsakdanji kruh. No, pa jim bomo že ustregli z javnim pozivom, da se bodo naši ljudje izogibali takih pekarn! NAS Usposobiti delavstvo, da se usp ešno bori za svoje socijalne pravice, je naloga stanovske strokovne brgani zacije. Le koncentracija skupne volje vsega nacionalnega delavstva in nameščencev predstavlja ono silo, ki bo zmožna izbojevati pravično plačilo za storjeno delo. To nalogo si je stavila Narodna strokovna organizacija, zato je dolžnost slehernega delavca in nameščenca, da postane njen član in da s svojim sodelovanjem pomaga jačati ta gibanja. Trbovlje Širite „BORBO**! Pridobivajte ji novih naročnikov! n ATS1-' nozabite da ste člani naroda m-.vezani nani kakor člani drnžinc na družinski dom! Kdor pozabi na dom, je izdajalec! V pondeljek popoldne je bil v Trbovljah velik shod Narodno strokovne zveze. Glavni govornik na shodu je bil tovariš Dragotin K o s e m iz Ljubljane. V svojem referatu je omenil stanje svetovne gospodarske krize, katere žrtev je delovno ljudstvo. Omenil je svetovno gospodarsko konferenco v Londonu in povdaril, da se na tej konferenci ne rešujejo socialni problemi in da delavstvo od te konference ne more pričakovati zboljšanja, ker razpravljajo le o dobičkih velekapitala ter'o možnostih nadaljnega uspevanja svetovnega kapitalističnega gospodar stva. Dotaknil se je nadalje obstoječe socialne zakonodaje in obrtnega zakona, ki je zelo pomanjkljiv. Naglasil je potrebo o starostnem zavarovanju delavstva pri bolniških blagajnah. Obširno pa je obravnaval problem brezposelnosti. Z apelom, naj se zbirajo rudarji v Narodno strokovni zvezi, ki je najmočnejša braniteljica njihovih pravic, je zaključil svoj referat. Strežniki organizirajte sel Strežniško osobje po bolnišnicah se je šele v zadnjem času pričelo zavedati, da je uspešna torba za rešitev perečih .socialnih m materialnih vprašanj zajam- čena le v strokovnem pokretu. Strežniki v Ljubljani so ustanovili društvo bolničarjev, ki je včlanjeno pri Narodno-strokovni zvezi. V kratkem času obstoja je društvo doseglo za člane prav lepe uspehe. Potrebno pa bo, da si enaka društva ustanove strežniki po vseh bolnišnicah in se organizirajo v strokovni nadstrankarski organizaciji. Najbolj pereče vprašanje je službeni pravilnik, ki mora biti za vso državo e mak. Danes je uslužbenstvo po bolnišnicah brez pravilnika in je posledica, da imajo v vsaki bolnišnici drugačen delovni čas, da imajo razne plače in da so okrnjeni raznih pravic. Društvo bolničarjev je v zadevnem poslalo prošnjo ministru za narodno zdravje ter dobilo odgovor, dabotakpra vilnik prav kmalu izdan. 'Je pa še veliko stvari, ki nas težijo in pridejo po malem vse na vrsto. Zato pozivamo danes vse tovariše, da se pridružijo našemu pokretu in da pristopijo vsi v naše društvo. Zapomnijo naj si dobro vsi,.da-de le v naših vrstah njihova rešitev. našim sotrudnikomi Vaša poročila o gibanju pokreta pridejo prihodnjič na vrsto, ker uh radi pomanjkanja prostora nismo mogli priobčiti v današnji številki. Prosimo Vas potrpljenja s pozivom, da greste s podvojeno silo na delo za našo pravično nacionalno Jn socialno stvar! Krik bridke resnice Pod-.sličnim. naslovom, kakor je že Ve-č-e-r.n-ick «, ki zasluži vse priznanje za borbo, ki jo vodi napram vsem, kar ogroža naš nacionalni živelj, načel vprašanje, kako bi se naj uspešno zatrlo brezumno pijančevanje in njega posledice: »ubijalsko psihozo«, hoče in mora, naša ».Borba« to delo nadaljevati, da očisti naš narod grehov, da bo očiščen in čist šel boljši bodočnosti nasproti. Klic »po dolžnosti obrambe • pred ubijalsko psihozo našega ljudstva, je moral tulždo odjekniti v srcih vseh pravih ljudi. Inteligenti, mislim one, ki bi morali staitj visoko nad vsakdanjim navadnim človekom, in ki jih niso današnje resnično .razdrapane razmere napravile popolnoma pesimistične, brezbrižne in apatične, morajo že dolgo čutiti potrebo splošne in temeljite reforme našegta celokupnega družabnega reda, ki glasno in brezpogojno zahteva nujno preobrazbo v materielnem in duševnem življenju. Naš smisel v duševnem in materielnem živetju je povsem zgrešen, prav posebno pa, resnici ma ljubo povedano, prav pri onih, ki si usojajo vzgajati, učiti, voditi in vladati ljudstvo. Zato se ne smemo in ne moramo čuditi vsesplošnim nezdravim razmeram. Vzroke iščemo v naši preslepljenosti po. navadi tam, kjer jih ni, čeprav ležijo razgaljeni pred nami! Stari pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi! — Nezaupljivo, da, celo prezirljivo gledamo na bolnike, in niti za moment ne pomislimo na epedimijo, ki je bolnika okužila. Mislimo pač na zdrav nika, pa pri tem pozabljamo, da so zdrav niki sami okuženi, mogoče še v večji meri, kot bolnik sam! — Kako naj zdrav nik-bolnik uspešno zdravi bolnika in ga popolnoma izleči? Zdravnik mora biti poleg svojega znanja, predvsem sam popolnoma zdrav! Tu iščimo rak rano te nesrečne psihoze! Današnji človek trpi na pomanjkanju one žive vere, ki je naravna ter tesno zvezana s srčno in duševno kulturo, preko katere gre danes skoraj ves svet! Takozvana mrtva, navidezna, jezuitska vera, brez vseh dejanj, ki je danes močno razširjena ne le v ljudskih plasteh, temveč tudi v inteligentnih krogih radi gotovih privilegijev, ne zdravi, ampak mori čut ljubezni, poštenja in pravice, rodi vedno znova takozvane »žive mrtve c e «, ki pod gotovim tujim sugestivnim vplivom ne morejo več odgovarjati za svoja slaba dejanja. —■ Živi mrtveci so potemtakem tudi starši, ki so prvi vzgojitelji svoje dece, učitelji, politični in gospodarski vodniki - in vladajoči krogi, kateri gredo le za svojimi privatnimi interesi, na škodo celokupnosti. Kakor je torej iskati vzrokov ubijalske psihoze v prvi vrsti v mrtvi veri, tako sežejo ti vzroki globoko nazaj v povojno dobo, ki so jo pripravili edino le po-gubonosni, sacro-egoistični interesi političnih, gospodarskih in vladajočih nemških in avstrijskih krogov!! Križ in meč sta dala krvav pečat vsem padlim junakom. In ta pečat bratske krvi je ožigosal tudi vse one, ki so se radi svoje mile usode srečno vrnili iz vojne furije ter ta pečat prenesli na svoje potomce, katerih madež se je razlil na staro in mlado ter se maščuje sedaj nad slabim in dobrim. Ta madež je pahnil naše ljudstvo v strašno temo nepopisnih zmot in zablod! Soditi po prekem sodu danes vse one, ki so pod težo krvavega pečata storili le enkratno ubojstvo (njegov očfe ali celo on sam je bil v vojni za svojo hrabrost v pobijanju svojih bratov nagrajen, pohvaljen, morebiti celo visoko odlikovan), bi bila pač najhujša krivica. Ta obsodba ne sloni na nobeni logiki in v glav nem obtožuje vendar povzročitelje, ne pa njihovih zapeljanih prevaranih pomagačev, ki so se pravzaprav brezpogojno morali kloniti višjemu povelju!!! Ne sme-1za nakup Usta. Tudi današnja nepriklad- mo pa pri tej odkriti razpravi zamenjati vojnega napadanja z vojno obrambo, ki zahteva junaštvo za lastno posest in ohranitev- eksistence svojcev! Ta upravičena obramba sloni na eksistenčnem minimumu vsakega posameznika. Ker je prav predvojno versko prepričanje pospeševalo in bodrilo mase za boj, je pač povojni prostejši duh ali pro-stomiselnost razblinila Še zadnje duševne vrline priprostega človeka, kateremu se ni pravočasno razodela resnica v pravi luči, da bi si pridobil kot nadomestek resnično pravo vero in zaupanje v samega sebe ter potrebni smisel in upoštevanje svojega bližnjega. Tako se je v njegovem prevaranem spoznanju rodilo kruto sovraštvo do vsega in krvavo maščevanje nad vsem, ker so morali izginiti še zadnji svifli žarki iz globin njegove duše in srca ter ugasniti za vedno v hladni preračunjenosti! Danes se mnogo učimo in mnogo se zahteva od nas, a značajev se ne vzgaja. Zato vsak zvitorepnik, lažnjivec in prikupljivec, denuncijant, prednjači odkritim in pošteno mislečim ter uspešno napreduje in to ne le v šoli, v uradu, tem več tudi v javnem življenju sploh. Ali ni potemtakem kriva vsega zla, v glavnem vzgoja doma, šole ter lažnjiva in zvita človeška družba?! Vsi ti faktorji nosijo glavno odgovornost za vsa kriva početja nepreračunljive mase ali boljše povedano, zastrupljenih ljudi vsled lažikultu-re! Ako hočemo biti dosledni in objektivni, ne moremo preko tega, da ne bi navedli še nadaljnega vzroka ubijalske psihoze. Mnogo potuhe, migljajev in vzpodbude za razna rafinirana, škodljiva in hudobna dejanja pa daje današnjemu zbeganemu in itak že nemoralnemu svetu v veliki meri tudi časopisje, ki dela veliko reklamo za svoje krvave novice, podrobne sodnijske razprave, za svoje lažnjive politične, verske, gospodarske vesti, samo, da napolni svoje rubrike in vžiga separatistične, strankarske, verske strasti ter s tem tudi interes na filmska reklama v javnosti, kakor predstave puhle, kriminalne, vojne vsebine, so slaba vzgojna sređscva in hrana Za mladež ter za ljudi, ki ne znajo sami presojati ter dobro misliti. Nikakor ne učinkujejo vzgojno jetnišnice, čeprav se-danes mnogo govori o moderni ureditvi teh, temveč, one veljajo za najnevarnejše pohujševalnice. Vzeta prostost, pomanjkljivo človekoljublje, napravi človeka topega in še bolj nevarnega. Tega ne more preprečiti najbolj dobro zamišljena jetnišnica. Kjer družba sama nikakor ne mo* ukrotiti ali poboljšati nevarnega človeka ali zločinca, tam je na mestu edino le prava poboljševalnica! Veliko zla dopri-naša tudi naše nepravilno prehranjevanje, posebno pa preobilna mesena hrana in nezmerna alkoholna pijača, kakor tudi druge opojne pijače, prava kava, ruski čaj, kakao ter omamna sredstva, opij in morfij, ki se pri nas že precej udomačujejo! — Proč toraj z vsemi temi strupi, proč z lažikulturo ter brez par-dona na levo in desno. Reformirajmo te meljito našo dosedanjo popolnoma napačno vzgojo, mrtvo vero, z eno besedo, naše življenje. Gibajmo se v mejah stare bratske staroslovenske sloge, miroljubnosti, poštenosti, gostoljubnosti ter v vseh primerih v mejah zmernosti. Drakonični ukrepi, ki bi naj bazirali na osnovi »klin za klin«, »zob za zob«, bi nas še globlje vrgli v prepad in nas oškropili z bratsko krvjo in uničili v nas vseh našo zadnjo drobtinico duševnosti. S tem momentom bi renome svetov-neznanega, dobrodušnega in veselega Slovana splaval po vodi. Pri nas se je strašno razpasla navada kopirati vse tuje, naše stare, lastne slovanske običaje, navade in ukrepe pa zapostavljati, namesto, da bi dali ponovno vsemu jugoslo vanskemu narodu popolno in svojelično jugoslovansko obeležje v prav vseh pogledih!! Kakor hitro bomo v narodnem in duševnem oziru zreli, bomo brezpogojno šli boljši bodočnosti nasproti. suoii k sucnimi m I I RESTAVRACIJA NARODNI DOM MARIBOR KOPALIŠKA ULICA Priznano dobra kuhinja. Posebna soba za sestanke. Sprejema abonente. Toči najboljša vina. t* Vedno sveže in prvovrstno bučno olje Tovarna bučnega olja J. HOCHMltELER MARIBOR, Taborska ulica 7. Telefon št. 23-39 milil], SOLIIIP IN POCENI Poslužujte zvršuje vsa kleparska dela 1 se A. Romih oglasov v ■■n m" i f% it v* n i4( a kleparski mojster ^IF BORB Maribor, Slovenska ul. 28 99U U II 1) 1 e BCoroIka cesta 19 Dobra knjiga je zlata vredna! Slovenske, srbohrvaške, češke, nemške, francoske, angleške in druge knjige kakor šolske, znanstvene, leposlovne ter muzikalije in revije. Šolske in pisarniške potrebščine, zvezke in no-teze, svinčnike, peresnike, črnila, tuše, ravnila, šestila, barvice, čopiče, papir in še mnogo drugega nudi Podružnica knjigarne Učiteljske tiskarne Maribor, 7yrševa ulica 44 Pohištvo, tapetništvo, posteSlnina, dekoracije STROJNA PLETARNA ŽIČNIH VLOŽKOV F. NOVAK, MARIBOR Vetrinjska ulica 7, tel. 2775 Koroška cesta 8, tel. 2505 Glavni trg 9 Naročila in popravila izvršujem hitro, solidno in poceni. - Najcenejša tvrdka v Mariboru! lasmi Kreditna zadruga uslužbencev drž. železnic v Mariboru Frankopanova ulica 34 daje posojila po 8% . . sprejema vloge in obrestuje nevezane po 4%, vezane pa po 5Va0/« Vse vloge izplačuje promptno Železničarji, poslužujte se samo Vaše Kreditne zadruge ■ a iMaaBaaaaaagaaaBBBBaBBaBaaaBaaBBaaaBBBaaBBaaBaaaaBBHBBaaaaBaBBaBBaaBBBaaiBaaaaBJBBBaaaaBBiatgaiaaBgiaaiaBBaBaBBBBHBaBMBHBBBBBii Predstavnik in izdajatelj Xoae Bajt, predsednik Narodno-strokovne zveze v Mariboru. Urejuje in odgovarja Rudolf Germ v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna 4 d,.l^edSjtaptjk raMnatelj B-e teUa y, iVIaritkocu. *•