Izolčanke so obiskale Sv. Urh
V nedeljo 19. septembra ob 8. uri sta pri spomeniku na Urhu obstala dva nabito polna avtobusa. Iz njih je izstopilo 100 izolskih žena. To so bile delavke, uslužbenke, gospodinje in kdo ve kaj še. Iz njihove piedhodne prijave smo zvedeli, da so udeleženke konfe-rence za dmžbeno aktivnost žena iz Izole. Takrat so menda sklenile - tako so povedale same - obiskati razne kraje v Sloveniji, ki so pomebni iz NOV v počastitev 30-letnice vstaje slovenskega naroda. Med temi kraji naj bi bil tudi Sv. Urh - belogardistično morišče.
Na Urhu so se pripeljale z meša-nimi občutki in v dvomu, ali jih bo kdo pričakoval ali ne. Niti najmanj pa niso bile piepričane, da jih bo na Urhu pričakala domačinka, ena iz-med preživelih urhovskih žrtev tova-rišica Slavka Kastelic, rojena Dež-man. S seboj so pripeljale tudi lep venec in ga položile na grobnico pred spomenikom.
Tovarišica Kastelčeva jih je po-tem popeljala od grobnice in spome-nika v cerkvico, od tod v kletno mu-čilnico in nazadnje še k zloglasni urhovski lipi.
Ko so si ogledovale bogato doku-mentacijo o belogradističnih zlo-čincih v muzeju, ki je v cerkvici, kar niso mogle verjeti, da se je v tej mali in skromni cerkvjci godilo nekaj naj-gnusnejšega, čemur pravimo naj-okrutnejša in najbolj zverinska mo-rija nedolžnih žrtev. Čudile so se tudi temu, da so nekateri soudele-ženci zločinov, katerih slike vise po panojih, še danes iivi in žive normal-no življenje občana. Pa kaj hočcmo - so dejale, - marsikaj je treba tudi oprostiti: ne pa tudi pozabiti'. V kletni mučilnici so se žene zgrozile ob razlagi,  kaj sc je v njej godilo.
Spiaševale so se, mai se je res v XX. stoletju moglo kaj takega dogajati in ali so kaj takega mogla počenjati bitja v človeški podobi. Nekatere v mučilnici niso vzdržale, odšle so ven, in zunaj komentirale in se spra-
ševale, kako bi bilo, če bi bile one med žrtvami. Ne, ne. kaj. takega ni bilo mogoče, saj smo vendar ljudje, da, ljudje, včasih eelo z zverinskimi nagonL To se ne sme več ponoviti! Vsaj pri nas ne. Pa se vendarle do-gaja, če ne pri nas, pa drugod. Mar bo res obstajalo sovraštvo med ljud-mi vse do takrat, ko bosta še zadnja dva človeka na svetu?
Pri lipi jc bilo ravno tako. Neka-tere obiskovalke so kar digetale, le maJo je manjkalo, da ne bi padale v nezavest. Neka žena je pripomnila: ,,Ko bi U lipa znala spregovoriti." Toda ne govori, pa je vseeno dostoj-na priča, saj so zločinci na njej po-kazali svojo mojstrovino in dokaze pustili za seboj. O tem pričajo sledi strelov, zarjeveli žebfji in železni obroč Čeprav so preživele žrtve zlo-činov na Urhu zelo redke, pa je do-volj drugih dokazov, ki plastično ka-žejo na zločine, ki so jih storili ljudje - zverine. Gotovo so Izolčan-ke odnesle z Urha piavo predstavo. To so izjavfle tudi same.
Še in še bi poslušale, spraševale in komentirale dogodke na Urhu in o drugih spomenflcih NOVv Sloveniji, toda časjih je neusmiljeno priganjal; morale so naprej, saj so pustile tukaj celi dve uri. Gotovo so bile potem na poti proti Gorenjski, Vršiču in bistri Soči še vedno pod urhovskim vtisom. Zares, enodnevni izlet je premalo. Na koncu so zapele še pesem Žrtvam, se fotografirale, na-kupile razglednice, toda neusmiljeni motoiji avtobusov so zarohneli in treba je bilo odrti naprej. Le to so še utegnile, povedati, da bi rade v Mostah navezale tesnejše stike s kako družbeno organizacijo, s ka-tero bi si izmenjevale obiske, infor-macije in sploh navezale stike z ljud-mL Končno so 9e s solnimi očmi po-slovile od vodnice S. Kastelčeve in v slovo zaklicale: ,,Še bomo prišle, pričakujte nas."
Alojz Kastelic