Avguštin Končan
Spet so se oglasili zvonovi, pred hišo v Horjulu je stal križ, in osmrtnica nam sporoča: umrl je Končan Auguštin. Gustl se je rešil peze življenja zadnjih let. V slabih trenutkih je potožil: kaj pa naj še? Delam ne, boljši ne bom, bolj sem v nadlego kot v pomoč, prevažate me gor in dol in stopnice me sovražijo.
V nočeh brez spanja, stari ljudje in bolniki vedo kaj je to, v takih nočeh mislim, da so prihajali k njemu ljudje iz Horjula in iz najbolj oddaljenih hribov obujat spomine in so poklepetali: Se spomniš, Gustl, ko si mi napisal prošnjo, na roko si pisal in lepo postrani, saj stroja še ni bilo, in sem potem dobila socialno pomoč, ker si poznal mojo nesrečo in revščino. Potem se je ta postava izmotala nekatn v zrak. Gustl sedi za mizo KS, žalosten obraz se sklanja k njemu in mu pravi: umrl mi je sin, na pokopališču nimamo groba, naj ga pokopljem za zidom? In težke sanje se mu spremenijo v prijetne: išče med spomeniki in križi in pokaže lepo izkopano jamo: Tule bo pokopan, pa veš kje naročiti krsto, kako si z denarjem, pogrebce imaš, ker si tako na samem in sama sta bila, če želiš zastavo jo dobiš tukaj. Tako so blodile k njemu duše in Ijudjc in se mu zahvaljevali. Tudi mi smo se mu prišli zahvalit.
Šele 48. leta je bil Gustl star 20 let, tako da je imel 17 ali 18 let, ko je bil zaprt in pretepen. Še mlajši in še ves droban je najbrž bolj začutil kot premislil, da se bo treba boriti za svoj dom in vas, za to zemljo slovensko in jezik. In tako bodo člani ZB na prvem sestanku vstali in počastili spomin na svojega mlade-ga člana in v seznamu napravili nov križec.
Ko zapiramo vrata življenja za Končanom Augu-stom, je prav, da se ustavimo ob njegovih glavnih postajah. Ena od teh je bila tudi delo v PD, kjer je bil leta in leta predsednik, pevec v zboru in igralec na odru. Takole v vasi, na cesti smo ga spoznali po umirjeni hoji, premišljenem pogovoru, zadnja leta siv in vedno lepo počesan. Na odru pa so si ga ljudje zapomnili po humorju. Tako, da so se spraševali, ko se je pojavil nov plakat: pa bosta igrala Gustl in Štefan, ker so vedeli, da želi ljudem zabeve in ve-selja.
Vem, da bi mi vsi privoščili Gustlu še veliko lepih dni, jesenskih in pomladnih. Privoščili bi mu spreho-de, čeprav sklonjeno in počasne okrog svojega ko-zolčka, pa da bi tisto malo dišeče zemlje Iahko obdelal, da bi ga še kdo vprašal za nasvet ali za hišno številko katerekoli bajte, ki je mogoče ni več. Ven-dar mu tnoramo privoščiti tudi to kar je. Pustimo ga oditi ob glasovih zvonov, molitev in besed.
Jože Praprotnik