— 118 —
K r a l j i č e k.
ijE,y^»raljiček prileti na plot hišnega vrta in gleda, kako ©)fe' P^bira domači golob po tleh proso, kalero mu ^hsl je bila gospodinja natrosiia za zajutrek.
®              »Privoščiš tudi mcni  par  zrnc?"   poprosi
kraljiček goloba. Ta ga ponosno pogleda, prikima z glavo in reče-. ,Le pridi pobirat! Tako majhen mož, kakor si li, mi ne more narediti mnogo kvara." Kra-ljiček zleti na tla in jame zobati.
»Zakaj si tako majhen ?" vpraša golob. ,,Poglej mene! Nisem li res lepe postave? Desetkrat večji sem od tebe, in kako znam leteti! Poglej moje perje, kako se v solnčnih žarkih lesketa zelenkasto in modro. In ti ? komaj nekoliko večji si kakor palec moje gospo-dinje, kadar mi nasipa piče. Vsak del na tebi je kratek, in kako žalostne barve je tvoje perje!"
»Pritrdim", odgovori kraljiček pohlevno, ,,da go-voriš resnico. A kaj si hočem, ko me je vendar Ijubi Bog tako ustvaril. Toda znal bi ti pripovedovati, ko-likokrat mi je že ravno moja majhna postava bila reši-teljica v smrtni nevarnosti."
,Ni mogoče!" začudi se golob. ,,Tvoja majhna postava bi te bila že večkrat rešila ? Ne morem tega umefi."
Že hoče kraljiček golobu pripovedovati neka] dogodkov iz svojega življenja, kar se zasliši nad njima v zraku čudno frfotanje. Predno se golob zavč, smukne kraljiček skozi majno špranjo gostega plotu v vrt in se skrije za nizkim grmičem. Kmalu je bil tudi golob spoznal pretečo nevarnost, a prepozno. Zastonj je utikal glavo skozi špranjo, pri kateri je bil izginil kraljiček, in zastonj si je v tem trenutku želel njegove majhne postave. Spoznal je, da ni imel prav, ker je bil prej tako malovredno ocenjeval drobnega ptička in tako ožabno povzdigoval svoje telesne vrline; spoznal je, da ima v vesoljnem stvarstvu tudi najmanjša stvarca svoje pravo mesto, katero ji je odkazal modri Stvar-nik sam. Hip kasneje je že jastreb odnesel goloba, kate-rega je usmrtil z ostrim kljunom.                   Silvester.