naša luč T *C ' , 'V.: ■ . t abc Slovenije naše izročilo mam PRIŠEL ČAS JE OKROG BOŽIČA Dnevi se zmerom kasneje prebujajo iz meglene nočne teme in zmerom prej prehajajo v hladni somrak večera. Naš davni prednik je čutil mrtvaško vzdušje časa pred zimskim kresom. Slutil je neznane moči, ki se v tem času gibljejo v naravi. V ta nekoč temni, hladni čas je prineslo krščanstvo luč in toploto. Na mesto grozljivih predstav je stopila svetla in topla vera v rojstvo Odrešenika in v odrešenje slehernika. Tema se je umaknila svetlobi, strah veselju. Čas pred božičem, advent, obsega štiri nedelje. V njem naj bi se verniki pripravili na praznovanje božiča. Adventni venec s štirimi svečami, vsaj del večernega rožnega venca, adventne pesmi, branje svetega pisma, družinski pogovor — vse to lahko poveže družino z Bogom in družino med seboj. „MIKLAVŽ PIŠKOTE PEČE" Rdeča zarja ob večerih pred Miklavževim pomeni, da „Miklavž piškote peče“. Otroci čakajo svetnika s posebnim občutjem: ali jih bo nagradil ali pa prepustil parkeljnom? Svetemu Miklavžu pišejo pisma s svojimi željami in jih potem pustijo zvečer na oknu — kdo pa vrže pismo v poštni nabiralnik. Na Miklavžev večer nastavijo otroci pehar, krožnik ali škorenj. In drugo jutro bodo našli v njem jabolka in fige, orehe in lešnike, piškote in čokolado, svinčnike in zvezke, pa kosmatega parkeljna. „TAM STOJI PA HLEVČEK" Slovenske jaslice morajo stati na trioglati deski v bogkovem kotu. Hrib je visok, na vrhu stoji mesto Betlehem, ob spodnjem robu deske pa hlevček ali kozolec. V hlevčku je sveta Družina, prav blizu nje stoji kak pastir ali ovca, sicer pa je ves hrib le-teh poln. S stropa visi na niti angel s svetonočnim oznanilom, na rob deske pa je pritrjen lepo vezeni prtiček. VI, OBLAKI, GA ROSITE ali zemlja naj ga dä! Ve, nebesa, ga pošljite skor' Zveličarja sveta! Bridko so ljudje tožili, v grehih in temi tonili. Zapustili so Boga, pot zaprli do neba. Oče večni se usmili zemlje bridkih bolečin. Da bi se ljudje rešili, se ponudi božji Sin. Angel Gabrijel pozdravi in Marija čista pravi: „Glej, pokorno je srce, božja volja zgodi se!“ Sveta božja je Beseda nam odprla pot v nebo. Glej, Devica je spočela, Večni je prejel telo. Pred Gospoda pokleknimo, se za milost zahvalimo! Blagor tebi, grešni svet, Jezus pride greh odvzet. SVETI BOŽIČ Božično oznanilo je seglo našemu ljudstvu tako globoko v srce, da je sprejelo sveti božič za svoj največji praznik, saj je vse božično oznanilo tako čudovito: ponižanje vsemogočnega Boga iz ljubezni do človeka, rojstvo otroka-Boga v bornem hlevu, stiska Marije in Jožefa pri iskanju prenočišča, prikazen angelov, poklonitev pastirjev in prihod treh kraljev iz daljnih dežel. Božič je predvsem družinski praznik. SVETI VEČER Ob večernem angelovem češčenju pokadi in pokropi gospodar hišo in ostalo posest. Potem sledi skupna molitev in večerja. V jaslicah gori luč v spomin na Luč sveta, ki je to noč prišla ne zemljo. Družina poje božične pesmi, drugo za drugo, vmes pa oče in mati pripovedujeta o preteklih družinskih dogodkih. Že se je treba pripraviti za polnočnico. Verniki prihajajo k farni cerkvi z B SVETA NOČ, blažena noč, vse že spi, je polnoč. Le Devica z Jožefom tam v hlevcu var’je Detece nam. Spavaj, Dete sladko, spavaj, Dete sladko! Sveta noč, blažena noč, prišla je nam pomoč. Dete božje v jaslih leži, grešni zemlji radost deli. Rojen je Rešenik, rojen je Rešenik. Sveta noč, blažena noč, radostno pevajoč angeli Gospoda slave, mir ljudem na zemlji želč. Človek, zdaj si otet, človek, zdaj si otet. vseh koncev. Cerkev je razsvetljena in okrašena. Zvonec pozvoni, mašnik z ministranti pride pred oltar, orgle zabučijo in zbor se oglasi s pesmijo „Sveta noč, blažena noč“. Sredi temne zasnežene noči je vse bogočastje izraz nepopisne sreče in čistega veselja. Domä družino že čakajo tople koline. SVETI DAN Božični dan je „sveti dan“, najsvetejši dan v letu. Družina mora ostati doma. Danes je edina pot pot v cerkev in nazaj. Opoldne mora biti miza tako polna, „da še kozarca ni kam postaviti“. Božične pesmi s traku ustvarjajo praznično vzdušje. Iz srca vre Bogu zahvala za njegovo dobroto. „Božji nam je rojen Sin, radujmo se, k nam je prišel iz višin, veselimo se!“ Po knjigi: Niko Kuret, PRAZNIČNO DELO SLOVENCEV Slika na naslovni strani: DJEKŠE, najvi&ia slovenska tara na avstrijskem Koroškem. mesečnik za Slovence na tujem naša luč 1983 lO Božič. To ni obrabljeno, brezdušno voščilo za „novoletne praznike“ na razglednici z zasneženo smreko ali dimnikarjem, štiriperesno deteljico in mušnico. Božič je čisto nekaj drugega. Je več, ogromno več. Božič je niz skrivnostnih adventnih večerov: bele noči, utripajoča svetloba sveč z adventnega venca, med prsti drseče jagode rožnega venca, okrog velike mize zbrana družina v pogovoru o koreninah tega rodu in njega prihodnosti. Božič je sveti večer s svojo toplo obrednostjo: vonj po kadilu in lesketajoče se kapljice blagoslovljene vode na mizi in stolih in svetih podobah, na postelji in omarah, na vratih in pragu in skednju. Ves prostor in čas, v katerem družina živi in se peha, je nocoj očiščen. Sam Bog je prisoten, da ga je skoraj moč otipati: v molitvi in besedah svetega pisma, v božičnih pesmih in razgibanih jaslicah v kotu. Še bolj je navzoč v veselo razsvetljeni in pojoči cerkvi, kot nebeški kruh. Vse to je božič. Pa še mnogo drugega. Je tudi tisto tiho, globoko občutje miru in sreče, ki prehaja v našem slovenskem prostoru iz roda v rod že stoletja. To je tisto doživljanje na dnu duše, da je naš čas in prostor prepleten z Bogom. Oton Župančič je zapisal: „Naše sobe središče je kot, naš strop izvira iz kota, naše leto iz božiča, naša družina iz svete Družine, naša misel iz svetega Duha — tako je hotel naš narod.“ Ja, naš narod je tako hotel, tako hoče in bo vedno tako hotel. Zato se ne more sprijazniti s tem, da je božič delovni dan, in ne more sprejeti dedka Mraza in novoletne jelke, uvoženih iz Sovjetske zveze, kot nadomestek za božič — pravljic za resnico. Kdor jemlje našemu narodu njegov božič, se najbrž sam ne zaveda, kako globoko ga žali. o S „samoupravno liturgijo“, kot se je izrazil znan slovenski satirik in humorist, ni mogoče razrešiti ničesar. Samoupravljanje lahko temelji le v znanju, v demokraciji in v poštenosti. Nikakor pa ne v osebnih interesih, ki se skrivajo za lepo donečimi, a praznimi besedami boja za množice. Toda Krpanov ni več med nami. Le še nekakšni samoupravni vitezi Bledice se sprehajajo po naši deželi in se skrivajo za španskimi stenami množičnih in kolektivnih sestankov. To počno zato, da bi si klanjajoč se avtoriteti pridobili pravico do pokojnine in da bi použili v miru svoj topli obrok. (Bojan Štih, To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen, Ljubljana 1983). Založnik: Avguštin Čebul, župnijski urad St. Lenart. 9587 Rlčarja vas. Odgovorni urednik: dr. Janez Hornbock. 9020 Celovec. Vik-trmger Ring 26. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. 9020 Celovec. Viktrmgcr Ring 26. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Viktrmgcr Ring 26. A-9020 Klagenturt Austria NAROČNINA (v valuti zadevne dežele): Anglija 5 tun. Avstrija 130 šil. gfl BH pil is K nnwB m jflfl IJ Ul Razlika v cenah je zaradi neenake poštnine v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava NASE LUCI. PRINTED IN AUSTRIA kajpada nas zanima, kaj je novega doma na sploh SREČANJE LJUDSKIH GLEDALIŠČ V MARIBORU Že osemnajstkrat so se slovenski gledališki igralci zbrali na že tradicionalnih Borštnikovih srečanjih v Mariboru. Kritiki so letošnje srečanje ocenili kot največji slovenski gledališki dogodek. Nad trideset tisoč gledalcev si je ogledalo sto trinajst prireditev, od tega kar petinšestdeset gledaliških predstav. Podeljena so bila številna priznanja in diplome. Nagrado za najboljšo predstavo je dobila igra Rožnati trikotnik Martina Shermana, ki jo je izvedlo eksperimentalno gledališče Glej iz Ljubljane. Režiser Zvone Šedlbauer je dobil nagrado za uspelo režijo igre Zarota svetohlincev. Največjo slovensko gledališko nagrado pa je prejela Štefka Bralčeva za 38-letno umetniško ustvarjanje na deskah ljubljanske Drame. Borštnikovo srečanje ni bilo omejeno samo na Maribor in njegovo gledališče, ampak se je selilo po krajih severozahodne Slovenije. Odrsko besedo je zaneslo v kraje, kjer se drugače le redko pojavi gledališče. S posebno slovesnostjo so se udeleženci srečanja oddolžili spomi- nu letos umrlega literarnega zgodovinarja dr. Antona Slodnjaka. Na njegovi domačiji v Bodkovcih so igralci brali iz njegovih del, dr. Hatmann pa je spregovoril o njegovem življenjskem delu. V SLOVENIJI VSE MANJ NOVIH STANOVANJ Slovenski statistični zavod je objavil podatke o gradnji stanovanj v lanskem letu. Po teh podatkih je bilo lani dokončanih 13.245 stanovanj, kar je za 9 odstotkov manj kot leta 1981. Pomanjkanje denarja v občinskih proračunih za stanovanjsko dejavnost so najbolj občutila državna podjetja, ki so jih zgradila za štirinajst odstotkov manj. Zasebniki, največ slovenski zdomci, so zgradili 6140 stanovanj, ali za 4 odstotke manj. Bočim se je velikost stanovanjske površine pri privatnikih povečala od 99 kvadratnih metrov na 100,5, pa se je taista površina pri družbenih stanovanjih zmanjšala od 57,96 kvadratnih metrov na 57,41. Največ novih stanovanj so zgradili v občini Ljubljana-Šiška (850). Sledijo ji pa občine Maribor-Tabor (605), Kranj (548), Celje (506), Murska Sobota (473), Novo mesto (237) in Kočevje (127). Na dnu te statistične lestvice pa. so občine Tržič (49), Laško (47) in Maribor-Ruše (26). NAGRADA ZLATO ROGOVO KOLO je tudi letos ostala na Slovenskem. Največ točk z vseh pomembnih kolesarskih dirk v Jugoslaviji je dobil član Roga Čerin Primož (148 točk), drugi pa je bil Žaubi, član Rogove kolesarske skupine (93,3 točke). Nagrado vsako leto podeljujeta revija Avto magazin in tovarna koles Rog. 31. GOSTINSKO TURISTIČNI ZBOR V RADENCIH Iz skoraj vseh krajev Slovenije je v to pomembno zdravilišče prišlo kar 1200 gostincev in turističnih delavcev. V dveh dneh tega zbora so sodelovali na strokovnih srečanjih in se udeležili raznih tekmovanj. Turistični strokovnjaki so letošnjo turistično sezono ocenili kot zelo uspešno. Posebno so pohvalili kvalitetno delo gostincev in pestro zunajpenzionsko ponudbo. Ne nizke cene, temveč visoka kvaliteta slovenske turistične ponudbe je bila odločilna za letošnji uspeh. Zbor je podelil svojim najboljšim članom plakete: penzion Ana Zakar v Portorožu je dobil zlato, hotel Zlatorog v Bohinju pa srebrno medaljo. Podelili so tudi naslove za najbolj urejen kraj na Slovenskem. Med dvestotimi prijavljenci sta si prvo mesto delila mesti Črna na Koroškem in Postojna, drugo mesto pa Bled in Veržej. SLOVENSKA ORTOPEDIJA SLAVILA 60-LETNICO Ortopedija se je na Slovenskem dokaj pozno razvila. Kirurški oddelek ljubljanske bolnice je šele leta 1923 dobil ortopedski pododdelek. Po vojni, pred osemintridesetimi.leti, pa je bila ustanovljena današnja univerzitetna ortopedska klinika. Zvezna vlada je to pomembno zdravstveno ustanovo na Slovenskem odlikovala z redom dela z zlatim vencem. DRUŠTVO GLASBENIH PEDAGOGOV PRAZNOVALO TRIDESETLETNICO To društvo, ki šteje danes šeststo članov, je v teh tridesetih letih opravilo pomembno delo pri razvoju glasbenega kajpada nas zanima, kaj je novega doma šolstva in njegovi dejavnosti v povojnem času. Pomembno vlogo je odigrala njihova strokovna revija Grlica, ki tudi praznuje tridesetletnico. Na slovesnosti so štirinajstim članom podelili nagrade za njihove zasluge. od tu in tam BEGUNJE V slabem letu dni je Elan, tovarna športne opreme, dokončal gradnjo novih proizvodnih prostorov, kjer bodo kmalu začeli z izdelovanjem plovil, jadralnih letal in avtomobilskih delov. Večji del proizvodnje bodo izvozili na tuje, kjer so njihovi izdelki zelo konkurenčni. Naložba je stala okoli 270 milijonov dinarjev. CELJE V prostorih dvorane Golovec je podjetje Emo odprlo razstavo svojih letošnjih izdelkov. Razstavo si je ogledalo več kot tisoč ljudi in 250 poslovnih partnerjev, ki so se udeležili letošnjih že tradicionalnih poslovnih dni tega podjetja. Podjetje Emo sodi med najuspešnejša slovenska podjetja. Že letos so sklenili toliko pogodb, da je celotna proizvodnja prihodnjega leta že prodana. Dobri poslovni uspehi so jim omogočili tudi modernizacijo podjetja Posoda, ki je jedro tega razvejanega podjetja. Prihodnje leto bodo praznovali 90-letnico obstoja te tovarne. CELJE Srednja šola za gostinstvo in turizem je praznovala 35-letnico obstoja. Šolsko poslopje je bilo za to jubilejno leto lepo obnovljeno. Učenci so pripravili tudi razstavo kulinaričnih posebnosti Štajerske in Koroške. Na gostinski poklic se je v teh petindvajsetih letih pripravilo nad 3500 učencev in učenk. Potreba po dobrih gostinskih delavcih je na Slovenskem vse večja, šola pa po mnenju ravnatelja Majcena kmalu ne bo mogla zadovoljiti vseh potreb. GORNJA RADGONA Na počastitev 20-letnice likovnega društva so se člani dobro pripravili. Sedemindvajset likovnikov, kolikor jih šteje društvo, je v tem jubilejnem letu pripravilo kar enajst razstav, ki jih je občinstvo zelo dobro sprejelo. Nekateri člani so se tudi letos udeležili likovnih kolonij po Sloveniji. Delo društva je po- sebno zaživelo, odkar so dobili novega predsednika. GORNJA RADGONA Na veliko zanimanje med občani je naletela razstava del pesnikov in pisateljev, ki so živeli ali še živijo v tej občini. Razstavo je pripravila občinska matična knjižnica. Mnogi občani so se odzvali prošnji knjižnice in posodili dela domačih avtorjev. Razstava je pokazala, da je literarno ustvarjanje v tem predelu Slovenije zelo dobro. ILIRSKA BISTRICA Na 1796 metrov visokem Snežniku, najvišji primorski in notranjski gori, se je 16. oktobra zbralo več kot tisoč ljudi, da bi slovesno odprli novo planinsko pot med Šmarno goro in Reko. Planinska društva so leto dni pregledovala in pripravljala pot, jo dobro označila in pripravila opise poti v obeh jezikih. IZOLA Ribiči na slovenski obali so z letošnjim ulovom rib zelo zadovoljni. V začetku novembra so iz morja potegnili tudi po štiristo ton dnevno. Zaradi premajhne- (dalje na strani 9) -------------------------------------N „ZELENI PLAN" JE TEKEL MIMO NJIV V več vaseh v občinah Smederevska Palanka in Velika Plana so nenamensko porabili sredstva, in to kar več milijard. Na sodišče zdaj kličejo 23.000 ljudi. Žal ne gre za edino skupino tatov družbenega premoženja, ki so izkoristili prizadevanje družbe, da bi z novimi vlaganji povečala proizvodnjo hrane. Dolg je seznam takih, ki so sredstva iz „zelenega plana" vlagali v počitniške hiše, avtomobile, gostilne... Med kmetijskimi proizvajalci so direktorji, funkcionarji, uslužbenci, „ugledni“ občani, nogometaši, študentje, gospodinje in še največ „prebrisani“ kmetje. Med njimi je veliko komunistov, družbenopolitičnih delavcev, aktivistov. .. Radi bi verjeli, da bodo inšpektorji in sodišča svoje delo opravili kar najbolje. Malce nerodno je le to, da nikjer ne srečujemo odgovornosti — moralnopolitične in kazenske — vseh tistih, ki bi že prej morati nadzirati uresničevanje „zelenega plana“. Kako si lahko razložimo, da ponekod na tisoče ljudi najema kredite za kmetijsko proizvodnjo, hrane pa zato ni nič več kot prej? Del krivde bodo morali prevzeti v občinah in regijah, republiški organi, v bankah in tudi nekateri zvezni organi. Novinarji, ki spremljajo delo zveznega komiteja za kmetijstvo, ne pomnijo, da bi na njegovih sejah kdaj slišali o kmetijskem biznisu. Veliko je torej takih, ki so s svojo nebudnostjo in slabim delom omogočili razmah „zelenih“ tatvin. DELO, Ljubljana, 9. nov. 83/2. J na sveti večer „zvonovi so zapeli svečano glorijo“ (finžgar) Advent in božič — kakor prag in hiša. Oboje je med seboj povezano, prvo naravnano na drugo. Oboje pa v božjih načrtih steza k Bogu. ADVENT — PRIPRAVA NA GOSPODOV PRIHOD Advent je čas priprave na božič. Vendar adventno bogoslužje naravnava kristjanovo oko, misel, srce ne le na Gospodovo rojstvo, temveč hkrati na njegov drugi prihod. Kljub temu se je ljudska adventna pobožnost mudila in se še mudi le ob Jezusovem rojstvu. S širšim gledanjem na Kristusa, ki je prišlo v sodobno duhovnost, se je adventno pričakovanje seveda spet raztegnilo do drugega Gospodovega prihoda. A ne samo to. Kristus, ki ga pričakujemo, je v tem pričakovanju Prihodnost, ki nam hkrati že prihaja naproti. Pri tem prihajanju že zdaj s svojo lučjo poveličuje. In ne poveličuje le človeka, marveč tke tudi v zemljo že zdaj njeno prihodnje poveličanje: „Odpre naj se zemlja in naj požene Rešeni-ka!" Prihajaj, Gospod, v vse težjem plazu luči prihajaj, presvetljuj slepe prvine sveta: našo temno kri, usihajoča srca krajev, goste kalnovijolične mrtve sence! (V. Truhlar) Ob dopolnjenju časov bo Kristusu vse podvrženo. „Tedaj se bo tudi sam Sin podvrgel njemu, ki mu je Če je do nepredstavljivega dogodka, da se je namr mo vnaprej o tem vsaj eno gotovost: da je stopila m Kdaj? Recimo leta 4 pred našim štetjem, nekako na vrhu Kje? Na območju rimskega Našega morja, v bazenu Srede Judeji. Je izšel tisti človek iz oblaka? Ne, na svet je prišel Iz ženske. Vsaj deloma. Rodil se je kot moški. Rase je bil semitske. Po narodnosti je bi Spinoze, Einsteina. Rodil se je kot član malega, okupiranega naroda, raz lekturo In med kvlsllnško kraljevlnico. Rodil se je tam, kakor je bil osen hej: v Betlehemu. V tej dobi že poznajo centralno kurjavo, pa se ta Bog gre rodit v pastirski tanr Njegovemu rojstvu se pokloni nekaj pastirjev, torej ljudi, ki po tamkajšnji mlseli banih Izvržkih... Kristusi Res, s svojo zunanjo usodo je ovrgel vsa naša domnevanja. Toda f plast, globlja, najzadnja. Tista, ki milo kliče s pesnikom: Večnost, globoka, globoka več se je pojavil na tem našem pokopališkem planetu, da uniči smrt. Iz Alojz Rebula, SMER NC , iHVPPPMI vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem“ (apostol Pavel). ker so bičani in s trnjem kronani (Hiša Marije Pomočnice). d BOŽIČ — PRAZNIK KRISTUSOVEGA ROJSTVA Božič je praznik Kristusovega rojstva. Katerega dne je bil Jezus v resnici rojen, ne vemo. A vsaj od leta 336 se njegovo rojstvo praznuje 25. decembra. Zakaj ta dan? Še najbolj verjetno zato, ker so hoteli s krščanskim praznikom „Sonca pravičnosti" notranje premagati poganski rimski praznik „Nepremaganega Sonca“, za katerega je bii določen prav 25. december. V naših božičnih običajih, deloma tudi v božičnem bogoslužju, je Jezus pred nami kot novorojeno dete. Vendar je božič dejansko —- nič manj kot velika noč — nekakšno .,čuteno“ srečanje s Križanim, Vstalim in Poveličanim. Z njim je kristjan notranje že zedinjen. To zedinjenje lahko o božiču osveži in poglobi, posebno ob pogledu in razmišljanju o samoizničenju Tistega, ki ga nosi v sebi. Jezus, ki je Bog, je bil v svojem zemskem življenju čisto kakor eden izmed nas. To širše gledanje na božič s Križanim in Zmagoslavnim v njem se v slovenski duhovnosti' izrazi posebno pri Ivanu Cankarju: Od vseh strani je zazvonilo, od vzhoda in zahoda: od neizmernega neba so lile božične pesmi, vrele so iz zimske zemlje ... Vsi tisti, ki jih /e bilo življenje s trdo pestjo, so odprli trudne oči in so vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli srca naproti. Križani Človek je spre-iemal vse, na nikogar ni pozabil, ki se mu je približal, vsem je delil dragocene darove. In bili so mu hvaležni in so zaupali vanj. Dar, ki jim ga /e bil podelil, je bil vreden več kakor vsa oskrunjena bogastva, ki jih Prodaja oskrunjeno življenje za o-skrunjena srca. Kogar se je dotaknila njegova usmiljena roka, kogar je blagoslovil njegov pogled, tisti je iz-Pregledal, padlo mu je breme raz ramena . . . Večni Človek mu je podelit večnost. . . Ponosni so bili in s° gledali zmagonosno, ker so ve-deti, da so v njem del njegov, zato, Po Ivanu Preglju so v božičnih urah pozabljene skrbi in skrivnosti, en večer odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti pogasi strahove srda in jada, zabriše kesanj gore in madež preteklosti — vse to sredi upanja v „Večno-živega“ (Mlada Breda). Ksaverju Mešku se v sveti noči zdi najlepša samota . . . Človek se zbere, srce se nemoteno pogreza v nedoumljive skrivnosti tega prečudežnega večera (Henrik, gobavi vitez). Francu Šaleškemu Finžgarju je božič predvsem praznik miru: Zvonovi so zapeli svečano glorijo, po cerkvi je dišalo po kadilu, ljudstvo je klečalo in molilo in tisoč nemirnih src je hrepenelo s šepetajočimi ustnicami: Mir, mir, mir! In plaval je pod sveti obok ta veliki vzdih trpečega ljudstva in prodrl strop ter kipel visoko, visoko, potrkal na nebeška vrata, in na zemljo je hitela truma dobrih duhov ter nosila na božji vesi pretehtan mir in hodila od srca do srca (Moja duša vasuje). Tudi Alojzu Gradniku je božična noč zlasti prejemanje pokoja. A ker se pesnik dviga k Bogu po stvareh (dalje na strani 32) jože pogačnik božična čuda Božični delopust zvoni. Nocoj zvonovi so tako mehki, tako voljno sladki. Ta čas Marija z Jožefom gre skozi vas v sveti Betlehem. In če pri vas je Betlehem, pri vas ostaneta. Zato: pripravite topič žerjavico, kadila pest vrzite v njo in potlej z žegnano vodo pred vrati čakajte kleče na romajočo božjo glorijo! Povsod bosta potrkala, povsod v hram pogledala, in kjer še sveta luč gori — čeprav samo še v dnu srca za to božično noč, tam pa ostaneta za sveti čas opolnoči. Oj, v klet zaprite črno skrb in božjim rokam izročite vse: ognjišče, polje, hlev in vrt in še zaprite svoje zmučene oči! In — ah! Ste videli dehtečo rožo Jezusa v Marijinih preblaženih rokah? In ko po praznikih vas skrb v vsakdanji delavnik spet prebudi, odkrijete na sredi svojih src rdečo rožo Jezusa, ubogega in dobrega — in znali boste, kar ves svet topič nasmehniti se sred gorja morečega, vsakdanjega. blagoslovljen božic! vaši duhovniki največja resnica v zgodovini je, da Bog je postal človek Danes noben resen zgodovinar ne dvomi o tem, da je Kristus res živel. 0 njem poroča sveto pismo nove zaveze — o svetem pismu imamo več kot 4000 rokopisov — pa tudi svetni viri, npr. judovski zgodovinar Jožef Flavij (živel je od I. 37 do 100) piše: „Ko je bil (rimski prokurator) Albinus še na poti, je (sin velikega duhovnika Ane) Ana sklical na sodni posvet veliki zbor in je dal predenj poklicati Jakoba, sorodnika tega Jezusa, ki se je imenoval Kristus.“ SKRIVNOST UČLOVEČENJA Učlovečenje je skrivnost, da je božji Sin postal človek. Evangelist Janez se o tem izraža: „Beseda je postala človek in se naselila med nami.“ Apostol Pavel pa: „Čeprav je bil Jezus Kristus v božji podobi, ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase in postal podoben ljudem.“ Tako si je torej druga božja oseba, Beseda, ki ima od vekomaj božjo naravo, v nekem trenutku zgodovine privzela človeško naravo. Ta skrivnost naš razum očitno prekaša. Zato ni čudno, da so se našli ljudje, ki so se hoteli izogniti tej skrivnosti, pa so zanikali, ali da je Kristus Bog, ali da je pravi človek ali pa da je v njem le ena oseba. Nasproti tem zmotam uči katoliška vera, da sta v Kristusu dve popolni naravi v eni božji osebi. Božja oseba se je združila s človeško naravo. Druga božja oseba je delovala po človeški naravi, tem dejanjem je pa dajala neskončno vrednost. PRAVI BOG V svojem javnem delovanju je Kristus svoje božanstvo postopoma potrjeval. • Zase je dejal, da je večji kakor David, Elija in Mojzes, da je, preden je bil Abraham, da je višji kakor angeli, ki so njegovi služabniki. • Lastil si je moč odpuščati grehe, kar gre samo Bogu. Izjavil je, da bo poslal svetega Duha, da bo nekoč sodil vse ljudi in da bo dal večno življenje. • Hotel je, da vsi vanj verujemo, kot verujemo v Boga; da ga imamo rajši kot vsa druga bitja in zanj žrtvujemo, če je treba, tudi življenje. Hotel je, da ga imamo radi kot Boga, da se navežemo nanj kakor na Boga, da v njem iščemo rešitev, kot jo iščemo v Bogu. • Imel se je za enakega z božjim Za-konodajavcem z gore Sinaj. Trdil je, da je on z nebeškim Očetom eno. • Končno je pustil, da ga je apostol Peter slovesno razglasil za božjega Sina. Velikemu duhovniku pa je svoje božanstvo sam izrecno izpovedal. • Te izjave je potrjeval s številnimi čudeži, s katerimi je razodel popolno gospostvo nad naravo, človekom, hudobnim duhom in smrtjo. Njegove besede je kronalo vstajenje od mrtvih, ki so ga potem apostoli oznanjali kot osrednji dokaz njegovega božanstva. PRAVI ČLOVEK Kristus je imel kot človek resnično telo, ki ga je spočela Devica Marija. • To telo nam evangelisti prikazujejo v vsemogočih položajih in podvrženo lakoti, žeji in utrujenosti. Natanko nam opisujejo kretnje njegovih rok, odtenke njegovega pogleda in različno barvo njegovega glasu. To telo je krepko, obvarovano bolezni, sposobno, da je pogosto bedelo in se dolgo postilo, da je prenašalo viharno vreme in dolga potovanja. Noben napor ga ni premagal: ne pridiganje množicam, ne brezobzirno nadlegovanje bolnikov, ne pogovor s pismouki, ne razlage, ki jih je apostolom potrpežljivo ponavljal. • Ob lepotah narave je bil poln občudovanja. Govoril je o pticah pod ne- • KANADSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA je obsodila splav kot „nravno neodgovorno dejanje“. Človeško življenje je treba varovati že od spočetja dalje, zato mora vlada izdati take zakone, ki bodo človekovo življenje spoštovali. • NA POLJSKEM so spet dovolili delovanje 37 klubom katoliških izobražencev, 12 pa še ne. Vsi ti klubi so bili prepovedani med obdobjem vojnega stanja. • ŠKOFJE Z VSEGA SVETA, ki so se zbrali k sinodi v Rimu, so v sklepni poslanici na vse ljudi med drugim zapisali: „Posebej še odklanjamo in obsojamo teptanje človekovih pravic in napade na dostojanstvo in svobodo posameznika ter kratenje verske svobode ... Verujte evangeliju! Ljubite Boga in bližnjega kakor sami sebe!... Cerkev se ne bo mogla nikdar pomiriti s politično in gospodarsko ureditvijo, ki potrjuje krivico. Obračamo se k tistim, ki imajo v rokah oblast, naj vložijo vse potrebne sile, da bi nam dali družbo, ki bo bolj pravična in bolj mirna.“ • 70-letni ITALIJANSKI DUHOVNIK don Giorgio Spedalieri iz župnije Campobello di Mazara pri Trapaniju se je javil kot talec v zameno za ugrabljeno 17-mesečno Eleno Lulsi. Izjavil je, da je to pripravljen storiti, ker nima lastne družine in ker ima za svojo družino posebno trpeče ljudi. Če starši ne bodo mogli zbrati vsote, ki jo zahtevajo ugrabitelji, jo bo zbral on med verniki. J f bom, o zorečem žitu, o rodovitni trti in o lilijah na polju . . . • Znal se je odzvati vsakemu človeškemu čustvu, predvsem pa ljubezni. Ko je zvedel, da je Lazar umrl, se je zjokal. Jokal je tudi nad Jeruzalemom, ki ga ni hotel sprejeti. Sklanjal se je predvsem nad slabotnimi, otroki in grešniki. Iz svoje ljubezni ni nikogar izključil, niti sovražnikov. • Poznal je nešteto podrobnosti iz vsakdanjega življenja Judov. Svoje misli o božjem svetu je izražal s pomočjo le-teh: z igro otrok na cesti in veselo gostijo, z dolgimi molitvenimi zvitki pismoukov in plašnostjo cestninarja v kotu templja, s poročnim sprevodom v noči in vedenjem pri svatbeni mizi . . . • Modrost njegovih odgovorov je napolnjevala z občudovanjem celo njegove nasprotnike. Njegovi hitri odgovori so bili živahni in duhoviti. Najbolj vzvišene misli je brez najmanjšega napora izražal s čisto preprostimi izrazi. Kar ie najbolj čudno, je to, da je njegov način izražanja, ki ga je znal tako popolnoma prilagoditi takratnim poslušav-cem, ostal sprejemljiv za vse duhove vseh časov. • Jezus je imel nenavadno človeško voljo. Bila je trdna in uravnovešena. Svojih ukazov ni prekliceval, svojih od-iofiitev ni ponavljal. Bil je ognjevit in silen, a vendar popoln gospodar svojih besed in kretenj. Ko je trpel, je ostal miren: nad seboj je imel popolno oblast. • Uveljavil se je kot neomejen gospodar. Obenem pa je bilo pri njem vse prežeto s takšno dobroto, s tolikšnim čutom za težave drugih, da so šle množice za njim neutrudno, čeprav je od njih zahteval izredno resno življenje. • Ta človeška volja je bila popolnoma podložna božji volji. Zato je dejal: „Nisem prišel, da bi vršil svojo voljo, marveč voljo tistega, ki me je poslal.“ BOG JE SVOJ NAČRT POPOLNOMA URESNIČIL Bog je sklenil, da bo ustvaril svobodna bitja, ljudi, ki jih bo pritegnil v svojo svetlobo, da bodo uživali večno srečo. Tej božji nameri so ljudje postavili oviro. A kljub temu je Bog izvršil svoj načrt popolnoma: zato je poslal na svet Sina. Po njegovi človeški naravi, združeni z božjo osebo, bo vse stvarstvo vso večnost Boga neskončno častilo. Za Boga je v središču sveta in zgodovine le Kristus, ki nad vsem gospoduje in vse razsvetljuje. On je začetek in konec vseh ustvarjenih bitij. Vsak človek je Bogu le toliko všeč, kolikor se vključi v Kristusa. Ves svet teži h Kristusu. Poglavitni dogodek v letopisih človeštva je prihod Boga med nas. Po F. Lelotte, NAŠLI SMO ODGOVOR • Ljubljanska škofijska komisija za diakonijo je pred kratkim priredila SREČANJE za svojce in prijatelje BOLNIH, PRIZADETIH in OSTARELIH. To prijateljsko srečanje se je vršilo v prostorih ljubljanske bogoslovne fakultete pod geslom „Bratsko se med seboj ljubimo!“ Prišlo je 300 ljudi. Največ je bilo svojcev in prijateljev duševno prizadetih, ostarelih domä in invalidov. Žal današnja slovenska družba poudarja, da je človek toliko vreden, kolikor proizvaja. Tudi je starejšemu in prizadetemu človeku težko najti delovno mesto. • VELIKI ZVON s Šmarne gore so prepeljali v župnijo na Brezovico pri Ljubljani. Ta zvon ima silno lep, mogočen, poln, pa hkrati mehak glas. Na belo nedeljo 1984 bo na Šmarni gori posvečen nov zvon, težak 3872 kg, ki ga je daroval naš zdomski delavec v Nemčiji Janez Blažič. • V cerkvi sv. Gašperja v rimskem predmestju je bila sprejeta v redovno skupnost misijonark ljubezni, ki jo je ustanovila mati Terezija, PRVA SLOVENKA, sestra Marija Andreja. Pri zaobljubah je bila navzoča tudi m. Terezija. • ŽUPNIJSKA CERKEV V ŽUŽEMBERKU, posvečena sv. Mohorju in Fortunatu, je sedaj elegantna podrtija. Nekoč je bila to dvostolpna cerkev. V začetku 1945 je bila porušena. • Slovenski škofje so povabili vernike, naj bi v svetem letu odrešenja OBNOVILI kar največ KAPELIC IN ZNAMENJ po Sloveniji. S.______________________________/ božično slavj v družini Družinska s otroke velik ponv manjši so otroci, tem važnejše je zanje „tisto, kar se dogaja domä“. Središče božičnega praznovanja so jaslice. A te morajo res izražati vero, ki Jo Izpovedujemo, ne pa biti otrokova igračka. Kipci nam sporočajo božje misli: angeli so znanlvci miru; božji Sin prihaja ubog; pastirji hitijo k njemu, da ga počaste kot Boga; svetloba v jaslicah kaže na Luč sveta, ki prihaja med svoje. Ljudska umetnost Je ustvarila množico pastirjev, ki gredo h Gospodu, pa tudi drugih poklicev: kmetov, obrtnikov, trgovcev. Zakaj ne bi bila med njimi tudi delavec In kozmonavt? Pa tudi rastline in stvari kot zastopniki vsega stvarstva?