Čuvajmo Jugoslavijo! Za vedno je zatisnil svoje blage oči naš Viteški kralj Aleksainder I. Zedinitelj. Na Oplencu bo spal večno spanje skupno s svojim očetom blagopokojnim kraljem Petrom Velikim Osvoboditeljem. Umrl je kiralj, a ostala so nam njegova dela, ostala nam je- domovina. Zapustil nam je plod svojega požrtvovalnega prizadevanja, zapustil nam je svoje ideale, za katere je živel, za katere je žrtvoval vse svoje delo. Kakor je živel le za domovino in svoj narod, kakor je delal le za svoje ideale, tako je tudi umirajočemu bila zadnja misel posvečena državi. Zapustil _iam je oporofco: »Čuvajte Jugoslavijo« so bile njegove zadnje besede, besede umirajočega kralja naše Ijubljene domovine. V6emu narodu velja ta oporoka in mi vsi smo pozvani, da jo izvršujemo, toda ravno učiteljstvu priipada v tem pogledu ena izmed najvažnejših nalog. Neutrudljivi vzgojitelji mladine ii_ prosvetni delavci med narodom, moramo vcepiti veličino te oporoke v vsa, naši vzgoji zaupana mlada srca, v globino nežnih duš šolskih otrok, ponesti jo moramo v sleherne tudi najbolj zapuščene koče na vasi. V naše misli, srca in v naša hotenja naj preide ena sama zavest, da je umirajoči kralj zašepetal svojo poslednjo željo, svojo poslednjo misel, kot naročilo vsem, ki širijo prosveto med narodom. V njegovih zadnjih be6edah je izraženo naročilo, da pojdimo med narod in delajmo za one ideale, za katere je on položil svoje življenje na oltar domovine. — Za neločljivo in nedeljivo Jugoslavijo, za bratvo in mir med narodi. — Za to idejo je on izdahnil svojo blago dušo, in tej ideji moramo služiti tudi mi. »Čuvajmo Jugoslavijo« je zadonel odmev v naših. srcih, in v naših, od tuge strtih dušah se je rodil trden sklep, da bomo verni in požrtvovalni izvrševalci oporoke kralja Mučenika. Mladina, ki zre s solznimi očmi v dneve naše nesreče, ki je otožna kot bi izgubila svojega rodnega očeta, išče tolažbe v šoli, pričakuie utehe iz ust svojega učiteljstva. Tej mladini se je posvetilo učiteljstvo z vso pozornostjo v dneh največje narodove nesreče. Mladini, ki je up in nada naše bodoonosti, tolmači uciteljstvo veličino poslednjega sporočila inajvečjega Jugoslovana. — Ko bo mladina spoznala življenjsko pot, delo in prizadevanje Viteškega vladarja, tedaj bo tudi doumela veličino njegove oporoke. ¦— In to bomo tudi dosegli, da bomo res vredni priznanja blagapokojnega kralja Zedinitelja, ki je gledal v nas »žarišče prosvete, steber jugoslovanskega nacionalizma in pobudo za vsa lepa stremljenja v bodočnosti Jugoslavije«. Kakor v dneh nesreče. tako mora tudi v bodoče veljati naša še večja pozornost mladini. Tudi ona je v svoji nedolžnosti doumela gTozoto, ki jo je vsemu narodu povzročila zločinska roka. Spoznala je to delo za zločin, a razumeti še ne more oporoke kralja Zedinitelja. Prešibke so še roke zaupanih nam otrok, preslab je še Tazum, toda učiteljeva vz-goja jih bo pripravila do spoznanja, pripravila jih, da bodo zmožni stopiti v vrste najmočnejših in najodločnejših izvrševalcev oporoke ljubljenega kralja, ki je umirajoč zašepetal mladini: »Čuvajte Jdgoslavijo.« Tega se mora mladina zavedati in učiteljstvo jo bo vzgajalo k tej zavesti ter jo pripravljalo in izpopolnjevalo za požrtvovalno delo za Jugoslavijo. Preprosti narod širom naše domovine je preveč potrt, preveč razžaloščon ob težki preizkušnji, k\ jo je usoda dodelila naši državi, da bi mogel pravilno in stvarno presoditi in doumeti sporočilo umirajočega kralja mučenika. Toda oporoka je Tiamenjeaia vsemu narodu, in kar je hotel kralj, to mora hoteti tudi narod. — Nastaja nova naloga za učiteljstvo. Že od kar obstoja učiteljski staini, je učitelj tudi kulturni pionir med narodom. Z narodom živi, za narod dela in mu je vedno le prijetna naloga, ko more biti narodu v najtežjih urah tudi tolažnik in svetovalec. In ravno sedaj pireživlja naš narod svoje najtežje trenutke. Jugoslavija žaluje, toda kloniti ne sme. — Tega dejstva se zaveda tudi učiteljstvo in s svojim tolažilnim vplivom vzpodbuja narod k resnemu delu, ki nam je vsem potrebno, ako hočemo res izvrševati, za naš narod in za našo državo tako pomembno in tako potrebno oporoko. Sloga, bratstvo ter pravo in iskreno rodoljubje naj v teh težkih trenutkih vlada med narodom. Le z odločno voljo in resnim delom bomo obvarovall svojo domovino pred notranjimi in zunanjimi eovražniki. Smrt nam je vzela krmilarja ravno v trenutku, ko je vodil našo ladjo proti mirnemu pristanu, kjer naj bi se vsi posvetili resnemu delu za kultuTni in gospodar&ki dvig lastnega naroda in lastne države. Močnejše od sdrti naj bo naše prizadevanje, da bomo novim krmilarjem pripomogli, da dovedejo našo državo v oni mirni pristan, kjer jo je hotel imeti Viteški naš kralj Zedinitelj. Zgubili smo kralja, a pozabiti ne smemo njegovega dela, mnjegovih prizadevanj, njeigovih idealov. Vsi moramo delati na tem, da bo njegova oporoka tudi res izvršena, da bo postala med vsem našim narodom kri in meso, da bo prešla v narodova srca im duše. Mi učitelji bomo skrbeli za to in prisegamo: »Čuvati hočemo Jugoslavijo.«