Dr. Maja Gračner



MADU S PRIJATELJI POMAGA REŠITI MORJE



Ilustracije: Anastasiia Bielik

Oblikovanje e-izdaje: Zigman Frod

Odgovorni urednik: Matej Krajnc



Založila: Založba Obzorja, d. d.,

Za založbo: Nevenka Richter Peče



Leto izida e-izdaje: prva objava 2021

Copyright 2021 Založba Obzorja, d. d., Maribor



Izdajo E-knjige je finančno podprla Javna agencija za knjigo

Republike Slovenija.



CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Univerzitetna knjižnica Maribor



821.163.6-93-32



GRAČNER, Maja, biol.

Madu s prijatelji pomaga rešiti morje [Elektronski vir] / Gračner Maja ; ilustracije Anastasiia Bielik. - 1. objava. - E-knjiga. - Maribor : Obzorja, 2021



Način dostopa (URL): http://books.apple.com/si/book/isbn9789612306045

ISBN 978-961-230-604-5

COBISS.SI-ID 86445571









»Imava vse, kar potrebujeva? Brisače, kopalke, pokrivala, senčnik, kremo za sončenje, sončna očala, steklenico z vodo?«

našteva in pregleduje prtljago Ota.

»Jaz imam raziskovalni kovček!« zakliče Madu iz sosednje sobe.

Ota je že vrsto let članica raziskovalnega društva in tokrat so jo morski biologi povabili na raziskovalno dogodivščino na morje. Seveda je takoj pritrdila.

Ko prispeta na obalo, dežuje. Morje je zelo razburkano in neprimerno tako za igrivo plavanje kot tudi za raziskovanje obale in obalnega pasu. Madu je vidno razočaran.

»Vremenska napoved za popoldan je veliko boljša. Začneva po kosilu,« Ota opogumlja Maduja.









Madu vseskozi opazuje, kdaj bo prenehalo deževati.

»Zunaj sije sonce, vetra ni več! Tudi morje je mirno – nisem opazil večjih valov! Ota, zbudi se!« Madu navdušeno prebudi Oto.

Ko prispeta do obale, opazita skupino ljudi in ogromno odpadkov. Razburkano morje je na obalo naplavilo steklenice, pločevinke, plastenke, plastične vrečke in slamice. »Zakaj je morje polno odpadkov? Kako bom plaval v takem morju?« vpraša zaskrbljeno Madu.

»Madu, ljudje zavržejo veliko odpadkov, ki velikokrat pristanejo v morju in oceanu, na obali ali pa celo v želodčkih morskih živali in ptic! V takem morju ne moreš plavati. Pridi, pomagala bova počistiti obalo.«

Madu in Ota sta pobirala odpadke več kot tri ure, a delo se je obneslo: na obali je zrasel ogromen hrib odpadkov, obala pa je bila končno čista.






Naslednje jutro sta Madu in Ota pripravljena na raziskovalno dogodivščino. V majhnem pristanišču ju že čaka čoln. Nadeneta si reševalni jopič in pokrivalo. Ota si nadene še sončna očala. Takoj pričneta svoje potovanje. Danes je nebo jasno in morje mirno.

Kar naenkrat pa se v daljavi nekaj premakne. »Ota, poglej!« zavpije Madu.



»Je morda oblak?« vpraša Ota. »Morda je velika ladja,« navdušeno predlaga Madu. »Ali pa so veliki valovi?« se smeje Ota.





Ota vzame daljnogled iz raziskovalnega kovčka in ga poda Maduju. »Madu, pomagaj si z daljnogledom. Daljnogled poveča sliko oddaljenega predmeta. Morda ti pomaga, da prepoznaš, kaj si opazil tam daleč,« mu svetuje Ota. Tudi Ota uporabi daljnogled. Počasi se približata neznani stvari.

»Ni oblak, ni ladja in niso valovi! Je največja riba, kar sem jih videl!« navdušeno vzklikne Madu.

»Prav imaš, ima veliko, dolgo in težko telo! Je tudi največja žival, ki je kadarkoli živela na svetu! Vendar ni riba!« razloži Ota.

»Kako ni riba? Poglej, plavuti ima. Nikjer ne vidim nog!« zagovarja svojo trditev Madu.

»Pomagaj si s to knjigo o morskih sesalcih,« mu namigne Ota in mu poda knjigo. »V knjigi je opisano veliko značilnosti morskih živali. Opisi ti pomagajo določiti žival, ki jo opazuješ,« mu razloži Ota.

»Delfin!« veselo vzklikne Madu.

»Ne, ni delfin. Telo delfina je drugačno. Delfini so veliko manjši. Pobrskaj še malo,« ga opogumi Ota.

»Ni kit orka, saj ni črne in bele barve,« glasno razmišlja Madu. »Je modro sive barve. Ima majhno hrbtno plavut. Sinji kit je!« je

navdušen Madu.

»Ja, prav imaš!« veselo potrdi Ota.







»Kiti so sesalci, prav tako kot mi, le da so prilagojeni na življenje pod vodo. Njihovo telo je ribje oblike, zato si bil prepričan, da vidiš veliko ribo,« pojasni Ota.





»Poglej, Ota, tukaj piše, da sinji kiti dihajo s pljuči. So morski sesalci in morajo priti na površje vode, da vdihnejo sveži zrak,« glasno in navdušeno bere Madu.

»Točno tako. Premikanje v daljavi, ki si ga opazil, je bil curek, ki ga kit brizgne visoko navpično v zrak in nastane, ko kit izdihne zrak,« nadaljuje Ota.

»Ampak tudi jaz diham s pljuči, pa ne morem dihati pod vodo. Kako to uspe kitu?« vztraja Madu.

»Ko se kit potopi, se nosnice, ki so na vrhu glave, tesno zaprejo. Tako zadržuje dih in voda ne vdre v njegova pljuča. Pod vodo lahko ostane tudi do nekaj ur,« razloži Ota.

»Kaj bi se zgodilo, če bi voda vdrla v njegova pljuča?« je še vedno radoveden Madu.

»Kit bi se utopil. Tako kot midva.«



»Madu, povsem sem pozabila omeniti, da se mladički kita razvijejo v materinem trebuhu. Ko se skotijo, pri materi sesajo mleko, dokler ne odrastejo.

To je pomembna lastnost, ki je značilna za sesalce,« doda Ota.





Madu je ni več slišal, saj je od navdušenja že skočil v morje, da se igra s sinjim kitom. Kmalu ugotovi, da je nekaj narobe.



Sinji kit mu potoži:

»Moja prijateljica Nara, morska levinja, potrebuje pomoč. Okoli Narinega vratu je velika plastična mreža, ki se je že zelo globoko zarastla okoli njenega vratu. Živi na otoku morskih levov. Prosim, pomagajta ji.«

»Ota, pomagati morava Nari!« kriči Madu, ko se plazi nazaj na čoln.

Ota ne razume ničesar.



Morske ptice jima kažejo pot proti otoku, kjer prebivajo morski levi. Takoj opazita Naro, ki žalostno sedi in opazuje svoje vrstnike, kako se igrajo in iščejo hrano. Ko prispeta do Nare, opazita okoli njenega vratu veliko plastično mrežo, ki se je že zelo globoko zarastla v kožo.

Ota odstrani vso plastiko in razkuži rano. Rana je zelo globoka in boleča. Nara joče. Madu jo opogumlja: »Nara, zdaj boš lahko znova brez bolečin iskala hrano in se igrala s prijatelji. Potrpi še malo.« Vendar Nara ne preneha jokati.

»Nara, ne skrbi. Vse se bo uredilo,« jo nežno tolaži Madu.



»Ne, ne bo se uredilo!« v joku zakriči Nara. »Poglejta, to je Bizo!« reče in jima pokaže fotografijo. »Nikoli več se ne bova igrala skupaj!« in plane v jok.

Čez nekaj trenutkov nadaljuje: »In poglejta, kako sta onesnažena otok in morje. Z Bizom sva se igrala in iskala hrano, ko sva se kar naenkrat ujela v plastično mrežo. Bizo je ostal ujet v plastično mrežo globoko pod morjem, saj ga nismo uspeli rešiti. Jaz sem se rešila, vendar je velik del plastične mreže ostal okoli mojega vratu. Jaz sem rasla, plastična mreža pa ne. Zato se je zajedla globoko v kožo mojega vratu. To se je zgodilo pred enim letom.«

Obriše si solze in nadaljuje: »Vendar Bizo ni edini, ki je umrl. In niso krive le plastične mreže. Plastične vrečke in ostali plastični izdelki ostanejo nespremenjeni zelo veliko let, preden razpadejo. Velikokrat pristanejov naših želodčkih, saj jih zamenjamo za hrano. Veliko živali ne preživi, saj plastika poškoduje želodčke, ker ne moremo prebaviti teh odpadkov. Ali pa se plastične mreže zarežejo globoko okoli naših nog, vratu, plavuti ali peruti, kar onemogoča gibanje in tako iskanje hrane.«

Madu in Ota v tišini poslušata Narino zgodbo. Tudi morske ptice, ki so Maduja in Oto spremljale na otok morskih levov, se strinjajo, da morje postaja neznano in nevarno domovanje.





Odločijo se, da pripravijo načrt, kako rešiti morje in morske živali. Tudi sinji kit priplava do otoka in sodeluje pri pripravljanju načrta. Zapišejo naslednje prošnje za otroke in odrasle:



Končajo pozno ponoči.





Naslednje jutro se Ota in Madu odpravita proti obali.



Ko se približujeta obali, pred seboj zagledata veliki skulpturi sinjega kita in morskega leva.Skulpturi so prebivalci naredili iz plastenk in plastičnih delcev, ki so jih pred nekaj dnevi pobrali z obale.



Vendar Madujeva in Otina naloga še ni končana. Preden se odpravita proti domu, na vidna mesta nalepita prošnje morskih živali, ki so jih prejšnji dan zapisali na otoku. 





Domov se vrneta pomirjena, saj sta prepričana, da bosta obala in morje čistejša, ko se naslednjič vrneta.



Onesnaževanje postaja vse večji okoljski problem.





Zaščita obal, morij in oceanov je zelo pomembna.