DEMOKRACIJA
Leto XIII. - Štev. 20
Trst-Gorica, 15. oktobra 1959
Ni vse zlato, kar se sveti!
C. CHESSMAN OB HRUSCEVEM OBISKU
Izhaja 1. in 15. v meseca
Pomembna igra v svetovni politiki PET LET
Od srečanja med Hruščevom in Eisen-howerjem je minulo dobrega pol meseca. Vtis, ki smo ga dobili ob samem zaključku razgovorov, je bil medtem skoro splošno sprejet. V mednarodnih odnošajih je zavladalo boljše ozračje, zrastli so novi upi, ppgajanja med Vzhodom in Zahodom se bodo nadaljevala, toda dejstvo je, da državnika nista rešila nobenega izmed velikih vprašanj, ki vznemirjajo svet. Zedinila sta se samo, da je treba pogajanja nadaljevati, da se pri njih ne bosta posluževala grožnje s silo, in Hruščev, ki je pred desetimi meseci, ob koncu leta 1958, zaklical, da je prišel čas, ko je »treba končati z zahodno zasedbo Berlina«, je pristal, da se o Berlinu razgovarja brez postavljanja roka za dosego sporazuma.
James Reston, uvodničar »New York Times«-a, je na osnovi tega pravilno ugotovil, da je Eisenhower z obiskom Hruš-ieva v bivstvu samo pridobil na času. Čeprav je to že samo po sebi zelo pomembno, nastaja pa zdaj vprašanja, kako bo ta čas izrabil. Pri tem opozarja, da zgodovina ni obsodila Nevilla Chamberlaina zaradi tega, ker je v Muenchenu pridobil čas, pač pa zaradi tega, ker pridobljenega časa ni pravilno izkoristil. V tem povojnem času imamo drug primer pridobivanja časa, ki pa je bil dobro izrabljen. Ko so zahodnjaki odgovorili na “prvo sovjetsko grožnjo proti Berlinu z Tzpostavitvijo zračnega mostu, je od so-▼jetske strani temu sledila v Evropi doba popuščanja, katero so zahodne sile izkoristile za zgraditev atlantskega zavezništva in ureditev gospodarstva svobodnih evropskih držav.
Ali bo Zahod zdaj zopet dorastel svoji ▼logi in bo znal obrniti priliko, ki se mu je ponudila, v svoj prid’
To je usodno vprašanje, ki se postavlja t zgodovinski perspektivi, ki jo imajc odnosi med Vzhodom in Zahodom. Mora mo si namreč biti na jasnem, da se Hruš-žev in komunisti ne pogajajo z Zahodom zato, da bi reševali zahodni politični sistem in način življenja. Zmaga komunizma je in ostaja njihov končni cilj. Hruščev ni niti v Ameriki tega nikdar skrival. Dejal je le, da se bo to zgodilo na miren način, ker je pač prepričan o nadmoči in zgodovinski nujnosti svojega sistema. Po trinajstdaevnem potovanju-po Združenih, držav, ki je pomenilo zanj pravzaprav trinajst osemnajsturnih delovnih dni, se je ustavil v Moskvi samo za toliko časa, da se je udeležil dvournega zborovanja, takoj nato pa je odletel v Peiping, kjer sta z Maocetungom prerešetala najnovejši mednarodni položaj in odločila bodočo komunistično taktiko.
V teku je torej velika igra, glede katere sta nam minula dva tedna že nakazala nekaj njenih prvih potez.
HRUSCEV IN MAOCETUNG
Eno izmed neposrednih velikih vprašanj, ki je ostalo odprto po razgovorih med Hruščevom in Eisenhovverjem v Camp Davidu je bilo, ali bodo kitajski komunisti sledili Hruščevim pomirjevalnim izjavam in taktiki. V primeru pozitivnega odziva bi vse Hruščeve besede in obljube Eisenhowerju dobile večjo, v primeru negativnega kitajskega zadržanja pa l»i izgubile skoro vsako veljavo.
Rdeča Kitajska je za Sovjetsko zvezo relik problem. Ne samo, da je to velika država, ki šteje že danes G50 milijonov ijudi in bo verjetno že v teku ene gerar-eije dosegla 1 miljardo, temveč je to tudi eelo nemiren sosed. S svojo intervencijo t korejski vojni je skoro izzvala izbruh tretje svetovne vojne. Odtlej je aktivno posegala in netila skoro vse nemire v a-eijskem prostoru: med boji v Indokini je pošiljala prostovoljce in podporo severnim Vietnamcem, zasedla in pokorila si je Tibet, izziva incidente na severni indijski meji, neti revolucijo v Laosu. Pri T«em tem proglašajo kitajski komunisti za svojega glavnega nasprotnika Združe-*e države Amerike. Ali je torej možno, da bodo na zahtevo Hruščeva postali popustljivejši?
Hruščev je takoj ob svojem prihodu v Peiping imel govor, v katerem je pohval-■o ocenil svoje srečanje z Eisenhowerjem to dejal, da so narodi bili vedno nasprotniki osvajalnih vojn in ne bi nikdar podprli tistega, ki bi se v mednarodnih od-aosih poslužil sile. To je bil odprt opomin, ki ga pa kitajski komunisti niso odbili. V svojem tisku in uradnih poročilih o o-bisku Hruščeva so se tudi oni solidarizirali S potovanjem Hruščeva v Združene države.
Jasno je, da morajo kitajskim besedam alediti dejanja, ki bodo edina dokazala ajihovo vrednost. Vendar je značilno, da so zaenkrat prišle na dan vsaj pozitivne besede. Hruščev ima namreč v nekem pogledu srečo. V Peiping je prišel sicer na proslavo desetletnice komunistične zmage aa Kitajskem, toda obenem tudi v trenutku, ko grozi Kitajski, prvič po več letih, zopet lakota. Oblasti so že zmanjšale obroke žita, mesa in sladkorja, kar dobiva prebivalstvo še vedno na karte. Racionlrali »o tudi potrošnjo zelja in mila. Odpovedali so že sklenjene pogodbe za izvoz bombaža v Anglijo in riža v Indonezijo. Mao-oetiuig je sicer nedavno dejal, da »vieme ne i'.;ra v kitajskem kmetijstvu več nobene vloge«, toda letošnja suša, hude popla-
ve ir; napadi kobilic so le opravili svoje. Pcleg tega so kitajski komunisti uvedli v kmetijstvu sistem komun, podoben tistemu, nad krkršnim so Sovjeti že leta 1933 obupali in so ga opustili. V komunah je vse skupno, razen osebnih predmetov nima dejansko nihče nič svojega. Kmete so naganjali k trdemu delu, ob času žetve so bile prave nočne »žetvene bitke«. Zakonski možje in žene so ponekod lahko bili skupaj samo v noči od sobote na nedeljo. Vzpodbujali so otroke k ovajanju lastnih staršev in so jih za to nagrajevali. Toda nič ni pomagalo. Količina živil, ki so jih kmetje obdržali zase, se je v enem letu povečala za 146 odstotkov, leta 1959 je bilo obdelanih 600 tisoč hektarjev zemlje manj kot leta 1958. Cuenlaj je moral priznati, da »ni rečeno, da mora biti vsako leto boljše od predhodnega.«
Tudi x industrijskem sektorju niso izostala razočaranja, čeprav so obenem bili doseženi tudi pomembni uspehi. Podobno kot v kmetijstvu komune, so v industriji odrekli vsi starinski plaži za pridobivanje železa. Eno leto so proglašali njihovo zveličavnost in jih gradili v vsakem pomembnejšem središču, zdaj pa so morali priznati njihovo neekonomičnost in jih rušijo. Zaradi pomanjkanja železniških prog, ki so bile predvidene za leto 1959. Cuenlaj, ki je govoril o tem, je zopet dejal da »ne smemo uporabljati deset prstov naših rok zato, da bi z njimi hoteli istočasno ujeti deset muh«. Torej: ne preveč naenkrat!
V notranji kitajski politiki je to imelo za posledico, da je septembra odletelo 25 veljakov. Zamenjali so jih strokovno bolj usposobljeni ljudje. Članom kmetijskih komun so dovolili, da smejo za svoj račun gojiti nekaj domačih živali, da smejo obdržati zase, kar zaslužijo z izrednim privatnim delom in da lahko dobijo nagrade za prekoračenje norm.
S tem pa še niso rešeni vsi problemi. Za industrijalizacijo dežele bodo kitajski komunisti letos še bolj kot v zadnjih letih odvisni od sovjetske pomoči. Ne bodo mogli kupovati v tujini, ker nimajo viškov kmetijskih pridelkov, s katerimi bi te dobave plačevali. Edini možni in sigurni dobavitelji so jim torej samo Sovjeti
in njihovi evropski sateliti, ki širokosrčno nudijo velike in dolgoročne kredite.
To so elementi, na katere se je Hruščev lahko opiral pri svojih razgovorih z Maocetungom, zato so ga Kitajci poslušali in je tudi verjetno, da se bodo dogovorjene linije držali. Toda ne pozabimo, da razen njih in Sovjetov, nihče ne ve, kaj so se pravzaprav domenili.
EISENHOWER IN SEGNI
Komunistični blok bo torej pri predsto-ječih pogajanjih z Zahodom nastopal solidarno. In zahodne sile?
Ob priliki obiska italijanskega ministrskega predsednika Segnija in zunanjega ministra Pelle v Washingtonu so izdali uradna poročila, ki že nekako odgovar-(Nadaljevanje na 4. str.)
5. oktober 1954 je datum, ki g a nosijo vse listine, s katerimi sta si Italija in Jugoslavija razdelis li Svobodno tržaško ozemlje.
Pet let je preteklo od takrat. Ta obletnica je nudila priložnost, da se v italijanski in še posebno v naši slovenski javnosti vneto razpravlja o sadovih in posledu cah teh sporazumov, o izpolnje* nih in neizpolnjenih obvezah, ki sta jih Italija in Jugoslavija z njn mi prevzeli do narodnih manjšin na področju nekdanjega Svobod> nega tržaškega ozemja.
■==
m
ABSTRAKTNA UMETNOST
Velika konservativna zmaga
Pretekli teden so bile v Veliki Britaniji parlamentarne volitve, ki so konservativcem, katerih voditelj je sedanji ministrski predsednik MacMillan, prinesle veliko zmago. Volilni izid je še toliko pomembnejši, ker bo nedvomno imel svoje posledice tako y mednarodni politiki, kakor tudi v strankarskem življenju mnogih evropskih držav, katerim je britanski parlament poosebljeni vzor prave demokracije.
Na , povojnih parlamentarnih volitvah so v Veliki Britaniji leta 1945 in 1950 zmagali laburisti. Angleži so priljubljenemu in uglednemu medvojnemu voditelju Churchillu brez mnogih pomislekov iztrgali krmilo iz rok, ker so hoteli, da se
in bi ne bil sam prvi potoval v Moskvo?« Tako so se konservativci predstavljali kot rešitelji mednarodne napetosti in najbolj poklicani opolnomočenci britanskega naroda za napovedana pogajanja Zahoda s Sovjetsko zvezo. To je bil njihov velik adut, ki so ga temeljito izkoristili.
Poleg tega so konservativci obenem kazali na več kot 2 milijona hiš, ki so jih v času svoje vlade zgradili za omiljenje stanovanjske stiske. S statistikami v rokah so opozarjali na veliko povečanje števila televizorjev, pralnih strojev, sesalcev za prah in drugih podobnih potroš-nih dobrin, ki dokazujejo dvig življenjskega standarda. Obljubljali so, da bodo
		Glasov	Odstotkov	Poslancev
Konservativci	1955	13,310.891	49,8	345
	1959	13,750.935	49,0	366
Laburisti	1955	12,405.254	46,4	277
	1959	12,216.166	43,0	258
Liberalci	1955	722.402	2,7	6
	1959	1,640.761	5,0	6
Komunisti	1955	33.144	0,1	0
	1959	30.897	0,1	0
Ostali	1955	288.038	1,0	2
	1959	223.398	0,8	0
po tolikih žrtvah uresničijo socialne reforme, ki so jih zahtevali in predlagali laburisti. Toda ko so reforme bile izpeljane in je britansko gospodarstvo zopet stalno na nogah, so si mislili, da je eksperimentiranja in odrekanja dovolj. Laburisti niso mogli vladati z majhno večino, kakršno so še komaj dobili leta 1950. Potrebne so bile predčasne volitve, na katerih so leta 1951 zmagali konservativci. Ti so bili pametni in so odpravili samo nacionalizacijo jeklarske industrije, v o-stalem pa so ohranili vse bivstvene laburistične reforme, jih izpolnjevali in razvijali. S tem so laburistom takorekoč ukradli njihov program in laburisti so bili ob svoja najučinkovitejša volilna gesla. Z urejenimi razmerami in premišljenim vodstvom gospodarske politike se je večalo blagostanje in tako so konservativci zmagali tudi na naslednjih parlamentarnih volitvah leta 1955.
Toliko večje je bilo zanimanje za letošnje parlamentarne volitve. Nekaj nadomestnih volitev je v zadnjih letih nakazovalo nevarno naraščanje laburističnih glasov. Toda MacMillan in njegovi so dobro izbrali trenutek za razpis volitev. »Ali mislite, da bi se Hruščev in Eisenhower sestala, ko bi se konservativni ministrski predsednik ne bil odločil, da prebije led
v teku ene generacije podvojili življenjsko raven britanskih državljanov in da bodo skrbeli, da bodo vsi družbeni sloji in gospodarski sektorji v enaki meri deležni tega izboljšanja. Omenili so, da niso načelni nasprotniki nacionalizacij raznih: industriji, toda tak ukrep odobravajo samo takrat, ko je to res nujno potrebno..
Proti vsemu temu laburisti niso imeli učinkovitih protipredlogov. V svoji volilni kampaniji so trdili, da se konservativci res odlično brigajo za dobrobit poslovnega sveta, ne pa za delovno ljudstvo. Obljubljali so povečanje podpor za vdove z otroci, za kronične bolnike, za 400.000 brezposelnih, povišanje penzij za 2,000.000' starostnih upokojencev. Napovedali so, da bodo po povratku na oblast zopet nacionalizirali jeklarsko industrijo. Glede zunanje politike pa so trdili, da bi njihov bodoči zunanji minister Aneurin Bevan bil prav tako usposobljen in izkušen za pogajanja s Sovjeti kakor je MacMillan.
Odgovor, ki so ga dali britanski volil-ci pa je bil nedvoumen. Z glasovanjem, nad katerega rezultati so bili pošteno presenečeni celo najbolj optimistični konser-vatovci, so očitno pokazali, da v tem kritičnem trenutku ne marajo nobenega eksperimentiranja. Ne marajo novih social-no-političnih bremen, novih nacionalizacij,
Izpolnjene in neizpolnjene obveze londonskega sporazuma
Nas zanima položaj Slovencev na Tržaškem, torej naš položaj. V doslej objavljenih člankih in resolucijah se sogtasno ugotavlja, da so bila določila Spomenice o soglasju, ki obsega 9 členov, v celoti izpolnjena. Edina izjema raj bi bil člen 4., s katerim sta se Italija in Jugoslavija sporazume» li, da bosta uveljavili Posebni statut iz priloge II. Tega Italija doslej še ni storila.
K temu bi pripomnili, da so pis, ci dosedanjih člankov in sestav* Ijalci resolucij spregledali, da še vedno ni določeno niti kako je treba razumeti in izvajati člen 8. Spomenice o soglasju, ki določa, da se morejo vse osebe, ki so nekdaj imele domovinsko pravi? co na enem ali drugem področju Svobodnega tržaškega ozemlja nanj vrniti in da bodo tam užU vale vse pravice »kot ostali pre; bivalci teh področij«. Po členu 2. Posebnega statuta bi te pravice morale obsegati enakost v pogle* du političnih in državljanskih pravic, enakost v pridobivanju in opravljanju javnih služb, zaseb* nih poklicev, pri uporabi jezika in socialnem zavarovanju. Koli-kor nam je znano še vedno ni do* sežen sporazum o tem, koga je treba smatrati za takšnega po vratnika in ali naj mu bodo za; gotovljene pravice.
Po petih letih je to vsekakor velika pomanjkljivost, kateri bi moral Mešani italijansko*jugo; slovanski odbor nujno posvetiti svojo pozornost.
Dodati je treba, da se obenem premalo poudarja, da Italija vse do danes ni dala Spomenici o so* glasju in njenim prilogam pred* pisane zakonske oblike. Posledic ca je, da še ni izpolnjena večina določil Posebnega statuta. Z njim je torej prav obratno kot s Spo* menico, ki je uveljavljena skoraj v celoti. Ustanovljen je bil in det luje sicer Mešani odbor, ki mora skrbeti za posvetovanja o pro* blemih zaščite narodnih manjšin, toda ob vsem tem na Tržaškem n. pr. še vedno niso odpravljeni niti fašistični zakonski predpisi, ki pripovedujejo uporabo slovem skega jezika na sodiščih. Slovenc ske šole delujejo, a so še vedno neuzakonjene, njihovo učno o* sebje je brez stalnosti. Niti v kras jih, kjer je nesporno več kot end četrtina prebivalstva slovenske narodnosti, nimajo vsi javni ura* di, poslopja, ulice in ceste dvojes žičnih napisov. Slovenci niso prar vično zastopani v javnih službah in raznih ustanovah. Ne more se reči, da bi bila javna finančna sredstva za kulturni razvoj raz* deljena med pripadnike it ali jan: ske in slovenske etnične skup? nosti.
Preostaja jo še pisma. Od treh parov pisem, ki sta si jih ob skle* nitvi londonskega sporazuma iz* menjali italijanska in jugoslovam ska delegacija, je tisto, ki govo? ri o kulturnih domovih, samo de* loma izpolnjeno. Titovci grade svoj kulturni dom v ulici Petro? nio, vprašanje ostalih dveh pa je nerešeno.
Tako ostaja tudi pet let po Ion* donskem sporazumu in povraU ku Italije v Trst uzakonitev Spo* menice o soglasju in prilog ter popolna uveljavitev Posebnega statuta glavna in direktna zah* teva vse slovenske skupnosti na Tržaškem. Napredek in izbo* Ijšanje v slovensko in jugoslo* vansko italijanskih odnošajih, do katerega je prišlo v teh petih le* tih, opravičuje upanje da bomo tudi to dosegli.
v zunanjem ministrstvu pa ne Bevana, ki bi .bil do Sovjetov morda preveč popustljiv. Konservativcem so dali 108 poslancev več kot laburistom. Tudi če prištejemo k opoziciji se 6 liberalcev, ostane še vedno lepa večina 102 poslancev, s katero bo MacMillan lahko sigurno in uspešno vodil državno barko.
Volilni izid je močno povečal MacMilla-nov zunanjepolitični ugled, saj je s tem dobil izrazit mandat za uresničevanje svojih zunanjepolitičnih zamisli. Tega se MacMillan dobro zaveda. Prepričan, da Zahod ne sme izgubiti mednarodnopolitične pobude, ki je zdaj v njegovih rokah, je že predlagal razne sestanke med voditelji glavnih zahodnih vlad in njegova želja je, da bi čimprej sklicali tudi vrhunsko konferenco.
Toda izidi britanskih parlamentarnih volitev niso zanimivi in pomembni samo zaradi svojih zunanjepolitičnih posledic. Opazovalci ugotavljajo ob njih tudi, da se je s temi volitvami pokazalo, da se narodi, ki dosežejo določeno stopnjo blagostanja ne navdušujejo več za socializem, pa čeprav bi ta imel tudi tako omiljeno razredno obliko kot jo prepovedujejo laburisti. Ali ni značilno, da so poleg konservativcev, ki so povečali svoje glasove za okrog440.000, zabeležili nesorazmerno večje povečanje, za okrog 918,000 glasov, liberalci, ki so s tem več kot podvojili število svojih somišljenikov in simpatizerjev, čeprav so zaradi britanskega volilnega sistema ohranili nespremenjeno število poslancev. Liberalni voditelj Jo Grim-mond je na osnovi tega že predlagal laburistom, da bi se stranki morali združiti, ker bi samo tako lahko postavili alternativo konservativcem. Obe skupaj sta že zdaj dobili več glasov kot konservativci, Po njegovem je minil čas razrednih strank in posebno Britanci niso naklonjeni skrajnostim. Zato bi bila na mestu u-stanovitev nekakšne britanske radikalne stranke, ki bi sicer imela napreden socialen program, a se ne bi tako izrazito naslanjala na delavstvo kakor laburisti in ne bi bila tako tesno povezana s sindikati. To namreč vzbuja nezaupanja pri drugih slojih, brez katerih glasov ni volilne zmage.
Ali ne gre pri tem za problem, pred katerim so tudi mnogi drugi evropski narodi, pri katerih so marksistično usmerjene socialistične stranke zašle v slepo u-lico, iz katere se ne znajo izmotati? Britanci torej že razmišljajo o tem, da bi odvrgli ideološko navlako, ki je sad preteklosti in jo zamenjali z novimi idejami ki naj bodo izraz sedanjega časa in potreb. Jim bodo sledili še drugi? Tudi to je eno, in ne najmanj važno vprašanje, ki je z izidom britanskih parlamentarnih volitev mnogo pridobilo na svoji aktualnosti.
VESTI z GORIŠKEGA
Nova pota do novih ciljev
Obisk Nikite Hruščeva Združenim državam je bil vsekakor najpomembnejši dogodek svetovne politike v povojni dobi. Prav zato nihajo ocenjevanja osebnega stika med vrhunskima državnikoma Zahoda in Vzhoda od izdatnega čustvenega optimizma preko hladnega razumskega presojanja pa vse do pesimističnega skepticizma po vsem svetu in tudi pri nas. Te različnosti presoje gotovo niso brez propagandističnih vplivoh, s katerimi sta v tako izdatni meri postregli svetovnemu javnemu mnenju obe strani. Ni odveč, da čuje-mo o tej mednarodnopolitični aktualnosti še en glas.
Ob napovedi Hruščevega obiska v ZDA je bilo jasno vsem, ki so razvoj dogodkov pozorno zasledovali in presojali, da igra pri stvari veliko vlogo angleški predsednik vlade MacMillan, saj je on letos obiskal Rusijo z odkritim namenom, da doseže možnost sestanka glavnih in prvih odgovornih politikov v svetu, ko je ženevska konferenca štirih zunanjih ministrov za rešitev nemškega in berlinskega vprašanja pokazala na kaj žalostnem konec, ki bi imel za posledico večjo zaostritev mednarodnih odnošajev, z veliko nevarnostjo za oborožen spopad.
Na ženevsko konferenco in nje potek v vzdlišju nezaupljivosti ter na brezplodni zaključek je vplivala zahodna Nemčija, ki jo v odpor do Sovjetov vodi ne toliko komunizem, kolikor več ali manj prikrit, pa tudi precej odkrit duh revanže po izgubi druge svetovne vojne. MacMillan je imel tedaj pred očmi jasen pogled v globoko brezno, ki je s to konferenco še ne-vfujnejše ločilo zahodni svet od komunističnega, saj je obstajala nevarnost, zopet zaradi poslušanja zahodno nemških predstavnikov in strupenih izlivov določenega nemškega tiska, za katerim stoje bivši nacisti in hujskaški izseljenci iz Poljske in Vzhodne Nemčije, da se Sovjeti naveličajo in meni nič tebi nič sklenejo separatni mir z vzhodno Nemčijo ter zaprejo pot v Berlin.
V tem slučaju bi bilo treba, ali pogoltniti še tega zelenega kuščarja, ali pa odgovoriti z vojno. V prvem slučaju bi zahodne sile dosegle tak strahovit udarec in poraz, da si za lep čas ne bi mogle o-pomočl, medtem ko bi komunisti spretno izrabili priliko in si zagotovili še kak vladni stolček. V drugem primeru bi zahodne sile pač morale sprejeti vso odgovornost za sproženo vojno, in to pred vsem svetom, ki si vojne zaradi Nemčije ne želi.
Prav . gotovo je MacMillan poročal Ei-senhowerju, da ostajajo možnosti izhodišča iz nevarne zagate in ni izključeno, da je Eisenhower poslal Nixona v Rusijo tudi z nalogo, da bolj pozorno prisluhne sovjetskim voditeljem in se prepriča o možnosti odprave napetosti. Z Nixono-vim obiskom v Rusiji in Sibiriji ter v Varšavi se je pokazala možnost še bolj odkritih razgovorov, kot jih je on imel s Sovjetskimi prvaki, pred njim pa MacMillan.
Odtod Eisenhowerjevo vabilo Hruščevu, naj obišče Ameriko. Obisk, ki ga je Hruščev z vso radostjo sprejel in ravno tako radostno izvršil.
Radovednost, s katero je svet na obisk čakal ih ga v podrobnostih od ure do ure spremljal in skoro bi rekli trepetaje na na' hjegov zaključek čakal, nima primera v zgodovini državnih in diplomatskih o-biskov. Svet je ugibal: zakaj? Svet se je bil: pa če se pripeti kak oborožen napad na' Hruščeva? In končno: kaj bo iz tega obiska dobčega, ali pa slabega nastalo? No, Hroščev se je povsod držal tako človečansko in diplomatsko sijajno, da ga ni bilo v svetu pametnega človeka, ki bi mu tega ne priznal. Povedal je povsod, koder je v Ameriki hodil, in vsakemu, ki ga je tam srečal, da si Sovjeti želiju miri* in odprave vojne in orožja tudi tako visoko raven življenja, kakršno imajo Ame-rikahci, to pa, seveda, v komunističnem sistemu'. Nikjer in pred nikomer ni svojega komunističnega prepričanja zatajil.
Tudi če ne bi bilo zaključnih tajnih osebnih razgovorov med njim in Eisenho-weZjČm, s tistim poročilom, ki ga poznamo ih ki potrjuje Hruščev predlog, podan pred skupščino Organizacije združenih narodov, je obisk sam, zaradi dobrega vzdušja, v katerem se je vršil in za-kfjtičll, že razgnal težke oblake na nebu. Pojavil se je prvi žarek upanja v odpravo hladne vojne in nevarnosti za tretji spopad. Obstoja še vedno nezaupanje v komunistično diplomacijo in politiko. Odgovorni voditelji svobodnega sveta se še vedno borijo zakrbljeni pred odgovorom, ki so ga ponudeni roki za odpravo vojne in' za splošno razorožitev dolžni dati.
Zato preučujejo vse tajne, ki se uteg-nejb Skrivati za tem nepričakovanim sovjetskim nastopom; ugibajo vse možnosti resnične razorožitve za naslednjo odpravo vojne; iščejo način, kako se zavarovati pred možnostjo kake komunistične naka.ne!
Medtem govorijo svojo besedo ljudstva, in če je amerikansko ljudstvo dostojno sprejelo Hruščeva in odkrito povedalo Ei-senbowerju, da zaupa v njegovo razsodnost in modro odločitev, je angleški narod na volitvah 8. oktobra izrekel svojo
zaupnico MacMillanu. Ta je povedal, da je šel v Rusijo iskat možnost razgovorov za odpravo hladne vojne in si je zaradi tega prisvojil prvo zaslugo za obisk Hraš-, čeva v Ameriki, ki je imel za posledico, da je svet prosto zadihal v upanju na boljše. Za uspešen nadaljni potek razgovorov, ki naj privedejo do resničnega miru, je MacMillan prosil angleške volivce, naj mu dajo veliko število poslancev njegove stranke. In volivci so mu jih dali 36 od-sto to je 108 več kot laburistom, in sicer zato da se uresniči v svetu odprava nezaupljivosti ter ostvari splošni mir, po možnosti in kolikor mogoče pa tudi razorožitev. Seveda v meji previdnosti in pod pogojem lojalnega nadziranja.
Svet danes ugiba, zakaj je MacMillan odnesel tako sijajno zmago. Toda vsakomur je moralo biti jasno, že ko je nenadoma od napovedi Hruščevovega obiska v Ameriki dal razpustiti poslansko zbornico in razpisati nove volitve, da je MacMillan vedel za uspeh obiska kot takega in ga zato tudi želel izrabiti v korist svoje politike in stranke.
Samo dva činitelja sta torej vplivala na tak izid angleških volitev: visoka življenjska raven angleškega ljudstva in njegov pristanek na politiko razgovorov s Sovjeti, na odpravo nezaupanja in na politiko miru in razorožitve.
S tem je jasno povedano, da vojne zaradi Nemčije ameriško in angleško ljudstvo nikakor ne mara. Da je odločitev ljudstva taka, izhaja tudi iz dejstva, da je ljudstvo dobro' slišalo kaj je v oziru Nemčije Hruščev dejal: ali pogoditi se za odpravo vojaške zasedbe, ali pa bodo Sovjeti sklenili separatni mir z vzhodno Nemčijo. Drugega izhodišča ni in to je svet dobro slišal in razumel.
Eisenhovverjev obisk v Rusiji prihodnjo pomlad bo verjetno pravi triumfalen pohod moža, ki je skupno z ruskimi vojsko-
Danes prinašamo obvestilo Šolskega odbora iz Gorice, ki sporoča slovenski javnosti, da so ga ustanovile razne goriš-ke organizacije ne glede na njihovo programsko usmerjenost in politično ali drugo prepričanje. Šolski odbor sporoča javnosti tudi program svojega delovanja, ki je skrb za koristi slovenske šole na Goriškem. Kakor mi rade volje in z veseljem pozdravljamo ustanovitev Šolskega odbora ter mu želimo samo lepih uspehov v tako plemenitem program, ter prav zato poslano nam obvestilo v našeni listu z veseljem priobčujemo, tako verjamemo, da bo ustanovitev in program Šolskega odbora z vseljem vzelo na znanje tudi vse naše ljudstvo. Sola je naš skupni blagor in Slovenci smo od nekdaj šoli zelo naklonjeni in pripravljeni se za njen obstoj in za njeno delovanje žrtvovati, ker ljubimo in cenimo znanost in omiko. Več ko znaš, več veljaš, pravimo Slovenci. Tudi izrek »kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš« je čisto slovenski. Zato ni slabo, ampak je dobro, da se naša mladina hkrati z materinim jezikom uči tudi italijanščino in še več.
Verjamemo tudi, da bo naše ljudstvo radodarno in z vsem srcem podpiralo Šolski odbor, da bo lahko z uspehom opravljal nalogo, ki si jo je zastavil v splošno korist šole in resnično potrebnih dijakov.
Predragi Slovenci, ustanovitev Šolskega odbora je zakonita. Njegovo delovanje je tudi zakonito, saj beremo v Obvestilu, da je pristojna oblast dovolila pobiranje prostovoljnih prispevkov. Žrtvujmo se torei in našo šolo tudi po Šolskem odboru podprimo po svojih močeh in srčnem razpoloženju.
Na nas je, dragi Slovenci, da si šolo ohranimo, kajti poleg družine in cerkve je šola tisto središče, ki Človeka izpopolnjuje z izobraževanjem in s krepitvijo trdne zavesti narodne pripadnosti in napredovanja v materinem jeziku, ob lojalnem spoštovanju zakona in sosednega naroda, s katerim želimo živeti v miroljubnem odnosu in skupnem tekmovanju za dosego skupnega blagra.
Na Goriškem imamo vsaj dvoje razveseljivih vesti: ustanovitev Šolskega odbora in zopetna otvoritev vrtca v ulici Ran-daccio. Vse je zakonito in pravično-
Ko poudarjamo na zakonitost, hočemo prikazati malodušnim in boječim rojakom neupravičenost njihovega zadržanja. Mnogi, žal premogi, so zašli na stranpot z raznimi izgovori, ki ne držijo in ki bi bolj kazali na njihovo neresnost in od-padnost, kot pa na trdnost izgovorov, ki so prazni in često bolj koristolovski, kot pa posledica ustrahovanja in bojazni.
Tista mati, ki je svojo hčerko vzela iz slovenske šole, češ da ni vzgojno pose-čati tudi samo trenutno maloštevilni razred gotovo ni premislila, da je to le njen izgovor, kajti ni slabšega načina vzgoje, kot je vzgoja v tujem jeziku in v šoli, kjer se materin jezik otroka ne poučuje,
Tista učiteljica, ki poučuje na slovenski šoli, pa pošilja svojega otroka v tujo,
vodji strl Hitlerjevo vojsko in svetu zopet zagotovil življenje in svobodo. Sprejem bo veličasten prav zato, ker Sovjeti upajo in računajo samo na ameriško moč in razsodnost, saj ni kaj skrivati na dejstvu, da sta le dve sili, ki danes v svetu odločujeta: Združene države Amerike in pa Zveza socialističnih sovjetskih republik. Vmes stojita, na zahodu Anglija za Ameriko, na vzhodu Kitajska za Sovjete. O-stali svet igra danes vlogo relativnega pomena v orjaški tehnični zmogljivosti in pripravljenosti dveh velikanov.
Nova pota, torej, do novih ciljev. Prijateljski odkritosrčni razgovori predstavnikov dveh svetov namesto dosedanjih brezplodnih konferenc zunanjih ministrov, odprava hladne vojne in nezaupljivosti, ki je do tu zahtevala ogromnih stroškov za obroževanje pred nevarnostjo novega spopada. Nadaljevanje z zaupljivimi raz-razgovori in pogajanji za dosego miru in, po možnosti, razzorožitev pod pogojem stalne in budne kontrole.
Mnogi ugibajo, zakaj so se Sovjeti odločili za vse to, in se sprašujejo, ali jim je zaupati, ali ne. Odgovor bi morda utegnil biti sledeči. Sovjeti so dosegli zadostno pripravljenost z jedrskim orožjem, da se jim ni treba več bati ameriške pripravljenosti. Tudi sateliti, ki jih Sovjeti pošiljajo v vsemirje in na Luno, kažejo na veliko sovjetsko tehnično zmogljivost. Sovjeti vedo, da bi vojna z jedrskim orožjem pomenila konec človeštva, seveda tudi komunističnega.
Na drugi strani pa je občudovanje sovjetskih komunističnih prvakov ameriške gospodarske veličine in produkcije priznano odkritosrčno. Oni zavidajo Ameriki njeno neprimerno visoko življenjsko raven in bi radi nudili svojemu ljudstvu isto.
Ali pa je Sovjetom zaupati? Naš odgovor naj bi bil sledeči: zaupati jim je le
kjer njenega lastnega in očetovega jezika ne poučujejo, pa še druge slovenske starše nagovarja, naj otrok ne vpisujejo v slovensko šolo, ni prava vzgojiteljica in ne more biti priljubljena niti našim otror kom niti staršem naših otrok, niti naši javnosti.
Tisti zelo premožni oče, ki vozi svoje otroke v neslovensko šolo z izgovorom,
da se boji svojih klientov iz notranjosti države, ne prepričuje nobenega pametnega človeka na svetu. Saj so Italijani iz notranjosti pametni in trezni, ne pa hujskaški. Morda nltt ne vedo, da imamo pri nas šole, kjer se poučujeta oba jezika. Ko tako pišemo, in vemo da bi tako pisali tudi vsi italijanski listi, če bi se jim dogajalo, kakor se dogaja nam, želimo prepričati slehernega slovensko govoreča italijanskega državljana, da niso naše šole prav nič nezakonitega ali protizakonitega.
Želimo tudi povedati, da imajo priložnost vrniti se na slovensko šolo, kjer poučujejo tudi italijanščino vsi, ki se pripravijo, da položijo primeren izpit iz slovenščine. Proč torej malodušje, proč z izgovori, ki ne držijo! Pametno in trezno naprej kot lojalni državljani slovenskega jezika, ki so zvesti zakonu in svojemu jeziku!
Pristojne oblasti pa s tega mesta ponovno prosimo, naj ne zapirajo vrat slovenske šole otrokom slovenskih optantov, ker je šola po 34. členu ustave odprta vsem državljanom!
Tržaški vladni komisar je razglasil ukaz za uvedbo dvojezičnosti v vsen javnih
do neke mere in sicer postopno. Zlasti pri vprašanju razorožitve je potrebna velika, previdnost. Ameriški odgovorni možje poznajo komuniste in njih metode do dna. Angleži pa veljajo od nekdaj za prebrisane diplomate, ki so že marsikoga spravili na led, če jim je hotel staviti zanko in jih streti. Nemčija zna nekaj povedati v tem oziru!
Nekater menijo, da so se sovjetski voditelji odločili za to novo politiko, ker se boiijo Kitajske. Toda Kitajska, kljub svojemu velikemu obsegu in obljudenosti, ne predstavlja danes kake nevarnosti. Niti v doglednem času je ne bo predstavljala, ker se ne more industrializirati v tako naglem času, kot se je Rusija. Zaustaviti pot komunizmu, da ne prodira naprej in s pametno ter spretno politiko razgovorov in dogovorov s Sovjeti ohraniti mir. Cas uredi drugo, a predvsem ublaži ostrost komunistične napadalnosti, privede na odgovorno mesto druge, upajmo še bolj spravljive komuniste. Nedvomno je od Stalina do Kruščeva velik korak naprej v tem oziru. In če se življenjska raven sovjetskega ljudstva res dvigne na stopnjo a-meriške, ali vsaj blizu te, bo mir še bolj gotovo ohranjen. Ne morejo pa veljati besede nemškega ministra Erhardta, da se bo sovjetsko ljudstvo začelo upirati ko se bodo zboljšali življenjski pogoji. Vidi se, da je Erhardt slab poznavalec komunizma, nega sistema vladanja. Samo čas nam pokaže, kako pride do zloma komunizma, Danes je vsako ugibanje zamah. Eno samo je gotovo: da si vojne proti komunizmu ni želeti, ker je nevarna za vse človeštvo in ker obstaja upanje, da se komunizem v svojem teptanju človečanskih pravič utegne ustaviti. Trajna revolucija ni mogoča in čas spreminja ljudi in njih navade.
Naj se te želje uresničijo prej ko mogoče!	S
uradih in to na podlagi londonske Sjrome-nice iz leta 1954. Kdo pa naj dobi v teh uradih mesto uradnika ali tolmača za slo venščino, če ne slovenski človek, ki je obiskoval slovenske šole.
In kakor v Trstu, tako bo slovenščina priznana tudi drugod, vedno po zakonu, ki ga bo država po ustavi dolžna izdati.
To nas uči, da so slovenske šole, kjer
se temeljito poučuje tudi italijanščina, nujno potrebne za zaposlitev naših ljudi.
V ostalem pa velja še eno: kdor se nauči slovenščine, se bo lahko naučil še ostalih slovanskih jezikov, ki so tudi potrebni pri sedanjih odnošajih v svetu.
Trgatev
V Brdih so s trgatvijo končali. Tokaja je nekaj več kot lani, drugega vina pa nekaj manj. Kupcev ni še za novi pridelek, zato niso še znane niti prve cene.
IM je baronica Elizabeta Taccb
V petek 2. oktobra je v Gorici umrla baronica Elizabeta Tacco', znana posestnica iz Steverjana. Iz Gorice so pokojnico prepeljali v nedeljo 4. t.m. v Steverjan, kjer so jo položili v družinsko grobnico, Pogreba se je udeležilo veliko število plemičev z Goriške in domačinov.
Župnik Anton Kofol
V torek, 13. t.m. je v Cedadski bolnišnici umrl č.g. Anton Kofol iz Ladice v Na-dižki dolini. Star je bil 70 let.
Vsem faranom in sorodnikom naše iskreno sožalje!
| goriški prepihi
Karleto internaciondlist
V nedeljo 11. t.m. se je Karletu iz Doberdoba'zaletelo. Odkar je postal vnet in zvest podanik tujih socialistov, se mu jezik nekam preveč strupeno zaletava proti našim demokratom, ki ne upogibajo hrbtenice in ne ližejo pet kakim hierarhom tujega socializma in komunizma, kot nekateri, ampak hodijo s pokončno glavo, ponosni na svoj rod in na svoj jezik.
Tako je Karleto prišel v nedeljo 11. t.m. v neko gostilno in jel napadati našega zavednega delavca. Napadal je zvestobo narodu in ideale resnične demokracije ter poveličeval internacionalnost svojega socializma (namreč italijanskega, ker je član Nennijevih socialistov!) »Nas socialiste, je kričal v gostilni, ne brigajo jezikovne manjšine, niti slovenska niti druge, ker smo iiiternacionalisti«. S tem je podžgal občutljivost našega poštenega slovenskega delavca in užalil njega in vso zbrano družbo v gostilni. Zato mu jih je naš priprosti delavec zagodel toliko poštenih in pametnih, da mu je vsa zbrana družba v en mah zaplosknila. Karleto pa je kar dirjal skozi vrata!...
Avstrijska morala
V zadnji »Demokraciji« smo v dveh člankih obravnavali nastop avstrijskega zunanjega ministra Kreiskya in odgovor italijanskega zunanjega ministra Pelle pred Združenimi narodi. Dodatno k izvajanju obeh člankarjev dodajmo še ostale misli našega goriškega dopisnika:
Nastop avstrijske vlade je z njenega stališča morda opravičljiv. Je pa z ozirom na njeno ravnanje s slovensko in hrvat-sko jezikovno manjšino na Koroškem in Gradiščanskem vsekakor predrzen. Kako mora avstrijska vlada brez sramu tožiti Italijo pred mednarodnim forumom zaradi nepravilnega zadržanja do Nemcev v Poadižju, ko pa sama odreka človečanske pravice Slovencem in Hrvatom, ki prebivajo v mejah avstrijske republike?
Avsrtijska predrznost je res velika, posebno še, če upoštevamo, da se Avstrija upravičeno pritožuje nad priseljevanjem Italijanov na Jtižno Tirolsko, v isti sapi pa odreka pouk slovenskega jezika v slovenskih krajih, češ da je nedopustno, da bi se morali otroci nemških priseljencev učiti slovenščine. S tem Avstrija uradno priznava za čednost priseljevanje Nemcev v slovenske in hrvaške kraje na Koro-’ škem in Gradiščanskem, obenem pa isto italijansko »čednost« proglaša na Južnem Tirolskem za nasilje.
Prav zato ima Jugoslovanska vlada lepo priložnost nastopiti pred Združenimi narodi proti Avstriji in pred vsem svetom razgaliti njeno predrznost ter zahtevati, da zaščiti Slovence in Hrvate prav tako, kakor ona zahteva zaščito za Nemce v Poadižju.
Pravice jezikovnih manjšin, bi se morale kodificirati z mednarodno pogodbo in spoštovati pod vrhovnim nadzorstvom Organizacije združenih narodov. S tem bi bili odpravljeni številni spori, predvsem pa bi se nobena država ne drznila raznarodovati narodnih manjšin, hkrati pa lagati v svet, da jih ščiti.
SOVODNJE
Na seji, ki se je vršila 29. septembra je naš občinski svet razpravljal o obračunu upravnega leta 1957, ki izkazuje 20.859.800 lir dohodkov in 20.600.575 lir izdatkov. Pribitka je torej 259.225 lir. Svet; je obračun potrdil. Z zneskom 200.000 lir, ki jih je prispevala prefektura, je svet sklenil nabavati nekaj klopi za šolo v Sovodnjah. Tvrdki, ki je popravila streho na šoli na Vrhu, so nakazali 100.000 lir predujma za večje delo; drv za kurjavo pa so sklenili nabaviti zaenkrat le 450 stotov po 1.300 lir stot. Pozneje se bo cena morda znižala in tedaj bodo kupili še ostala potrebna drva. Nadalje so občinski možje sklenili nabaviti 500 kub. m gramoza za ceste in vzeti še 5.000.000 lir posojila za finansiranje gradnje vodovoda. Pred zaključkom seje so možje potrdili resolucijo, ki zahteva, naj se v novo zgrajeni stanovanjski hiši stavi eno stanovanje občinskemu uslužbencu.
Vrtec v uf. Randaccio
Ta teden se otvori vrtec v ul. Randaccio v Gorici. Vrtec se prav za prav zopet otvori, ker je do pred štirimi leti približno že deloval. Občinski odbor je na prošnjo staršev, ki so jo uspešno podprli tudi naši občinski svetovalci, sklenil vrtec zopet odpreti, topot z novo vrtnarico.
Davčne olajšave za limete
Kakor javlja agencija »Italija« so kmetje sprejeli z veseljem vest, da je ministrski svet sklenil priti kmetom na pomoč z nekaterimi davčnimi olajšavami, zaenkrat pri občinskih in pokrajinskih davščinah^ Zlasti se odločitve ministrskega sveta veselijo Vodstvo in člani Confagri-colture in pa neposredni obdelovalci zemlje. Ministrski svet je sklenil tudi, da se postopno odpravi trošarina na vino. Naj-prVo bodo trošarino znižali s prvim januarjem prihodnjega leta 1960, nato pa z letom 1961 jo popolnoma odpravili.
S prvim sklepom ne bodo smele občine in province nalagati davčnih doklad na kmetijska zemljišča, z drugim pa bodo vinski pridelovalci smeli prosto prodajati vino naravnost potrošnikom brez u-žitnine. Tako pač, kakor smejo prodajati druge svoje pridelke neposredno konsu-mentom, ne da bi jim bilo treba pridelke prevažati na glavni trg v mesto.
I , j,,...,, I Lil u.^arTT—■.  . 1 un BoT' JI m iTT , r r.    ......i.  
.V*
Žrtvujmo se za naše šole
OBVESTILO
V Gorici se je ustanovil SOLSKI ODBOR na	podlagi	člena	39. civ. zak.
Šolski odbor je zgolj tehnični	organ, ki bo	branil koristi	slovenskega šolstva
na ozemlju Goriške, (člen 2. prav.)
Po členu 3. sprejetih pravil ga sestavljajo zastopniki organizacij. Sedanji odbor sestavljajo zastopniki sledečih organizacij: Sindikat slov. šolnikov, Duhovska zveza, Slov. demokratska zveza, Slov. katoliška skupnost, Slov. kulturna in gospodarska zveza. Nove organizacije kot članice sprejema odbor.
Clen 4. Odbor voli iz svoje srede predsednika, tajnika, blagajnika in dva preglednika računov.
5.: Sklepi odbora morajo	biti soglasni.
Clen 6.: Denarna sredstva	se nabirajo	med	ljudstvom z	dovoljenjem
oblasti.
Clen 7.: Šolski odbor ima lasten sedež in po možnosti plačanega in teh nično izvežbanega uradnika.
Sedanji sedež je v ulici Contavalle št. 5, pritličje-levo.
Clen 8.: Šolski odbor je neposredno povezan s starši šoloobveznih otrok ln se zanima za vpis otrok v vse vrste šol in vrtce. Nabira gmotna sredstva in podeljuje podporo nujno potrebnim dijakom.
Kvestura je izdala Šolskemu odboru dovoljenje za pobiranje prispevkov med slovenskim ljudstvom v določenih krajih Goriške. To nalogo bo opravljal poseben pooblaščenec.
Šolski odbor vzdržuje tudi stike s šolskimi in drugimi oblastmi. Ne posega v delokrog političnih, sindikalnih in verskih organizacij, niti v vodstvo raznih dijaških zavodov, pač pa drži z vsemi potrebne in sporazumne stike za svoje uspešno delo
Gorica, 12. oktobra 1959.	SOLSKI ODBOR
Ameriški sindikalisti so sprauili Hruščeua ob besedo
V tistih časih ko so komunisti in ti-tovci spravljali v svoj tisk - tiskane besede ni mogoče zatajti - po kak dialektični spodrs, so se nekateri naši dopisniki čudili nad šibkostjo komunistične dialektike. To ni nič čudnega; nasilja, izkoriščanj, krivic in krivoprisež-ništva tudi najzgovornejši odvetnik ne more prepričevalno zagovarjati. Kako naj to stori ubogi rdeči čurlo, ko pa je celo njegov vrhunski gospodar, Nikita Hruščev, na polemičnem področju tako hudo anemičen, kot je to 21. septembra letos ponovno dokazal v Združenih državah. Tega dne se je samozvani kolovodja svetovnega proletariata srečal v San Franziscu s svobodno izvoljenimi ameriškimi sindikalisti, ki so ga s svojimi kočljivimi vprašanji stiskali v kot tako, da mu v obrambo komunističnih nasilstev ni preostajalo drugega kot o-štarijsko kričanje in razbijanje po mizi.
Priobčujemo izvleček pričkanj za zaprtimi vrati, ki so tudi zaradi takih okoliščin izredno zanimiva in nudijo o-benem nepotvorjeno sliko Hruščeve o-sebnosti. Komunistični tisk o teh »razgovorih« ni črhnil niti besede.
V diskusiji so sodelovali: preds. sindikata avtomobilskih delavcev, Walter P. Reuther, preds. sindikata elektro-ra-dio in strojne industrije, James B. Ca-rey, preds. sindikata oljarskih, kemičnih in atomarskih delavcev, O. A Knight. preds. izvršnega odbora sindikata tekstilnih. delavcev, Karl F. Keller, jrreds. sindikata pomorščanov, Joseph Curran preds. Združenja sindikatov papirnih delavcev, Paul L/. Phillips in številni drugi vodilni ameriški sindikalist.'.. Prisoten pa je bil tudi urednik »Pravde«. Santjukov.
Reuther: Ključ za razorožitev je ves svet obsegujoče nadzorstvo in kontrola ter prekinitev atomskih poizkusov. Mi postavljamo iste pogoje kot vi. Mnenja pa smo, da z nobenim narodom ni mogoče postopati kot z drugovrstno državo. Zakaj ne morete s tem soglašati?
Hruščev: Zakaj tako dobro poznate Dul— lesove argumente, ne pa tudi Hruščevih' predlogov?
Carey: Dulles je mrtev.
Hruščev: Mi ostajamo pri tem, kar smo povedali, vse te točke smo že obrazložili.
Reuther: Vi torej ne pristajate na inšpekcijo in kontrolo?
Hruščev: Kaj ste ves čas spali? Gotovo mojega govora niste niti prebrali.
Carey: Mi smo vaš govor in drugo propagando prebirali, vendar nismo našli osnov za uresničenje vaših predlogov.
Reuther: Nima pomena, da se sučemo okrog te kaše. Jeklarne v Indiji in druga podjetja poznam. Ce jih vi postavljate, je to del hladne vojne, če delamo to mi, označujete take akcije za kapitalistični imperializem. Zakaj ne bi mogli takih zamisli skupaj opravljati? S pomočjo Združenih narodov? Skupno, ne v našo in vašo korist, ampak v blagor dežel, ki jim želimo pomagati.
Hruščev: S tem ne soglašamo.
Reuther: Zakaj ne?
Hruščev: Amerika nas je obkolila z vojaškimi oporišči, s povezavami kot sta NATO in SEATO, in s tem se hočejo Združene države dokopati svetovne nadvlade. V Združenih narodih nas vedno preglasujete. Tako bi samo Združene države odločale, kako naj se denar uporablja.
Reuther: Kako pa bi bilo s paritetno sestavljano komisijo OZN? Komisijo, ki bi jo sestavljali zastopniki Rusije in Združenih držav ter prijateljice Sovjetske zveze?
Hruščev: To bi že bil napredek, ali na to ne bi pristali.
Reuther: Zakaj ne bi obe stališči predložili javnosti, tako postopamo mi s takimi problemi?
Hruščev: Dokler smo obkoljeni z ameriškimi oporišči, je sporazum nemogoč.
Reuther: Zakaj ne bi mogli skupno pobijati lakote in bede, ne da bi Združene države ali Rusija imeli od tega koristi?
Hruščev: Mi smo vendar pri teh programih udeležni.
Reuther: Vi to počenjate pristransko.
Popolna nesposobnost diktatorskih natur za demokratični razgovor
In to je tudi vzrok za pritožbe, da vi v te dežele gospodarsko pronicate in jih politično izpodkopavate.
Hruščev: Ce pošiljajo Združene države orožje in postavljajo oporišča - kakšno je takšno pronicanje?
Reuther: To, kar mi predlagamo, je paritetna komisija ~ enakopravnimi kontrolnimi pooblastili.
Hruščev: Kruh, ki ga pošiljajo na podlagi enostranskih pogodb ne smrdi, če pa diši po socializmu, je to prijeten duh.
Reuther: Ce prihaja iz političnih pobud, nima prijetnega duha.
Hruščev: Jemenu smo poslali na tisoče ton pšenice. Ta dežela ni socialistična. Se nekaj besed k prejšnji temi: Združene države izkoriščajo blaginjo drugih držav, nerazvitih dežel, za lasten profit. Anglija in Francija počenjata prav tako. Vsi izkoriščajo bogastvo dežel, ki so potrebne pomoči. Mi nobene dežele ne ropamo, mi samo trgujemo.
Reuther: Vi ropate delavce Vzhodne Nemčije.
Hruščev:. Kje ste si pa to izmislili?
Reuther: Ce jih ne ropate, zakaj pa je tri milijone delavcev odšlo v Zahodno Nemčijo?
Hruščev: Vi brezupno trpite na kapitalistični mrzlici. (Živahno pričkanje ob mizi).
Reuther: Delavci v Zahodni Nemčiji so svobodni.
Hruščev: Tudi mi smo svobodni.
Reuther: Ali ste vi pooblaščeni govoriti v imenu delavstva vsega sveta?
Hruščev: Ali ste vi pooblaščeni, da vtikate nos v vzhodnonemške zadeve?
Carey: Del našega problema je strah ministrskega predsednika, da bi Združene države rade zavladale vsemu svetu.
Hruščev: Ne samo rade, ampak po tem tudi stremijo!
Carey: Na drugi strani prevladuje v Združenih državah mnenje, ki je osnovano na številnih dokazih, da želi Sovjetska zveza podjarmiti ves svet.
Hruščev: Sovjetski rubelj ne napravlja dolarju kotava (kitajskega poklona). Vi ste vajeni, da se pred vami ves svet klanja in plazi. (Hruščev se je ob teh besedah močno razhudil).
Knight je še enkrat načel vprašanje samoodločbe, pa ga je Hruščev prekinil: Nikoli nisen mogel prenašati, če so se bolhe okrog podile.
Reuther: Mi ne bi želeli skakati sem in tja. Mi bi radi neko vprašanje izčrpali do dna. Vse pa je vprašanje časa. Recite ministrskemu predsedniku, da bomo počasnejši, če ima časa dovolj na razpolago.
Keller: Ministrski predsednik pravi, da bi rad razgovarjal z delavci in mi smo tu delavski zastopniki.
Reuther: Koliko časa nam še dopušča ministrski predsednik?
Hruščev: Se eno uro. Ražorožitev je vprašanje vseh vprašanj, in če vi tega ne razumete, ni izhoda. Američani predlagajo najprej nadzorstvo in potem razorožitev. Kaj naj to pomeni? Ničesar! Pustite nam, da postavimo oporišča v Mehiki in Kanadi, potem nas boste morda razumeli. (Živahno prepiranje čez mizo. Pri tem je Hruščev zabrusil Curranu: »Kako morete kot. delavski zastopnik kaj takega zatrjevati. Hočete razpravljati, ali smo tu v bazarju? (Hruščev je krepko udaril z desnico po mizi)...
Curran: Vidim, da je predsednik utrujen. (Spet sta se sporekla, očitno zaradi očitka utrujenosti).
Reuther: Gospod predsednik, spet ste
se razhudili. Ne razumete niti prijateljskega vprašanja. Curran se je pozanimal o vaši izčrpanosti.
Curran: Oprostite, želel sem samo vedeti, ali vas je vožn!a utrudila. (V nadaljevanju je Curran omenjal svoje potovanje po Rusiji 1. 1945, nato pa vprašal: »Predvsem: ali bodo delavci svobodni, da se za odstranitev krivic poslužujejo pravice stavke, ki je edini znak gospodarske demokracije; stavka je pravira kolektivno odrekati svojo delovno moč? Kdaj bodo delavci v Rusiji tako daleč, da si bodo svoje pravice lahko izvojevali tudi S stavko?«)
Hruščev: Popolnoma vas razumem, ali vi ničesar ne razumete o delovanju socialističnega ustroja. Ne bi vas rad razgalil, vi tega ne veste, ker niste bili tam. Vi merite vse z ameriškimi merili. Cenim vašo razredno zavest kot občutek (‘ da, delavci imajo to pravico. Delavski razred ima ju-ristično pravico do stavke. Ali ima delavec pravico, da se stavke tudi posluži? Da, jo ima. Ali je bilo kaj stavk od oktobrske revolucije dalje? Da, bile so. Jaz sam sem govoril na stavkovnih zborovanjih. Ali imamo sedaj stavke? Ne, to zato, ker so delavci, sindikati in vlada isto; v kateri drugi deželi bi vlada razglašala mezdne poviške in skrajšanje delovnega urnika, ne da bi bila v to prisiljena? Po kapitalističnih deželah se morajo delavci za dosego vsega tega boriti. Mislim, da bomo lahko takoj uvedli šesturni delavnik, če bodo naši razorožitveni načrti sprejeti, in tudi mezde bomo povišali. Za sedaj imamo v načrtu šesturni delavnik za, leto 1964. Naši delavci so vsi sindikalno organizirani, so izobraženi, poznajo gospodarske pogoje in gospodarske možnosti naše dežele.
mladino razvnema akceleracija
Svetovni tisk na tej in na oni strani železne zavese se z zasluženim zanimanjem ukvarja s problemom naraščajočega števila nedoraslih mladostnikov, ki povzročajo družbi že kar preveč preglavic. V izrazoslovje se je vrnila nova zvrst kriminalnosti mladostnikov, »teddy boys«. Tudi »Demokracija« je o njej že poročala. Zakaj je v današnjih dneh zajela določeno število 15 in 161etnih dečkov in deklet taka vihravost, predrznost, oblastnost in celo kriminalnost, česar prejšnja pokole-nja niso poznala?
Ljudje današnjih dni so povprečno 10 cm daljši kot so bili ob koncu prejšnjega stoletja. TI potegljaji navzgor ne potekajo v nepreračunljive višine. Nobenih izgle-dbv ni, da si bodo naši zanamci razbijali glave ob zgornjih okvirjih vrat, da jim bodo postelje prekratke, vozila prenizka. Vsekakor pa se bo število ljudi z višino 180 do 190 cm gotovo še povečalo. Ta pojav imenuje znanost »akceleracija« in je strokovni izraz za razvojno pospešitev, kajti vzporedno s povečanjem telesne dolžine, nastaja tudi prezgodna spolna dozorelost. Začetek in zaključek pubertete sta za eno leto in več pohitrila; telesna rast je včasih prenagljena.
V prejšnjih časih so take precej redke pojave ocenjevali za bolezenske znake, danes je to že skoraj normalen pojav. Naglo in prezgodnje razvijanje prinaša mla^ dostnikom najraznovrstnejše težkoče. Pogostokrat nastajajo telesne motnje v rašči okostja in iž tega izvirajoče napake v drži telesa in deformaciji nog. Najtežji problem akceleracije pa je neskladnost duševnega in čustvenega zorenja s telesnim razvojem.
Vzroki akceleracije še niso dognani. Izdatnejša in boljša prehrana, napredujoča zdravstvena oskrba, higiena, svobodnejša vzgoja, športna udejstvovanja na
zraku in soncu, vse to gotovo vpliva na dejavnost akceleracije.
Tako nastajajo zaradi porušene harmonije med duševnim in telesnim razvojem duševne težkoče. Prehod otroka v doraš-čenost je tako imenovana negativna faza, skozi katero mora sleherni mladostnik. Temu sledi doba nedoletnikov z razvojem telesnih oblik v širino. V tej dobi otroci zapuščajo distance in se vsiljujejo v miselnost odraslih. Njihovo medsebojno šuš-ljanje in hehetanje dokazuje njihovo duhovno razdraženost, pohlep za doživljajem. Po tem obdobju, se nenadoma pojavi nova sprememba. Iz živahnega, bistrega in celo razposajenega otroka nasta:a kar čez noč nemirno, sramežljivo, preobčutljivo, jokavo in sitno dekle in sam v sebe zaprt, zajedljiv in živčen dečko Šolski uspehi zaostajajo, nekdanja veselost se spremnja v sramežljivost in od'jud-nost. y samotarstvo pri dekle'ih, v p-st )-I a.-č'1'o pri fantih.
V meddobju otroškosti in odraslosti prežijo na mladostnike velike nevarnosti. Pri dekletih ,’e negativna faza razmeroma ktatka. pri dečkih pa je znoujo daljša. Dečki pogosto opravijo del pubertete na razumniški poti. V tem času postaja deček enostranski, intelektualističen, brezsrčen, brezbožen, življenju odmaknjen. Njegovo nebrzdanje v 'samoocenjevanju, ki poteka s krepitvijo telesnih moči, ga zanaša v spore z okoljem.
V naših časih, v katerih dorašča akce-lerirana mladina, so ta deistva razvoja mnogo ostreje poudarjena. Telesno prednjačijo mladostniki duševnemu razvoju za leta naprej. Težijo jih telesne zahteve in možnosti odraslih, nimajo pa razvitega čuta odgovornosti do drugih niti duhovnih čustvenih sposobnosti. Njihovi prezgodnji in prekipevajoči seksualnosti manjka vsak duševni odjek. Taka neuravno-težnost ovira in ograža duhovni razvoj.
Vse današnje probleme mladostnikov je nujno potrebno presojati iz zornega kota akceleracije: mladostna kriminalnost, ted-dyboystvo...
Mnogi zaskrbljeni odrasli so prepričani, da bi opomini, kazni, sankcije i. p. to stanje odpravili. Ali ognjenikov ni mogoče pomiriti, ampak jim omogočiti, da se izdivjajo.
Akceleraciji ne prisojamo takega pomena kot ga zasluži. Mladostnikom očitamo pomanjkanje prilagodljivosti; težave, s katerimi se borijo, pripisujemo okolju, v katerem živijo; krizam v roditeljski hiši, napredujoči življenjski ravni i. p. Da igrajo te okoliščine določeno vlogo, je umevno, vendar glavni vzroki ne ležijo tu. Nerazumni ljudje govorijo celo o hudobnosti, pokvarjenosti, nevzgojenosti, nezna-čajnqsti.
Čeprav pozna psihologija mladostnikov vse te povezave že več časa, jim ne posveča potrebne pažnje. Ce odkrijejo pri mladostniku kako telesno okvaro, je problem rešen. Da pa je akceleracija pri telesno »normalnem« m'adostniku bolezenski pojav, tega ne upoštevajo. Vsak bolezenski pojav pa je treba zdraviti in ne obsojati.
Taki pojavi so vsakdanja iztirjenja mladostnikov, težave v šoli, polomi v prvih poklicnih letih, pomanjkanje koncentracije, težave z vzeojo in brezsrčnost. Na žalost nimamo univerzalnih zdravil za vse te težave mladine. Mladina jih mora sama premagati in to se v največ primerih tudi dogaja. Prav tako so pogrešene drakonske kazni kot ie pogrešeno zapiranje oči pred temi problemi. Pazljivost v vodstvu in predvsem več razumevanja za odvisnosti tako raznovrstnih zapletljajev, bi gotovo zboljšalo današnje stanje mladine. V ostalem pa bi morala psihologija mladostnikov svetovati in pomagati.
Izkušen šolnik
		
		
POP ČRTO
Olika v tramvaju
Za Rudija Smoleta je bil 12.oktober u-soden dan. Prav tega dne je v njegovem življenju nastopilo tisto obdobje, ki mu pravimo starost. Vse doslej se Rudi ni mogel pritoževati. Kljub kaki nevšečnosti, je bil zdrav in še kar čvrst v obeh nogah, čeravno sta morali prenašati vsak dan večjo težo. Korak mu je bil prožen, drža moška. Marsikdo ga je prišteval med bivše častnike. Nekaj slutnje bližajoče se starosti se je odražalo v tem, da so ga še pred nekaj leti imeli za upokojnega majorja, sedaj pa sodijo, da je upokojen polkovnik. Njegovi občudovalni pogledi, ki jih je z dopadenjem streljal na ženske lepotice, so vzbujali pozornost, vendar le za kratek čas; že kmalu so namreč dame obrnile poglede k tlom kol bi hotele reči: »Oprostite, mala pomota!«
Rudi se je dnevno prevažal s tramvajem tja v Barkovlje. Ce je srečno položil svoje zajetno sedalo na prazen sedež, je stalno prežal, ali je kje kaka dama, ki v tramvaju stoji, kajti Rudi je bil predvoj: hi kavalir. Na trgu Pod oboki je vstopila mlada, lepa gospa. Takoj je Rudi planil jtokonci in z vljudnim smehljajem ponudil gospej svoj sedež. Mlada dama pa je ponudbo odločno zavrnila. Najprej se je narahlo nasmehljala, nato pa je postala že kar huda, ko da bi morala zavračati neprijetnega vsiljivca. Tako se je Rudi spet usedel. 2enske potnice so molčale,
vendar pa so kratek odmor zasledovale z vso prirojeno radovednostjo.
Naslednjega dne je gospod Rudi s precej zmanjšano gorečnostjo ponudil svoj sedež zajetni štiridesetletnici z zvrhano košaro. Odločno je odmajala z glavo in trdno obstala na svojih krepkih nogah. Ni mu preostajalo drugega, ko da se spet pogrezne na svoj sedež. Obsijalo ga je sočutje vsega tramvaja in mu poveznilo glavo še globlje kot je to bila njegova navada. Na misel mu je prišla knjiga z ; naslovom: »Prlhodnjoat je že pričela«.
Rudi pa se ni udal. V naslednih dneh je poskušal srečo pri petdeset in šestdesetletnicah. Vendar se je zdelo, ko da se je ves nežni spol' dogovorjeno zaklel proti Rudijevim uslugam, ki so po našem mestu - vsaj po mestnih vozilih - prav tako redka prikazen kot dobra letina na Krasu. Niti ena sama Tržačanka ni sprejela Rudijevih naklonjenosti. Tako je Rudi sklenil, da bo odslej d$yp stal. v tramva; ju kot kipi v Ljudskem vrtu. Samo na ta način bo lahko zadostil svojim viteškim krepostith.
Tako je Rpdi postajal sred^ tramvaja In se z desnico uspešno’ upiral starim in. novim tračnicam, ki pospešujejo človeško prebavo z živahnimi stresijaji .teles obeh spolov in vseh starosti. V teh vetrovno mrzlih dneh si je Rudi oprtal na pleča plašč, ki pa ga tudi burja ni mogla sprostiti smradu po naftalinu. Nenadoma ga je nekdo pocuknil za plašč, da se je pošteno prestrašil v zavesti, da je zasmra-jevanje javnih prostorov kaznivo dejanje.
Rudi se je obrnil in opazil precej okrogel kazalec, ki je bil naperjen v smer, kjer se je pravkar izpraznil tramvajski sedež. Rudiju ni preostajalo drugega, ko da se je s hlinjeno hvaležnostjo in s ponarejeno šibkostjo pretipal do praznega sedeža in se z igrano težavo sesedel, da bi ljubeznive dame ne razžalil. Zdelo se mu je, da se je ves tramvaj oddahnil, ko da bi ga v zadnjem trenutku nekdo potegnil iz vode. In tako se je to dogajalo z dneva v dan. Enkrat je potrkalo zgoraj, drugič spodaj, enkrat ga jč kazalec sunil spredaj, drugič zadaj. Brez dvoma je bil Rudi v pravem smislu besede najbolj na-trkan potnik tramvaja št. 6. Celo spre-vodnica v najboljših letih ga je nekoč potolkla po rami s preščipalnico in nemo pokazala na izpraznjen sedež v kotu vozila. Tako je Rudiju potekalo življenje, in vsa ta prijateljska ženska pozornost se mu je zdela kot poznojesenska sreča.
Tedaj je napočil 12. oktober, usodni dan. Tramvaj je bil nabit. Nobena roka ni potrkala, niti en sam kazalec ni povrtal v Rudijev plašč. Tedaj pa vstala pred njim 25 letna dama, visoke postave in elegantna, Z mijno stvarnostjo mu Je odstopila svoj sedež. Tega pa. ne, tega' nikdar, so i govorile Rudijeve oči. Ali na sebi je občutil napete poglede številnih dijakinj in šolarjev, ki so spraševali: Ali bo stari omahnil, ali ne? Tedaj je Rudi dvignil klobuk in se sesedel na sedež kot pepel cigarete na pepelniku. Mlada dama pa je hitro izginila za hrbtom voznika. S tem se, je sprožilo kolesje tajnega zakona. Naslednjega dne mu je svoje mesto ponudi-
la štiridesetletnica. Dan kasneje petdesetletnica. Šestdesetletnice pa so le z naporom vstajale in mu ukazovale, naj sede.
Tako je moral Rudi Smole zadnje ostanke svoje gibčnosti žrtvovati na oltar človeške srčne uglajenosti. Sočustvovalna drža, v začetku zgolj priložnostna proti-usluga ženske dobrodelnosti, se je razraščali v navado. Rudiju se je sklonila glava in tudi roki sta mahavo viseli; njegov korak je postajal negotov, in v očeh mu je zamiral ogenj.
Ko je nekoč izstopil na trgu Pod oboki, je nekaj časa obstal na prometnem otoku in žalostno premišljeval o minulosti tega sveta. Tedaj je občutil, da ga je nekdo rahlo prijel za roko. Bila je stara mamka z obloženo torbo v roki.
»No, le korajžno, nono«, je dejala sočutno, »le pojdiva čez cesto, le nič strahu!«
Zapustila sta prometni otok in srečno dosegla nasprotni breg. Gospod Rudi se je spoštljivo odkril in izustil nekaj zahvalnih besed. Njegov igralski talent se je tako razvil, da je zares izgledalo, ko da se resnično boji ceste. En sam trenutek je pomislil, ali ne bi mamki kupil nekaj nageljnov ali pa jo povabil na kavo. Pa je že izginila v Drevoredu.
Z rahljim vzdihljajem je Rudi Smole zbrisal ženske iz svojega življenja. Nekoč je imel motorno kolo, sedaj se je odločil, da bo varčeval za nakup avtomobila, da bi na ta način z modernimi sredstvi rešil problem prometnega kavalirja. Končno ima danes že sleherni poštenjak avto; kdor ga nima, je smet.	Pepi	Gr.
Curran: Tudi če poznajo gospodarske pogoje in gospodarske možnosti - ali imajo pravico stavkati?
Hruščev: Pravno da.
Reuther: Zrastel sem v delavski družini v Zahodni Virginiji (Hruščev ga je prekinil z mahanjem desnice).
Reuther: Kaj se boji mojega vprašanja? Hruščev: Ne bojim se niti hudiča, vi pa ste človek.
Reuther: Deloval sem v protihitlerjan-skem gibanju y Nemčiji, preden sem odšel v Rusijo. Kar me na vašem socialnem ustroju posebno moti, ni to, da ža kmeta in delavca ui nobenega gospodarskega napredka, medtem ko ste dosegli orjaški tehnični napredek. Poznam tudi vaša argumentiranja, češ delavci vendar ne morejo stavkati proti samemu sebi. Vi pa ste pri svojih razkrinkovanjih Stalinovih zločinov sami odkrili kult osebnosti in samovlado enega samega posameznika. Kako bi si mogel ruski delavec takrat priboriti pravičnost, ne da bi stavkal ali javno protestiral?
Hruščev: S pomočjo svojega sindikata, Reuther: Sindikat je veja sovjetske vlade. Ali je sindikat že kdaj zašel v nesoglasja z vlado? Ali bi nam navedli en sam primer, da eden izmed vaših sindikatov ni soglašal z vladno politiko?
Hruščev: Zakaj vtikate svoj nos v naše zadeve?
Reuther: Svoboda je zadeva nas vseh.
Vi stalno razkazujete svojo zaskrbljenost za delavstvo v Aziji. V svetu poznamo neke vrste delavsko solidarnost. Pri vas sem bil član sindikata, ki bi ga mi imenovali podjetniški sindikat. (Nekaj živahnih in zajedljivih pričkanj).
Reuther: Vselej kadar prihajamo s takim kočljivim vprašanjem, se ministrski predsednik razjezi.
Hruščev (ves zaripel z dvignjenim glasom); In to kar ste vi, imenujemo mi kapitalistične lakaje.
Reuther: Kadar postavim vprašanje, na katerega ne more odgovoriti, se Hruščev jezno napihne.
Knight: Gospod predsednik, ker sem kar dolgo čakal, da me poslušate, bi se rad poslužil svoje demokratske pravice in vam postavil dvoje vprašanj. Ponovno ste se zavzemali za samoodločbo narodov in proti vmešavanju od zunaj. Mi se s tem strinjamo, ali ene stvari nikakor ne moremo razumeti. Dejali ste, da podpirate pravico Vzhodne in Zahodne Nemčije, da sami odločata o svoji združitvi. Kako si vendar zamišljate tako odločitev nemškega naroda, ko pa se kar naprej borite proti svobodnim in demokratičnim volitvam o tej odločitvi? Moje drugo vprašanje glasi: Kako spravljate v sklad pravico samoodločbe narodov, nevmešavanja v notranje zadeve drugih narodov z brezobzirnim vojaškim pokončevanjem madžarskih borcev za svobodo s sovjetsko voisko?
Hruščev: Res je, da so kapitalisti izurili nekaj dobrih kadrov. Saj vendar lahko rečem, kar mislim. Ali vi sploh kaj veste o Nemčiji? Ali ste bili že kdai tam? , Nemška demokratična republika (Vzhod. Nemčija) je osnovana na demokratičnih načelih. Proizvajalna sredstva tam niso zasebna lastnina.
Knight: Ce bi bila zasnovana na demokratičnih načelih, bi se republika gotovo ne strašila svobodnih volitev.
Reuther: V Vzhodni Nemčiji obstoja samo enostrankarski ustroj. (Prepir).
Knight: Zakaj se protivite demokratičnih volitvam o združitvi Nemčije?
Hruščev: To ni od mene odvisno, ampak od obeh Nemčij.
Knight: Vendar ste v svoji propagandi po vesoljnem svetu stalno proti demokratični združitvi.
Hruščev: Povejte mi, kdaj sem kaj takega izustil! Madžarska ima svojo lastno ustavo in lastne zakone, lahko se svobodno razvija.
Knight: Zakaj pa so se potem Sovjeti vmešali v madžarske notranje zadeve?
Hruščev: To ni bilo nikako vmešavanje. Izbruhnila je protirevolucija; gangsterji in potepuhi, ki so dobili orožje od zunaj, so se polastili oblasti v Budimpešti. Vlada nas je zaprosila za pomoč, ki smo jo tudi podelili, in na to smo tudi- ponosni. Ponosni smo kot na junaško delo. Ce bi tega ne storili, bi sedaj vladal tam fašizem.
Reuther: Kaj je bil Nagy fašist? Ce se ne motim, je bil vendar komunist!
Hruščev: Ne mešajte dobrega z umazanijo. (Živahno prepiranje). Ali smo izčrpali madžarsko vprašanje?
Carey: Komaj dotaknili smo se ga in še dolgo ne izčrpali. (Phillips je omenil vprašanje motenj »Radia Svobodna Evropa« in »Glasa Amerike«).
Hruščev: Kaj se vam dopade za kosilo (obrnjen proti Phillipsu)? Katera je vaša priljubljena jed?
Phillips: Verjetno roastbeef.
Hruščev: Moja je boršč... Uživajte še naprej roastbeef, jaz bom pa bpršč.
Reuther: 2e prav, ali vi predpisujete vsem boršč in na tem tudi vztrajate.
Hruščev (se je dvignil); Ce mojih Izjav ne čitate, kaj naj od vas še pričakujem...
Reuther: Zagovorjate razširitev trgovanja. Zakaj se potem upirate svobodnemu toku idej?
Hruščev: Kot voditelj delavskega razreda želim delavstvo zaščititi pred kapitalistično propagando. (Nepričakovano se je Hruščev postavil v pozo igralk pri filmu »Cancan«, pri katerem snemanju je bil v Hpllywoodu prisoten. Obrnil je hrbet mizi, se sklonil, dvignil suknjič in posnemal eno izmed cancank.): To je ples, pri katerem dekleta privzdigujejo krila. Vi si boste, gospodje, ta film ogledovali, mi ne. To je tista svoboda - svoboda, da de-(Nadaljevanje na 4. str.)
Tržaško gospodarsko odposlansluo sprejeto od predsednika olade o Rimu
Tržaška delegacija, ki so jo sestavljali župan, dr. Franzil, predsednik Pokrajinskega sveta, prof. Gregoretti, predsednik Trgovske, industrije in kmetijske zbornice, dr. Caidassi, preds. Javnih skladišč, dr. Tonasco in predsednik industrijskega pristanišča, odv. Forti, je bila sprejeta od predsednika vlade Segnija, kateremu je v dveurnem razgovoru predložila vrsto v-prašanj, ki se tičejo tržaškega gospodarstva. Trst z ozemljem spada med tako-imenovane potlačene kraje in zasluži, da se temu primerno ž njim tudi postopa.
Med zahtevami in predlogi, ki jih je delegacija predložila ministrskemu predsedniku, naj omenimo vsaj najglavnejše: zahteva, da se tržaške industrije, ki so pod nadzorstvom državnih ustanov I.R.I., in E.N.I., modernizirajo in opremijo s sodobnimi stroji, da bo njih zmogljivost ustrezala tako novim potrebam, kakor tudi tehničnemu napredku. Gre tu predvsem za ladjedelnico S. Marco, za pomorsko delavnico, za livarno ILVA pod Skednjem. Rim je priznal potrebo po zboljšanju sedanjega stanja. Glede ILVE prevladuje mnenje, da bi se morala specializirati, to je omejiti bi morala obrat na določene panoge v skladu z ostalimi livarnami v državi. Tržaške industrije je potrebno spo-polniti z novimi podjetji. Potrebna je ter-moelektrična centrala in zgraditev tobačne tovarne v Zavljah. Trst naj bi se zvezal z notranjostjo Italije z metanovodom iz Mester in naftovodom z Monakovim v Nemčiji. Zgraditev tobačne tovarne je zagotovljena, tudi metanovod bo postavljen. Glede naftovoda pa ne bo nič! Sklenjene so namreč že pogodbe s švicarskimi in nemškimi finančnimi krogi, ki so pristali na naftovod, ki bo potekal iz Genove, čez severno Italijo, Švico do Monakovega. Odločujoče dejstvo za to smer so bile številne čistilnice nafte, ki ležijo ob poti nameravanega naftovoda. Naftovod iz Trsta do Monakovega ali iz Benetk do bavarske prestolnice nima na poti odjamalcev, ker ni čistilnic. Za Trst in za Benetke tersploh jadranska pristanišča pomeni ta odločitev težak udarec.
Občutno zmanjšani promet tržaškega pristanišča v zadnjem letu terja učinkovite ukrepe, če nočemo, da se bo Trst ponižal na stopnjo manjpomembnih luk. Delegacija je zahtevala, da se v tržaškem pristanišču odpravijo vse ovire, ki zavirajo dotok blaga iz Srednje Evrope. Predvsem je zahtevala, da se končno odpravi fiksna pristojbina lir 1700 za vsak vagon od državne meje do Trsta; da se znižajo pristojbine za prekladanje blaga v Javnih skladiščih ki so znatno višje kot v tujih, konkurenčnih lukah; da se Javna skladišča oprostijo plačevanja železniških pristojbin za obratovanje v pristanišču. Pristojbino lir 1700 bodo odpravili, za brezplačno železniško obratovanje v pristanišču pa je potreben nov zakon.
Delegaciji je uspelo preprečiti znižanje tržaškega proračuna za leto 1959-60 od 22 na 12 milijard. Država je namreč hotela črtati kar deset milijard državnih dajatev za potrebe tržaškega ozemlja. Ce daje Tržaško ozemlje finančnemu ministrstvu, kakor se zatrjuje, letno po 45 milijard dr-
žavnih davkov in pristojbin, državni erar pa izda za ozemlje le 32 milijard, je povsem pravično, da se sklad, ki je na razpolago generalnemu komisarju ne okrne niti za liro tudi še zato, ker je bil Trst zaradi vojne bolj prizadet kot katera koli pokrajina v državi.
Vprašanja ureditve staleža za uslužbence bivše Z.V.U. še niso rešili. Za blago in surovine, ki ga izdelujejo, oziroma uporabljajo industrijska podjetja v Zavijali in ki je namenjeno izvozu v tujino, se ne bodo več plačevale carine, kot se je to dogajalo do sedaj
Z ustanovitvijo avtonomne dežele Fur lanija-Julijska kiajina so še vedno težave. Vsekakor pa bo Trst pokrajinska prestolnica, Tržaškemu ozemlju pa bodo podelili širšo avtonomijo s primerno zakonodajno pravico.
Tržaško odposlanstvo v Rimu ni vsega doseglo vendar so uspehi pomembni Taka odposlanstva, v katerih so zastopani vsi predstavniki tržaškega jaVnega in gospodarskega življenja, morajo često v Kini. Tam je potrebno dopovedati merodajnim činiteljem, rta ugled države ne sloni samo na gospodarskem zboljšanju južne Italije in vzorni upravi Somalije, ampak tudi na gospodarskem napredku Trsta in njegovega ozemlja.
ZSletnica umora Aleksandra I.
Dne 9. oktobra je preteklo 25 let, odkar je neverjetna vest pretresla ne samo jugoslovanske narode, ampak ves svet: V Marseillu sta bila ubita kralj Aleksander I. in francoski zunanji minister Bar-thou.
Ta atentat je vznemirjal javnost vse do
današnjih dni. V zadnjem času se je ko-munnistična lažipropaganda trudila, da bi generala Spiedla, ki je poveljnik sil NATO, vplela v la sramotni zločin. Vla-deta Miličevič, ki je po svoječasnem naročilu jugoslovanske vlade vodil preiskavo in je kronska priča atentata, saj je bil kasneje član jugoslovanske vlade v begunstvu, je izdal v nemščini napisano knjigo; »Der Koenigsmord von Marseille«, v kateri je z neovrglivimi dokumenti razgalil zločin, ki so ga ustaški morilci poskušali opravičiti z napori za ustanovitev lastne države. Da mora uresničenje takih ciljev propasti, če se zanj zavzemajo hudodelci po vzorih Paveliča in Kvaternika, bi se seveda morali prepričati tako v Rimu kot v Berlinu. Na žalost so tam vedrili ljudie iz podobnega testa kot sta bila Pavelič in Kvaternik.	A.
TržaSba kreditna banka
V soboto 10. t. m. so v novi zgradbi v ul. Fabio Filzi svečano otvorili prostore slovenskega denarnega zavoda, ki je v ponedeljek 12. t. m. pričel svoje poslovanje pod imenom Tržaška kreditna banka. Pred prvo svetovno vojno smo imeli Slovenci v Trstu zelo krepke in solidne denarne zavode, Jadransko banko, podr. Ljubljanske kreditne banke, Tržaško posojilnico in še številne manjše posojilnice in hranilnice. Fašizem nas je vsega tega oropal; po njegovi likvidaciji pa se je še naprej uveljavljala na gospodarskem in finančnem področju njegova zatiralna politika. Na žalost ima ta politika na Trža-še vedno vse preveč zagovornikov. Tržaška kreditna banka je podobno kot kulturni domovi dosežek London, sporazuma.
Pomembna igra u suefomii politiki
(Nadaljevanje s prve strani)
jajo na to vprašanje. V njih so poudarili »da je treba nadaljevati z napori za dosego zmanjšanja oborožitve na vsem svetu v okviru primernega nadzorstva in jamstva«. Zahod se torej ne bo spuščal v naivne poteze, da bi zmanjšal skrb za lastno varnost, ne da bi istočasno imel možnost, da se prepriča kaj dela njegov tekmec. Od Hruščeva bo zahteval, da mora ostati zvest svoji obljubi, da »mora razorožitev biti združena s sistemom kontrole in inšpekcije.« Pred obiskom Hruščeva v ZDA so namreč Sovjeti vztrajali, da se je treba najprej zediniti za razorožitev in šele nato razmišljati o nadzorstvu.
V poročilu o Segnijevih razgovorih z Eisenhowerjem je tudi rečeno, da sta oba državnika »potrdila svoje popolno prepričanje, da je kombinirana sila in koordinirana akcija svobodnih in suverenih držav, članic Atlantske zveze, življenjška potreba za jamstvo miru in varnosti in za varstvo pravice njihovih narodov, da živijo v svobodi, pod vladami, ki so jih svobodno izbrali«. Atlantska zveza bo o-stala osnovna podlaga njihove zunanje politike.
To ie realistično stališče. Ne napoveduje nikakih improviziranih demontaž, temveč budno čuječnost, s katero bo Zahod
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA V TRSTU
Vabi na predavanje prof. dr. Slavka Bratine o temi:
Napoleonova Ilirija in slovenščina
ki bo v. torek 20. oktobra ob 20. uri v ulici Machiavelli 22-11. ODBOR
Napad na svobodni svet
Eudocio Ravines je bil član Kominterne, prof. na Leninovi univerzi v Moskvi, med špansko vojno pa je na visokem mestu sodeloval na komunistični strani. S komunizmom je prelomil pred 20 leti, ko se je Stalin pobratil s Hitlerjem v borbi proti demokraciji. Iz njegovih predavanj posnemamo nekaj glavnih značilnosti komunizma, s katerim je bil v preteklosti tako tesno povezan in so zato njegova ugotavljanja doživela stvarnost:
Za komunizem je politika oblika vojnega pohoda. Kakor k vsaki vojni tako po njegovem spadata tudi k politiki strategija in taktika. Komunistična strategija ima za cilj uničenje zadnjih obrambnih postojank svobodnega sveta in zasužnje-nje vseh ljudi na zemlii kremeljski oblasti. Taktika pa uporablja vsa sredstva za dosego tega cilja.
S Hruščevim obiskom v Združenih državah smo dospeli v novo obdobje hladne vojne. To obdobje je nevarnejše od prejšnjih, ker je bilo ustvarjeno zato, da zmede nove milijone svobodnih ljudi.
Komunizem uporablja pronicanje kot
Ameriški sindikalisti
spravili Hruščeva ob besedo
so
(Nadaljevanje s 3. str.)
kleta razkazujejo svoja sedala... V naših očeh je to pornografija, kultura ljudi, ki želijo pornografijo. Tako kapitalisti dekleta...
Phillips: Kaj je predsednik mnenja, da bi morali postavno dekletom prepovedati, da razkazujejo svoja sedala.
Hruščev Moral bi obstojati zakon, moralni zakon, ki bi to prepovedoval.
Carey: Jaz filma ne bom gledal...
Hruščev: Pa ga bodo vaši otroci.
Reuther: Morda je to bedast film, na vsak način je bilo neumno, da so ga vam pokazali. Vendar to nima nobenega opravka z našim vprašanjem, zakaj je svobodna izmenjava zamisli med našima deželama nemogoča?
Hruščev: Zakaj vi ne želite z nami kup-•evati. Klobasa ima po vseh deželah enak nkus...
Satjukov: Mi smo Reutherjevo poročilo aa konferenci v Washingtonu o brezpo-»elnosti v celoti objavili v »Pravdi«. Ene «ame besede nismo izpustili; newyorški listi so poročilo označili za rdeče idejno •tvarstvo. V »Pravdi« smo odgovorili, da med nami in Reutherjem ni nobenih tajnih dogovorov. Vsega tega »Glas Amerike« ni oznanil. Ce bi to darijska postaja storila, bi je mi ne motili.
Reuther: Vem, tega bi vi ne storili, ker je to poročilo odkrivalo določene težave pri nas. Zakaj pa niste priobčili mojega letošnjega majskega govora v Zahodnem Berlinu? Pozivam vas, da ta govor raz-iirite po radiu in tisku.
Hruščev: Mi priobčujemo samo govore, ki prispevajo k prijateljskim stikom med narodi.
Reuther: Najmanj 600.000 poslušalo moj govor v Zahodnem Berlinu, prepričan sem, dr je bil ta m v neprimerno manj izzivalen, ko so bi' pr. vomajski govori v Vzhodnem Berlinu...
Hruščev: Rad bi vas vprašal, ne da bi si pri tem kaj slabega mislil, ali bi se ne mogli zbližati; ali mi mislimo različno. Kar smilite se mi.
Reuther: Vašega usmiljenja prav nič ne rabimo.
Curran: Morda pa je mislil na simpatije. Usmiljenje je slaba beseda. Njegovo usmiljenje vsekakor zavračamo.
Hruščev: Mi s komunizmom napredujemo, vi krepite kapitalizem.
Reuther: Nas zanima, kako bi - v svodi najbolje množili delavske koristi. Kako delavskim koristim najbolje služimo, o tem pa smo popolnoma drugačnega mnenja kot vi.
Hruščev: Vi zastopate eno stališče, mi drugo. Obe stališči sta nezdružljivi.
Reuther: Zakaj bi mi ne smeli verjeti v individualno svobodo, ne da bi nam vi očitali, da izdajamo delavske koristi?
Hruščev: Mi se nismo sestali zaradi tega da bi medsebojne stike poslabšali, saj so že dovolj slabi. Ne bomo razpravljali o vprašanjih, ki nas razdvajajo. Potegujmo se skupno za mir; mi se ne bomo razburjali. Vprašanja kot so Madžarska so zbodljaji. Komu služijo? Kaj bi bilo, če bi mi načeli vprašanje Gvatemale?
Reuther: Mi smo položaj v Guatemali obsodili, ali - in to je najvažnejša točka -nihče ni v Rusiji grajal vaše intervencije na Madžarskem oziroma si tega ni u-pal storiti...
Feller: Gospod predsednik, enega ne morem razumeti:	Komunistična	partija
sama sebe imenuje osvoboditeljico delovnega razreda. In vendar doživljamo po vsakem komunističnem prigrabljenju oblasti množične pobege delavstva v druge dežele. To je n. pr. 300.000 delavcev, ki so iz Vzhodne Nemčije zbežali v Zahodni Berlin, in 300.000 delavcev, ki so iz severne Koreje zbežali v Južno. Dalje spet kakih 300.000 madžarskih delavcev, ki so tvegali ujetništvo ali celo smrt, ko so izbrali svobodo. Gospod Hruščev, ali bi nam navedli en sam primer, da je po izvršeni komunistični prigrabitvi oblasti nastalo množično vseljevanje delavstva v novo komunistično deželo? Ce je komunistična partija zares osvoboditeljica delavskega razreda, zakaj takega množičnega vselje-vanja ne doživljamo?
Hruščev: Kaj je to vse? Razmislite malo. Izpijte čašo piva. Morda vam to pomore, da najdete odgovor na svoja vprašanja.
Feller: To ni noben odgovor, in verjetno vas nobena stvar na svetu ne bo poučila, zakaj bi milijoni ljudi radi zbežali izpod komunizma.
Hruščev: Povedal sem vam že, da se niti hudiča ne bojim.
svoje najuspešnejše taktično orožje. Najvažnejša in vse premalo upoštevana v svobodnem svetu je činjenica, da se je komunizem naučil do popolnosti izrabljati vse razpoložljive človeške slabosti za dosego svojih namenov.
Komunizem izrablja častihlepnost politikov, kar smo doživljali pred časom v Egiptu, doživljamo danes v Iraku, po mnogih azijskih in afriških deželah in celo v Južni Ameriki. V Braziliji gospoduje podpredsednik Goulart, ki osebno ni komunist, njegovo častihlepje pa ga je preobrazilo y komunistično orodje. Isto velja za Fidel Castra na Kubi.
Prav tako kot častihlepje izrablja komunizem ničemurnost mož in žena. Mlade ljudi, ki bi bili radi umetniki, pesniki in pisatelji, postavlja na najvišja kulturna mesta, čeprav literarno ali umetniško tja ne spadajo.
Komunizem se na izreden način poslužuje atraktivnih žensk. Komunisti si z vsemi silami poskušajo pridobiti naklonjenost lepotic. Ko so jih zdresirali za komunizem, jih uporabljajo za zapeljevanje vodilnih, osebnosti v politiki, znanosti in na drugih področjih. Ljudske fronte so po mnogih deželah nastale s posredovanjem in uslugami lepih žensk. V novejši dobi je taka dežela republika Cile, kjer so uporabljali skupine sijajno izšolanih lepotic in jih z vso brezobzirnostjo postavili v službo »zgiajevanja Ljudske fronte«.
Nadaljne pomožno sredstvo komunističnega pronicanja je nacionalizem. Ta je eden izmed odločilnih faktorjev, ki jih komunizem uporablja v borbi proti svobodnemu svetu in zlasti proti belcem. V zadnjih letih komunizem čedalje bolj o-pušča zamisel razredne borbe med proletariatom in buržoazijo. V republiki Peru n. pr. izrabljajo komunisti sovraštvo proti Indijcem, črncem in mešancem v svoje namene. Po drugih deželah Južne A-merike poveličujejo preteklost države Inkov, ki jo prikazujejo kot model komunistične države.
Komunisti vodijo generalni naskok vseh barvnih ljustev proti belcem. Vse dobro in plemenito, kar so belci ustvarili, zanikujejo. Vse slabo in hudobno pa fantastično pretiravajo.
Največja odgovornost svobodne Evrope je njena moralna odgovornost za življenje in mišljenje vseh narodov. Te naloge pa se nobena država z resnostjo ne mara lotiti. Prav ta odpoved je eden izmed vzrokov, da uspeva komunistično pronicanje ne samo v Aziji in Afriki, ampak tudi v Jvižni Ameriki. Iz teh bokov se komunizem pripravlja na splošni napad na Evropo in svobodo vsega sveta.
razbila in so rudarji ponovno pričeli s stavko 10., 12., in 13. t.m.
Ce ne pride do zadovoljivega sporazuma, bo sledila nepretrgana stavka, ki bo najbrž precej dolga. Se vedno pa upamo na posredovanje vlade in uvidevnost delodajalcev.
t Franc Strancar
Pred kratkim je po kratki bolezni umrl znani tržaški trgovec g. Fran Strancar. Rodil se je pred 78 leti na Planini na Vipavskem, kjer je bilo rojenih že mnogo vrlih in zavednih mož.
Ze v svoji mladosti se je preselil v Trst. Bil je delaven, skrben in podjeten gospodarstvenik, poštenjak in mož v pravem smislu besede. Prav zato so ga čislali vsi, ki so ga poznali. Kot Slovenec se ni strašil tudi na zunaj kazati svojega sloven^ skega porekla. Bil je marljiv član slovenskih narodnih društev že pod Avstrijo in kasneje pod Italijo. Pod fašisti je tudi on bridko občutil v Narodnem domu pri Sv. Ivanu vso brahialno nasilje in razdejanja takratnih škvadristov.
G. Franc Strancar je ostal vse do svoje smrti zaveden Slovenec in demokrat,. Pokopali so ga na pokopališču na Katinari. Slava njegovemu spominu!
ŠOLSKE VESTI
Nižji tečajni izpit šef opravili na Nižji trg. strokovni šoli: Cergoli Rudolf, Cerni-goi Edvard, Kalc Emil, Pruni Rihard, Trampuž Boltežar, Blasevich Amalija, Ca-stellani Sonja, Renzi Natalija. Tuma Silvana, Valencich Marija.
Rudarska stavka « Rajkle
Kakor smo poročali, je prenehala 72 urna stavka v našem rudniku zaradi pogajanj v Rimu. Sindikati so popustili 50 odsto od svojih zahtev, delodajalec pa je ponudil 25 odsto. Tako so se poganjanja
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE
V TRSTU
V petek 16. t.m. ob20.30 v prosvetni dvorani v BORŠTU
Deseti brat
12 slik po istoimenskem romanu Josipa Jurčiča. - Priredil S. Klemenčič
V nedeljo 18. t.m. ob 20. uri v prosvetni dvorani »A. Sirk« v Sv. Križu, v petek 23. t.m. ob 20.30 v zadružni dvorani na Kontovelu
PAOLO LEVI
Fo čem je resnica
drama v dveh dejanjih
MALI OGLAS - Slovenski profesor išče opremljeno sobo pri boljši družini. - Naslov pustiti v upravi Demokracije.
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA .. ..
i LAV NICA LIR
3 000 000 - VPLAČANIH L*« 100.000.000
TH»T.,Ut FABIO FILZI ST. 10
Tei-tl* *T. 38101	BRZOJAVNI	NASLOV:	BAIMKREO
je zaCela poslovati one ia. oktobra isbb
mirno in pripravljen čakal, da komunistični blok z dejanji pokaže kako si prar-zaprav zamišlja mirno sožitje v svet«. Izjave, ki so padle ob Segnijevem obisku v ZDA so tehtne, ker so sledile neposredno potem, ko je Hruščev komaj odpotoval iz Washingtona.
IN VRHUNSKI SESTANEK?
Britanski premier MacMillan, ki je pri parlamentarnih volitvah v Angliji dosegel nepričakovano veliko zmago, predlaga., da bi moral biti vrhunski sestanek že v prvi polovici septembra. Takrat naj bi se v Ženevi sestali načelniki vlad velesil, da bi dali zunanjim ministrom navodila, kako naj nato nadaljujejo in izpeljejo pogajanja za rešitev bei-linskega y-prašanja, nemškega zedinjenja in splošne razorožitve.
Očitno je, da se MacMillanu mudi m da bi rad čimprej izpolnil upe, ki so jih vanj položili britanski volivci. Amerikan-ci pa na drugi strani niso naklonjeni tej naglici. Verjetno bomo že v kratkem zvedeli kako in za kaj so se zedinili.
Dogodki doma]
DVA NOVA OBČINSKA SVETOVALCA. V petek 16. t.m. se bo sestal na jesensko zasedanje tržaški občinski svet. Ob tej priložnosti bodo dopolnili obe izpraznjeni mesti. Mesto svetovalca Franca Petronia bo zasedel dr. Giuseppe Fer-foglia, izpraznjeno mesto prof. Lonze pa dr. Michele Miani. V ostalem bo občinski svet razpravljal o številnih aktualnih *-prašajijih gospodarskega in finančnega značaja.
» # *
VEDNO NA STRANI VEČINE. Po končani drugi svetovni vojni so v Angliji zmagali laburisti. Takrat, l. 1945 so to zmago na Velikem trgu hrupno proslavljali tudi naši titovci. Leta 1959 so drugič zmagali konservativci in tudi to zmago so proslavljali naši titovci, sedaj res ne več tako hrupno, ker so od takratni mnogi glasovi skopneli. .
* * *
AMERIŠKA CITALN1CA je 12. t.m. zvečer priredila v svojih prostorih za otvoritev svojega kulturnega delovanja v l. 1959-60 vokalni koncert MORRILL. Pela sta Beverley Morrill, sopranistka in tenorist Ted Morrill. Pri klavirju je spremljal Joseph Rollino. Trojica je številnemu občinstvu pripravila izreden umetniški v-žitek.
5jc Sfis %
TEČAJ SLOVENSKEGA JEZIKA. Po
razglasitvi razpisa Generalnega komisariata za prijave uredništva v tečaj slovenskega jezika, so poklicni nestrpneži v našem mestu shropeli in si ob pomanjkanju potrebnih izobeskov izmislili ali potegnili iz ropotarnice nekaj nestrpnih organi-zacij, ki naj bi zastopale delček tržaškega javnega mnenja. Švicarski dnevnik »Bu-sler Nachrichten« imenuje te ljudi »določeni elementi z dedno obremenjenostjo fašistične miselnosti, edini zvestobarji mussolinijanske raznarodovalne politike«. Milanski dnevnik »Giorno« priporoča v nasprotju s tržaškim italijanskim dnevnim in periodičnim tiskom (»II Piccolot, »Vita nuova«) vsemu italijanskemu urad-ništvu na Južnem Tirolskem učenje nemškega jezika. V Trstu pa je menda dober patriot samo tisti, ki ne pozna nobenega tujega jezika. Napolitanci na Rdečem mostu pa niso tega mnenja...
* * *
ODLIKOVANI BREŽANI. V Bregu $o
prejeli zlate kolajne za dolgoletno delo » korist gospodarskega razvoja: Anton Kosmač, Ivan Kosmač, Peter Zahar in Ivan Zobec. - Iskreno čestitamo!
* * *
MARIJANISCE NA OPČINAH bo po
odhodu msgr. Jamnika, ki je bil premeščen v Rojan, prevzel dosedanji dolinski župnik č.g. Franc Štuhec. Dolinsko faro pa bo vodil g. dr. F. Mikljič.
* * *
TREBENJSKI ŽUPNIK, č.g. Loze Rozman je v nedeljo 4. t. m. obhajal svoj• srebrno mašo. Čestitamo!
* * *
ZAPOSTAVLJENI TRŽAŠKI VRTNARJI. Na novem trgu na debelo so trgovcem na debelo dodelili 4000 kv. m prostorc, domačim proizvajalcem pa samo 200 km. m. Seveda so se vrtnarji pritožili. Podžupan jim je tudi obljubil, da se bo za»~ zel za njihove upravičene zahteve.
DAROVI
V spomin pokojne mame Marije daruje hčerka Pina Klavora za sklad lista 4*1 lir.
V spomin pok. Fanca Strancar darujeta g. I. Marc L. 2000 in Dom. Tence 1000 luža SDD.
Gospod D. T. je dproval Lir 1000 m S.A.L. »Adria«.
Prisrčna hvala.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarn* Adria, d. d. v Tntu
Uredništvo >n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-H. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio ljc - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30,—
Naročnina: mesečno L 50.— —■ letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — letno L 1000,— Poštni čekovni ra6un: Trat St. 11-7223