Iztok PREŽEL r KOMUNICIRANJE MED OBOROŽENIMI SILAMI IN JAVNOSTMI Povzetek. Avtor predstavlja komuniciranje med oboroženimi silami in javnostmi kot proces oblikovanja skupnega izkustvenega polja in kot proces vplivanja sporočevalca na prejemnika. Na tej podlagi zagovarja tezo, da se oboivžene sile in obrambni sistemi morajo prilagajati zahtevam javnosti, vendar pa te zahteve predhodno sooblikujejo s poseganjem v proces oblikovanja javnega mnenja. Avtor oblikuje model komuniciranja med oboroženimi silami in javnostmi na podlagi analize delovanja služb za odnose z javnostmi, institucij psihološkega vojskovanja in obveščeval-no-varnostnih služb. Model opredeljuje glavne komunikacijske kanale (medije) in akterje (institucije), primeren pa je za analizo omenjenega procesa komuniciranja v posameznih državah. Ključni pojmi: oborožene sile. javnost, komuniciranje, odnosi z javnostmi. obrambni sistem, informacijsko vojskovanje, psihološko vojskovanje, obveščevalne službe, mediji Uvod V slovenski obramboslovni literaturi se komunikacijski proces med oboroženimi silami in njihovimi javnostmi nekako zapostavlja. Veliko študij se v nekaterih elementih dotika te teme, ni pa narejene celovite teoretične analize, kaj šele praktične. Proces komuniciranja med obema dejavnikoma je še posebej zanimiv za Slovenijo, saj v sodobni varnostni realnosti obstoj velikih armad v zahodnoevropskih državah ni več popolnoma samoumeven. V tem smislu se armade soočajo s povečanim nadzorom javnosti in tudi z vse bolj radikalnejšimi zahtevami javnosti. Vedno bo obstajalo nepremostljivo nasprotje med vojsko in njenimi javnostmi, v času po hladni vojni pa se zdi, da se to nasprotje še povečuje. V tem smislu se vedno bolj odpira spopad med dvema konceptoma mišljenja na komunikacijskem bojnem polju. Cilj članka je teoretična proučitev omenjenega procesa komuniciranja in postavitev instrumentarija za tovrstno proučevanje v posameznih državah. Oborožene sile sicer komunicirajo z javnostmi na več ravneh, članek pa se osre- • Iztok Prezelj. asistent na litkiilietl za tlrnilfeiie vede IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK TEORIJA IN PRAKSA let 34. 6/1997. Str 1020-1034 določa na javno komuniciranje, pri čemer gre za analizo procesa na relaciji DRŽAVA (obrambni sistem, oborožene sile) - MEDIJI - JAVNOST. Amade kot družbene ustanove se lahko ohranjajo samo, če izpolnjujejo imperative javnosti, kar se po koncu hladne vojne odraža v preoblikovanju množičnih zahodnoevropskih armad v male profesionalne vojske. Pri analizi odnosa med imperativom javnosti in reakcijo armade se je potrebno bolj osredotočiti na dejstvo, da armade dejansko sooblikujejo zahteve javnosti preko procesa komuniciranja z njimi. Kasneje pa se tem zahtevam pridno podrejajo, kar jim v zameno seveda prinaša legitimnost in proračunski denar. Oborožene sile so seveda "orodje" v rokah civilne oblasti, vendar so tudi interesna skupina v družbi. Bolj kot se zdi, da vojska deluje v duhu postavljanih zahtev, bolj je sprejemljiva za javnost v celoti in tudi za posebne javnosti. Sprejemljivost določene državne institucije pa je pogoj za doseganje lojalnosti državljanov in za priznanje njene legitimnosti. Legitimnost lahko razumemo kot rezultat dejanskega ali navideznega prilagajanja oboroženih sil zahtevam javnosti. Legitimnost oboroženih sil v družbi je tudi v marsičem povezana z legitimnostjo vlade, vendar pa v mnogočem ni le funkcija režimske legitimnosti. Stopnja izmenjave informacij med obrambnim sistemom in javnostmi je odraz stopnje odprtosti obrambnega sistema: večja je izmenjava informacij, bolj je obrambni sistem odprt. Bolj odprt sistem je tudi bolj legitimen sistem, kar pa istočasno implicira večjo odvisnost sistema od okolja. Ko govorimo o oboroženih silah, ne moremo spregledati instituta tajnosti, kar pomeni, da gre le za delno odprtost teh sistemov. Sama javnost sicer podpira tajnost nekaterih vrst podatkov, kar se odraža v zakonski osnovi, saj bi jih lahko potencialni nasprotnik uporabljal državi v Škodo. Institut tajnosti tako povzroča manjšo odvisnost obrambnega sistema (in s tem države) od okolja, kar je dobro za obrambo pred potencialnimi zunanjimi napadalci, ne deluje pa ugodno na doseganje optimalne legitimnosti v domači javnosti, saj se s tem zmanjša vpliv javnosti na sam obrambni sistem in odtuji sistem od okolja. Oborožene sile se morajo prilagajati imperativom javnosti ali vsaj dajati vtis, da se prilagajajo, kar pa ima le kratkoročen učinek. Politiki hočejo biti ponovno izvoljeni, zato se prilagajajo imperativom javnosti ali vsaj dajejo vtis, da se jim prilagajajo. Tako je prilagajanje oboroženih sil imperativom javnosti tudi v interesu politikov. Po drugi strani pa so armade razvile institucije, ki se ukvarjajo s komuniciranjem z javnostmi, kar implicira vplivanje na oblikovanje odnosa javnosti do njih samih. Službe za odnose z javnostmi komunicirajo z mediji v imenu obrambnih sistemov, vendar pa obstajajo tudi druge institucije, ki to lahko delajo in s tem bistveno posegajo v odnose z javnostmi. Komuniciranje kot vplivanje Človeško komuniciranje je vedno namensko in usmerjeno k določenemu cilju. Cilj je vplivanje na recipienta. Pri komuniciranju med oboroženimi silami in javnostmi gre za iskanje skupnega jezika, usklajevanje različnih izkustvenih polj in usklajevanje različnih interesov. Na podlagi konsenza nastane skupni jezik, skupno izkustveno polje in skupni interes meti javnostmi in oboroženimi silami, v njih pa bo prevladal tisti jezik, listo izkustveno polje in tisti interes, ki bo najbolj prepričljiv v procesu oblikovanja javnega mnenja. Vpliv obrambnih struktur na javnost V tem poglavju skušam pokazati, da armada in obrambni sistem vplivata na oblikovanje inputa v vojaško organizacijo.1 Pri tem se je potrebno zavedati, da tu ne gre za popoln vpliv na oblikovanje inputa, po drugi strani pa ne smemo podcenjevati tega vpliva. Obrambni sistem in vlada torej vplivata na oblikovanje javnega mnenja z vstopanjem v mnenjski proces in javno razpravo. Javno mnenje se namreč oblikuje v mnenjskem procesu, ki ima naslednje faze (Vreg 1980, 29): 1. zaznava perečega problema in seznanjanje z njim, 2. zavzemanje mnenj in stališč o problemu, 3. javno formuliranje alternativ in argumentov zanje, 4. soočanje alternativ v javni razpravi, 5. oblikovanje skupnega mnenja, 6. doseganje soglasja in oblikovanja skupne odločitve, 7. javni nadzor nad izvajanjem odločitve. To je torej informacijska fronta oziroma "domača fronta" (home front), kot jo imenujejo Američani, na kateri se bojujejo oborožene sile. Izraz bojevanje pri tem razumem seveda širše kot samo bojevanje z orožjem. Pri tej vrsti vojskovanja se armade, obrambna ministrstva in vlade radi zanašajo na strategijo medijske privlačnosti, ki je v nekem smislu prodaja vojske preko stikov z javnostmi, pri čemer poskušajo čimbolj popraviti izgled vojaške skupnosti To je pozitivna samopredstavitev oboroženih sil. Pri tem uporabljajo sodobne metode tržne komunikacije, ki vojsko predstavljajo kot atraktivno ustanovo. Koncept poudarja mirovno vlogo oboroženih sil, izpostavlja pa tudi prilagajanje vojske socialnemu imperativu, npr. s ponujanjem varne zaposlitve, civilnih služb, pomoči ob naravnih in drugih nesrečah (Jelušič 1992, 354; Burk 1994, 23). Oborožene sile uporabljajo tudi koncept pri odnosih z javnostmi, ki domače priprave na vojno enači z obrambo ali odvračanjem, tuje priprave pa z napadom (Shaw 1991, 9; Lewin 1969, 57). V tem smislu se v medijskih kampanjah izvaja strategija potenciranja in kreiranja virov ogrožanja. Varnost namreč ni neko materialno stanje, ampak sodi na področje emocionalnega. Viri ogrožanja so samo tisti, ki jih javnost zazna kot vire ogrožanja. Zaznavanje pa je seveda čustveni proces, na katerega se lahko vpliva z različnimi psihološkimi in materialnimi pristopi. Pri tem pa se intenzivno lahko uporablja medije. Strategija temelji na prepričanju, da je obstoj neke zunanje nevarnosti, s tem, da ljudje vanjo verjamejo, bistvenega pomena za družbeno kohezijo in za privolitev v politično oblast. "Nevarnost mora 'fidmtmds (1988) razume ¡ii/iul v mjaiko organizacijo bul ¡Huljiarv In zahteve armadi, bi se itblihu-jejo v Javnosti. bili verjeina, njen obseg pa v sorazmerju s kompleksnostjo ogrožene družbe, in mora vsaj vzbujati videz, da grozi vsej družbi" (Levvin 1969, 73). New York Times je 17. februaja 1992 objavil članek, ki razkriva sedemdeset strani tajnih dokumentov iz Pentagona. Dokument izpostavlja sedem hipotetičnih groženj, s katerimi so ameriške oborožene sile utemeljevale zahteve po proračunskem denarju (Tyler 1992): I. Irak napade Kuvajt in Saudsko Arabijo; 2. Severna Koreja napade Južno Korejo; 3- prvi in drugi scenarij se zgodita hkrati; 4. Rusija napade Litvo; 5. državni udar na Filipinih, ki bi ogrozil 5000 tam živečih Američanov; 6. državni udar v Panami, ki bi ogrozil tamkajšnji prekop; 7. Rusija postane nova ekspanzionistična sila. Obramba je torej zelo raztegljiv pojem, Se posebej, če se država brani nekaj tisoč kilometrov ocl svojih meja. Vpliv javnosti Moč javnosti in javnega mnenja je v tem, da "javno mnenje pogosto daje avro legitimnosti: zakoni, politike, odločitve ter celo obsodbe in vojne so videti utemeljene in pravične, če so skladne z javnim mnenjem" (Splicha! 1996, 404). Čeprav množični mediji z javnim objavljanjem ne morejo izvajali nikakršnih sankcij, pa javno objavljanje sproža tudi raznovrstne sankcije (sodne postopke, odstope, zamenjave voditeljev in podobno) (Vreg 1990, 57). Nekateri teoretiki (Page, Shapiro, Russet, Hinckley, Graham) trdijo, da javno mnenje vpliva na politiko in s tem tudi na obrambno politiko. Zagovarjajo načelo, da spremembe v javnem mnenju narekujejo spremembe v politiki, saj so na več primerih dokazali korelacijo med zahtevami javnosti in političnimi odločitvami. Obstajajo tudi študije, ki dokazujejo, da je javno mnenje racionalna reakcija javnosti na dostopne informacije. Ko se javno mnenje spreminja, gre le za razumni odgovor na spremembe v okolju. Nasprotovanje korejski in vietnamski vojni se je v javnosti ZDA ¡povečevalo v odvisnosti od naraščanja žrtev. Večje so bile žrtve, več je bilo nasprotovanja vojaškima posegoma (Burk 1994,16). Ravno tako zaradi žrtev je ameriško javno mnenje odreklo podporo mirovni operaciji v Somaliji (19921993). Ameriška vojaška in politična elita se je pri načrtovanju vsake operacije po vietnamski vojni zavedala že kar tradicionalnega imperativa javnosti glede majhnega števila žrtev v vojni. Visoka tehnologija s svojo veliko hitrostjo delovanja (v realnem času) onemogoča vladam, da bi izvajale učinkovit nadzor nad pretokom informacij (Snow 1991, 250). S tem se zmanjšuje nacionalna suverenost in hkrati povečuje vpliv javnega mnenja na odločitve vlad. "Ko so slike posledic spopadov iz BIH obšle Evropo /.V, je evropsko javno mnenje zahtevalo akcijo svojih držav" (Jelušič 1994, 82). Podobno se je zgodilo v Somaliji in Ruandi. Tako je danes javno mnenje sposobno ustvariti trend, ki pritiska na vlade. Nacionalni voditelji odkrito priznavajo, da dobivajo vedno več prvih informacij iz medijev. Na podlagi medijskih informacij, predvsem pa od CNN, so bile sprejete mnoge odločitve v zalivski vojni. To trditev so potrdili: nekdanji predsednik ZDA George Bush, kralj Fahd (Saudska Arabija), kralj Hussein (Jordanija) in Margaret Thatcher (Snow 1991. 249). Delovanje medijev v realnem času pa od državnih voditeljev tudi zahteva, da hitreje ukrepajo kot nekoč (Burk 1994, 22). Javnost kaznuje politike na volitvah, če ti ne upoštevajo njenih pričakovanj in zahtev. Zaradi nezadovoljstva javnosti so demokrati v ZDA izgubili predsedniški položaj v času po koncu korejske vojne In med vietnamsko vojno. Republikanec Eisenhover je tako leta 1953 zamenjal vrhovnega poveljnika ameriških oboroženih sil, predsednika Trumana iz demokratske stranke, predsednika Johnsona, prav tako iz demokratske stranke, pa je leta 1969 nadomestil Nixon iz republikanske stranke (Smith 1971, 241). Tako lahko javnost izrazi svojo podporo ali nezaupanje na volitvah, od tam naprej pa ima postavljena vlada bianco menico za sprejemanje odločitev. Vlada lahko preverja zaupanje vase na delnih volitvah ali z volitvami na nižjih organizacijskih ravneh. Lahko poišče tudi javno soglasje (na referendumu) o neki pomembni odločitvi (Jelušič 1992a, 97). Sklepamo lahko, da javno mnenje vpliva na obrambno politiko in oborožene sile, vendar je ta vpliv omejen. Page, Shapiro, Russet, Hinckley in Graham so res dokazovali korelacijo med političnimi odločitvami in imperativi javnosti, vendar pa istočasno "niso izključevali vpliva družbene elite na javno mnenje z uporabo množičnih medijev" (Payne 1994). Politična in vojaška elita torej z različnimi sredstvi predstavlja svoj interes kot javni interes in se potem pretvarja, da ravna v interesu javnosti. Javno mnenje se oblikuje preko množičnih medijev, ki imajo funkcijo kreiranja mnenj in orientacij, s katero se preko redukcije kompleksnosti-' ustvari podoba družbene realnosti. "Množični mediji pa so v rokah države ali velikih političnih in gospodarskih interesnih skupin, ki narekujejo in nadzorujejo vsebino množične komunikacije" (Vreg 1990, 15). Ko elite preko medijev ustvarijo pravilni interpretacijski okvir neke javne teme, samo pridno izpolnijo pričakovanja javnosti in v zameno dobijo volilne točke, priljubljenost, čast, legitimnost in še večji vpliv. Ključne institucije obrambnega sistema, ki oblikujejo javno mnenje Službe ali servisi za odnose z javnostmi Odnosi z javnostmi so upravljanje komuniciranja med organizacijo in njenimi javnostmi. Čeprav organizacije v marsičem komunicirajo tudi naključno, pa so odnosi z javnostmi tisto komuniciranje, ki ga načrtujejo profesionalni komunikacijski upravljalci. Ti strokovnjaki načrtujejo in izvajajo komuniciranje za organizacijo v celoti ali pa pomagajo komunicirati posameznim delom organizacije. V zadnjem primeru gre za svetovanje raznim delom organizacije, kako naj oblikujejo svoje akcije, da bodo za javnost sprejemljive (Hunt in Grunig 1995,6). Cilj služb ali agencij za odnose z javnostmi' je vzpostavljanje in vzdrževanje pozitivne podobe organizacije, ki jo zastopajo, v javnosti. Njihove kampanje temeljijo na ■' Redukcija kom/tlektnosli pomeni, da nieiltjt Iz skoraj neskončnega Slovita dogodkov Izberejo le določene, ki /m jih /irikaiejo na ustrezen in ¡Kienostavljen način. 'Angleški izmz Public Relations (!'R) se lahka prevaja v slovenščino kot 'stiki z javnostmi" ali kot "odnosi z javnostmi". Drugi pivvod Je za nttSe /lolivlte veliko bol/Si. saj naj bi obrambni sistem sknial navezati dolgoročen kvalitativen odnos z javnostmi, ki je več kot samo slik. V praksi ¡¡a se velikokrat srečujemo s shtibami, ki ne razlikujejo pojmovne razlike med stikom In odnosom. skrbnem načrtovanju, njihov uspeh pa se meri po tem, ali dosežejo vnaprej opredeljene cilje. Ciljni subjekti medijskih kampanj pa so predvsem javnomnenjski voditelji. Vsaka komunikacijska služba bi morala opravljati stalne raziskave in analize o problemih ali obetih (zaznavanje problema), konstruirati možne rešitve problema in izbirati najboljšo na podlagi preizkusa (če ima služba za stike z javnostmi strateški program, lahko pripravi možne odgovore že v naprej)', izvajati komunikacijske akcije in nazadnje ocenjevati stopnjo doseženosti željenega cilja (Hunt in G run ig 1995, 29). Vsaka vlada ima svojo službo za odnose z javnostmi in tudi obrambni sistemi oziroma vojaške organizacije jih imajo. Formalno komuniciranje oboroženih sil z okoljem gre večinoma preko služb, oddelkov ali uradov za odnose z javnostmi. Dejavnost teh organov je torej zelo pomemben element neoperativnega outputa oboroženih sil. Strateško upravljanje odnosov z javnostmi pomeni, da mora imeti obrambna organizacija strateški načrt odnosov z javnostmi, ki opredeljuje cilje, metode in kanale komuniciranja ter relevantne (strateške) javnosti, s katerimi ima organizacija stike in odnose. Največ časa in denarja se porabi za vplivanje na relevantne javnosti, ne sme pa se pozabiti na široko latentno javnost, ki se lahko nekega dne ob določenem problemu prebudi. Vedno večjo vlogo pri delovanju obrambnih sistemov igra mednarodna javnost. Tako so kriteriji za vstop v Nato, ki jih je oblikovala mednarodna javnost (beri mednarodna skupnost držav, ki so vključene v Nato), glavno vodilo razvoja obrambnih sistemov držav kandidatk. Vojaški odnosi z javnostmi temeljijo na objavljanju, promoviranju in razlaganju vojaških poslanstev, operacij, programov, tehnike, itd. Tovrstne službe kreirajo sporočila za javnost in javnointeresna obvestila za objavo v tiskanih medijih, radiu in televiziji, informativne pakete za novinarje (običajno v obliki mape), pripravljajo biltene, revije, videoposnetke raznih aktivnosti in filme, distribuirajo fotografije, organizirajo razstave, pišejo govore itd. Možno je pisali tudi govore na zalogo, katerih deli se uporabljajo vsako leto ob raznih priložnostih (npr. na proslavah obrambnega pomena). Odnosi z javnostmi igrajo v ZDA pomembno vlogo že odkar je predsednik Woodrow Wilson v času prve svetovne vojne ustanovil vojaški informacijski center, ki je produciral sporočila za javnost, risanke, pesmi, časopise, literaturo za učitelje in molitve za duhovnike. Ta neoperativni output vojaške organizacije je po koncu vojne postal sekundarnega pomena. Glavna filozofija stikov z javnostmi tistega časa je bila v prepričanju, da že sama publiciteta zagotavlja podporo vojaškim akcijam. V drugi svetovni vojni pa je celotni mehanizem spet oživel Danes se z odnosi z javnostmi in mediji ukvarja precejšen del birokracije na ameriškem obrambnem ministrstvu. Vodjo oddelka za stike z javnostmi imenuje predsednik, kar pomeni, da mu je neposredno odgovoren. Celoten sistem komu' Dober printer vna/trejSne priprailjenosti služIte za odnose z Javnostmi fiivilstorljajo prazniki in slovesnosti. Služba lahko za le priložnosti napi.te zalogo /tovorov, iz katerih /tovzemajo večje aH nmnJSe tlele ol> svečanostih Na/lažje je taksne govore pisati za zgodovinske slovesnosti I' tem primerit /ta je potrebno poudariti, da se skozi čas spreminja inlerpiviacijti zgodovinskih dogodkov, zalo Imajo tudi zaloge govorov časovno omejeno trajanje. V vsakem primeru /xt jih je potrebno nenehno dopolnjevati In prilagttjali specifičnosti trenutka niciranja z javnostmi je zelo centraliziran, naloga oddelka za stike z javnostmi pa je zagotavljanje prostega toka novic in informacij k medijem, ameriški javnosti in drugim pomembnim institucijam. Omejitev prostega toka predstavlja le tajnost nekaterih podatkov. Tako ta oddelek pošilja obvestila za javnost in audiovizualne materiale novinarjem, pripravlja govore, pregleduje materiale za javno uporabo, ki jih pripravljajo uslužbenci drugih delov ministrstva, zbira in analizira novice4, upravlja vojaške radijske in TV postaje, zagotavlja smernice za tlelo "Obrambne informacijske šole" v sklopu ministrstva itd. Leta 1989 je bilo v tem oddelku zaposlenih okoli 1000 ljudi. Pehota, mornarica, letalstvo in marina imajo tudi svoje oddelke za stike z javnostmi. Ti oddelki pa se nahajajo tudi v posameznih vojaških poveljstvih, bazah in ladjah po svetu (International Military and Defence Encyclopedia 1993, 2226-8). Tudi v Natu je sistem odnosov z javnostmi zelo razvit. Javna podpora v času redefinicije lastnih ciljev je še posebej pomembna za to organizacijo. Države članice so same odgovorne za predstavitev obrambne in varnostne politike različnim javnostim. Naloga "Oddelka za informiranje in tisk" pa je pomoč nacionalnim prizadevanjem za komuniciranje z javnostmi in vodenje ter organiziranje dnevnih odnosov z mediji". Tako odbor izdaja periodične in neperiodične publikacije (Nato Review je periodično glasilo, ki izhaja v dvanajstih jezikih), filme, fotografije, prireja razstave, organizira skupinske obiske v Natu in intervjuje, prireja konference in seminarje, pomaga pri organizaciji konferenc in seminarjev v Srednji in Vzhodni Evropi, podeljuje raziskovalne in študijske štipendije, širi uradna stališča organizacije (tudi po diplomatskih kanalih in po elektronski pošti) v državah člani- '/.hiranje novic /Kunenl. da pregledujejo relevantne medije (tiskane In elektronske) in zbirajo rele-ranim- informaciji-, ki Zadevajo dela obrambnemu ministrstva, lil /loslo/tek se Imenuje khping (clipping). Klipnigje nekoč. te umorimo o tiskanih medijih, ¡mmenll rezanje Člankov iz Časopisov. Danes relevantne Članke grafično odčitajo (skenlrajo) in tako se v raCnnalnikii nahaja, preko iirejevahiiibcga programa prevedljiva, množica Člankov, prevedenih v grafični zapis. Kliping elektronskih medijev {ki predstavlja spremljanje relevantnih radijskih in televizijskih otUiaj. Iz katerih /mvzamejo pomembne izjave ali komentarje. Vse novice, ki so bile objavljene o neki temi. v kalem je vpleteno obrambno ministrstvo, statistično analizirajo na veC načinov Kliping je tako pomemben vir informacij (lupiti) za uslužbence ameriškega ministrstva za obrambo "Podobno delitev dela med nadnaclinialnimi in nacionalnimi komunikacijskimi prizadevanji so si izbrali v l-vmpskl zvezi. Evropska komisija Je začela v letu 19i)5 z obsežnimi informacijskimi kam/mnja-ml. ki ¡m bodo izdatno ¡¡odprte z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi projekti.. Cilj Je decentralizacija obveičanja javnosti In v tem smislu naj bi v vsakem /mrlamenln tlriav članic ustanovili komunikacijsko Izpostavo evropske unije ('Ihijan 1997). cah Nata in Partnerstva za mir (tudi v nacionalnih jezikih) (Nato Handbook 1995, 117-119).' Obstaja tudi veliko število nevladnih organizacij, ki podpirajo Nato. Te organizacije igrajo pomembno vlogo na izobraževalnem področju in pri širjenju informacij o ciljih in namerah Nata. Oddelek za informiranje in tisk pomaga tem organizacijam. Med te organizacije sodijo nacionalni Atlantski sveti, komiteji ali združenja." V sodobnih državah pa poleg služb za stike z javnostmi obstajajo še institucije psihološke obrambe, ki so namenjene komuniciranju z javnostmi, vendar predvsem v vojnem času. Psihološke operacije Eden izmed ciljev psiholoških operacij (PSY-OPS) je vplivati na javnost in javno mnenje, kar vključuje oblikovanje, spreminjanje in okrepitev javnega mnenja ter vplivanje na voljo in motivacijo ljudi. Izvajajo jih organi psihološke obrambe, vendar je ime teh institucij nekoliko sporno, saj so psihološke operacije lahko tudi ofenzivne, kar pomeni, da se izvajajo v drugih, tujih državah. Pravilneje bi te institucije poimenovali kot institucije psihološkega vojskovanja. Naloge institucij psihološkega vojskovanja lahko definiramo kot (The Swedish Psychological defence 1994) proučevanje tujih ali domačih zmožnosti komuniciranja med javnostmi, 'Kot zanimiv primer takšnih komunikacijskih operacij si lahko vzamemo Madžarsko, kjer je Matov oddelek v njihovem zunanjem ministrstvu ¡»¡rabil ie vehko denarja za ¡loveča njepriljubljenosti zahodne vojaSke zveze. Najprej sa zti dvajsetdehto oddajo Atlantic Kxpres namenili 47 tisoč dolarjev, produkcijska lilSa NA!' IV ¡hi je dobila W tisoč dolarjev za snemanje kratkih kvizov o Natu Poteg tega bosta dve najbolj priljubljeni madtarski nadaljevanki Sosedje In Druttim do.o. tudi reklamirali članstvo v Nant.Hidl madžarski radio je dobil 13 tisoč dolarjev da bi s temami o Natu v oddaji Družina Szabo vplival na tiste državljane ■ predvsem na neizobražene ženske • ki drugih oddaj ne gledajo In ne ¡tostuiajo. Zunanje ministrstvo je predstavilo tudi računalniško igrico NATOPOLY, kjer laliko Igralci ponovijo vse pomembne odločitve v zvezi z Nalom od druge svetovne vojne do danes. Če se spretni igralci dobro odločajo In imajo malo sreče, je njihova nagrada - članstvo v Nam. (Madžari se igrajo naui/mly, Delo. 'JK1997) Poseben ¡Himen v evropski varnosti Ima mlnos med Nalom in Rusijo, kar se seveda tudi odraža v Nalovili Informacijskih programih. V Moskvi p nameiien Nalov civilni uradnik za odnose z javnostmi, ki Informira novinarje, mnenjske voditelje, vladno administracijo in Šolnike, organizira obiske v poveljstvu Nata, vabi Natove goste v Rusijo, sponzorira konference o varnosti in vzdržuje 'tesne stike z ruskimi mediji'(Hraiidenburg 1997. 20). •Cilji in naloge Atlantskega sveta Slovenije so (Statut /.druženja Atlantski svet Slovenije, člen 4): 1. izobraževanje in informiranje javnosti o problemih In reSitvtili na /mtlročju zagotavljanja varnosti v mednarodnih odnosih. 2. proučevanje procesov na ¡»ntročju varnosti In sodelovanja v Evropi in v svetu. 3. proučevanje mednarodnih organizacij za zagotavljanje miru in varnosti, s posebnim /Kiudarkom na čezatlaiiiskem povezovanju v okviru NATO in ugotavljanje posledic za Slovenijo ob morebitnem priključevanju tem organizacijam. 4. sodelovanje z mirovniSbimi. Študentskimi, strokovnimi in podobnimi organizacijami, katerih sku/t-ni cilj sla mir in varnost. 5. /tovezovanje s sorodnimi organizacijami ¡m svetu, ki se ukvarjajo sjmdobnlml problemi, predvsem z organizacijo Atlantic Treaty Association In njenimi članicami. gamo oblast? (nadzorovanje, ideologija in ideološke fan-ta/.me). Ljubljana: DZS. Shaw, Martin. 1991. Post-Military Society. London: Polity Press. Smith, Robert, 1971. Dissaffection, Delcgitimation, and Consequences: aggregate trends for world war II, Korea and Vietnam. V: Charles Moskos (ur.), Public Opinion and the Military Establishment. California: Sage Publications. Snow, Donald. 1991. High Technology and National Security: a Prelimenary Assesmcnt. Armed Forces and Society, 2, 243-258. Splichal, Slavko. 1996. Javno mnenje - temelj ali privid demokracije? Teorija in praksa. 3, 371407. Statut Združenja Atlantski svet Slovenije. 1993. Ljubljana. Swedish Psychological Defence. 1994. Stockholm: National Board of Psychological Defence. Saponja, Vladimir. 1996. Agent najprej prebere časopisje. Revija Obramba, 11, 10-13. Trojan, Carlo. 1997. Erweiterung, Beschäftigung, weniger Bürokratie: Burger sollen in allen wichtigen KU Angelegenheiten mitreden KUR-OP NEWS, 3, I. TVIer, Patrick. 1992. Pentagon imagines new enemies to fight in post-cold war era. New York Times. Vreg, France. 1980. Javno mnenje in samoupravna demokracija. Maribor: Založba Obzorja. Vreg. France. 1990. Demokratično komuniciranje. Maribor: Založba obzorja. Vreg. France. 1996. Sodobna dilema medijev, kje so meje med zasebnostjo in pravico do informiranja? Teorija in praksa, 6, 408-423. Williams, Kevin. 1992. Something more important than Truth: Kthical Issues in War Reporting. V: Besley Andrew in Ruth Chadwick (ur.), Kthical Issues in Journalism and the Media. London: Routhledge. Wilson, G.I. in Frank Bunkers. 1995. Uncorking the information genie, Marine Corps Gazette, October.