SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LIV (48) Štev. (Nfi) 5 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 23 de febrero - 23. februarja 1995 Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije Petdeset let po koncu komunistične revolucije podpisani Slovenci zahtevamo, da Državni zbor in pristojne oblasti države Slovenije izpolnijo svojo dolžnost. V času, ko mineva: — 50 let po vzpostavitvi komunistične totalitarne oblasti nad slovenskim narodom, usodo in premoženjem slovenskih ljudi; — 50 let po koncu druge svetovne vojne, ki se je nadaljevala kot hladna vojna med demokracijo in komunizmom; — 5 let po političnem preobratu in pričetku demokratičnih sprememb v Sloveniji; — 4. leto veljavnosti ustave države Slovenije, ki pomeni prelom s preteklostjo; žal pa so iz le-te ostale številne nepopravljene krivice in premnoge žrtve brez povrnjene časti, to pa podaljšuje razdor in onemogoča spravo med Slovenci; zahtevamo: — da Državni zbor in pristojne oblasti države Slovenije izpolnijo dolžnost, ki jim jo nalagajo črka in duh slovenske ustave ter določila mednarodnega prava v skladu z Listino Združenih narodov, Deklaracijo Evropskega sveta in Helsinškimi listinami, tako da: — izrecno obsodijo komunistično partijo, ker je med vojno in okupacijo zlorabila slovensko željo po svobodi in narodnoosvobodilni boj v svoje revolucionarne namene; — obsodijo zločine, ki so jih izvajali nosilci revolucije nad slovenskim narodom pod pretvezo osvobodilnega boja, hoteč uničiti svoje idejne in politične nasprotnike; — priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno in domoljubno dejanje; — razglasijo poboj domobrancev in vseh drugih nasprotnikov komunističnega totalitarizma za zločin proti človeštvu; — obžalujejo nasilje komunistične države in teptanje temeljnih človekovih pravic po končani vojni; — sprejmejo ukrepe, da bo neodvisna sodna oblast raziskala zločine med revolucijo in po njej; — sprejmejo zakone, ki bodo pretrgali povezavo s prejšnjo totalitarno ureditvijo in odpravili politične, gospodarske in druge privilegije nekdanjih oblastnikov in njihovih naslednikov; — razveljavijo obsodbe, ki so jih po vojni izrekla sodišča na podlagi revolucionarnih zakonov, omogočijo poravnavo moralne in materialne škode, ki je bila povzročena premnogim Slovencem med revolucijo in po njej, in zagotovijo enake socialne in druge pravice pod enakimi pogoji vsem žrtvam vojne in revolucije; — sprejmejo zakone, ki bodo v državi Sloveniji uveljavili pravno državo v skladu z ustavo, konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Svet Evrope) in Splošno deklaracijo o Človekovih pravicah (Združeni narodi). Podpisani pričakujemo, da bodo predstavniki države Slovenije zadostili pravici! Na slovenski zemlji in v zdomstvu leta 1995. Ob 50-letnici I: širšega pogovora z DR. TINETOM VELIKONJO, predsednikom Nove slovenske zaveze, povzemamo del, ki govori o letošnji spominski proslavi: Pripravljate tudi slovesnosti ob 50. obletnici pobojev domobrancev in drugih žrtev komunizma. Za slovesnosti ob 50. obletnici zmage revolucije in pobojev domobrancev je ustanovljen spominski odbor, ki ga kot prvi med enakimi vodi dr. Janez Gril, v njem pa sodelujemo tudi člani NSZ. V odboru je še nekaj duhovnikov, zastopniki Katoliškega središča za Slovence po svetu in društva Slovenija v svetu, saj pričakujemo prihod večjega števila izseljencev z vseh celin, največ pa iz Združenih držav Amerike in Argentine. Odbor najprej namerava na državni zbor nasloviti poziv, naj se ob 50. obletnici vrhunca komunistične revolucije loti nekaterih opravil, če resnično želi prispevati k spravi. V tujini so poziv že objavili, mi tu v Sloveniji pa ga bomo ta teden s tridesetimi prvimi podpisniki. V naslednjih mesecih bomo skušali zbrati čim več podpisov, doma in v tujini, nato pa ga bomo izročili parlamentu. Spomladi bo Teološka fakulteta v Ljubljani pripravila simpozij o državljanski vojni in pri tem zlasti o vlogi Cerkve in škofa dr. Gregorija Rožmana. Osrednja slovesnost bo v Kočevskem rogu 25. junija. Žalno mašo bo daroval nadškof dr. Alojzij Šuštar, povabili pa smo tudi druge slovenske škofe, tudi zunaj Slovenije. Prizadevamo si, da bi bil kulturni program primeren zgodovinskemu trenutku. Po izkušnjah zadnjih let se zbere takrat okrog brezna pod Krenom brez posebnega oglašanja in vabljenja pet do deset tisoč ljudi. Verjetno je, da se bo naslednja leta to števila zmanjševalo. Za letos pa bi želeli, da nas pride toliko kot prvič leta 1990. Predvsem bi bilo pomembno, da bi organizirali avtobusne prevoze iz vseh večjih krajev. Upamo, da bo takrat že stala spominska kapelica, vsaj toliko, da bo dajala zavetišče s svojo streho. Pogovarjal se je Ivo Žajdela „Slovenec," 1. februarja 95 Dip. inž. Jože Strgar Rudolf Smersu nadškof dr. Franc Perko Ljubljana Buenos Aires Beograd dr. Mate Roesman akad. dr. Kajetan Gantar dr. Janez Zorec Cleveland Ljubljana Pariz Bazilij Valentin OFM dr. Marko Kremžar akad. dr. Stane Gabrovec Kew, Avstralija Buenos Aires Ljubljana dr. Peter Urbanc prelat Ignacij Čretnik dr. Jože Bernik Toronto Pariz Chicago akad. dr. Peter Gosar Emil Cof pisatelj Jože Snoj Ljubljana Buenos Aires Ljubljana prof. dr. Milan Komar dr. Peter Klopčič Pavlina Dobovšek Buenos Aires Toronto Buenos Aires Pisatelj Zorko Simčič nadškof msgr. Alojzij Turk dr. Peter Remec Ljubljana Novo mesto New York Ivan Korošec Cvetko Falež msgr. dr. Janez Zdešar Buenos Aires Fadeler, Avstralija Miinchen Prof. dr. Janez Juhant dipl. inž. Jernej Dobovšek doc. dr. Ivan Štuhec Mubljana Buenos Aires Maribor Rudi Kolarič Cleveland prof. Justin Stanovnik Ljubljana prof. Tine Vivod Buenos Aires prelat dr. Janez Gril Ljubljana dr. Aleksander Zorn Pariz prelat Jože Mavsar Helena, Montana prof. dr. Anton Stres Ljubljana dr. Katarina Bogataj-Gradišnik Ljubljana dr. Tine Velikonja Ljubljana Slavko Urbančič Buenos Aires Marija Vodišek Ljubljana Jože Škerbec Buenos Aires Dušan Lajovic Mortlake, Avstralija Jože Kastelic Toronto Janez Rihar Ljubljana dr. Avguštin Kuk Toronto dr. Stanislav Frank Seaton, Avstralija prof. Vinko Ošlak Celovec dr. Ivan Likar Koper dipl. iur. Lidija Drobnič Ljubljana dr. Albin Medved ZDA dr. Marjan Struna Pariz pisateljica Nada Matičič Ljubljana Objavljeno v Sloveniji z reprezentančnimi podpisi iz vsega sveta. OB 5 O-LETNICI Kaj spet hoče ta Cerkev? Državnemu zboru RS Sodelovanje katoliške Cerkve v častnem državnem odboru V torek, 17. januarja, je bila v slovenskem parlamentu v Ljubljani 2. seja častnega državnega odbora za obeležitev 50. obletnice konca 2. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom, ki je v slovenski javnosti zbudila veliko zanimanja in različne komentarje. Ker je bila v njih večkrat omenjena tudi katoliška Cerkev in ime spodaj podpisanega, čutim dolžnost, da bralcem Družine in vsej slovenski javnosti posredujem tudi svoj pogled na omenjeno sejo ter opozorim na cerkvena stališča, ki jih zastopam v omenjenem odboru. Jožef Školč, predsednik Državnega zbora RS, se je 8. novembra 1994 s posebnim pismom obrnil na ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja in ga obvestil o ustanovitvi častnega državnega odbora in njegovih nalogah ter predlagal, da imenuje tudi katoliška Cerkev v ta odbor svojega predstavnika. Nadškof dr. Šuštar je predsedniku Školču 11. novembra sporočil, da v častni državni odbor predlaga dr. Janeza Grila, glavnega urednika Družine in profesorja na Teološki fakulteti. Prva seja omenjenega odbora je bila 15. decembra. Cerkveni predlogi so bili dokončno oblikovani 13. januarja, predsedniku državnega zbora in častnega državnega zbora pa izročeni 16. januarja. Člani odbora so jih dobili na 2. seji 17. januarja. V imenu katoliške Cerkve sem predlagal naslednje: 1. Prireditve naj opozorijo tudi na bratomorno vojno in revolucijo. 2. V častni državni odbor naj pridejo še dr. Tine Velikonja, predsednika Nove slovenske zaveze, dr. Jože Bernik, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, in prof. Tine Vivod, predsednik Zedinjene Slovenije iz Argentine. 3. V uradni program predlagam naslednje prireditve: a. slovesno zahvalno mašo v ljubljanski stolnici v nedeljo, 14. maja; b. na osrednji državni prireditvi naj v posebni točki spregovori tudi najvišji predstavnik katoliške Cerkve na Slovenskem; č. slovesno žalno mašo za pobite domobrance in vse druge žrtve vojne na gobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu v nedeljo, 25. junija; d. zgodovinski simpozij o dogodkih v 1.1945, ki ga 31. maja in 1. junija v Ljubljani pripravljajo Teološka fakulteta, Zavod sv. Stanislava in Nova slovenska zaveza; e. glasbeno stvaritev najvišje umetniške stopnje z delovnim naslovom Črna maša, ki bo v mesecu juniju v Cankarjevem domu. 4. Ob 50. obletnici naj se izdajo mrliški listi za vse zamolčane žrtve vojne. Na seji smo poleg drugih obravnavali tudi predlog katoliške Cerkve. Zdi se, da nekateri člani niso razumeli ali niso hoteli razumeti, na kaj želimo opozoriti s svojimi predlogi: na vsem Slovencem dobro znano žalostno resnico, da na slovenskih tleh v letih 1941-1945 ni potekala samo osvobodilna vojna proti okupatorjem, temveč tudi bratomorna vojna in komunistična revolucija. Na isto resnico je opozoril tudi predsednik države Milan Kučan, ki je v posebnem pismu spodbudil častni državni odbor, naj v letošnjem letu postavi spomenik vsem žrtvam vojne, kar naj bo nov korak v smeri sprave v slovenskem narodu. V tej luči je potrebno razumeti tudi predlog katoliške Cerkve, naj v častni državni zbor prideta tudi predstavnika v bratomorni vojni premagane strani — predstavnik Nove slovenske zaveze in Zedinjene Slovenije iz Argentine. Katoliška Cerkev v častnem državnem odboru lahko predstavlja le katoliško versko skupnost ne glede na to, na kateri strani so bili njeni člani pred 50 leti in ne glede na to, katerim političnim strankam pripadajo danes, ne more pa zastopati ene ali druge v bratomorno vojno vpletene strani. Ker ima partizanska borčevska organizacija v častnem odboru svojega predstavnika, je prav in pravično, da ga ima tudi nasprotna, domobranska stran. Predlogi katoliške Cerkve želijo opozoriti še na nekaj: na resnico, da Slovenci različno gledamo na našo preteklost. Ta različnost nas ne sme ločevati, temveč nas mora povezovati, zlasti še zato, ker imamo tudi veliko skupnega, ne nazadnje skupno domovino, svojo mlado državo, težko pridobljeno neodvisnost in veliko skrb za skupno prihodnost, ki mora biti lepša in boljša tako od preteklosti kot od sedanjosti. K temu naj bi pripomogle, najprej na simbolni ravni, potem pa tudi dejansko, prireditve, ki jih ob 50. obletnici konca svetovne in domače morije predlaga katoliška Cerkev. dr. Janez Gril - „Družina" Spomenik vsem žrtvam Častni državni odbor za počastitev 50-letnice konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom je na drugi seji podprl predsednika države Milana Kučana za postavitev spomenika vsem žrtvam vojne, polemično pa so razpravljali o sodelovanju Cerkve pri proslavljanju tega dogodka. Cerkveni predstavnik dr. Janez Gril je v častni odbor med drugim predlagal dr. Tineta Velikonjo, predsednika Nove slovenske zaveze, predsednika Zedinjene Slovenije iz Argentine; in dr. Jožeta Bernika, predsednika Svetovnega slovenskega kongresa. Odločitev o sodelovanju zadnjega so prepustili Svetovnemu slovenskemu kongresu, medtem ko so sodelovanje prvih dveh zavrnili. V uradnem programu državnih prireditev bo poleg slavnostne seje državnega Slovenski kateheti in katehistinje, zbrani na 25. katehetskem tednu, ki ima naslov „Mladostnik med družino, Cerkvijo in družbo", smo kot državljani in člani Cerkve z razočaranjem sprejeli vest, da je bil iz postopka umaknjen Predlog zakona o popravi krivic. Zato izjavljamo naslednje: 1. Pogoj sprave je zakonska poprava medvojnih in povojnih krivic. 2. Sprava je možna le, če je dosežena z dogovorom in soglasjem vseh prizadetih. Sama narava spravnega akta ne daje legitimne pravice parlamentarni večini, da izglasuje interpretacijo krivic in njihovo popravo; prizadeti bi namreč s tem doživeli ponižanje tudi na zakonski ravni. 3. Praznovanje petdesetletnice konca druge svetovne vojne je smiselno le, če temelji na predhodni zakonski popravi storjenih krivic. 4. Praznovanje brez zakonske poprave krivic bi po našem mnenju razdvojenost v narodu samo še poglobilo in preneslo na mlajšo generacijo, jo s tem oviralo pri doseganju večje materialne blaginje ter pri njenem duhovnem in kulturnem razvoju. 5. Glede na potek dogodkov predlagamo, da predstavnik Cerkve v odboru za pripravo praznovanj 50-letnice konca vojne premisli o smiselnosti svojega nadaljnjega sodelovanja. 6. Želimo si, da slovenski škofje s svojim sodelovanjem na državnih proslavah ne bi še dodatno prizadeli žrtev storjenih krivic in s tem dali povod za dvoumno razlago svoje navzočnosti. 7. V nastalem položaju se bojimo, da bi papežev obisk dajal kritje tistim, ki očitno niso pripravljeni na ustrezno zakonsko popravo storjenih krivic. 8. S to izjavo izražamo svojo solidarnost z vsemi žrtvami, ki morajo prenašati zavlačevanje poprave storjenih krivic. dr. Janez Ambrožič tajnik Slovenskega katehetskega sveta in udeleženci Mirenski Grad, 16. 2.1995 26. januarja 1995 Državni odbor za poslavo 50-letnice osvoboditve Ljubljana Cenjeni, Pospisani slovenski državljan izražam negativno kritiko bučni proslavi 50-letnice osvoboditve. Razlogi. 1. Bolj kot osvoboditev izpod jarma okupatorjev, ki smo jo mnogi tako strašno želeli vse od začetka okupacije leta 1941 poznamo kot leto genocida v Teharjah, Rogu, Škofji Loki, Št. Vidu. To leto nas spominja na začetek 50-letne tlake našega naroda komunistični diktaturi. To leto sovpada s 50-letnico begunstva in izgnanstva vsaj 35.000 naših rojakov. Bazično pravilo etike uči, da v primeru velike tragedije ne moreš istočasno proslavljati veselega dogodka. 2. Proslava bo proslavila in počastila mrtve in še žive akterje rdečega terorja, socialistične revolucije kot „osvoboditelje". Sveta ideja NOB, lastna večini naroda, bo zopet zlorabljena. Pri poslavi bo motilo ponašanje in bahanje z levičarskim doprinosom NOB. V resnici skromni, skoraj neobstoječ doprinos h kaki pomembni oslabitvi vojaškega potenciala okupatorja. Po drugi strani ne bo padla niti besedica o takratni zmagi revolucije. Kot da je ni bilo... 3. Nameravani spomenik vsem žrtvam iz obdobja 1941/45 z oznako VSEM ŽRTVAM VOJNE ne bi pričal resnico. Večino rojakov ni padlo v naši največji tragediji po krivdi vojne ampak po krivdi rdečega terorja, državljanske vojne in revolucije. Spomenik tega ne sme zakrivati. Sprejemljivi napis bi moral pisati ŽRTVAM REVOLUCIJE, DRŽAVLJANSKE IN DRUGE SVETOVNE VOJNE. Pri takem spomeniku bi končno — prvič po 50 letih — mogli zbrati vse Slovence. Dr. Peter Urbanc, - Toronto ZA ZGLED NASPROTOVANJA Provokacija dr. Janeza Grila zbora, vojaške parade ter manifestacij in simpozijev tudi zahvalna maša v ljubljanski stolnici, ki bo v nedeljo, 14. maja. Na osrednji državni prireditvi naj bi sodelovali najvišji predstavniki Cerkve, kar je častni odbor po ostri polemiki podprl. Poleg tega so člani potrdili še predlog o izdaji mrliških listov za zamolčane žrtve vojne. Zavrnili pa so slovesno mašo za pobite domobrance in žrtve vojne na grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu in predlog o vključitvi zgodovinskega simpozija o dogodkih v letu 1945 (za prvi junij ga pripravljajo teološka fakulteta, Žavod svetega Stanislava in Nova slovenska zaveza) v program. Podprli pa so še predlog o posvetu zgodovinarjev v organizaciji Društva slovenskih zgodovinarjev. „Delo", 18. jan. 95 Na častni državni odbor za obeležitev petdesetletice konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom, je priromalo pismo, ki ga je podpisal dr. Janez Gril, duhovnik. Kot predstavnik katoliške cerkve si je dovolil toliko neetičnih provokacij, da je vprašljivo, kaj cerkev na proslavi sploh išče. In res, kaj ima tam iskati slovenska cerkev, ki je bila v času druge svetovne vojne na strani fašizma, ki je s svojo nečastno držo ponečedila cele generacije tistih domoljubnih in poštenih duhovnikov, pokončnih Martinov Čedermacev, ki niso hoteli z nožem in puško nad lastnega brata? To je nagnusen porog in norčevanje iz življenj tisočev, ki so padli pod fašističnimi kroglami, ali pod klavskimi noži črne roke, ki so svoja življenja in življenja svojih bratov, sestra in otrok pustili v koncentracijskih taboriščih, kamor jih je pripeljala domača izdaja. Kaj za vraga hoče cerkev? Rehabilitirati in v svetnike povzdigiti svo- je mesarje, ki so po cerkvah in samostanih, izza orgel po korih in v cerkvenih stolpih skrivali strup nacionalne izdaje? Pa kljub temu je dr. Gril zahteval: — naj prireditev opozori na bratomorno vojno in revolucijo — naj v častni odbor pridejo znani hujskači dr. Tine Velikonja, dr. Jože Bernik in prof. Tine Vivod — žalno mašo za pobite domobrance — zgodovinski simpozij na teološki fakulteti — črno mašo v Cankarjevem domu Taisti dr. Grilj je 28. aprila leta 1989 v časopisu Komunist, številka 17/18, na strani 21 izjavil, „...da so danes daleč od kakršnekoli želje po tem, da bi cerkev ponovno posegala v politiko in ponujala lastne oblike političnega združevanja..." Prijatelj; februar 95 Glasilo Jelinčičeve SNS posredoval Vinko Levstik SVOBODNA SLOVENIJA !S£5£££S£5%!0£!!tt!£££SS£St8!W!ižSfi££S5£0%iJ£i£ftft!S£S^:!:W^$i£A%^3#2ii5j££5£SSž!$J5:%!£S DANILO SLIVNIK (poddirektor Dela) Zmagovalci bežijo iz Saigona I Igr gy Tone Mizerit IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI Odkar je leta 1948 France Štiglic posnel film Na svoji zemlji, zgodovinarji pa v šolskih učbenikih ustvarili podobo o zmagoviti NOB, so velike težave s slovensko politiko in slovenskim zgodovinopisjem: v podzavesti ljudi je nastal mit o nepremagljivi partizanski vojski, ki je spremenila Slovenijo, na oblastni ravni pa se je vzpostavil sistem represije in si podredil NOB, partizane, mit, ljudi in zgodovino. Nekaj naj bo takoj jasno: druga svetovna vojna je bila zmagovita in slovensko sodelovanje v njej ni vprašljivo, toda treba je tudi vedeti, da jo je leta 1945 komunistični režim zelo potreboval za svojo politično promocijo in jo pozneje močno zlorabil. Sedaj, po 50 letih, ko se vse bolj približuje velika obletnica in ko mnogi ne vedo, kako bi praznovali (mnoge prežema že prava tesnoba), smo pred odločitvijo, ali ta mit razbijemo ali pa njegova nasprotja vtisnemo v podzavest še nekaj naslednjih generacij. Za nekatere zanesljivo nobena pot ne bo prava, čeprav bi bila potrebna ravno zdaj velika strpnost. Toda, kakor smo se v zadnjih tednih lotili priprav na proslavljanje velike obletnice, je očitno, da se bodo nasprotja še naprej silovito nadaljevala. Kot da bi se res vsi skupaj radi videli v naslednji vojni in kot da bi držalo, da naj bi bili partizani v „štirih letih vojne ustvarili toliko zgodovine, da je zgodovinopisci nikoli ne bodo mogli preučiti". Prva napaka je bila najbrž že sestava pripravljalnega odbora za počastitev 50-letnice zmage nad fašizmom in nacizmom (kot je njegov uradni naziv), saj so nekateri obrazi prvi hip kazali, kot da se je sestal podmladek kakšnega „protifašističnega odbora" iz najtrše hladne vojne. Pravzaprav je manjkal samo Jože Smole, pa bi bilo kot včasih: fronta, sektaško in nepredvidljivo, tako rekoč naravnost idealno za podpis Dolomitske izjave št. 2. Na sestanku so bili sicer tudi predstavniki desnice in Cerkve, toda po odmevih na nekatere njihove predloge se je videlo, da naj bi bili srečanje /,zgolj motili", poznejši dogodki pa so pokazali, da želi imeti levica pripravo (in tudi samo obletnico) velike proslave trdno v svojih rokah. Tako smo pri bistvu stvari: pet let po nekakšni spravi v Kočevskem Rogu se v slovenski politiki ni prav nič spremenilo, preteklost pa je še zmeraj tista, ki buri levico in desnico. A če je tako, se moramo vprašati (morda je zadnji trenutek), zakaj naj bi sploh bučno praznovali nekaj, kar bi tako le poglobilo stara nasprotja med Slovenci in povzročilo, da bomo jeseni, ko bo vsega konec, še bolj sprti, kot smo sedaj. Toda tedaj bi morali nekoliko bolj premisliti o stvareh predvsem tako imenovani „zmagovalci" druge svetovne vojne, to je tisti, ki so bili po zgodovinskih oznakah na pravi, zavezniški strani. Oni so si namreč (prvič) po vojni izmislili mit o neomadeževani zmagi, ki je pozneje onemogočal vsakršno razpravo o posledicah državljanske vojne v Sloveniji in hkrati tudi o hudih pokolih civilnega prebivalstva, za katere ni bilo nobenih opravičil, in (drugič) sedaj bi zaradi zgodovinskih okoliščin najlaže „odpustili" kolaboracionizem vsem tistim, ki so bili v vojnih letih na agresorski strani. Vse drugo pa je čisto politikantstvo, ki le še bolj zamegljuje stare dogodke in potrjuje, da levice pravzaprav sprava pravzaprav ze zanima, ampak bi rada z razpihovanjem zmage nad fašizmom dosegla pozabo lastne napačne odločitve: ostrega zasuka v komunizem, ki je pred petimi leti povsod po Evropi neslavno propadel in naredil državi po vojni vsaj toliko škode kot medvojni kolaboracionizem desnice (bržčas pa po gospodarski plati še veliko več). Za pravo presojo dogodkov moramo zato precej natančneje pogledati povojne razmere v Sloveniji in posledice uvedbe enopartijskega, komunističnega režima. Stvari so namreč nejasne prav od začetka, povojna ideologija ukazane „politične slepote" pa je pri ljudeh povzročila dodatno (spominsko) amnezijo. Tako jih večina še zmeraj gleda na drugo svetovne vojno v prispodobah kultnih likov iz filmov Ne joči, Peter in Dolina miru, vsi skupaj pa ne vemo niti, koliko je bilo med Slovenci v resnici žrtev druge svetovne vojne in koliko jih je na primer na koncu končalo najbolj krvavo: v kočevskih jamah, kot da bi se denimo bosanska in čečenska drama začeli že pred petdesetimi leti na Dolenjskem. Tudi število mrtvih je namreč pomembno, če naj bi bila že vsa druga merila za ugotavljanje zma-govitosti in krivde ene ali druge strani v vojni na slovenskih tleh ideološka in neuporabna. Pa seveda ni tako, kajti deformacije, ki sta jih povzročila komunizem in partijska diktatura v petinštiridesetih letih, imajo svoj negativni pomen in jih ni mogoče sprati z ugotovitvijo, da so bili komunisti „vsaj v vojni na pravi strani", kar naj bi bilo najbolj bistveno sporočilo letošnjega proslavljanja. Ali drugače: s civilizacijskega stališča ni razlike med fašizmom in komunizmom ne glede na pridobitve druge svetovne vojne, dokaz pa so žrtve obeh terorjev, ki so neverjetno enakovredne: zaradi fašizma in nacizma je v drugi svetovni vojni padlo na nasprotni strani nekaj čez 20 milijonov ljudi, približno enako število (tudi čez 20 milijonov) pa jih je zginilo v stalinističnih koncentracijskih taboriščih po različnih državah Evrope, največ seveda v Sibiriji. Nenavadno podobno pa je število žrtev tudi v Sloveniji, kjer dolgo nihče ni hotel priznati, da je zelo visok krvni davek zahtevala tako imenovana „državljanska vojna", ki je bila čista blaznost in v kateri so partizani nekaj mesecev pobijali domobrance. Toda številke so neizprosne (še zmeraj so žal nepopolne): po nekaterih podatkih naj bi bilo na partizanski strani v štirih letih padlo okrog 14 do 16 tisoč borcev, v kočevskih gozdovih pa naj bi bili „zmagovalci" leta 1945 pobili okrog 12 do 13 tisoč domobrancev. K žrtvam med partizani je treba sicer prišteti še okog 9 tisoč civilistov, ki naj bi jih pobili okupatorski vojaki v najrazličnejših taboriščih, toda ali ta knjigovodski „presežek" sploh kaj zmanjšuje krivdo in odgovornost komunistov za njihovo početje, če ju primerjamo s krivdo in odgovornostjo domobrancev. So manj krivi zato, ker so bili na zmagoviti strani? Posebno, ker se ve, da so partizani kljub temu padli v nekakšnih vojaških spopadih, domobrance pa so pobili po koncu vojne, ko naj bi bil že mir. Poleg tega je večina partizanov padla v spopadih s tujci, domobranci pa so bili žrtev domače vojske. Ni kaj: zadeva je zelo neprijetna in kar samo po sebi se zastavlja vprašanje, kaj naj bi torej letos maja tako glasno proslavljali v Sloveniji. Kaj vse naj bi, recimo, proslavljali partizani? A ne bo vsaj koga nekoliko grizla vest? Ne bodo vsi skupaj vsaj za trenutek pomislili na svojce in potomce tistih, ki so jih neupravičeno (in brez vsakršnega sojenja) pobili v dolenjskih jamah? Najbrž bodo morali iti nekoliko vase, saj je srd žrtev in njihovih svojcev upravičen. Bodo pa seveda z letošnjo obletnico še (Nad. na 6. str.) Počitnice so potekle in naš list se vrača v trenutku, ko se bo s polno paro razmahnila volilna kampanja. Dobra dva meseca in pet tednov manjka do volitev, ki bodo odločile usodo države za nadaljnja štiri leta. In vendar je možno zaznati neko malodušje, kaj sorodno politični apatiji. Pojav ni nov, a kaže se z obnovljeno silo in dobiva bolj določne orise. Primerno je ob tem, da si pojav nekoliko ogledamo. TI SI KRIVA Najprej je treba zapisati, da ima pojav psihološke korenine, čeprav se izraža bistveno na političnem polju. Naroda se je polastilo neke vrste brezupje. Dolga leta, da, dolga desetletja neresnosti civilnih vlad in avtoritarizma vojaških režimov je pustilo globoko sled v duši Argentinca. Povratek demokracije je vzbudil nove upe — znova prazne. Menem je zmagal, ko se je znova povzpel na rame tega upanja. Morda je bila tudi to posledica neke vrste fatalizma, kajti vsak resen človek je moral vedeti, da dejansko ni mogoče, da bi izpolnil najmanjšo svojih volilnih obljub. Odkar je sedanji predsednik nastopil, dežujejo nanj kritike iz vseh socialnih sektorjev razen, delno, iz podjetniških. Velekapital je ostal in se še pomnožil. Isti krogi, katere so nekoč označevali kot „patria fi-nanciera", ko so se bogatili na rovaš ljudstva v finančni igri, ali potem „patria con-tratista", ko so po mili volji sukali pogodbe v državi, so postali v tej novi dobi „patria privatista" in so za bore denarce v povezavi z mednarodnimi kapitali pokupili vse, kar je vlada vzela državi in dala v privatne roke. S tem denarjem in s precej močnimi kapitali, ki so prihiteli na ta nov finančni trg, je vlada zagotovila stabilizacijo. A to je bolj zasluga gospodarskega ministra kot pa predsednika. Le spomnimo se prvih časov in prvih gospodarskih ministrov sedanje vlade. Stabilizacija je predstavljala veliko in težko ceno recezije, brezposelnosti in drugih socialnih krivic. Vladi je priznati pospeševanje tehnološke obnove. Poceni dolar in nenehno razmerje 1:1 s pesom je pomenilo modernizacijo mnogih sektorjev. Seveda se je s tem brezposelnost še povečala in produktivna revolucija", ki jo je obljubljal Menem, se je pojavila v kaj okrnjeni obliki in enostranski smeri. Ostane še veliko vprašanje, kako je mogoče, da se zunanji dolg spričo vsega nabranega denarja s privatizacijami, državnega presežka in oglaševanega varčevanja ni zmanjšal, pač pa se je še neznosno povečal. Ta država (kot večina sorodnih) je hipotekirana za večne čase, vsaj dokler bo na svetu vladal sedanji finančni sistem. Bilanca vladanja šestih let nikakor ni tako pozitivna. Stabilizacija visi na nitkah, socialno stanje je težko, brezposelnost udarja vedno huje, zunanjetrgovska bilanca je negativna in nenehno dosega zgodovinske rekorde. K temu je treba pripisati puhlost in neresnost v najvišjih vladnih krogih in še primere korupcije, katere škandali bi že zdavnaj strmoglavili vlado v vsaki normalni državi. In vendar po šestih letih predsednik mirno gleda bodočnost, ki mu vsaj dandanes obljublja novo dobo štirih let, v katerih bo v imenu in pod oznako nacionalsocialnega peronizma izvajal strogo antisocialne gospodarske programe, ki bi bili v ponos generaciji argentinskih liberalcev. Kdo je temu „kriv"? Enostavno: opozicija, ki je ni. Ni alternative, nihče več ne more v ljudeh vzbuditi tistega upanja, ki bi spremenil smer volilnih glasov. Na teh straneh smo večkrat pisali o „sreči" seda- njega predsednika. Drugi govore pa o „usodi". Dejstvo je, da ni enotnega nastopa, ki bi Menemu zaprl pot do ponovne vladne dobe. JASNE ŠTEVILKE Vse napovedi so seveda veljavne za danes. Dobro vemo tudi, da se jutri lahko besedilo pesmi spremeni. Zaenkrat ankete govore, da Menem prednjači pred radikalom Massaccesijem kar za 15%. Menem dosega 32%, radikal 17%, na tretjem mestu se nahaja Fronta s 13%. Te številke se bodo seveda počasi spreminjale. To nedeljo se bo odločilo, kdo bo predsedniški kandidat Fronte: Chacho Alvarez navidezno prednjači pred mendoškim Bordonom. Prav zadnje dni se je nekajkrat med njima zaiskrila ostra debata. Tam niso rešena ne politična ne ideološka vprašanja, zaradi tega Fronta še nima močnega političnega zaledja. Mehiška kriza, ki še vedno ogroža argentinsko gospodarstvo (borza je v zadnjem mesecu padla za 37%), pa je paradoksalno povečala možnosti Menema. Kot garant stabilizacije in sorazmerja do dolarja bo prejel večino glasov tistih, ki so se ta leta zadolžili, ko se je kredit vrnil v Argentino. Velik del prebivalstva je moderniziral tudi svoj dom, in seveda sedaj odplačuje v obrokih. Če dolar poskoči ali nastane kriza, bodo vsi ti globoko prizadeti. Tako ankete kažejo, da je zadnje čase najbolj padel Massaccesi, ki najbolj kritizira vladni gospodarski program. Srečo, ki jo pripisujejo Menemu, lahko vidimo tudi v dejstvu, da so radikali izbrali najbolj neprimernega kandidata. Massaccesi ima v svoji provinci Rio Negro tako kaotičen položaj, da je moral te dni prositi Menema, naj mu centralna vlada priskoči na pomoč, da lahko plača državnim uslužbencem, ki so proti njemu zanetili pravo civilno vojno. Skušal bo sicer dokazovati, da je vsemu temu kriva centralna vlada. A politična cena njegovega klica na pomoč bo hujša, zlasti zato, ker je ta poteza med radikali samimi povzročila hud odpor. Še drugi zorni kot: Če bi med radikali kot kandidat zmagal Storani, bi s Fronto nastopali bolj skupno in napovedovali povezavo v primeru drugega kroga volitev. Ne Alvarez ne Bordon pa z Massaccesijem nočeta imeti opravka, ker ga smatrata za popolnoma neresnega in menita, da njegova kandidatura še pospešuje Menemov uspeh. V Fronti sami pa stvari tudi niso jasne. Trenutno je to razširjena politična formacija, katere popolno ime je Fronta za solidarno deželo (FREPASO, Frente del Pais Solida-rio). Sestavljajo jo v glavnem štiri politične formacije: levičarska Velika fronta, kateri načeljuje Chacho Alvarez, Bordonova PAIS, socialisti in krščanski demokrati. To nedeljo se odloči na „odprtih volitvah", kdo bo predsedniški kandidat: Alvarez ali Bordon. Tisti, ki izgubi, bo podpredsedniški kandidat. Tak je bil prvotni dogovor, kateremu sedaj Bordon skuša uiti. Vzrok je treba iskati bolj v ideološkem ozadju kot v osebnih razlogih. Borddna so zadnje čase v Fronti kritizirali češ, da je preveč „sredinsko-desničarski". Ti in podobni notranji spori odmevajo v družbi, ki išče vrednih in jasnih predlogov kot alternativo menemizmu, a jih ne najde. Fronta ima dva meseca, da pokaže, če je zmožna rasti in podati zrelostni izpit ali ne. A pravi izpit bo morala prestati po volitvah, zlasti če uspehi ne bodo odgovarjali pričakovanjem. Za zdravje in srečo argentinske demokracije je upati na rastočo zrelost argentinske opozicije, ki je danes ne moremo hvaliti. Zgodilo se je v Sloveniji Na osrednji prireditvi na predvečer slovenskega kulturnega praznika (8. februarja) so podelili Prešernovi nagradi, ki sta ju dobila režiser Matjaž Klopčič za filmski opus in pisatelj Alojz Rebula za literarni opus. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli: pisatelj Mate Dolenc za deli Rum in šah ter Pes z Atlantide; arhitekt Jurij Kobe za stavbo Fakultete za biologijo in stanovanjsko četrt Tabor v Ljubljani; pisatelj Feri Lainšček za literarna dela zadnjih dveh let; igralec Srečko Šik za vloge, odigrane v zadnjih dveh letih, še zlasti za Goldberga v Taborjevi igri Goldbergove variacije; ansambel Trio Lorenz za izvedbo Antologije slovenske glasbe za klavirski trio; režiser Sergej Verč za režijo radijske izvedbe Dantejeve Božanske komedije. Vlada je sprejela 9. februarja spremembo uredbe o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov, s katero je podaljšala rok, v katerem lahko imetniki certifikatov te zamenjajo za delnice v postopkih privatizacije, do 31. decembra 1995. Premier Janez Drnovšek je sklical sestanek vseh treh vladnih strank — Liberalne demokracije Slovenije (LDS), Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in Združene liste socialnih demokratov (ZLDS). Pogovarjali so se o proračunu za 1995 in možnosti oblikovanja skupne koalicijske pogodbe vseh treh partneric v vladi. Slovenski predsednik Milan Kučan je sprejel poverilna pisma prvega veleposlanika Ruske federacije v Sloveniji Alekseja Leonidoviča Nikiforova. V pogovoru sta Kučan in Nikiforov obravnavala sedanje razmere in možnosti razvoja slovensko-ruskih odnosov. Ugotovila sta, da v medsebojnih odnosih ni težav in da so na vseh področjih dobre možnosti za sodelovanje. V Ljubljani sta se sestali delegaciji slovenskega in avstrijskega parlamenta, ki sta na predlog avstrijskih poslancev razpravljali o problematiki Jedrske elektrarne Krško (JEK). V interesu avstrijske javnosti in oblasti je, kot so dejali avstrijski predstavniki, da se JEK čimprej zapre, pri tem pa so pripravljeni tudi pomagati oziroma plačati višjo ceno za hitro zaprtje elektrarne, kot v primeru, če bi se s tem procesom zavlačevalo. Predsednik slovenske vlade je bil na tridnevnem obisku v francoskem Strasbourgu kot predsedujoči dveh plenarnih in sklepnega zasedanja konference Sveta Evrope z naslovom Enakost in demokracija — utopija ali izziv?, ki je potekala od 9. do 11. februarja v palači v Strasbourgu. Slovenski premier se je udeležil slovesnosti ob sprejemu Latvije kot 34. članice v SE, zatem pa se je pod njegovim vodstvom začelo drugo plenarno zasedanje konference o enakosti in sicer o ženski v politiki. Na otvoritveni seji so nastopile podpredsednica švedske vlade Mona Sahlin, predsednica Irske Mary Robinson in predsednica Islandije Vigdis Finnbogadottir. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je sprejel generalnega sekretarja EFTE Kjartana Johannssona. V pogovoru, v katerem sta se osredotočila na evropske perspektive, posebej še na pomen, stanje in prihodnost evropskih integracij, sta sogovornika izmenjala informacije in mnenja o razmerju med EFTO in Evropsko unijo (EU) in o vključevanju Slovenije v obe integraciji. Predsednik Kučan je še posebno poudaril, da vključevanje v obe integraciji ne pomeni alternativo, temveč da za Slovenijo vidi v obeh enako perspektivo kot jo bo imel EFTA v Evropski uniji. Generalni sekretar Johannsson je poudaril, da ne vidi zadržkov za čimprejšnjo sklenitev sporazuma o svobodni trgovini med EFTO in Slovenijo, zlasti še, ker je dobil zelo pozitivne vtise o razvoju Slovenije, ki jih bo prenesel tudi članicam EFTE. Po mesecih pogajanj med SKD in LDS so končno dosegli samo kadrovske spremembe — zamenjali so zunanje ministrstvo ter ministrstvo za ekonomski razvoj. SKD zahtevajo še razna tajništva: za turizem, za srednje šolstvo, v ekonomiji in predsedstvo parlamentarne komisije za mednarodne zadeve (ki bi ga zasedel Peterle), kar pa LDS ni pripravljena dati (razen turizma). Pogajanja o vsebini dogovorov, obveznostih in dolžnostih se nadaljujejo. Veleposlaništvo Republike Slovenije Delo novega zunanjega ministra Slovenski zunani minister Zoran Thaler je med obiskom v Strasbourgu, kjer je podpisal okvirno konvencijo Sveta Evrope o zaščiti narodnih manjšin, opravil tudi vrsto dvostranskih pogovorov. Srečal se je s slovaškim zunanjim ministrom Jerajem Šinkom, nato pa še s predsednikom PS SE Miguelom Angelom Martinezom in predsedujočim v odboru ministrov SE, zunanjim ministrom Cipra Aleksom Mikaleidisom. Thaler se je pogovarjal z romunskim in madžarskim zunanjim ministrom . Bližnje obiske v prestolnicah vseh sosednjih držav je zunanji minister Zoran Thaler na prvi časnikarski konferenci na tej funkciji ocenil kot „zelo pomembne, ker je njihov namen, da spravijo v tek dogovarjanje, ki je začasno zamrlo", vendar od njih novi vodja slovenske diplomacije „ne pričakuje kakšnih izjemnih rezultatov". Zoran Thaler je bil pozneje na uradnem in delovnem obisku v Zagrebu, kjer se je pogovarjal z zunanjim ministrom in podpredsednikom vlade Republike Hrvaške Matejem Graničem, potem se je na Madžarskem srečal z madžarskim kolegom Lazslom Kovacsem. Ministra sta podpisala protokol o nasledstvu Slovenije glede dvostranskih pogodb, ki so bile sklenjene med nekdanjo SFRJ in Madžarsko. Po podpisu protokola sta ministra dala izjavi za javnost. Thaler je poudaril, da je Madžarska za Slovenijo izjemno pomemben sosed, odnose me državama pa je ocenil za odlične, naravnost vzorne. Kovacs je izjavil, da je zelo vesel, ker je bila Madžarska druga na listi držav, ki jih je Thaler obiskal, odnose med državama pa je ocenil kot odlične. Slovenski zunanji minister Zoran Thaler je pogovore z italijansko kolegico Su-sano Agnelli v Rimu, kamor je prišel z namenom, da bi Italiji predstavil slovenska stališča, ocenil kot uravnotežene, celovite in informativne. Tudi tiskovni predstavnik italijanskega zunanjega ministrstva je dejal, da je pogovor potekal v konstruktivnem ozračju, da pa ni bil pogajalskega značaja. Thaler in Agnelli sta se odločila, da bosta za obnovitev dvostranskih pogajanj zadolžila dva visoka uradnika, ali, kot je dejal Thaler, dva pooblaščenca, ki bosta imenovana v prihodnjih dneh. Naloga teh dveh uradnikov bo, da pazljivo proučita vsa sporna vprašanja in najdeta načine, kako bi v pogajanjih dosegli konkreten napredek. Do prvega sestanka pooblaščencev naj bi prišlo v „zelo kratkem času". Vodja slovenske diplomacije je sporočil, da sta se z Agnellijevo pogovarjala o zamisli pogajalskega procesa „na dveh tirih", kar pomeni, da bi pogovori o dvostranskih in večstranskih vprašanjih potekali ločeno. Pred kratkim je veleposlaništvo Republike Slovenije dobilo poslopje, v katerem bo opravljalo svoje delo. V lepem mestnem delu Belgrano je dobilo dvonadstropno, lepo oblikovano in prostorno poslopje, zidano v razgibanem, starejšem slogu v soseščini raznih drugih veleposlaništev. Sedaj je treba stavbo popraviti in predvsem opremiti v prijetnem slovenskem slogu. V poslopju je že pričelo uradovati slovensko konzularno predstavništvo, ki ga vodi vodja misije in odpravnik poslov prof. Majtaž Puc s pomočjo tajnice Teodore Gerzinič. Prihodnji mesec bo veleposlaništvo neuradno proslavilo pričetek delovanja z majhnim sprejemom za nekatere predstavnike slovenskega javnega življenja in razne argentinske prijatelje Slovencev, uradno pa bo odprl ambasado predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek s sprejemom ob svojem načrtovanem obisku v Argentini sredi leta. Naslov veleposlaništva Republike Slovenije: Olazabal 2060 - 1428 Capital Federal (blizu križišča cest Juramento in Cabildo) - tel. 786-6689 faks 781-7740 Urnik konzularnega oddelka: ponedeljek, sreda in petek od 10. do 13. in od 14. do 18. ure. Poslopje slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu, na katerem vihra od 1. februarja slovenska zastava. Foto Marko Vombergar Pripravljalni odbor za 50-letnico sporoča, da je še nekaj prostorov za skupno potovanje v Slovenijo 12. in 14. junija Letalska družba Swissair Odhod iz Buenos Airesa v 3. skupinah. Datumi: 12., 14. in 16. junija 1995 Swissair 145 10.45/6.25 Swissair 6450 13.25/14.45 Povratek po želji v teku 3 mesecev, datum potrjen pred odhodom. Cena izključno za polet na relaciji Buenos Aires/Zurich/Ljubljana/Ziirich/Buenos Aires Cena za člane ZS: U$D 1354 Za nečlane dodatek U$D 26 U$D 1380 Cena vozne karte bo zagotovljena ob plačanju celotnega zneska pred 20/3/95. Zedinjena Slovenija svetuje, da vsak potnik poskrbi za zdravstveno in nezgodno zavarovanje. Potnik ima pravico do odpovedi. V tem primeru veljajo mednarodna pravila letalskih družb (IATA). Ob prijavi prosimo za točne osebne podatke, ime, datum rojstva, številke dokumenta (potnega lista), telefonska številka in znesek U$D 110 za člane, U$D 136 za nečlane. Prijave in dodatne informacije: Za Carapachay, San Martin, Lanus in Mendozo: Jože Šenk, telefon in faks 762-2840 Za Ramos Mejia, San Justo, Moron in Bariloche: Mila Hribar, telefon 651-5354 (od 18. do 20. ure) Za Capital: Emil Cof, pisarna Zedinjene Slovenije, Slovenska hiša. tel. 636-0841 Stalinovo prodiranje proti južno-vzhodni Evropi Veliki trije Churchill, Roosevelt in Stalin Peter Gosztony je leta 1970 po naključju dobil v roke pismeni dogovor Churchilla s Stalinom, katerega sta oktobra meseca 1944 sklenila v Moskvi. Angleški premier je papir spravil, čeprav ga je Stalin svaril, da tako važni zapiski ne smejo priti v javnost! Zato se morajo takoj uničiti! Vendar... Letos bo poteklo petdeset let, kar sta bila poražena nacizem ter fašizem, mnogo dokumentov odkriva delovanje takratnih politikov. Ob branju le-teh vidimo, kako malo smo pomenili mali narodi pri njihovem odločanju in kako hitro so si jih razdelili, brez ozira na njihovo voljo ali željo! Po padcu nemške države leta 1945 je bilo politično vodstvo zaveznikov preveč zaposleno z lastnimi problemi, da bi se resno zanimalo za bodočnost Vzhodne Evrope. Roosevelt in njegovi svetovalci so si poleg tega ustvarili nekakšno idealno sliko o Stalinu, saj so mislili, da se je Rusija zaradi povezave z Zahodom ob uničenju Nemčije spremenila. Toda „očka Stalin" je bil zadosti previden, da svojih načrtov z Vzhodno Evropo ni odkrival. Po konferenci v Teheranu konec novembra 1943, katere so se udeležili Roosevelt, Churchill in Stalin, je Stalin naročil svojim generalom, naj v bližnjih mesecih tako okrepijo sovjetsko armado, da bi v primeru potrebe sovjeti sami lahko uničili Hitlerjevo vojsko. Čeprav je dosegel, da zavezniki niso sprejeli Churchillovega načrta, da bi se leta 1944 izvršila invazija preko Balkana (kremeljski gospodar je namreč v njej videl „širokopotezno protikomunistično akcijo") — ni bil zadovoljen tudi s prestavljeno invazijo preko Normandije. Zato je načrtoval deset ločenih, samostojnih sovjetskih velikih ofenziv, ki naj bi se že leta 1944 borile na nemškem ozemlju. Po teh načrtih naj bi Dunaj padel že za božič leta 1944. V uradni ruski zgodovini so te uspele vojne operacije imenovane „deset Stalinovih udarcev". Stalin je poleg tega potegnil tudi diplomatsko potezo: vse vzhodne ali srednjeevropske države, ki so, četudi delno, sodelovale z Nemčijo — je tajno notranje miniral. Za to so bile mobilizirane vse komunistične skupine, ki so bile ali v ilegali ali pa so bile na „izobraževanju" v Rusiji ter poslane na teren. Že konec leta 1943 je rdeča armada dosegla izredno moč: pod orožjem je bilo čez 9 milijonov žena in mož, od katerih se je 6.5 milijonov borilo na glavni fronti proti Nemčiji. Žahod pa je pomagal s pošiljkami tankov, tovornih in osebnih avtomobilov, z letali ter z nadomestnimi deli. Konec leta 1943 je sovjetska oboroževalna produkcija dosegla že takšno moč, da je rdeča armada lahko dobila svojo šesto tankovsko divizijo z 800 oklopniki. Odlični ruski vojskovodje so v letu 1944 že zavzeli Ukrajino, desni breg Dnjepra, Krim in Odeso. Dosegli so tudi staro mejo Poljske ter zavojevali del Litve in marca 1944 del Madžarske. Prodiranje rdeče armade je povzročilo, da so tako Finska kakor Madžarska, Romunija in Bolgarija hotele skleniti samostojno mirovno pogodbo. Politiki teh dežel pa so se predali iluzorni misli, da London in Washington ne bosta tako kratkovidna, da bi tako važna ozemlja prepustili Stalinu, saj so menili, da je v interesu zahoda, da se boljševizem ne bo ustalil v tem predelu Evrope. Zahod pa je imel preveč lastnih skrbi, poleg tega pa so bili politiki prepričani, da bodo sovjeti le upoštevali naravne želje teh držav. Toda Stalin je že v aprilu leta 1943 dejal jugoslovanskemu partizanskemu generalu Milovanu Djilasu: „Ta vojna ni takšna, kakor so bile vojne v preteklosti. Sedaj velja, da zmagovalec vzpostavi svoj družbeni sistem na vsem ozemlju, katerega zasede!" Seveda pa sovjetska vlada ni javno povedala svojih načrtov! V dobri veri so zahodni zavezniki poslali k Rusom zastopnike nekdanjih „malih nemških zaveznikov", da naj direktno z njimi sklenejo premirje! Poleg tega so takrat tudi objavili, da zavezniki ne bodo prodirali proti Nemčiji čez Balkan. Sovjeti so na ta način imeli proste roke, da so Romuniji, Bolgariji in Madžarski stavili svoje pogoje, katere so te države morale sprejeti. To je: svoje meje so morale odpreti rdeči armadi in ji dopustiti prosto gibanje po svojem ozemlju ter z njimi vred napadati nemško vojsko. Seveda je Stalin „svečano obljubil", da bo spoštoval družbeni red, ki je takrat obstajal v teh deželah. Varšavski upor (avgusta-septembra 1944) pa je razkrinkal Stalinove laži. V ruskem interesu je bilo, da poljski desničarski uporniki izkrvavijo v boju proti nemškemu okupatorju. Mladi romunski kralj Mihael je s sovjeti sklenil pogodbo ter jim odprl meje svoje države. Nemške čete, ki so bile v Romuniji, so bile uničene v nekaj tednih. Nato so sovjeti razorožili čez 150.000 romunskih vojakov in jih internirali v ZSSR. Romuniji je sledila Bolgarija, kjer so levičarji-komunisti, katere je vodila Moskva, izvedli državni udar. 9. septembra 1944 so v Sofiji oklicali „demokratično vlado ljudske fronte" in proglasili rdeče čete za »osvoboditelje". Ko so nato zahodne sile poslale do njih svojega zastopnika, ga je nova vlada izgnala iz Bolgarije. Ker je v tistem času tudi Turčija prekinila odnose z Nemčijo in ji napovedala vojno, se je Stalin ustrašil, da bi kot zavezniki Zahoda turške čete le izvedle Churchillovo balkansko invazijo. Zato je zapovedal sovjetskemu maršalu Tolbuhinu, naj hitro zasede bolgarske meje in s tem prepreči morebitno turško invazijo. Bolgarske vojake, ki se niso hoteli podrediti novi vladi, so poslali v Rusijo v internacijo. Ko so sovjeti zasedali Madžarsko, Slovaško, Avstrijo in Češko, so morali z njimi sodelovati tudi romunski vojaki. V teh akcijah je bilo čez 160.000 mrtvih ali ranjenih. Leta 1944 so sovjeti že dosegli jugoslovansko mejo ter takoj vzpostavili stike s Titovimi partizani. Skupno so 20. oktobra zasedli Beograd. Sovjetski maršal Malinovski je prodiral proti Madžarski po Panonski nižini, kjer so pa Nemci naredili močno protiofenzivo. V zgodovino je prešla tri tedne trajajoča bitka oklopnikov pri Debčinu. Po zmagi je Malinovski nadaljeval svoj pohod proti Budimpešti. Da bi prepredi nadaljnje prelivanje krvi, je takratni madžarski predsednik Horthy po nasvetu zaveznikov tajno poslal v Moskvo svojo delegacijo, ki je s sovjeti sklenila 11. oktobra 1944 premirje, sovjetska vojska bi tako dobila prosto pot do Avstrije. Nemška tajna policija pa je odkrila Horthijev načrt in ga prisilila, da je odstopil. Vojna se je nadaljevala. Čeprav so bili člani delegacije, ki je podpisala premirje v Moskvi, v stalnih stikih z Angleži in so po nemškem odkritju padli pri Rusih v nemilost, jim Churchill ni nič pomagal. Angleže je zanimala predvsem tkzv. »interesna sfera". Oktobra meseca leta 1944 je Churchill predložil Stalinu načrt za določitev mej interesnih sfer na Balkanu in Donavskem prostoru. Predlagal mu je, da bi Angleži imeli v Grčiji 90% vpliva, v Jugoslaviji in Madžarski naj bi obe velesili imeli enako razmerje, medtem ko naj bi v Bolgariji bilo 75% v prid sovjetom. Romunijo pa jim je Churchill »podaril", saj so si Angleži v tej državi zagotovili le 10% vpliva. Stalin je bil s tem predlogom zadovoljen. Ko pa je Hortyev poizkus v Budimpešti propadel, je sovjetski zunanji minister zahteval, da oni dobijo na Madžarskem 75% vpliva. Ne da bi trenil z očmi, mu je britanski zunanji minister Eden ugodil. Tudi Grčija je postala predmet razgovorov. V boju proti okupatorju so grški komunisti sodelovali z grškimi nacionalnimi silami. Novembra 1944 pa so komunisti prevzeli oblast z namenom, da bi dobili vodstvo v Atenah. Zaupali so na »bratsko pomoč" Rusov, posebno še, ko je morala bolgarska ljudska fronta na povelje Moskve zapustiti Tracijo in Makedonijo. Sedaj pa je Stalin držal besedo, katero je dal Angležem — da bo namreč Grčija prišla pod angleški vpliv. Grška komunistična partija tega dejstva ni hotela sprejeti. Izstopila je iz koalicijske vlade ter pričela odprto borbo proti nacionalni vojski, katero so Angleži močno podpirali, Stalin pa se vzdržal vsakega posega. Takrat se je zanimnal predvsem za Madžarsko. Tri mesece je trajalo napadanje Budimpešte, kjer so Nemci pokazali nenavadno trdoživost. Stalina je nemška odpornost razjarila. Predvsem ker je slutil, da so Nemci dobili namig iz Londona, da sovjetom na noben način ne smejo prepustiti Dunaja in pol Donavskega prostora. Več kot 350.000 rdečearmijcev je postalo nezmožnih boja, predno je zavihrala rdeča zastava nad Budimpešto (13. februarja 1945). Rdeča armada je nato prešla v ofenzivo in Malinovski je 13. aprila zasedel Dunaj. Na konferenci v Jalti se o Balkanu in o Donavskem prostoru ni več govorilo. Na programu je bila bodočnost Poljske ter povojna ureditev Nemčije. Dežele južno-vzhodne Evrope so bile predane Stalinu kot vojni plen. Pod varstvom rdeče armade so se iz Moskve vrnili izšolani rdeči voditelji v svoje dežele. Z izredno taktiko jim je uspelo, da so v njih uvedli »ljudske demokracije". Tudi na Slovenijo je padel mrak enoumja, ki je trajal pol stoletja. Po dokumentih iz Švicarske vzhodnoevropske biblioteke v Bernu priredila Pavlina Dobovškova II l-L /•*» 3gq8q[}09 ARH. JURE VOMBERGAR Nova telefonska številka: 443-7385 Slovenski srednješolski tečaj "Ravn. Marko Bajuk" sporoča, da bodo v soboto, 4. marca, ob 9. uri sprejemni izpiti za 1. letnik. Vsebina izpita: narek - branje - recitacija - pogovor v slovenščini. V soboto, 11. marca: ob 14. uri seja profesorjev ob 15. uri popravni izpiti ob 17. uri vpisovanje ob 18. uri začetni razgovor s starši ob 19. uri začetna sv. maša Pogoj za vpis v 1. letnik: predložitev spričevala o končani slovenski osnovni šoli in potrdilo o vpisu v argentinsko srednjo šolo. Pogoj za vpis v ostale letnike: predložitev spričevala prejšnjega letnika in počitniška naloga: Kaj so mi povedali moji domači o odhodu iz Slovenije pred 50. leti (vsaj 2 lista). Dijaki II. in III. letnika pa morajo predložiti tudi potrdilo o vpisu v argentinsko srednjo šolo. Opozarjamo starše in dijake, da se dijak, ki na dan vpisovanja ne bo izpolnil vseh navedenih pogojev za vpis, ne bo mogel vpisati v tečaj. Vpisnina: $ 10, drugi otrok plača $ 5, tretji pa je vpisnine oproščen. Tombola na Pristavi Rep. de Eslovenia 1851 - Castelar 5. marca ob 16. uri nad 400 praktičnih dobitkov, med njimi: 1. Televizija 20" oz. "Videograbador" - 2. Hladilnik 15" 3. Avtomatični pralni stroj Za hladno pijačo, lepo vreme, itd. poskrbljeno! VABI ODBOR! Sreča je v SLOGI doma! Potovanje v Slovenijo je zadel drug član, ne vi! A ne obupajte! Vsake tri mesece bomo žrebali med upravičenci ENOTEDENSKO BIVANJE ZA DVE OSEBI v Hanželičevem domu: San Esteban - Cordoba Prvo žrebanje bo v torek, 4. aprila 1995 Pogoji so: Naložba $ 200 v navadni hranilni vlogi - Karta Sloga Za konec leta 1995 pa bomo žrebali DVE LETALSKI VOZOVNICI BUE-LJU-BUE med tistimi člani, ki se bodo pridružili novi uslugi SLOGE: KARTA SLOGA — MULTIRED Sloga da več! - V Slogi je moč! J^JI PO SLOVENSKO TEČAJ SLOVENŠČINE ZA ŠPANSKO GOVOREČE OTROKE Pouk vsako soboto od 9.30 do 12.30 v Slovenski hiši. Začetek: 18. marca TV V Iscem prodajalko za butik Oglasiti se na Hipolito Yrigoyen 2684, San Justo, od 9—11.30 in 1030—20. Lepo sobo v Ljubljani oddam v najem za krajši čas Vili Vetrih tel. 658-0154 Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA Telefono: (54-1) 636-0841 Telefax: (54-1) 636-2421 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj Corrco Argentino Sue. 7 FRANQUEO PAGADO Concesion N° 5775 TARIFA REDUCIDA Concesion N° 3824 Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N° 85.462 Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 55; pri pošiljanju po pošti pa S 60; obmejne države Argentine 90 USA dol.; ostale države v obeh Amerikah 100 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 75 USA dol. za vse države. Čeke na ime „Eslovenia Libre" D Stavljenje in oblikovanje: MALIVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215 TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. Estados Unidos 425 - Tel./Fax: 362-7215 (1101) Buenos Aires REŠITEV VELIKE KRIŽANKE Vodoravno: 1. Okno. 5. Solo. 9. Obala. 14. Dne. 17. Bled. 18. Ovsen. 19. Kipar. 20. Orel. 21. Reka. 22. Pieta. 23. Ozira. 24. Doba. 25. Ono. 26. Sotla. 27. Eros. 28. Bombon. 30. Kočevje. 32. Leden. 34. Vime. 35. Tank. 36. Edin. 37. Odjavita. 41. Motijo. 44. Ocet. 45. Igram. 46. Zet. 47. Olika. 48. IV. 49. Stre. 50. Ljubo. 52. Čita. 53. Omet. 54. Dlan. 55. Ujamem. 56. Eva. 57. Ivan. 58. Slike. 59. Pet. 60. Nanizam. 62. Stena. 63. Ponatis. 67. Mol. 68. Zmota. 69. Vera. 70. Ara. 71. Tvorba. 74. Lepo. 75. Goni. 76. Kmet. 77. Reber. 78. Žale. 80. Da. 81. Hrana. 82. Ute. 83. Agata. 85. Nema. 87. Oviran. 88. Poražen. 90. Kolo. 91. Svat. 92. Mene. 93. Kotel. 94. Telečji. 98. Pripne. 101. Srna. 102. Imena. 104. Rom. 105. Riga. 106. Romaj. 108. Otočje. 109. Rese. 110. Obok. 111. Aleja. 112. Sedem. 113. Ovit. 114. Dar. 115. Letak. 116. Evam. 117. Čopi. Navpično: 1. Obrok. 2. Kleno. 3. Nekoč. 4. Oda. 5. Svitek. 6. Osel. 7. Letalec. 8. Ona. 9. Okoren. 10. Bizon. 11. Apis. 12. Lar. 13. Arabija. 14. Drob. 15. Nebo. 16. Elan. 18. Opojno. 20. Odmev. 26. Svaja. 27. Edit. 29. Omamljena. 3. Etika. 33. Eden. 34. Vdre. 37. Ogrne. 38. Izum. 39. Tebe. 40. Atom. 41. Močen. 42. Oliva. 43. Titan. 44. Oven. 45. Itaka. 48. Imam. 49. Slina. 51. Jata. 53. Ovala. 54. Dleto. 55. Upori. 57. Izobražen. 58. Stope. 61. Ikre. 62. Smela, 63. Pena. 64. Tamar. 65. Irena. 66. Satan. 68. Zlato. 69. Voda. 71. Trup. 72. Veto. 73. Ober. 76. Krite. 78. Žane. 79. Tele. 81 Hvala. 84. General. 85. Nota. 86. Molitev. 87. Ovenem. 89. Ampak. 90. Konjak. 91. Stečem. 93. Kraja. 95. Črevo. 96. Josip. 97. Imeti. 98. Prod. 99. Riba. 100. Igor. 101. Snet. 103. Moda. 107. Ole. 108. Ose. 109. Roč.