JOS. TUREN: Kranjska gora. d Jesenic dalje se žoži Savska dolina v taiki meri, da imajo Sava, cesta in železnica komaj prostora, da lahko tečejo druga poleg druge neovirano naprej. Le tu in tam stoji pod goro samotna kmetija, in nekaj njivic se širi skromno pod smrekovimi gozdovi. Le časih se razmakne dolina nekoliko, in tedaj nas po* zdravi tiha zagorska vas. A vasi so le redke. Prva vas je Mojstrana in Dovje ob vhodu v dolino Vrata, ki jo zapira v ozadju Triglav s svojimi snežnimi tova* riši. Vlak sopiha dalje ob širokem produ, ki se sredi njega peni Sava. Na levi in desni se prične gorovje zopet stiskati in se razmakne šele pri samotni, a vendar prijazni vasici Rovte. Tu je že precej polja, ki je jako skrbno in varčno abdelano. Na levi tam se dviguje strmo navkre* ber divji, a krasni jarek Martuljek, znan po svojem visokem slapu. Nad Martuljkom pa se vzpenjajo visoke, skalnate gore, ki jih pokriva leto in dan beli sneg. Strme so tiste gore in nepristopne in gledajo veli* častno na bežeči vlak. Najlepši izmed gor pa je ostri, navpični Špik (2472 m). Tam je služil Kekec pri stari Pehti, kakor ste morda čitali v lanskem »Zvončku«. Zato pa vam mora biti znan Špik in krasni Mar* tuljek s svojim slapom. Vlak sopiha dalje kraj zelenega, smrekovega gozda in se ustavi čez nekaj minut. V Kranjski gori smo, ki je zadnja postaja v Jugosla? viji na severu Slovenije proti Italiji. Ka desno se dvigajo zelene Kara* vanke s svajimi širnimi senožetmi; na levi pa gledajo nate strme, raz* drte gore s svojimi ostrimi, s snegom pokritimi glavaini. Polja je še precej. Njiva za njivo je skrbno obdelana in obrodi zato jeseni bo* gato. Kranjska gora šteje okrog 130 hiš. Prebivalci so sami kmetje, ki se rede večinoma s poljedeljstvom in le malo z živinorejo. A v prejšs njih časih je cvetela tu živinoreja, ki pa je v današnjem času popol* noma propadla. Veliko zasluži vas tudi od tujcev, ki prihajajo sem* kaj na letovišče. Priroda je tu tako krasna in veličastna, da Kranjska gora po pravici zasluži ime »jugoslovenska Švica«. Na levi strani vasi teče divji potok Pišenca med kamenitim pro= dom, ki jo dobro vidimo na sliki. Ob znožju Karavank pa šumlja med jelševjem Sava v ozki strugi kot pohleven potoček in se združi onkraj vasi z divjo Pišenco. Mi pa gremo skozi vas in dalje ob belem produ. 109 Vedno bolj se čudimo orjaškim snežnikom, ki strme nedaleč od nas v jasno nebo, in ker nismo vajeni takega prizora, nas je skoro strah. Z nebotičnih višav gledajo na nas razrite, previseče skale, iti sicer na levi in desni, in vsak hip pričakujemo, da se zrušijo na nas. A mi smo junaki in gremo kar naprej. Ustavimo se šele tam gori, kjer se sveti malo jezerce, obdano krog in krog od belega proda. Tu imamo pred očmi vse strme gore. Ravno pred nami stoji velikanski Prisanek (2547 m); glavo ima nekoliko povešeno, kot bi spal. Dobro ga vidimo na sliki. Kdor bi hotel kaj več vedeti o tej gori, naj čita devetnajsti »Zvončkov« letnik, pa bo videl, kako je tamkaj in kako je tam Kekec pasel divje koze. Na levi se drži Prisanka stolpičasti Razor (2601 m), čigar vrh vidimo od daleč kakor ost sulice. Od Razora dalje pa je vrh pri vrhu, ki jih pa ne vidimo na sliki. Tam se dviga pogorje divje in strašne Škrlatice (2738 m), ki je za Triglavom najvišja gora v Sloveniji. Kranjska gora. Zdaj se pa obrnemo na desno. Severna Prisankova stena pada globoko in strmo, kot bi jo bil kdo prerezal. Tam je prelaz, ki ga imenujemo Vršič (1861 m) in ki je preko njega speljana lepa cesta, držeča v sosedno Trento, kjer izvira bistra Soča. Na Vršiču stojita dve planineki koči — Erjavčeva, ki je naša last, in »Dom na Vršiču«, ki 110 so ga nam ukradli zdaj Lahi. Na desno se vzpenja s snegom pokrita tfora Mojstrovka (2332 m), ki jo vidite na sliki jako megleno. Od JVlojstrovke drži gorski greben dalje do silnih vrhov Jalovca (2643 m) in Mangarta (2678 m). Pod Mojstrovko se pričenja divja, a vendar krasna soteska Mala Pišenca, na obeh straneh obdana od gladkih, sivih skal. Po soteski dere in bobni gorski potok Mala Pišenca. Tam je polno slapov in tolmumov, in ta soteska prekaša na več mestih svetovnoznani Vintgar pri Bledu. Sredi te soteske je moral pretrpeti Kekec marsikaj hudega. Če bodete pridni, pa vam pove »Zvonček« .drugo leto kaj več o Kekcu in njegovih nezgodah v Mali Pišenci. Dvajset minut od Kranjske gore proti severu stoji prijazna vasica Podkoren. Od tam se vzpenja po Karavainkah cesta na znani Korenski prelaz, ki drži v naš izgubljeni Korotan. Onkraj vasice se zbira v malem jezercu naša Sava, ki izvira nedaleč tam v Planici in priteče pod peskom semkaj v jezerce. Še nekaj minut hodimo, ker bi radi videli še Mangart. Pridemo do vasi Rateče in res vidimo Mangart. A takrat zareže nad nami ofooroženi tujci — Lahi. Prišli smo do .državne meje in ne smemo več naprej. Žalostni se obrnemo ter grema nazaj proti Kranjski gori. Oziramo se na zelene Karavanke nad sabo in hudo nam je v srcu. Saj vemo, da sede tam na vrhovih Nemci in pazijo, da se nihče izmed nas ne pri* krade v naš Korotan. Na desni — tik nad nami — sede na vrhovih naših Julijskih planin brezvestni in podli Lahi ter se nam reže v do« lino. Zakaj italijanska meja drži ravno po vrhovih naših gora — našega Mangarta, Jalovca, Prisanka in Razora — in Lahi na Julijskih ¦gorah ter Nemci na Karavankah nam hočejo pokazati, da smo mi na tistih vrhovih tujci, a ne gospodarji. Zato pa čepita Lah in Nemec na tistih vrhovih, da bi mi ne mogli priti v naše ugrabljeno kraljestvo —• na Primorsko in v Korotan. Kakor dva zmaja sedita tam gori in nam kažeta v dolino svoje strupene zobe in krvave šape ter mislita, jazni, ampak samo ljubezen do doma, do drage planinske zemljice. Oj, pride dan, ko se dvignejo naši junaki... In vidva, prešerna zmaja, ;.se bodeta strmoglavila v prepad, ki zija tako globoko pod vama! 111