Trinajst pesmi Tone Pavček SONETI I ZA BESEDO Kot sadež kutine, ki so za vonj ga dali med perilo, sem vase shranil staro bol za upanje na milost, da ptičje noge poteko čez opustele senožeti in da v izropan bogkov kot se kakšen dober duh naseli. Zdaj pričujoče v meni biva, obhajam se in mučim z njim, ko se kot žalostna svetinja zasveti strdek od krvi, hoteč iz smrti in iz bede poteči v živo moč besede. 722 Tone Pavček II Molčanja naša grde zarastline, lišaj na ustih, v grlu, vsepovsod od prve izjecljane jalovine do že privajene izdaje rok, do kimanja in brezizrazne sline za zidom zob in večanja poškodb. Nem jezik tipa kraste bolečine in živo tkivo govora tam spod, a se mu molk samo in sam odziva kakor pretrgan in neploden krik. Gluhota kakor kazen v prsih biva in zdi se večnost njen najmanjši hip. Tako ves čas svoj hudi molk molčimo tuleč v nebo, naj gre ta kelih mimo. III Neizgovorjene besede apnijo grlo kruto in trdo. Steber molka se dviga strmo v mrko nebesno zrklo kot roke vpijoče: O bog, če je mogoče, očisti grlo, z molkom zasuto, umrlo. A na nobeni strani se ne odpro nikakršna usta. Goličava se z molkom hrani. Goličava. Mrka in pusta. Obljudi jo le molk en sam. Poslednji molk. Na hudi dan. IV Z mnogimi govorim besede daljav ali bližine, ki jih komajda slišim in ne razumem -šum neobvezen, ki pride in mine, a ne preraste v govor ne v zvoke strune. Z mnogimi govorim, kot da se menim tako o vremenu in hkrati poslušam, kako se neko drugo narečje peni od mnogoglasja; to je tedaj, ko duša govori s tabo v jeziku tišine. Tedaj slišim in čutim, kako name legajo tvoje gole besede, polne miline zvezd in prsti, kako me, težke ko kamen, pritiskajo k tlom, h koreninju stvari, kjer se govor spočenja in molk prhni. V Ljubim svoje tišine in v njih mala rojstva besed: kot od neke nezemske bližine je lep ta robati svet. Na nezaceljene kraste prihaja s prvim zlogom smehljaj. Svetloba nenapisane pesmi raste in taja se muke temni sijaj. Tako zmeraj znova veliča tišina svetlobo neba in človek se seli iz hrupa niča tja, kjer je zares doma, kjer mir je bolj večnost kakor tišina, bolj milost kot bolečina. 723 Trinajst pesmi VI Ni več besede v nas. Gluhota kriči ko kazen: iz mita smo sestopili v čas do onemoglosti prazen. Topa sivina. Le tu pa tam vzgib vetra kakor spomin na vznesenost. Nismo in ne bomo prišli na hrib: prehitela nas je vseenost. Tako vse enolično gre v svoje nehoteno zakotje, v čas, ki se nekega lepega dne skotali v izginotje. In nikogar ne bo, ki bi postavil kamen in križ in rekel: Amen. VPRAŠANJE Pravijo - samo beseda ostane. Potem ko si vse drugo vrgel v vodo, potem ko je vse drugo odneslo, ko se je vse drugo razsulo, potem ko si gol na obrežju klical za vsem izgubljenim in izgubil še glas -ti je ostala beseda? IZ SLOVENSKIH I PESMI B. stihu Ni malih smrti, vsaka smrt je velika. In med njimi je ena, nam dodeljena, ta naša nora slovenska smrt. 724 Tone Pavček Nad zibko sloni, po zrelosti grabi, spodjeda dom. In kakor srce-zvon v izvotljenih prsih k uničenju vabi. Kot da z gore v goro čez naročje dolin neka temna pošast vseuničujoča strast bere svoj črni brevir, opravlja svoj zli zločin. Molimo k travam zelenim, ovešenim z roso kakor z življenjem za naše razbičane ude, za naše uvele duše, da drugače umro, da ne uniči jih zlo -ta naša nora slovenska smrt. II Moja dežela je dežela veselih ljudi. Smejemo se celo plešoč nad prepadi. Za jutri nam kdovekaj ni. Bo že kako, po stari navadi rekamo in rinemo dalje. Gospod nam je to žemljico dal in sami smo jo na pol izgubili. Bogaboječneži, naivneži mili bili smo ne enkrat izdani in cesto imenovani: drhal. Po krivici. Saj smo skromni in pridni. In majhni kot naša dežela in naša strast. Sami sebe ljubeči, nemalo previdni 725 Trinajst pesmi 726 Tone Pavček ostajamo živi in ubogljivi za svojo malo oblast. Majhna je naša dežela. Ena najmanjših. Od vseh strani zagrajena z gorami ali z vodami in z vsemi nami. Dežela veselih ljudi. Nevesele prihodnosti. III Vidim: še zmeraj raste drevo pod nepriljudnimi okni časa. Tisočkrat bičano, tisočkrat zlomljeno, v koreninju zasekano -še zmeraj raste drevo, čudežno, zemeljsko — živa upornost Krasa. Vem: sekali so ga vztrajno, sekali so ga kruto prišleki s severa, prišleki z juga, z zahoda in z vzhoda, a še zmeraj raste drevo, čudežno, zemeljsko z vejami do visokega svoda. Slutim: z njega slej ali prej sami nažagamo vej, sami ga kar tako s samomorilsko strastjo bomo hoteli podreti, sami mu skopljemo grob. Bo še rastlo drevo, naše uporno drevo sredi prihodnjih stoletij? 727 Trinajst pesmi I In rekli so mu vsi po vrsti: Pojdi od nas. Naš dom ni tvoja hiša, naša miza ni za tvoj boglonaj, naša streha ni za bliskanje dvomov, tvoja pot gre drugod kakor naša, v drugačen jutri in drug čas. Ni se vprašal, če je resnica izgovorjeno, ni preverjal, kaj mu je naloženo in ni tožil po izgubljenih stoletjih vandrovcev in vagabundov vseh časov: greš po poti, stokrat prekleti, greš po poti, tisočkrat sveti. Šla je v celeč, navkreber in bila je posuta z drobnimi zrni vere in z gostim mrakom samote. Šla je mimo samotnih dreves v vse večje golote, a bila je edina, po kateri je moral iti in priti k sebi. Pot je vodila na goličavo. Neke ptice so bežale v daljavo, proč od popotnika, ki je šel dalje in vedno bolj čutil, kako se noge udirajo v pesek in kako daleč so že glasovi tistih, ki so mu rekli: Pojdi od nas. Čas pa je stal navpično nad njim, nepremično kakor stražar s kopjem v nezmotljivi desnici in terjal odgovor za vsako stvar. II Spominu J. U. Kaj te črne žene gredo čez strnišče naravnost meni naproti? IZ PESMI O GOLICAVI 728 Tone Pavček Kaj te temne vestalke neso skrito, meni namenjeno v roki? Križ neso na hudi dan, mrzel za v mrzlo dlan. Kaj te črne žene počno hudega z mano? Kdo so, čemu me poljubljajo in jočejo neprestano? Ta poljub je slovo od vseh muk za odhod v nebo. In potem razpade v temo življenja živo besedišče. Črne žene še bolj črne gredo same nazaj čez strnišče. III Preden misliš oditi iz doma svojega jutra ali iz hiše večera, preden zagrneš okna, zakleneš vrata in zaloputneš polkna, preden si rečeš - sem se ne vrnem nikoli več! - stopi na vrt. Glej, kako polno diha cvetje, kako sapa hlasta po vonjavah, kako ptica kliče k bogu življenja. Za koga, če ne zate, je to razkošje zelenega, je ta sila nepotešenega, je ta možnost še nerojenega, so ta nepresihajoča hotenja in z njimi ta neuničljivi dvom?! Stopi. Tudi to je tvoj dom. 729 Trinajst pesmi Stopi na razmočeno zemljo, da vtisneš svojo edino sled vanjo - saj ne ostane, kot nič ne ostane - a vendar stopi. Naj se prilepi zemlja, mastna in blatna, nate, da bo korak ob slovesu težji in bolj počasen, da ne dosežeš prehitro tistih dokončnih obrežij časa, ki ni več tvoj.