-----    184   -----
Kralj Matjaž.
Po narodni pravljici zložil M. T.
V  železji stoka kraljic, obdaja ga zidovje, Al vedno kakor nekdaj še misli na domovje,
Se zmerom bolj ga peče in širi se plamen, Ki ga poprej gojil je v osrčji noč in den.
Pod žarnim, svetlim solncem nikdar ni imel pokoja, Si vedno s čela brisal je gorke srage znoja; Vodila ga je Vila skoz ves slovenski rod Kazaje, kak zatira sovražnik ga povsod.
Je videl, kako brate tišče krvavi žulji, Je videl, kak gostijo med njimi se kregulji, Je videl, kako pesa in hira narodnost, Kak se pravica jemlje, kak zgublja se prostost.
To vsekalo v osrčji krvave mu je rane, Pa vendar brate budit s pogumom gre zaspane, Od moža k možu speha, k zavednosti budi, Prostost, domovje, pravo ljubiti je uči.
Ko blisek glas budeči junake vse prešine, In misel misel dviga: sovražnik naj pogine! Vse grabi za orožje, za rojem stopa roj, Vse gre za staro pravdo, za dom, svobodo v boj.
Vse giblje se in ziblje, po holmcih žge gromade,
Ruši trdnjave trde, zažiga stare grade;
In šum in hrum se čuje, zvenči orožja lom, Kar diha, lazi, hodi, vse bije se za dom.
In kralj Matjaž pred njimi na Čilem vrancu jaha
V  oklepi in čeladi, v desnici z mečem maha,
Se bije, tolče, brani kot ljuti oroslan,
Al zadnjič vendar vpeša s sovražniki obdan.
Nit klanje ne pomaga, a nit krvi potoci, Matjaž stoji premagan v sovražnikovi roci, V verige ga oklene nasprotnikov druhai, In hrum njegov vojaški je vtihnil odsihmal.
In tamkaj zdajci biva med pustimi zidovi,
Na rokah ino nogah so trdi mu. okovi;
Al bolj kot nekdaj peče ga zdaj Slovenov stok, Še bolj kot nekdaj grize ga zdaj Slovenov vrok.
Ne ve, kdaj noČ napoči, kdaj zlatna zarja sine, Ne seže glasno petje do njega tje v zidine. Odkar prebiva tukaj brez vsacega sledu, Nobeno zemsko bitje ne drami ga miru.
------    185    -----
Nadzemska krasna Vila dol k njemu le zahaja,
Dele tolažbe rajske osrčje mu napaja;
Mu pravi o Slovenih, mladencih, deklicah, In večkrat glase svoje zavije v pesem rah:
„Potrpi kraljic slavni,             Že drami se in vstaja, Naj zarje sine kras,                Mladenčev zbira roj,
Da narod zopet davni             S pogumom je napaja, Pretekli skliče čas.                  Pripravlja je na boj.
Res slabo zdaj mu ide,         In sini razkropljeni
Sovražnik je povsod,             Vže zbirajo se v krog,
Al zlato vreme pride              Da znebijo miljeni,
In it' mu bo od tod.             Predragi dom nadlog."
Tim kratek čas mu dela pesmico prepevaje,
Dele tolažbe rajske, osrčje ogrevaje; —
In on iz srni se dvigniv zavrne jej na glas:
„Vse to — predraga sestra! — prinesti mora čas".