Kosilo delavcev vzgoji, izoltraževanju n znanosti Slovenije, subljana, januarja 1984 -«. 1. - letnik XXXV IV 78905 Med drugim preberite • KAKŠNA BO NAŠA UNIVERZA PRIHODNOSTI?, Str. 2 • DRUŽBENO-MORALNA VZGOJA — DA ALI NE?, str. 3 • OD ZAHODNONEMŠKEGA MODELA K LASTNI METODIKI, str. 4 • PRI SVETOVANJU MARSIKAJ SAMO UGIBAMO, str. 7 • NOVOSTI NA POTI V PRAKSO, str. 8 • RAZMIŠLJAMO — SPRAŠUJEMO, str. 9 • PREVEČ SNOVI, PREMALO USTREZNIH UČITELJEV, str. 9 Tarnanje ali pogumna javna beseda? Zdajšnje razmere zahtevajo bolj dejavno vlogo prosvetnih delavcev Zaostrene gospodarske razmere čedalje bolj zožujejo gmotne možnosti vzgoje in izobraževanja in znižujejo življenjsko raven prosvetnih delavcev. O tem se pogosteje pogovarjajo prosvetni delavci sami med -seboj; večkrat pride na dan njihova zaskrbljena beseda tudi v delegatskih skupščinah. Nekatere vrste prosvetnih delavcev so posebej ogrožene: to so upokojenci, delavci v vzgojno-varstve-nih organizacijah, ponekod tudi osnovnošolski učitelji. Čeprav prosvetni delavci razumejo resnične vzroke sedanje gospodarske krize in so se pripravljeni prilagoditi skromnejšim možnostim, se ne morejo odreči načelom, da morajo biti bremena stabilizacije enakomerno porazdeljena med vse delavce v združenem delu in da pripada delavcem po ustavi in zakonu o združenem delu za približno enako delo približno enako plačilo. Kako se lotevajo teh vprašanj na pragu novega leta prosvetni delavci pri nas in v drugih republikah, kje iščejo rešitve, katere zahteve najbolj poudarjajo? Na ta vprašanja smo iskali odgovor v sorodnih glasilih nekaterih drugih republik; o tem je bilo pri nas tudi že nekaj posvetov, nekaj pa je še predvidenih in bomo o njih sproti poročali. Kot pišejo Školske novine, so znašali na Hrvaškem povprečni mesečni osebni dohodki v I. polletju 1983 v vzgojno-varstvenih organizacijah okoli 14.500 din, v osnovnih šolah okoli 16.000 din, v srednjih šolah pa v povprečju ne dosti več. Po uradni oceni bi morala v tem času imeti štiričlanska delavska družina mesečno vsaj 24.574 din, da bi lahko za silo shajala. Pri iskanju izhoda iz začaranega kroga, v katerem se je znašla vzgojno-izobraževalna dejavnost (vsi ji priznavajo visok družbeni pomen, nihče pa ne najde manjkajočega denarja), se naslanjajo predvsem na občinske dejavnike. Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju se zavzema za bolj dejavno vlogo občinskih skupščin, ki morajo na svojem območju usklajevati rast osebnih dohodkov. V mnogih občinah so se v letu 1983 osebni dohodki prosvetnih delavcev ob skupnih prizadevanjih tudi bistveno izboljšali; le v nekaterih občinah se strokovne službe občinskih skupščin in izobraževalnih skup- nosti še kar naprej samo izgovarjajo druga na drugo. Nič boljše ni z osebnimi dohodki prosvetnih delavcev v Bosni in Hercegovini. Povprečni mesečni osebni dohodki v prvem polletju 1983 so znašali v osnovnih šolah 13.410 din, v srednjih šolah 16.663 din, na visokih šolah pa ne dosti več. Pri iskanju rešitev so se usmerili najprej k odkrivanju skritih notranjih rezerv, ki naj bi bile v šolski mreži in prevelikem številu programov usmerjenega izobraževanja, v krčenju števila »neprosvetnih« delavcev, ki se jih je v zadnjem obdobju nabralo v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževal-nih organizacijah ter v samoupravnih interesnih skupnostih precej več, kot bi bilo treba. Tudi v Srbiji ugotavljajo, kot piše Prosvetni pregled, da je med prosvetnimi delavci vedno več takih, katerih osebni dohodki so blizu meje socialne ogroženosti. Obljube, ki so jih dali lani prosvetnim delavcem, da se jim bodo osebni dohodki povečali celo do 20 odstotkov, tako. da bodo občine oprostilešole nekaterih dajatev (za raziskovanje, za osnovno in usmerjeno izobraževanje ipd.), se niso uresničile. Vasilije Četkovič Vaško: Iz zbirke Hortikultura Končni izkupiček teh olajšav je prinesel prosvetnim delavcem le nekaj borih odstotkov dodatka. Tudi od notranjih rezerv, na katere se odgovorni zdaj sklicujejo, si ne obetajo dosti več. Ne mislimo, da naša družba ne skrbi za vzgojo in izobraževanje, pravijo tamkajšnji prosvetni delavci, vendar kljub temu ne vidimo pričakovanih uspehov; zamalo se nam zdi, da se moramo kar naprej bojevati za ustrezno mesto vzgoje in izobraževanja v družbi ter za pravilno vrednotenje vzgojno-izobraževalnega dela. Kaj je boljše: zahteva ali pasiven odpor? Sedanje razmere postavljajo na dnevni red tudi vprašanje, kako naj se prosvetni delavci odzivajo na zmanjšane možnosti in prikrajšanja - ali naj molčijo, tarnajo sami med seboj, ali pa naj začno organizirano, pogumno in samoupravno iskati rešitve. Predsednik Republiške konference SZDL Bosne in Hercegovine Rade Galeb ugotavlja, da vodijo nizki osebni dohodki prosvetne delavce v pasiven odpor, njihova delovna zavzetost slabi. Ugledni hrvaški sindikalni delavec Stipe Tonkovič v novoletnem pogovoru z uredniki Školskih novin očita prosvetnim delavcem, da so pretihi in premalo pogumni. Namesto da samo tarnajo, kako drugi o vsem odločajo mimo njih, naj se raje, bolj pogumno oglašajo k besedi, ko se pripravljajo in sprejemajo odločitve. Prosvetni delavci ne smejo dovoliti, da bi jih imel kdorkoli za drugorazredne samoupravljavce. Učitelj, ki vzgaja mlade samoupravljavce, mora biti tudi sam odkrit in pogumen! Nemara je taka usmeritev naj-prikladnejša za zdajšnje razmere. Dokaj odkrito so se o perečih gmotnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja pogovarjali tudi pri nas - na zadnjih skupščinskih sejah nekaterih posebnih izobraževalnih skupnostih in Izobraževalne skupnosti Slovenije. V okviru sindikata so se o teh vprašanjih že pogovarjali v nekaterih občinah, drugje to še načrtujejo. Na te posvete vabijo predstavnike vseh tistih organov, ki so soodgovorni za stanje v vzgoji in izobraževanju in lahko kaj storijo za zboljšanje razmer. So pa tudi primeri, ko najraje razpravljajo sami zase in tarnajo v zaprtem krogu, da vsi njihovi predlogi in kritike nič ne zaležejo. Drugačnih posledic taki zaprti monologi tudi ne morejo imeti. Dolg seznam odprtih vprašani Občinski odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Maribor Tezno sodi med tiste, ki so za javno, odkrito in pogumno razpravo o vseh odprtih vprašanjih, tudi o vlogi in položaju učitelja v naši družbi. K pogovoru za okroglo mizo, ki so ga imeli 10. decembra 1983, se je zbralo kar 121 prosvetnih delavcev, sodelovali pa so tudi predstavniki ustreznih občinskih in mestnih organov ter strokovnih služb. Razprava je segla v živo in odkrila več odprtih vprašanj, katerih rešitev odlagamo že leta. Da bi uresničili svobodno menjavo dela v vzgoji in izobraževanju in zagotovili ustrezno vrednotenje programov, bi morali izdelati uporabno metodologijo, ki bi upoštevala tudi kakovost vzgojno-izobraževalnega dela. S samoupravnimi sporazumi bi morali povezati v skupno odgovornost izvajalce in uporabnike izobraževanja, pa tudi strokovne službe, namenjene vzgoji in izobraževanju. Uresničiti je treba načelo -za približno enako delo-približno enako plačilo. V ta namen bo potrebna ponovna razprava o deležu narodnega dohodka, ki ga namenjamo vzgoji in izobraževanju. Načrtno bo treba spremljati gibanje osebnih dohodkov delavcev v vzgojno-varstvenih in v vzgojno-izobraževalnih organizacijah v občinah, mestu in republiki, dopolniti panožne sporazume in samoupravne akte, zagotoviti solidarnostno prelivanje sredstev in še kaj. Da bi bili bolj uspešni pri kakovostnem razvijanju samoupravnih odnosov v vzgoji in izobraževanju, moramo poiskati boljše načine sodelovanja vseh prosvetnih delavcev pri urejanju skupnih vprašanj te dejavnosti. Tudi v sindikatu bi bilo treba najti prikladnejše oblike medsebojnega povezovanja prosvetnih delavcev tako na občinski kot na mestni ravni. Marsikaj bo treba storiti za nadaljnji razvoj pedagoške službe, za izboljšanje strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev, za izboljšanje položaja domov, za učence in študente itd. Odločili so se, da bodo v prihodnje še organizirali podobne razprave in jih namenili poglobljeni obravnavi posameznih vprašanj. Občinski odbor sindikata prosvetnih delavcev pa je prevzel nalogo, da seznani s predlogi in sklepi vse, ki lahko pomagajo pri njihovem uresničevanju. V svojih sklepih so med drugim zapisali, da se morajo v prihodnje prosvetni delavci hisf neposredno pogovarjati s thaEnra, ki ustvarjajo politiko nadaljnjega razvoja te dejavnosti. Lahko bi rekli bolj smelo: napičil je čas, ko bi se ne smeli več te-čiti na tiste, ki ustvarjajo politiko in odločitve, ter na tiste, Id naj vse to ubogljivo uresničujejo. Delavci v vzgoji in izobraževanju niso in ne smejo biti, kot je rekel Stipe Tonkovič, drugorazredni ;samoupravljavci! JOŽE VALENTINČIČ dogodki novosti š Vzgoja za razumevanje med narodi Zbornik, namenjen učiteljem družbeno-moralne vzgoje Marksistični center pri Univerzi v Mariboru je pred kratkim izdal zbornik Družbeno-moralna vzgoja v osnovni šoli — vzgoja mladine za razumevanje med narodi. V njem so zbrani prispevki četrtega posveta o družbeno-moralni vzgoji, ki je bil v Mariboru pred poldrugim letom in je obravnaval vzgojo za sožitje in razumevanje med narodi. Tako kot posvet je tudi zbornik namenjen predvsem učiteljem družbeno-moralne vzgoje v osnovni šoli in mentorjem klubov OZN, vendar utegne njegova vsebina zanimati tudi širši krog pedagoških delavcev. Uvodna prispevka o vzgoji za razumevanje med narodi, ki sta jih napisala Marija Vilfan in Bogdan Osolnik, obravnavata to vzgojo kot bistveno sestavino etične, idejne in humanistične vzgoje mladih, ki lahko pomembno prispeva k demokratizaciji mednarodnih odnosov in podružbljanju naše zunanje politike. Glavnina prispevkov nato obravnava cilje in možnosti ter različne vsebinske, pedagoške in metodične vidike vzgoje za razumevanje med narodi. O stanju, problemih in načrtovanju te dejavnosti obširno poroča Milan Divjak, ki je zbornik tudi uredil. O teoretičnih izhodiščih interna-cionalistične vzgoje piše Marija Švajncer, o motiviranju učencev Ivanka Kikelj; bogate izkušnje pri vzgoji za razumevanje med narodi v osnovni šoli in v klubih OZN opisuje Stanislava Borov-šak. Veliko je še drugih prispevkov, ki obravnavajo splošna ali sorodna vprašanja družbeno-moralne vzgoje (npr. vrednostno usmerjenost mladih, domoljubno vzgojo itd.). Na koncu so povzeti sklepi posvetovanja. Udeleženci so se zavzeli predvsem za boljše vrednotenje domoljubne in internacionali-stične vzgoje v šoli in za to naj bi dali večji poudarek vzgoji za mednarodno razumevanje pri vseh predmetih, zlasti pa pri družbeno-moralni vzgoji, za načrtnejše usposabljanje učiteljev in mentorjev, ki jim moramo pomagati z gradivi in pripomočki, pa tudi za širitev mreže klubov OZN na šolah. Zbornik naročimo na naslov: Marksistični center pri Univerzi v Mariboru, Maribor, Krekova 2. Jubilejna priznanja Rdečega križa Slovenije Ob 30-letnici prostovoljnega in brezplačnega krvodajalstva na Slovenskem V letu, ki se je pravkar poslovilo, so v naši republiki delovno proslavili visok jubilej najbolj humane in solidarnostne dejavnosti — prostovoljnega in brezplačnega krvodajalstva. V teh tridesetih letih, še posebno pa v zadnjih 15 letih sejeta dejavnost zelo hitro razvijala. V počastitev jubileja in hkrati v zahvalo vsem uredništvom množičnih občil, ki so pripomogla k razvoju te plemenite dejavnosti, je predsedstvo skupščine Rdečega križa Slovenije podelilo 6. januarja 1984 jubilejna priznanja. Med drugimi je prejelo priznanje za sodelovanje pri razvoju krvoda- « jalstva na Slovenskem tudi uredništvo Prosvetnega delavca. Na slovesnosti je spregovorila predsednica skupščine Rdečega križa Slovenije Ivica Žnidaršič, ki je med drugim poudarila: »Kljub zdajšnjim težkim gospodarskim razmeram ni upadlo število krvodajalcev na Slovenskem, nasprotno, po zaslugi sistematičnega dela smo v letu 1983 zabeležili 111.000 krvodajalcev. Še posebno razveseljivo je, da je med njimi kar 30.000 mladih.« Ugotovljeno je, da so to najboljši došežki v jugoslovanskem in tudi v svetovnem merilu. Na spremu, ki je sledil podelitvi priznanj, so nas člani predsedstva skupščine RK Slovenije ,seznamii s širšo problematiko krvodajalstva in opozorili na nekatera vprašanja, ki bi jim bilo treba v prihodnje nameniti več pozornosti. Če strnemo njihove misli: Še nadalje bo treba razvijati krvodajalstvo in širiti vrste krvodajalcev. Prizadevati si bomo morali za večjo predelavo krvi v terapevtske namene in hkrati izboljšati tehnološko opremo bolnišnic. Še nadalje bo treba negovati posebne oblike solidarnostnih krvodajalskih akcij ob državnih praznikih, ki imajo velik simbolični pomen. Da bi bilo obveščevanje še boljše, bi bilo treba nameniti več prostora v množičnih občilih za pogovore s krvodajalci, zdravniki in bolniki. In ne nazadnje: poudariti je treba izredno prizadevno in večinoma prostovoljno delo 30.000 aktivistov RK na Slovenskem, ki so v sodelovanju s sindikatom in SZDL pripomogli k velikim uspehom prostovoljnega krvodajalstva. V pogovoru smo izvedeli, da je v Trbovljah vsak drugi rudar krvodajalec in da so mladi maturantje v Kranju, prišli po maturi z nageljnom v gumbnici, da bi darovali svojo kri za sočloveka. Ta dejanja dokazujejo, da je v naših ljudeh kljub težavnim časom še zmeraj veliko človekoljubja in čuta za solidarnost. TEA DOMINKO Kakšna bo naša univerza v prihodnosti ?t V pripravi je nova programska podoba visokega izobraževanja Diplomante srednjih šol, ki se bodo leta 1985-86 vpisali na višje in visoke šole, bodo že čakali novi programi usmerjenega izobraževanja. Tako zahteva Zakon o usmerjenem izobraževanju, tako je tudi začrtana priprava nove programske podobe visokega šolstva. Oblikovati smo jo začeli pred dvema letoma s pripravo programskih zasnov posameznih usmeritev, kasneje 3a so visoke šole pospešeno pripravljale nova programska jedra in osnutke novih programov. Na sestanku s predsedniki strokovnih svetov posebnih izobraževalnih skupnosti, ki sta ga ga sklicala Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje in Izobraževalna skupnost Slovenije ob koncu lanskega novembra, so med drugim sklenili, naj bi vse visokošolske temeljne in delovne organizacije predložile osnutke novih programov strokovnim svetom svojih posebnih izobraževalnih skupnosti do 31. 1. 1984. Ta sklep naj bi veljal tako za programe za pridobitev višje in visoke izobrazbe kot tudi za programe podiplomskega študija. O o. ntkih programov naj bi razpravljali :udi sveti visokošolskih organizacij, torej tudi učitelji, študenti in uporabniki. Na ta, način bi bili novi programi lahko sprejeti do julija 1984. Kljub načrtom pa osnutki programov ne bodo pripravljeni do roka. Tako so menili predstavniki visokošolskih organizacij, ki sodijo v posebne izobraževalne skupnosti za kulturo, za pedagoško in družboslovno usmeritev, na sestanku dne 11. 1. 1984, na katerem naj bi se s predsedniki strokovnih svetov teh skupnosti dogovorili o pripravi programov. Ne zatika se le pri sestavi osnutkov novih programov — te bi visokošolski učitelji že pripravili, pa čeprav med zimskimi počitnicami. Vendar je treba o osnutkih novih programov razpravljati vsaj v svetih visokošolskih organizacij, nato pa uskladiti programe med šolami in obema univerzama. Predstavniki višjih in visokih šol pa so se uprli zahtevi, naj bi hkrati s programi za prido- bitev visokošolske izobrazbe pripravili tudi programe podiplomskega izobraževanja in izpopolnjevanja, češ da bi tak način programiranja podiplomskega študija vodil univerzo v programsko okostenelost, namesto da bi se prožno odzivala sprotnim razvojnim potrebam in zahtevam združenega dela, zlasti še pri specializacijah in strokovnem izpopolnjevanju. Nekateri predstavniki visokega šolstva se upirajo tudi togi razlagi in neprožnemu izvajanju smernic za pripravo programov. Taka usmeritev bi utegnila osiromašiti raznovrstnost visokošolskega študija, ki se po naravi stvari razlikuje med naravoslovno in družboslovno usmeritvijo ter med temi usmeritvami in umetniškimi akademijami. Visokošolske učitelje skrbi tudi to, da bi zaradi uvedbe novih skupnih predmetov preveč utesnili in prizadeli stroko ter tako znižali raven visokošolskega študija. Vprašujejo se, ali je prav, da mora univerza dopolnjevati to. kar bi morala dati učencem Ze sodobna srednja šola. te Pri pedagoškem izobraževa-y0 n ju so odprta še druga vprašanja« ® Doslej je prevladalo stališče, naT|’ bi bil visokošolski študij za po-« ^ trebe višjih razredov osnovne^' šole in srednjega izobraževanja^ dvopredmeten. Družboslovci spe tem soglašajo, nikakor pa ne na-« 1 ravoslovci, češ, da'v štirih letih ni L1 mogoče obvladati na ravni seda- «^ nje A diplome na primer hkrati n' matematike in fizike. V najbolj-p šem primeru bi študenti lahko obvladali en predmet na ravni A,«r drugega pa na ravni B diplome. Jt1 Nemara tudi pri teh odločitvah ne jg smemo vsiljevati enega samega modela. V imenu sistemske Qa enotnosti se nam utegne sicer v 1 vtihotapiti v visokošolsko izo- L? braževanje uniformnost, ki bi, " bila v nasprotju z vizijo sodobne ^ univerze, kaj šele univerze pri-« hodnosti. Ta vizija ni več megle- jJ na, saj so jo tako pri nas kot v 1 svetu mnogi že dokaj jasno začr- 3. V. V teoriji lažje kot v praksi Skrb za naše otroke na tujem Najtrdnejša vez z domom je vzgoje in izobraževanja in jim materin jezik — tega se zave- tako omogočiti, da se bodo po damo vsi, tako tisti naši zdomci, vrnitvi v domovino čim lažje ki že več let vztrajajo na tujem vključili v naše šole ali v delovno zaradi boljšega zaslužka, kot tudi razmerje, tisti, ki v domovini skrbijo, da ne Teoretično še nekako .gre, v V tej številki časopisa so objavljeni tudi eksponati z razstave Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Likovnem razstavišču Rihard Jakopič v Ljubljani. Že nekaj rednih društevnih razstav je bilo prirejenih na dano temo, kar pripomore k večji enotnosti ob velikem številu razstavljavcev različnih rodov in nazorov; predvsem pa pomeni zanimiv vpogled na odnose do nekaterih tem. Med njimi je vedno aktualna letos izbrana tema — ČLOVEŠKA FIGURA. V želji po večji kakovosti je strokovna komisija razstavo žirirala. Odbrala je 69 avtorjev, ki so zastopani z dvemi ali s tremi deli. Starostni razpon med njimi znaša 55 let, vendar prevladujejo mladi. — Razstavo spremlja katalog z reprodukcijami del vseh sodelujočih in z uvodom Ivana Sedeja, ki je razstavo tudi zasnoval. — Odprta je v decembru in januarju. bi starši in njihovi otroci povsem prevzeli jezika tujega okolja. Konec decembra so na seji Koordinacijskega odbora za vprašanja, vzgoje in izobraževanja naših državljanov na začasnem delu in bivanju v tujini razpravljali o programu dejavnosti na področju vzgoje in izobraževanja naših državljanov v tujini za leto 1984. Zadnje dni v letu so bila tudi srečanja vzgojiteljev in učiteljev slovenskega dopolnilnega pouka in posveti, ki so temeljna vprašanja in težave s tega področja še bolj osvetlili. Na njih so ugotavljali, da potekajo vzgojno-izobraževalne- dejavnosti naših državljanov in njihovih otrok zadnji dve leti v slabših razmerah v večini zahodnoevropskih držav (celo Švedska ne daje več denarja v ta namen). To pomeni, da mora celotno breme prevzeti naša družba. In vendar moramo zagotoviti zdomcem z zakonom in z družbenim dogovorom opredeljeno varstvo njihovih interesov na področju praksi pa so težave: diplomante pedagoških šol niti najmanj ne pripravimo na morebitno delo v tujini, ki ima posebne zahteve in poteka v drugačnih razmerah. In vendar bi prav mladi učitelji laže prenašali tudi telesno naporno delo na tujem — četudi je res, da praksa učitelja prekali in mu izostri čut za samoiniciativno ukrepanje. In naprej: če se mladi ljudje npr. po končani tuji srednji šoli vrnejo v domovino, spet nastanejo težave. Podjetja utemeljujejo, da so tamkajšnje šole drugačne — vendar gre predvsem za to, da se še za našo mladino težko najde delo, če je npr. usposobljena za poklice take vrste, za katere je že zdaj preveč delavcev. Torej ne gre za krivico dd mladih, ki se vračajo v domovino. temveč na sploh za težave pri zaposlovanju. Na seji so razpravljali tudi o predšolski vzgoji otrok v tujini. Ker še zdaleč ni mogoče zajeti vseh otrok v organizirano var- stvo, je treba predvsem vplivati na starše, jim dopovedati, da niso osamljeni pri skrbi za slovenski jezik, da se lahko vedno obračajo tako na najbližjo pedagoško delavsko kot tudi na pristojne ustanove v domovini. Rade jim bodo pomagale. (V informativnih središčih in listu Naš delavec dobe zdomci naslove teh ustanov.) Za razširitev osnovnošolskega pouka ni denarja. V ZR Nemčiji, bodo na novo ustanovili le posamezne oddelke, lh vendarle ne odpravljamo. Tak predmet pa je zdaj še bolj ii P.otreben, kot je bil nekoč, saj se v ZlUjenje vse bolj zapleta, pred 0 mladi rod prihajajo nove in bolj - HaP*etene na'°ge- Naša družba I ozivija številne težave, ki jih £ anko premagujemo in prema-lj Sarrio lej če bomo vsi za to pri-Ptavljeni. Toda ne zadoščata le , tehnično znanje in splošno poz-t navanje družbenih vprašanj — ; Potrebna je tudi etična kultura, j Potreba je vzgojenost. Da bi bili , Medčloveški odnosi boljši, je po-trebna moralna vzgoja. In prav , P^‘ družbeno-moralni vzgoji po-, skušamo mladim približati te-^oljna načela in vrednote naše fatiioupravne socialistične druž-, be' razvijati kritičen odnos do . stvarnosti in jih usposabljati za , astvarjalno življenje. Mladim že-Urno približati spoznanja o spol- 1 nosti, družini, zakonu in Ijubez-ni’ jim razvijati čut in potrebo po ouakopravnih in humanih odno- med spoloma. Uvajamo jih v Zlv!jenje razredne skupnosti. Mladinske organizacije in drugih °rganizacij, krožkov in jih tako UsPosabljamo za samoupravlja- nje. Mladi si oblikujejo marksistični pogled na svet, pravilen odnos do religij in različnih miselnih tokov, spoznavajo pa tudi odnose med našimi narodi in narodnostmi ter si razvijajo ljubezen in spoštovanje do naših kulturnih izročil, oblikujejo si čut solidarnosti, pozitiven odnos do neuvrščenosti, do Združenih narodov in razvoja socializma v svetu, do naprednih teženj sodobnega človeštva. V ta namen je dr. Jože Potrč priporočal in zahteval, naj vsi učni predmeti prispevajo k moralni vzgoji, v višjih razredih pa moramo pri posebnem predmetu globlje razčleniti nekatera etična in moralna vprašanja, ki naj omogočijo sintezo, posplošitev. S tem namenom so se prizadevanja za višjo kakovost družbene in moralne vzgoje v osnovni šoli nadaljevala. Tako smo dobili nov učni načrt in predmet se je preimenoval v družbeno-moralno vzgojo. Večjo skrb smo namenjali izobraževanju učiteljev, saj brez njih ne moremo uresničiti nalog in ciljev te vzgoje. Pri Pedagoški akademiji v Mariboru je začela leta 1975 delovati katedra za izobraževanje učiteljev druž-beno-moralne vzgoje. Ugotoviti moramo, da so bili nekateri proti taki katedri, ker so bili tudi proti predmetu, za katerega bi izobraževali učitelje. Izkušnje pa kažejo, da se pripravljajo na tej katedri razgledani učitelji, ki lahko globlje, bolj smiselno, dialektično, psihološko in pedagoško bolj utemeljeno obravnavajo z mladimi naša družbena in etična vprašanja. Raziskovalni, strokovni in pedagoški uspehi, ki jih je katedra dosegla zadnjih osem let, dokazujejo, da veliko prispeva k teoriji in praksi naše moralne, družbene in idejne vzgoje. Ko smo se pred leti lotili priprave novih učnih načrtov za osnovno šolo in med njimi smo oblikovali tudi nove učne načrte za družbeno-moralno vzgojo, so se zopet pojavila vprašanja o položaju tega predmeta v osnovni šoli. Pojavili so se namreč predlogi, da bi predmet skrčili ali da bi ga celo odpravili. Tako kot pred leti so taki predlogi spet prišli s tistih področij, kjer temu predmetu ne namenjajo posebne pozornosti, saj se jim zdi odveč neprijetna obremenitev za ravnatelje in učitelje, verjetno pa tak predmet — podobno kot predmet samoupravljanje s temelji marksizma — še marsikomu ni po volji. Visokošolsko izobraževanje učiteljev tudi v Italiji \ vseh evropskih deželah so Pre^i ali prehajajo na visokošol-150 izobraževanje učiteljev in ^gojiteljev. K temu vodi naprest pedagogike, psihologije, sociologije in drugih znanosti, čedalje bolj zahtevno pa je tudi Vzgojno delo v vrtcih in šolah, plasti še delo z učenci iz težjih domačih razmer. Na pobudo pedagogov in sindikalnih organiza-c*! je zato minister za prosveto v Rimu sestavil delovno skupino, ki bo pripravila osnutek zakona o Visokošolskem izobraževanju učiteljev in vzgojiteljic. Delovna skupina je pri pripravi zakona 'zela za zgled države, kot so npr. fancija. Velika Britanija, Belila in Zhodna Nemčija, ki so že Uvedle vsaj dveletno visokošolsko izobraževanje učiteljev in Vzgojiteljev. , Kako naj bi potekalo to izo-taževanje v Italiji? Po predlogu elovne skupine naj bi poskusno yedli visokošolsko izobraževa-uje v letih 1984—1994 s tem, da 1 bilo visokošolsko izobraževa-aJs v tem desetletju še fakulta-lvoo. Šolam in vrtcem naj bi vi ohJ'6 š°*e Ponu! pripravljeni novi kompleti ~ daktičnih gradiv. Nova in posl dobljena so bila učila za materri1 i tiko. . Modernizacija pouka se nadaljuje S prizadevanji za preobrazbo pouka matematike se v zadnjem desetletju lahko meri le maloka-tera akcija za posodabljanje pouka v osnovni šoli. Možnosti za pouk so se izboljšale. V letih 1971 do 1981 se je za moderni- IVANA MULEC Iz starih listov MUKA IN TRPLJENJE Neka tvor niča za papir dobavlja tedensko 384 000 pol papirja; koliko papirja lahko izdela v 4, 5, 8, 9, 12, 17, 20, 39, 40'/2, 46 K, 49*h tednih?, V starih računicah je mrgolelo takih nalog. Gornja še davno ni najbolj brezmiselna. In to je bilo hudo! Bili so učitelji, ki so cvetoče, po življenju hrepeneče otroke desetiji in enajstih let dan za dnevom mučili s takimi kulturnimi odpadki ter jim neusmiljeno zagrenjali šolsko življenje. Bili so šolski predstojniki, ki si pri tem niso nič belili glave, ki so bdi celo prepričani, da je to »popolnoma v redu« in ki zaradi tega sploh niso mogli razumeti, kaj bi se dalo njihovemu »korektnemu« pouku še oporekati. In bili so nad vse modri šolski revizorji, ki so onkraj mladine in življenja, Avgijev hlev računskega pouka vedno iznova polnili z vedno skrbneje izbrano slamnato navlako, namesto, da bi ga očistili. Bilo pa je tudi na tisoče po življenju hrepenečih, cvetočih otrok, ki so morali prenašati najbolj dolgočasne, puste in zoprne računske ure in ki se niso smeli niti ganiti, to je bilo — najhuje! Popotnik. Pedagoški list, 1933/4, str. 312 UČITELJEVO VEDENJE V ŠOLI IN V JA VNEM ŽIVENJU Star pregovor pravi: »Kakor v gozd vpiješ, tako ti odmeva«; to velja v popolni meri pri otrocih. Kakor bode učitelj z učenci ravnal, tako bodo oni ž njim delali. Da pa oba pravo pot zadeneta, Ob spremljanju in evalvaci smo ugotovili pomemben napi* dek v znanju učencev, čeprav doseženim še nismo zadovolji Pridobili smo izkušnje, da ! pouk matematike dober, če skif za ravnovesje med razvijanje* matematičnega mišljenja in pl dobivanjem računskih spretno! in pri tem ne zanemarja in f precenjuje ne enega, ne druge# Rezultati spremljanja nas opf zarjajo, kje bo še potrebno izp< polnjevati ter metodično in d daktično posodabljanje poul matematike. Ocenili smo tul ustreznost predmetnika in ui nega načrta in ga prenovili. 7J četi smo' postopno prenavlja* učbenike in druge didaktiči* pripomočke. Za uspešen nadal* nji razvoj pouka matematike osnovni šoli bo potrebno sodek vanje vseh strokovnih in drugi dejavnikov in še bolj poglot Ijeno preučevalno in raziskc valno delo. Kot se je pokazalo dvanajstih letih modernizacij* pa k uspehu največ priporno! požrtvovalno delo učitelje osnovne šole. Tudi v prihodni* bo njihovo ustvarjalno sodeK vanje nepogrešljivo. mora prvi kot stareji, pametnif kot njih voditelj, kot orni kanec t zato postavno nameščen, preskrbeti, da ne zgreši prave pot' zaradi tega mora vsak učitelj n d! prej samega sebe spoznavati. y Vsak za-se lahko opazuje, kat slabosti in hibe ima. Nekati' prav veselo izpolnuje svoje dol! nosti, toda na posamezne učt ure se posebej pripravljati, mu l odveč, a zato je njegov pouk dol gočasen; v šoli pri govorenji f nekako v besedah lovi in učeni kmalu to spoznajo, postajajo nt pazljivi, in uspeh njegovega delo vanjo je polovičarski; drugi V5 svoje osobne skrbi in težje soboj' šolo prinese, se jih nikakor more otresti, in akoravno bi dN gače dobro poučevat, ga to tak moti, da je raztresen, učenci sej’ kmalu naveličajo, in učinek j* malenkosten; tretji je nagle jel1 svoje reči prav izvršuje, a če ta 0' uni učenec ni pazen ali ne utrli precej ga jeza zgrabi in o troho! nalaga težke kazni, ter jim s td oplaši, zmeša in namesto lehkeft dobrega smotra — žanje le ned mnost. Zraven dostavljamo i one učitelje, kateri neradi izpd njujejo svoj poklic, ter samo d radi svojega vsakdanjega kruh1 kot tlačani delajo in se v šoli dolgočasijo. Da tedaj učitelj svoje napak more spoznavati, naj svoj poti/ primerja z onim kacega svoje® dobrega tovariša, maj se imenovanih in drugih hib ne le ogiblji temveč naj jih iskuša bolj 1 sprotne izpremeniti. Tako dosel/ da se jih za vselej obvaruje. Nj1' gov pouk dobiva marsikate! dobre lastnosti, je mikaven, nji' govo mišljenje ostane v šok učenci ga radi poslušajo in -'* pazljivi. Učiteljstki tovariš 1. maj 1881 str. 129—130 v' li 'i‘ o' I b! i sl sl i r< i I« it El If ll: D i: if )(• j 1 K li ;» ai 0 1; t 1 t f f > skrb za nadarjene učence v osnovni šoli in usmerjenem izobraževanju Načela, pričakovanja in resničnost V razpravah o usmerjenem izobraževanju je bila večkrat izražena skfb za nadarjene učence, češ da jim enotnejše srednje izobraževanje ne omogoča ustreznega razvoja. Pogoj za uspešen razvoj učencev je s»niostojno učenje ter individualiziran in gibljivo diferenciran pouk. V tem prispevku razčlenjujemo naše normativne akte in prakso v 0snovni in srednji šoli, saj mora vzgojno-izobraževalni proces na obeh stopnjah izpolnjevati navedeni pogoj. Eden glavnih ciljev reforme stednjega izobraževanja je bil odprava dualizma. Iz raziskav Skupnosti za zaposlovanje in Centra za razvoj univerze povzemamo glavne Ugotovitve o uresničevanju tega cilja. Na koncu smo na podlagi teoretičnih rešitev in ob upoštevanju naših razmer pripravili predloge za Uspešnejše razvijanje vseh učencev, posebno nadarjenih. Naša pedagoška in psihološka heratura dokazuje, da smo v Sloveniji v zadnjih desetih letih ''cčkrat namenili pozornost na-Ujttjenim učencem, tokrat pa jih obravnavamo v spremenjenih razmerah. Spremenili smo sistem Srednjega izobraževanja in učne Uačrte za osnovno šolo, napre-Opvala je didaktična teorija indi-V|dualiZacije in gibljive diferen-Clacije, v psihologiji pa se težišče Preučevanja nadarjenosti prekaša od visoke splošne intelektualne sposobnosti na ustvarjalne procese. Ugotovljeno je, da človeku še tako visok dosežek na estu inteligentnosti ne zagotav-,Ja> da bo ustvaril nekaj novega ln pomembnega. Za ustvarjalnega znanstvenika je nujno, da lnra razviti dve vrsti procesov: Znati se mora prepustiti podza-Vestnemu toku idej, ki ga po *’ ®8plni poti« privede tako do odkritja kot do rešitve problema, rešitev pa mora tudi preveriti in zumsko utemeljiti. V pedago-1 teoriji in praksi bi morali ta U°va dognanja bolj upoštevati, '-a zdaj imamo malo vpogleda v razvijanje ustvarjalnosti pri P°uku, kaže pa, da razvijamo .Predvsem intelektualne procese, *e to pretežno na verbalnem področju. Razvijanje ustvarjal-uosti je vzgojna naloga, ki je me-odično malo obdelana na področju intelektualne vzgoje, bolj Pa na področju estetske, posebno likovne vzgoje. Oblike in->viduaiizacjje in diferenciacije, _ J*h navajamo, lahko pripomo-reJ° k razvijanju ustvarjalnosti ~ vendar ob drugačnih metodah P°uka, kot pa prevladujejo v nas>h šolah zdaj. Pravni predpisi in praksa v osnovni šoli Zakon o osnovni šoli zahteva za nadarjene učence individuali-zirane postopke in naloge pri rednem pouku. V enotni vzgojno-izobraževalni standard spada Po ena interesna dejavnost, ki jo ucenec izbira sam, del obveznega Programa pa je tudi dodatni Pouk (za učence od 5. do 8. razreda). Zakon določa za dopolnilni in dodatni pouk do 2 uri na teden na oddelek od 5. do 8. razreda, za 'nteresne dejavnosti 1,5 ure od 5. do 8. razreda in 1 uro od i. do 4. razreda. Velike šole lahko kom-■mrajo oddelke, učenci dobijo v njm nrp. 2 uri na teden za do-a ni Pouk matematike. Dejav-■ost omejuje poleg vezanosti cviia ur na oddelek tudi omeji-8V tedenskih ur obveznega Pouka za učence (npr. za 5. ra-zted 30,5 ure). Uveljavljanje razširjenega ali dogovorjenega programa osnovne šole odpira še bogatejše možnosti za osebnostni razvoj učencev. V razširjeni program spadajo različne interesne dejavnosti nad enotnim standar--om in fakultativni pouk. . ^akon o osnovni šoli spodbuja ‘,n uzakonja tudi širšo družbeno . Javnost učencev v organizacijah in društvih v šoli in kraju. ^ a bi omogočili učencem, kise , razito ugodno razvijajo, hi-rejse napredovanje po pro-8ramu osnovne šole, uveljavljamo tudi šolsko akceleradjo z godnejšim vstopom v osnovno 0 tJ ati s preskokom razreda. Skrb za nadarjene v naši osnovni šoli pa ima v resnici tele značilnosti: V zadnjih letih je manj možnosti za ugotavljanje individualnih sposobnosti učencev. Preskus šolske zrelosti novincev je pogosto omejen na mlajše novince. Preskušanje sposobnosti ne zajema vseh učencev 5. razreda. Zakon ne navaja več med pedagoško dokumentacijo zapisov na podlagi učiteljevega opazovanja. Preskušanje sposobnosti na koncu 7. razreda (akcija Skupnosti za zaposlovanje) je namenjeno usmerjanju pred vpisom v srednjo šolo. Tako zmanjšane možnosti pravočasnega odkrivanja posebno slabo vplivajo na razvoj otrok manj izobraženih staršev. Individualizacija v razredu se uveljavlja v številnih oblikah (diferencirane naloge, delo v skupinah, individualno delo). Vendar je veliko učiteljev izjavilo (po nekaterih virih celo polovica), da ne individualizirajo pouka. Učitelji se opravičujejo s tem, da imajo veliko učencev v razredu, med vzroki navajajo učno-vzgojne težave in pomanjkanje gradiva za individualizacijo. Več se posvečajo slabšim učencem, saj se zanje čutijo bolj odgovorne (»v odstotkih«). Naši podatki tudi ne kažejo, kako kakovostno se izvaja indivudalizacija. Po normativih je dodatnega pouka v osnovni šoli malo (do 2 uri na teden na oddelek za dodatni in dopolnilni pouk). Dodatni pouk je v večini šol zapostavljen; tako je zlasti v manjših šolah, kjer ne morejo smotrno kombinirati oddelkov. Na razredni stopnji dodatni pouk ni predviden. Vrzel zapolnijo vsaj delno z nekaterimi interesnimi dejavnostmi, če sta v njih vsebina in način dela na dovolj visoki stopnji. Nekateri učitelji se otepajo vodenja dodatnega pouka, ker je deli^zahtevno, pripravljenega gradiva pa malo. »Vesela šola« je ena od oblik dodatnega pouka, saj razširja in poglablja šolski program. Uspešno je zaživela in gotovo vključuje tudi bolj nadarjene učence. Sicer pa iz naših podatkov ne moremo ugotoviti, koliko jih je med učenci, ki obiskujejo dodatni pouk, res nadarjenih in koliko samo motiviranih in pridnih. Fakultativni pouk je predvse pouk tujih jezikov in gospodin ske prakse, zlasti v mestn šolah. Imajo ga večinoma otro izobraženih staršev, ki zanj itk tivirajo svoje otroke in ga tui plačujejo. V zadnjem času se pojavlja tudi fakultativni pouk računalništva. Nadarjeni učenci sodelujejo skoraj v vseh interesnih dejavnostih na šoli, izbira pa je bolj odvisna od tega, kakšni krožki so na šoli, kot od njih samih. Radi sodelujejo v poljudnoznanstvenih ali predmetnih krožkih. Sicer pa so interesne dejavnosti večinoma le sprostilne in redko ustrezajo ravni nadarjenih učencev. Nekatere zunajšolske organizacije in ustanove lahko ponudijo več (npr. Pionirski dom, knjižnice, nagradni natečaji v Pionirju in Pionirskem listu). Vsi nadarjeni učenci pa nimajo možnosti, da bi sodelovali v tej dejavnostih zunaj šole. V krožkih in pri dodatnem pouku se nadarjeni učenci pri- pravljajo za šolska, občinska, republiška tekmovanja v matematiki, materinščini in na drugih področjih. Učitelji navajajo tele težave pri interesnih dejavnostih: pomanjkanje prostora zaradi dvoizmenskega pouka, pomanjkanje mentorjev in denarja, skromna oprema kabinetov in delavnic, težave vozačev. Šolsko akceleradjo izvajajo kot zgodnejši vstop v šolo in kot preskok razreda, ko redno napredovanje škoduje razvoju visoko nadarjenih učencev. Šole izvajajo akceleracijo s preskokom razreda previdno in negotovo zaradi občutljivosti ukrepa in zaradi pomanjkanja metodologije. Le 2 % otrok, ki so na ljubljanskem območju preskočili razred, ima starše z nižjo izobrazbo od srednje. (Podatke o stanju smo povzeli po poročilih Zavoda SRS za šolstvo, po rezultatih anketnih vprašalnikov tega zavoda in raziskavi Darinke Sivečo akceleraciji v osnovni šoli ter po podatkih Zavoda SRS za statistiko.) Kako skrbi za nadarjene srednja šola Tudi po zakonu o usmerjenem izobraževanju je temeljni družbeni smoter oblikovati vsestransko razvito osebnost z razvijanjem individualnih intelektualnih, delovnih, estetskih, moralnih in telesnih sposobnosti, kar vključuje skrb za nadarjene. Ta skrb je najbolj izražena pri usmerjanju prijavljenih kandidatov za vpis v prvi in naslednji letnik, zlasti pri izbiri smeri. V načelnih določitvah usmerjenega izobraževanja je govor o individualizaciji v razredu in o oblikah začasne in delne prerazvrstitve učencev, konkretne oblike pa niso izdelane. Temeljna vsebina učnih načrtov, ki je pogoj za gibljivo diferenciacijo učencev, za smotrn dopolnilni in dodatni pouk, se pri nekaterih predmetih lahko kar dobro razbere, pri drugih pa ne.' Za razliko od Zakona o osnovni šoli Zakon o usmerjenem izobraževanju ne določa dodatnega pouka, interesnih dejavnosti in fakultativnega pouka. Akceleracijo določa 38. člen Pravilnika o izpitih. Učencem, ki hitreje napredujejo ali imajo nadpovprečne uspehe, je omogočeno, da v enem šolskem letu izpolnijo obveznosti pri enem ali več predmetih iz več letnikov ali pri vseh predmetih iz dveh letnikov. Po podatkih, ki jih imamo, lahko ugotovimo, da so resnične možnosti za razvoj nadarjenih učencev v srednji šoli za zdaj take: Odkrivanje nadarjenih je lažje kot v osnovni šoli, ker se lahko pri tem uporabijo podatki Skupnosti za zaposlovanje, če so na šoli strokovnjaki, ki jih znajo uporabljati. Ti podatki pa so le opozorilo, ena od informacij. Zavzemamo se za opazovanje učenčevega dela, ki naj da podatke o njegovih možnostih na različnih področjih pouka in drugega delovanja. ' Na anketni vprašalnik Pedagoškega inštituta je le 5,6% srednjih šol odgovorilo, da pouk za nadarjene učence individualizirajo: na 8,7 % šol organizirajo dodatni pouk in na 2,2 % šol fakultativnega. Nadarjeni učenci sodelujejo največ v interesnih dejavnostih (na 19,6% šol). Poleg tega sodelujejo srednješolci v društvih in organizacijah zunaj šole in v akcijah, ki so kratkotrajne narave. Na 8,7 % srednjih šol, ki so bile v anketiranem vzrocu, so napisali, da nji- hovi učenci sodelujejo v akcijah gibanja Znanost mladini, delajo v klubih, krožkih ali seminarjih mladih znanstvenikov, ki delujejo nepretrgoma, in tudi v raziskovalnih taborih in pri pripravi in izvedbi različnih tekmovanj v znanju in ustvarjalnosti. Pri tem prevladuje kot metoda raziskovalno delo mladih. Po reformi se je zmanjšalo delo v krožkih mladih tehnikov, zanimanja za raziskovalne tabore pa je še vedno veliko. Upad pripisujejo preobremenjenosti učiteljev, ki so bodisi mentorji ali pa povezujejo delo v šoli z zunanjimi mentorji (strokovnjaki iz prakse, raziskovalci, visokošolski učitelji). Po podatkih Zavoda SRS za šolstvo v srednjem izobraževanju ni bilo primera akceleracije. Kljub cilju, da je treba odpraviti dualizem šolanja, je pojav zunanje diferenciacije dokaj intenziven, saj imamo še vedno smeri in celo usmeritve, v katere se skorajda ne vključujejo otroci staršev z višjo in visoko izobrazbo ter s prav dobrimi in odličnimi uspehi v osnovni šoli. V usmeritvah in smereh, ki izobražujejo le za V. stopnjo zahtevnosti, pa močno prevladujejo prav takšni učenci, otroci izobraženih staršev in zelo uspešni absolventi osnovne šole. Lahko sklenemo, da imajo nadarjeni učenci v smereh, v katere se vključujejo, pretežno prav dobri in odlični učenci, boljše možnosti za razvoj sposobnosti, raven pouka in zahtevnost je večja. Zaskrbljeni pa moramo biti glede možnosti nadarjenih učencev, ki se zaradi različnih vzrokov niso vključili v takšne usmeritve in smeri. Podatki na podlagi spremljanja kažejo, da so to predvsem otroci delavcev in kmetov. V prihodnje: več skrbi nadarjenim Pri teh predlogih mislimo predvsem na srednješolsko stopnjo, vendar je uspešen le nepretrgan proces, ki vključuje tudi predšolsko vzgojo in osnovno šolo. Ukrepov ne omejujemo le na nadarjene in govorimo najprej o širših vzgojno-izobraže-valnih ukrepih, ki lahko izboljšajo pouk za vse učence. Omejiti je treba prevladujoči frontalni pouk, učiteljevo preveč avtoritarno vlogo, zahteve po reproduktivnem znanju in površno obravnavo vsebine. To omogoča inteligentnim in ustvarjalnim učencem, da izrazijo zanimanje, ugovore, vprašanja, hipoteze, poiščejo svojo izvirno pot, pokažejo samostojnost, kritičnost in tudi intuitivnost. Vendar je treba ohraniti zahteve po trdnem znanju bistvenih dejstev. Takšen pouk je zahteven tako glede vsebine kot tudi metodično. Zahteva pa tudi, da učitelj pozna učence in individualizira pouk. lo pa je pri večini predmetov dokaj težko uresničiti, ker je v razredih veliko učencev, na voljo pa je tudi premalo ur na teden. Uresničenje te zahteve ovira tudi manjša usposobljenost učiteljev za takšno delo pa tudi primerna učna sredstva še niso zbrana. Razlike med učenci srednje šole pa so prevelike, da bi lahko individualizacijo 'izvajali le v skupnem delu razreda. V drugih državah, ne glede na družbeno ureditev, uvajajo tudi celostno ali delno ločeno izobraževanje učencev glede na njihove učne uspehe. Napredne in kakovostne so zlasti nove oblike delnega in začasnega ločevanja učencev po njihovih učnih potrebah. Pogoj za to je, da je temeljna vsebina učnih načrtov določena. Prerazvrstitev učencev med ponavljanjem za manj uspešne učence in poglabljanja za uspešne je mogoče: — s kombinacijo učencev več vzporednic ne glede na pripadnost vzporednici, pri čemer nastanejo bolj homogene skupine. Iz tuje literature so zamisli, naj učitelji vseh vzporednic letnika ene šole sestavljajo samoupravno enoto, ki pedagoško ustrezno organizira delo velikih, srednjih in malih skupin. Tudi naši učitelji bi morali v soglasju z drugimi samoupravnimi dejavniki šole svobodneje organizirati pouk. V začetku bi bila potrebna pomoč strokovnjakov in raziskovalcev, saj je treba preučiti posledice in pogoje različnih oblik diferenciacije. Najbolj dejavne šole naj bi dobile hospita-cijski status. Preskus štirih modelov takšne diferenciacije je opisan v elaboratu Danice Golli, Pedagoški inštitut 1977, na kratko pa v reviji Vzgoja in izobraževanje. Veliko uporabnega gradiva je tudi v objavljenih besedilih Franceta Strmčnika. Poleg tega kratkotrajnega diferenciranja bi bilo treba ovrednotiti in sprejeti najprimernejše oblike daljšega delnega ločevanja učencev. Gre za različice kurznega sistema, po katerem se samo pouk linearno poučevanih in storilnostno zahtevnih predmetov (matematika, tuj jezik, tudi fizika, kemija in še kaj) deli na tečaje različnih težavnostnih stopenj. (Tečaj se v tej zvezi uporablja za poimenovanje različno zahtevnega ali usmerjenega pouka, in ne v pomenu hitrejšega bolj strnjenega časovnega poteka pouka.) Tako bi se izboljšal pouk na vseh šolah in v vseh usmeritvah. To pa bi starši in učenci gotovo ugodno sprejeli. Lahko pričakujemo, da bi to zmanjšalo naval na zdajšnje »elitne« šole. Za zdaj je naša organizacija pouka popolnoma tradicionalna, kar zadeva razredno-umi sistem, ki ga je utemeljil še Kamensky. lemeljite teoretične študije Franceta Strmčnika in že navedeni empirični preskus štirih modelov gibljive diferenciacije so še zmeraj brez odziva v praksi. Več spodbud in večje zahteve Ne zavzemamo se za posebne šole ali razrede za nadarjene niti za strogo omejevanje števila učencev (po učnem uspehu in testih inteligentnosti) v oblikah, ki jih priporočamo za delno in začasno ločevanje nadarjenih učencev., Glavno merilo naj bo uspeh v zahtevnejši dejavnosti. Na srednji stopnji že lahko razvijamo specifične sposobnosti, vendar naj učenci, posebno proizvodnih usmeritev, razširijo in poglobijo svojo temeljno splošno izobrazbo (matematika, materinščina, tuji jeziki, naravoslovje, umetnost), da bi se lahko vključevali v nadaljnje izobraževanje in pozneje ustvarjalno sodelovali pri raziskovalnem delu. Dodatni pouk, ki je razvit skoraj samo v osnovni šoli, je ena od oblik že navedene začasne in delne diferenciacije ali prerazvrstitve učencev pri sicer skupnem učnem načrtu, saj ga Zakon o osnovni šoli označuje kot obliko poglabljanja (temeljnega) znanja, dopolnilni pouk kot pomoč neuspešnim učencem, da to znanje dosežejo. Pri nas je enega in drugega malo, prevladuje pa dopolnilni pouk. Obe vrsti pouka dodajamo obveznemu številu tedenskih ur dokaj enotnega pouka v razredu. Realizacija pa je preveč odvisna od števila oddelkov in ugodna le v zelo velikih šolah. Učitelji osnovne šole vključijo v dopolnilni pouk do 36 %'učencev, kar govori v prid drugačni rešitvi. Presoditi bi namreč morali tuje modele, kjer je skupnega pouka manj (npr. 5 ur na teden za. matematiko se deli na 3 ure skupnega in 2 uri dodatnega ali dopolnilnega pouka, učenec pa se po potrebi udeleži enega ali drugega). Zavzemamo se za gibljivo sestavo učencev pri dodatnem in dopolnilnem pouku, merilo pa naj bodo dosežki pri velikih enotah skupnega učnega načrta. Pogoj za to je, da je temeljna in dodatna vsebina določena, vendar dodatna dokaj okvirno, predvsem z navedbo virov za samostojno učenje. Fakultativni pouk je v osnovni šoli že napredoval, podobna skrbna izbira vsebine in izboljšanje gmotnih in kadrovskih razmer bi pomenila napredek individualizacije tudi v srednji šoli. Mentorstvo prostovoljnih dejavnosti je v srednji šoli zelo zahtevno. Poleg učiteljev so potrebni strokovnjaki od drugod. Delo v strokovnih društvih in v aktivnostih gibanja Znanost mladini je zelo primemo za srednješolce. Zato je treba vse te oblike pospeševati. Učitelji in šolski svetovalni delavci naj mlade spodbujajo, da se vključijo. Z vidika usmerjanja je treba nameniti posebno pozornost naravoslovnim krožkom, v katerih se eksperimentira, in tehniškim, povezanim z organizacijami združenega dela. Akceleracijo je treba bolje pripraviti, dopolniti zakonska določila in izdelati nekaj objek tivnih inštrumentov za presojo znanja kandidatov za preskok razreda. Šolski svetovalni delavci imajo že precej izkušenj pri svetovanju učencem, taršem in učiteljem nadarjenih učencev. Nekateri se uspešno povezujejo z dejavniki v širšem okolju. Nadaljnji razvoj svetovalne službe bo pripomogd tudi k skrbi za nadarjene v praksi in pri teoretični obdelavi problemov. V razpravljanju za »okroglo mizo«, pripravljeno ob posvetu o usmerjenem izobraževanju na Brdu pri Kranju, so bili predlogi v bistvu sprejeti, praktiki pa so posebej poudarili, da je za uspešnejše delo na tem področju treba: — bolj spoštovati in ustrezno vrednotiti učiteljevo delo; — razviti bogatejše življenje in učenje tudi v srednjih šolah; — ne krčiti, ampak povečati vsoto denarja, namenjenega za dejavnosti nadarjenih učencev; — v prvi letnik, posebno za zahtevne predmete skupne vzgojno-izobrazbene osnove, je treba uvrstiti gibljivo diferenciranje učencev ob enotletnem učnem načrtu, med šolskim letom pa, če je potrebno, tudi trajneje diferencirati učence v obliki tečajnega pouka na dveh težavnostnih stopnjah. Kaže, da bi to tudi lahko naredili, če bi upoštevali enoten učni načrt, ki bi imel označeno temeljno in dodatno vsebino, To bi bilo za zdaj najbolj nujno pri matematiki in tujem jeziku. V tečaje bi razvrstili učence po uspehu in pri tem kombinirali več vzporednic letnika. Pri tem ne bi prekoračili obveznega števila tedenskih ur. Da bi se ti predlogi uresničili, je treba pritegniti v razvojnorazi-skovaino deio šole ter strokovne in raziskovalne moči. Delo naj bo prostovoljno, vendar si je treba prizadevati tudi za organizacijo takih šol, ki bi imele inovacijski in hospitacijski status. Iz prispevka za »okroglo mizo« na posvetu 6 usmerjenem izobraževanju, ki so ga pripravile Danica Golli, Friderika Mičič, Darja Pieiga-Rojko in Darinka Sivec, in iz razprave povzela DANICA GOLLI Pri razpravljanju o usmerjanju v usmerjenem izobraževanju lahko velikokrat ugotovimo, da si govorniki različno predstavljajo vsebino pojma usmerjanje. Menim, da lahko povezavo te dejavnosti z drugimi področji dela in življenja v družbi najbolje prikažemo, če izhajamo iz Zakona o usmerjenem izobraževanju (člen 30, komentar). Z usmerjanjem naj bi torej usklajevali interese, sposobnosti in druge osebnostne lastnosti posameznikov, potrebe delovnih organizacij in skupnosti STROKOVNA REVIJA, POTREBNA VSAKEMU UČITELJU Človek in poklic »ČOVEK I ZANIMANJE« (Čovekot i zanimanjeto — Človek in poklic) je edina strokovna revija za poklicno usmerjanje na področju izobraževanja, zaposlovanja in dela pri nas. Revijo izdaja že 27. leto Zveza združenj za poklicno usmerjanje Jugoslavije (katere članica je tudi Zveza društev kadrovskih delavcev Slovenije — njena komisija za poklicno usmerjanje). Revija je strokovna svetovalka učiteljem, svetovalnim in kadrovskim službam v vseh družbenih, strokovnih, teoretičnih, praktičnih, organizacijskih, etičnih in drugih vprašanjih poklicnega usmerjanja — usmerjanja v izobraževanje in delo. Poglavitna naloga revije je, da s svojo vsebino, v sodelovanju z združenji za poklicno usmerjanje republik in avtonomnih pokrajin, z organizacijami združenega dela, s samoupravnimi interesnimi skupnostmi za zaposlovanje in izobraževanje in z drugimi organizacijami in organi s svojo informativno dejavnostjo pripomore k uresničevanju družbenih in strokovnih smotrov poklicnega usmerjanja, še posebno pri razvijanju družbene dejavnosti na področju poklicnega usmerjanja mladine in odraslih kot bistvenega pogoja-za uspešno vzgojo in izobraževanje, zaposlovanje in razvoj kadrov. Razvijala in pospeševala naj bi strokovno delo na področju poklicnega usmerjanja v vzgoji in izobraževanju, zaposlovanju in razvoju kadrov in razvijala ustvarjalno delo pri povezovanju vzgoje in izobraževanja z delom v skladu z znanstvenimi spoznanji in družbenimi potrebami. Posebna pozornost je namenjena idejnopolitičnemu in strokovnemu usposabljanju kadrov, ki delajo v poklicnem usmerjanju, obveščanju o delu Zveze združenj za poklicno usmerjanje Jugoslavije in delu republiških in pokraji nski h združeni. Naloga revije Čovek i zanimanje je tudi nenehno širiti in razlagati poklicno usmerjanje kot dejavnost strokovnjakov in široko dejavnost združenega dela in vse družbe. To nalogo uresničuje z nenehnim uveljavljanjem strokovnih, znanstvenih in raziskovalnih del s področja poklicnega usmerjanja in prakse. Revija ima tudi spodbujevalno vlogo: pripomore naj, da bi čim več zapo- Revija Čovek i zanimanje ima že veliko zaslug za razvijanje samosvojih, naši družbeni ureditvi ustreznih teoretičnih temeljev usmerjanja v izobraževanje in delo. K temu prav gotovo pripomore zasnova poklicne usmeritve v socialistični samoupravni družbi, ki jo je konec leta 1981 sprejela Zveza združenj za poklicno usmerjanje Jugoslavije. Zasnova izhaja iz razvoja druž-beno-političnega življenja in ideološko napredne usmerjenosti, dediščine dozdajšnjega razvoja in želje Zveze združenj za poklicno usmerjenje Jugoslavi je in združenj v socialističnih republikah in pokrajinah, da bi poklicno usmerjanje doseglo višjo družbeno, strokovno in znanstveno raven, ki bo bolj ustrezala človekovim in družbenim potrebam. Pomembna naloga revije je tudi obveščanje svetovne javnosti o poklicnem usmerjanju v združenem delu in samoupravljanju, o naši zasnovi in dosežkih in še posebno utrjevanje vezi z neuvrščenimi. Revija objavlja prispevke v enajstih rubrikah: Naše teme, Perspektive, Iz prakse za prakso, Poklicno usmerjanje v JLA, Iz sveta, Vi sprašujete — mi odgovarjamo, Od učencev za učence, Vesti in zanimivosti, Iz združenj za poklicno usmerjanje, Bibliografija in Statistični pregledi. Vsako leto izide deset številk, prispevki so po želji objavljeni v jezikih, v katerih so napisani. Prednaročilo pošljite na naslov: Savez udruženja za profesionalnu orijentaciju Jugoslavije, Zmaj Jovina 21, 11000 Beograd (prednaročilo »Čovek i zanimanje«). Celoletna naročnina v letu 1984 je 500 din. Revijo priporočamo učiteljem, predvsem pa sodelavcem in drugim strokovnim delavcem v svetovalnih službah osnovnih in srednjih šol ter visokošolskih organizacij, pa tudi delavcem v kadrovskih službah, katerim bo dobrodošel aktualen strokovni pripomoček. DILEME, IZKUŠNJE IN NADALJNJE MOŽNOSTI POKLICNEGA USMERJANJA Premalo načrtno in povezano Eden temeljnih problemov usmerjenega izobraževanja je usmerjanje, saj je bistveni problem pri posameznikovem spoznavanju potreb združenega dela in vse družbe, po drugi strani pa je povezan tudi s primerjavo trenutnih potreb združenega dela z dolgoročnimi cilji družbe. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani že drugo leto zavzeto sodeluje v raziskovalnem delu na področju usmerjanja. Do zdaj smo predvsem razčlenjevali delo srednjih in nekoliko tudi osnovnih šol pri poklicnem usmerjanju. Delo usklajujemo Z drugimi raziskovalnimi dejavniki, kot so Center za razvoj univerze, skupnosti za zaposlovanje in Zavod SRS za šolstvo. V program zdajšnjih in prihodnjih raziskav so uvrščene razčlenitve stanja na tem po- • dročju ter izdelava enotne strokovne zasnove in izhodišča sistema usmerjanja v izobraževanje in delo. Ves čas pa se trudimo, da bi naše delo tudi neposredno koristilo delavcem na področju usmerjanja. V prvem delu tega prispevka skušam širše osvetliti problematiko usmerjanja, v drugem delu pa povzemam nekatere ugotovitve in razčlenitve dela srednjih šol pri poklicnem usmerjanju. ter cilje celotne družbe. Usmerjanje (ali usmerjanje v širšem pomenu) mora temeljiti na dolgoročnih ciljih družbenega in gospodarskega razvoja, vključuje pa dolgoročno načrtovanje razvoja kadrov, načrtovanje vzgoje in izobraževanja (to je načrtovanje mreže šol in izdelavo vzgojno-izobraževalnih programov) ter poklicno usmerjanje. Poklicno usmerjanje je tisti del procesa usmerjanja, ki naj bi omogočil posameznikom tako izbiro poklicne poti, ki ustreza njihovim značilnostim ter značilnostim in zahtevam družbeno-gospodarskega in tehnološkega razvoja. Bistveni pogoji za kakovostno in strokovno izvedeno poklicno usmerjanje so: — da’ sodeluje v tem procesu dovolj strokovnih delavcev; — da so tudi učitelji usposobljeni za delo na tem področju in — da imajo oboji dovolj časa za svoje delo. O (ne)izpolnjenosti teh pogojev v naših osnovnih in srednjih šolah je v eni prejšnjih številk Prosvetnega delavca pisal že J. Zalaznik, povejmo pa tudi to, da lahko pomanjkanje ustreznih delavcev in manjšo usposobljenost nekoliko nadomesti povezava z drugimi nosilci usmerjanja. Podatki kažejo, da je to sodelovanje še premalo zaživelo in da še vedno večino nalog prevzemajo šole same ob pomoči skupnosti za zaposlovanje. nas tudi zaradi objektivnih dejavnikov precej zanemarjeno. Vemo tudi, da za nekatere programe usmerjenega izobraževanja ni bilo ustreznih programov v starem sistemu srednjega izobraževanja in zato je bilo tudi manj informacij o poklicih, za katere izobražujejo (npr. naravoslov-no-matematični tehnik). Enako kot za poklicno informiranje velja tudi za poklicno svetovanje, da morajo imeti tisti, ki svetujejo, na voljo bistvene informacije za usmerjanje. Pri informacijah o kandidatih se pokaže že dobro znani problem prenosa informacij o učencih iz osnovne v srednjo šolo, ki ga ne bo mogoče rešiti brez večjega števila strokovnih delavcev v srednjih šolah. Vzgoja, obveščanje, svetovanje in spremljanje slenih sodelovalo pri raziskovalnem delu in objavljalo izsledke raziskav. Pri tem je nujno nenehno upoštevanje načel marksistične ustvarjalne kritike in prav tak način reševanja vprašanj poklicnega razvoja in usmerjanja ter stalno spopolnjevanje zasnove poklicnega usmerjanja. Čovek i zani V literaturi se deli poklicno usmerjanje na tele stopnje: poklicno vzgojo, poklicno informiranje, poklicno svetovanje in poklicno spremljanje. Poklicna vzgoja zajema razvijanje tistih osebnostnih lastnosti posameznika, ki so pomembne za njegov poklicni razvoj. Podatki kažejo, da je poklicna vzgoja eno najslabše razvitih področij poklicnega usmerjanja v osnovni šoli, ki je v celo(i premalo vključeno v vzgojno-izobraževalni proces. Razčlenitev učnih načrtov in in-tersnih dejavnosti osnovne šole kaže, da je proizvodno-tehnično področje glede na to, da se mora večina učencev ob vpisu v srednje šole odločati za programe s tega področja, najmanj udeleženo v vzgojno-izobraževalni dejavnosti osnovne šole. Vsebino poklicnega informiranja sestavljajo tile objektivni pogoji, ki jih mora učenec poleg svojih osebnostnih lastnosti poznati, da se lahko zrelo poklicno odloči: Pri pokicnem spremljanju ugotavljamo, kako uspešno je kandidat seznanjen s svetovnim študijskim in poklicnim področjem. Skupnost za zaposlovanje daje šolam bistvene informacije o uspešnosti njihovega dela pri poklicnem usmerjanju, vendar so te še preskromne za poglobljeno strokovno razčlenitev. Če želijo osnovne šole pridobiti več informacij o svojih nekdanjih učencih, je za delavce na srednjih šolah to dodatna obremenitev z administrativnim deiom. To je le ena od težav, s katerimi se zaradi premajhne razvitosti sistema poklicnega usmerjanja ubada vsak, ki se loti poklicnega usmerjanja bolj strokovno. Na večini srednjih šol pomanjkljivo spremljajo učence med izobraževanjem, še slabše pa je razvito spremljanje učencev po končani srednji šoli — to je v poklicu ali pri nadaljnjem študiju. Za razvoj te stopnje poklicnega spremljanja je eden temeljnih pogojev, da se srednje šole (in predvsem svetovalni delavci v njih) povezujejo z organizacijami združenega dela in s fakultetami, za katere izobražujejo. Ob pregledu razvitosti prvin sistema poklicnega usmerjanja bi rada posebej opozorila na najbolj zanemarjeno področje — na usmerjanje v izobraževanje iz Eranc Vozel: Nedokončana, 1983, olje — kadrovske potrebe in možnosti zaposlovanja v času, ko bo končal izobraževanje; — informacije o poklicih in področjih dela, med katerimi se odloča; — informaci je o možnostih in pogojih za doseganje posameznih poklicev. dela in ob delu, pri katerem še niso rešena nekatera bistvena vprašanja. Nekaj ugotovitev in pobud MILAN PAVLIHA Delavci srednjih šol menijo, da informacije o kadrovskih potrebah in možnostih zaposlovanja ter možnostih nadaljnjega izobraževanja najbolj vplivajo na odločanje kandidatov pri vpisu v srednjo šolo. Ob uvajanju usmerjenega izobraževanja še ni bilo popolnih informacij o tem; kakšne so možnosti za nadaljevanje šolanja :— to pa je povzročalo težave pri poklicne-musmerjanju. Še bolj moramo biti zaskrbljeni nad tem, da informacijam o kadrovskih potrebah tudi zdaj ni mogoče povsem zaupati. Glede informacij o značilnostih poklicev pa \emo, da je spoznavanje njihovih zahtev pri V anketi, ki so jo izpolnili jeseni leta 1982 na petinštiridesetih srednjih šolah v Sloveniji, smo delavce na teh šolah spraševali o: kadrovskih pogojih za njihovo delo pri poklicnem usmerjanju, podatkih o prijavljenih in vpisanih učencih v 1. in 2. letnik, izvedbi in izkušnjah z informativnega dne, informacijah za usmerjanje, o preusmerjanju pred vpisom v 1. letniku, sodelovanju z drugimi nosilci usmerjanja, usmerjanju v smeri pri vpisu v 2. letnik, spremljanju učencev med izobraževanjem, o proizvodnem delu in delovni praksi z vidika usmerjanja, njihovem mnenju o pravilniku za vpis, najpogostejših težavah pri usmerjanju in njihovih predlogih za rešitve. V naši raziskavi smo zajeli le del procesa poklicnega usmerjanja — izbiro vzgojno-izobraže-valnega programa in izbiro smeri — in to predvsem v srednji šoli. Pri izbiri programa izvajajo srednje šole le del dejavnosti poklicnega informiranja in del dejavnosti poklicnega svetovanja (v glavnem preusmerjanja — svetovanja učencem, ki niso izbrali ustreznega pirograma). Srednje šole lahko pripomorejo k ustreznejši izbiri smeri s poklicno vzgojo (npr. z razvijanjem interesov v interesnih dejavnostih in med delovno prakso), s poklicnim informiranjem in poklicnim svetovanjem. Med objektivnimi možnostmi naj bi na odločitev kandidatov najbolj vplivale značilnosti poklicev in možnosti zaposlovanja. Šole, predvsem v manjših krajih, lahko dobijo te informacije na skupnostih za zaposlovanje ali v sodelovanju z delovnimi organizacijami.' Srednje šole lahko osnovnim šolam ali drugim srednjim šolam lažje dajo podatke o predmetnikih in učnih načrtih, težavnosti šole, številu in lastnostih kandidatov, ki seželijo ali so se v preteklih letih želeli vpisati v program ali smer na njihovi šoli, ter kandidatov, ki so bili sprejeti. Čim zgodnejše so te informacije, tem bolj lahko pripomorejo k ustrezni odločitvi učencev ali k neboleči preusmeritvi, če je potrebna. Strokovno izvedeno preusmerjanje je poklicno svetovanje, ki mora temeljiti na čim popolnejših informacijah o učencih in o področjih dela. Na informativnih dnevih bi srednje šole lahko dobile več informacij neposredno od kandidatov (npr. informacije o uspešnosti učencev, socialnih in družinskih razmerah; o tem, kateri predmeti zanimajo učenca ali so mu všeč, kam bi se prijavil, če ne bi bil sprejet, kaj ga še zanima idr.). Informacije o učencih težje dobijo na šolah, kjer nimajo zaposlenih svetovalnih delavcev. Delavci skupnosti za zaposlovanje tem šolam tudi ne smejo dajati podatkov o rezultatih na testih sposobnosti. Med zgledi nestrokovnih oblik preusmerjanja, ki je omejeno na nepopolno informiranje, lahko navedemo pošiljanje sporočil učencem, da niso primerni za izbrani program (brez pogovora z njimi), ali zgolj razobešanje seznamov šol s prostimi mesti na oglasno desko. Nestrokovno in nesprejemljivo je tudi usmerjanje ali preusmerjanje, ki upošteva le učni uspeh učencev. Izsledki raziskave kažejo, da so na srednjih šolah upoš- tevali predvsem ocene učenci kot napoved njihove uspešnost pri izobraževanju, zelo malo p} ali jih bo delo v poklicu Veselič-in.ali bodo v njem uspešni. Pri o11 svetovanju vpisa (ki za učence^ obvezno) je še veliko možnost* da se bolj upošteva celosten, učenčeva osebnost in se odsvf^i tuje vpis npr. tudi tistim, ki f;oi kažejo trdnega zanimanja Z'ja izbrani program, četudi so njiVi hove ocene dovolj visoke. Če Itv hoteli najti najustreznejši pr , ustrezne programe uvrstili ustrezne vsebine in smotre ter sistematične * suposabljali in nenehno izobraževali že zaposlene učitelje; - — izpolnili šolske svetovalne službe osnovnih in srednjih šol in ja-\ J sneje določili delovne načrte delavcev vseh profilov; — oceniti pomen in vloge štipendiranja za usmerjanje; — tesneje povezati delo vseh nosilcev umserjanja; — izpolnili in razvijali informacijski sistem na področju usmerja'} nja in zagotovili kakovostnejše informacije; — jasneje določili kadrovske in gmotne možnosti za delovanje.si-} J stema usmerjanja. • Usmerjanje mora temeljiti na bolj stvarnem in dolgoročnem načr- E tavanju kadrov. ® Več je ‘reba storiti, da bo tudi združeno delo uveljavljalo svoje!«"[ i terese pri usmerjanju mladine v izobraževanje, pa tudi zaposlenih 1 izobraževanje ob delu in iz deia. V Zavzemati se moramo za to, da učencem omogočamo izobraž.t-l \ vanje z J najvišjo stopnjo Zahtevnosti, ki jo zmorejo, čeprav se bodo m(A j reli morda začasno zaposliti tudi na nižjih stopnjah zahtevnosti. 0&] j tega pričakujemo tudi hitrejši razvoj tehnologije in inovacij. Štipendij . ski sistem bi morali izpopolniti tako, da bi dovolj zgodaj in trajno pod-\. piral tudi kandidate za dolgotrajnejše šolanje k poklicem višjih stopenj. j zahtevnosti. Skušnje iz prakse Pri svetovanju marsikdaj samo ugibamo \ Smernicah za delo osnovnih šol, ki jih je izdal Zavod SR Slovenije H ___i........... -i di „4._• 4 „ i... 3SfZa s°lstvo, preberemo na 16. strani tole: stu: “^snovna šola uresničuje usmerjanje učencev s celotnim progra-sVe, |!),n svojega življenja in dela. Načrtuje in izvaja ga tako, da je po-i ,!Cna vzgoja, poklicno izobraževanje, svetovanje in informiranje ena . n bistvenih sestavin pouka in vsake druge vzgojno-izobraževalne de-Javnosti. Naloge usmerjanja šola uresničuje zlasti z načrtnim vključe n]' - ivaioge usmerjanja soia uresničuje ziasu z načrtnim vKijuce- ^anjem učencev v dodatni in fakultativni pouk, v interesne dejavnosti, Pr°'zvodno in drugo družbenopotrebno delo, v življenje šole ih kra-,r3' CVne skupnosti. Organizira zlasti tiste dejavnosti, ki vključujejo set Clnce na ustrezen in pravičen način v svet proizvodnega dela. j» ‘akojim omogoča, da odkrivajo, uveljavljajo in razvijajo svoje spo-njf 0bnosti in interese in jih usklajujejo s potrebami družbene skupnosti. Učitelji, strokovni in drugi delavci načrtno seznanjajo učence s po- - sii uivsj * ni in tiiu^i uciavt.s iiavi mu uvc-iivc 3 |'U~ p, ^enom in vrednostjo dela, z organizacijo dela, z značilnostmi posa- pj »*« t ■. «^uaa v uvi«i9 L vza Mj ja vroč* vol ?e»*n’k vrst dela in proizvodnje, z razvojnimi usmeritvami ožjega in ve ■ rsega okolja, z različnimi usmeritvami, smermi in poklici, z nalogami liš,n 0Pravib, s pogoji za pridobivanje izobrazbe ali vključevanje v delo, z iki ^šnostmi za nadaljnje izobraževanje, zapošlovanje in štipendira-. kj RJe-« pri na Smernice poudarjajo pozi-iže ‘Vno stran poklicnega usmerja-;jlcR-’a> hkrati pa narekujejo, naj bo ča vzgojno-izobraževalno delo vse Pf leto prežeto s to vsebino, njf jako se uresničujejo te naloge v ce^dajšnji osnovni šoli? V tem seka avku bom navedla nekaj bi-611 n Vun'*1 Problemov, ki spremljajo isSPdklicno usmerjanje na Osnovni na- di Franja Vrunča v Sloveni rld Uradcu n° v fJrV' 'n bistveni problem vidim ,r,' . ..ern> da podajamo večino po-hM|Cn'^ ‘dhormacij učencem ver- ■ hal ‘"‘ormacij ucencem ver-Je’,j n,0, učenci pa nimajo možno-nj( > da bi preverili svoje sposob- es st, v posameznih dejavnostih, ;gi,n tako razvijali ali ugotavljali jo-svoje zanimanje ter se glede na ) ' 0 usmerili. To velja za večino m učenčev. hJa šoli organiziramo ils Predvsem kuiturno-umetniško ;0',nteresno dejavnost in vse pre-dtalo tehnične dejavnosti. Nasoli priso zaposlene predvsem ženske, 1 same ne obvladajo dobro )V- shničnega področja in zato ne zan0j'ej0 voditi take dejavnosti, ije edne, zavzete zunanje sode-jn avce iz ozdov, ki bi se načrtno lo-Jl' '''Hteresne dejavnosti (npr.: s sti Področja oblikovanja kovin, n- esa, usnja in drugega materiala, ^ h PO?roč)a e|ektro stroke, grad-ati cnistva itd.), dobimo le težko ali o-Ra jih sploh ne moremo dobiti. ?ne pa ,^e kakšnega pridobimo, še Potem ima lahko tovrstne dejavna nost, le peščica otrok. Verbalno e- ntormiranje o tem, kakšen je vz cv_. ni, rv cirvc je, Posamezen poklic, kakšna opra~ U in LVSebuje ‘n kakšne spretnosti 111 IVaiNNllC Np na 'n znanje je potrebno za oprav-Janje dela, pa otroka ne motivira aov°lj, ne zbudi otrokovih interesov. J . Povzamemo: Verbalna r?S°ja pri usmerjanju ni učinko- \- ,^a> za vključevanje učencev ^ dejavnosti Jzvodnega dela pa v poldnevni soh nimamo dovolj možnosti ali Pa so le-te omejene, o- Drugi problem je povezan z ^jnimi načrti v organizacijah združenega dela. Razvojni načrti : 1 \0zd,h in s tern povezani kadrov-ih pi načrti so zelo kratkoročni -s- .° Pa onemogoča načrtno usmer-janje učencev po osnovni šoli. -g°lj poudarjanje nekaterih po-lcev, za katere primanjkuje de-e- avcev, kot so rudarstvo, meta-: 1 i.pDia- lesarstvo in vojaški po-U> ^ 1C1> ne rešuje problematike, ki , astaja ob izbiri nadaljnje po- ; klicne poti. Definicija . - za po- i ‘.cn° usmerjanje pravi: »Po-tjgCno usmerjanje je sistema- lcn? organizirana in usmerjena n , ena 'n strokovna dejav-}ta°sk k* omogoča posameznikom poklicne poti, lako izbiroC Jzn1^3 njihovim osebnostnim rT, fndnostim ter značilnostim in sk» ev.am družbeno-ekonom-rl c.e2a ln iehnološkega razvoja.« d snl°^0v.n' klavci pomagamo 12ovZnat* otr°ku, kakšne so njc--I & ve osebnostne značilnosti. Nno —žLUciVUllUbU, J.POsobnosti jn nagnjenja Spra- l šk em Pa -812’ za kakšen tehnolo-i" uaL razv°j naj usmerjamo naše n ?3Rce? Po podatkih Skupnosti ij , zaposlovanje potrebujejo de-'e organizacije v naši občini približno 40% nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev, 40% kvalificiranih in le 20% delavcev s srednjo, višjo ali visoko izobrazbo. Ali naj v današnjem času usmerjamo mladino po končani osnovni šoli v delo ali skrajšane programe, ker narekuje tako zdajšnji ali trenutni tehnološki razvoj? V osnovnih šoljth nenehno poudarjamo, kako pomembno sta znanje in izobraževanje za napredek naše družbe, organizacije združenega dela pa potrebe po večjem znanju za opravljanje del še vedno ne postavljajo na prvo mesto. Naše delovne organizacije potrebujejo torej 40% polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev. Naši učenci pa izražajo željo po nadaljnjem šolanju v takšnem razmerju: 70% učencev želi na peto zahtevnostno stopnjo in 30% učencev želi doseči poklic s četrto zahtevnostno stopnjo (to velja za osnovno šolo v samem mestu, za šole na podeželju je razmerje 60:40 v korist pete zahtevnostne stopnje, v izrazito kmečkem območju pa je razmerje 50:50). Za drugo in tretjo zahtevnostno stopnjo oziroma skrajšani program je izredno malo zanimanja. Svet poklicev premalo znan na področju proi- cev L V Smernicah je tudi zapisano, da moramo učence seznanjati z značilnostmi posameznih vrst dela in proizvodnje, z razvojnimi usmeritvami ožjega in širšega okolja. Pddagoški delavci bi vse te aktualne informacije morali uvrščati v učne vsebine pri pouku in interesnih dejavnostih. To je težka naloga, saj vemo, da nastaja v svetu pokli-vedno več specializiranih del, o katerih vemo zelo malo. Poklic, ki je na primer deficitaren v Tovarni usnja Slovenj Gradec — izdelovalec upogljivih laminatov — jenov, nam pa manj ah sploh nepoznan. Kaj dela človek s tem poklicem? Kako predstaviti učencem nekatera dela dovolj nazorno, če jih sami ne poznamo dovolj? Ekskurzije so prav gotovo oblika, kjersfučenci lahko ogledajo posamezna opravila. Nastane pa zelo veliko organizacijskih težav na večji osnovni šoli (npr.: pet vzporednic posameznih razredov), če bi želeli pogledati vsa opravila s pomočjo ekskurzij. Pogosto se tudi zgodi,'da učenci na ekskurziji - ob bežnem pregledu dela, vidijo le obrobne, manj pomembne stvari, ki jim zmanjšajo zanimanje za tovrstno proizvodno delo ali pa jih od njega celo odvrnejo. Ali smo pedagoški delavci dovolj seznanjeni s svetom poklicev, tudi tistih sodobnih, ki nastajajo sproti v proizvodnem procesu in za katere delovne organizacije v resnici potrebujejo delavce? Ali poznamo dovolj določno aktualne razvojne usmeritve ožjega in širšega oko-" Ija (in ne le resolucijsko zapisanih okvirnih usmeritev)? Od- krito moramo priznati, da imamo skope, površne informacije in da smo pri usmerjanju mladih premalo načrtni in sistematični. Znotraj učnih ur je učni načrt prenapolnjen z opredeljenimi učnimi vsebinami, ur, namenjenih ekskurzijam, pa je zelo malo. Učenci med osnovnim šolanjem ne poznajo dovolj proizvodnega dela, vrednosti tega dela, ne privzgojimo jim vrednot do vsakovrstnega koristnega dela. Zato mladina še vedno teži k neproizvodnim, pisarniškim poklicem, o proizvodnem delu dekletih na prvem mestu bližina šole. To je prav gotovo povezano s povečanimi stroški šolanja zunaj kraja bivanja, pa tudi z veliko bojaznijo staršev, da bi otrok premlad odšel od doma. Ker so območne šole in smeri postavljene z republiško mrežo, je predvideno zaposlovanje diplomantov na republiškem območju, mladina pa se zaposluje ■ predvsem po območjih. Zato se usposobi za nekatere poklice preveč mladine. Zdaj je usmerjanje mladine izredno odgovorna naloga. Štirinajst ali petnajstletniki so # d&TrtUihf Ir ' 'mi -A t_.i- : -feir Nadgradnja govori kot o preveč napornem, zamazanem itd. »Zakaj bi se šolal...« Znani so podatki za območje, kam naj ne bi usmerjali deklet, ker se pojavlja že brezposelnost, ne vemo pa, kam jih lahko usmerjamo! Tudi če se dekle odloči za deficitarna opravila, kot so rudarstvo, metalurgija, gozdarstvo, ima pri sklepanju štipendijskega razmerja težave, saj štipendij na četrti zahtevnostni stopnji poklica za dekleta praktično ni. Literature, opisov poklicev’ posameznih del in nalog, aktualnih podatkov o potrebnosti ali nepotrebnosti diplomantov določenih panog, primernih predmetnikov, možnosti za navpično in vodoravno prehajanje idr. - vsega tega ni ali pa je zastarelo. Literaturo bi potrebovali učitelji, svetovalci in učenci. Šolski svetovalni delavci opažamo, da postajajo osmošolci, pa tudi njihovi starši nekako ma-iodušni. Takole pravijo: »Le zakaj bi se šolal, saj tako ne bom -dobil zaposlitve...« Na šolah, ki so v kmečko-delavskem okoljb (npr. Mislinja, Podgorje, Šmartno) opažamo, da je čedalje manj zanimanja za nadaljnje izobraževanje (podatek za šolsko leto 1982/83: kar za deset odstotkov manj). Mislim, da vpliva na takšne odločitve tudi zmanjšano število kadrovskih .štipendij. Ce ugotavljamo motive za izbiro nadaljnjega šolanja ali poklica, vidimo, da je zlasti pri osebnostno še toliko nezreli, d: je že odločitev za poklic ali nadaljnje šolanje samo po sebi zelc težavna naloga. Ker jim nenehno dopovedujemo, da morajo svoja zanimanja in sposobnosti uskladiti z družbenimi potrebami in s tehnološkim razvojem, je zanje odločitev še težja Na eni strani so osebni interesi želja po opravljanju nekega dek in na drugi strani informacije c težavah pri zaposlovanju ipd Ker poklicni svetovalci nimamo podatkov o dolgoročnih kadrovskih načrtih, smo sami v stiski 2 odgovori, marsikdaj bolj ugibamo kot pa natančno informiramo, kot taki pa pogosto nismc v pravo oporo mlademu človeki pred izbiro poklica. Tudi starš ne uveljavljajo svoje volje, nc vsiljujejo želja otroku in mi največkrat odločitev prepuščajo. (Pogosto slišimo: »Starši rti pravijo, kar sam se odloči, take kot se boš odločil, 'tako bo: imel. ..«).■ In štirinajstletnik se mora odločiti. Pa pravimo: prave ljudi m prava mesta. Kakšna mesta so z; mlade prava? Vemo, da sme dobri delavci takrat, kadai opravljamo svoje delo z zani-jnanjem, z ljubeznijo. Ali bode naši otroci opravljali svoje delo ki ga včasih tudi bolj naključne izberejo, z veseljem? Veliko moralnih vprašanj z; pedagoške i).elavce, ki usmer jamo mlade po osnovni šoli. ‘Pi bi bili radi odkriti, radi bi mia dini svetovali na podlagi resničnih podatkov, ne le ugibanj! JOŽICA FRAS poklicno usmerjanja Bomo ponovili stare napake? Med izobraževanjem in zaposlovanjem še ni prave skladnosti Zaposlovanje sodi med najbolj zapletena in pereča vprašanja, s katerimi imamo opravka pri nas v zadnjem obdobju. Veliko je nezaposlenih, veliko naših delavcev je na začasnem delu v tujini. Leta 1982 je iskalo zaposlitev okoli 800 tisoč delavcev, v prvi polovici leta 1983 pa je bilo na seznamu skupnosti za zaposlovanje že 907 tisoč brezposelnih. V tujini pa je zdaj zaposlenih 707 tisoč naših državljanov; med njimi je precej takih, ki se nameravajo vrniti v domovino. Statistika ugotavlja, da je bila stopnja rasti družbenega proizvoda pri nas več let precej visoka. V petletnem obdobju 1976—1980 je znašala še 4 odstotke, nato pa se je začela zmanjševati, kar je zmanjšalo možnosti zaposlovanja. To postaja družbeno vprašanje, ki ga morajo reševati mnogi družbeni dejavniki. Pomembno je, da ' omogočimo dostop do dela strokovno usposobljenim mladim delavcem, ki lahko s svojim znanjem in svežimi močmi veliko prispevajo k premagovanju zdajšnje gospodarske krize. Med tistimi, ki iščejo zaposlitev, je vedno več kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev in delavcev s srednjo, višjo in visoko strokovno izobrazbo; vsaj polovica jih je takih. Med 880 tisoč brezposelnimi, vpisanimi na skupnostih za zaposlovanje v začetku leta 1983, je bilo kar 76% mlajših od trideset let. Večinoma so to delavci s strokovno izobrazbo. Združeno delo bi očitno moralo bolj na široko odpreti vrata pripravnikom, namesto da bi jim preprečevalo zaposlitev z zahtevo, da morajo imeti kandidati opravljen strokovni izpit, odslužen vojaški rok, opravljen staž itd. Očitno je tudi, da nismo dosegli potrebne usklajenosti med izobraževanjem in potrebami združenega dela, zlasti ne s potrebami proizvodnih organizacij. Zato je predsedstvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije v razpravi o osnutku družbenega dogovora o temeljih skupne politike pri zaposlovanju odločno zahtevalo, da je treba uskladiti izobraževanje s potrebami družbe in združenega dela, hkrati pa je opozorilo, da tako zahtevnih nalog ni mogoče rešiti čez noč. Tudi doslej smo namreč v resoluciji zapisali, da bomo prilagodili izobraževanje družbe- nim potrebam in da ne bomo več izobraževali delavcev, ki jih združeno delo ne potrebuje — vendar je praksa šla svojo pot. Dosegli smo sicer, da se več mladih usmerja v proizvodne poklice; na skupnostih za zaposlovanje pa je veliko iskalcev zaposlitve z izobrazbo, ki je združeno delo trenutno ne potrebuje. Kdo je odgovoren za tako stanje? Samo izobraževanje prav gotovo ne, saj mora usklajevati svoje razvojne načrte z dogovorjenimi potrebami združenega dela in celotne družbe. To pomeni, da te dogovorjene potrebe ne ustrezajo resničnim zahtevam družbenega razvoja, da niso bile dovolj preučene ali pa da jih nismo dosledno upoštevali. Še danes imamo komaj pri polovici delovnih organizacij izdelane srednjeročne načrte kadrovskih potreb, zato ni stvarno pričakovanje, ki je zapisano v omenjenem osnutku družbenega dogovora o zaposlovanju, da lahko v dveh letih uskladimo mrežo in zfnogljivosti šol z resničnimi potrebami po delavcih. Bolj stvarna je zahteva po zmanjšanju vpisnih mest v visokošolskih organizacijah, še posebno pri družbenih vedah. Ta proces že poteka, saj ga spodbuja gospodarska kriza, v kateri smo se znašli. V vseh republikah in obeh pokrajinah iščejo možnosti za združevanje nekaterih šol, za povezovanje in ukinitev nekaterih programov. Kako naj se torej izognemo starim napakam? Sam družbeni dogovor ni rešitev, če mu ne bo sledila ustrezna dejavnost. Če združeno delo ne bo izkazovalo svojih potreb, se jim tudi šolstvo ne bo moglo prilagajati. Stvarne kadrovske potrebe in razvojni programi so temelj za smotrno načrtovanje izobraževanja; le na takem temelju lahko ustvarimo smotrno izobraževanje in zaposlovanje. Če bomo usmerili svoja prizadevanja k tem ciljem, bo tudi manj neupravičenih kritik na račun prosvetnih delavcev, češ da so sokrivi za neskladja med izobraževanjem in zaposlovanjem. Priprava in uresničevanje družbenega dogovora o skupni politiki pri zaposlovanju torej zahteva, da sodelujejo tudi prosvetni delavci in njihove sindikalne organizacije. DJORDJE DJURIČ Svet TOZD OSNOVNE ŠOLE IVAN FARČNIK BUČ VRANSKO razpisuje prosta dela in naloge — učitelja gospodinjstva in kemije, PRU ali P Dela in naloge razpisujemo za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili v 8 dneh po objavi razpisa. O izbiri bodo obveščeni v 15 dneh po izteku razpisnega roka. Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE LOG-DRAGOMER razpisu je prosta dela in naloge • — učitelja gospodinjskega pouka in vodje šolske prehrane Delavec bo izbran za opravljanje razpisanih del in nalog za določen čas s polnim delovnim časom. Na razpis se.prijavite v 8 dneh po objavi. Izbira med prijavljenimi kandidati bo opravljen v 15 dneh, kandidati pa bodo obveščeni v 15 dneh po izbiri. 'Začetek opravljanja del in nalog je takoj. Prijave pošljite na naslov: Osnovna šola Log-Dragomer, Šolska cesta št. 1, 61351 Brezovica. Šola je ob magistralni cesti Ljubljana-Vrhnika, 10 km iz Ljubljane. Dobre prometne zveze. S strokovno izpopolnjevanje V skladu z akcijskim načrtom za uvajanje Programa življenja in dela osnovne šole, ki ga je sprejel Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje, je Zavod SR Slovenije za šolstvo v sodelovanju z drugimi organizacijami in društvi pripravil seminarje za usposabljanje učiteljev, ki bodo uvajali novi program. Usposabljanje je bilo prilagojeno dinamiki uvajanja programa, zato so bili organizirani seminarji za ravnatelje osnovnih šol in učitelje 1., 2. in 3. razredov ter za učitelje likovne, glasbene in telesne vzgoje. Priprave na uvajanje so potekale tudi v osnovnih šolah, in sicer tako, da so na učiteljskih konferencah obravnavali temeljne usmeritve novega programa in možnosti za uresničevanje v razmerah posamezne šole, neposredno pa tudi ob pripravi letnega delovnega načrta, oblikovanju letnih priprav na vzgojno-izobraževalno delo, v šolskih razrednih aktivih in ob strokovnem sodelovanju učiteljev razrednega in predmetnega pouka. Poudariti je tudi treba, da so posebne skupine pripravile v zvezi z vsebino prenovljenih učnih načrtov za ma- tematiko in spoznavanje narave in družbe ustrezna navodila, ki jih je dobil vsak učitelj. Usposabljanje učiteljev 1., 2. in 3. razreda je potekalo po območnih organizacijskih enotah zavoda v dneh od 22. do 27. 8. 1983. Seminarji so bili enodnevni in organizirani v 81 skupinah, udeležilo pa se jih je 2660 učiteljev. Na seminarjih so se seznanili z novostmi v učnih načrtih za slovenski jezik, spoznavanje narave in družbe in matematiko, z novostmi v učnih načrtih za likovno, glasbeno in telesno vzgojo pa so jih seznanili učitelji teh predmetov na šoli na šolskih razrednih aktivih. Kaj pripomore k sodobni šoli Med novostmi, ki po mnenju učiteljev veliko pripomorejo k posodabljanju osnovne šole, so: večja življenjska usmerjenost in večja povezanost šole in okolja, uveljavljanje aktivnih oblik dela (zlasti npr. praktično delo učencev pri spoznavanju narave in družbe in uveljavljanje delovne vzgoje, politehnična zasnovanost učnih načrtov ali povezanost teorije in prakse, uveljavljanje K novi osnovni šoli Spodbudni sklepi Predmetnik in učni načrt sta v maju 1983 zakonsko odprla osnovni šoli nova pota. Osnovna šola mora postati vzgojno-izobraževalno središče svojega okoliša. V njenem delu naj zavzame osrednje mesto politehnična vzgoja, nekdanje kulturne proslave naj bodo del kulturnega življenja krajanov, prav z interesnimi dejavnostmi naj kraj prisluhne osnovni šoli. Vez med krajem in šolo je bila do sedaj le enojna, šola se je odmaknila od življenja in kadar je želela sodelovati z okoljem, je bilo le-to večkrat videti zgolj kot njeno moledovanje. Samo trenutno stanje, prizadevanja za stabilizacijo in težave z zaposlovanjem silijo vzgojno-izobraževalni proces k novostim, ki ga je prinesel novi, prej omenjeni dokument. Pred nedavnim so se na Osnovni šoli Antona Tomaža-Linharta zbrali ravnatelji osnovnih šol v občini, kadrovci iz organizacij združenega dela in predstavnica Zavoda SRS za šolstvo — organizacijske enote Kranj. Na sestanku so se izoblikovali razveseljivi sklepi o proizvodnem delu osnovnošolcev. Učenci sedmih razredov bodo opravili en delovni dan spomladi, učenci osmih razredov pa jeseni. Določeni so že dnevi, ko bo posamezna šola lahko kar po dva razreda učencev razmestila po delovnih organizacijah v občini. Na podlagi poklicnega anketiranja, bodo učenci — če bo le mogoče — delali na takih delovnih mestih, za katera se odločajo. Zaposlili se bodo tudi tisti učenci, za katere ni čisto primernega delovnega mesta, saj ima delovni dan za doraščajočega človeka širok smoter: spoznati delovno mesto prihodnjega poklica, delovni proces v določeni tovarni, organizacijo delovnega procesa, medsebojne notranje odnose v času enega delavnika, samoupravno življenje, prehrano, odmore, disciplino, nagrajevanje. Določeni so tudi dnevi, ko bodo po osnovnih šolah roditeljski sestanki o poklicnem usmerjanju, na katerih bodo delovne organizacije predstavljale poklice, pripravljajo pa tudi film o posameznih delovnih organizacijah. Šola mora pritegniti k poklicnemu in proizvodnemu delu starše učenčev — prav ti so namreč vezni člen med krajem in šolo — da se bodo kar najbolj zavzeli za pravilno poklicno usmeritev svojega otroka, organizacije združenega dela pa bodo smotrno nalagale denar v prihodnje delavce. Šolski pevski zbori so tista dejavnost, ki na šoli mora biti, zanjo pa se učenci odločajo prostovoljno. Vsota denarja za pevski zbor je omejena, zato namenijo šole zboru 2 do 4 ure na teden; to pa pomeni, da učitelj zborovskega petja lahko vadi samo z eno skupino gli z enim zborom, sicer ne bi bilo petje kakovostno. Učitelj zbere ponavadi v en šolski zbor učence ene stopnje, največkrat višje, polovica učencev pa ne more sodelovati v zboru. Od prvega do četrtega ali petega razreda, ko je učenec povabljen v zbor, pa se je ta že odločil za drugo dejavnost, ki je dosegljiva. Osnovna šola Stane Žagar v Lipnici in KUD Stane Žagar Kropa sta se domenila za tako sodelovanje: učence od prvega do četrtega razreda bo KUD Stane Žagar vključil v dva enoglasna zbora, osnovna šola pa učence do petega razreda naprej v svoj zbor. Vsi trije šolski zbori bodo izmenično nastopali na šol-skin in krajevnih kulturnih prireditvah. K takemu sodelovanju bi šola pritegnila še DPD Svoboda Podnart, ker ima šola dislocirano enoto na Ovsišah, ti otroci pa so predaleč od Krope in so trenutno prikrajšani za to dejavnost. Vendar ta dva primera dokazujeta, kako bi se šola odpirala kraju in njegovim potrebam v času notranjih gospodarskih težav in hkrati prenove celotnega izobraževalnega procesa pri nas. Do zdaj se je šola posodabljala tako, da je k obsegu učiteljevega dela dodajala novosti, od interesnih dejavnosti do samoupravnega življenja, razširjala mu je obseg dela, ni pa pritegnila drugih dejavnikov, kot so krajevna skupnost, organizacije združenega dela, društvene organizacije, svet staršev ima še vedno premalo odločujočo besedo in zato je pedagoški delavec lahko samo ugotavljal, kako njegovo delo drsi po lestvici potrebnih dejavnosti v naši družbi navzdol z osebnim dohodkom vred. Pravilen in odgovoren odnos do nove osnovne šole pa bo naj-večji delež tega področja k stabilizaciji. STANE MIHELIČ Novosti na poti v prakso Usposabljanje učiteljev 1., 2. in 3. razreda za uvajanje novih učnih načrtov vzgojnih sestavin in vzgojna usmerjenost dela, prizadevanja za razbremenitev obsega vsebine učnih načrtov ter s tem pridobitev večjih možnosti za samostojno in dejavno delo učencev, opredelitev temeljne in informativne vsebine, uvajanje kulturnih in naravoslovnih dni ter delovnih akcij, proizvodnega in drugega družbenopotrebnega dela, razvojna usmerjenost pouka in drugega dela ter večja povezanost vsebin med predmeti. Ob tem je seveda treba upoštevati, da. so navedene usmeritve v učnem načrtu samo podlaga in usmeritev, od šol in učiteljev pa bo odvisno, kako hitro in koliko se bodo uresničevale. Nekatere šole in učitelji imajo glede tega prav gotovo prednost, saj so bila njihova prizadevanja usmerjena v to že veliko prej, novi učni načrt jim pri tem pravzaprav odpira samo širše možnosti. Katere težave predvidevajo učitelji Med težavami, ki so jih učitelji predvideli ob uvajanju, so posebno izstopile tele: učitelji so bili prepozno seznanjeni z novimi učnimi načrti (okoli tretjina učiteljev novih učnih načrtov nju učnih načrtov. Kako premagovati težave in kako izboljšati sodelovanje šole in okolja? Učitelji menijo, da bi morala pri tem pomagati vsa družba tako moralno kot gmotno, zlasti pri zagotavljanju prostorov, denarja in drugih možnosti, pri prizadevanjih za ustrezno vrednotenje in nagrajevanje učiteljevega dela, pri sodelovanju mentorjev in drugih oblikah sodelovanja. Po koordinacijskih odborih za uvajanje celodnevne šole pri občinskih konferencah SZDL, po občinskih izobraževalnih skupnostih in po drugih organih je treba seznanjati družbeno okolje z novimi usmeritvami dela osnovne šole ter spodbujati in povečevati pripravljenost družbenega okolja za sodelovanje s šolo. Ravnatelji osnovnih šol naj se bolj zavzemajo za pedagoško vodenje učiteljskega zbora. Okrepiti je treba tudi vlogo strokovnih organov šole. Že zdajšnji predpisi o učiteljevi obveznosti na razredni stopnji so glede na naravo dela visoki, in bi s kakršnim koli povečanjem obsega dela močno ogrozili kakovost. Učitelji si želijo tudi več strokovne pomoči, zlasti pri načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela. Med številnimi predlogi o tem. Jožef Tichy: Ljudje, jedkanica, 1980, z razstave INTART sploh ni poznala), za individualni študij programa je bilo le malo možnosti, ker so šole zaradi visoke cene naročile premalo izvodov Predmetnika in učnega načrta osnovne šole. Učitelji menijo, da je tudi okolje premalo pripravljeno sodelovati s šolo — to pa bo precej oviralo uresničevanje novega programa. Poudarili so tudi neustrezno in nespodbudno vrednotenje in nagrajevanje učiteljevega dela, preveč učencev v razredih in velike razlike v gmotnih možnostih za delo med šolami. Poskrbeti je treba tudi za aktualizacijo učbenikov in delovnih zvezkov, jih uskladiti z novimi učnimi načrti in poskrbeti za organizirano pripravo didaktičnih sredstev. Uveljaviti moramo učinkovite oblike usposabljanja učiteljev zlasti po aktivih s hospitacijami, s pogovori in z individualnim študijem. V ta namen je treba poskrbeti za strokovno literaturo, ki je pri nas zelo borna. Poseben problem je tudi to, da je v nekaterih razredih preveč učencev, zato je težje uresničevati nekatere usmeritve, zlasti celostno skrb za razvoj in napredek učencev. Novi dokumenti o osnovni šoli ne upoštevajo posebnih pogojev dela v kombiniranih oddelkih (npr. dolžina učne ure, skrčen predmetnik). Na nekaterih osnovnih šolah bodo tudi težave z vključevanjem vsakega učenca vsaj v eno interesno dejavnost. Posebej je treba pomagati učiteljem v osnovnih šolah na narodnostno mešanem območju in prilagaja- kaj naj bi obravnavali na seminarjih, so se učitelji zlasti zavzemali za tele teme; oblikovanje letnih, tematskih in lekcijskih priprav na vzgojno-izobraževalno delo, individualizacija in diferenciacija pouka v oddelkih z velikim številom učencev, vaje za bogatenje besedja in pridobivanje bralne tehnike, učenci s posebnimi učnimi težavami, književna vzgoja na razredni stopnji, merila ocenjevanja, uresničevanje elementarnih vsebin fizike, kemije in biologije pri spoznavanju narave in družbe, priprava, izvedba in vrednotenje dejavnosti (kulturni in naravoslovni dnevi, delovne akcije, športni in obrambni dnevi) ipd. Učitelji se zavzemajo za krajše, predvsem enodnevne seminarje s seminarskim načinom dela z razpravljanjem, s pogovori in z delom v skupinah. Učitelji si želijo, da bi bili seminarji in druge oblike izpopolnjevanja predvsem med počitnicami. Ugotovimo lahko, da so učitelji zelo prizadevno in odgovorno začeli uvajati prenovljene učne načrte in uveljavljati usmeritve za nadaljnjo preobrazbo osnovne šole. V osnovnih šolah, kjer so že povezovali delo ž družbenim okoljem in kjer se je že uveljavil učenec kot subjekt vzgojno-izobraževalnega dela, bo treba delo predvsem poglabljati. V eč truda pa bo potrebno v tistih osnovnih šolah, ki zaradi objektivnih in subjektivnih vzrokov niso uveljavljale bistvenih usmeritev nadaljnje preo- brazbe. Širša družbena skrb je potrebna tudi pri spodbujanju okolja za sodelovanje s šolo. Zato moramo v občini in krajevni skupnosti spremljati in spodbujati sodelovanje, iskati ustrezne vsebine in načine povezovanja ter zagotavljanja boljših možnosti za vzgojno-izobraževalno delo. Okrepiti je treba tudi strokovnost dela in še zlasti ustrezno pedagoško usmerjenost. Tako naj šole s sprotnim spremljanjem in razčlenjevanjem uspešnosti dela načrtujejo nadaljnja prizadevanja. Skrbno je treba načrtovati in organizirati nadaljnje usposabljanje učite- tako v šolah kot tudi v obČi( območju in republiki. PozitN ^ dosežke, ki se uveljavljajo v c ^ katerih šolah, je treba učinke1 teje in hitreje razširjati. Zato' ^ pomembni strokovni obiski šolami, aktivi, hospitacije in s vedd ustrezna vsebinska usm^^ tev usposabljanja učitelj£ Spodbudna je zlasti ugotovit* 1....................... ' . aujevali so se v kulturne sku-nč rlne in krožke ter nastopali v šoli ;lj£ ln širšem okolju. /it' Zakaj smo letos uvedli kul-igo turne dni tudi v osnovne šole, u' Za^aj naj bi ta novost pomenila e fnovo kakovost v doživljanju in Ija sPrejemanju kulturnih vrednot? 9^ kritičnem pregledu doz-?a]šnjih kulturnih dejavnosti na i 1 lahko ugotovimo nekatere s‘abosti, ki že vsa leta nenehno ?Premljajo »šolsko kulturo«. tna takih slabosti je praznovali6 spominskih dni, ki je največ-—i !at izzvenelo v proslavljanje akega dogodka ali osebnosti Samo zato, ker sta imela svoje cilj mesto v zgodovini. Proslava je ijei P°stala obveznost, utečena dolž-n°st in ni z ničimer bogatila ne avl 'Vstopajočih ne gledalcev. Uči-i telj. ki mu je bilo naloženo, da ilišf '{"'j13 Pripraviti proslavljanje ob l0l počenem datumu, je tekal i « °krog slavistov in moledoval za [nj< ecitacije, obvezno je nastopil jkf Pevski zbor, pa še folklora in in-va', rumentalna skupina. In tako iz jgJ leta v leto. Sodelovanje z okoljem (s krajevno skupnostjo in delovnimi organizacijami) je postavljalo šolo v vlogo kulturnega servisa, ki mora ob vsaki priložnosti prispevati nekaj »točk«. Na obiske gledaliških, filmskih in glasbenih prireditev se ni bilo nujno pripraviti, zato taki ogledi niso bili za učence doživetje, saj jih niso dopolnili z nadaljnjimi oblikami — s pogovori, skupinskim in individualnim delom, z risanjem, pisanjem idr. Učenci so bili takih obiskov predstav veseli predvsem zato, ker jim je odpadlo nekaj ur pouka. Nasprotovanje — pa ne brez vzroka Morda smo bili prav zaradi takega ponujanja kulture velikokrat razočarani nad nekulturnim vedenjem otrok na kulturnih prireditvah, saj jih tako ustaljene oblike res niso mogle navduševati. Učenci zadnja leta tudi niso več želeli nastopati, branili so se pevskega zbora, manj so sodelovali v kulturnih krožkih. Nekaj je bilo hudo narobe. Zato je prav, da tedaj, ko načrtujemo kulturne dejavnosti v osnovnih šolah na novih temeljih, kritično pregledamo dozdajšnje delo in se premišljeno odločimo, da bomo novo obliko napolnili tudi z novo vsebino, sicer bo naše prizadevanje zaman. Najprej moramo k soustvarjanju pritegniti tudi učence. Pa ne le kot izvajalce kulturnega sporeda, ampak že v načrtovanje, organiziranje, izvedbo in tudi v vrednotenje posamezne kulturne akcije. Če bodo učenci začutili, da so kulturne dejavnosti res njihove, da so se zanje prostovoljno odločili, bodo imeli do njih tudi povsem drugačen odnos. Druga pomembna naloga je, da damo vsakemu učencu možnost, da sodeluje v kulturnem dogajanju, da postane v resnici — kot temu pravimo — subjekt vzgoje. Da pa bo vsak lahko ustvarjalen ali poustvarjalen, da bo lahko sodeloval pri pripravi in izvedbi prireditve in o njej razsojal, je treba del kulturne dejavnosti prenesti v oddelčne skupnosti. Temeljna enota — oddelčna skupnost Če bo vsak oddelek pripravil na leto le eno kulturno dejavnost, v kateri bodo sodelovali vsi učenci, bo v osmih letih vsak član kolektiva lahko preveril svoje sposobnosti, lahko bo nastopal ali kako drugače sodeloval pri organizaciji prireditev. Toda — tudi iz razreda moramo pregnati proslavarstvo in uvajati sodobne oblike prireditev. Oddelčna skupnost lahko prikaže svojo predstavo na šoli, v krajevni skupnosti, na drugi(šoli, v delovni organizaciji. S svojo prireditvijo lahko počasti spominski dan ali kak drug pomemben dogodek. Pri načrtovanju oddelčnih prireditev morajo biti še posebno pozorni razredni učitelji. Narobe je, če otroka na tej starostni in razvojni stopnji trpamo z obrtnim znanjem, prisiljenim drilom in ga hočemo za vsako ceno pripraviti na nastop, ki bi bil povsem podoben nastopu zrelejših in starejših učencev. Otroka vključimo v ustvarjalne igre in tam naj nehote, nezavedno ustvarja. Tako bo ostal sproščen, prisrčen, dopadljiv in poln fantazije. Gledalec naj bo zanj le naključen gost. Tisti učenci, ki kažejo več sposobnosti in zanimanja za kako kulturno dejavnost, naj se vključijo v kulturne skupine in krožke — v gledališko, lutkovno in folklorno skupino, v pevski zbor, plesni krožek, literarno ali instrumentalno skupino, uvrstijo naj se med plesalce in dopisnike in še kam. MARICA NAKRST Preveč snovi, premalo ustreznih učiteljev o $ )-t Letos se izobražuje že tretji ; ( ro<^ učencev po novih programih sol )re'hijega usmerjenega izobra-igS Sevanja, zato imamo že nekaj iz-\Qy dušenj iz uvedbe reformiranega edj ’z°braževanja. Da bi ustrezne oflj kvantitativne izsledke dobili tudi r/na proizvodno-tehničnem porod 'Ločju, sta Pedagoški inštitut pri 'i. * Univerzi Edvarda Kardelja v mo Ljubljani in oddelek za proi-\cc[ zvodno-tehnično vzgojo na Pe-nž» dagoški akademiji v Mariboru naredila posebno raziskavo: an-;di ketirala sta vse srednje šole in kri organizacije združenega dela, ki adt |zvajajo proizvodno delo in de-čef 'ovno prakso v Sloveniji, in tako a j tonila pomembne ugotovitve. tof Predmet osnove tehnike in ad Proizyodnje je zasnovan na poli-red j 'ničnem, usmeritvenem in de-a. j ovnem vidiku, zato ga ni mogoče ari P°nčevati zgolj teoretično, tem-utif Ve6 mora temeljiti predvsem na si Povezavi teoretičnih in praktič-niL dognanj. Izbrane teoretične roi’ Vsebine je treba dokazovati s io' Faktičnimi zgledi, delovnimi va-avj Ltrnk s poskusi, z demonstraciji. lami itd. Odgovori učiteljev .1 osnov tehnike in proizvodnje tej kar 70 %) pa kažejo, da uporab-bjl J?)0, UČItclji včasih tudi zaradi Izfobjektivnih okoliščin (npr. neo-y i premljenosti kabineta za osnove ^,i tehnike in proizvodnje) zgolj a i teoretične oblike vzgojno-izo-r J maževalnega dela. K temu »pri-ei Pomore« tudi problem izobliko-U H vanosti in nezasnovanosti meto-r ; dike tega področja, za učence ne cilj fajprikladnejši učbenik (po sp. mnenju anketiranih je prezahte-idJ yen’ preobširen, premalo de-j ‘ovno oblikovan), pomanjkanje g. j Ucriih pripomočkov za to področij) ie, največ težav pa povzroča 'lef d°kaj neustrezna kadrovska za-; sedba učiteljev, saj jih skoraj dve pi !retjini (63%) nima ustrezne nji lz,Fbrazbe (prevladujejo učitelji z j višjo izobrazbo, pa tudi odstotek 'flf UL'teljev s srednjo izobrazbo je lol |°razmerno velik — okoli 20%). v ■'e neugodnejši pa je podatek, ko ;pfj u8°tavljamo ustreznost učiteljev ,v(i osnov tehnike in proizvodnje Ujj 8'ede na stopnjo in smer izobra-d zbe’ saj le okoli 30% učiteljev dsj ‘zPolnjuje zahteve zakona. Ob ji,’ aki različnosti učiteljev, tako po J s)0Pnji kot po smeri izobrazbe, atj ob neizdelani metodiki pouka in ja J.0, ^er pristojni organi — kar el| zadeva načrtno izobraževanje : i i.p Kadrov — niso usklajeni, je d jub izredni volji in prizadevno-) i učiteljev težko pričakovati J akovosten pouk osnov tehnike in proizvodnje. Raziskava tudi kaže, da je načrtovane snovi za 105 ur preveč, da so učitelji zlasti zaradi pomanjkanja časa opustili praktično delo — vaje, in da so bila zadnja poglavja v prvem letniku obdelana zelo informativno. Nekoliko ugodnejši so izsledki raziskave za proizvodno delo in delovno prakso. Tako z izvajanjem proizvodnega dela in delovne prakse skorajda ni bilo težav v prvih letnikih, zelo veliko pa jih je bilo v drugem letniku. Kakor se je širša zavzetost družbe v prvem letu proizvodnega dela in delovne prakse kazala v dobrih uspehih, tako lahko ugotovimo v naslednjem letu precej manjšo zavzetost in zato tudi slabšo kakovost proizvodnega dela in delovne prakse. Veliko organizacij združenega dela pa še do zdaj ni opredelilo proizvodnega dela in delovne prakse v svojih samoupravnih aktih. Zataknilo se je tudi pri pripravi izvedbenih načrtov, vrednotenju dela in pri nagrajevanju učencev. Očitno je, da precej šol ni povezanih z organizacijami združenega dela, neenotno in neurejeno je vrednotenje dela mentorjev; zmanjšano zanimanje za organizirano usposabljanje mentorjev proizvodnega dela in delovne prakse v drugem letu reforme in velika organizacijska in metodična različnost pa se kaže ta tudi pri izvajanju proizvodnega dela in delovne prakse tako v organizacijah združenega dela kot na šolah. Raziskava je ugotovila in v bistvu potrdila hipotezo, da je treba čim hitreje poenotiti vzgojno-izobraževalno delo na tem področju, da je potrebna ustrezna metodika, nujno pa je tudi izoblikovati ustreznejši model izobraževanja učiteljev osnov tehnike in proizvodnje, praktičnega pouka, strokovno-teoretičnih predmetov pa tudi inštruktorjev ali organizatorjev proizvodnega dela in delovne prakse na šolah in v organizacijah združenega dela. Bistvena ugotovitev je, da zdajšnja kadrovska sestava ni-ustrezna — tudi to pa je lahko eden izmed večjih vzrokov za površnejše izpolnjevanje smotrov proizvodno-tehničnega področja. Končno nam mora postati jasno, da mora imeti tudi proizvodno-tehnično področje svoj sistem izobraževanja, ki bo skrbel ne le za razvoj rednega izobraževanja (vštet je tudi študij ob delu in iz dela), temveč tudi za izredno pomembno področje strokovnega izpopolnjevanja, nenehnega izobraževanja in še posebno pomembnega ra-zvojno-raziskovalnega dela, ki je v bistvu podlaga za življenjske in razvoj področja. Kadrov za proizvodno-tehnično področje ni mogoče usposabljati le s seminarji, z dopolnilnim pedagoško- andragoškim izobraževanjem in s tem, da prepuščamo tako pomembno vzgojno-izobraževalno področje dokaj površnemu poseganju posameznih posebnih izobraževalnih skupnosti, ki po svoji presoji bolj ali manj skrbno in metodično ustrezno zagotavljajo ta kader. To delo je treba ustrezno oblikovati, predvsem pa poenotiti in uskladiti. IVAN GERLlC GOVORICA OTROKOVEGA TELESA Strokovnjaki (dr. Lavvrense) menijo, da je zelo težko ugotoviti, kje so meje med govorom telesa, dotikom in govorom. Razumevanje »govora otrokovega telesa« je pomembna neverbalna komunikacija, ki jo danes v družini in tudi v vrtcu premalo upoštevamo. Ali se je te oblike razumevanja otroka zares tako težko naučiti? Poznati je treba nekaj osnov kineziologije, čeprav je kinezika kot ena izmed oblik komunikacije še v razvoju. Pa vendar naj omenim nekaj temeljnih, toda dragocenih pravil: — Vzemimo si čas za opazovanje sebe, prijateljev, svoje družine... — Razmislimo, zakaj se v trenutkih gibamo na poseben način... — Kaj pomenijo posamezni gibi... — Kako obvladamo prostor... Življenje je gibanje in gibanje je vir življenja! Pesnik čiste oblike Monografija akademskega kiparja Vasilija Četkoviča-Vaska, izdala Delavska enotnost, Ljubljana, 1983 Vasilije Četkovič Vaško: Iz zbirke Hortikultura, v monografiji 1983 Razmišljamo-sprašujemo Rubrika je odprta bralcem, vprašanja lahko pošiljate uredništvu tudi po telefonu (315-585). Vsako vprašanje je spodbuda za razmišljanje pa tudi za pisne odgovore, ki jih bomo radi objavili. DOKAZOVANJE (NE)ZRELOSTI Pri preiskavi okoliščin, ki so posredno vplivale na tragično smrt študenta, so organi javne varnosti ugotovili, da je lani 35 maturantov in 2 profesorja četrtega letnika soboške gimnazije na valeti spilo — poleg drugega — 55 litrov vina in 22 steklenic piva (Delo, 7. 1. 1984). Sprašujemo se, od kdaj vključuje dokazovanje zrelosti tudi dokazovanje, koliko ga učenci in učitelji lahko »prenesejo«? Ali taki in podobni primeri niso svarilo, kam nas pelje tista »permisivna« pedagogika, ki ne pozna pri popustljivosti več nobenih meja? Ali pa pomenijo, da naša srednja šola, prezaposlena z učno storilnostjo in natrpanimi programi, čedalje bolj pozablja na nekaj, kar je še pomembnejše — na vzgojo? Kaj je matura brez ustrezne stopnje osebnostne in kulturne zrelosti? Ta pa vsebuje tudi sposobnost zrelega vedenja in samoobvladanja v vsakdanjih in tudi izjemnih okoliščinah, kot je valeta. V Kranju so maturanti po opravljeni maturi odšli kolektivno, z nageljni v gumbnici, darovat kri za sočloveka! POČITNICE PO NOVEM IN PO STAREM Že nekaj let premikamo, raztegujemo in krajšamo čas zimskih počitnic. Najprej smo rekli, da jih moramo podaljšati, da bi privarčevali nekaj goriva - r resnici pa so ga starši morali zato porabiti toliko več. Letos so se, vsaj i Ljubljani in v Mariboru, osnovnošolci nehali učiti pravzaprav že pred novim letom - ostali smo torej v resnici pri tritedenskih zimskih počitnicah, čeprav smo se obvezali, da bomo pripomogli k stabilizaciji z boljšim učenjem. Srednje šole se niso pustile speljati na ta led in so v glavnem narčto-valepočitnice tako kot lani. Topa pomeni, da spet nimamo usklajenih zimskih počitnic v osnovnih in srednjih šolah. Učitelji se sprašujejo, čemu koristi tako nenehno spreminjanje in 'koga moti ustaljeni red, ki je šolam najbolj potreben? Zakaj je treba upoštevati pri tem interese in mnenja ozkih krogov bolj kot pa mnenja večine pedagoških delavcev ter interese vzgoje in izobraževanja? OZKOSRČNOST DO STAREJŠIH KOLEGOV Z več strani prihajajo sporoči- Sprašujemo se, aB so nekateri la, da so v nekaterih učiteljskih pozabiB na modrost starega pre-kolektivih neverjetno ozkosrčni govora: Ti očeta do praga — sin do kolegov, ki so bfizu upokoji- tebe čez prag? tve. Čeprav vedo, da tistih borih 12 odstotkov za minulo delo nič ^ 1 Pa *e l,nan,0kolektive, ne pomeni, jim kljub dolgolet- ki s.? bo,i čjo^ški in pošteni do nemu uspešnemu delu odbijajo sy?Pb s2arF.^'b tovarišev? Naj se točke s pretvezo, da imajo pač S1SI "j1 hov glas. končano »samo« učiteljišče, vča- • sih jim zmanjšujejo proti volji Gradivo, ki je prispelo v uredniš- celo obseg dela in s tem znižujejo tvov oblikoval že itak tako pokojninsko osnovo. JOŽE VALENTINČIČ Čudovita monografija, ki jo je pred nedavnim predstavila javnosti založba Delavska enotnost v zbirki Posebne izdaje, nam razkriva le delček bogatega umetnikovega ustvarjanja skozi dve desetletij. Lahko rečemo, da v monografiji predstavljena cikla v lesu (Hortikultura) in keramiki, kisla nastala v zadnjem obdobju, združujeta v sebi vse dozdajšnje kiparjeve izkušnje, ki jih je oplemenitila zrelost. Vsa dela, ki jih odlikuje izdelana in usklajena oblika, delujejo 'neprisiljeno in prepričljivo. Ob njih skoraj začutimo, kako se umetnik spopada z različnimi tvarinami, jih obvladuje in ob tem upošteva njihovo sestavo, in kako se končno z njimi pogovarja. Njegove roke vedo, kako morajo izraziti čustva. Kiparja bi lahko poimenovali pesnika čiste likovne oblike, ki izhaja iz realističnega temelja in nato predstavi vsebino na pesniški način. Lahkotno se poigrava v prostoru, ker obvlada njegove, zakonitosti, trdno in odločno posega v različna tkiva materialov, ker spoštuje in pozna sestavo, in natančno opredeli razmerje končne oblike glede na prostor, ker obvlada ritem. Kipar je pesnik trdnosti lesa in krhkosti keramike in prav taka je tudi njegova osebnost: močna in trdna, hkrati pa prefinjeno občutljiva. V njej sta združena radovednost otroka-nenehnega raziskovalca in spoštovanje odraslega do dela in do vrednot. Neizčrpna moč pa ga žene od enega izziva do drugega, od enega materiala k drugemu, od odkritja do odkritja. Umetnik je po rodu iz Črne gore, ki živi in ustvarja pa v Celju, kjer ga je okolje sprejelo za svojega. Zgovoren dokaz za to je monografija njeno izdajo so omogočile številne organizacije združenega dela iz Celja. Kiparju Vasiliju Četkoviču postane vsaka tovarniška delavnica njegov domači atelje, kjer zmeraj znova išče nova doživetja z risbo, modeliranjem, varjenjem ali s klesanjem. Doslej se je že pomeril z glino, železom, kamnom, s steklom, lesom. Njegove skulpture bogatijo podobo številnih javnih mest, krasijo pa tudi odprt prostor v različnih slovenskih krajih. O Četkovičevem nenehnem ustvarjalnem delu pričajo številne samostojne in skupinske razstave doma in v svetu, njegov uspeh pa dokazujejo številne nagrade in priznanja. TEA DOMINKO tm dopisniki poročajo MARIBOR Širše za prosti čas Vprašanje prostega časa zahteva tudi pri nas vse širšo družbeno zavzetost. Zveza socialistične mladine Slovenije je v po-kongresni dejavnosti razvila več občinskih središč za prosti čas, ker je to še posebno pomembno za življenje mladine. Na nedavni problemski konferenci mladine v občini Maribor Tabor so predstavili organizacijsko sestavo središča za prosti čas, v katerem delujeta komisija za povezovanje z delovnimi organizacijami in društvi in komisija za prostore. Brez ustreznih prostorov, ki pa marsikdaj v okolju so, le da so premalo uporabljeni, in brez raznovrstne povezanosti z različnimi delovnimi organizacijami in društvi v krajevni skupnosti in občini si ni mogoče zamisliti ustrezne uporabe prostega časa niti v vzgoji niti na višji ravni samoupravne kulture. Središče za prosti čas obenem vsestransko povezuje in spodbuja različne dejavnosti prostega časa od klubskih, glasbenih, športnih, literarnih, plesnih dejavnosti do izletov, razprav ob okroglih mizah, različnih proslav in delovnih akcij. Prosti čas torej ni pojmovan predvsem kot zabava in rekreacija, temveč tudi kot možnost drugačnega dela in višje kakovosti bivanja in razvoja; je torej spodbuda za razvoj ustvarjalnega delovanja ljudi na vseh področjih vsakdanjega življenja. Tudi na tretji skupščini Sekcije za pedagogiko prostega časa so ugotovili, da pojav prostega časa v sodobnih razmerah zahteva veliko več kot samo pedagoško obravnavo, zato so sklenili spremeniti pedagoško NOVA GORICA sekcijo v sekcijo za prosti čas nasploh, da bi tako pritegnili k delu interdisciplinarno vse, ki se z raličnih vidikov ukvarjajo z vprašanji prostega časa. Tako so dali tudi pobudo, da se vprašanje prostega časa obravnava v posebni sekciji pri Republiški konferenci SZDL Slovenije in se temu ustrezno ustanovijo tudi področne sekcije za prosti čas. Izvršilni odbor sekcije za prosti čas pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije je že oblikoval delovne skupine za teoretično in raziskovalno delo na področju prostega 'časa, za družino in okolje, za predšolsko in šolsko mladino, za andragoška vprašanja, ki zajemajo usmerjeno izobraževanje, visoko šolstvo in življenje odraslih občanov, za obveščanje in dokumentacijo in za organiziranost. V Mariboru se je med prvimi sestala tudi skupina za oblikovanje sekcije za prosti čas pri Mestni konferenci SZDL. Prav tako so se dogovorili, da bo sedež komisije za obveščanje in dokumentacijo v Mariboru, ker bi se le-tako lahko nadaljevalo delo, ki ga je pred leti že začela knjižnica pedagoške akademije. Pokazala se je torej očitna širša družbena potreba, da se delo sekcije za prosti čas razširi in poveže družbene in strokovne dejavnike, ki se ukvarjajo s prostim časom v teoriji in praksi, širše, kakor to zmore Zveza društev pedagoških delavcev, četudi bo tudi v tem sklopu ostala vzgoja za prosti čas še zmeraj ena njenih temeljnih nalog. R. L. Posvet o družinski vzgoji Samoupravna kultura se začne v družini. V primerjavi z drugimi skupinami je družina večfunk-cionalna in zato veliko bolj učinkovito kleše in oblikuje človeka, njegovo samoupravno ali nesa-moupravno ubrano vedenje. Zato je pospešen socialni razvoj naše družbe s široko organizirano in kakovostno družinsko vzgojo ena izmed pomembnejših nalog zavestnih sil. To so misli prof. dr. Ane Krajnčeve iz njene uvodne besedi o strokovnih službah kot nosilkah usposabljanja za družinsko življenje na novembrskem posvetu o družinski vzgoji v novogoriški občini. Posvet je pripravila delavska univerza Nova Gorica zato, da bi udeleženci ugotovili, kako je z družinsko vzgojo v novogoriški občini z organizacijskega, metodičnega in vsebinskega vidika in da bi si izmenjali poglede na nadaljnjo vlogo delavske univerze in drugih dejavnikov pri družinski vzgoji. Udeleženci — strokovni delavci centra za socialno delo Nova Gorica, osnovnih šol. ŠOŠTANJ doma šolskih centrov, vzgojno-varstvenih organizacij, zdravstvenih organizacij in predstavniki občinske Zveze prijateljev mladine so menili, da je široko začrtano kakovostno usposabljanje staršev nujno potrebno za razvoj družinske vzgoje in da ga ne smemo prepuščati naključju. Staršev ni mogoče usposabljati za družinsko vzgojo samo z napotki ali s pridobivanjem znanja na predavanjih, ampak zlasti in predvsem s pogovori na razprav-Ijavskih večerih in v klubih. Starši naj bi se združevali v skupine glede na svoje skupne potrebe in skupno zanimanje, po-' govore pa naj bi vodili širše razgledani Starši ob strokovni pomoči strokovnjakov. Udeleženci so se dogovorili, da bodo pri tej delavski univerzi ustanovili širši aktiv sodelavcev za delo s starši in izrazili potrebo, naj bi k tesnejšemu sodelovanju med vsemi nosilci družinske vzgoje spodbujala prav delavska univerza kot nosilka usposabljanja za razvoj samoupravnih medosebnih in družbenih odnosov. R. SLOKAR Šolarji za upokojence Tako kot vsako leto so tudi učenci osnovne šole Karla Destovnika Kajuha pripravili za vse starejše občane novoletno prireditev v prostorih spominske sobe kulturniške skupine XIV. divizije na Kajuhovi šoli. Pester in prisrčen kulturni spored z novoletno voščilnico so pripravili učenci pod vodstvom učiteljev. To je vsekakor lepa pozornost te šole do starejših krajanov Šoštanja in okolice. V. K. --------------------------------------- ~ Ob novem let« smo prejeli mnogo prisrčnih voščil od naših bralcev, sodelavcev in pedagoških kolektivov. Vsem se iskreno zahvaljujemo in vračamo najiepša voščila in želje! j DELOVNA SKUPNOST PROSVETNEGA DELAVCA I CELJE Center za varstvo in delo srednje prizadetih Septembra je začel v Celju delovati center za varstvo in delo srednje duševno prizadetih odraslih oseb; to je dosežek sporazumevanja in razumevanja občanov širšega območja. Prav v času, ko se je slovenska javnost zavedla problema invalidnih oseb in tega, da je treba tovrstna vprašanja reševati s posebnim zakonom, bomo v Celju slovesno odprli center za varstvo in delo zmerno duševno prizadetih odraslih oseb. To so omogočili občani našega območja, ki so zagotovili denar za usposobitev doma na Golovcu v ta namen in prizidek internata pri Osnovni šoli Ivanke Uranjek v Celju. Nekaj denarja je bilo zbranega s samoprispevkom, nekaj pa po sklenitvi samoupravnega sporazuma med interesnimi skupnostmi občin Celje, Žalec, Mozirje, Titovo Velenje, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju in Laško. Tako smo dobili v Celju dom, kjer bodo ob uresničevanju programa življenja in dela ustanove naši varovanci živeli in delali v prilagojenih razmerah, ob skrbnem vodenju in usmerjanju pa ohranjali svoje umske in motorične sposobnosti. Dom bo dajal internatsko oskrbo vsem tistim varovancem, ki zaradi oddaljenosti ali drugih vzrokov ne morejo živeti v svojem domačem okolju. V internat bomo lahko sprejeli do 50 varovancev, vsak dan pa bo prihajalo v dnevno varstvo še približno 20 do 25 oseb. Nekatere že vozimo z domskim kombijem, ker so zaradi telesne okvare ali oddaljenosti in neugodnih prometnih razmer tega potrebni. Za vse delo bodo skrbeli posebej pedagoško usposobljeni delavci, mojstri kovinske in lesne stroke, medicinska sestra, kuharici, snažilki, perica, garderoberka, ekonom in socialna delavka. Življenje je organizirano tako, da bodo varovanci dopoldne delali v delovnih prostorih. To bo delovna terapija, za katero iščemo kooperacijska razmerja s podjetji in zasebniki. Nekaj jih že imamo s SOZD Gorenje, TOZD Štedilniki in pralna tehnika, z Libelo Celje, z zasebnim proizvajalcem Pristovnikom iz Celja. Imamo tudi svojo proizvodnjo, ki zajema izdelavo tapiserij, makramejev, vezenih prtičkov, pletenje in obdelavo vrta ter urejanje obsežnega parka. Za opravljeno delo dobijo varovanci nagrado, ki jo črpamo iz plačila kooperacijskega dela. Nagrada je odvisna od truda, od števila ur, preživetih pri delu, in od varovančeve sposobnosti. Tako se čutijo varovanci kot delavci, torej enakovredni z nami zaposlenimi v tej organizaciji. V času, ki ga preživijo z nami in s svojimi vrstniki, ne doživljajo neugodnih trenutkov. Delo vzgojitelja-terapevta je izredno zahtevno, saj mora vsak dan preživeti polnih osem ur in zavzeto sodelovati z varovanci, ki se po naravi in značilnostih prizadetosti zelo razlikujejo. Bojimo se, da bi bila lahko težavnost dela ob ne najbolj ustreznem nagrajevanju vzrok za odhajanje delavcev. Upamo, da bo kolektiv, ki se je izoblikoval v zadnjem mesecu, dovolj trden, da bo v svoji zagnanosti vztrajal in ne bo dopustil, da bi ga težave, ki nas čakajo, omajale. Pričakujemo pomoč družbe in še naprej sveta staršev, ki izredno budno spremljajo naše delo. Ob vseh težavah, ki se pojavljajo ob celotni organizaciji, ostajamo optimisti, saj smo nagrajevani za svoje delo vsak dan sproti. Nagrajujejo nas naši varovanci, ki se v naši sredi dobro počutijo in so srečni. Ob njih se učimo tudi mi, saj je ob teh večnih otrocih vsak dan nekaj nove-»a, nekaj, kar nismo pričakovali. Čudoviti so v svoji sproščenosti, odkritosti in ljubezni, ki jo izkazujejo človeku, za katerega vedo, da jih ima rad. Otroke pa imamo resnično radi, saj drugače tudi ni mogoče uspešno delati z njimi. Osrečujejo nas tudi starši naših varovancev, ko vidimo, da so zadovoljni s tem, kar jim otroci tako ali drugače povedo, ko prihajajo ponje. Za zgled naj navedem samo en dogodek: Fant, star 29 let, doslej ni bil vključen v usposabljanje, ne govori, dom pa je prvič zapustil v začetku oktobra. Po petih tednih je pričakal mamo v delavnici ob delu. Srečen je stopil k njej, stisnil svoj obraz k njenemu in zadovoljen odšel domov na dvodnevni obisk. Razumeli smo njene solze. Takšni trenutki so največje plačilo za humano delo, ki ga opravljamo. Čaka nas še veliko dela, najtežja in najzahtevnejša naloga pa je izdelava programa življenja v popoldanskem, prostem času, ki mora biti pripravljen tako, da bo sproščal, omogočal vsestranski razvoj in razvedrilo, da ne bo monoton, utesnjujoč. Zavedamo se, da smo postavljeni pred veliko nalogo, zato se bomo potrudili, da bomo upravičili zaupanje družbe, ob tem pa postavili temelje novi obliki skrbi za zmerno prizadete odrasle ljudi, česar doslej v naši republiki in tudi v širši domovini še ni. To nas še bolj obvezuje in odločeni smo, da izpolnimo pričakovanja. LIDIJA HRNČIČ-TOMINŠEK Tomo Vran: Figure, 1983, olje TITOVO VELENJE Primerno znanje o požarni varnosti ---------------------------'sp V Titovem Velenju je bilo 15. in 16. oktobra ob Jugoslovanskih pionirskih igrah četrto, tradicionalno srečanje pionirjev mladih gasilcev Slovenije. Organizatorji — Gasilska zveza Slovenije, Gasilska občinska zveza Titovo Velenje, Zveza prijateljev mladine Titovo Velenje in Osnovna šola Miha Pintar Toledo Titovo Velenje — so sprejeli več kot 400 mladih gasilcev in njihovih mentorjev. Štiriinšestdeset ekip iz vseh slovenskih občin so domači pionirji, gasilci in organizatorji prisrčno sprejeli in skrbeli, da so se v prostem času dobro počutili in spoznali znamenitosti in le-pote Titovega Velenja. Med srečanjem je izšel priložnostni bilten četrtega srečanja »Mladi gasilec«, ki je podrobneje predstavil Šaleško dolino, dejavnost pionirjev na področju požarne preventive, na koncu pa so v njem objavili dosežke srečanja. Najzanimivejši del srečanja je bil sklepni kviz na temo požarne varnosti in čudovit kulturno umetniški spored za povezavo strokovnih točk, ki so ga pripravili učenci velenjskih šol in plesnega kluba Velenje. Kot so povedali predstavniki Gasilske zveze Slovenije in Občinske gasilske zveze Titovo Velenje, so pionirji mladi gasilci ob izvajanju obveznega programa pokazali dobro znanje in veliko spretnosti, lep prispevek pa so pripravili mladi likovniki, ki so narisali lepe motive na temo varstva pred požari. Najbolje so se uvrstili pionirji Osnovne šole Mladi graničar iz Hrvatinov, drugo mesto so zasedli pionirji Osnovne.šole Martina Koželja iz Doba in tretje pionirji Osnovne šole Hajdina pri Ptuju. Točke so si prislužili z’ uspešno rešenimi testi, s tekmovalnimi dosežki na gasilskem poligonu in z risbami. Posebej pa so bili nagrajeni izdelovalci plakatov in tehničnih predmetov z gasilsko simboliko. Komisija je ocenila za najboljši plakat Gašenje gozdnega pof ra, ki ga je izdelal Sandi Žagat Osnovne šole Bršljin pri NoV‘A'1 mestu, drugo mesto je dobil p*- L kat Pionirji preprečujmo poža- g — naredil ga je Alojz Klement- g iz Osnovne šole Daneta Šuflt- g njaka iz Murske Sobote — trd ( mesto pa plakat Kje bomo gnč dili, izdelek Nataše VranjekjN Osnovne šole Veljka Vlahovi1 „ iz Titovega Velenja. Četrto n grado je prejel Gregor Gojevid ~ Osnovne šole Gustava Šilit ~ Titovo Velenje, peto pa Mate] ~ Postružnik iz Osnovne šole Iva* Cankarja Ljutomer. Najboljšo gasilsko maket Vaja gasilk na lestvi so predst vili učenci gasilci iz Osnovne ŠC Vojnik, model ročne gasilsi brizgalne učenci iz Osnovne šc> Jablanica in gasilsko vozilo ' raztezna lestev učenci Osnovt šole Vavta vas. Komisija je P gradila še sedem drugih izdelke-lepo izdelanih pa jih je bilo še vi — vsi skupaj pa so bili zelo let priložnostna razstava tega sreč nja. Popoldne iz sobote na nedelj so izrabili tudi spremljevalci pk nirjev, učitelji, mentorji aktivi Mladi gasilec in likovnih krožk TITOVO VELENJE Poučno sodelovanje učiteljev in lovske zveze Pred nedavnim je bilo na osnovni šoli Veljka Vlahoviča v Titovem Velenju širše posvetovanje učiteljev četrtih razredov vseh osnovnih šol v občini Titovo Velenje. Takšna posvetovanja so postala že dolgoletna praksa učiteljev, ki si tako izmenjavajo izkušnje o vzgojno-izobraževal-nem delu in sestavljajo učne načrte za prihodnje šolsko leto. Novost letošnjega srečanja pa je v tem, da so k svojemu delu pritegnili tudi predavatelje iz celjske zveze lovskih družin. Ti naj bi seznanili učitelje z delovanjem lovcev pri gojitvi divjadi v naravnem okolju, ki je zaradi civilizacije iz leta v leto bolj ogrožena. Vabilu učiteljev so se odzvali lovci predavatelji: inž. Milan Dečko, Valter Dvoršek, veterinar Jože Pangerl in Erika Cverlin. Le-ti so imeli predavanja s tole vsebino: Ekološki se- stav tal — nuja za življenje di' jadi. Divjad v Šaleški dolio. Lovčeve naloge v lovišču in v nesocialistični družbi ter učni nači* opombe in dopolnila. Poleg pri-. davanja so predvajali še izredfl lepe in poučne barvne filme jp alpskem svetu, gamsu, jelenu i1 medvedu. i Vse, kar so člani aktiva, ki ji vodi prizadevna tovarišica Tan® škova iz Osnovne šole Veljil Vlahoviča, slišali in videli, bodoč naslednjem šolskem letu razlil gali in pojasnjevali več kot tisOtu učencem četrtih razredov v vde lenjski občini. Taka oblika sod9i lovanja lovcev in učiteljev vsfjc kakor pomeni novost v našeifei vzgojno-izobraževalnem procfj su, ki temelji predvsem na delu ife izkušnjah iz praktičnega življčil nja in doživetja v naravi. j? it V. K. a o AFORIZMI --‘‘i lii Zanimivo: tisti, ki kar naprej mlatijo prazno slamo, poberejo najv& i zrnja. Hladno vojno vedno začenjajo politiki s prevročimi glavami. ’~ • r Ne iščite izgubljene generacije. Tu smo! S preostrim satirikom ravnajo kot z zdravilom: postavijo ga v tem?1'^ hladen in suh prostor. - t Sodobni preroki največ govorijo o preteklosti. [. ;C Kadar si zaželita brati novo, hrabro literaturo, vzamem v roke suit«, neobjavljene rokopise. a il V zdravi družbi imajo satiriki orožni list za svoje besede. « JOŽE J. PETELIN ZVEZNI SEKRETARIAT ZA LJUDSKO OBRAMBO — PERSONALNA UPRAVA — razpisuje NATEČAJ ,sPrejem kandidatov za učence splošnih srednjih vojaških šol, go-p0t ce srednjih vojaških šol rodov in služb in učence Šole za strokovne g3[ delavce v vojaško-tehničnih poklicih v letu 1984 °pjATERE SO SREDNJE VOJAŠKE ŠOLE? oža r eta*ska splošna srednja vojaška šola »Maršal Tito« v Mostarju erf oP*°šna srednja vojaška šola »Bratstvo —enotnost« v Beogradu; uift cPlošna srednja vojaška šola »Ivo Lola Ribar« v Zagrebu; trel 7lošna srednja vojaška šola »Franc Rozman-Stane«v Ljubljani Sairi0 za kandidate z območja SR Slovenije). ek Naštete šole je možen vpis v i., 2. in 3. razred. ovil 3 ni Srednja vojaška šola kopenske vojske v Sarajevu, smeri: pehota, artilerija, artilerijsko-raketne enote protizračne obrambe, oklepno-mehanizirane enote, ~~ inženirstvo, ~~~ zveze, atomsko-biološko-kemična obramba; :vič silil ate) 'val 5 tehniška srednja vojaška šola kopenske vojske v Zagrebu, smeri: strojniška, elektrotehniška, raketna, kemijsko-tehnološka, prometna; evf' ^etalskotehniška srednja vojaška šola v Rajlovcu, smeri: strojnotehniška, elektrotehniška, elektronskotehniška, telekomunikacijska; Mornariškotehniška srednja vojaška šola v Splitu; *ntendantska srednja vojaška šola v Sarajevu; gat n?vedene šole je možen vpis v 1. in 3. razred. nij‘ za strokovne delavce v vojaškotehničnih poklicih, specialno- ^ jel radijske naprave, stv UNF in radiorelejne naprave, 6) j ~~ telefonsko-telegrafske naprave. prfa tej š0|i vpisujejo samo v 3. razred. ,tiitAKŠNl SO POGOJI ZA SPREJEM? rrif [ o"' natečaj se lahko priglasijo fantje, državljani SFRJ, ki izpolnjujejo i r^iednje zahteve: asil ;nj( sP!°šni pogoji: reji ^a so zciravi in sposobni, kar bo ugotovila pristojna vojaškazdrav- enji Jf3 k°™sija; pri ua niso oni sodno kaznovani in da oroti njim ne teče kazenski po- nV rf0Pek; ve a,a jPrajo priporočilo o moralnopolitičnih lastnostih za šolanje in ^ službovanje v oboroženih silah; na imajo soglasje staršev — skrbnikov. ^ Posebni pogoji: ndidati za 1. razred splošnih srednjih vojaških šol in srednjih vo-ifkih sol rodov in služb: c a so rojeni leta 1968 ali kasneje; aeenci, ki obiskujejo 8. razred osemletke, so morali 7. razred kon-cat! z najmanj dobrim uspehom, tisti, ki so osemletko že končali, J Pa so morali v 8. razredu doseči najmanj dober uspeh; __- acer>ci, ki su v 7. oziroma 8. razredu imeli dober uspeh, morajo v i em razredu imeti najmanj dobro oceno iz matematike, fizike in di' kemije; nai ‘?ndida‘i za 2- razred splošnih srednjih vojaških šol: jčf 3 50 r°jen' leta 1967 ali kasneje; PlL_______________■ __________________________________£________ df' ------------------------------------------------- — učenci, ki obiskujejo 1. razred šole srednjega usmerjenega izobraževanja, so morali 8. razred osemletke končati z najmanj dobrim _ uspehom; — učenci, ki imajo v 8. razredu osemletke dober uspeh, morajo iz matematike, fizike in kemije imeti oceno najmanj dobro; ♦ 3. kandidati za 3. razred splošnih srednjih vojaških šol, srednjih vojaških šol rodov in služb in Šole za strokovne delavce v vojaško-tehničnih poklicih: — da so rojeni leta 1966 ali kasneje; — učenci, ki obiskujejo 2. razred šole srednjega usmerjenega izobraževanja, so morali L razred končati z najmanj dobrim uspehom, tisti pa, ki so 2. razred končali, morajo imeti v tem razredu najmanj dober uspeh; — učenci, ki imajo v L in 2. razredu dober uspeh, morajo imeti v tem razredu iz matematike, fizike in kemije najmanj oceno dobro. KAKO SE PRIJAVITE? Kandidati, ki se žele javiti na ta razpis, naj se zglasijo pri občinskem upravnem organu za ljudsko obrambo v občini, kjer imajo stalno bivališče. Tam bodo dobili vsa pojasnila. ŠOLANJE, PRAVICE IN OBVEZNOSTI UČENCEV IN GOJENCEV Šolanje se začne L septembra 1984 in traja štiri ali dve leti. Učenci in gojenci stanujejo medšolanjem v internatu in imajo na stroške Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo pravico do: stanovanja, hrane, oblačil in obutve, šolskega pribora, učbenikov, zdravstvenega varstva, denarnega nadomestila za prevoz do doma in nazaj ob polletnih in letnih šolskih počitnicah ter do mesečnih denarnih prejemkov. Učenci Letalske splošne srednje vojaške šole »Maršal Tito« morajo med šolanjem poleg obvladovanja rednega programa, po poprejšnjem padalskem treningu s skoki, letati z jadralnimi in motornimi letali z dvojnimi komandami po programu jadranja-letanja, po končani šoli pa nadaljujejo šolanje na Letalski vojaški akademiji. Učenci splošnih srednjih vojaških šol nadaljujejo po končani šoli šolanje na Vojaški akademiji kopenske vojske. Gojenci srednjih vojaških šol rodov in služb so po končanem šolanju sprejeti v aktivno vojaško službo s činom vodnika ustreznega rodu ali službe. Učenci Šole za strokovne delavce v vojaškotehničnih poklicih odidejo po končanem šolanju na služenje vojaškega roka, za tem pa so prejeti v službo v enote — ustanove, za katere so se šolali. Pri tem dobe: — naziv strokovnega delavca IV. stopnje za določeno specialnost; — status civilne osebe v službi JLA ter vse pravice in obveznosti, ki iz tega izhajajo. Učenci oziroma gojenci so dolžni po končanem šolanju ostati v službi v Jugoslovanski ljudski armadi toliko časa, kolikor določa Zakon o službovanju v oboroženih silah. Medsebojne obveznosti kandidatov, sprejetih na šolanje, in Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo bodo urejene s pogodbo. S to bodo, poleg drugega, določeni stroški šolanja (stroški za hrano, stanovanje v internatu in mesečni denarni prejemki) za primer, če učenec oziroma gojenec po svoji krivdi ne bi izpolnil-obveznosti. Natečaj velja do 31. marca 1984. O rešitvi prošenj bodo komisije za izbiro učencev in gojencev obvestile kandidate do konca maja 1984. KJE DOBITE INFORMACIJE? Vsa obvestila v zvezi z natečajem lahko kandidati dobijo pri: — Splošni srednji vojaški šoli »Franc Rozman-Stane« v Ljubljani, telefon: (061) 345-686. — Upravi vojaškega okrožja Ljubljana, — Oddelku za ljudsko obrambo v domači občini, — Skupnosti za zaposlovanje. obramba zaščita VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI ZAVOD ZAGORJE OB SAVI razpisuje po sklepih komisij za delovna razmerja svojih temeljnih organizacij dela in naloge 1. ravnatelja Osnovne šole Ivan Skvarča Zagorje Razpisani pogoji za kandidata: — da je državljan SFRJ — da izpolnjuje pogoje, ki'jih predpisujeta Zakon o osnovni šoli in 511. člen Zakona o združenem delu — da ima najmanj pet let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževal-nem delti in opravljen strokovni izpit — da je moralno in politično neoporečen — da njegovo dosedanje delo zagotavlja, da bodo doseženi sprejeti cilji temeljne organizacije kot celote; 2. ravnatelja Osnovne šole s prilagojenim programom dr. Slavko Grum Zagorje ob Savi Razpisani pogoji za kandidata: — da je državljan SFRJ; — da izpolnjuje pogoje, ki jih predpisujeta Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in 511. člen Zakona o združenem delu; — da ima najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu in opravljen strokovni izpit; — da je moralno in politično neoporečen; — da njegovo dosedanje delo zagotavlja, da bodo doseženi sprejeti cilji temeljne organizacije. Prijave na razpis pod št. 1 pošljite z dokazili vred na razpisno komisijo Osnovne šole Ivan Skvarča, Cesta 9. avgusta 44, Zagorje ob Savi. Prijave na razpis pod št. 2 pošljite z dokazili vred na razpisno komi-Savi°SnOVne Š°le dr' SlaVk° Grum’ Cesta 9- avgusta 48, Zagorje ob Na razpisa se prijavite v 15 dneh po objavi. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v 30 dneh po končanem sprejemanju prijav. Dela in naloge pod 1. in 2. točko razpisujemo za nedoločen čas s polnim delovnim časom za 4 leta. uii^EDELITEV ZA SVOBODO, NEODVISNOST IN ENAKOPRAVNOST feuvrščeni in neuvrščenost -—--—-—___ ^Komaj se je dobro 'vPferenea neuvrščenih i/stm , 1 &u pojavna m'h vrhunskih kon 5 J llVrščenih držav, ki jo i I vložila Delavska e i;«-, °..naj bi, kakor pra lj£»b'cč v uradu, pomag ^tianjanju naje javno anjimi aktivnostmi pi anja neuvrščenosti, J Pnspevalo h krepitvi s*i naših delovnih iju< j-0v načelom in ciljen Jmne, sam°upravne Ju) J Njednarodnih odnosih L e 8ra za kako novo ■ ar|ju in politiki neuv L -eh ie pri nas že tako L.CeJ ln Prav zaradi s\ I e an_ahtičnosti nis ""auucnosti nisi L.a v širšem krogu ' Pa za poljuden i/n' poijuuen 96? j083 gibanja o< ran 1 d,° NeW Delhij hnu’ k' S0 11111 01:1 nj' L, ku v času Hruščc :h«S™Toi! Ledsfdnika Tita na Pncah, pisma Hruščc nedyju, ki ga je odobrila Beo grajska konferenca, Deklaracije sedmega vrha v Nevv Delhiju (Neuvrščen pogled na probleme sodobnega sveta), Ekonomske strategije neuvrščenih (Od boja za surovine do novega mednarodnega gospodarskega reda) do znamenite Kardeljeve študije Zgodovinske korenine neuvrščenosti. Tovariš Tito, eden izmed velikih ustanoviteljev politike in gibanja neuvrščenih, je imel navado reči, da bi bil svet danes videti precej drugače, če ne bi bilo neuvrščenih držav. K temu bi zdaj lahko dodali še to, da bi bila tudi prihodnost sveta, ki se spopada z globoko krizo celotnega sistema mednarodnih političnih in gospodarskih odnosov, še mnogo bolj nemirna, bolj nego tova in brez perspektive, če ne bi bilo jasne programske vizije in čedalje bolj razvejene politične akcije gibanja neuvrščenosti. Ta politika ustvarja možnosti, da se bo svet izvlekel iz mreže na videz nerešljivih nasprotij, v kakršnega so ga pahnili nosilci prevlade in hegemonije. Neuvrščenost je po svojem zgodovinskem bistvu, v skladu s teoretičnimi pojmovanji Edvarda Kardelja, izraz in sestavni del velike svetovne »revolucije narodov«, ki je dala značilen pečat drugi polovici 20. stoletja. Države, ki so se kakor Jugoslavija opredelile za neuvrščenost in ki so privržene svobodi, neodvisnosti in enakopravnosti narodov, so odločno zavrnile vključitev v vojaško-politične zveze velikih svetovnih sil, s čimer so preprečile popolno blo kovsko razdelitev sveta in si pridobile možnost, da aktivno delu jejo kot neodvisen, neblokovski in vseobsegajoč dejavnik pri oblikovanju novih političnih in gospodarskih odnosov v svetu. V preteklih dvajsetih letih, od beograjske konference, so neuvrščene države nepretrgano predstavljale gonilno moč proti-kolonialne revolucije, ki je korenito spremenila politični zemljevid sveta. Vstop približno osemdesetih na novo osvobojenih držav v mednarodno skupnost, v kateri so postale enakopraven in aktiven dejavnik in v kateri so skupno delovale po načelih neuvrščenosti, je omogočil ustvarjanje stvarnih zgodovinskih možnosti za spremembo celotnega ustroja sodobnih mednarodnih odnosov na miroljubnih in naprednih temeljih. Hkrati so neuvrščene države razločno določile načela mednarodnih odnosov, iz katerih bodo izključeni izkoriščanje, prevlada in hegemonija, oblikovale so svoj model aktivnega in miroljubnega sožitja. Toda niso se zadovoljile samo s postavl janjem doktrinarnih okvirov, temveč so nenehno spodbujale akcijo za ustvarjanje družbenih in mednarodnih razmer, v kakršnih bo mogoče uresničevati ta načela. V zvezi s tem je zlasti pomemben prispevek neuvrščenih držav k univerzalnosti Organizacije združenih narodov in njenemu usposabljanju za predstavnico interesov vse mednarodne skupnosti, saj je bila ta organizacija v prvem povojnem obdobju večinoma le orodje blokovskih manipulacij in prizorišče medblo-kovskega spopada. Med epohalnimi pobudami in akcijami politike in gibanja neuvrščenosti je boj za vzpostavitev novega mednarodnega gospodarskega reda. Čeprav je morda na začetku kazalo, da je ta boj izraz upravičenih ekonomskih zahtev držav v razvoju, postaja zdaj vse bolj očitno, da gre za živ-Ijenjske interese vse mednarodne skupnosti. Jasno je, da se središča gospodarske moči ne bodo zlahka odrekla pozicij in privilegijev, ki jih imajo v zdajš- njem sistemu gospodarskih odnosov, toda prav tako postaja čedalje bolj jasno, da bodo, zaradi čedalje bolj izražene medsebojne odvisnosti svetovnega gospodarstva, razvite države objektivno prisiljene sprejeti dialog in pogajanja 'z državami v razvoju o teh vprašanjih. Od njih je namreč vse bolj odvisna prihodnost sveta. Pogostoma pozabljamo na neprecenljiv pomen, ki ga ima boj za novo mednarodno gospodarsko ureditev, za odpravljanje nesorazmerij v svetovnem gospodarstvu in za vzpostavljanje enakopravnosti in nediskriminacije v mednarodnih gospodarskih odnosih, s tem pa tudi za splošno ustalitev svetovnih razmer in uresničevanje daljnosežne revolucionarne preobrazbe. Poleg politične deklaracije je zato ekonomska deklaracija 7. vrhunskega sestanka eden najpomembnejših dokumentov, ki so jih neuvrščene dežele dale današnjemu svetu. Sedma konferenca šefov držav ali vlad neuvrščenih držav v Nevv Delhiju je razpršila vse negativne diagnoze in prognoze in pokazala, da je neuvrščenost ostala enakopraven, ustvarjalen in nenadomestljiv dejavnik pri urejanju vseh velikih svetovnih političnih in gospodarskih vprašanj. Kljub vsemu se je opazno povečala stopnja enotnosti in solidarnosti neuvrščenih držav v koordinatah krepitve neodvisne, zunajblokovske in globalne vloge politike in gibanja neuvrščenih, zelo pa se je zožil prostor za delovanje tistih dejavnikov, ki bi hoteli politiko in gibanje neuvrščenih vezati s katerim od blokov na naravno ali pa umetno zavezništvo z bloki, ali pa ju postaviti v nevtralističen položaj od njih. Neuvrščenost je tako v zasnovi kot tudi akcijsko usposobljena za neodvisno od ustvarjalno delovanje v letih, ki prihajajo in ne bodo lahka, zakaj deklaracije iz Nevv Delhija, pa če so še tako napredne, same po sebi ne odpravljajo temeljnih nasprotij in ne pogasijo nobenega vročega spora v nobenem delu sveta, tudi med samimi neuvrščenimi ne. Ustvarjajo samo možnosti za Jugoslavija tudi brez Tit skupaj z veliko večino drugi) neuvrščenih držav, še posebej i tako imenovane matice gibanja ki so ostale zveste izvirnim nače lom neuvrščenosti, veliko pri speva k nadaljnjemu uresniče vanju revolucionarne zgodovin ske misije politike in gibanj neuvrščenih. Knjigo Neuvrščeni in neuvrš čenost, ki vsebuje tudi obilic-slikovnega gradiva, smiselno do polnjujejo kronološki pregle-sestankov neuvrščenih in kratk orisi držav članic gibanja; obli kovno pa je delo uredil Andre Mavser. JOŽE CIPERLl Na vprašanja odgovarja Vili Veršaj, pomočnik predsednice Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Učiteljeva delovna obveznost in delovni čas Kako se po zakonu o delovnih razmerjih obračunava delovna obveznost pedagoških delavk in delavcev, ki so na porodniškem ali bolniškem dopustu ali pa so odsotni zaradi nege družinskega člana? Kaj vse spada v delovno obveznost in delovni čas glede na to, da moramo zaradi narave dela opraviti med šolskim letom več kot 182 delovnih ur na mesec, da zberemo potrebne ure tudi za tisti čas zimskih in poletnih počitnic, ki ga ne zajema redni letni dopust. Osnovna šola J. P. V., Koper ODGOVOR: Vaše vprašanje se sicer nanaša na delavce, ki so zaradi bolezni, porodniškega dopusta ipd. odsotni z dela, vendar pa moramo že uvodoma opozoriti, da veljajo zakonske določbe glede razporejanja delovne obveznosti in delovnega časa delavcev enako za vse delavce ne gle.de na to, kolikokrat in koliko časa je posamezen delavec upravičenp odsoten z dela. Osnovne šole, enako kot vse druge organizacije združenega dela, urejajo delovni čas in njegovo razporeditev s samoupravnim splošnim aktom v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo. Uradni list SRS, št. 24-83) in v skladu z zakonom o osnovni šoli. Pri opredeljevanju delovne obveznosti in njenih sestavin za posamezne de-, lavce ter razporejanju njihovega delovnega časa pa je treba poleg drugih z zakonom o delovnih razmerjih določenih omejitev upoštevati tudi določbo drugega odstavka 1087. člena Zakona o osnovni šoli, po kateri v okviru 42-urnega delovnega tedna obveznost neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela neposredno z učenci ne sme presegati 25 ur. V skladu s 66. členom Zakona o delovnih razmerjih pa se lahko delovni čas med letom neenakomerno razporedi, če to zahteva narava dejavnosti ali organizacija dela ali iz drugih razlogov, določenih v samoupravnem splošnem aktu. Če se taka razporeditev delovnega časa napravi, se upošteva 42-urni delovni teden kot povprečna delovna obveznost posameznega delavca za določeno obdobje, ki ne sme biti daljše od enega leta. Ne glede na takšno neenakomerno razporeditev delovnega časa, pa obveznost neposrednega vzgoj-no-izobraževalnega dela z učenci ne sme presegati 25 ur v posameznem tednu. Prav tako pa je tudi v tem primeru treba delavcu zagotoviti minimalni dnevni in tedenski počitek ter letni dopust v skladu z 88. in 89. členom ter 93., 94. in 96. členom Zakona o delovnih razmerjih. Glede na določbo 184. člena Zakona o združenem delu pa z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa med letom tudi ni mogoče skrajšati delovnega tedna na manj kot pet delovnih dni. To pove, da je neenakomerno razporejanje delovnega časa tako, da v posameznem tednu traja lahko več kot 42 ur, skladno' z zakonom, če so pri tem upoštevane navedene zakonske zahteve in omejitve. Neenakomerno razporejanje delovnega časa zaradi morebitnega podaljševanja letnega dopusta ali uvajanja dodatnih del prostih dni, npr. v času šolskih počitnic pa bi bilo v očitnem nasprotju z navedenimi določbami Zakona o delovnih razmerjih. Pri tem pa je treba še posebej opozoriti, da mora biti razporeditev delovnega časa (tedenskega, mesečnega, letnega) po določbi 64. člena Zakona o delovnih razmerjih določena vnaprej (načrt izrabe sklada letnega delovnega časa). Prav tako pa mora razporeditev delovnega časa v skladu s 108. členom Zakona o osnovni šoli obsegati vse tri sestavine delovne obveznosti učiteljev (neposredno vzgojno-izobraževalno delo, drugo delo v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom in priprave na delo). Vse to pove, da mora biti delovna obveznost in njena razporeditev za vse delavce vnaprej določena in znana. Delavec, ki je začasno odsoten z dela zaradi bolezni, porodniškega doputa in drugih upravičenih razlogov, ima za čas takšne odsotnosti pravico do nadomestila osebnega dohodka v skladu s predpisi o zdravstvenem varstvu. Pri določanju nadomestila osebnega dohodka pa je treba upoštevati enak delovni čas kot bi ga delavec imel v okviru svoje redne tedenske delovne obveznosti, če bi v tem času tudi v resnici delal. Pri obračunavanju tedenske, mesečne in letne delovne obveznosti posameznega delavca je treba čas odsotnosti delavca zaradi bolezni ali porodniškega, dopusta šteti enako, kot da bi delavec delal. Zato bi bilo vsako »nadomeščanje« takšne odsotnosti z dodatnimi urami oziroma s povečanjem delovne obveznosti delavca v obdobju po njegovi vrnitvi na delo, v nasprotju z zakonom. VODSTVA ŠOL, VZGOJNO-VARSTVENIH IN DRUGIH ORGANIZACIJ, VODSTVA OSNOVNIH ORGANIZACIJ SINDIKATA! Ob novem letu je čas, da preverite, ali so vsi pedagoški delavci vaše organizacije naročeni na svoje glasilo. Veliko je vzgojno-varstvenih organizacij, osnovnih in srednjih šol ter drugih vzgojnoizobraževalnih organizacij, kjer je večina naročena na Prosvetnega delavca. V tem se zrcali skrb odgovornih za obveščenost in nenehno izobraževanje pedagoških delavcev, pa tudi visoka zavest in razgledanost pedagoških kolektivov. Posnemajmo jih! Naročite lahko po telefonu: (061) 315-585 Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- Razstava ob 100-letnici rojstva Pavleta Flereta Slovenski šolski muzej je pripravil ob stoletnici rojstva Pavleta Flereta razstavo o njegovem življenjskem delu. Prav je, da je šolski muzej z razstavljenim gradivom iz svoje bogate dokumentarne zakladnice predstavil tudi zdajšnjemu rodu učiteljev tega zaslužnega slovenskega pedagoškega teoretika in praktika v prvi polovici tega stoletja. Pavle Flere je bil po prvi svetovni vojni med tistimi redkimi našimi prosvetni mi .delavci, ki so začutili utrip družbenih sprememb in nujnost iskanja ustreznih učno-vzgojnih izhodišč in novih prijemov na šolskem področju. Razgledal se je po novejših pedagoških in psiholoških spoznanjih in dognanjih v Evropi ter se odločno pridružil.naprednim pedagoškim delavcem, ki so lomili sholastične učno-vzgojne smeri, podedovane iz časov pred prvo svetovno vojno. To seveda ni bilo lahko, če pomislimo, da je bilo v večini učiteljstva zakoreninjeno Herbartovo pedagoško vedenje in njegove formalne stopnje učnovzgojnega postopka. Tako je vstopil nepripravljen v novo revolucionarno obdobje in je težko sprejemal kakršnekoli novosti na pedagoškem področju; to je lepo opisal leta 1921 v Popotniku pisatelj in publicist dr. Ivan, Lah, ko se je po vojni vrnil iz Čehoslovaške v svoj domači kraj. Flere je začel svoje reformno učnd-vzgojno delo pri najmlajših učencih v elementarnem razredu. Sestavil je Našo prvo knjigo, ki je temeljila na povsem novih spoznanjih pisalnobralnega pouka; ne brez oporekanj, česar se lahko spominja naš starejši učiteljski rod. Ta prevrat pa je bil tako pedagoško in psihološko utemeljen in prepričevalen, da je kmalu dobil domovinsko pravico v vseh naših šolah. Fleretova napredna stremljenja glede pisalnobralnega pouka in šolske reforme v prizadevanjih za delovno šolo pa so še pomembnejša, če upoštevamo, da ni dobival podpore in pomoči tam, kjer naj bi jo najprej pričakoval, tj. od nanovo ustanovljene pedagoške stolice ljubljanske univerze. Bilo je prav nasprotno! Tam so menili takole: »Nova prizadevanja pedagoških delavcev so v glavnem stopila po vzorcu iz tujine, iz tradicionalne šole učilnice v delovno šolo... Naše razmere pa niso zrele za kakršnokoli reformo šolstva... Prej ali slej pa se bo pojavil pedagoški genij, ki bo dal kulturnemu človeštvu novo šolo, zato učiteljstvu ne preostane nič drugega kot da čaka nanj...« (Prof. dr. K. Ozvald: Ne morem dalje molčati, Popotnik 1921, 1922). Pavle Flere ni mogel čakati na genija, ki ga je obetala reakcionarna pedagoška stolica, ampak je z zanj značilno zagnanostjo utiral pot reformi šolstva. Pavle Flere pa ni bil le eden od prizadevnih pobomikov drugačnih pisalnobralnih izhodišč in delovne šole v prvi polovici tega stoletja, ampak je posegel tudi v vsebino učnega dela kot mladinski pisatelj, pobudnik in soustvarjalec »Načrta za preusmeritev našega narodnega Šolstva v Obvestilo novo-nastali Jugoslaviji«; to je razvidno tudi iz zdajšnje razstave v Slovenskem šolskem muzeju, ki prikazuje njegovo celotno življenjsko delo. Prav to pa narekuje, da se nekoliko kritičneje zaustavimo pri nekaterih poglavjih Fleretovega življenjskega dela, kar seveda ni naloga razstave, temveč pisne obravnave. De mortui nihil nisi bene — o mrtvih vse najlepše. Bilo pa bi napačno, če bi pred zgodovino zamolčali, kar je treba povedati ob tej priložnosti o njegovem celotnem življenjskem delu. Zavoljo nepoznavanja ali pa nerazumevanja razvojnih družbenih zakonitosti in razmer, ki so nastopile na prelomnici tega stoletja, Pavle Flere ni mogel slediti revolucionarnim hotenjem širokih ljudskih množic, ki so narekovale vsebinske spremembe oblikovanja človeka, da bi le-ta našel svoje mesto v tedanji razredni družbeni protislovnosti. S svojimi stremljenji je ostal na pol poti — pri metodiki in didaktiki, ni pa upošteval cilja vzgoje in izobraževanja, ki ga postavlja šoli vsakokratni valdajoči razred, v tedanji Jugoslaviji vladajoča buržoazija. Pavle Flere je v uvodniku Popotnika, ki ga je tedaj urejal, zapisal tole: »Sola si mora sama iskati svoj cilj ter potov in sredstev za svoje preo-bražanje, iz sebe ven in nikakor narekovano. Šola ostane mrtva institucija, ako ji bo odrejal cilj socializem, krščanstvo, nacionalizem ali internacionala, ne pusti naj si diktirati od nikogar... Zato mora biti v sebi samosvoja, avtonomna, osnovana na svoji lastni znanstveni panogi.« (P. Flere: Malo o učiteljski samoizobrazbi. Popotnik 1927-28). Kljub vsem prepričanjem se ni mogel sprijazniti z družbenim dogajanjem v stari Jugoslaviji z vsemi družbeno-političnimi in ekonomskimi zapleti in je dosledno sledil dr. Simonu Dolarju: »Enostranski je npr. historičen materializem marksizma, ki gleda človeka zgolj kot prirodno, po gospodarskih razmerah določeno bitje...« (Popotnik 1928). Zaradi takih pogledov je prišel Flere v nasprotje z večino slovenskega učiteljstva, ki je po celjski Deklaraciji leta 1927 sprejelo na skupščini po svojih delegatih . v Kranju novo napredno smer pa naj si bo v stanovsko političnem ali pedagoškem pogledu, ki jo je do tedaj zastopal Popotnik, čeprav je imel Pavle Flere, kar zadeva samoi-zobraževalno akcijo, v marsičem prav. Pavle Flere je bil do konca usmerjen tako, da se je vdajal iluzijam brezrazredne družbe v kapitalističnem sistemu in imel pred očmi družbo sožitja med ljudmi, ki jih bo šola »iz sebe ven« preoblikovala z ustreznimi metodami reformirane šole, z delovnim učno-vzgojnim procesom. Vztrajno si je prizadeval za novo napredno metodo pisalnobralnega pouka in delovne šole in tako veliko pripomogel k razvoju napredne pedagoške vednosti. V zgodovini slovenskega šolstva bo ostal zapisan kot pomemben metodik in didaktik. MARTIN MENCEJ Marjan Tratar-Učo Pred dnevi je Marjan Tratar ves vesel pripovedoval, da pripravlja kronološki pregled delovanja domov za učence v Novem mestu od predvojnih časov do leta 1964, ko so bili domovi združeni v enega. Sredi tega dela pa je nenadoma umrl, tako da bo načrtovani zbornik, ki naj bi izšel prihodnje leto, ob 20-letnici dijaškega doma; brez njegovega prispevka. S fo smrtjo je sicer za vselej utihnilo pero, ki je dolga desetletja polnilo stolpce slovenskih dnevnikov in tednikov, političnega in strokovnega časopisja. Kot tenkočuten kronist, ki se je zavedal pomena in moči tiskane besede, je pisal o zanimivih dogodkih in pojavih iz krajev, kjer je učiteljeval ali jih je obiskal. S prispevki je teden za tednom zasipaval uredništva. Zelo rad je dopisoval tudi v Dolenjski list, in to od začetkov njegovega izhajanja. Rodil se je leta 1906 v Celovcu in po končanem učiteljišču , v Ljubljani služboval v raznih krajih od Prekmurja do Kočevja. Nikoli ni bil samo učitelj, temveč tudi ljudsko-prosvetni delavec v pravem pomenu besede. Kol je deloval v naprednih gibatj zato se je takoj po okupaciji ga je zatekla v Podsredi, vkv, v OF. Odšel je na Kočevsko. ( pa so ga aretirali in poslaliv. ternacijo v Padovo. Po vrnit', internacije v Golenicah pom®1 organizirati partizansko šoM nekaj časa pa delal tudi v p» zanskih tiskarnah. Konec vof je dočakal kot vodja kultu skupine VII. korpusa. Naša pisarna je še vedno v Ljubljani, Gosposka 3, telefon 221-832, številka žiro računa: 50101-678-47100 — Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, Ljubljana — za Samopomoč. Po vojni je z učiteljevafl) nadaljeval, opravljal pa je J pomembne družbeno-politi dolžnosti, še posebno kot si kalni funkcionar in predseiJ občinskega odbora ZPM. Naj časa, znanja in ljubezni je po*1 til mladini in to ne samo po šv dolžnosti, temveč tudi in prš sem kot mentor v pionirski! mladinskih organizacijah. DŠ mladimi in za mlade je ostal z1! vse do zadnjega, saj je v šmi| ski Dom za učence Majde j prihajal pogosto tudi potem je bil leta 1965 upokojen. Zj je bilo nenadno slovo od M kot smo mu rekli, tem bolj b<’ če. Dušan Primožič V letih, ko dela človek najbolj zavzeto, je 18. decembra 1983 zaradi zahrbtne bolezni umrl Dušan Primožič, predmetni učitelj, član kolektiva Osnovne šole - Franca Osojnika v Ptuju in podružnične šole v Grajeni. Rodil se je leta 1946 v Ptuju. V Mariboru je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, na Pedagoški akademiji pa je diplomiral iz zemljepisa in zgodovine. Potem ko je kratek čas poučeval v Mariboru, je prišel na osnovno šolo v Desternik pri Ptuju, s šolskim letom 1969-70 pa se je ustalil v Ptuju na Osnovni šoli Franca Osojnika. Kot učitelj je ob predmetni snovi predvsem navajal učence misliti in delati. Ni mu šlo za zbiranje suhih podatkov. Ni se tudi strinjal z nepotrebno zapletenimi besedili ponekod v učbeniku. V zgodovini je iskal za družbeni razvoj odločilne dogodke in spremembe ter razkrival pomen človekovega dela in proizvodnje. Ob pozitivnem in revolucionarnem izročilu je prikazoval, kako ob spoštovanju vsega starega zmaguje novo in boljše. Pri učencih se je tudi zavzemal, da samostojno branijo svoja stališča. Geografsko znanje je uspešno povezoval s planinstvom. Kot dejaven planinec in mentor je vodil učence tudi na Triglav, utrjeval je zavest domačijske navezanosti ter ohranjanja narave in pokrajine. Na področju interesnih dejavnosti moramo poleg planinstva še posebej poudariti, da spada Dušan Primožič med prve pobudnike in praktične izvajalce šolskega hranilništva v ob^ Obenem je navduševal učene! numizmatiko in filatelistiko.t pravljal jih je tudi na tekmova’ v znanju. Svoje pomembne vzgoja izobraževalne poglede je ra? gal neprisiljeno in z zanj zna« razumevajočo vedrino, s kaj se mu je posrečilo sproščat' tako toge učence. Vživljal se razgibane mladostnike in f; nič niso bile izgubljene minj ko je z mladimi izmenjaval dv sleke in šale. Delovne spodbude je ? premišljeno porazdeliti in pf mično motivirati učence, take' je poskrbel za pomoč in vsake' omogočil uspeh. Tako je zb* in stopnjeval zaupanje v del lastne zmogljivosti zlasti ue cem, ki so težje sledili. Še preden je začel pouče'j je odgovorno deloval v mladi! organizaciji in si v delovni * gadi pridobil naziv udarnika V delovni organizaciji je ’ čas opravljal več zadolžite' samoupravnih organih in konj' jah, pa tudi na družbeno-poli nem področju ter bil spreje članstvo Zveze komunistov. i Povsod je znal vplivati s svo optimizmom. Zavzemal se j' enakopraven položaj p ros vel’ delavcev. V preglasnih raZf vah je znal vplivati premišlj* in pomirjujoče. Prisluhnil je žavam sodelavcev in jim tudi' sebično pomagal. V nas bo trajno ostala njeg1 podoba vedrega in obzirnega' variša, njegove človeške in pej goške vrline pa bodo ostale' del našega ravnanja. KOLEKTIV Vabilo Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori čl«' za sočloveka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih org' zacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo. JANUAR 1984 Člane Samopomoči pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slove-nije obveščamo, da znaša članarina v 1984. letu 500 din, pomoč svojcem ob smrti člana pa 10.000 din. Članarino lahko plačate v dveh obrokih po 250 din. KRANJ LJUBLJANA BEŽIGRAD LJUBLJANA VIČ-RUDNIK LJUBLJANA CENTER LJUBLJANA MOSTE-POLJE LJUBLJANA ŠIŠKA LJUBLJANA MOSTE-POLJE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK 18., 19., 20. 23. 24. 25. 26. 27. 30. 31. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič i Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 380 din za posameznike, 650 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 20 din, pri povečanem obsegu pa 30 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust, številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica.' ISSN 0033-1643 ' Po mnenju Republiškega ^ teja za vzgojo in izobraževanj* časnik »Prosvetni delav* prost temeljnega davka od P meta proizvodov (glej 7. točk* odstavka 36. člena zakona o* davčenju proizvodov in storit* prometu). - > *