491 Nekrologi IN memorIam PrIm. dr. Srečko košuta 1920–2009 Ivan Cibic dne 17. 8. 2009 smo se s kolegi, partizanskimi borci, znanci in hvaležnimi bolniki, poslovili od nam dragega in spoštovanega zdravnika in partizana, ki je tragično preminil. Življenjska pot prim. dr. Srečka košute je bila izre- dna, polna življenjskih izkušenj, trpljenja, zaporov in pomembnega prispevka za osvoboditev zasužnjene Primorske. Njegovo strokovno delo v kliničnem cen- tru v skrbi za sladkorne bolnike in družbeno delo v stanovskih organizacijah ZSd s podelitvijo častnega članstva internistične sekcije in SZd so zgovoren do- kaz njegovega plemenitega dela. ta čas se oblikuje njegov življenjski nazor naprednih svobodnih misli. Vpiše se na mF v Ljubljani in končuje 3. letnik. Začne se vojna. V obrambo napadene Jugoslavije se prijavi kot prostovoljec in konča pot v karlovcu kot ujetnik že nastale NdH. Preizkušnje življenjske poti šolarja in študenta ga pri- peljejo nazaj v rodni križ. Nemirni duh upornika nasilju fašističnega genoci- da nad slovenskim narodom ga že leta 1941 vključi v nastajanje organiziranega oboroženega upora za osvoboditev Primorske in priključitev matici domovini Sloveniji. tako postane organizator oF na tržaškem. Zaradi njegovega dela v oF ga julija 1942 italijanske oblasti aretirajo in je zaprt v Coroneu v trstu in kasneje v zloglasnem zaporu regina Ceoli v rimu. Padec fašizma in razpad Italije dočaka kot politični zapornik do predaje nemškemu okupatorju. S posredovanjem rdečega križa se vrne v rodni križ. Že prekaljen borec za svobodo in pravični svet nada- ljuje aktivno delo obveščevalca v strogi ilegali v trstu. številne in pomembne informacije so olajšale borbe 9. korpusa, da so prve prišle osvobajat naš trst pred zavezniki in Ja. Prišla je svoboda. demobiliziran kot podporočnik zapusti trst in rodni križ in nadaljuje v Ljubljani študij medicine do promocije junija 1947. Vsa leta emigracije, selitve po Jugoslaviji, italijanski zapori in partizanstvo so oblikovali značaj in trdnost življenjske poti kot zvestega domovini in slovenskemu narodu. Vse življenjske izkušnje in njegov značaj je uveljavil kot vesten in priljubljen zdravnik na interni kliniki v Ljubljani do upokojitve. Načrte in želje za napredek medicine je realiziral kot predstojnik oddelka za diabetike. Za aktivno delo v internistični sekciji, določen čas je bil tudi njen pred- sednik, je bil imenovan za častnega člana. Njegova prizadevanja za razvoj stanovske organizaci- je SZd ga pripeljejo v vodstvo društva, kjer opravlja več let delo predsednika nadzornega odbora. Skrbno opravljeno delo in aktivnosti, čeprav s počasno govo- rico, vendar vselej z jasno mislijo in tvorno besedo, obogati razprave in naša srečanja. Bil je cenjen in spoštovan sogovornik. Za vsa prijetna in tvorna prizadevanja za razvoj dejav- nosti SZd je bil imenovan za častnega člana. ob ustanovitvi sekcije partizanskega zdravstva SZd je postal njen član in ob vsakem srečanju obogatil razpravo o zgodovinskem pomenu in prispevku par- tizanskih zdravnikov v NoB. kot upokojenec je postal član sekcije upokojenih zdravnikov in dolgoletni predsednik nadzornega od- bora. aktivno se je vključil tudi v krajevno organizacijo ZB Zgornja šiška. Svoj prosti čas je želel posvetiti svojim še ne izpolnje- nim življenjskim željam: spoznavati svet, potovati v neznane kraje in se srečno vrniti v rojstni kraj. Bil je redni večletni obiskovalec koncertov v Cankarje- vem domu. tam in tudi ob drugih prilikah sva obujala spomine na rojstni kraj in čustveno sem sledil njegovi življenjski pripovedi, ki jo danes obujam iz spomina. Slovo, kako žlahtna, žalostna in boleča je ta beseda, še toliko bolj danes, saj je to zadnje slovo nam dragega prijatelja, soborca, zdravniškega kolega in tržaškega sovaščana. dr. Srečko košuta nam bo ostal v prisrčnem, bogatem spominu ob spoznanju njegove trnove poti, polne naporov, požrtvovalnosti in predanosti našemu naro- du, slovenstvu in svobodi, ki ga je spremljala usodna nesreča na poti v rojstni križ pri trstu , ki je pretrgala njegovo plemenito življenjsko po pot. rosno mlad, star 8 let, gre v emigrantstvo, zapusti rodni križ pri trstu in številno družino, plemenitega in zave- dnega slovenskega očeta, uspešnega vinogradnika in prejemnika zlatih medalj v Londonu, Parizu in milanu za priznano kriško vino. oče in mama ga sporazumno izročita v rejo in skrb za šolanje starejši sestri v daljni Prilep v makedoniji oz. takrat južni Srbiji. Srbščina in cirilica so prve preizkušnje osnovnošolca pri stricu učitelju, prisilnem primorskemu emigrantu zaradi fašističnega nasilja nad primorskimi intelektualci, ki je moral zapustiti rodno tržaško. Sledile so selitve učiteljske družine v črno goro, nato srečno v Slovenijo k sestri učiteljici, poročeni z dr. kraljem v Fram in gimnazijska leta v mariboru, ki jih doživlja kot športnik in član Primorskega akademske- ga kluba doberdob. Zdrav Vestn 2009; 78: 491–4 492 Zdrav Vestn 2009; 78 ob robu starodavne škofije Loke je v mali hišici ob sadnem vrtu užival naravo in tako izpopolnjeval in bogatil življenje. obnovil je tudi očetov vinograd nad obalo kriškega morja in ga skrbno vzdrževal, da so trte rodile zlato rumeno grozdje malvazije in zlate rebule in iz njih iztisnil za nekaj požirkov lasnega vina, ki je poživilo njegovo življenje, in se v spominu vračal v otroška leta. Z otroško radovednostjo je takrat opazoval kri- ške ribiče, ko so po glasnih navodilih opazovalca na kriškem hribu vodili ribiče, da so s tunarami obkolili jato tunov, jih zajeli in tako obogatili revno življenje ribiških družin. danes so le še lep spomin. otožne misli, da čas prehi- tro mineva, mineva življenje. danes ob slovesu prim. dr. Srečka košute se s hvaležnostjo poslavljamo na zadnji poti, poti zahvale in večnega spomina. ostal bo med nami. Njegov prispevek in hvaležnost bolnikov ostane in bogati našo skrb za zdravje naših občanov, naših ljudi, potrebnih zdravniške pomoči. temu je naš Srečko posvetil vse svoje ustvarjalno življenje. dragi Srečko, hvala ti za tvoj prispevek, lahka ti bodi svobodna slovenska zemlja, njej si daroval svoj trud in svoje življenje. IN memorIam ProF. dr. BaZILIJa PregeLJ Matjaž Lunaček Sredi avgusta je v 90. letu umrla prof. dr. Bazilija Pre- gelj, prva slovenska psihiatrinja in ugledna pedopsi- hiatrinja, začetnica pedopsihiatrije na Slovenskem. širokemu krogu je postala znana s svojo knjigo »moj oče«, v kateri je popisala spomine na skupno življenje z očetom, pisateljem Ivanom Pregljem. Vsestransko razgledana, polna posebnega, prefinje- nega humorja, nas je s svojo pristnostjo razveseljevala v pozno starost. V zvezi z memorialom Leva milčinskega, akademi- ka, ki je bil njen tesni sodelavec in prijatelj, je nastal pogovor, ki naj bo namesto nekrologa. Preko njega boste spoznali na najbolj neposreden način to izvir- no osebo, ki nam je bila vsem navdih. Pogovor se je odvijal v neformalnem, kavarniškem vzdušju, ko mi je zaupala zanimivosti iz svojega življenja in odgovorila na nekatera moja vprašanja. Sprehajala sva se po časih, ki jih je ona živela, jaz pa sem o njih mnogo slišal iz pripovedovanj. Živo se je spominjala obdobja, ki mi je bilo v njenem življenju najmanj znano, obdobje zgodnje odraslosti in poklic- nega formiranja. govorila je o odločitvi za študij me- dicine, o svojem interesu za vse psihološko, o svojem udejstvovanju na fakulteti, ki ga je grobo prekinila italijanska okupacija. kot odlična študentka je imela sicer možnost študij nadaljevati v rimu, a je bilo to zanjo povsem nesprejemljivo in ga je raje prekinila. ta zavrnitev jo je stala italijanske preiskave njihovega doma, kateri se je sama izognila, ko se je na stopnišču napravila nevedna, ko so iskali Basilio Pregelli. Nato spomini na povojna študijska leta, na humanistič- ne tone, s katerimi je bila ovita, kot reče, njena figura. kamor koli je že prišla, na katero koli kliniko, so bila zdravniška oblačila za njeno figuro dosti prevelika. ko jo je ob priliki obiskal brat marij na porodniški kliniki in jo videl v tistem prevelikem zdravniškem plašču, je vzkliknil: »Izgledaš kot zasnežen avtomobil!«. ob njem tudi doraščati ni bilo lahko, saj jo je neprestano dražil, a to je bilo vse precej benigno. V njihovi družini je bilo veliko humorja, neprestano so se smejali na svoj ali tuj račun. kakšna slovesnost in častitljivost jim je bila čisto tuja. Zato je kratek zakon z možem iz šukljetove družine doživela kot nekaj čisto ponesrečenega. kot na novo formirana zdravnica je imela različne možnosti. direktorica onkološkega inštituta jo je va- bila za onkološko psihiatrinjo, moj oče, predstojnik ginekološko porodniške klinike, ji je rekel, da so ji zaradi delavnosti, urnosti in sposobnosti odprta vrata vseh specializacij, a se je v presenečenje vseh odločila za psihiatrijo. tudi tam je čez leta, po dveh študijskih bivanjih v angliji, leta 1956 in 1959, dobivala nove ponudbe in priložnosti. Bila je štipendistka SZo in so jo želeli poslati v ameriko, a se je raje odločila za pionirsko delo doma. draga Lija! Nekje v svoji knjigi o očetu si pisala tudi o imenih. So obdobja v življenju, ko se z njimi še prav posebej ukvarjamo, posebej takrat, ko intenzivno išče- mo svojo identiteto in se sprašujemo, kdo sem in kako sem postavljen v ta svet. kako si sedaj odgovarjaš na ta vprašanja? Tvoje vprašanje mi je ponovno ozavestilo moje identi- tetne probleme v obdobju zgodnjega šolskega obdobja. Razvila sem pravo blodnjavost. Kaj mislim danda- nes o sebi? Ko se mi natekajo zadnje kaplje let v ta skrivnostni tolmun, ki mu ne vidimo dna, dokler nas ne zagrne, postaja vse tako preprosto in enostavno. Upam, da bo tako tudi izzvenelo. ko sem razmišljal o pogovoru s teboj, me je zajel ob- čutek notranjega miru in sreče. Zakaj? Zato, ker me je vedno prevzemala moč tvoje žive in pisane besede. kot sama praviš, si vanjo stopila že zelo zgodaj. Za- znamovana si z močjo besede sovjega očeta, pisatelja Ivana Preglja. kakšen je tvoj odnos do nje, saj vemo, da beseda lahko stori skoraj vse?