lac rit*«'odu aca mai-od! «Slovenski Šlajerc» izhaja vsak drugi četrtek, datiran z dnevom naslednjo nedelje. — Naročnina za celo leto 2 K. — Naročnina se tudi na pol leta plačuje in se mora poslati naprej. — Gena oznanil je za eno stran 32 K, za ‘/* strani 16 K, */< strani 8 K, ‘/s strani 4 K, ‘/k strani 2 K, 1/3J strani 1 K. — Pri večkratnem oznanilu je cena posebno znižana. — Za oznanila (inserate) uredništvo in upravništvo ni odgovorno. — Uredništvo in upravništvo je v Kranju (Kranjsko). — Dopisi dobrodošli in se sprejemajo zastonj. — Kokopisi se ne vračajo in se morajo najdalje poslati do pondeljka pred izdajo dotične številke. št. io. j V Kranju, dne 11. decembra 1904. j I. letnik. Vsi nali soraBljcaiisi, na delo! Kdor nam pošlje sedaj naročnino za prihodnje leto, dobi letošnje številke brezplačno. Kako so hipoma postali pravicoljubni. Giftna krota z imenom „Štajerc* je hipoma postala nad vse pravicoljubna. Povod ji je dal »Slov. Gospodar“ s svojim pozivom na slovenske župane, da naj isti skrbe, da pridejo tudi Slovenci v listo porotnikov. Strahovito so se razburili ptujski nemčurji; kar besne in tulijo, »kako vnebovpijoče in krivične so nesramne želje slovenskih narodnjakov in kako nevarne so vsem članom človeške družbe*. Zares čudna izpre-roemba teh poštenjakov okoli ptujskega »Štajerca*. Odkar obstoje porotna sodišča, niti na misel ni prišlo našim nemčurjem, da bi bili spoznali, kake važnosti so porotna sodišča in kako velike važnosti je sestava porotne klopi, ako se hoče varovati ugled pravosodja. Kolikokrat so Slovence sodila porotna sodišča, pri katerih so bili sodni uradniki Nemci, sodni izvedenci Nemci in porotniki zopet Nemci, od katerih ni znal nihče slovenski. Razprave so se vršile s pomočjo ne-okornih tolmačev, zapisniki so se pisali nemško in neredkokdaj je bil nedolžni krivično obsojen. Saj se še ni polegla razburjenost, katero je provzročil slučaj Bratuša. Ko sta bila nedolžni Bratuša in njegova žena obsojena, češ, da sta umorila svojo hčer, jo spekla in jedla nje meso, so naši nasprotniki vpili križem sveta, da smo Slovenci ljudožrci, ki žro celo lastne otroke. — Ali prišel je dan plačila. Našla se je hči nedolžnih Bratušev. Dokazana je bila nedolžnost očeta in matere, dokazana pa tudi nesposobnost sodnih izvedencev in sodnih funkcijonarjev, ki niso umeli obtoženčevega jezika. Prišel je na dan sodni škandal, ki ga nima para v zgodovini. »Stajerc* nazivlje narodnjake s farizejskimi hinavci, ki hočejo zanesti svojo politično hujskarijo celo tja, kjer trepeče ubogo človeško bitje za svojo prostost, trepeče za največji dar, ki so mu ga podelila nebesa za svoje življenje in to velikokrat popolnoma nedolžno! Kako lep izgled bi bil lahko navedel »Stajerc*, če bi bil v kratkih potezah očrt* 1 svojim bralcem slučaj Bratuša. Naravnost nesramno pa je »Stajerčevo* pisanje, ko pravi: »Vsaki sodnik pa mora popolnoma razumeti, kako se obtoženec zagovarja, zato se mora zahtevati, da v naših krajih mora znati vsak porotnik popolnoma nemški in slovenski.“ Ljuba duša! „Stajerc* mora biti pač že prokleto prismojen, ko to piše, ker je že pov-sodi znano, da je pač malo sodnikov po slov. Štajerskem, ki bi znali tudi slovenski. Nam je prav, da se od strani sodnika zahteva znanje jezika, ki ga govori obdolženec, a to naj ne velja samo za Nemce, ampak tudi Slovence naj sodijo sodniki, ki so vešči slovenščine, Slovencil Zahtevajte v vseh gostilnah „Slovenskega Štajerca“! Takih gostiln, kjer „Slovenskega Štajerca“ ni na razpolago, se ogibajte 1 potem se ni bati slučajev kakor Bratuša, da bi nedolžnega reveža obsodili k smrti na vešalah, kjer bi bil sklenil svoje bedno življenje, ko bi ne bila previdnost božja to preprečila s tem, da ga je pomilostil cesar. „Štajerc“ pravi, da nam Slovencem ni več sveta sodba o človeškem bitju, da nam ni sveto življenje, a tudi ne smrt. „Šta-jerc“ naj nam navede le en slučaj, da so slovenski sodniki obsodili nedolžnega Nemca k smrti na vešalah. Nam je pač še marsikaj sveto, ali ljudem kakor Ornig pa res ni prav nič svetega. Zato pa pravimo, da naj bodo porotniki pošteni ljudje, ne pa nemški politični hujskači, ki bi izzivance kaznovali, izzivalce pa odlikovali. Ornikovi cunji pa povemo enkrat za vselej, da ona pač nima pravice potezati se za pravično stvar, ker kliki okoli „Štajerca“ je pravica popolnoma neznana stvar, Südmarka v Ljutomeru je imela dne 23. novembra 1904 v Strasserjevi go tilni zborovanje, pri katerem je neki potovalni učitelj iste razkladal ljutomerskim nemškutarjem svojo modrost. Grajal je, da skoro nič ne dosežejo v vničevanju Slovencev ter njim priporočal nov način postopanja: Ljutomerski nemškutarji imajo baje lahko stališče z ozirom na dejstvo, da je slovensko ljudstvo v ljutomerski okolici zbog pijančevanja popačeno in mehko; vse se da iz tega ljudstva napraviti s prilizovanjem in denarjem! Ljutomerski nemškutarji bili so baje dozdaj preveč aristokrati, ali preveč «nobel», ker niso z našo okolico zadosti priliznjeno občevali, poleg tega pa tudi preveč sebični za svoj žep, ker le malo žrtvujejo za vničenje Slovencev. To mora postati drugače: s prilizovanjem naj se zvabi našega kmeta v nemške gostilne in trgovine, da bo postal popolnoma odvisen od nemškutarjev, ki ljubijo samo slovenski denar, Slovencev pa ne; če prilika nanese, naj kupijo nemškutarji vsako zemljišče in če njim denarja primanjkuje, «Südmarka» jim v to svrho da, kolikor hočejo! Tako tedaj, slovenski kmet. sodi o tebi «Südmar-kovec», da si popačen po pijančevanju in da se da iz tebe s prilizovanjem in denarjem vse izvleči, da prodaš celo svojo slovensko dušo! Ta «Südmarkovec» občeval je menda samo z Bračkijanci in Štajercijanci take vrste, kakor je bil na vešala obsojeni morilec in ptujskega «Štajerca» pesnik Muršec, ne pa z našimi poštenimi kmeti, ki se še zavedajo svoje narodnosti ! Tem ljudem nasproti pogodil je pravo, kajti človek, ki zataji svoj narod, je vsega zmožen! Odpadnik nobeden ne postane brez vzroka: enega vleče požrešnost, drugega častihlepnost v nemškutarske vrste, tretjega tirala je slaba vest in bojazen pred kaznijo tj e, zopet drugi prodali so svoje duše za pijačo ali v upanju, da se jim bo tam godilo boljše — vse pa zlorablja spodnještajersko nemškutarstvo v svoje umazane in sebične namene! Brez izdajalcev med Slovenci bi nemškutarji ne opravili nič, le renegati hodijo za nje proti lastnim ljudem v ogenj po kostanj in dobijo za to par judeževih grošev ali pa čast. da smejo med njimi sedeti, kakor morilec Muršec, ki je smel s ptujskimi nemškutarji celo «špilati»! Take renegate držijo nemškutarji, dokler jim je mogoče in dokler jim morejo služiti; če pa nimajo več pričakovati od njih dobička, ali jih ne morejo več varovati pred zasluženo kaznijo, izroče jih na vešala, kamor spadajo. In po takih renegatih, katere poznajo, sodijo potem vse slovensko ljudstvo, katerega niti ne poznajo! Ravnajo z nami, kakor svoj čas Angleži in drugi v Afriko in Ameriko priseljeni evropski narodi! Prej srečnim in poštenim afrikanskim in amerikanskim divjakom vzeli so kos za kosom zemlje in jim dajali za to «ognjeno vodo» po domače «žganjico»! Ta je omenjene divjake pomagala vničevati, kar jih niso mogli z orožjem in vrvjo spraviti ob življenje. V tem oziru ravnajo tedaj z nami, kakor z omenjenimi divjaki; v drugem oziru pa tirjajo od nas še tudi, da bi morali njim v korist izdajati svoj narod, delati proti narodu, v katerem smo zrasli, med katerim živimo! Pošten človek, bodisi potem pameten ali neumen, se v tako zlodejstvo zapeljati ne da; le propalice Muršičevega značaja so zmožne renegatstva. Zato pa tudi nemškutarji tako izdajstvo plačujejo primerno, Muršiču z vrvjo, drugim pa po njihovi zaslugi, kajti izdajstvo ljubijo, izdajalca pa zaničujejo, kar je popolnoma prav! Omenjeni «Südmarkovec» klobasaril je tudi nekaj o tem, da voditelji Slovencev sami ne vedo, kaj hočejo, da hoče vsaki kaj drugega, ker nimamo baje jednot-nega programa! Zaraditega bi se dalo baje Slovence še lažje uničiti. Nemci naj bi ne silili slovenskih otrok v nemške šole, naj bi Slovenec ostal vedno tepec! K temu pripomnimo, da se Slovenci v slovenskih šolah lažje naučijo nemščine kakor pa v nemških in da samo znanje nemščine človeka še ne naredi ne pametnega, ne poštenega, ne srečnega! Nadalje je priporočal, naj bi nobeden Nemec ne jemal slovenskih služabnikov in delavcev v službo! Zoper to nimamo nič! Potem bodo prej poginili nemškutarji kakor Slovenci! Slovenski kmet, zdaj veš, kaj imaš pričakovati od priliznjenih nemškutarjev! Zapomni si, da se ti predba-civa, da si zbog pijančevanja popačen in da se da s priliznjeno besedo od tebe vse, tudi tvoja slovenska duša dobiti! Tako sodijo o tebi nemškutarji po samem sebi, pošteni Nemci pa teh spodnještajerskih nemškutarjev ne marajo šteti k svojim in jih nazivajo za izvržek človeštva, kakor je javno povedal profesor Polzer Nemcem v Hamburgu. Rusko-japonska vojna. V Madžuriji so zopet začeli pokati topovi, vendar do odločilne bitke še ni prišlo. Rusi so pričeli z večjimi in manjšimi oddelki napadati Japonce, ki se umikajo proti 3 — jugu. Ruska generala Renenkampf in Saharov neprestano nadlegujeta Japonce. Poroča se, daje gneral Kuropatkin sklical vojni svet, ki je sklenili pričeti z ofenzivo na celi črti. Port Artur dannadan naskakujejo Japonci. 30. m. m. so zavzeli 203 m visok grič, o katerem trdijo, da je velike važnosti zanje. O napadih na ta grič se poroča: Ob jutranji zori so jeli obstreljavati for, nahajajoč se na vrhu griča, in pod zaščito artilerijskega ognja je pehota dopoldne dvakrat naskočila ruske pozicije. Oba ta napada pa so Rusi odbili in provzročili Japoncem ogromne izgube. Pri prvem naskoku je ostala samo peščica napadajočih Japoncev živa. Eno uro kasneje so Japonci zopet naskočili, a znova jih je ruski ogenj pregnal nazaj. General Nogi je poslal nato sveže voje v boj. Navalili so z novo močjo na ruske pozicije, toda ruski brzostrelni topovi so unifili cele kompanije in tudi ta napad je bil odbit. Japonci so znova poslali v boj rezerve. Eno mo kasneje so novi voji jeli prodirati proti jugovzhodni strani griča. V tem tre-notku je ruski ogenj nekolko ponehal in Japonci so z «banzaj» klici drli po griču navzgor. Rusi so uh pustili priti v neposredno bližino svoje fronte in so nato odkrili nanje uničujoči ogenj. Napadalci so bili tudi primorani se umakniti. Posamezni vojaki se niso hoteli vrniti in so jib Rusi iz največje bližine postreljali ali pa v boju mož proti možu posekali. Ob 7. uri zvečer so Japonci navalili na grič od severovzhoda in jugovzhoda. Jugovzhodna napadajoča kolona je prva dospela do ruskih pozic ij. Japonci so vdrli na nasipe in obkope iu pričelo se je grozovito mesarsko klanje. Z batom in bajonetom se je bil ta boj. Nekoliko kasneje je tudi severovzhodna kolona prode la do okopov in ob osmih zvečer je pal ves for v japonske roke. Rusi so se s največjo hitrostjo umaknili, ko so videli, da je vsak nadaljni odpor zaman. Na b jišou so pustili mnogo mrtvecev in ranjencev. Uradno japonsko poročilo, ki sicer o japonskih izgubah previdno molči, pravi, da ležijo na vzhodni strani griča 203 m celi kupi mrtvih Rusov. Število ruskih mrtvecev, ki so ostali na bojišču, se doslej se ni moglo dognati. 15.000 Japoncev padlo v enem dnevu. «Daily Telegraphu» se brzojavlja iz Cifua, da je •mela prva japonska divizija pri naskoku na grič 203 m nejvečje izgube. Tekom 24 ur je padlo 15.000 Japoncev. Istočasno s tem navalom sta 9. in 11. divizija navidezno Naskočili fora Erlungšan in Kikvanšan. Baltiško brodovje. Iz Masauve se brzojavlja, da je eskadra admirala I^lkersama v četrtek plula skozi morsko ožino Perim med južno Arabijo in afriškim poluotokom Somali. Najdalje v enem tednu bo torej že dospela v luko H*ego Saurec na otoku Madagaskar, kjer se združi z oddelkom admirala Roždestvenskoga. V Tanger v Maroko pa je priplula zadnja divizija baltiškega brodovja, katera sestoji iz 8 brzovoznih križark in več torpedovk. Iz Tan-gerja odpluje to ladjevje naravnost proti Suezu, ne da bi se kaj mudilo na otoku Kreta, kakor eskadra admirala Felkersama. Dopisi Iz Šmarja pri Jelšah. Celjska «deutsche Wacht;» napihuje se v svoji števhki z dne 1. decembra, kakor žaba pred viharjem vsled našega dopisa v predzadnji številki. Predbaciva med drugim tudi, da občujejo gotovi sloji z ljudmi, kateri so bili radi občutljivih prestopkov kaznovani. — Ti reva uboga, ne razkorači se pr» več, kajti peli bomo drugač čudne jeremijade o tvojih ljudeh, kar pa rajši zamolčimo še danes, ker nam je ednaka surovost dosti ostudna. — Opazke si pa vendar nočemo zabraniti, da se vsak pregrešnik lahko poboljša in se s tem nekdanjega zasluženega zaničevanja oprosti. Ne bode nas torej bleketanje te cunje motilo v našem delu, temveč prilika nam je s tem dana, uvideli, kakšnih nesramnih sredstev se poslužuje nemčurstvo v svoji zaslepljenosti. Ne zagovarjamo tudi našega tajnika, da bi bil on mogoče najnatančnejši človek, vendar je še zmiraj boljši, kakor so tvoji privrženci, zapomni si to, blažena «deutsche Wacht». Sicer si pa lahko pomagamo z našimi ljudmi, če bi bilo treba, na Prusko ali Tirolsko ne pojdemo po tajnika, rajši bodemo vas potopili v severnem morju. — Prišla je tudi katastrofa, katere so se v Šmarju že toliko bali. Šmarskim Nemcem in gospodom v uredništvu «deutsche Wacht» se je zavrtilo v glavi, tako so se zavzeli za vrtuljko. Zvedeli smo, da so naročali za Šmarje in za uradništvo celjske Wacht po en tak «Ringelspiel» pri Suppancu v Pristovi, kateri bi jim sestavil nekaj izvanredno praktičnega iz samih jajčjih zabojev. Ker pa Pristovljani nimajo železnice in bi vožnja tega šmenca pr eveč stala, opustili so to idejo in se obrnili baje do nekega Celjana z naročilom. Šmarski «Nemci» se pogajajo neki tudi z inženerjem Migličem za loze, ki jih rabijo njegovi delavci pri gradbi nove ceste, ter nameravajo zgraditi takozvani «flügelpajn» od kolodvora do vrtuljke, da bode vsak došli tujec si naprej lahko pregledal, kako se debeluhu Detičku dobro zdi, kadar se s svojo nežno boljšo polovico vozi na tej fardacanej omočevalki. Vi gospodje, imate pojma o delu! Za zanikane ljudi je že dobra takšna vrtuljka. Iz Kozjega. Kakor sem razvidel iz predzadnje številke «Slovenskega Štajerca», poslal je naš «nemški» dimnikar omenjenemu listu zaradi dopisa iz Kozjega v 6. štev. popravek. Tisti popravek visi sedaj v Kranju v dimniku. O tem našem dimnikarju bi Vam lahko še mnogo povedal, pa za danes rajše molčim o njem. Po-krtačiti pa moram danes bismarkovca Roka Leskošeka, ki je za časa deželnozborskih volitev tudi delal za odpadnika Vračko ta. Leskošega ima nemčur Kragora tako pod komando, da ne sme ničesar storili, česar mu Kragora ne dovoli, V Leskošekovi gostilni zareglja vsakih štirinajst dni «ptujska žaba», zato se tudi imenuje ta gostilna «nemčurska gostilna na Žabjeku». Kozjani, ogibajte se takih gostiln, v katerih kvaka ptujska krota, in zahtevajte po vseh gostilnah «Slov. Štajerca». Kozjanske «krotarje» vse bom skupaj pobral, v vrečo jih zdeval, na Turško poslal. Tram, tram, tram, pojđ’mo z gift.no kroto stran! Od Sv. Miklavža pri Ormožu. Popotnik, ki pride po ormoški cesti proti naši vasi, ležeči v prijazni, krog in krog od goric obkoljeni dolini, bi gotovo mislil, da najde v njej nepokvarjeno slovensko jedro, kamor še ni pripihal nemčurski smrad. Toda kmalu se bode prepričal, da se je motil. Že na prvi hiši zagleda pristno nemški napis: «G. hvanuscha». Klobuk dol, pred tem germanskim imenom in zahvali Boga, da ti ni še hujša spaka skočila v oči. Nameraval se je namreč napraviti še lepši napis: «G. hvanuscha, Gasthof zu den beiden schönen Jungfrauen». Zakaj se ni napravil, ne vemo. Tukaj imata svojo žganično putiko dve devici, obe navdušeni Nemki in najzvestejši pristašinji «Nemškutarskega Štajerca», kateri je tam vedno na razpolago. Pač dobro je omenil neki slovenski časopis, da sta «Ptujski Štajerc» in «Ptujski šnops» nerazdružljiva; kjer je eden, tam je gotovo drugi. V nobeni pošteni gostilni ne najdeš tega časnikarskega izvržka, pač pa gotovo v vsaki putiki in tako tudi v tej. Ali ni to nesramno izzivanje teh ženščet, ki živita edino le od slovenskih grošev. Zatorej, ogibajte se te hiše, da vas giftna krota ne okuži; saj so še poštene slovenske gostilne. Proč tudi s tako nemškutarsko tablo, za njo pri nas ni prostora! Iz Šmarja pri jelšah. Čudne zazmere se najdejo v našem trgu in njegovi okolici. Nekoliko je te razmere naslikal neki rodoljub že v predzadnji številki tega lista, vendar pa je bilo to še vse premalo, kajti pozabil je pri lej priliki se spomniti tistih, ki se oblačijo v ovčjo kožo, pa so pri tem najhujši volkovi v človeški podobi. Izogibljejo se volitev in drugih javnih nastopov, ker so nasprotniki slovenskega kmeta in slovenskega življa sploh. Ne upajo se na svetlo, ker mislijo s tem prikriti svoje narodno prepričanje slovenskemu občinstvu nasproti. Da pa dotični gospodje ne bodo mislili, da nas morda za nos vodijo, naj jim bode čisto odkrito rečeno, da se motijo, kajti ednaki mlačneži niso in ne bodo nikdar zanesljivi, to nam dokazujejo brezštevilni slučaji. Poglejmo si torej natančnejše te ljudi. Eden je tukajšnji trgovec Josef Wagner. Ta človek naselil se je svoječasno s trdnim prepričanjem storiti in delati vse v ponemčenje trga in okol ce, ker pa je uvidel konečno, da naše ljudstvo ni tako bedasto, da bi verjelo njegovim prilizljivim besedam, skrčil je svoj rep ter preži na ugodno priliko kakor mačka na miš. Da se vaše želje, gospod Wagner, ne bodo tako hitro uresničile, kakor vi mislite, hočemo danes spregovoriti nekoliko resnih besed, ter vam strgati raz obraza vašo nesramno lažiprijaznost. Kakor že omenjeno, prišli ste sem kot bajlovec, kateri ste še dandanes in storili ste kot takšen svojo dplžnost. Volitev se izogibljete- ker Slovenca ne marale voliti ; vzgojili ste vaše sinove .v pravem prusovskem duhu in to vse za slovenski denar. . Ker nočete v miru z nami živeti, ker se nočete šegam in navadam ljudstva pokoriti in ker skrbite za to, da bodo morali vaši sinovi s'ovenskemu narodu nasproti igrati vlogo hinavcev kot prusaki, ker podpihujete naše dobre slovenske delavce, in še dosti drugih stvari, povemo vam danes, da bodemo vse storili, kar je v naših močeh, dokler se ne bodete odločili do koraka z nami delati,, se z nami v narodnem oziru strinjati, z nami voliti slovenske kmetske poslance in vzgojevati svoje otroke v slovenskem duhu. Pozor torej, Slovenci, komu nosite denar! Izogibajte se nemških trgovin in vseh, ki delajo v vašo škodo. Dotičnike, ki nočejo biti z' nami in ki podpirajo nemčurje in tujce, objavili bodemo imenoma, da bode občinstvo izvedelo, kdo spada med smeti. Drug eksemplar nevtralnosti v našem trgu je ta lep Maksi, mesar na Žabjeku. Ce ga vprašaš: Gospod Grad, kaj ste vi, Slovenec ali Nemec? se možicelj kratko odreže «nič», «ein Gschäftsmann derf sich nicht mischen in Politik». Nehote sem z smehom izbruhnil, kajti res smešno je imeti človeka brez glave pred seboj, kateri ti da odgovor, kakršnega mi je dal ta človek. Rad bi ga bil vprašal, komu bodete prodajali vaše meso, če kmetje propadejo in popolnoma ubožajo. Povemo vam, da, je boljše, ako si izbijete svoje muhe iz glave, kajti naš gospod trafikant iznašel je zelo praktičen inštrument za pobijanje tacega mrčesa, in upamo, da nas rešite iz zadrege, ker bi temu gospoda ne bilo z lahka mogoče nam izvišiti naroćbo na njegov fabrikat. Uvideli bodete kmalu, da je -pregovor «treba z volkovi tuliti» najumestnejši. Tudi vas ne moremo občinstvu, posebno pa ne slovenskim kmetom priporočati, ker imamo k sreči narodnega mesarja v gospodu Jagodiču, kateri ve našega kmeta ceniti, kateri zna z njim živeti in ve za njegov težaven položaj. Najbolj čudno je pa, da naš gospod nčitelj Debeljak tako malo drži na narodno disciplino ter svojo slabo navado ne more opustiti, da ne bi podpiral nemško trgovine in obrtnije. On hodi kakor zamišljen profesor in morda nehote krene v nemško trgovino vkljub temu, da ima na desni in levi strani slovenske trgovce. On . se sicer trudi v tukajšni posojilnici z dobrim namenom narodu koristili, če bi tudi to uradovanje še morda marsikaj zboljšati se dalo, vendar nam pa ne zadostuje to, ker se mlačnežem ne sme zaupati. Pokorite se torej, saj ne zahtevamo drugega, kakor da vzgojite v šoli našo deco v slovenskem duhu, da bodo znali spisati slovensko kupno pogodbo, pobotnico, morda tudi prošnjo i. t. d. ter da bojkotirate v javnem življenju slabe šege in nezanesljive tujce. Iz Ormoža. (Drzoviti čin privandranca.)! V Ormožu stoji na trgu v kotu enonadstropni hram. Napis in številke nad vratmi kažejo, da je ta hram dal postaviti tujec z nemškim imenom pred kakimi 70 leti. Sedanji in tudi prejšnji lastnik tega hrama ima v njem trgovino z železom. O tem štacunarju so mi moj pokojni oče dostikrat -pravili, da je od nekod privandral in da si je v culi na hrbtu vse svoje premoženje seboj prinesel ter začel tržili najprej z žeblji in potem tudi z drugim železjeni. Ker daleč okoli ni bilo železne trgovine, ki bi žnjim tekmovala, je ta privandranec jako drago svoje železo prodajal in je na hitrem obogatel, seveda od Slovencev. Oe bi bil moral od tega živeti, kar so mu Nemci dali iztržiti, bi bil hitro spet culico zvezal in dalje vandral. Slovenski se je seveda samo toliko naučil, kolikor mu je trebalo, da dobi krajcar od Slovencev. Moj pokojni oče so mi večkrat pravili o slovenščini tega privandranca. Ge so prišli kot mali fantič k njemu v trgovino po žeblje in so rekli, naj mu naprimer da za štiri krajcarje žebljev, a imeli pa so dva groša, to je 6 krajcarjev, potem niso dobili žebljev za 4 krajcarje, ampak jih je vprašal: «Koliko pa maš pe-nez?» in nato je dobil žeblje, dva krajcarja pa ni dobil nazaj. Doma je seveda bil ktegan, ker ni prinesel dveh krajcarjev nazaj. Fantje ga niso imenovali po imenu Kautzhamer, ampak tisti «kelko pa ga maš penez». Ta privandranec, ki je tako hitro obogatel od Slovencev, je zapustil svojo železno trgovino sinu, ki pa je iz znane nemške hvaležnosti proti Slovencem zdaj njihov predrzni in nesramni sovražn k. O tem človeku tedaj par črnih črtic in potem naj vsak bralec sam sodi o poštenju in oliki tega kulturonosca ali kokor bi naš človek rekel: trogerja kulture. — Pred nekaj leti sem kupil pri slovenskem trgovcu Miklu v Ormožu železno peč in sem jo dal po vinčarju peljati v toligah domov. Ko je viničar peč peljal po cesti v Ormožu, stal je omenjeni pri-vandrančev sin Kautzhamerja, ki je sedanji onnožki župan, pred svojo trgovino, ki ni daleč od Mikelove trgovine, iz katere je viničar peč pripeljal. Ko je Kautz-hamerjev sin zagledal, da je človek pega! peč z Miklove prodajalne, je šel k njemu na cesto in ga vprašal, koliko velja in nato reče g. župan Koutzhamer ali Kouchamer, (ne vem kako se piše, lepo ni ne eno ne drugo), pri meni bi tudi dobili tako peč za 10 goldinarjev, pa moja je lepša, moja se blišči, ni tako zrjavela, kakor ta. Nato ga viničar smeje zavrne: O naša se bode še bolj bliščala kakor vaša, jaz imam tako reč v žepu, sem kupil in ne velja več, kakor tri krajcarje. Viničar mi pripelje peč domov in mi pripoveduje z nekim zadovoljstvom, kako je dal županu Kochameru po gobcu. Razven tega se je zgražal nad nesramnostjo tega štacunarja, da on, onnožki župan hodi na cesto lovit ljudi za svojo trgovino. Kaj bi ta nesramnež rekel, če bi slovenski trgovec Šepec hodil ljudi lovit po Ormožu. Ati če bi kateri prišel iz JDirmajerove prodajalne, Martinčeve, Bradereve ali Heze-love in bi mu rekel: čujte, pri meni dobite tak robec ali janjko za iste peneze, pa še lepše. Ali pa če bi slovenski gostilničar Gomzi hodil lovit ljudi pred Reinig-hauser Bier-Verlag, Bierquelle ali pred Baumanovo Snopsarijo ali pa pred privandranca, Marko Bauer Ein-kehr-Gasthof in bi rekel ljudem: Pri meni dobite za isti denar boljše pivo in šnops; ali če bi slovenski odvetnik lovil ljudi, ki bi prišli od nemškutarskega odvetnika in bi rekel: Jaz vam naredim za isti denar boljšo prošnjo i. t, d.; ali če bi slovenski pek lovil ljudi, ki pridejo iz pekarije privandranca Grazerja, (kateri se je že tako izredil od slovenskih grošev, da komaj diha in hodi) in Ih rekel: Pri meni dobite za isti denar lepši kruh in ^etnije; kaj bi rekel ta nesramtež na vse to? Napihnil bi svoja dolga lica, da bi bila okrogla, kakor tikev in Ih glavo stikal z drugimi nemškutarji in privandranci, če bi se dala kaka tožba narediti v Mariboru ali Gradcu proti Slovencem. Drugi dogodek. V Ormožu si je pajel stanovanje in sobo neki brivec iz Hrvaškega in dal are 10 goldinarjev. Ko so to ormožki nemškutarji in privandranci izvedeli, nahrulili so na trdega Nemca — kakor že ime kaže — Seinkovitscha, posestnika hrama, da je moral stanovanje Hrvatu odpovedati in mu aro nazaj d-di. Kaj pa rečeta nato? Niso li to divjaki, ti privandranci? Niso li Slovenci v Ormožu obžalovanja vredni, da morajo na svojih lastnih tleh, na svoji lastni zemlji take surovosti teh nesramnežev trpeti? Odzdaj bode že vsak Nemec, kateri se sem priklati zapovedoval, kdo naj stanuje na zemlji, katera je že preje bila slovenska, kot so lačne rimske roparske čete tukaj divjale proti Slovanom. Slovenci, metlo v roke, naj se poberejo ti privandranci, odkoder jih je prinesel veter, in mir bode med Slovenci. Kako slabo vest imajo ti vsiljivci, se je videlo ob času zadnjih nemirov na sosednjem Hrvaškem. Ko so namreč Hrvati onkraj Drave začeli nekaj obračunavati s svojimi izdajalskimi mažaroni in Židovi ter tujci, prestrašili so se tukaj ti privandranci in njihovi podrepniki nemškutarji ter so takoj zahtevali premoženje tukajšnje orožniške postaje, da ne bi morebiti Hrvati preko Drave prišli in se s Slovenci združil',pa red napravili na svoj h tleh in te pri-vandrance in njihove pomagače malo po hrbtu pošegetali kakor leta 1848. Še so ljudje, ki to dobro pomnijo. Seveda je graška gosposka takoj ustregla in pomnožila orožniško postajo, še celo eno kompanijo vojakov so hoteli imeti ti gospodki, da bi jih čuvali. Za zdaj zadosti, prihodnjič več! Od Sv. Jorja v Slovenskih goricah. Pošteno ste že, gospod urednik, našeškali našega nemškutarskega Haneka ter njegovo nemškularsko milostljivo. Pa mi Sentjurčani smo tako nesrečni, da še imamo razun teh dveh več drugih, ki so Hanekove «glihe», in to je v prvej vrsti naš partniski Franček. Toraj hočemo danes tudi temu nemškutarčku posvetiti nekoliko vrstic. Partinjeje obsežna občina šentjurske župnije. Med tamošnjimi prebivalci se nahaja še precejšne blagostanje. Skoraj do cela, torej z malimi izjemami, pa pogrešaš med njimi narodne zavednosti i narodnega ponosa. Samooblastno komandira namreč dobre Partinčane kakor kak turški paša Lorber Franci in dela med njimi nemir in prepir. Najbrže je že v zibelki prisegel sovražiti vse, kar je slovenskega. Oh ti uboga reva, vedi, da ti in pa tvoj Goti čilega in jakega slovenskega naroda uničila ne bodeta. Le premisli, da se mi Slovani ne bojimo nobene sile pod solncem, ne ustrašimo nobenega sovraga, ker nas je kakor listja in trave. Najmanj se pa bojimo paitinskega Frančeka, ki je že ob zadnjih dtželnozborskih volitvah hotel mahniti Slovence ob tla ter jih popihati v jadransko morje; v to svrbo je baje nabral precejšno armado v njegovem lesenem gradu, jo temeljito oborožil seveda s šnopsom ter tako z vso besnostjo naskočil naše čete; pa oj groza, ves njegov trud je bil zaman, pogorel je Franček, kakor seveda tudi Bračko, katerega baje po božje časti. Nebeški duhovi, ne štejte mu to v greh, saj ne ve kaj dela! Glej Franček, bodi pameten, pusti to tvoje rogoviljenje proti SlovenCeurj-saj veš, Slovenec si ti in Slovenci smo mi; zemlja, na katerej prebivamo, je isto lako slovenska! Kaj torej češ zlomka! Ge bi pa bil rad pristen German ali Nemec, pa idi tje kam v švedske gozdove, morda še kje tam najdeš kak kotiček za se; nas poštene Slovence pa enkrat za vselej pusti pri miru. Ostajaj v bodoče rajši doma, moli za tvojo rajno in delaj s tvojo pastorko Terezo pokoro za vse to, kar je bdo; saj veš, da vama je pokore zelo potreba, kajti grešniki smo več ali manj vsi v tej solzni dolini in nekoč bodemo vsi morali stopiti pred sodnji stol božji in tam «rajtengo» položili o našem življenju. Ako se pa ne bodeš poboljšal, bo ti tamkaj veliko hujše predlo kakor pri bodočih občinskih volitvah, ko bodeš propal na celej črti. Le vedi namreč, da občinskega stolca zasedel več ne bodeš. Večina Partinča-nov še ni hvala Bogu tako daleč zabredla kakor Franček in radi tega nikoli trpeli ne bodejo, da bi jim zapovedovala njegova umazana nemčurska duša. Toraj le doma ostani. Franček, pri Terezi, če ne, ti še drugo zagodemo. Pristen Sentjurčan. Iz Frama. Dnevi jeze so se razlili nad framske nemčurje! To narn dokazuje predrzen in podel napad «giftne krote», naperjen proti našemu naprednemu župniku ! Več kmetov iz Frama, Ježence in Morja je baje podpisalo oni smrdljivi dopis! In če vas ni sram, ki ste dodpisani, po emo vam, da ste mogoče kmetje že blizu bobna, šnopsarji in ničvredni hujskači našega pohorskega podnožja! Odločno obsojamo te nesramne ljudi! Kdo pa so ti posestniki, naj zve slovenski svet! Volitve so mimo, le nekaj o njih! Znani učitelj Wodoschegg, ki so ga nesli svoje dni iz mariborskega «Narodnega doma» na ulico, ko je slovesno priznaval svojo «nemško» kri, ki si je kar naenkrat naročil več iztisov ptujske cunje, je prvi vreden brce! Kot volilni komisar ježenčke občine- ni pustil izvoljenih udov v komisijo, čeravno so bili ob določenem času na volišču! Ali je to postavno?! Saj se že vidi sad njegovega dela na nemškem pečatu ježenčke občine in tudi v izidu volitve! Takih kulturonoscev ne maramo v našem kraju! Tisti rujavobrkasti Hast in njegov brat sta tudi zrela ptička, da jih kmalu zadene usoda! No, Flasl, ali si spoznal, da se narodni kovač ne sramuje svojega slovenskega prepričanja? In Andrej, ki si lazil'ob času volitve okoli kot stekel pes in pozneje prosil odpuščanja, ne boš več imel naših poštenjakov za črne, kakor si se izrazil v neki gostilni! Takih neolikancev in mlečezobih nemčurskih trakarjev se bomo že kmalu otresli! Maksi Koser, ki je imel ob času volitve polno šnopsarjev pod svojo komando, si bo zdaj komaj oddahnil, saj ljudje ga prav malo obiskujejo! Tako prav, vrli Framčani, le držite se trdno svojih ljudi, proč pa s privandranimi nemškutarji! Ob blagoslovljenju nove framske šole, ki jo bo plačeval slovenski kmet v potnem obrazu, je tudi pokazal nadučitelj Pirkmajer, kako mu mrzi mili slovenski jezik! Brbljal in govoričil je v tujem jeziku; in mi kmetje, bi se ne sramovali, da nas tako zapostavlja tujec! Povemo vam pa-, g. nadučitelj, da to ni nikakor lepo za vas, ampak sramota! Zalo se pa kmetje niso slovesnosti udeležili, ker baje niso imeli «Prunckahelj», kakor so jih imeli framski nemškutarji! Slava zavednim framskim kmetom! Zdaj pa se poglejmo na trohico nemškutarskih kmetov! Vsakega zavednega Slovenca gledajo postlani, kot maček vročo kašo! Iskrijo se jim od pijanosti rodeče oči same jeze, da ne bo v Framu nemške šole!! Ni res Hrbolsc, ni res Jazbec, ki ste imeli toliko opravka iu veselja z dopisom giftne cunje! Oh, če jim je pa kaj treba, pa so tako ponižne ovčice, tako milo prosijo, da bi se kaj zanje storilo! Pa, dragi Stajerčijanci, 'ne pomamo vas! Mi smo odločni! Ge pride Peter ali Pavel ali Miha od nemčurske stranke po kaj k nam zavednim kmetom, pokažemo mu duri! Idite, k Štigerju, on vam bo pomagal, vaš očka! Je še mnogo drugega smetja med nami, ki je pa vse od nas zavednih kmetov odvisno! Tega še nočemo omenjati, kako so se vedli nekateri viničarji ob času volitve proti nam! Kmetje in drugi prebivalci naše župnije, ki še količkaj čutite, da vas je rodila slovenska mati, stopile vsi v boj proti tem omenjenim iz lajale e n; naše domovine! Niso vredni, da bi prestopili prag vaše hiše, niso vredni, da bi jih šteli v vašo družbo! Posebno pa, slovenski fantje, vzdramite se, bodde pripravljeni ohraniti slovensko čast pohorskega podnožja Bes, zašel nam je mili rod Mini ne damo mi poprej Na nemškutarstva krivo pot; Kot nemštvo zgine z naših mej A zdaj je hudi boj nastal, Kot zbta dobe majke Slave Bo «Kroto» v kozji rog ugnal! Nam zadoni miru in sprave! IBgF“ Kmetje, dajte „Slovenskega Štajerca“ tudi svojim sosedom, da ga berejo! 8podn j eštaj erske no vice. V Št. Uju pri Slovenjem Gradcu se je pripetila strašna he-reča. G. Hofer, veleposestnik, trgovec in najemnik treh občinskih lovov, je lovil s svojimi lovci. Ustrelil je po lisici, a ker je zvitorepka le še toliko živela, da ni bilo treba več drugič streljati, obrnil je Hofer puško in je hotel lisico s kopitom popolnoma usmrtiti. V tem Irpu pa se je sprožila še neizstreljena cev in strel je šel nesrečnikuv trebuh. Prenesli so ga potem lovci na njegov dom, kjer je čez nekoliko ur po groznih mukah umrl. Blag mu spomin! Volilna sleparija v Mariboru pred sodnijo. Dne 30. novembra se je vršila pred senatom okrožne sodnije v Mariboru obravnava proti Feliksu Schmidtu, Francu Opelki, Jakobu Skazi, Janezu Mohoriču in F. Grafu. Prvi in drugi sta obtožena, da sta Skazo podkupila s tem, da sta mu obljubila, ako se pripelje iz Slov. Bistrice in voli za Nemce, povrnitev stroškov. V resnici je tudi dobil 14 Kron. Mohorič in Graf sta pa nabirala pooblastila ter jih je prvi prinesel svojemu gospodarju Schnvdlu in Graf volilnemu odseku. Akoprav so priče izpovedale, da niso podpisale pooblastil in so tudi izvedenci rekli, da so podpisi zelo dobro ponarejen*,, je senat s predsednikom Morocuttijem na čelu vse obtožence oprostil. Obtožba se opira na članek VI. zak. z dne 17. grudna 1862. drž. zak. št.-8 ex 1863, na razsodbo kasacijskega dvora z dne 5. sušca 1887 št. 14443 ex 1886 in na razsodbo c. kr. okrožne sodnije v Mariboru opr. št. Vr. VI. 713/2. Vsi obtoženci so tako nevedne revice, vsaj po njih izpovedbah. da jih človek res smatra žrtvam nemške stranke. Zopet je torej nemška sleparija dosegla oni vrhunec nedopustnosti, da se je morala baviti z njo sodnija kakor nedavno v Celju, ko je bil znani pokojni Schmid zaradi volilne sleparije obsojen. Če bi se vse nemške volilne sleparij : na Spodnjem Štajerskem primerno kaznovale, bi pa bili zapori po'ni samih sleparjev nemške in nemškularske stranke. žigertov stolp — se je zrušil. Velika nesreča je zadela «Podravsko podružnico slov. plan. društva». Pretečeno soboto prinese nek gospod iz Rač v Ruše vznemirljivo vest, da ni videti več stolpa od četrtka zjutraj. Takoj je šel nekdo n i Žigertov vrh, da zve resnico. Ko se vrne, pove, da leži stolp na tleh. Žalost prešine vsakega, kdor izve to žalostno novico; zlasti pa društvenike in društveno vodstvo. V nedeljo zjutraj se poda komisija, sestoječa iz zastopnikov društva ter drugih mož, na lice nesreče, da spozna vzrok katastrofe. Mogočni in krasni stolp, ki je bil ponos podružnice, prebivalcev Pohorja in vseh obmejnih Slovencev, ki so ga vsako jasno jutro pozdravljali, ki jih je spodbujal v narodnem boju, stavba, ki je stala več tisočakov, mnogo truda hi požitvovalnosti, leži pred nami. Od vseh bližnjih krajev so prihajali ljudje gledat stolpove ruše. Stolp je padel na listo stran, kjer so vrata. Najbolj je razbita prva tretjina, streha je pa še skoraj cela. Stolp se je šele polomil, ko je telebnil z neznansko silo na tla. Vse vrvi so pretrgane. Ogledali smo si natanko njih konce ter spoznali, da se glavna vrv, ki je ležala proti jugu, ni sama utrgala, ampak, da je bila nasekana. Ta konec smo oddali oblasti, da stvar preiskuje. Takoj, ko smo slišali nesrečno novico, smo bili mnenja, da sam uh ar ni podrl te stavbe, ampak, da je pomagala tudi ruka zverinskega človeka. Na odsekanem koncu vrvi seje tudi zasledila kri. Najbrž se je doti čnik urezal ali opraskal. — Radovedni smo, bo li sodišče zasledilo lopova, ki je — gotovo podkupljen od mariborskih nemčurjev — storil ta podli čin, ki je značilen znak pobalinske nesramnosti renegatske druhali. S Koroškega. Učitelji ziljske doline so poslali svoje priznanje in hvalo Zeitzu na Dunaj za njegovo možato nastopanje proti nižjeavstrijskemu učnemu načrtu. Čudne kozolce kolobacujejo ti možakarji. Slovenske matere sinovi so, in si vzamejo za vzor vodja socialdemokratov in vse-nemca! In ta Zeitz je staremu zasluženemu učitelju grozil s klofuto. Lepe vzore si iščejo nemčurski učitelji na Koroškem! Lepo gospodarijo nemški nacionalci na Koroškem. Naklado na vino in mošt (!)^so povzdignili od 20 kar na 120 odstotkov. Celovec pa je še pnj sam naložil öa vino (tudi na privatno) 12 odstotkov. Tako mora vsak posetnik plačati pri enem hektolitru kar 14 kron doklade. V Beljaku so naložili posestnikom 6 odstotkov na stanarino. 150.000 kron primanjkljaja morajo deželni očetje gledati s čim pokriti. Za «Südmarko» «Šul-lerein», «Turnferen» i. t. d. pa imajo zmirom dovolj. Le tako naprej! Narodno šolo bo zidala družba sv. Cirila in Metoda v Št. Jakobu v Rožu. Že čez 20 let se vojskujejo Št. Jakobčani za slovensko šolo. Dobili so jo že, a bila je le po imenu, ker zavladal je v nji slavnoznani koroški zistem. Letos jo je pa deželni šolski svet raztrgal v utrakvistično. Edina rešitev je tomj le zasebna narodna šola. Navdušeni kmetje narodnjaki so darovali za njo že velike svote. Živeli narodnjaki! Za narodno šolo se vrlo bojuje požrtvovalni župnik č. gosp. Matej Ražun. Slovensko delavsko društvo v Celovcu so postavili na širšo podlago. Sprejemalo bo tudi delavke. Živah-neji narodni duh je zavel v njem. Miklavžev večer so priredili letos prvikrat celovški Slovenci. Slovensko čitalnico in osredni agitacijski urad so tudi že ustanavljali v Celovcu, a manjka «življenja». Organizacija slovenskega nepolitičnega društva je tudi obtičala. Kdaj se bodo Korošcem vremena zjasnila? Raznoterosti. Že zopet „strogo zaupno“. Ornikov „Štajerc“ ima sušico. Sram ga je sicer javno beračiti, zato pa berači kolikor mogoče tajno. Še celo tiste svoje naročnike, ki mn dolgujejo naročnino že za več let, prosi v zadnji številki na najbolj skritem proštom, da naj mu vendar vpošljejo svojo že pred leti zapalo naročnino. Ne npa se prositi na bolj vidljivem mestu, ker se boji, da bi njegovi privrženci začeli slutiti, da se „Štajercu“ slaba godi, da bode v kratkem izdihnil svojo grešno želodarsko dušo. Pravi Nemci nečejo več podpirati „Štajerca“, ker jih je sram, da tak list zastopa koristi štajerskih Nemcev. Vodstvo „Štajerca“ se je obrnilo do spodnještajerskih nemških zagrizencev in slovenskih odpadnikov s preponižno prošnjo, naj vendar pomagajo, da se izkoplje „Štajerc“ iz velikanskih dolgov, ki prete uničiti „Štajerčevo“ življenje. Še mal pritisk — in „Štajerca“ ne bo! Zato pa, Slovenci, na delo! Kmetje vrzite ptujsko kroto iz hiše, kajti če je že Nemce sram takega lista, toliko bolj mora biti sram vas, ki ste vendar Slovenci! Berite „Slovenskega Štajerca“ in prepričali se bodete, da vas ptujski „Štajerc“ samo slepari. Slovensko učiteljstvo pa naj poučuje naše Ijndstvo o pogubnem vplivu in pravem namenu ptujskega „Štajerca“. Ako se zjedinimo vsi, potem izgine „Štajerc“, izgine pa tudi ona nesramna nemčnrska banda, ki sedaj gospodari slovenskemu ljudstvu! Opozarjamo pa tudi one kmete, da jih nihče ne H more* siliti, da bi plačali zaostalo naročnino, ako so si kedaj naročili ptujskega „Štajerca“, katerega še sedaj dobivajo, ne da bi bili naročnino ponoviti. Ako bi imel kdo radi tega kake sitnosli, naj se obrne pismeno do nas, da mu pravo svetujemo. Celjski in mariborski okraj naj se pa vendar že malo ganeta, saj je itak v obeh mnogo nemčurskega plevela, katerega moramo iztrebiti. Narodnega ponosa primanjkuje povsod, zlasti pa v mariborskem okraju, ki se je ob letošnjih deželnozborskih volitvah tako „imenitno“ držal! Mnogo dela še čaka našega narodnega učiteljstva, ki je najmočnejša trdnjava proti prusaškemu navalu naših narodnih sovražnikov. Učiteljem je izročena naša nada — naša mladina, kateri hočemo priboriti lepšo, dostojnejšo prihodnost. Mladina naša — to je naše vse! Njo moramo varovati kakor punčico v svojem očesu! Skrbeti moramo, da se je ne polasti brezbrižnost, ali pa celo sovražnost do slovenske narodnosti. In v to so poklicani v prvi vrsti naši učitelji, ki imajo velikansko moč tam, kjer sami hočejo. Kjer učitelji hočejo, tam se širi slovenska ideja, zato ker se širi tudi „Slovenski Štajerc“. „Slovenski Štajerc“ bodi glasnik radikalno-narodne struje, bodi vodnik spodnještajerskega in koroškega kmeta, katerega hočemo iztrgati iz krempljev nemških sleparjev. Na svoji zemlji bodimo sami svoji gospodarji, ne pa hlapci privandranih Nemcev in slovenskih izdajalcev! Obračamo se torej do pijonirjev prosvete, do slovenskih učiteljev, da nam pomagajo v boju proti oholim našim sovražnikom, ki že sedaj sanjajo o času, ko bode pruski orel zasadil svoje kremplje v slovensko meso. Razširjajte „Slovenskega Štajerca“! S tem ste že kolikor toliko storili svojo narodno dolžnost! Smrdljivo orožje. Ornikov! pisarji, zbrani okrog «Štajerca -, klobasarijo pod tem naslovom v zadnji številki «giftne krote» nekaj, česar sami ne razumejo. Iz celega «spisa» sledi samo to, da so ljudje pri ptujskem «Štajercu» največji lažnivci na celem Spodnjem Štajerskem. «Štajerc» piše: «Svoj čas se je izrazil znani prvaški ..demokratični“ hofrat na nekem zborovanju v Ljutomeru tako-le: „Posebno pa pazite na nemške uradnike in vsakega izmed njih, kateri vam ni všeč, takoj zatožite, potem pa bode prestavljen, ali pa umirovljen (pensioniran)“!» Kolikor besedi, telikor laži! Naši «hof-rati» niso še tako neumni, kakor hoče natveziti Ornikov «Štajerc» slovenskemu ljudstvu, kajti tako more govorii samo kak tepec ali pa kak nemški hofrat. Kdo pa je tako neumen, da bi verjel, da bode uradnik odstavljen samo za'o, ker si ga ti zatožil, češ, da on tebi ni všeč? Vsakdo mora uvideti, da bi bile take tožbe bedaste in brezuspešne, zato tudi ne more biti nihče tako neumen, da bi svetoval ljudem k taki tožbi. «Štajerc» piše zato take neslanosti, ker nima nič pametnejšega in da more udariti po slovenskih možeh. Na eni sirani se đe’a «Štajerc» silno ogorčenega zaradi morebitnih slovenskih pritožb proti nemškim uradnikom, na drugi strani pa «Štajerc» sam na najnesra urnejši način blati vse slovenske uradnike, ki ne trobijo v nemškularski rog. Hinavci okrog «Štajerca»! Poduhajte najprej vaše «smrdljivo» orožje, ki v resnici tako smrdi, da je še celo pravih Nemcev sram vašega orožja. Slavni «Štajerčevi» uredniki naj nam še povedo, kakšno je «tužno smrdljivo orožje». Nesramno blatenje. Piše se nam: Nesramna ptujska «giftna krota- blati v svoji predzadnji številki kranjsko deželno bolnišnico. Med drugim pripoveduje o nekem križevskem posestniškem sinu, ki se je baje moral neozdravljen vrniti iz ljubljanske bolnišnice. Nesramnežu, ki blati slovensko bolnišnico, povemo, da je vse, kar piše, debela laž. V ptujskem okraju imamo mnogo vzgledov, da se v ljubljanski bolnišnici ozdravi še celo tisti, kateremu ne morejo nemčurski zdravniki dati nobenega sveta več. Nasprotno imamo tudi mnogo dokazov, da so se vrnili ljudje iz graške bolnišnice bolj bolani, kakor so šli notri. Poleg tega pa mora slovenski bolnik v Gradcu požreti marsikak «windbcher Hund». Zalo pa kličemo: Proč od Gradca! Zadnji ostanki prej as n e nezavednosti v zgornji Savinski dolini. Savinčani slove med štajerskimi Slovenci za najbolj zavedne narodnjake. Tu vidiš po letu po zgornji Savinski dolini skoro v vsaki vasi na visokem drevesu po jedno vaško trobojnico, ki naznanja potniku ponosno, da biva tod slovenska zavest in pravi slovenski ponos. Vsa čast Savinčanom! Toda to čast omadežujejo pisma, ki gredo iz pošte pri Sv. Frančišku na Stražah in v Šmartnem, ki imata samonemški poštni pečat z napisom: «St. Francis, Xaveri» z ozirom «St. Marbn bei Oberburg». Ti dve pošti spadate v področje občin Bočna, Kokarje in deloma na Rečico, ki so merodajne o ti zadevi, da zahtevajo od c. kr. poštnega ravnateljstva v Gradcu, naj se ta kričeča nepostavnost odpravi in naj se ta madež, ki se ne nahaja na nobeni drugi pošti celega gornjegrajskega okraja, vendar enkrat izpere in izmije iz zavednega savinskega lica. Pa tudi župni urad v Šmartnem nam jedini pači slovensko lice ter nam smeši narodni značaj s svojim samonemikim pečatom «Sl. Martin bei Oberburg». Od gospoda župnika pač smemo pričakovati malo več zavednosti, nego od priprosiega seljaka; zato bi bilo slovenskemu narodu le v čast in jeziku našemu na korist, če bi imeli vsi župni uradi samoslovenske pečate. Ge se ne motimo, je ta pečat ostanek prejšnje nezavednosti, ki naj pred rastočo zavednostjo za vselej izgine. Deželni zbor „zaprt“. Deželni zbor štajerski ne da Ornikovemu «Štajercu» miru. Slovenska obstrukcija je Ornika tako potrla, da revež ne more več spati. «Štajerc» pravi, da so delali slovenski poslanci proti kmetom, prizna pa, da so glasovali za novo lovsko postavo, ki je velike važnosti za kmeta. Da, slovenski poslanci so glasovali za novo lovsko postavo, ker je kmetom koristna, glasovali bi bili tudi za druge predloge, ki bi bili v ko-j-ist kmetom, toda nemška gospoda takih predlogov ni hotela dati na glasovanje! Nemška gospoda z odpadnikom Ornikom je uganjala le visoko politiko, kmet ji je pa bil deveta briga. Uganjati visoko neumno politiko in zastonj denar vleč', za kmeta pa nič storiti, za to naši slovenski poslanci niso bili, zato so deželni zbor tudi razbili. Značajni „Staj er če vi“ pristaši. Že v zadnji številki smo poročali, da sta bila pred mariborskimi porotniki obsojena na smrt na vislicah posestnik Šegula in krojač Muršec, ker sta umorila Šegulovo ženo! Pri obravnavi se je pokazalo, da je «Štajercev» sotrudnik Muršec dosti bolj zaslužil smrt nego pa Šegula, ki bi svoje žene nikdar ne bil ubil, da bi ga k temu ne bil nagovarjal Muršec. Da bi uničil Šegulo, samega sebe pa rešil, je Muršec v svoji brezmejni podlosti v ječi napisal pesem, v kateri vso krivdo zvrača na Šegulo, samega sebe pa slika, kakor bi bil najnedolžnejše jagnje. Pesem se glasi: Ljubi človek, le premisli, Da boš enkrat mogel umret; Pred popravi svojo dušo, Da bo ti sveti raj odpret. Glej, kak' moč te že zapuša In telo te že slabi, In tvoja boga duša Gor v nebo prit' želi. Ti (Šegula) želiš, da naj umrjem Po nedolžnim v ječi tu. Meni bode Jezus usmiljen, Kaj pa vendar s teboj bo! Krvnik z Dunaja bo prišel In prejel te bo za vrat De bo tvoja vboga duša Mogla slovo jemat. Če sodnike tukaj noriš. Jezusa noril ne boš. Ge se tukaj ne pokoriš, Ti na večno trpel boš. Štrik za te je že spleteni Lahko kratek čas živiš Mogoče še boš pogubljeni, Če se tu ne spokoriš! Žena kliče s temne jame; «Kaj si storil, ljubi mož! Da ti več ni bilo za me, Zdaj pokoro delal boš!» Mogoče bode sedaj Muršec zapel, kako bode «Šta-jevčev» sotrudnik na vislicah bingljal. Zunanje novice. «Japonski pozdrav.» Leta 1871 je obiskal japonski poslanec Ivakura nizozemskega kralja. Ko stopi v Amsterdamu iz ladije, je bilo slučajno več otrok navzočih, ki so prvič v svojem življenju zagledali Japonca, kajti začeli so okoli skakati ter čudnemu poslancu dolge nosove kazati in osle briti. Ker niti Ivakura nili njegovo rumeno spremstvo ni vedelo, kaj da to pomeni, vprašajo barona pl. Siebolda. ki jih je spremljal h kralju, po pomenu tega obnašanja. Siebold je bil v veliki zadregi; resnice si ni upal povedati, zato jim po daljšem po-mišljevanju označi, da je to na Nizozemskem pozdrav, s katerim se izraža najvišje spoštovanje. Mislil je, da bo s tem stvar pri koncu, toda grozno se je motil. Komaj pridejo namreč v avdijenčno sobo kralja, začne Ivakura in vse njegovo spremstvo okoli skaka i in kralju osle kazati. Vtis, katerega je napravil ta prizor na kralja in njegov dvor, je nepopisljiv. Zdajci se ojunači pl. Siebold, ki je stal v ozadju rdeč, ko kuhan rak, stopi h kralju ter mu reče, hoteč v-o stvar poravnati: «Veličanstvo, ne zamerite, to je japonski pozdrav, s katerim se izraža najvišja čast in udanost.» Zdaj šele se zjasni kralju obraz — on in njegov dvor začne na isti način pozdrav vračati in dolge nosove kazati. Ali se je pozneje ta zmešnjava razjasnila, se ne ve. Latinsko-slovanski manifestacijski shod. Dne 4. decembra je bila v Parizu velikanska latinsko-slovanska manifestacija in se položil takorekoč temelj za solidarno delo romanskih in slovanskih narodov. Vabljeni so bili na ta shod vsi rodoljubi slovanski, italijanski, francoski, španski in rumunski. Shodu je predsedoval bivši pre-zident francoskega parlamenta Pavel DeschaneJ. Nemiri na afganistanski meji. V Kušku so se primerili spopadi med Rusi in Afganci. Afganci so razstrelili smodnišnico ter pobili več ruskih vojakov. V Petrogradu so mnenja, da Afgance tajno ščuvajo Angleži. Mobilizacija. V Gostyninu v Rusiji se je pripetil sledeči žalostni slučaj: Nekoliko kmetskih rezervistov, ki so bili poklicani v aktivno službo, da odrinejo na bojišče, je prosilo svojega polkovnika, Dvonkovskega, naj jim dovoli, da se gredo pred odpotovanjem v Mandžurijo še enkrat poslovit k svojim domov. Obetali so, da se bodo drugo jutro točno vrnili. Ker so bili vsi ti kmetje polkovniku donro znani, jim je prošnjo uslišal. Toda kako se je polkovnik drugo jutro prestrašil, ker se ni nobeden teh rezervistov vrnil. Polkovnik je postajal čimdalje nemirnejši. Bal se je, da ga nič ne reši velike odgovornosti. Počakal je v razbuijenju še eno uro; tedaj pa si je bil povsem na jasnem, da rezervistov ne bo nazaj. Zaklenil se je v sobo, napisal poročilo vojni upravi ter se potem ustrelil iz revolverja ravno r trenotku, ko so prikorakali vsi rezervisti v vojašnico ter se pri straži prijavili. Volitve predsednika v Ameriki so končane. Izvoljen je dosedanji predsednik Roosevelt z veliko večino. V nekaterih krajih so bile volitve jako burne. V Gold- fielđu je pomožni sodnik na volišču ustrelil dva demokratična volilna načelnika, ker nista hotela oditi na njegov poziv. Francoski vojni minister Andr6, ki ga je nedavno v zbornici poslanec Syveton oklofutal, je odstopil. Njegov naslednik je radikalni socialist Berteaux. Ruski car je podaril črnogorskemu knezu Nikoli 40.000 pušk in revolverjev, več zabojev municije in en gorski top. Pozno razkrito hudodelstvo. V praškem predmestju so izkopali tri okostnjake. Zaprli so vrtnarja Walleseha, ženo in hčer, ki so tudi priznali, dasopted leti umorili posestnika kamnoloma Takacsa, njegovo ljubico Havželo in njeno omoženo sestro. Pred izseljevanjem v ameriško republiko Ekvador svari naše ministerstvo notranjih zadev. Pričakovati je namreč, da bodo avstrijske delavce skušali najeti za delo v ondotnih rudnikih za zlato. Ker pa ni zanesljivih poročil, kaka usoda čaka v onih rudnikih najetih delavcev, in ker vrhu tega Avstro-Ogerska v Ekvadorju nima konzularnega zastopstva, se zdi ministerstvu potrebno) da svari pred izseljevanjem v to državico. Turški predpisi za žensko obleko. Leta 1798. je izdal sultan Mohamed poseben zakon, s katerim se je turškim ženam pod smrtno kaznijo prepovedalo nositi prozornih pajčolanov, vezenih in pletenih črevljev na cesti, nadalje je bda sploh prepovedana obleka, «ki izdaje lepoto ženskega telesa». Tedaj so namreč ženske začele prez -rati prorokov zakon, ki zapoveduje, da se morajo kazati na ulici le zagrnjene. Ženski duh si je zaželel emancipacije, in vedno poslušne Turkinje se niso brigale za sultanovo odredbo. Toda sultan ni poznal šale. Izdal je novi irade, s katerim je zapovedal ženam, da morajo nositi plašč, ki bo pokrival celo telo; katera ne uboga, kaznovana bos smrtjo. Nadalje je bilo zaukazano, da se nobena žena ne sme več pokazati na ulici, kakorbrž zat me solnce. Carigrajske žene pa so sklenile, da odgovore na to prepoved z veliko demonstracijo. Iz harema v harem je šla okrožnica, naj pridejo prihodnji petek, kakor običajno k vodi Bospora, da se po volji naužijejo čistega zraka. Vse naj pridejo v lahnih oblekah s prozornimi pajčolani. — In res ni nobena oblekla predpisanega plašča. Sultan je kmalu izvedel za to demonstracijo. Kljubujoče žene so se smejale janičarjem na njihove opomine. Posmehovale so se tudi sultanovim uradnikom, ki so jim prišli prečdat sultanov ukaz ter jih opominjali, da se morajo do solnč-nega zatona vrniti v mesto in v svoje hiše. Ko pa je mujezin z visoke munare začel klicati na molitev, je bilo to znamenje za strašno sultanovo kazen. Janičarji so planih na prestrašene žene ter jih brez usmiljenja metali v morje, kjer je utonilo tisti večer gotovo nad 300 žensk. Drugi dan ni bilo v Carigradu žene, ki bi se protivila sultanovim odredbam, Koliko veljajo angleški časopisi. Pierson, lastnik londonskega časnika «Daily Express» je sedaj kupil tudi list «Standard», in sicer za 17 milijonov kron. Dr. Graziadio Luzatto, bivši goriški deželni poslanec, ki je poneveril 350.000 kron in pobegnil, je sedaj v Atenah, kjer si svoj kruh služi z igranjem na klavir v nekem variete gledališču. Poneverjeni denar je ves zapravil v igri. Tri smrtne obsodbe. Porotniki v Bekes-Gyuli (Ogersko) so ob-od:!i na smrt delavce Fittera, Popovicsa in Dunbravo, ki so un or li in oropali 82-letnega posestnika A. Feherja. Ženo je izkopal iz groba. V ogeiski občini Caha je Pavel Gyucho izkopal iz groba svojo umrlo ženo, nad katere smrtjo j»; neprestano žaloval, ter jo prenesel nazaj na svoj dom. Groharje skoro opazil izkopani grob ter šel k Gyuebi na dom. Dobil je jokajočega Gyucho poleg mrtve žene. Pomanjkanje teka. V križarski vojni, ki jo je proti Mohamedanom vodil francoski kralj Ludvik IX., so došle njegove čete v boj. Neposredno pied bilko je neki general navduševal svoje vojake ter med drugim rekel: «Vojaki, znajte, da Fsti, ki v bitki pade, bode še danes v raju z angelji obedoval» Pričela se je bitka, a isti general si je poiskal varno mesto. Neki stotnik je to opazil ter mu rekel: «Gospod general, zdi se mi, da nočete vi danes z angelji obedovati.» «Prijatelj,» je odgovoril generaL «ravno danes mi je pokvarjen ves ap tit. > Praktična vdovica. V Bekeš čabi je nedavno umrl bogati posestnik Gjuka. Teden dni po pogrebu je prišla «žalujoča» vdova zvečer na pokopališče, izkopala truplo «neporabljenega» moža, ga slekla ter mu odvzela prstane in uhane, nato,pa ga zopet zagrebla ter odšla domov. Drago jutro so jo zaprli z tradi onečaščenja grobov. Vdova pa se je temu zelo čud+la ter izjavila, da bi bilo vendar škoda obleke in dragocenosti, ki bi v zem ji segnila-do česar ima ona po božji in človeški pravici pravico. Žejen mrtvec. Naravnost neverjeten prigodek se je pripetil v nekem pariškem predmesiju. Neko 30 letno, pijano žensko so pripeljali na policijo zaradi razgrajanja. Drugo jutro so jo hoteli zopet izoustiti. Tresli so jo in klicali, toda ni dala znaka, pa bi še živela. Zdravnik je konštatiral, da je nastopila smrt že pred dvema urama ter je ukazal truplo prenesti v mrtvašnico. Komaj pa so jo prinesli možje v mrtvašnico, se je ženska vzdignila ter hrupno zahtevala pijače. Brezdvomno je bila pijanka božjastna in zdravnik ni znal ločiti krča od smrti. Sicer pa si je menda tudi mislil, zakaj bi se veliko trud 1, ker itak ne dobi honorarja. Svoje žene ni spoznal. V Eiesenbütlelu (Brunšvik) je skočila neka žena v vodo. Začeli so je brž iskati z. drogovi po dnu, in neki obrtnik je že med iskanjem izjavil, da je samomorika najbržje njegova žena, s katero sta se zjutraj sprla, nakar je odšla z doma. Oez pol ure so samomorilko izvlekli iz vode imtvo ter jo prenesli v obrtnikovo hišo, ki jo je spoznal za svojo ženo ter ji tudi snel poročni prstan ter obvestil policijo o samomoru. Drugo jutro pa je prišel navidezni vdovec zopet k policiji povedat, da utopljenika ni njegova žena, ker je prava žena vso noč spala v dragi sobi. Svojega sina nstrelil. V Jičinu je gozdar Vytvar vsled neprevidnosti na lovu mesto srne ustielil svojega osemletnega sina. Rusija za ravnopravnost Ruska vlada uvede poljski naučni jezik v p«tih seminarjih, v enem pa litav ski jezik. Upornik. Novela. — Poslovenil S. V. Staro gorski. IV. V veži palače, tik pri vratih sobe, v kateri je stanovala Katarina, je stal vojak telesne straže. Bled kakor smrt in nepremično kot kip je čakal nestrpno, da potihne hrup in nastane mir. Ta vojak je Pugačev. Kakor blisk so mu švigale misli po glavi. Vest se mu je vzbujala z vso silo, slikala mu strašne posledice, ako mu v spodleti. Nekaj mu je klicalo: «Pugačev, vrni se, še je ■čas!» Pred njim so vstajale vse grozovitosti,*ki jih je počenjal, ter kakor pošasti režale vanj po prazni, tihi dvorani. Bled, kakor stena je stal neprem čno, mizel znoj mu je stopil na čelo. Šiloma strese z glavo in zamrmra: «Prepozno! Nazaj ne morem več, torej naprej na prestol.» In odprl jc duri t ho in jih zaklenil. Katarini se je približal lako rahlo, da ga je jedva zaslišala. Carica se vstraši. Temna slutnja jo obdaja, ko opazuje mirno stoječo postavo, ki je tako podobna njenemu umrlemu soprogu. Spočetka je mislila, da ima pred seboj prikazen pokojnika, a kmalu si opomore. Takoj spozna samozvanca in se obrne na stran, kjer je ležal samokres. Ali Pugačev ji zastavi pot. — Katarina! — zašepeče rahlo, — ali me poznate? — Da. poznam te in vem, da si upornik in goljuf! Jezno so zažarele oči kozaku, da je Katarina nehote zdrgetala po vsem telesu. Ljubila je življenje, bila je še mlada, lepa, bila je gospodarica, mogočna, kojej se je klanjalo vse. Ali le za hip jo je navdajal strah in v trenutku je bila pripravljena za hrambo. Zatajivši svoj ponos, prične nežno in proseče. — Ne morete mi utajiti, vi niste Peter 111. Ali vi ste carju tisočkrat bolj podobni, kakor je bil on. Vaš pogum in razum mi podaja to, česar ne more dati niti škriat. Med tem sladkanjem se je pomikala vedno bližje prostora, neopaženo in počasi, kjer je ležal samokres. — Radujem se — nadaljuje — da vas poznam. Utrujena sem že od vladarske skrbi, kakor ste se morebiti tudi vi že naveličali vojevanja in morije. Združite vašo usodo z mojo! Pridite in deliva si prt stol! Bodite moj! Na rokah nosim namreč tega, kogar ljubim. Pugačev, ne zametujte moje ljubezni!? Ko je poslušal Pugačev te sladke besede, je bil kakor bi ga zvezal. Zadnji dnevi njegovega razuzdanega življenja so uplivali nanj tako, da je zgubil svoj značaj treznosti, katerega je imel poprej. — Katarina — zakliče ves omamljen — vi imate moč, človeka pridobiti zase. In tej moči se ne morem upirati. Jaz nisem Peter III., ampak le ubogi kozak, rojen v stepah. Moje pustolovsko življenje bom pustil, ker misel deliti z vami krono, stori me srečnega, kar bi se mi morebiti s silo nikoli ne posrečilo. Služiti vam hočem, kakor suženj,' častil vas bom kot —. Med tem. ko je govoril, se je spremenil caričin obraz, ne da bi on opazil. Naenkrat, poprej, kakor je še utegnirizgovoriti zadnji stavek, skoči k samokresu in mu ga nastavi na prsa. — Na kolena toraj, suženj! — zavpije. — Na kolena pred tvojo gospodarico in Carico. Divje zaiskrijo oči kozaku. — Ničvrednica! — vikne in gola sablja se mu zasveti v roki. Ali samokres, stavljen na prsi, in pogled na mirno in odločno stoječo postavo carice ga splaši, da stopi nazaj. — Ti si pač sposobna za igralko — nadaljuje in se bliža počasi vratom. — Ali ne sprožil? Znabiti ne zadeneš prav in potem — lahko noč vse tvoje zabave z menoj! Moja sablja te ne zgreši! Ko doseže duri, jih odpre, ne da bi se carica premaknila. — Pugačev te pozdravlja, Katarina, . . . varuj se, ker on se povrne kot Peter UL — Na svidenje, Pugačev! — odgovori mirni carica. Konec prihodnji?. Iz Ptuja. Učiteljskemu konviktu in družbi sv. Cirila in Metoda v prid prirede šentbarbarski, hajdinski in ptujski tamburaši v četrtek, dne 5. januarja 1905, ob l/i;8. uri zvečer veliki koncert v «Narodnem domu» v Ptuju. Prijatelje milega nam slovenskega naroda in njegove sestrice, narodne šole, vabimo k prav obilni vde-ležbi. Vsa hvala in čast prirediteljem. Ali časten gmoten uspeh je odvisen vendar le od nas. «Mal’ položi dar domu na altar.» Toraj na svidenje 5. januarja 1905. Družbi sv. Cirila in Metoda v Izubijani je vplačala tvrdka I v a n P e r d a n zopet znesek eden tisoč kron kol delež pripadajoči naši družbi iz prodaje druž-binih vžigalic. Podpirajte, rodoljubne Slovenke, zavedni Slovenci, to podjetje in razširjajte porabo družbinih vžigalic, saj ima družba do danes od teh vžigalic že 14.000 K piispevka. JvO tce-rvijsrlifc* Številke vlečene dne 26. novembra: Trst: 35, 42. 49, 24. 4. vlečene dne 3. decembra : Gradec: 25, 53, 52. 45^ 88. <\ «sr s ■S/ -> j ’ ~ yA Izvrsten okus kav« dosežete s primeiaftjem Ujfinne žitne fca»e POSKUSITE’ VzoreK drafovoijn«. Poštna 5 k*, pošiljka 4 K 50 h Iranco, DOMAČI PRIJATELJ” vsem oJiomolcem taslonj rr.tutbrJ* 7lt;driSr fefarne fiht* iaOt o cu > o bß u i ed C c > rj CÖ xj U x/} M vQ OC O O a o > 5 u ^ 2 > < ^ Um O. vg S s k O. ed — — ^ * 5 *= c- m D. Ä 6 J3 13 e N - 4» .5, S & cd cd 2 c 2 n o. trgovec v Ljutomeru 23 priporoča svojo zalogo zimskega blaga kakor tudi izgotovljene obleke po najnižji ceni. — Blagovolite me s svojim obiskom obilokrat počastiti. — Svoji k svojim! Izvrstne pralne moči. Ceno, ker izdatno. Monte Christo Pazite na oblastveno zavarovani vttsek „MONTE CHRISTO“ Naprodaj v vsaki konsumni zalogi ali pri vsakem večjem trgovcu. 25 tvornica Apolonovih sveč in mila na Dnnajn VII. Ivan Jax in sin Ljubljana. Dnnajska cesta 17. priporoča svojo bogato zalogo šivalnih strojev in voznih koles, glasbenih avtomatov in pisalnih strojev. Ceno češko posteljno perje 5 kg novega iknbljenega K 9'60, boljšega K 12'—; belega, jako mehkega, skubljenega K 18 —■; 24 kg snežnobelega, mehkega, skubljenega 30 K, 36 K. Pošilja se franko iproti povzetju. Tudi se zamenja ali nazaj vzame proti povrnitvi poštnih stroškov. .83 Benedikt Saehsel, Lobes 198, p. Plzen na Češkem. Zahtevajte brezplačno in franko moj veliki ilustrirani cenik o dobrih solidnih in cenenih iirah, zlatnini in srebreninl 36 Hax&s Honrad prva tovarna za ure v Mosta (Brüx) št. 1375, Češko Nikelnasta anker-remont-ura, sistem Roskof-patent, z nikelnasto verižico in futralom gld. 2'50, 8 komadi 7 gld., 6 komadov gld. IS'SO. Ista z dvojnim pokrovom gld. 8'50. Pristna srebrna remontoir-ura, odprta gld. 3'80, Pristna srebrna oklopna verižica gld. 1'20. Nikel-fiasta budilka gld. 1'45, 8 komadi 4 gld., s ponoii se svetečim kapnikom gld. 1'65, 3 komadi gld. 4 50. Za vsako uro strogo reelno Triletno pismeno jamstvo. Nobene rizike 1 Zamenjava dovoljena ali pa se denar vrne! !&- Zdravje Je največje bogastvo. Kapljice sv. Marka. Te glasovite in ne nadkri-Ijive kapljice sv. Marka se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni. Posebno odstranjujejo trganje po kosteh, nogah in rokah ter ozdravijo vsak glavobol. One delujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ublažujejo katar in izmeček, odpravijo naduho, bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Te preženejo velike in male gliste ter bolečine, po teh provzročene. Tudi delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezih ter «koliko» in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in od te izvirajoče bolesti. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in «madronu» in zato ne bi smele manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobiva se samo v „Mestni lekarni v Zagrebu". Naročuje se edino in točno le pod naslovom: „Mestna lekarna“, Zagreb, Markov trg št. 80 poleg cerkve sv. Marka. Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot en ducat (12 steklenic) se ne pošilja, vsako pošto: 1 ducat (12 steki) 4 K — Gena je naslednja in sicer franko na 4 ducati (48 steki.) 14 K 60 v. 5 „ (60 „ ) 17 „ - „ 2 „ (24 ) 8 „ — „ 3 „ (36 „ ) 11 „ — Priznalnih pisem imam na tisoče, da jih ni mogoče vseh tukaj ponatisniti, zato navedem imena le nekaterih gospodov, ki so z posebnim uspehom uporabljali kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdravili: Ivan Barentinčič, učitelj; Janko Kišur, kr. nadlogar; Štefan Barčič, župnik; Ilija Manič, opančar; Sofija Vuhelič, šivilja; Jožef Seljanič, kmet, i. t. d. Mestna lekarna v Zagrebu, Mestni trg št. 80, poleg cerkve sv. Marka. Ustam»l|6Ba leta 1860. UttaBortjena leta m Srtc naprodaj. Vsem vinogradnikom uljudno naznanjam, da iraant za jesen in prihodnjo pomlad več tisoč suho cepljenih trt za prodati in sicer: Šipon rumeni 2000, laški rilček 1000, silvanec zeleni, cepljeni na R. Portalis 1000. Cena za komad I. vrste 18 h. II. vrste 10 h. Oglasiti se je u-trneno ali pismeno pri Alojziju Matjašiču, trtničarju v Drageviču pošta «Juršinci pri Ptuju. 31 Go$podoi*T) trgoOccrt) priporočam po nizki ceni fini cvetlični papir v vseh barvah, kakor tudi druge okraske za božično drevo in Jaslice. Vzorci papirja poštnine prosti na razpolago. Velespoštovanjem *5 trgovina s papirjem in galanterijskim blagom. Stanje hranitniti vlog nad Stanje rezervnega zaklada t9 milijonov kren. nad 650.000 kron. Mestna hranilnica ijnbijansta na Mestnem trgu zraVen rotovža sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in jih obrestuje po 4'o ter pripisuje nevzdig-njene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da hi ga zaraeunila vlagateljem. Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to luanilnico tudi sodišča denar maloJetnih otrok in varovancev. Sesam »lene se serejentajo li«li po pošti iti potom c. kr. postite Praoiluice. Posoja se na zemljišča po 4 3/4 % na leto. — Z obrestmi vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 5% izposojenega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol leta. Ako pa želi dolžnik i oplačali dolg z obrestmi vred n. pr. v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6% izposojenega kapitala. Posoja se tudi na menjice in vrednostne papirje. V & ❖ i ¥ * $ v m v m v v * v Največja in naj cenejša domača narodna eksportna tvrdka ur, zlatnine in srebrnine. Priznatio dobro blago! Žepne ure so pravega švicarskega izdelka. jH. Suttner urar v Kranja (Kranjsko). Zalaga tel j družbe c. kr. državnih uradnikov za Avstrijo, priporoča svojo bogato zalogo finih in [natančno idočih švicarskih ur. zlatnine in srebrnine. — Mali dobiček, veliko «pečavanje. — Ceniki na zahtevo aastonj in poitnine prosto. Opomba. Da je moje blago zares fino in ure zanesljivo idočc, je dokaz to, da razpošiljam iste na vse kraje sveta. Kdor hoče kupiti dobro idočo uro, naj se zaupno obrne na mojo tvrdko. Udajatei} i» odgovorni urednik Ivan Križman. r £jibijan$l(> htchitu bssha v Ljubljani. Podružnica V (clcVcu. podružnica V Spljdts. Akcijski kapital 1,000.000 K. Kupuje in prodaja vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz. Zamenjava in eskamptuje izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone. Daje predujme na vrednostne papirje. Zavaruje srečke proti kuTzni izgubi. — Denarne vloge sprejema v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dne vloge do dne vzdiga. 4 Promese izdaja k vsakemu žrebanju. VinKulujt in drtiuHutujc Vojake ženiiniusKe Kavcije. Eskomt in inkasso menic. Borzna naročila. Promet s čeki in nakaznicami. i Usstaiaovljemo 1. • 0 • 0 H £ © TJ S Ö ';3J to Ö TJ 0 u fc Priznano najboljše oljnate barve zmlete s stroji najnovejše sestave, prekašajo vsako konkurenco po finosti, ki omogočijo z jako majhno množino pobarvati veliko površino, razpošilja po nizkih cenah Adolf jtaupltnann v Cjubljani prva tovarna oljnatih barv, firneža, laka in steklarskega kleja. Zaloga slikarskih in pleskarskih predmetov. i 0 a s Tast« ss S 5 a ■ n 0 c1 D 0 • ® Jlttstrotfaui ccuiHi dobe sc brczplaiuo. 0 Tiska tv. Pr. Lampret, Kranj.