Zgodnja
Katolišli rerkien list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velj& po pošti z» celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta '2 gld. 40 kr.. ra četeri l*>t». « «r!«T 30 kr' V tiskarnici sprejemana n* leto 4 gold., ta pol leta 2 gold., za cvtert leta 1 gold.; ako zaden« na ta dan praznik izide Danica
_ __dan poprej.
Tečaj XXVI.
V Ljubljani 7. susca 1873.
I,i»t 10.
Iz pastirskega iisfa
premilostnega vikšega škofa Goriškega.
Prevzvičeni viti pastir v začetku sp< minjajo vernike na milosini štirdesetdarski p« st, v kterem se mora kristjan hvaležno spominjati terpljenja Boga in Zveli-čarja, se pripravljati k vrednemu obhajanju velikon« č-nih praznikov, in k prejetju es. zakramentov, s tem vrednega storiti se svoj« ga lastnega vstajenja iz groba k večnemu življenju. Sama in edina smert Jezusova dodeli duši mir in zvehčanje. Prstni čas je nar bolj pripraven s pon.očjo Kristusovega terpljenja kristjane v oslabljeni veri poteiditi, grešnike k poboljšanju in k pokori pripraviti.
Potem prestopi na posebne dneve, ki so namenjeri za pr svcčevanje duše, ki se pa tolikrat ravno nasprotno obračajo, za v« me nan reč na nedel je in praznike. Posvečen anje, vredno in spodobno posvečevanje nedelj in prazniko\ je tedai obseg tega pastirskega pisanja do vernikov. Ker se po Slovenskem dne\i Gospodovi veli-krat tako hudo pri hudo skrunijo s-amo s hlapčevskim del« m, s pijančevanjem, ponočevanjem, s plesi, z opu-šanjem božje službe, s skrunjenjem božjih potov po zani kainib to^aršijah itd., pa tudi večkrat Še celo s pretepi, poboji, z morijami: torai je toliko bolj korittno, da postavimo tukaj velik del jodučenja prevzvišenega nadškofa o j osvtčevanji nedelj in praznikov.
»Gospodov dan, kakor nam ga tretja božja zapoved praznouiti ukazuje, bil je v stari zavezi sedmi dar tedna; imenovali fo ga „saboto", to je, dan počitka, v pp( min, daje Beg po doveršenem stvar j« n ju počival. Nove zaveze Gospodov dan je pa pervi dan tedna; imenuje se „nedelja". Zapcvedala jo je cerkev praznovati namesto sabote zavoljo tega, ker je v nedeljo Jezus s svojim vstajenjem doveršil novo stvarjenje in je on v nedeljo svetega Duha poslal svoji cerkvi. V stari zavezi je Bog ostro zapovedal praznovanje sabote, rek« č : ,, „Sp<mni se, da posvečuješ sabotni dan. Šest dni delaj, in opiavljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sabota Gofpoda, tvojega Boga; ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne ptujec, ki je znotraj tvojih vrat. V Šestih dneh namreč je Bog vstvaril nebo in zemljo, in morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival; toraj je Bog blagoslovil sabotni dan in ga posvetil." (II. Moz. 20.). Na to ostro povelje so Izraelci na tanko obhajali saboto. Toda s Časom so nekteri izraelski učeniki, sosebno farizeji, praznovanje sabotepo svoji termi zost-rili, tako da Še cel6 ozdravijevanja bolnikov pripustili niso, kar jim tudi Jezus na ravnost očita.
Na mesto sabote je. kakor srno omenili, stopila nedelja, in sicer že ob času aposteljnov: samo da je cerkev k zunanjemu posvečevanju tega dne prištevala le nar potrebniši dolžnosti, vse presiljeno pa in vražno je odpravila. Pridjala je cerkev k nedelji tudi zapovedani praznik, da bi se o takem spominjali ali narbolj imenitnih dogodb zveličanskega delovanja Jezusa Kristusa ali pa življenja Marije ali Svetni kov. S tem nam je tedaj cerkev naložila dolžnost, nedelje in zapovedane praznike kakor svete, Bogu posvečene dneve obhajati. To obha-janje obsega dolžnosti, telesno počivati, z«lerževati se hlapčevskega dela in ogibati se hrupečega in pregrešnega raz v e se 1 j e van j a, in dušni blagor osker bovati."
Nadalje zaterjuje pastirsko pisanje, kako je ob nedeljah in praznikih dolžnost kristjana, prenehati od težkega dela, da si s tem poterdi telesne moči, da osker-buje svoj dušni blagor; in sicer vsak, bodi si gospod ali hlapec, bodi si posestnik kake fabrike ali fabriški delavec. „Ti imenitni dolžnosti, pravi dalje, nasprotno in nedelji ali prazniku v nečast pa je hlapčevsko in obert-nijsko del«/vanje. Sosebro kar že nekaj časa vidiš nar bolj po mestih odperte prodajalnice o teh dnevih in najdeš delavce po fabrikah pri delu kakor med tednom; pri vsem tem, da se tako nasprotuje božji zapovedi, prederznejo se pa Še fabriški g« spodarji in ž n jimi drugi tožiti zavoljo katoliških procesij, Češ, da jim one delavce pobirajo."
,,I»azgovarjanje ali pomenkovanje o več i ali msnji plači delalcev, o zdaljšanju ali skrajšanju dnevnega dela je dan danes povsod na dnevnem redu; tedaj ta zadeva dela veliko ekerb vladam, kapitalist« m in fabri-kant« m. Skoraj vsak dan je slišati in brati v novič, da so se cele trume delavcev tu ali tam odpovedale delu, in da vsled tega kupčija in obertnija veliko škodo ter-pite. Delavci namreč tirjajo veči plačo in skrajšanje časa vsakdanjega dela. Ni pa bilo slišati, da bi se bili kjerkoli delavci pritožili zavoljo delovanja ob nedeljah in praznikih. Kdo je te brezbožn^sti delavcev vzrolt? Nobeden drugi, kakor od ene strani brezverne družbe, ki si prizadevajo delavce po raznih potih ob vero pripraviti; od druge strani pa brezvestni obertniki in lastniki fabrik, kteri le iščejo lastni dobiček, za dušni blagor delavcev pa jim ni kar nič mar, ter jim dajejo delo tudi ob nedeljah.
Se ostreje ko hlapčevsko delo prepoveduje cerkev ob nedeljah in praznikih pregrešno razveselje vanje, ne-zmernost v pijači, razuzdane igre; kajti vse to bi Gospodov dan spremenilo v dan pregrehe in pohujšanja. In ravno takošno oskrunjevanje Gospodovega dnč je dan danes med ljudstvom nar bolj v navadi; tedaj mu veliko dušne škode vzrokuje. Taisti dan, o kterem se ima
kristjan razveseljevati v Boga, uniči on svoje dušno in telesno zdravje s plesom in igro; o tem Bogu posvečenem dnevu taki nesrečni kristjan zagrebe svojo nedolžnost za vselej, in na me3to blagoslova si nakoplje večno prekletstvo.'*
Pastirnica nadalje popisuje, kako se mora ob dnevih Gospodovih skerbeti za dušno zveličanje, kako je ojstra dolžnost biti pri Božji službi. Pripoveduje, kako ie apostoljske pravila to velevajo in kako so pervi kristjan je hodili k Božji službi po sporočilu sv. Justina mučenika.
„Ti dolžnosti posvečevanja nedelj in praznikov nasprotno je zanemarjanje službe. O ti zadevi neki časti vredni mož poprejšnjih č»sov toži zavoljo mlačnosti in nemarnosti, s katero so se kristjanje njegove dobe božje službe ob nedeljah in praznikih vdeleževali, rekoč: „Bogaboječi pričakuje z veseljem Gospodovega dne, nadjaje se, da bode ta dan Bogu predlagal svoje prošnje, in da se b de ta dan zamogel krepčati s kervjo in z meswra Gospoda Jezusa Kristusa. Nasprot pa zanikerni in leni v službi božji pričakujejo Gospodovega dne samo z namenom, da bodo, prosti slehernega dela, brez oviranja streči zam gii svojim strastnim željam. Pojdi v nedeljo iz hiše, in vidil bodeš, kako nektcri eitrajo, dr»igi pa plešejo; in zopet drugi sedijo v krogu oprav-Ijaje bližnjega. Vsi taisti se ne ganejo, ko jih zvon v cerkev kliče, ter se mnogotero izgovarjajo, ko pa citre zabrenkljajo, urno se dvignejo vsi, in hitijo kakor na perutih vzneseni k plesu. V hiši Gospodovi božji namestnik s pobožnim ljudstvom moli in prosi pomoči iu zveiičanja, zunaj cerkve pa zaniktrni uganjajo neumne igre. Izraelci so tudi igrali, toda zadela jih je zavoljo tega strašna poguba. Mozes namreč je na gori za nje molil k Bogu, oni pa, namesti da bi bili ž njim molili, so med tem jedli in pili, ter se podali k plesu, in glej! maščevanje božje je prišlo čez nje, iu poginilo jih je eden dan štiri in dvajset tisuč."
K zadnjemu se kristjan ne pregreši samo z opu-ščcnjem božje službe zoper tretjo božjo zapoved, teiuuč tudi s tem, da jo nemarno, ali mlačno obiskuje. O ti mlačnosti Gospod toži že v stari zavezi, rekoč: „„To ljudstvo me časti z ustnicami, serce njegovo pa je daleč od mene"Enako se pregrešijo, kteriiu ni ob nedeljah nič mar za božjo besedo, oni so sicer pričujoči pri sveti maši, toda jo naglo poberejo iz cerkve, ko se pridigar prikaže na lečo."
Sklep je opominjanje k stanovitnemu poboljšanju.
JHako bi se našim bratom r Bosni pomagalo k duhovnemu in telesnemu zboljšanju in sreči.
Pred nekterimi mesci so je sprožila misel, kako bi se kristjanom v Bosni pomagalo k poviševanju bogo častja s tim, da se jim od tod pošiljajo razne cerkvene obleke in oprave, ktere se v naših cerkvah več ne rabijo in so vender še kaj za rabo. Že je odbor nabral lepo število še prav dobrih paramentov in raznih cerkvenih reči, ktere so po nekaj že poslane preč. patru Frančišku, vikšemu trapiškega reda v Banjaluki, nekaj pa so še v delu in popravljanji. Dodelanih je tudi več cerkvenih posod, zlasti pušic za sv. olja, kerstnih kot-ličev, kelihov in druzega orodja za mil. škofa v Bosni.
Tako je upati, da bodo zbirke se nadaljevale in bo v tem oziru za pervo silo kmali oskerbljena Bo*na, Ercegovina iu kar je ondotnih krajev.
Druga, posebnega obdelovanja potrebna ledina je tista, ki so jo nastopile usmiljene sestre iz Zagreba preteklega leta 1872. Sporočilo preč. o. Frančiška od 10. svečana tekočega leta nam to zadevo bolj natanko razklada in pojasnuje. Vlani namreč so prišle perve usmiljene sestre v Sarajevo in s pervim prikazanjem tako rekoč se je njih dobrotna naprava tako skazala, da so morale protestanške dijakonice kar odstopiti, ker zdrava pamet tega ljudstva je izmodr^vala, kdo da iše v resnici njih blagra, in obernilo se je vse k katoliškim sestram. Ze čez šest mescev se je pri šolskem izpraševanji razodel tolik vspeh, kakorsnega bi nihče ne bil pričakoval v taki kratkem času.
Enako so se lansko leto usmiljenice vselile v Travnik, v Banjaluko, v Dervent, in v Mostar (v Ercegovini). Povsod so bile od ljudstva sprejete kakor velike dobrot-nice zapušenega človeštva, kakor pravi angeli. (Pošljite pa tje osmukanih, olišpanih, ,,našminkanih frajlic", ka-koršne se olikujejo za konfesijonslozne šole, pošljite tacih namesto zatajenih redovnic, zidajte tako visoke hiše, kakor je n. pr. nova realka, in plačujte jim blizo po 2.00) na leto, in vidili bodete, kaj bojo opravile z vsim šumom in brušeni med Turki! Blezo ravno toliko, kolikor protestanške dijakonice, ali pa še manj. Le samo tistim, kteri grejo v Kristusovem imenu narode učit, je Bog sad in vspeh obljubil. ,,Pojdite, obrodite sad, in sad naj vaš ostane.")
Se v dve veči mesti, v Livno in Kriševo, bi bilo (.rav potrebno, da sestre kmali pridejo, in že je k temu osnova narejena. Povsod skoraj so sestre za silo dobile stanovanja, se ve, da res veči del le za silo, dokler se ne dobe p.unočki, da se jim primerne poslopja oskerbe. Po teh naselbah je sester najmanj po 3—7 v vsakem kraju. Avstrijanska vlada jim je menda odiočda letni ponioček, kieri pa nikakor ni zad »sten, kar se lahko ve. P« dp;rati jih je treba še od drugod, ako ima delavnost izdatna biti.
Le samo v Banjaluki sestre niso mogle dobiti prav nobenega poslopja za bivališe in stauiše, tudi slabega ne, in od pervega dne svojega prihoda so bile prisiljene neslišano veliko hišnino plačevati, dokler jim m čast. O. Frančišk primernega stanovanja kupil zi <000 gl- Deli r je bil vzel na posodo, in 4');)0 gl- mora plačati do 25. mal. travna (aprila) 1873. To pa je nova in britka skerb, kako bode denar skuhaj spravil, ali saj na posodo dobil.
Ker je med vsimi podružnicami Banjaluka v naj veči stiski, in šola prav posebno p »trebna, toraj Čast. O. prijor stavi nektere predloge, k*ko bi se tukaj dalo pomagati. Pred vsim, meni, bi bilo gledati, da se do sv. J-rja kje 4-00 gl na posodo d >bi proti spodobnim ob-restirn, da on ko porok za menjico ne pride v zadrege. Potem bi bilo treba iskati podpisov za letne doneske za izplačevanje letnih obresti od 7000 gl., d »kler se od kod ne dobi pomoč, da se jistina izplača. AJorebiti bi se kdo v poslednji volji kaj spomnil svojih zapuŠeoih bratov v Bosni in njih potrebne olike. Na Predarlsk^m in drugod imajo to hvale vred.io šego, da šolski otroci vsak z 1 kr. na mesec zderžujejo celo. Pri 10,00) otrok da to 1200 gl. na leto. Tako otroci male Predarlske okrajine vzderžujejo sami eno šolo kje na Nemškem med svojimi rojaki protestanti, da njih mladim verstrukom ni potreba hoditi v drugo versko šolo, kar je gotovo ena nar večih nepristojnosti in nevarnosti za otročiče. (Tako goreči so dobri katol. kristjani za katoliške še'-;, da bi le ne bilo treba otr6k dajati v drugoverske šo»o. Kako težek odgivor čaka pa katoliške starše, ki imajo katolišk<h šol vse na zbiranje, pa vender svoje uboge otročiče dajejo v krivo-verske šole!)
Koliko bojo šole usmiljenih sester našim bratom v Bosni k oliki pomagale, Li izreči. Do sedaj se je za ženstvo v šolskem oziru storilo silo malo. Sestre za duhovno in telesno pomoč delajo neznansko veliko. Njih čista ljubezen do bližnjega jih priganja k silovitim darež-Ijivostim. S sneženjem pri bolnikih, z zdravili in z modrini obi ašanjem si pridobivajo tudi terde turške serca. Že pervih 14 dni, ko so prišle v Bosno, so si pridobile toliko zaupanje da so bile klicane na pomoč prav v notranje turškega družinstva, kar se še nobenemu misijonarju ni posrečilo.
Mi Kranjci, kakor meni častiti misijonar, smo bratje ^afeK chen" z Bošnjaki, ker iz Banjahfke bosanske so prišli naselci v kranj-ko Banjal<»ko. Pa še nekaj druzega nas veže na ljudstvo, kar ni vsakemu znano. Veliko število usmiljenih sester, ki v Bosni ini-8ijonarijo, je Kranjic. Znano je, kako je s posredovanjem ranjega taim<štra Ferd. Kebiča in druzih gospodov veliko Kranjic prišlo v Zagreb k usmiljenim sestram, in od tam hodijo v misijon v Bosno. 'J o je gotovo za našo deželo posebna čast, pa še veči milost Bo*ja, da se celo bogoljubni ženski spol misijona vdeležuje, in pa tako posebnega misijona med na&imi lastnimi brati. Deležni tega prelepega dela pa so tudi tist;, kteri z dobrotnimi darovi za ta misijon kaj store. Kruh, pravi častiti misijonar, ki se tem rojakinjam pošilja, jim bode dvakrat slajši, in priganja iih k novi gorečnosti, da bi ga ne vživaie nekoristno ali nehvaležno.
(Konec nasl.)
Iz Srice.
(Spisal V. Maks.) II.
(Dalje.)
V ti deželi, ki smo jo ravno popisovali, stanujejo ljudje, pri kterih je po naredbi Božje previdnosti narava gotovo veliko vpliva imela do njih uravnosti in obnašanja. Terpljenja so v.-jeni, nevarnosti ne poznajo, močni so kakor njih hrasti, terdni kakor njih skale, ljubijo prostost kakor njih orel; akoravno niso lahko razdtažlji\i, so vendar stanovitni in v vojski izurjeni. Po renski . misokški in pušlavski dolini se pečajo zlasti z vinstvom in s poljem, v bolj pustih krajih z živino in lovom. Prebivalci teh krajev drugi živež, takoršnega pa le malo potrebujejo, dobivajo veči del iz Lonibardije. Znano je graubiin&ko domoljubje in poštenje,*) posebno hvale vredna pa je njih zmernost. Nikoli tukaj ni slišati ponočnjakov, kakor je to ncprenašljivo počenjanje jo drugih krajih, kleri hočejo večkrat veljati še za omikane.
Per\i prebivalci Recije po bili gotovo rimljanskega rodu, kteri so se pozneje, ob času ljudskih preseljevanj, združili s Oelti in z drugimi narodi. Po svojem jeziku so zdaj razdeljeni v 3 dele. V renski in v severnih stranskih dolinah stanujejo Nemci — kakih 40.000. Na južni strani glavnega pogorja Recije, v Misoški in Pušlavski dolini so Italijani — do (iOOO duš. Glavni del prebivalstva v sredi dežele pri izviru Rene so Romani — pri 49.000 ljudi. Romanski jezik je v skladji in v zloženih časih glagola nemškemu enak, z mnogimi iz-
*) Le redko se sliši od tatvine, perilo in platno o beljenji pušftjo čez noč na prostem brez strahu, da bi bilo vzeto med tem, ko po drugih krajih take reči celo po dnevu potrebujejo čuvaja.
razi iz tistega jezika zmešano italijansko narečje, ktero ima tudi narsiktero francosko in Špansko besedo. Kdor zna itali jansko, ni nikakor težko, tako da se naši misijonarji (zdaj razun mene vsi Italijani) v enem letu navadijo toliko, da zamorejo prid igo vati. Literatura romanska je bila nekako tolika, kakor slovanska pred 1. 1848. Da si Slovenci zamorejo nekoliko misliti od tega jezika, naj dodam v pojasnilo njih očenaš, pisan s slovenskimi čerkami in potrebnimi povdarki.
Romansko se tako-Ie glasi: Bab nos, kval ke ti eis en čjel. Sonč ven fač i I tiu num. Tiu rcdžin&vel veni tjer mus. Tia včlja daveoti sin tjtira, ško en čjel. Njes pevn de minča di daj a mus oc. E perduui a nus ils nos pukAvs, ško era nus perdunein als nos kulponc. E nus meini buk en empruainent Zonder nus špindri dil mal. Amen. — Gotovo čudoc oblike že za branje še bolj čudno se glase Romanu iz ust, ki jih izgovara po na pol francoski izreki! — Ko sem bil 2 mesca tukaj, sem se bil že navadil govoriti za silo in na sv. 3 kraljev dan sem pervikrat pridigoval v tem jeziku. Do velike noči upam toliko napredka, da bom zamogci brez ovir zadostovati vsim opravilom duhovskega poklica. Hudo pa je to, ker skoro v vsaki vasi drugač govor6, in ker se mora pravilnega jezika zmožni misijonar še veliko truditi s posameznimi narečji.
Akoravno so sc Recijani večkrat morali vojskovati, so vendar zmiraj ohranili svojo politiško sar; ostojnost, ali pa so jo zopet pridobili, in si se od nekdaj delili t 3 posebne zveze, od kterih se je ena imenovala siva, gotovo od sivih oblačil zveznikov; k tej zvezi se je štel južno zahodnji, naj veči del kantona. Druga se je imenovala černa, od čemib oblačil duhovstva; glavni kraj je Kur in je obsegala srednji del Recije. Razun tih 2 zvez je bilo v Reciji še 10 drugih okrajev, kteri so bili zopet zedinjeni v eno zavezo. Imenovala se je deseterih sodnij sovez in je obsegala severno vzhodnji del kantona. Te 3 zveze so se vendar 1. 1471 v Vazarolu, neki vasi 5 ur od Kura proti jugu, zedinile veno samo zvezo, ktera je ohranila ime sive zveze. Tako se je tedaj od sedaj Reeija imenovala navadno Graubunden; ime Recijase je zdaj, odkar je bila 1.1^03 s Švico zedinjena, skoro popolnoma opustilo.
(Dalje nasl.)
JPrariiu za z ir t/en Je.
Od sv. Vincencija Pavijana v pregovorih za mesec sušeč.
1.	dan. Ponižna podverženost in pokoršina do določil papeških je dober pomoček, s kterim se pravi otroci Cerkve razločijo od upornih.
2.	dan. Pečanje z učenostmi pri mnogih udrami gorečnost duha. Zato naj tisti, kteri študirajo, vso skerb-jjivost na to obračajo, da gorečnost ohranijo z vajami v bogoljubnosti in posebno s premišljevanjem, in da toraj med tem, ko si ura s spoznavanjem resnice bistrijo, se ob enem vnemajo z ljubeznijo do Boga, kteri je začetnik vse učenosti.
3.	dan. Berirao koristne in dobre bukve, in zder-žhno se od branja tistih, ki so pripravne le radovednost pasti.
4.	dan. Visi (predstojnik) naj ne prihaja maloserčen zavoljo pritežnost, ki se mu naključujejo, in nemiren zato, ker njegovo vodstvo ni vsim všeč. O koliko ljudi je bilo in koliko jih je še danes, kterim ni bilo in ni po volji življenje Jezusa Kristusa samega.
5. dan. Prav je, naj se pravica že tukaj na zemlji skazuje, da se nekako zadostuje pravici Božji, ter kazni
vredni, ako so že o času usmiljenja strahovani, v prihodnjem življenji ne zapadejo ojstri jezi maševanja Božjega.
6.	dan. Kdor le za počutljivimi samopašnostmi hodi in se njih sužnjega stori, ni vreden, da bi se imenoval človek, ampak živina.
7.	dan. Bog nam skaže veliko milost, ako nam vse tisto vzame, kar nas zamore neenake storiti Jezusu Kristusu, kteri ničesar na tem svetu ni mogel svoje lastine imenovati. Ali bi se pač mogli znajti v koristniši in njegovemu božjemu veličanstvu prijetniši okolišini, kakor je ravno tista, v ktero nas je on postavil.
8.	dan. Ako se je iz kake duhovske občine ponižnost izločila, se peča vsak s svojo lastno koristjo in od tod izvirajo stranke, razdori, razpori.
9.	dan. Pohlevni človek prenaša skaze in pogreške bližnjega, zato da bi ga s tim prizanašanjem privabil k spoznanju in k ljubezni Božji.
10.	dan. Vedičnost jo kuga v duhovnem življenji; z vedičnostjo našega izvirnega očeta je na svet prišla lakota, bolezni, smert in vse drugo hudo. Zato moramo pred njo bežati, kakor pred virom vsih pregreh.
11.	dan. Človek velikrat želi več dobrih reči ob enem in misli, da te želje prihajajo od B ga, akoravno izvirajo prav iz raznih studencev; Bog to včasi dopusti, da nas polagoma pripravlja na tisto, kar njegova previdnost hoče še le zapovedati.
12.	dan. Kdo pač zamore bolj popolnoma z Bogom ze-dinjen biti. kakor tisti, kteri le samo voljo Gospodovo spolnuje, nikoli ne nasleduje svoje lastne volje, in ničesar ne zahteva, razun ka^ je Bogu všeč.
13.	dan. Misel na pričujočnost Božjo nas pripravi v navado, da v vsem spolnujemo njegovo naj svetejši voljo. —
14.	dan. Kadar imaš svariti, izvoli pripraven čas. Pervikrat je treba svariti z obilno pohlevnostjo in prijaznostjo; v drugič z nekoliko ojstrostjo in reznostjo, ki naj jo pa vender pohlevnost sladi; v tretje pa z gorečnostjo in stanovitnostjo, ter naj se zadolženim naznani poslednji poinoček, kteri se bo rabil, ako sc nikakor ne poboljšajo.	(Konec nasl.)
AeJiotilio o svobotii
z ozirom na sedanji čas.
(Dalje.)
Poglejmo še nekoliko v tisto tovarno, ker to svobodo izdelujejo. Poglejmo v predal, ki ima napis: »svoboda, napredek, o in i k a". Kaj vidimo? . . . Naj večji nered, pravo razdj.-.nje! Vso Človeško blagost, viši pomen in pravo človeško iraenitnost, človeško prednost pred živalstvom, nadzemeljski namen po sedanjem življenji so ti mojr-tri-skaze pometali, v star kotel. To jim ne velja nič več. Iz nasitovanja človeških strast, iz ne-kacega gnanja za omiko — pa le za tri palce življenja, iz nekake ljubezni do naroda — pa le do njegove kože in le do groba, kisajo in kuhajo ti ljudje po svojih časnikih, brošurah, shodih neko novo svobodo, ki naj jo razume, kdor more. V imenu te svobode in omike ob-rekujejo in preganjajo katoliško Cerkev in njene služabnike, tergajo ljudstvo in zlasti mladino iz njenega področja in naročja, odvračajo duhovstvo od šol in čer-nijo ga pri ljudstvu, češ, da le oni so pravi učeniki in omi kanci naroda.
Poglejte pa v zgodovino; ona priča kdo so učeniki narodov, komu gre zlasti odreja mladine, čiga je šola, — če ne hčerka sv. Cerkve? To svojo hčer je Cerkev vse skozi gojila, jo naj marljivše varovala, z
naj večjo skerbljivostjo in ljubeznijo se o vsih časih pečala zanjo. To pravi zgodovina, ktera ob enem v ss. evangelijih priča, komu je Bog sam izročil ljudstva in narode v odgojo, in kterimsaraiui je vspeh in blagoslov take izreje zagotovil. Hči, odločena od matere, žaluje, hira in sUbi ter se dan za dnevom bliža grobu. Pa tudi mati je netolažljiva, ako je zgubila hčer, ker jo skerbi njen blagor.
Laži-svoboda pravi duhu: „Molči, pa le vedno molči o tem, kar se tiče prihodnjega življenja"; — vesti pa renči: „Ne gani se; ti nimaš očitati! Telo, meso, ti si zdaj svobodno," — ti gospoduješ nad seboj kakor voz, ki se t višave spusti po stermem bregu v strašansko globočino. Strasti na noge, ve imate zdaj besedo! Ve ste svobodne, kakor volkulje, ki pridero med čedo. Vsa zemlja, in kar je na nji, tudi ljudje so le zato, da se samopasno3ti streže. Za prih idnjost, ki se pri vsakem človeku z neznansko naglimi stopinjami bliža, ki veliko ud<»v deržinam odmakne že perve dneve, mesce in leta, za vse to nova svobola, nova omika, novi napredek nima nič besede, nič občutka, nič serca!
Kam se p' de že tudi na tem svetu, ako bi vsak tako mislil, govoril in delal, tega ni t eba prašati. Od kod izvira toliko tatvin, sleparij in goljufij, očitnih ropov ali pa skrivnih izmikanj toliko javnih gerdobij z nezvestobo pri očitnih bla*ajnicah, ali pa pri osebnih gospodarstvih? Olkod nesramni samomori ali pa pobegi v tuje dežele, potem ko se hudodelstvo ne da več zakri vati? Ali ne od tod, ker se človek naredi „brezver-skega" in ,,brezvestnega", ker se stori svob >daega v sedanjem pomenu — brez pokoršine do Bog* in Cerkve?
Take ,,divje svobode", se ve, ne more biti, kjer je pokoršina do sv. Cerkve - in od tod je tisto zagrizeno sovraštvo do sv. vere in prave Cerkve, ker ona uči in zahteva pravo svobodo ali prostost otrok Božjih. Ni je toraj nesrečnisi misli, kakor je vnemarnost za Kristusovo vero, brezverstvo in nejeverstvo; ni ga bolj černega oblaka vsega hudega, kakor je svoboda po ukih sedanjih liberaluhov.
(Konec nasl.)
Ofjieti Siovenutkem in tiopisi.
Iz Ljubljane. Iz katoliškega društva. — Pri tomboli v nedel jo so bili polni vsi prostori v Viran-tovi hiši z družniki. Opomnilo se je družnikom pred tombolo, da zraven druzih stroškov potrebuje zdaj družba precej denara tudi za nove prav koristne bukve o ljud- » ski zlasti mladinski odreji, ki jih bo družba v kratkem na svitlo daia za svoje ude; toraj bo prav dobro, ako kake groše pridobi tudi s tombolo, — in prišlo je pri tomboli 80 gold.; ako se toraj odšteje 30 gl. stroškov, ostane še 50 gl., za društvine potrebe. Serčna hvala.
Pri letnem shodu v ponedeljek je bilo manj druž-nikov pričujočih, ker ravno zarad odvernjenja gnječe se je bilo ločilo vedrilo v nedeljo od poročevanja itd., ki je bilo v ponedeljek. Pričel je zbor gosp. predsednik gr. Wurmbrand z nekterimi besedami, potem je gosp. tajnik J. Flis poročeval o delavnosti društva preteklo leto. Povedal je, da dela niso ravno posebno številne, da je bilo pa djanje kaj tehtno in v nekem pomenu morebiti izdatnije od vsih poprejšnih. Izdalo je društvo letno poročilo; napravilo je bilo rodovitno tombolo za stradajoče na Notranjskem in Dolenskem ter jim samo s tim pridobilo 300 gl., ki so se poslali nepo-sredoma duhovnim pastirjem za razdelitev. — Obhajala se je 4001etnica, odkar so Turki divjali po Kranjskem in bili požgali cerkev pri sv. Petru. Bila je prelepa
slavesno3t ravno v tej cerkvi in podučna pridiga gosp. kan. P. Urha natisnjena in med družnike razdeljena. — Društvo je sv. Očetu poslalo vosilo za njih8)letni g )d. — Lepa društvena zastava, ktera se zdaj nosi o pogreb h pred raerličem, kadar kaki družnik uraerje, je bila blagoslovljena 26. maja in stala je čez 40) gl., na kteri je pa dolga še 159 gl. — Pri sedanji ,,konfes jons-loznnsti ' je posebno potreba, da starši sami z veliko priza levnostjo skerbe za dobro katoliško odrejo otrok ; družba ima v ta namen že v rokah rokopis za prav čverst poduk staršem pri otročji odreji, in gledala bole, da bukvice prej ko moč pridejo na svitlo. Spis je od gosp. Ažinana, dosed. kaplana v Polji. Prav resnično je opomnil govornik o tej priliki, da mati je še vselej najbol|i red ni ca otrok, ker jo ljubezen priganja k tetnu, če tudi sama ni učena, in da na pervi izreji otroka, ko je še pri starših, je siln» veliko ležeče. — N*j iramitniše djanje dr »štva v pre'ekle:n letu je pa vravnava tolikih molitev, prošenj in procesij za sv. Očeta od 2. jul. do vel. Šmarna, ki je po višem izročilu društvo za nje na elil> in nisvetovalo osnovo in so jih častiti gospodje dekani in fajtnostri s svojimi d i-hovnimi pomočniki in verniki izpeljali po vsi deželi. Preslavno opr tvilo na D ibrovi in p el^pe ooravila po dru^li božjih potih so v D uuci p >z la un jane. Po vsi naši deželi se je s te;n pok iz ila taka živa katoliška zavednost in tolika gorečnost za sv. Oeeta in sv. katoliško Cerkev, da so nasprotniki prestrašeni gledali in gotovo spoznali, da njih ogovilstvo zoper papeža in sv. vero v naši deželi je zgubljena reč.
Društvo je imelo 1121 družnikov. Izdajkov je imelo 1237 gl., pr.hodk »v pa 13S6 g!., ter ima prem >ženja 148 gl.
O dobrodelnem olseku kat >1. d tistva je poročal gosp. spolni k iplan K. Ivluu Dražba je nabrala 5'J» gl. za uboge, razdala pa .V>1 gl. in kanh 4') oblek. Prod da je en > obligac jo za 1 >0 gl., 4 tak-i ji še ostanejo. Po-prešnje leto je oblekla z vso novo ob'eko8), «adnje leto pa 1<HJ šolskih otročieev. Stroški še niso izplačani. Gospe in gosp dičine so se pri tem prizadevanji za ubožne posebno skazovale.
Nasledvala je volitev odbora in nato je imel gospod dr. Kosta sklepno besedo nekako v tem le pomenu :
Povedal je gosp. tajnik, kaj se je dogodilo v kat. društvu preteeeno leto; dobro pa jekatoličmu se oz-eti tudi malo po svetu in p »gledati, Kaj se v verskem oziru g^di dtnašn.i čas.
Povsod in od nekdaj vidimo v hudi borbi dve načeli, dva principa : hudo in dobro. To je zaznaranjano pri vsih ljudstvih in naro lih, ohranilo se je iz izvirnega razodenja tudi pri nevernikih. Tako n. pr. imijo Perzi svojega Orraiud a (d >bro) in Atirimana (hud > bitje). Tako je bilo že v začetku: Abel-Kajn, potem Jezus in Iškarjot.
Nikoli pa se hudo zoper dobro ni bojevalo 8 toliko terdovratnostjo, kakor dandanes, ter hudo hoče po vsaki ceni dobro zatreti in pokončati. Se ve, da to se ne bo zgodilo. Dobro bode na zadnje zmagalo in hudo bo zate« to.
Čudno je, da hudo načelo se z lučjo hvali in baha,*) če tudi je le dčbro v resnici luč. Hudo pa je tista luč, ktera v strahovitem požaru sveti, kakor pred
*) ,,Licht, Licht, — nur mehr Licht uod noch Licht" !!..
Taki „licht" novi „lichtfreuadi'' ravno spet tudi po
Španjskem razširjajo s požiganjem, kakor pišejo časniki.	Vr.
dvema letoma pod pariško „koraiaa." To n%rbo'j pa -jasnuje razloček med hudim in dobrim.
Zakaj Bog dopusti, da se mora dobra tolikanj boriti, zakaj ima hudo toliko moč? To je v Božjih skrivnih sklepih; zara >remo pa tudi to pa nekoliko zapo-pasti. Kako je bilo pred kacimi 15 let: vse mlačno in mertvo, in kako je zdaj! K koliki zavednosti je prišlo ljudstvo; kako krepko branijo katoličani svoje pravice —■ o i papeža do zadnjega verneg* katoličana! Skazuje se prepričanje, serčnost, junaštvo pervih časov. Kako hude reči je doživel sv. Oče Pij IX, pa skazoval se je vselej skalo, zoper ktero nič ne opravijo viharji. Kako stsnovituo se vojskujejo škofje, zlasti na Nemškem, v Švici, kjer se je sicer reklo, da j ' naj veči svob »da, pa razodeva se selaj trinostvo in preganjanje. Knako več avstrilanskih škofov. In s škofi vre i je določno in serčno katoliško ljudstvo. Kolik naprelik je v tem raemo nekdaj!
V to pomagajo pa posebno tudi katoliške društva. Ile3 je, da vsa kat >1. Cerkev je dražba, v<»nd«*r sedanji časi posebno kažejo, kako potreba« so tudi še zraven tega vstanovljeni katoliške družb *. Potrebne so katol. družbe, kakor so potrebni katoliški časni ti zoper brezbožne družbe in časnike, da bi p »sle Inji ne zmagovali. Če telaj je na eni strani iiulo, je vender dobro na drugi, ki se zedinjtije še posebej v družbah in časnikih in se tako čversto ustavljamo hudemu, poganjamo pa se za pravo, za resnico, ktere smo se učili od mi.adih dni.
Omenil je še govornik, ker so se mil. Škot* svoji službi odpovedali, in molitev priporočili zi dobrega našle Inika, da bole gotovo tuli družbi, kak>»r si l*>ii, svojo gorečnost v tem skazala, da se priporočilo višega pastirja vresidči.
Vsak misleči katoličan mora p >sle InjiČ terditi troje potrebno, kakor pravi naše geslo: za vero, dom, cesarja. Čez vse potrebno je, da srno res katoličani, tedaj: 1. vse za vero; kakor taki resnično ljubimo svojo domovino : 2. za dom; in smo zvesti polložni: 3. za cesarja.
Gosp. predsednik je poslednji: pohvalil in priporočil novo knjigo: „Kleiner nolitischer Katecliismus der iisterr. Rechtspartei. Von V. \Veis Starkenfels \Vien."
—	Ako je kteri žele, utegnejo g. predsedniku naznaniti, da se skupaj naroče. Knjižica stan • samo nektere solde in je res kaj podučna za sedanji čas, in vsakemu priporočiti, komur je za resnico mar.
— G. M ar no veja ,, J c z i č n i k a' deseti letnik obravnava slovstvo slavnega prof. Metelko ta. D >sti obširno dela z bogato jezikoslovno tvarino bode z XI. letnikom doveršeno, in sklep prinese tudi predgovor in razgled.
—	O tej priliki boii čast. čitateljem priporočen „U č i-t e 1 j s k i T o v a r š," v resnici pedagogi*« in mieno pisan list, ki ve kaj boljšega p:sariti, kakor pa Slovence tirizti ali pa domače duhovstvo hudovoljno kav-sati. „Tovarš" prinaša „Jezičnika" po členkih, ki se ga ob enem kaki zvezčici po strani natisnejo. Izhaja po dvakrat na mesec; cena mu je 1 gl. 20 kr. na pol leta, vrednik je znani zgodovinoznanec in učitelj g. M. Močnik.
IŠe se nekaj Zgubljenega. (Dalje.) imenovani apostelj pa ne prepoveduje le otrokom in poslom se pečati s človekom, kteri^ nauka Kristusovega nima, ampak sploh vsem povč: „Če kdo k vam pride, pa tega nauka ne prinese seboj, ne jemljite ga v svojo hišo in ne pozdravljajte ga. Ker kdor ga pozdravlja, se vdeležuje vseh njegovih hudobnih del". Tedaj kdor cerkvi sovražen list ima, je deležen njegovih hudobnih del, zato ker ga podpira, ker plačuje davek sovražniku svoje cerkve, da jo tako z večim vspehom napada; dobre liste pa, kteri edino pravo cerkev branijo, ter se za njen zveličavni nauk potegujejo, pusti stradati, da za-volj pomanjkanja hirajo in odmerjo. Ali s to tvarinsko
denarno pomočjo še ni vsega konec. Sv. apostelj naravnost prepove: „Ne vzemite ga pod svojo strelo, ne pozdravljajte ga, da ne bote deležni njegovih hudobnih dčl. In zares! naj bi ptujec v hišo le enkrat prišel, ter vašo mater zaničeval, gotovo bi mu vrata pokazali; glejte pa: časniku, kteri vašo sv. mater katoliško Cerkev vedno obrekuje, zasramuje, celo njene sv. nauke taji, ne odpirate le enkrat svojih vrat, ampak vsaki dan ga ne poslušate le in berete, ampak še s svojim težko pri-služenim denarjem za nesramno djanje plačujete! Se mar r.e pravi to res vsih hudobnih del brezbožnega časnika se deležnega storiti? Pa vdeleževanje hudobnega djanja sega še dalje — ne zamerite, da vam vez slepote joj olro z te i p« tcgncino. Veste, da od tovar-šije prit!o\ica pravi: Povej mi, s k( m ebčuješ (se pajdaših), in jaz ti povem, kdo si: ti daj tudi mi ne moremo drugač. ko reči: kdor slabe liste i;ar<ea, prebira in den.hčim brati d« j u.-ča, je sovražnik ceikve, ter tudi sovražnik Kristusov, kako bo doler kristijanV*) Bote vi prelji.bi ke:aj to spoznali? Železo je v ognji ko živ ogel žareče, v snegu pa merzlo in rujavo; enake lastnosti ima um instr«.«- človekovo. Kdor dan na dan bere in posluša laži in zar-mmovaije zoper svojo cerkev in njen nauk. mi ra peraturno tet dno katoliško prepričanje zgubiti, ker godi se njegovi duši kakor telesu, ktero slabo hrano in nezdrav zr;ik več Ca«a vživa. Obe»je zapade ali hudi bolezni, ali dolgemu hiranju: konec obojega je sniert. Tedaj, preljube in predrage ovčice Kristusove! r.e jemljite jih pod svojo streho, r.e vdeležujte se njih hudobnih del.
Pa — že vemo — vi imate svoje dobre izgovore. Da, izgovore, ali so pa res dobi i, hočemo malo pretehtati. Največkrat se gotovo sliši: „Meni ni za drugo, ali brez tega in unega lista ne morem biti zavolj raznih naznanil, kterih pri svojem poslu , pri svoji obertniji neogibno potrebujem." Lahko mogoče, da taki časniki več nazr.anil donašajo, kakor dobro katoliški. Pa preljubi! to lahko sami popravite; naj bodo vaši obertniški izdelki pošteno biago, iskano in zaželeco; naročevajte bi le dobre časi ikc„ ter le tem pošiljajte svoje naznanila, in kmalo bo vse drugač. In naj bi tudi ne bilo, sme li pošten kiistijan zarad časr.ega dobička kaj storiti, kar je nit mu in njegovim ljudem v dušno škodo? Ce bi vas Kotli oj omiliti, kaj vse so .nučeniki in drugi svetniki st« rili in j ietrp<li za vero in pošteno keršansko zaderžanje, zares lueheica in sramota bi vas mogla sprehajati. Pa vam prizanašamo, ter !«• opomnimo na besedo Izv« litarjevo: „Išei!c najpe»] rtd Božjega kraljestva in njegove pravice, v.-e diugo % a m bo priverženo." (Mat. i\, 33.)
Pa -- ,.moramo tudi vedeti, kaj nasprotniki pravijo". I!es. da j«' treba vceliti, pa komu? Ne tebi, ne keršanski č«di spi« h , ampak le tistim, kteri imajo poklic in dolžnost, le-nico in čednost sovražnih napadov braniti, laž razkrivati in zmote zavračevati. Pa gi^jte, taki veči del sv. Očeta papeža za dovoljenje prosijo, da »nu jo sovražne 1 «-U- brati, ke r vedo, da ,,kdor stoji, naj ghda, (ia ne pade*'; vi pa brez takega dovoljer ja, dostikrat malo peeiučeni, Še manj v čednosti vterjeni, si upate take brtzboži.e liste brati, si vse zvijačne dokaze
*) V ži\Ijenopisi nekoga puščavnika se bere, da se mu je ve« krat J lati Božja prikazovala. Enkrat jo vidi Diemo iti, jo kliče in praša, s čim bi se ji bil zameril, in obernivsi se mu je rekla : Mojega sovražnika imaš pod tvojo str« ho. PuŠtavnik pregleduje in preiskuje, pa nikogar ne najde. Ko pa kmalo potem knjigo nevernega pisatelja čita, zadene na izrek, kteri je Boga in njegovo 6tvarjcnje zasramoval, ter tudi naglo spozn4, kdo je tisti sovražnik.	Pisatelj.
razvozljati? Oj nespamet! kdor nevarnost ljubi, bo v nevarnosti konec vzel". (Eccles. 3, 27.)
Ne bote zvijačnih dokazov in laži razvozljali, ampak sami sebe v mrežo sovražnikov zavozljali, ter poginili. Sicer pa je ta izgovor skozi in skozi kriv in lažnjiv. Ali je bilo mar dobro, da je Eva, ko je Božjo zapoved dobro vedila, tudi kačje zvijače poslušala? Bi vi otrokom svetovali, raj bi zraven vaših svarljivih naukov tudi glas zapeljivcev poslušali? To bi bilo gotovo nespametno in brezvestno; nespametno in brezvestno: pa je tudi potem, če vi napačen izgovor nase obračate. Ker upamo, da še vsaki dan molite: „Nas ne peji v skušnjavo", se tudi sami vsaki eian v njo ne podajajte. Naročevajte in berite le katoliške časnike, in ker imajo oni nalogo laži odkrivati in resnico braniti, bote gotovo tudi od teli zveelili, kaj je resnica in kaj mora katoliški kristijan vediti in verovati.
Pa že slišimo tretji izgovor: ,.Jaz keršanski nauk znam ter vem, kaj je takim besedam verjeti; za me ni nič nevarnega". Preljubi! slabo znamenje je, če si kdo kaj tacega preelerzne le izreči. To ni govor ponižnega in pobožnega kristijana; žal« stne skušnje nam dovolj pričajo lažnjivost tega izgovora. Brt-zbožen časnik je brez dvoma nevaren skušnjavec in zapeljivec, in kdor ga brez potrebe vsaki dan v hišo spušča, ter prebira, gotovo prederzno in v naj veči nevarnosti s svojo vero in zveličanjem norčuje. Kcstio ga moramo še enkrat opomniti besed Modrega: ,,Kdor nevarnost ljubi, bo v nevarnosti končan". Zavolj večega prepričanja prašamo še dalje : Jih je li res veliko, kteri laž, zvijačo in krivi nauk beiž spoznajo? O preljubi! ni jih veliko ne, „ne-umnežev pa pač neskončno Število".
(Konec nasl.) Goriška nadškofija po novem imeniku v IG deka-nijah ima 72 parohij, 13 lokalij, 1<>4 vikanje, 18 benč-ficij in 116 kooperatur, podružnih cerkev. Duhovnov je v duhovskera pastirstvu 29'.'. Prazne so 4 fare, 2 vikanji, 7 benrficij in 12 kooperatur. Zraven tega ste dve svetiši s 3 duhovni, dva samostana z duhovskim pastirstvom , z 8 podružnicami in s 3 duhovni, tedaj vsih duh. pastirjev 306; duhovnov v družili službah 22 v nadškofiji, in 3 zunaj; v pokoju njih 30 v nadškofiji in 11 zunaj nadškofije, in še 11 osebnih z 2 zunanjima; tedaj vsih eluhovnov 3*5. — Pregled redovnikov. Oo. frarčiškani v Gorici imajo 10 duhovnov, lf> k krikov, 7 laikov, vsih 32. Oo. kapuc narji v Gorici: 4 duhovne, 2 klerika, 5 laikov, skupaj 1 1 oseb. Kajiucinarji pri sv. Krnu 3 duhovne itd \>ili 7. Usmiljeni bratje 1 duhovna in 8 laikov. Jezuiti 3 duhovne. Skupaj: 21 mašnikov in vsih skup 62 oseb. Zraven tog:, imajo gospe Uršulinke v Gorici 42 oseb; usmiljene sesiie ondi z vsiini skup l'.1; sestre za šole revniii 20, in sestre Previdnosti v Karminu 11 oseb. Kim>ko katoliških vernikov v nadškofiji je 212.372. Zraven tih živi v Gorici kacih f> kat. grekov, 1 greški nezedinjenec; 10angiikanov, 2<>o judov, in 111 raznih nekatolikov. Lansko leto je umerlo 10 duhovnov. — Bogoslovcev je v nadškofijskem semenišču „Karolinu" v 4 letnih tečajih 42; teržaško koperskih v nižjih 3 točajih 13; poreških v 4 tečajih 8; kerških v 4 tečajih 7. — V malem semenišču „Andrcjišču" je 43 učencev.
Z Dobrove. — Pozno sem dobil v roko št. 17. ljub'j. Tagblatta, kjer pod napisom: ,,Brutaler Volks-aberglaube," po svoji navadi blato meče na naše ljudstvo na duhovstvo, in Dobrovsko cerkev imenuje „Wallf'ahrtsnest" (božjepotno gnj^zdo). Ker je to ger-denje našega kraja zavolj ostudnih laži napravilo velik nemir med farani, naj povem, kaj je na tem ; pa ne kosmatemu lažniku Tagbl., ampak tistim, ki jim je za resnico mar. Kmetiču T. so poginili trije prešiči. Lahko-
včrnež gre v L. nekega mazača prašat, kaj bi bilo tema vzrok, in uni pravi, da mu je naredil bližnji sosed. V nekem prepiru z omenjenim sosciom mu tudi to očita. To je dogodba, in vidi se, da je Tagbl. iz bolhe naredil konja. Zlagal se je, da je kar precej (flugs) obdolžil svojega soseda, kar se je zgodilo še le ko je bil po mazoču zapeljan. Zlagal se je Tagbl., da so ga vaš-čani povsod, kamor se je prikazal, zaničevali, da je s h. v zvezi itd. Dokaz temu je, da tega nihče vedi! ni. Prismojena bedarija je, da bi ga bili kamenjali, ako bi pri sodniji ne bil pomoči iskal. — Se ve, kjer je kaj slabega, mora duhovstvo zraven biti! Dopisuti pravi, da se duh >vstvo za to ni brigalo, ni branilo nesrečnega obdolženca. Gg. duhovna, ki ne hodita po vasi pobirat vsacih čenč, sta to še le zvcdila, ko je Tagbl. s svojimi lažmi škandal napravil. G. oče je v svojem poklicu v vednem neutrudljivera delu onemogel, da govoriti ne more; go-»p. kaplan se toraj noč in dan trudi, da bi zadostil «>biltiim opravilom, in pač nima časa po tagblatovo okrog v huniu, kako se kaki raz Iraženci med seboj zmerjajo in s psovkami p tajo. Da so vraže več ali manj še p »vso akoravno se katd. d ihovstvo vedno tudi zoper to hudo vojskuje, ni čudo; sej izmed „«»iui-kancga ; (?) ljudstva Tagblattovc baže so se že slišale naj gerši vraže in Tagbl. sam ne razširja kar vraž, ampak brez kazni zapeli ije naš narod v kosmato nejevero; ali ni tedaj to hinavce, ki roke nad glavo sklepa nad vražami, sam pa je pridigar nejevere? Ali mar to ni res V Povejte n. pr. le en zakrament, kterega ni še po blatu val.al, povejte, koliko je načelnih resnic sv. katol. vere, da bi j h no bil n »pa la ? - Derži se dobrovsko ljudstvo svojih duhovnov, spoštuje svujo od cele naše dežele in še posebno od poštenih Ljubljančanov ljubljeno božjo pot, vdano je narodu domačemu; take reči so Tagblattii in njegovim priveržeacoin tern v peti. Kjer gre z >per vero in katoliško duhovstvo, tam je ljubljanski Tajblatt t-ršak in golijat v pervi versti. Mi tedaj sni « te misli: kdor tako gerde in nesramne nauke razš rja, kakor Tagb'., kdor našo sv. Cerkev, naše naj ljubši svetiša, naše duhovstvo, naše narodove pravice tako čerti, kakor ta li»t, taki naj nas Slovencev v ni-čimur ne podičuje; pomete naj krivoverstvo, poganstvo in sovražljtvost spred svojega praga, potlej naj pride pometat naše vraže.
Faran za vse druge.
Iz Krope. Že pred 1:0 leti je bil naš nepozabljivi učitelj Janez Peršc [»opisal našo pobožnost v farni cerkvi o pustu* m času, in taista se ni nič spremenila vklj'»b napadanju na Cerkev in na njene obrede. Za-gernejo se namreč v saboto «»kna s temnimi zagrinjali, na aitarje sc po-tavijo podobo Kristusovega terpljenja, duhovni prihajalo nt spovedovanje se prične. V nedeljo so opravila med izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Pri veliki maši se bere pastirski list, in po maši ostane še množina I ju !i molečih pred sv. H. T. Ob 12 se začno molitve šolske mlad-e-ti in sploh vse mladine pri 12. do 14. letu. Te molitve vodi g->sp. učitelj dopop ddne. Zdaj se začnejo molitve bolj odrašene mladine pred sv. K. T., ktere vodi kaki mož, in kota preneha, se snide pevstvo in prepevajo sc primerne pesmi; takrat je že veči del polna cerkev. O poli štirih se začnejo s pridigo popoldan-ke opravila, in potlej se spoveduje pozno v noč. V torek popoldne ob 5 se s hvalno pesmijo po-božnosti dokončajo. Na tisuče jih pristopi k Božji mizi v teh dnevih, in pač marsiktera duša je pogubljenja oteta ali greha obvarovana.
V prejšnih časih je vladal tudi po tergu cerkveni duh, vse tiho je bilo — dnevi pokore, zvel čanja. Če je bila ženitev, se je godilo brez godbe, plesa in šuma,
sramotno bi bilo kako uksnje ali vpitje po dnevi ali
po noči.
Ne v srečo in ne v čast našega terga se je dan danes marsikaj predrugačilo. Po tergu ne vlada več tisti cerkveni duh, kakor poprešnje čase. Eden ali dva kerfi-marja si napravita godbo pustno nedeljo v duhovno in telesno škodo naše mladine, ker v nejevoljo in žalost staršev marskteri zapravi vse do zadnjega novca v žepu. Kerčinar se izgovarja: jest po nobenega ne pošljem in nobenega ne silim! To je res, da ne; ali zgodbo vabiS in vlečeš mladino k plesu in k zapravljanju ter k nevarni razvadi.
Vsak ve, kako težko človek opusti take reči, ko se jih navadi. G. fajmošter so si velijo prizadeli v neki pridigi, da bi se toodvernilo, ali brez zadostnega vsp. ha. Naj bi se pošteni prebivalci spotn lili v tej reči popreŠ-njili časov, gotovo bi bilo njim v korist — dušno in telesno.
Odbor društva Slovenije je d il oklic do gg. ter-
govcev, o i -rtnikov in rudarjev ni Kranjskem zarad bližnjih volitev, ki se imajo menda že ta mesec po nekaj obnoviti za kupčijsko in obertnijsko zborno. L».dj na-tanki poduk o tem so p-inesle ,.N »»-iee", kteri boli gospodom tergovc-m, obertnikom in rudarjem srrčno priporočen. Deržitc sc nasveta, kakor ga je d.»la ,,Slovenija", vdeležite se prav živo pri -h volitvah, kakor 1. 18-il), in vsi enoglasno volite može, ki jih imenovano društvo prip roča, namreč:
T:rgivci (k nori, kramarji) za tergortki oddelek volite: gospoda Antona Jen te l na, terg »vca v Ljubljani,
„ Jožefa Kušarja, „ Franca S o u v a ti a, „ Andr. Lavrenčiča, „
rt
tt
Postojni , Kranj i.
„ Matevža Pirca,
Obertniki (rokolelei) za obertnijski odhdek rdite-
gospoda Franca Goršiča, orglarja v Ljubljani, ,, Janeza II o raka, rokovičarja in hišnega posestnika v Ljubljani, „ Janeza No v a k a, gostilničarja iu hišnega posestnika v Ljubljani. ,, Miha Pakiča, sitarja in hišnega posestnika v Ljubljani,
„ Jožefa Regali-a, mizarja in hišnega posestnika v Ljubljani, „ Dominika liizzoli-a, apotekarja v Novem mestu.
Rudarji za rudarski oddelek volite: gospoda Janeza To mana, fužinarja v Kamni Gorici.
Marija hrez madeža spočeta.
(Za sedanji čas.)
O Marija, Deva sveta, In brez madeža spočeta,
Bodi mi pozdravljena ! Ki v nebesih gospoduješ, In nad angeli kraljuješ, Vekomaj si hvaljena.
Lepa, lepa si Divica, Polna milosti Kraljica,
Te Častiti hrepenim! Z vencem zvezd Te venčat' krasno, Hvalo peti Tebi glasno S celega sercd želim.
Milo gledaš v solz dolino, Celiš grehov bolečino,
In tolažiš Evin rod. Kakor žarki se cedijo, Tak iz Tvojih rok delijo Milosti se vse povsod.
Kači glavo si zaterla, Da človeštva ni poierla,
Da otet je grešni svet; Za petami pa se plazi Stara kača, vedno lazi,
Da človeka vgrizne spet. O Marija, ljudstvo kliče: V krilo skrivaj otročiče,
I)a ne najde Satan nas ! — Modi im se zn.račiti hoče, Vse kat« Ijštvo britko joče,
Ker nastopil hud je čas. Cerkev j« ka, skala poka, Straši.o tej e Požja nka;
Kam fe o'm<» podati — kam V O Marija, o Dmca, Bodi naša peiroenica.
In femagaj revežam! llašnik.
Ha z g teti po *retu. Avstrijansko Deržavni zlor je pe slednji č*s zopet imel epra-viti s plačami vradnike.v. Vstavni cdbor je 'o-veršil e.bravna\e o volilni jrenaredbi in reč piide j d derž. zbor. — Kolikor je še deiž. zbora, je 1. t. m. volil v delcgacije. Samo tri dežele so ra deiž. zboiudo čistega zastoj ane, dinpo je vse lisasto, pa tudi velike prazne planjave. Krarjrki jeslar.ee (vel. posestnikov) je volil farnega sebe v delegacije. in njegov rame sin k je ue-Kranic c. — Nad volilno nforiro se ir.er.da dve mi v dohčihiih krogih, ker piilaja toliko število rasprotr.ih prošenj. — Ueer.iki v Dobre.vniku so do ministerstva poslali j r« Šnjo. da i ai se jc-zuiu m vzan e rii;h lastina. Prav lepo ! So lu.-.r ti g< sj« dje ee z n or je i.a Laško pogledali V
Posltcrje tcvite. „Slovenija" je ft. sušca v svojem si.ieiu skleiila. da se z«jet j r ene vde-le-že-vati volitev v st« i jr-k i oe:le»r. Postavila lode t« raj kai.didatc za vse tli edeielke. in saldo — večer. K t. m., ina v ta namen ze-jet slu d. — Mi ne ramo vebčni j>rid samo to oj « nmiti. da s kacimi .,ke i te-sijonsloznimi" kandidati mestu ml i 1 i!o je nu gar.o. I>r. Ble iweis. Kosta, Se.van in drugi pderjeni me/je bi se mrrali po vsak« m načinu pridobiti in jnjiositi, da kar.duiati ro sj re n.ejo. —
Te dni so ljubljansko pekojaiišče r a novo blagoslovili. ker <<>krnnjeiio je lilo s fan:dEonm mestnega blagajnika G., ki je iz mestre kase iznikavsal f».M O gl.. kakor ;e sam 7aj>isano pustil. Bil je denar realkim zaklad. Potem ga je nesreča vhkla na pokopališče in se je or.di vstrelil. Samomor sam na sebi smermi greh: strahovita nesreča za to in za prihodnje življenje. — Malo p« j>rej se je razglasilo da je cesarsk davkar P. Btoril še veči nezvestobo pri dc-pozitnih (hranjenih^ denarjih. Pogrešajo menda do sedaj že 30,C(0 gl. Vender vradno to še ni.
Kaj bode rekel pri toliki Škodi skerbljivi g. Pir-ker, ki ga še tisti darovi tako nezmerno pečejo, ki jih verni naši rojaki radovoljno in z naj boljšim sercem dajejo namestniku Kristusovemu, in kteri njega toliko
brigajo, kakor lanski sneg? V grudnu 1. 1871 je gosp. Pirker v steklenjači ropotal nad „peterspfennigom", papežem, duhovstvom itd., da bravca njegovega fanatiškega govora groza obhaja. Ko 6mo takrat druge govore po-znamnjali, smo njegovega zarad prečudne osornosti tako dolgo odlašali, da smo to opustili, ne vedoč ali je bol e o tako posebni razdražljivosti govoriti ali molčati. Misliti bi bilo, da je med tem že dosti priletnega moža vender morebiti kje kaka blaga misel srečala. Pokazal pa je te dni, da leta mu ne ozdravlj>jo njegove zagrizen« sti zoper to, kar je nam drugim katoličanom drago in častitljivo. G. Pirker je menil svoje tovarše z oso-Ijeno ša'o razvese'iti. ko jim je povedal v vstav«.verskem shodu, da se boji tacih mož v srenjski odbor ljublj. mesta, kteri ,,v Božji poti na Debrovo išejo sreče za m»'sto, in ki bi za papeža utegi iii napraviti mestno pri-klado." — Pred vnm, gosp. „Landcs-chul n*j ektor," Vas smemo potolažiti, da za sv. Oeeta ne bo nikoli po trel a nik;tkoršne priklade, in to že zato ne, ker sv. Očeta katoličai i tako ljubijo in spoštujejo, da sami darove dajejo in jih njim na dom v Kita pošiljaje. Ako se prigodi, da Be g Vašo čudno prevzetnost že na tem svetu poniža, je dvomiti, če Vam bodo tisti, ki jih zdaj s svojimi j redirznimi Šal; mi irerite vedriti, takrat tako vdati, kakor sn o kat. verniki sv. Oee»u. Vi gosp« d, ste ne mata mislil', da ste s sv«jimi besedami pljusk-nili Bežjo p« t na Dobrovi, ki je od nekdaj visoko spoštovana in preserčno Ijubljer a od vsih Kranjcev, Še prav posebno ja od Ljubljančanov, ali pa da ste jo pri I* žili tistim tisučerim, ki so bili šli na Dobrovo za sv. Očeta n.olit: mi pa bi Vam, gospod deželni nadzornik, skoraj prere kovali, da ste jljusko jritisnili sami sebi, in s cer tako gorko, da jo utegnete dolgo Čutiti. Vaše besede so grenke, 6o sarkastične in žaljive za vsaeega katoličana, kteri ima občutek za naše katoliške svetinje, pa tudi spdikljive za nekato ičara, kter» ve, da Vi ko katoličan tako nespremišljeno, bi djal, sami zoper sebe počenjate.
Ako, gesjed Pii ker, menite, da se sme očitno v zboru tako žaliti versko čutilo velijo Čez £0<>.({0 katoliških Kranjcev; me nin o tudi mi, da nt m je pripuseno naše svetinje braniti in da nam ne bo noten jravičen človek v y\o Štel, aVo Vam, g. Piiker, resnico j>ovemo, če ste tudi deželni šol.-ki ladzornik. Naša n isel je, da bi Vi, gosp. Pirker, san i sebi koristi i, ako bi za kaki čas j ri miiu ji.stili: ,.den Urle hllaren" in njegov .J'ete i>j f« i.nig", — j>ri miru pustili: ,,die grurzende ur.d luuilei.de Sipys< lu ft der Koiike rdatsl eldn— ..eie Jesuite i sel.w;nn:e,,< — .,den li.natiscL« n Kaplan nit der gebaliten Fanst ui.d der Fe-ige," — ,.die gene inn lu.at selen Zelote n,4< — ,,e!as lie rischsiichtige Kastei.tl.i m," — ,.die d« m n ei scMicl en Veistai de- holin-sj i« cl e nelen im Cevande dei Gleissne lei und Ilenchelei" in kai in atc še dnge- take „onitane" in ,.kulturneu r«bc v s\e»ji zalegi \G1. 1 agbl. 1V<1, Št. HT».), naj bi se tega tvegali, in če ka j bedjega ne r.ajelete, naj bi vsaj 13. iz-daje* sicer malo vree!i;ega ..Knigge ta 4 ] od pazdi ho vzeli, in se z njo j e,dali za k; ke tri le ta v >an.cto sp< dedne sti se učit.
Iz I. jlilill^IiKatoliško - politieka clnižba ima v nedeljo, 9. t. ni., meseeno Fejo v svojih prostorih v Virantovi hiši. Ma dnevnem redu je: 1. Ss. Ciril in Metod ; 2. Politični pregled. 3. Posamezni nasveti in predlogi. K obilni vdeležitvi vabi
Odbor.
Odgovorni vrednik: Laka Jcrao. — Tiskarji in založniki: Joiel Blazuili^l dediči v Ljubljani.