Iz nekdanjih pesmi
Ivo   Brnčic
Čas
Nad smrad negibni teh mrtvaških dni se kakor nad odprto, gnusno rakev sklanjamo. Potem pa se po praznih ulicah preganjamo kot norci in kot stekli psi.
Nenehno vonj krvi človeške nas duši ko plin. Mi pa molče si gledamo dlani, ki jih razkrajajc krvavi madeži in nas glasno ovajajo, da vsi sokrivi smo, da je na vseh zločin.
Poslednje je ostalo izven nas: preteči molk brezimnih množic, ki življenja dajejo, da se nekoč pod nami tla zamajejo — ta molk, ki rase kot potop, teman, zlogolk.
A vendar: vse, kar nas v temi na mrtvi straži samotnih izgubljencev še stoji, uči ta strašni čas, kako se v mrak preži, kako molči se, čaka in sovraži.
399