Sonja Sever
Bebček Miha
Uustriral M. Sedej
Medtem se je Francek ka-kor blazen preril skozi gošča-vo in stopil na polje. Silna gro-za ga je pretresia, ko je zagle-dal orjasko žarečo haklo na rebri. Z rokami si je zakril obraz in se ves omotičcn opo-tekal dalje. Nič ni vedel, kam in kod hodi. Naenkrat se je znašel v bližini svojega doma. »Francek, kaj pa ti tukaj?« ga jc nenadoma zbudil mate-rin glas.
aGori, mama, goriU je zmedeno pokazal Francek na žarenje.
»Da, gori, iskala sem te, brž pohitiva tja!«
»Ne, ne!« se jebranil Fran-cek.
»Fant, kaj ti je!« se je ne-nadoma prestrašila mati, kajti ob daljnem svitu ognja je opazila smrtno-bledi obraz sina. »Pa ii si res bolan, nikamor ne greva, takoj z menoj t posteljo!«
Francek se ni branil, ko ga je mama peljala v izbo kakor majhneffa otroka, ga slekla in. položila v posteljo. Nem in bled je ležal na bla-zinah, a strah in groza mu je sevala iz oci. *Gori, gori!« je zdaj pa zdaj vročično zaklical in za<repetal po vsem telesu.
»Nikar, sinko moj, nikar se tako ne razburjaj!« ga je mehko tolaf-žila mati. >Saj škoda ni tako velika in tudi požigalca bomo kraalu našli.c
K.akor bič so Francka ošinile te poslednje mamine besede. Krce-vito je zaril prste v odejo in bolno zastokal.
rrepadcno je mama gledala svojega edinca. »Otrok, kaj ti je?< je plaho vzkliknila.
'loda 1'rancek ni odgovoril. S trepetajočimi rokami si je zakri! obraz in se obrnil k steni.
Mama je zamišljeno opazovala sina. Temna slutnja se ji jc pora-jala v srcu. Ničesar ni več vprašala, le globoko je vzdihnila in zapu-stila izbo.
Medtem je senik dogoreval. Toda okrog pogorišča se je še vedno gnetla vsa vas in vsi so živo razpravljali. kako neki je mogel nastati požar. ludi oro/.fiiki, ki so medteni prišli iz sosedaega trga, so poizve-dovali. kdo je bil zadnji v seniku.
»/adnji v seniku?« je zašušljalo med otroki, ki so bili seveda tudi poliw)števiino tukaj. >liebec Miha je imel v seniku svojo delavnico,* je rekel neki otrok.
»Kaj, kako deiavnico?« se je začudil župan. »Kaj pa je bebec tu-kaj počenjal?* je spraševal otroke.
163
>Ne Temo,< so odgovarjali. >JNeka čreva je imel razpeta, katera mu je Francek zmetal v glaYO-« In pripovedovali so, kaj se je včeraj zgodilo.
»Glej ga, potuhnjenca!« se je razjezil župan. »Sedaj je vse jasno!« Foklical je orožnike in jiin pripovedoval, kar je pravkar zvedel od otrok.
Ljudje so radovedno vlekli na ušesa, a tedaj so se tndi nekateri spoinnili, da sc je bpbec sinoči nenavadno pozno, šele tik preel požarom vračal tlomov.
»Nihče drugi ni iega storil kot bebcc Miha!< je kmalu zalumelo med Ijudmi in prav vsi so bili prepričani, da je to storil iz maščevanja, ker ga je županoT sin spodil s senika.
Kako čudno! jNq mah je bila vsa vas proti ubogemu Mihcu. »Mar ni bil vedno poiulinjen in se tako čudno vedel, posebno zad-nje čase? Ceinu sc je skrival daleč izven vasi, če ie imel poštene na-roene? Bog ve, če ni tudi kradel! Marsikatera kokoš je zginila i zadnjem času. Vsega pa le ne bo kriva lusiea!>; Tako so ljudje obsodili siromaka, da ni le požigalec, temveč tudi tat! Na mah je bilo posab-Ijeuo vse, kar jim je bil lepega naredil in kako so bili še pred kratkim pouosni nanj.
Celo župnik in kovaf sta majala z glavo: »Moj Bog, kdo bi vedel. kaj je na stvari! Končno je le bebec, in če ga je zgrabilo, kakor takrat pri pogrebu. je lahko vse mogoče. Vse okolnosti pač kažejo, da dru-gače res ni moglo priti do nesrece.«
Orožniki so medtem vnelo zapisovali, kar so mogli zvedeti od otrok in vašcanov. /animali so se tudi za županovega Francka, da bi tudi njega zaslišali. A nihče ga ni bil videl pri požaru. Tedaj se je spimmil župan: »Saj rcs, žena mi je zvečer prarila. da fantu ni dobro, gotoyo je ostal doma.«
»Nič ne de,« so dejali orožniki, >zaslišimo ga lahko jutri. Toda kje je bebec? Tu ga seveda ui! Bog ve, kam se je skril! Pa pojdirao si naj-prej ogledat njegov brlog. dasi nas gotovo ne bo čakal tam.«
Kakor živahno mrmrajnč pofok so se usuli vaščani za županom in
orožniki in hiteli proti Mihče-vemn domu. Vse je glasno raz-pravljalo o nocojšnjem do-godku.
Pod orehom na klancu se je ustavil sprevod. Orožniki so stopili k vratom in jih sku-šali odpreti. »Zapahnjena so znotraj, torej je tiček doma?« so se začudili in s kopiti pušk močno udarili na vrata.
»V imemi zakona odpri!« je ukazal orožnik.
»Me-e-e!« se je oglasila sivka iz izbe. Drugega ni bilo slišati. Miheo je bil paf gluh in je mirno tspal. Orožniki so še raočneje tolkli po vratih, a Mi-hec bi še dalje spal, če se ne bi sivka vsa preplašena od ne-navadnega   ropota   stisnila   k
164
njemu. Začudeno se ie zravnal in pogtedal kozo, kaj neki hoče. Toda kako se je prestrašil, ko so se ta čas vraia močno zamajala, skočila iz tetajev in padla v izbo. Prepadeno je biiljil v orožnika, ki sta z naperjenima puškama stala na pragu. a za njima je tretji mož postave z raočno svetilko svetil v izbo.
Že sta prva dva stopila k Milicu iu ga trdo prijela za rame: »V iinenu postave te primemo zaradi suma poziga! Vstani in pojdi z nami!«
Mihcu ni šlo v glavo, kaj neki hočejo orožniki ocl njega sedaj sredi aoči. Saj ni ničesar takega storil, da bi raorali priti po njega! Tedaj se je .spomnil pretepa. Vlar jih je župait poslal zato. ker mu je na-buiikal sinaf1 Saf je Krancek kriv. zakaj inu ie pa skoraj ubil kozo! Živo je zamahnil z rokami in skušal dopovedati oroŽnikom, kako jc prišio do pretepa. Pokazal je tudi  na kozo, kam jo je zadel  kamen.
>Seveda, koza je zažgala senik, ne ti!« so rckli orožniki, ki seveda niso razumeli, kaj jira je siromak skusal dopovedati. »Kaj bomo tu razpravljali, hilro z narai!« so sc razjeziH tn ga [Lemilo postavili na noge.
Sivka, kakur da bi slutila nesrečo, ki je zadela gospodarja, in ve-dela, da ga hoČejo odtrgati od nje. jc žalostno zamekctala in se Ihibeče stisnila k Mihcu. A oro/nikom sc je mudilo, nemilo je eden sunil kozo l migu, da se je siroia preplašeno skrilu pod mizo. V Mihcu ,je zavrela kri. Oivjc je zarjul in dvignil pesti na orožnika, da bi branil svojo sivko. Toda možje postave so bili urnejši. Kakor železne klesee so pri-jeli razdivjauega fanta in Šc preden se je MUiec zavedel, so mu vfcle-nili roke v verige in ga kot najhujšega nudodelca gnali čez klanec.
»lJožigalec, požigalec!« so vpili ljudje, ko je šel Mihec mimo, iu marsikdo mu je cclo zagrozil s pestjo. Otroci so ga kričaje spremljali in kazali nanj. Mihec se je bled kot smrt opotekal tned orožaiki. Ne-izmerna žalost mu je legla na srce. »Kaj sem jim storil, da me naeiikrat tako sovražijo? Kam rae peljejo?« se je spraševal. Cutil je le to. da mu delajo veliko krivico.
Že so prchodili vso vas, toda gnaii so ga še nappej, gor čez polja in travnike na reber. Kako se je Mihec nrestrašil, ko je v rahlem svitu mladega juira zagledal namesto senika kadeči se kup razvalin. Strmet je v tleče ostanke in ni mogel razumeti, kaj naj to poraeni. »Dobro, da sem sinoči spravil stvari s senika!« ga je prešimlo.
ledaj ga je nemilo dregnil orožnik, z roko pokazal na pogorisče in nato nanj. Mihec ga je debelo gledal, kaj neki hoče s tem reči. Ne~ nadoma se mu je jclo svitati. O, mar je mogoče, da njega dolže požiga? »INIe, ne, on. tega ni storil!« je odločno odkimal in z rokami skusal do-povedati, da je takrat, ko je od.šel s kozo domov. stal seuik še cel. Ioda ubogi Mihec se je zaman trudil in branil. Orožniki in ljudje so venomer trdili svoje. Koncno je možem postave bilo tega brezuspesnega zasli-ševanja dovolj in odgnali so Mihca nazaj v vas.
Na rebri je bilo spet mirno in tiho, le nekaj gasilcev je še pazilo na pogorišče. Tu pa tam je iz pepela Še švignil kak plamenček in težak dim se je leno dvigal proti nebu. .
Medtem ko so ubogega Mihca obsodili za požigalca in vklenjenega vodili sem in ija, se je Francek delal bolnega iu se buril s svojo vestjo.
K.o je mama odšla. je skotil iz posteije in kakor blazen hitel gor in doi po izbi. / rokaini se je prijemal za vrocično glavo. v kateri mu jc neprenchoma šumclo: »Ho/igalcc, požigalec, našfi bodo požigalca!« K-aj naj stori? Kaj če pridejo oroŽniki po njega? Bi pobegnil za vselej od doma? Bi priznal? mu je rojilo po glavi. *Net ne. priznati nikakor,«
165
se je uprl v njem ponos. »Kaj bi rekel oče, kaj vsa vas? Tedaj bi se mu dečki šele sniejali! In spet bi bil bebec tisti, ki bi odnesel zmago. O, ta bebec, on je vsega kriv, da, samo on!« je divje vzkipelo v njem in neizmerno sovraštvo mu je sijalo iz oči.
Nenadoma se je prestrašeno zdrznil. »Mama grek Urno je skožil v posteljo in si potegnil odejo čez glavo. Tiho so se odprla vrata. mati je vstopila in zaskrbljeno gledala na postelio. Francek se ni zganil, delal se je, kakor da bi spal. Mama se je usedla k sinu iu mirno, kakor da bi iočno vedela. da fant dobro sliši, dejala:
»Čuj, 1'rancek, kaj ti praviš k temu? Vsa vas govori, da je bebec Miha zažgal senik in to iz jeze, ker si ga ti spodil od tam. Mar je to mogoče?«
Toda 1'rancek se ni zgatiil, delal se je, kakor da ne sliši. A mami se je le zdelo, da je pod odejo zatrepetalo sino\o telo, in mirno je ča-kala. V Francku se je ia čaS odigraval silen boj. 2e irm je bilo, da bi skočil iz postelje, pokjeknil pred mamo in vse priznal. Toda ne, strab in ponos mu tcga ni dal. A zdajci mu je neki glas iz temc prišepetal: »Kaj bi priznal, reci tudi ti. da je Mihec zažgal! Sai je končno le on kriv in maščevane bodo kloiutc!« Maščevati se za kloitite! Ta zadnja miscl ga je tako prevzela, d» ni nič več slišal dobrecu glasu v sebi. ki mu je veleval, naj pošteno prizna svoje dejanjc. Podlegel je. Prevelika je bila skušnjava za ponosnega županovega sina, ko sc pa na mali iahko tako lepo izmaže in ae še nad Mihcem maščuje!
Zato se je Francek delal dalje. kakor da trdao spi, in tudi ganil se ni, ko je končno mati bre/ besede zapustila izbo. »Požigalca so torej našli!« se je oddahnil in težak kamen se mu je odvalil od srca. Zgodilo se je celo to, da je proti jutm trdno zaspal.
Bil je že velik dan, ko se je Francek zbudil- Hitro si je osvežil s hladno vodo težko glavo in šel v družinsko sobo, kakor da se ni nič zgodilo. Toda prepadeno je obstal na pragu. I am na klopi pred oknom je sedel vklenjeni Mihec, smrtnobled in trepetajoč po vsem telesu. Za veliko mizo pa so sedeli oče in orožniki. sklonjeni nad papirji. Ilitro se je hotel Krancek spet izgubiti, toda že ga je zapazil oče in mn zaklical.
»l'rancek, ravno prav! Pridi sera, sedaj nam boš še ti kaj povedal!« »Kar noter, fant,« so mu dobrohotno zaklicali orožniki, ki so opa-zili, kako se jii jc dečko prestrašil.
trancek je plalio vstopil- Toda hitro je -v sebi zatrl strah in na vprašanja orožnikov kratkn in jasno pripovedoval ves včerajšnji do-godek. Na vprašanje pa, če iudi oa misli. da je Mihec zažgal senik, je živo prikimal. Milica, ki je ždel na klopi, kakor da ni na tem svetu, ves čas še poglcdal ga ni. Ko po je po končanem zasliševanju odšel mimo njega iz izbe, ga je ošinil s prezirljivim pogledom in ni mogel zadržati zmagoslavnega nasmeška.
Mihec se ie zdrznil. Re? da rau ni bilo dano, da bi slišal besedo, zato pa je ioliko bolj znal (litati z ust in oči. Ujel je ta poeled, videl ta nasmešek in pazumel je vse! Prepadeno je strmel za odhajajočim Kranckom in brezmejna žalosl ga je obšla. Videl je, da ne more pre-magati te zlobe. »Mama. moja mama!« je zajokalo v njem. Še nikoli ni tako težko občutil njene izgube. O, če bi sedaj živela, gotcrvo bi se za-vzela zanj in dopovedala ljudem, da je nedolžen. Samo da bi mu od-vzeli verige in ga pustili domov! Ililro bi končal svoja krila in poletel k njej, proč od teb neprijaznOi ljudi, ki ga ne raarajo več in gledajo nanj kot na hudodelca.
166
Iz tega žalostiuega razraišjjanja ga je zdaj predramil orožnik. — Ktresel ga je za ramc in. inu dal znak. naj se dvigne, da gredo na-prej. Mihcc se ni upi-ral. Kakor nedolžno jagnje, ki ga peljejo v klavnico, je korakal vklenjen med orožniki skozi vas. Iz vsch liiš so gledali radovedno za niim in živo raz-pravljali. kam neki • bodo sedai odpeljali nevarnega bebca. Kaj kmalu so bili zbrani vsi otroci okrog niega in ga spreniljali z leve in dcsne. Strmeli so vanj kakor v nei\a-vadno Čudo. — Kogar *vodijo orožnik 1 takole vklenjenega, mora pač biii pravi hudodelec Mihec se ni zinenil ne za otroke, ue za Ljudi, v njem je ilela iskrica upania. da ga morda le pe-Ijejo domov, kjer ga bodo izpustili. Že so dospeli do klanca, že sta ga pozdravljala koČica in oreh, toda orožniki se niso ustavili. Gnali so ga dalje po prašni cesti.
»Kain neki rae vodijo?« se je prestrašeno ustavil Mihec in z ro-kami in čudnimi glasovi skušal vprašati može postave, če ga n.e pe-Ijejo domov. Toda orožuikorn ni oilo za razgovor. Še močneje so ga zgrabiii, da jim ne uteČe, jn ga gnaii naprej.
Prišii so niimo mlina. Na pragu je stal mlinar. Mihec se je zdrznil* in žalostno poglcdal svojega starega prijatelja. V ujegovih očeh je bral globoko socutje. toda kljnb temn je točno videl, da je tudi on pre-pričan o njegovi krivdi. »Tudi on, tudi on me ima za hudodelca!« je zajokalo v Mihcu in vtocc solze so mu tekle po bledem obrazu. Z glo-boko sklcmjeno glavo je stopal dalje in nič vec se ni oziral. Otroci so se razgubili in končno je stopal sam med orožniki po prašni cesti.
Kmaiu je Miliec začutil, da postaja čedalje bolj slab, saj danes še ničesar ni jcdel. Že itak slabotne noge so ga vse težje in težje nosile, a pot je bila neskončno dolga. Sonce je neusmiljeno pripekalo in postal je tudi žejen. 1 oda .Mihec si ni upal prositi orožnike za malo kruha in vode, preveč neusmiljeni so se niu zdeli možje. Moiče je trpel in spet .so mu misli uhajale k Ijubljeni mami, ki je vedno tako lepo skrbela zanj. Kako mora biti sedaj žalostna v nebesih, ko ga vidi tako bednega in vklenjenega! Dvignil je glavo in zastrmel v sinje nebo. Zagledal je lastovicc in se spoimiil svoiih kril. O, Če bi imel sedaj na sebi narejena krila! Bliskovito bi se dvignil v višave! To bi ga gledali orožniki! Ni-koli več ga ne bi mogli vkleniti, zakaj nikdar več se ne bi vrnil na zemljo. Toda žal, krila so bila komaj začeta in ležala so skrita v gozdn. Jiog ve, Če jih fe dovolj dobro skril, da jih nihče ne bo našel. In sploh. kako jih bo delal. kdaj končal, če ga peljejo tako daleč proČ od cloraa.
167
A njegova sivka? Kje ie sedaj sirotica, kako neki bodo šele z njo krutu ravnali! Take in podobne misli so ga muoile in pozabil je celo na la-koto in žejo.
Dolgo pot so že prehodili. ko so se za ovinkom pokazale velike IiiŠe. Minec se je zdrznil in začudeno oziral. Toliko in tako velikih hiš Še nikoli ni videl. Saj so vse bile višje in veČie kakor domače /aipiiiŠČe. [n koliko ljudi je bi)o tu! Kakor da bi zvonil plat zvona, tako naglo se je cesta napolnila z radovedneži. Vsi so kazali nanj in živo razprav-Ijali. K.aj, tega seveda Mihec ni slišal. In dobro je bilo, da ni slisal. /akaj \z nedolžne muhe je zrasel silen slon. Od ust do ust so se Širile najstrašnejše novice. Lbogi Mihec. kmaln ni bil le požigalec, ampak tat in ropar jc postal. Nekateri so celo točno vedeli, da je nocoj ubil svojo lastno mater! Kako bi bilo Milicu pri duši, Če bi vse to slišal! A vendar, toliko je bral iz njih pogledov. da ne mislijo niČ lepega o njem in silno ran je bilo težko.                                                         (Dalje.)