Josip vitez Zhishman. Gesar c'lo ga čisla sam. J. Koseski. _1TT~Xne 4. kimovca je urnrl nagloraa na Dunaji dvorni svetnik in bivši ^*^ vseučeliški profesor dr. Josip vitez Zhishraan. Pokojnik je bil slovenskega rodu in vsi — tudi neraški — listi ga slove kot znamenitega učenjaka tor očeta dijakov. Porojen je bil Zhishman kot sin siromašnih roditeljev *) leta 1820. v Ljubljani, kjer mu sorodniki še žive. Leta 1839. je prišel na Dunajsko vseučelišče. Ker mu je nedostajalo sredstev za vožnjo, je šel peš iz Ljubljane do Dunaja. Z veliko marljivostjo svojo je dosegel doktorat modroslovja in pozneje pravoslovja. L. 1851. je napravil učiteljsko skušnjo za celo gimnazijo in postal 1. 1853. profesor na Terozijanski akademiji, 1. 1867. pa profesor cerkvenega prava na dunajskem vseučilišči in to na podstavi učenih del ob orijentals_em cerkvenem pravu. Zhishmana je doletela najvišja čast, da je bil odbran uč iteljom cesarjevemu sinu, pokojnemu prestolonasledniku Rudolfu. Učil ga je klasične jezike, zgodovino in zemljepis, pozueje pa, ko je prestolonaslednik zvršil gimnazijske nauke, mu je predaval o cerkvenem pravu. V cerkvenem pravu je bil Zhishman avtoriteta in je bil odločilni svetovalec naučnega ministerstva v vseh, v njegovo stroko spadajočih *) Oče njegov je bil učitelj v Ljubljani. vprašanjih. Organizacija metropolije Crnovške, Kotorske in Sarajevsko, ustanovitev bogoslovne fakultete na vseučelišči v Grnovcih in pravoslavnega semenišča v Sarajevu to je bilo prav za prav vse njegovo delo. Leta 1871. je dobil red železne krone III. reda, a nekaj let pozneje je bil imenovan dvornim svetnikom. Razven navedenih odlikovanj je imel tudi zlato svetinjo za znanost in umetnost. Kot vseuciliški profesor je bil velik prijatelj in dobrotnik dijakom s Kranjskega, pa tudi Slovencem od drugod. Mnogo let je upravljal Knafljevo ustanovo in obračal skrb v to, da so se ranožile podpore iz tega blagonosnega zaloga. A tudi sicer je priskrboval dijakom podpore, bodisi, da jih je priporočal znancem za postranski zaslužek, bodisi da jih je napotoval k Najvišji zasebni blagajni, kjer so se vedno ozirali na njegovo priprošnjo. Kadar je sila do vrha prikipela, bil je glas: ,,k profesorju Zhishmanu!" In vsak količkaj vreden dobil je podporo ali vsaj primeren svet. Izredno je bil vesel in nekako ponosen, če so se slovenski dijaki odlikovali na vseučilišči, zainolčal pa tudi ni svoje graje, če je zapazil kako malomarnost. Za svojo domovino se je vedno zanimal in dijake povpraševal po tem in onera, a politike mu ni bilo mari. Ko je bil 1. 1888. zbok svoje starosti kot vseučiliški profesor vpokojen, postal je ravnatelj c. kr. rodbinsko-fidejkomisne knjižnice — in slovensko dijaštvo je tako izgubilo svojega pokrovitelja. Zadnje tedne je bil nekoliko bolehen in šele dne 4. kimovca je zapustil sobo in šel v spremstvu svoje gospodinje na sprehod v Schonbrun, kjer ga je zadela kap. Se predno je prišel zdravnik, je blagi rnož izdihnil plemenito svojo dušo. Marsikdo izmed razumnikov slovenskih, ki čita vest o njegovi srarti, spominja se tega z velikim vplivom in mnogimi častmi obdanega moža s hvaležnim srcera. Bodi rau blag spomin tudi med slovenskim uciteljstvom!