SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ARO) XLV (39) Štev. (No.) 14
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 17. aprila 1986
XXXI. Slovenski dan
NA BELO NEDELJO V NAŠEM DOMU V SAN JUSTU
Letošnji Slovenski dan je že 31. p,o vrsti, kar smo zaceli praznovati te osrednje proslave, ki družijo vse Slovence im. vse naše Domove v Argentini. Zadnja leta jih prireja centralna organizacija Zedinjena Slovenija, vsakič v drugem Domu, da tako pokaže povezavo.in univerzalnost. Letos je prevzel priredbo Naš dom v San Justu na belo nedeljo, 6. aprila.
Kot del proslave 'in na predvečer je v Slomškovem domu nastopil dekliški krožek iz Mendoze z Mlakarjevo igro „Magdina žirtev“, o kateri glej posebno poročilo ina tej strani. Velik obisk in uspeh 'igre sta bila poroka, da bo prihodnji dan tudi dobro uspel.
V nedeljo zjutraj so se zbrali predstavniki vseh Domov in ZS v 'Našemu domu, od koder so z zastavami in narodnimi nošami iz vsake-
ga Doma skupaj odšli v sanlhuško stolnico, kjer je ob 11.30 uni daroval sv. mašo dr. Alojzij Stairc s somaševanjem slovenskih dušnih pastirjev Jožeta Škerbca, Jožeta Horna, Franceta Berganta in Franceta Cukjatija. Med mašo je pel mladinski zbor i.z San Justa pod vodstvom Andreja Selana, mašo je vođ'il Janez Krajnik, berili sta 'brala Marija Zurčeva in Lojze Rezelj, darove pa sta pired oltar prinesla zakonca Modičeva v belokranjskih narodnih nošah.
Po maši .se je večina okoličanov kakor 'tudi; rojakov iz oddaljenih 'krajev napotila v Naš dom, kjer je bilo v dvorani pripravljeno bogato kosilo, ki so ga pripravile skrbne Sanhuščamke. Pri pogovoru j:e hitro potekal čas in že so se pričeli: zbirati ljudje na popoldanski spored, ki je potekal zunaj na velikem dvorišču.
Popoldanski spored
Vsak, ki je vstopil v Dom, je presenečen obstal: vso dolgo steno je napolnjeval skrbno in razkošno izdelan oder s kulisami, ki so prikazovale bogato kmečko hišo s kozolcem in ozadjem, monumentalno delo že znanega scenografa Toneta Oblaka.
Okoli dvorišča so bile postavljene stojnice, v katerih je vsak Dom imel pripravjene razne stvari za goste. Letos je bilo to veliko presenečenje in poizkus, ki pa se je dobro obnesel in je upati, da se 'bo nadaljeval še druga leta. Naj naštejemo, kaj vse je bilo dobiti: v stojnici gostov iz Meindoze, ki je bila odlično obiskana, je bilo na razpolago: keramika, suho sadje, jabolka, kostanji, sodčki in pa seveda dobro mendoško vino. Iz Carapacbaya so prinesli lectova srca v raznih oblikah 'in velikostih; Sanmartimeani so pekli čevapčiče, v stojnici domačih iz San Justa so prodajali krofe in golaž, iz Pristave pecivo, čaj in keramične plakete sv. Cirila in Metoda, Lands je nudil brezalkoholne pijače, hrenovke in kranjske klobase, Slomškom dom pa je imel na skrbi kavo cin. likerje, obenem pa še lepo zbirko slovenskih knjig, predvsem otroških i,n slovenskih kase-tov. Tudi Berazategui je razkazoval 100 let stare slovenske knjige ter kleklanje.
Ljudje so se pred programom, med odmori in zvečer radii ustavljali pred stojnicami in — kot je bilo slišati — tudi skoraj vse pokupili.
Ob petih popoldan se je pričel spored, ki je trajal pozino v noč. Letos je pripravil vsak Dom po eno ali več krajšiih točk. Povezoval je ves program lic. Stane Jerebič, tajnik Zedinjene Slovenije, ki je skupaj s kulturnim referentom Mehom Gaserjem pripravil ta dan.
Najprej je vse goste pozdravil predsednik gostiteljev Jože Miklič s krajšim nagovorom, iz katerega navajamo:
POZDRAV GOSTOM
Na 31. Slovenskem dnevu v Našem domu vam izrekam iskreno dobrodošlico. Dobrodošlico z veliki črkami, kajti letošnji Slovenski dan sovpada s štirimi pomembnimi jubileji naše organizirane skupnosti v San Justu.
Ko smo se po taboriščnem življenju znašli v popolnoma, tujem okolju, smo kmalu začutili potrebo, da ise Bogu zahvalimo in ga prosimo za pomoč v slovenskem jeziku- To močno željo so kmalu uvideli naši dušni pastirji in nam pomagali, da smo pred petintridesetimi leti organizirali prvo slovensko mašo. In od tedaj ima slovenski vernik priliko, da izraža svojo hvaležnost Nje-
mu v materinem jeziku.
Kmalu za tem je slovanski emigrant v skrbi za čimdaljši obstoj slovenstva v Argentini uvidel, da mora j'ezik, ki ga otrok prejme od maltere, spopolati, da ise ohrani. Organizirala se je slovenska šola Franceta Balantiča. Njena organizacija in vodstvo je bila izročena v skrbne roke gdč. Angelce Klamšek, katera že skozi; petintrideset let požrtvovalno in vztrajno vodi ta tečaj. To so prava herojska dejanja; taka in podobna dejanja so pripeljala slovenski narod preko tisočletne zgodovine in nam v tujini zagotavljajo, da bo preko argentinske pampe še dolgo časa odmevala slovenska pesem in govorica.
Toda slovenska žilavost in. iznajdljivost je šla še malo dalj. Slovenski človek bi rad dal sproščenosti svoji narodni pesmi, svoji tea-taski besedi, 'svojemu športnemu zagonu: res se je zbrala skupina mladih in pogumnih mož in kupili so zemljišče s skromno stavbo, na katerem je v tridesetih letih zra-stel današnji gostitelj. Nekdo ga je ob neki priliki imenoval nezakonsko
dete, toda to dete je sčasoma, imelo še mnogo bratov v Velikem Buenos Airesu in tudi v notranjosti dežele. V medsebojinii bratski ljubezni so zgradili tudi mogočno o-četovo hišo, iz katere izžarevajo slovenske in krščanske tradicije.
In kot četrti pomembni jubilej bo petindvajseti okrajni Mladinski dan. Na teh dnevih mladina običajno pokaže trud lini požrtvovalno delo vsega leta. Naj se tudi v bodoče spo-polnjujejo v dovršenosti.
Praznovanje teh jubilejev naj nam da ponovnega zagona, da bomo vztrajali v .našem delu. In Slovenski dnevi naj ne bodo le prikaz družabnosti za katero se rabi le kozarček vinca, temveč izraz našega kulturnega lin prosvetnega napredka.
TOČKE SPOREDA
Za uvod je orkester Magnum zaigral vesele melodije, nakar so nastopili plesalci Slovenske vasi — Hladnikovega doma 'iz Lanusa, ki so se
Enega duha in srca
GOVOR PREDSEDNIKA ZEDINJENE SLOVENIJE LOJZETA REZLJA
Slovenke, Slovenci!
S ponosom stopam pred množico slovenskih rojakov, zbranih na današnjem 31. Slovenskem dnevu. Zbrali smo se pod geš'om „Enega duha in srca“. Že drugi in tretji rod danes pričata, da čeprav majhen in vedno teptan slovenski marod, kljub trditvi, da sramotno umiramo počasi, še vedno s ponosom dokazujemo ravno nasprotno. Živimo, delamo Urn s ponosom poslušamo našo mladino, ko pred nami nastopa v materinščini, katera je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih staršev. Našim otrokom in vsem, ki doraščajo že sredi jezikovne asimilacije v tujini, se lepota slovenskega jezika razodeva v mjihovih
ob spremljavi Magnuma veselo .zavrteli v folklornem plesu. Plesino skupino vodi Martin. Boštjančič.
Sledil je šaljivi prizorček iz Oa-rapachaya Na sprehajališču, ki ga j;e pripravil Tine Kovačič in zaigrali mladi člani Doma.
Oktet iz 'San Martina je pod vodstvom Roka Finka zapel tri slovenske pesmi: Luna sije, Barčica in Pesem o rojstvu; ubrano in prijetno petje je poživilo poslušalce.
Za konec prvega dela so tudi San-martinčani pripravili komični prizor Pod lipo, ko so se fantje pogovarjali in uganjali burke, ki ga je pripravila ga. Marija Keržičeva.
Drugi del je spet pričel orkester Magnum, inato pa je šest deklet iz Pristave v Moronu skupaj s fantom -gostom zapelo Zvončki in trobentice in Ko boš prišla jemat slovo, mladost. Prijetno je bil slišati njih jasne glasove in dovršeno izvajanje. Zborček vodi ga. A. Gaserjeva, ki je zbor tudi spremljala na harmoniju.
San. Martin je pripravi še en komični prizorček Gluhec, zamisel ge. Keržičeve, ravnotlako so mladi iz Carapachaya prikazali drug zabaven prizor Pri zdravniku.
Iz Slomškovega doma v Ramos Mejiji so mlajši 'izvedli prizorček Vesela velika sobota, ki ga je napisal dr. Jože Krivec in zrežiral Tone Selan. Prikazali so nekaj velikonočnih običajev in: navad.
Sledil je monolog Mihe Gaserja is Pristave Razprava o Gorenjcih.
(Nad. na 2. str..)
najintimnejših doživetjih, v lepem slovenskem družinskem vzdušju.
Prav vam mladim bi rad na današnjem slavju spregovoril. Ponosna je vsa naša skupnost (na vas, z občudovanjem poslušajo rojaki iz domovine, kako slovenska mladina v Argentini čuti, dela in govori slovensko. Klic naših prednikov kliče danes tudi nam vsem: Narod, ki hoče živeti, mora biti samozavesten, drage mu morajo biti domače šege in noše, običaji in lepe navade. Narod, ki sebe ne ljubi ter ne spoštuje, ini vreden obstanka; ako na sebe ni ponosen, je izgubljen. Ljubezen in navdušenje do naroda je poglaviten pogoj narodtaega življenja. Z njim se prebuja, raste in cvete, brez njega se pogrezne v grobno te-moto. Dobro se zavedamo, da je povezanost vseh Slovencev, kjerkoli živimo edino sredstvo za ohranitev verskega ib, narodnega življenja.
Slovenska mladima naj gleda v Slomšku vzor velikega Slovenca, naj ga vzljubi in naj ji ho vzor, kakor je bil vzor in ideal vsem rodovom do današnjega dne. Zavedajmo se, da v tej usodili dobi, ki jo preživlja naš narod doma in v kateri gre za obstoj najvišjih vrednot, nosimo tudi mi veliko odgovornost pred zgodovino. V slovenskih tečajih je poskrbljeno za; narodno in versko vzgojo. Mislimo pa danes na mladino, ki dorašča in ki je že povsem vključena v okolje, v katerem živi. Njej mora biti posvečena vsa naša pozornost. Za njebo narodno ohranitev moramo poskrbeti sami.
Pri tem pa nikakor ne mislimo preprečevati ali ovirati slovenski mladini, da se ne bi vključevala v okolje dežele, v kateri je bila rojena in v kateri živi. Lahko pa dosežemo, če bomo storili vse, kar je treba, da bo slovenska mladina ostala slovenska tudi še potem, ko bo že vključena v novo okolje, da se bo še vedno čutila za del slovenske skupnosti in bo zato rada prihajala na slovenske prireditve. Da bomo pa to dosegli, moramo svoji mladini napraviti slovensko družbo prijetno, slovenska društva privlačna in vabljiva, predavanja in sestanke zajnimjve. Slovensko občestvo naj resnično zajame vse. V njem mora biti za vse prostora, zlasti za Slovensko mladino, ki mora v njem dobiti vse možnosti za svoj nadaljnji kulturni razvoj in vsestransko udej-
stvovanje. Naj mladina med (nami občuti pravo slovensko bratstvo, širokogrudnost, medsebojno razumevanje in spoštovanje. Naj občuti, da vso našo skupnost preveva pravi slovenski demokratski duh, ki 'naj tudi prekali in utrdi slovensko mladino ter jo usposobi za koristno delo med narodom, in zlasti ljubezen, ki naj bo tako močna in slovebsko mladino tako objemajoča, da je nobena sila od slovenstva ne bo mogla odtrgati. Za dosego tega cija nam pa resnično be sme biti nobena žrtev prevelika.
Končno naj nam zapoje med nami živeči pesnik, letošnji Vstajenj-ski nagrajenec:
Po vojni smo spet sonce poiskali na nebu ibi zgradili domove, tudi cerkve, organizirali šole; družina se je večala, sin je prizidal sobo in postavil čez nekaj let nove prostore. Tako je v teh krajih Zahodne Indije postalo počasi kakor doma, leta so minevala kot nekoč; nastajale so vasi v Lanusu in San Martinu, v Ramosu in Castelarju, naselja v Moronu in San Justu.
To je zdaj moja zdomska domovina, tu sem v slovenskem svetu« Grem iz ene vasi v drugo — saj jaz sem mladost preživel na vasi, v daljni, samotni, zato mi je tukaj dobro. Da, samo tu ostati, ne izgubiti se iz vasi.
Poje pa tudi našemu rodu:
Ta pesem naj bi bila posvečena njim, katerih domovina je v tem svetu. Moja je v onem, ki ga nisem pozabil, ne izdal, in se mu nisem odpovedal — njihova je tukaj, v vé-likem, 'novem svetu, ki ima svoje skrivnosti, svoja mesta in poti, gozdove, pušče in presinje nebo. Svet Francisca Pizarra, zavratno umorjenega, ki je zarisal v to zemljo križ z lastno krvjo. Ampak oni bodo za nas vedbo Slovenci, naš rod, čeprav so Amerikanci, Argentinci, Kanadčani. .. Nam preostane ne pozabiti na slovenstvo, oni pa, ki so iz tega sveta, obdržijo v sebi lahko vse to še dolgo — jezik iin misel, ljubezen, poštenost in našo vero.
Bog daj, da bi Slovenski dnevi iz leta v leto, od desetletja do desetletja, krepili naše občestvo in o. znanjali zarjo svobode in Zedinjene Slovenije. To bomo dosegli, če bomo res vsi „Enega duha in srca“.
BBBBaaBBBBBaBBBBBBaBBBBBBBBBBBBBaBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBaBBHBBBBBBaiBBBBBBBBBaBBBBBBaaBBBBBBtfraaBBBBBBai
Obisk iz Mendoze
DEKLIŠKI KROŽEK JE PRIPRAVIL IGRO „MAGDINA ŽRTEV“
Kulturna 'izmenjava z Mendozo se je v zadnjih letih izkazala kot zelo plodna. Večkrat so v Mendozi gostovali tukajšnji pevski zbori, gledališke družine itd. Pa tudi Mendoza je vračala obiske : pevske prireditve in igre. Tako je letos prišla za Slovenski dan memdoška mladina — dekleta z zanimivo 'igro: Magdina žrtev.
O tej igri, predvajani lani v Mendozi, je že pisal kritik v našem listu. Naj dodamo le meka j opazovanj in: misli, ki so se nam porodile ob predstavi.
Delo je pred vojno napisal pisatelj in gornik Janko Mlakar, katehet na dekliški gimnaziji. Od tam je poznal probleme, predvsem ideološke, ki so vznemirjali dekleta. V tistih predvojnih časih je bil glavna točka idejni spopad med verno in protiversko mladino, V svoji igri je Mlakar dobro pokazal ta svet z glavnimi igralkami Magdo — katoličanko, Tjašo — borbeno brezver-ko, in Vero, ki pošteno, in odločno išče svoje lastno mesto. Med te značaje je vpletel še druge študentke pa tudij orisal njih šolsko življenje.
Zato so to igro vedno radi igrali in tudi gledali."
Pri tej uprizoritvi na predvečer Slovenskega dne in v njegovem okviru moramo najprej poudariti, kar je prej tudi že poudaril kritik iz Mendoze: -slovenščino. Gotovo je ta največja zasluga režiserja Rudija Hirscheggarja, da je mlade, ki jim slovenski jezik malo bolj trdo gre, tako pripravil, da so odlično govorili in to tudi hitro, kot je treba, da tempo ne zaostaja. To je gotovo največja zasluga tako režiserja kot mladenk, da so se slovenščini res posvetile. S tem so dobile koristno šolo in vzpodbudno.
Igralsko vzeto je bila režija uspešna: dejanje je potekalo hitro in brez zatika, vloge so 'bile posrečeno razdeljene, prizori razgibani i.n doživeti. Pozrna se, da je režiser Hir-sehegger zrežiral že dosti iger in da ima dobro igralsko ekipo, ki še obeta za nadalje.
Med igralkami bi posebej omenil tri glavne vloge, Magdo Veronike Bajuk, Tjašo Veronike Ovčjak in Vero Gabrijele Bajda. Na njih je slonela teža igre in so vloge dobro,
gladko in prepričljivo odigrale, posebno še Bajdova. Študentsko življenje in idejne borbe so primerno podale Vaiči, Silvi, Bibi in Cici Bajda, Marta in Cecilija Bajuk, Lenka Košir, Maruška Štirn, Karina Ovčjak in Veronika im Ani Hirsche-gger. Starejše osebe, profesorice in starše, so v redu predstavile Frida Bajda, Jadranka Ovčjak in Marjana Žumer.
K uspehu je pripomogel tudi scenograf oziroma izdelovatelja scene, ki je svojo nalogo odlično izvršil, to je Stalne Snoj, ki je ustvaril primerno in bogato okolje. Šepetalka je bila Lenčka Božnar.
Pripomniti moramo, da je predstava mendoških obiskovalcev doživela izredno zanimanje in je bila verjetno najbolj obiskana predstava v zadnjih letih, gotovo pa v gosti-teljskem Slomškovem domu, tako da jo je videlo nad 400 oseb. Pred pričetkom je pozdravil goste predsednik ZS Lojze Rezelj, zahvalil pa se mu j:e predsednik Društva Slovencev iz Mendoze arh. Božo Bajuk.
Veseli smo, da so gostje iz 1200 km. oddaljene Mendoze doživeli tak uspeh, in upamo, da bomo še kdaj imeli priliko videti njihove igre na kakem našem odru v Buenos Airesu.
TDml
. i	■	.......■—............... i'
V jugoslovanski Sloveniji smo doživeli „volitve"
„Delovni ljudje in občani so se plebiscitarno izrekli za samoupravni socializem — z množično udeležbo na volitvah je ljudstvo dalo vso podporo jugoslovanski poti v socializem,“ so bili najpogostejši naslovi v časopisih v dneh po volitvah.
To ljudstvo je iali popolnoma me-«sveščeno ali pa na smrt preplašeno! Tako bi pa lahko ugotovil nepristranski opazovalec volitev v jugoslovanskem delu Slovenije. Volitev, ki so jih inscenirali v četrtek,
13.	marca po tovarnah im. šolah, v nedeljo 16. marea pa po krajevnih skupnostih.
„Nesreča“ je hotela., da so bile isto nedejo, istega 16. marca tudi parlamentarne volitve v Franciji. Avtor tega pisanja je na večer tega. dine poslušal nekaj avstrijskih 'in italijanskih radijskih in televizijskih postaj. Povsod so z veliko publiciteto spremljali francoske volitve, o jugoslovanskih pa niti ene same besedice. Pač, RAI na primer, je poročala, da so tega dne v Zenici pomilostil' in izpustili iz zapora jugoslovanskega. oporečnika šešelja.
Ne da bi človek hotel biti zloben pa si vendar ne more kaj; o jugoslovanskih volitvah tudi jugoslovanski viri obveščanja niso poročali, ker so govorili le o lem koliko odstotkov volilnih upravičencev je kje volilo, ne pa o kakršnih koli rezultatih teh tako imenovanih volitev.
In ven dar ljudstvo ni docela ne-osve'ščeno. Morebiti je preplašeno; pa tudi ne vsi sloji 'ljudstva.
V četrtek so mnogotere volivne komisije ugotavljale, da bodo morali na prenekaterih fakultetah volitve ponavljati, ker marsikje udeležba volivcev — študentov in profesorjev, ni bila niti 40 odstotna! Volivni burki torej niso nasedle tiste plasti prebivalstva, ki vedo, za kaj gre .piri teh volitvah.
Nekdanji jugoslovanski vladar je nadvse cenil, da so ga ob cestah pozdravljali tisoči in tisoči prebivalcev. V tem je videl -— po njegovih besedah — podporo svoji politiki. Ni znano, če je pri tem vedel, da so morali učitelji! na tisoče otrok odpeljati iz šol ob ceste, po katerih ®e je vozil. Nabrž tudi ni vedel, da so morali po mnogih tovarnah ustaviti stroje, da so delavci lahko šli „izražat podporo“ njegovi politiki.
Sicer pa so podobne „špalirje“ v ne tako oddaljeni preteklosti zelo cenili še Mussolini, Hitler in še kdo...
Sedanji jugoslovanski mali vla-darčki si ne dajo naganjati ljudstva ob ceste, po katerih se vozijo, zato pa vidijo podporo svoj' politiki v množični udeležbi na volitvah. Kdorkoli se torej volitev udeleži, je že vnaprej „osumljen“, da je prišel podpirati politiko — voliti pač res nima česa.
Glede na to, da je bila, po uradnih objavah, volivna udeležba v Sloveniji 90,39 odstotna, kar ni ravno najvišji, vendar vseeno zelo visok odstotek, si je ljubljansko Delo ob tem privoščil še eno pojasnilo: Da ni bila. udeležba še višja, so krivi tudi premalo natančni uradniki na matičnih uradih. Tako smo .zvedeli, da so marsikje v volivne sezname vpisali veliko že umrlih votivnih u-
pravičencev pa tudi mnogo takih, ki so >se že pred časom odselili iz posameznih krajev. Torej ; če še teh nerodnosti ne bi bilo, potem bi šele imeli udeležbo!
Kakšne pa so čisto zares in od blizu izgledale volitve1? Zanesljiva poročila imamo s treh volišč: dveh ljubljanskih in enega iz okolice Kranja. Skupna značilnost vseh je, da ljudje, ki so prihajali na volišča, v veliiki večini niso vedeli, za kaj gre, razen da je pač treba voliti. V Ljubljani se j'e ves dan dogajalo, da so volilne lističe namesto volivcev izpolnjevali clami volivne komisije: Človek je, denimo, rekel, da se ne more odločiti, :,n. „pripravni“ člani komisije so ročno izpolnili lističe. Na Gorenjskem je bil volivni prostor zelo majhen im neki „dlakocepski“ volivec je opazil, da mu član volivne komisije neprestano gleda čez ramo, kako bo glasoval. Glasovati pa je bilo moč z „da“ in „ne“, v nekaj primerih pa se je obkrožalo imena, ki jih je bilo približno 30% več kot jih je bilo treba „izvoliti“.
Resnemu opazovalcu tega početja se tudi upravičeno postavlja vprašanje, kako so posamezniki sploh pristali, da jih kandidirajo. Nekaj smo o kandidacijskih postopkih že pisal: ; prav veliko kandidatov' je bilo z raznimi zvijačami in celo grožnjami čisto zares prisiljenih, da so sprejeli kandidaturo. Splošna ugotovitev je pa vendarle, da so ljudje popolnoma nepoučeni; sprejmejo kandidaturo in izvolitev, ker se jim s tem zdi, da. v vasi postanejo „nekdo“. Pravim v vasi: to je b lo opaziti tudi zato, ker so bile po meistih glede tega neprimerno večje težave im tako se je zgodilo, da je po' vseh večjih slovenskih mest h skoraj' polovica izvoljenih krajevnih in občinskih funkcionarjev neslovenskega porekla. Priseljencu z Dinarskih gorä je prav tako všeč, če v Sloveniji postane „nekdo“. In če bi to kolobocijo vzeli resno, bi lahko mirno rekli, da bodo Slovence v organih vladanja zastopali priseljenci z Balkana.
Drugo resno vprašanje je udeležba. Po vaseh so organizatorji volitev skrbno pazili, da so bila volišča v soseščini cerkva in po mnogih krajih so skoraj vsi volivci „opravili svojo patriotsko dolžnost“, ko so šli k nedeljski maši. Res nenavadno ; režim, ki že preko 40 let razglaša, da je država ločena od Cerkve, se zna, kada.r to potrebuje, zateči dobesedno pred cerkvena vrata, da lahko pridobi ljudi za svoje početje. Kajti čisto res,no se kaže vprašati, kolikšen bi sicer bil odstotek volilne udeležbe. To sicer za mesta ne velja povsem, zato pa je tudi bil odstotek volivcev v mestih dosti nižji.
Glavna posebnost pa je bil v dneh po volitvah spor med nekdanjim predsednikom Socialistično zveze Slovenije in sedanjim članom predsedstva CK Zveze komunistov Ju-
SLOVENSKI PISATELJI PRfiTI BUIp%T©VIĆU
Pisali smo že o protestu, ki ga je objavil slovenski pesnik Menart, proti kandidaturi predsednika srbskega pisateljskega združenja Miodra-gu Bulatovtču za predsednika Zveze pisateljev Jugoslavije. Menart je navede] vrsto izpadov, žalitev, za-frkacij, centralističnega jezikovnega jugoslovanstva, ki jih je navedeni: srbski književnik izlil na Slovence.
Sedaj so na svoji seji slovenski pisatelji soglasno — edem. se je vzdržal — spreieji tako mnenje in izjavili, da Društvo slovenskih pisateljev ne more sprejeti te kandidature in Bulatoviča na noben način ne bodo volili.
Podobno se je odzvalo tudi društvo hrvaških pisateljev, vsaj predsednica Marija Peakić se je izjavila enako kot Slovenci. Po zadnjih novicah so tudi pisatelji iz črne gore zavrnili srbski predlog.
In kaj pravijo Srbi: Začeli so gonjo proti Slovencem, češ da s tem izražajo nezaupanje srbskim književnikom in da vsiljujejo svoja stališča vsej jugoslovanski pisateljski organizaciji. Bojijo se, da bi slovenski upor povzročil krizo in hočejo to na vsak način preprečiti.
Seveda so potrdili kandidaturo Bulatoviča za kateirim stoji kot kaže partijski' integracijski in centralistični sistem, in skušajo zaenkrat upornike prepričati.
A to bo šlo bolj težko. V Sloveniji so se književniki postavili trdno na noge in njih izjave so zelo jasne in odločne. Pa tudi Bulato-vič ie preveč žali] Slovence, da bi ga sedaj sprejeli kot svojega predsednika in min.no požrli vse žalitve. Volitve so meseca maja. Na kocki je slovenska samozavest •— ali diktat buro slovanske partije in centralizma.
Spremembe v ozračju na Balkanu
goslavije Mitjo Ribičičem ter sedanjim predsednikom Socialistične zveze Slovenije Francem Šetincem. Gre za spor, o katerem niso poročali ne časopisi, m,e televizija, prišel pa je glas o njem do ušes nekaterih uredništev. Ko je Socialistična zveza obravnavala .rezultate volitev in „izrazila zadovoljstvo nad udeležbo“, je bilo vendar sproženo tudi vprašanje inenavad.no nizke udeležbe na -volitvah na obeh slovenskin univerzah. Šetinc je takrat izjavil, da so zatajile Univerzitetne konference Socialistične zveze, Ribičič pa se je vmešal, z zain.j nenavadno pripombo, da Socialistična zveza pri nas tudi sicer nima prave vloge, ker da je njeno vlogo v resnici prevzela država. Samo malo je treba Ribičiča, popraviti: temu, čemur on pravi država, se v Jugoslaviji zares reče partija. Šetinc je bil zaradi Ribičičeve izjave užaljen in mu je odvrnil, da zdaj me ocenjujejo Socialistične zveze, marveč volitve.
Čudno; kakor da bi volitve lahko ozdravile Socialistično zvezo!
lin. karkoli bodo še ocenjevali letošnjo volivno farso, vprašanje je, če bi to ljudstvo zmoglo volitve, če bi mu zares ponudili demokratične volitve. Od avstroogrske monarhije naprej ti „delovni ljudje in občani“ še niso doživeli demokracije (nekaj malega pod staro Jugoslavijo, sicer), in zato ,ni čudno, dia se m: je primerilo, ko sem samo dva dni pred volitvami vpraša] sosedo, 'kako se pripravlja na volitve, im, mi je ta odgovorila : „Kakšne volitve, pa kaj -bomo spet volili?“ (!)
Koliko je zalegla vsa propaganda in koliko ljudje s tem sistemom živijo, vse to je pokazal odgovor moje sosede, ki ima srednješolsko izobrazbo in ni kakšna „zaostala“ vaščanlca.
Hotimir
V zadnjih din,eh meseca marca je britanski zunanji minister Sir Geoffrey Howe obiskal Grčijo in Jugoslavijo. Londonski „Times“ je ob tej priložnosti v svoji številki od 22. marca pod gornjim naslovom objavil uvodnik, ki poudarja, da skoraj istočasni obisk v imenovanih državah ni brez simbolične vrednosti. Grčija je na zunanjem robu zahodnega zavezništva, Jugoslavija pa ina robu komunističnega sveta. In obe državi prav zdaj nista povsem gotovi o svojih zavezništvih. Grčija in Jugoslavija, piše „Timesov“ u-vodničar, sta v zadnjih letih „ute-■leševala upe in bojazini“ zahoda. Vrnitev Grčije v demokracijo in njen vstop v Evropsko gospodarsko skupnost pred petimi leti sta, kakor je kazalo, utrdila njeno zavezništvo z zahodom in vero v zasebno podjet-inost. Istočasno pa je izvolitev socialistične vlade zbudila strah, da je ena od strateško važnih zahodnih postojank morda v nevarnosti.
O Jugoslaviji pa uvodničar piše, da se je izkazala za sposobno, da ostane z eno inogo v zahodnem, z drugo pa v vzhodnem taboru, in da se ohrani kot „nacionalno bitje“ tudi brez Titovega vodstva in nadaljuje:
„Jugoslavija je nadaljevala politiko aktivin.e neuvrščenosti in doslej uspešno odklanjala vabila Moskve k tesnejšim odnosom. Toda s Titovo smrtjo je Jugoslavija izgubila vodilno vlogo v gibanju neuvrščenih držav in s tem „visok profil“ v mednarodnem svetu. Jugoslavija ini bila sposobna, da obvlada svoje kronične gospodarske probleme inflacije, ki zdaj dosega stopnjo 80 odstotkov, ogromnega dolga v tujini, in me dobička n osne industrije.
Jugoslavija je prezrla inasvet in pomoč Mednarodnega denarnega sklada in namesto tega šušmari naprej, kakor ve in zna.
Pri tem, ko so gospodarski problemi postajali vse bolj pereči, so se centrifugalne teindence v Jugoslaviji — ki niso nikoli bile daleč proč od površja -— zaostrile’. Posledica tega je, da so se v nekaterih delih jugoslovanskega vodstva pojavile zahteve po močnejši osrednji vladi in omejitvi svobode govora in zasebne podjetnosti. V izvolitvi Branka Mikuliča — Hrvata, ki ga smatrajo za političnega trdolinaša — za prihodnjega ministrskega predsednika, vidijo potrditev novih centralističnih tendenc. In to je zbudilo dvome o tem, alti bo Jugoslavija mogla ohraniti sedanje ravnovesje — v notranji in zunanji poli-
tiki.“
Negotovost o bodoči politični smeri Grčije in Jugoslavije, daje obisku britanskega zunanjega ministra, kakor piše „Times“, posebno pomembnost. Obisk bi mogel voditi do povečane vloge Britanije v gospodarskih in finančnih ureditvah z o-bema državama. Obe cenita važnost Britanije kot mednarodnega finančnega centra in obe sta imeli koristi od bančnih in kreditnih ureditev, ki jih je sproži] London.
Britanija pa mora po mm.enju Ti-mesovega uvodničarja odigrati tudi diplomatsko vlogo. Britanija da lahko Grčijo in Jugoslavijo spodbuja k bolj odločni borbi proti bližnje-vzhodnemu terorizmu. Britanski zunanji minister da je ina obisku v Grčiji in v Jugoslaviji v času, ko so širom po Balkanu na vidiku spremembe.
XXXI. SLIVENSKI MX
(Nad. s 1. str.)
Bila je to nagajiva oznaka Gorenjcev, satira na njihov značaj in navade. Gaser je bil odkritje in novost, saj ga v taki vlogi še nismo poznali. Morda naj v bodoče označi na enak način tudi druge Slovence, da sie ne bodo čutili užaljene in o-malovaževane !
Predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj je za tem nagovoril vse zbrane rojake In jih navduševal v delu za slovenstvo. Njegov govor objavljamo kot uvodnik. Lojze Rezelj je tudi uporabil ta svečami dan, da je počastil slovenske učiteljice in učitelje osnovnošolskih tečajev, ki se že leta trudijo, da vzgajajo tukaj ' rojeno mladino v slovenskem duhu. V govoru je dejal:
ZEDINJENA 'SLOVENIJA čuti dolžnost, da se na današnjem Slovenskem dnevu, pred vsemi rojaki, ki danes polnite ta naš Slovenski dom, javno zahvali fn počasti vse,' ki so pravilno razumeli Slomškovo besedo, ki pravi :
„Kar je oče dobrega prejel od isvojih starih, more zapustiti svojemu sinu, kar se je mati hvale vrednega naučila od svoje materne, bo zapustila tudi svoji hčeri. Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih starih. O ljubi, lep' in pošteni slovenski materin jezik! S teboj sem prvič klical svojo ljubeznivo mater in dobrega očeta; v tebi me je mati učila moliti iin spoznavati Boga ; tebe hočem hvaležno spoštovat' in te ohraniti ko najdražji spomin na svoje rajne 'starše; za tvojo čast in lepoto hočemo po pameti skrbeti, kolikor premorem. Do svoje poslednje ure hočem najrajši v slovenskem jeziku hvaliti Boga... Kot hvaležen sin
Moški kvintet s Pristave je nato s svojimi lepimi glasovi zapel veseli pesmi Fijakar in Še en gvažek; pri harmoniju jie sodelovala Anka Gaserjeva.
Zbrani rojaki, so vse točke spremljali s : ploskanjem ; za drugič pa bi omenili, da nekatere šaljivke niso bile primerne za tak slavnostni program.
svoje ljube matere želim, naj. bii bila. slovenska moja poslednja beseda, prav kakor je bila slovenska moja prva.“
Ker verjamem v lepoto materine besede, so za njeno ohranitev delali im, še delajo naše požrtvovane u-čiteljice in učitelji slovenskih ljudskih šol. Za'o s tega mesta izrekam iskreno in prisrčno zahvalo in izročam v imenu vse slovenske skupno-isti v Argentini že pokojinlm in živečim voditeljicam in voditeljem relief Antona Martina Slomška, delo akademskega kiparja Franceta Ahčina, kot priznanje za njih delo v prid ohranitve slovenske besede in ljubezni do domovine.
Ob močnem aplavzu je nato 'izročil častno darilo: keramiko Škof Slomšek, delo akad. kip. Franceta Ahčina, naslednjim voditeljem naših tečajev: (za štiri pokojne voditelje so pa darilo sprejeli svojci) Martin Mizeirit (sprejela ga. Mi-zerit), Aleksander Majhen (sprejel inž. Ivo Majhen), Francka Miklavčič (sprejel France Ra.nt), Majda Markež (sprejel Jože Markež), ter Amica Šemrov, Mija Markež, Angelca Klanšek, Zdenka Jan, Lenčka Božnar, Katica Dimnik, Marjana Batagelj, Helena Malovrh, Jožejka Žakelj, Milena Arko, Aleksander Pirc, Veira Holozan, Mara Pleško, Cilka Pucko, Be'ka Vitrih, France Vitrih, Olga Omahna.
Dr. Alojzij Starc in Stane Snoj sta dobila isto dardo, saj sta že od vsega početka pomagala in sodelovala pri tečajih, knjigah in prireditvah naše šolske mladine.
Štirje letni casi
Za ko.nec — noč se je zgrinjala nad Našim domom — so pa domačini iz San Justa pokazali svoj daljši skoraj baletni prizor na slovensko narodno glasbo Štirje letni ča-
si. Veličasten' pirizor iz slovenske vasi, ki prikazuje delo bn zabavo, vasovanje in poroko, pomlad in jesen ; vse v plesu in baletu, malo šaljivo in malo zares, stari in mladi; nastopilo je vsaj 100 plesalcev, ki' So dovršeno predvajali plesni prizor. Naštudiala ga^je že znana koreografinja Lola Beck. Ves prizor je ob odličnem in mogočnem ozadju, delu To.ne'a Oblaka, in lučnmi e. fekti prišel dio polnega 'zraza in navdušil vse zbrane Slovence.
Ta prizor so Sanhuščani predvajali že pred dvema letoma v Barilo-čah, ko so predstavljali Slovence na tamkajšnji „Fiesta de la Nieve“, in seveda doživeli velikanski uspeh. Se-iaj pa smo bili lahko deležni užitka ,udi Slovenci.
Za konec so vsi zapeli pesem Slovenija v svetu, nakar se še dolgo niso mogli odpraviti; obiskovali so stojnice, mladi so se zavrteli ob igranju Magnuma; vsi pa vrnili zadovoljno domov s tega Slovenskega dne, simbola naše povezanosti in hotenja ohraniti slovenstvo v Argentini, enega duha im enega srca.
TDml
ZDA
Univerza v Winsconsinu, Milwaukee, je za pospeševanje ustvarjalne dejavnosti v umetnosti v okviru „School of Fine Arts“ vpeljala slovenski umetniški program. Nastopili so trije pevski zbori: University Slovenian Vocal Ensamble Gallus pod vodstvom prof. Leona Mu-skotevca, Pevski cerkveni zbor sv. Ja,-neza Evangelista pod vodstvom Marije Bergant in Zbor Slovenska pesem pod vodstvom p. dr. Vendelina špendova.
Laško leto se je vršil v Milwaukee-ju mednarodni velesejem. Sodelovalo je 50 etničnih skupin. Tudi to pot je nastopila Slovenska triglavska plesna skupina pod vodstvom Izabele Kralj-Bambičeve. Slovenski paviljon na razstavnem prostoru je prikazal jesensko obiranje grozdja.
t DR. MARIJAN ERMAN
V Chicagu je umrl znani dr. Marijan Erman, nenadoma zadet po srčni kapi dne 26. januarja 1986. V lepem številu so ga rojaki spremili na pokopališče Resurrection, kjer je pokopanih največ čikaških Slovencev. Zapušča ženo Renato in sinova Marjana, in Tonija.
Pokojni je bil dober prijatelj pokojnega ustanovitelja našega lista Miloša Stareta še iz domovine. Sorodnikom izrekamo naše sožalje.
Počastitev učiteljev in učiteljic
MED KN3IG0MI IN REVIDflM!
KNJIGE DRUŽBE SV. MOHORJA ZA LETO 1986
Že inekaj let nismo prejemali od Družbe sv. Mohorja v Celovcu njenih vsakoletnih družbenih knjig v oceno. Ocenjevali smo jih večinoma na podlagi kinijig, izposojenih od tukajšnjih družbenih udov, ker smo hoteli, da poroča naš tednik tudi o tej' najstarejši slovenski knjižni založbi, edinstveni cerkveni bratovščini, k: jo je zamislil in ustanovil škof Slomšek ter ji s tem odprl pot med najširše plasti slovenskega naroda. Ne vemo, ali je bil ta izostanek knjig nesporazum ali kaj drugega. Letošnja izdanja pa smo v celoti prejeli.
Celotna zbirka obsega 6 knjig in sicer: 1. Koledar za leto 1986 (strani 160) ; 2. Nova družinska pratika (strani 160) ; 3. Družinske večernice 40. zvezek (str. 263) : roman Sle-meniški župnik, spisal Ludvik Ceglar; 4. potopisni ameriški dnevnik Alojza Rebule pod naslovom Oblaki Michigana (str. 299) ; 5. pesniško zbirko Milene Merlak in Leva Detele v treh jezikih: slovensko, nemško in angleško, pod naslovom Kaj je povedala moč (str. 52) ; 6. slikanico, pravtako v 2 jezikih: slovensko in nemško, Moj ded je star, in ga imam zelo rad (28 celostranskih slik).
KOLEDAR 1986
O njem je inaš tednik poročal že pred tedni, (13. marca), ko mu je dr. Peter Urbanc posvetil izčrpen daljši članek. Poseben poudarek zasluži po mojem zgoščeni članek Ob štiridesetletnici vetrinj'ske tragedije, ki so ga skupino sestavili Otmar Mauser, Lojze Bajc in Anton Oblak za Zvezo slovenskih protikomunističnih borcev. V tem kratkem članku (9 strani) je na. podlagi ina j novejšega arhivarskega gradiva, objavljenega v svetovnih knjigah im revijah, jasno spoznati, za kaj so se domobranci borili in kako je prišlo do njih vračanja partizanom iz zavezniških rok. Legalno in po samovoljni odredbi maršala Alexandra in Mc Millana, poznejšega predsednika britanske vlade. Naj inavedem u-gotovitev piscev, da so Angleži zahtevali pogoj, da zapuste partizani Koroško še pred izročitvijo slovem-skih beguncev.
V grozote Dachaua nas uvede članek dr. Zdravka Kalana Zadnji teden, v Dachauu. Prispevek dr. Valentina Inzka Škof dr. Gregorij Rožman. in koroški Slovenci nam pokaže, da Korošci cenijo svojega rojaka kot velikega duhovnika in rodoljuba, kar je pokazala vzidava spominske plošče v farmi cerkvi in za
40-letni jubilej vetrinjske tragedije otvoritev Modestovega doma, kj!er je v knjižnici velika oljnata slika škofa.
Koledar prinaša pregledne članke tudi o kulturnem dvigu koroških Slovencev v zadnjih dvajsetih letih.
NOVA DRUŽINSKA PRATIKA
za navadno leto 1986. Poleg Mohorjevega koledarja je pratika namenjena predvsem udom kmečkega rodu s praktičnimi navodili za gospodarja in gospodiin.jb, poleg živinoreje navodila o uporabi domačih zelišč za prvo pomoč, pa tudi leposlovju za družinsko branje je prepuščeno nekaj strani.
SLEMENIŠKI ŽUPNIK
Tradicionalno Mohorjevo povest, 40. zvezek Večernic, je inapisal Ludvik Ceglar, znani sodelavec našiih emigrantskih listov Ameriška domovina, Vestnik. Tabor itd. Kot begunec ljubljanskega bogoslovja je bil posvečen v duhovnika v Krki na Koroškem leta 1945, in bil nastavljen na severni Koroški v župniji Gunzen-berg (1000 m visoko). Kraj še nosi topografska imena slovenska (npir. Slemenice), medtem ko so prebivalci tipični hitlerjanski Nemci. Ceglar je delo imenoval roman, je pa neke vrsta kronika slovenskega be-gunca-duhovnika, ki začenja svoje prvo dušebrižniško mesto v povsem tujem nemškem okolju. Tako dopolnjuje podobo nemških Korošcev, medtem ko slika Mauser podobo slovenskega človeka na Koroškem.
Ceglar pokaže faro zanemarjeno, zaradi pomanjkanja duhovnika, vdor hitlerjevskega brezverstva, temu sledečega vražarstva (Zoppernigbaue-rin), moralno propast prebivalstva, saj najde npr.. 100% nezakonskih otrok, in podobno. Z vso vnemo se novi dušebrižnik loti obnove verskega življenja v vasi, z vabili k redni udeležbi nedeljske sv. maše, spovedovanju, vzgoji mladine doma im, v šoli, naleti pa pri tem na velike težave in odpor, a končno doseže uspehe. Za praznike pridobi rojaka, slovenskega duhovnika-begun-ca iz taborišča, ki mu pomaga že pri obnovljenem farnem življenju in ki: mu tudi pove, kako se razvija begunsko vprašanje im, da se odpira pot v prekomorske celine, Severno in Južno Ameriko. Tudi on se odloči za pot v novi svet potem, ko z zadovoljstvom ugotovi, da bodo farani na Slemenici njegovo delo nadaljevali.
Znova se je ta teden vse sukalo okoli stavke, kii jo je za 24. in 25. t. m. napovedala ČGT. Očividno je vlada napela vse sile, da bi jo preprečila. Mnogo je mudila sindikalistom, in precej popustila v marsikaterem oziru, a v trenutku, ko pišemo te vrstice, je še vedno potrjena izvedba te šeste stavke proti konstitucionalni radikalni vladi.
KO GLAVE PADAJO
Zakaj se radikali tako boje stavke, ko so doslej vendar mirno prestali vse te socialne nevihte? Odgovor je baje treba iskati v dveih različnih smereh. Po eni strani se vlada boji, da bi končno situacija peljala v nenehne spopade z delavstvom, kar ,ne koristi ne vladi, ne državi. Po drugi strani pa je vmes tudi vprašanje zunanjega prestiža. Vlada me more prositi novih posojil v zunanjem svetu, če ne more nuditi vsaj površnega videza stabilnosti. Tudi ne more izvajati svojih zunanjepolitičnih akcij, če zunanji svet vidi domači nered in kaos.
Ta potreba notranjega ravnovesja ter zunanje lepe podobe pritiska na radikalno vlado. Zato se je najprej v kongresu, nato pa v najvišjih vladnih sferah, pričela akcija vzpostavitev mostov :s sindikalisti, v u-panju, da ti odpovedo stavko. Po prvih stikih in dobni volji je sam predsednik države izjavil pripravljenost debatirati znanih 26 točk, ki j'ih je CGT izpovedala v svojem u-pornem programu. Poleg tega so radikali hoteli pokloniti delavskim vodjem nekaj izrednega. Tako je padla glava ministra za socialno skrbstvo. Aldo Neri je bil že dolgo v izredno napetem razmerju :s sindikalisti. To pot je moral on prevzeti vlogo spravnega kozla.
V vsem tem pa je treba gledati .nekoliko globlje. Videti moramo nemoč vlade napram peronističnemu gremializmu. Vzro-k pa ini toliko v moči enega in slabosti drugega, kot v starem radikalnem grehu, da hočejo vse urediti po svojih notah, namesto da bi sedli za mizo pogovorov, in stvari uredili skupno. Kar dosežejo is to svojio politiko je, da
Delo odlikuje dober, tekoč jezik, opisovanje je zanimivo zlasti za nas, ki nismo poznali vdora nacističnega brezboštva v avstrijsko nemško vas, pogrešamo pa plastičnega opisa značajev tega planinskega ljudstva.
Ko srečujemo pisatelja Ceglarja sedaj v zdomstvu v Čilu in Braziliji, bi z velikim veseljem sprejeli nadaljevanje njegove in slovenskih duhovnikov dušebrižniške kronike z opisi običajev in ljudstev na novi celini, da bi tako približa] kulturno in versko problematiko Novega sveta.
(iSe nadaljuje)

Bernarda Fink žanje uspehe
Že dalj časa je preteklo, kar je odšla naša opierna pevka Bernarda Fink na študij in turnejo po Evropi. Tu pogrešamo njenega jasnega petja, a obenem smo veseli, da se ji je odprla pot v véliki svet. Sedaj smo dobili nekaj podatkov, iz katerih je razvidno, da Bernarda žanje po Evropi velike uspehe, o čemer seveda nismo nikoli dvomili saj poznamo njen talent.
Kot vemo, je odšla v Evropo na povabilo švicarskega dirigenta Miche-la Corboza, ki jo je slišal na svojem obisku, in ji ponudil razne koncerte. Tudi je istočasno dobila štipendijo za izpopolnjevanje pri Phi-lippu Huttenlocherju v Neuchatelu in pri Elsi Cavelti v Bazlu v Švici, kjer je študirala meseca novembra in decembra lani.
Poleg trdega šolskega dela pa je nastopala precejkrat pred glasbenem občinstvom, ki jo je vedno toplo sprejelo in tudi zadovoljno pohvalilo.
Že oktobra lani je pela v Rimu v Avditorio di Via della Conciliazione v Bachovem Božičnem oratoriju, mesec zatem pa v Dijonu v Franciji na treh koncertih tudi v Bachovi maši v H-molu.
Njeno glasbeno delovanje jo je tudi potegnilo na Dunaj, ki je g»-toro eno najbolj glasbenih mest.
Tam je na povabilo argentinskega poslaništva nastopila s pesmimi WoL fa, Guastavina in, starimi španskimi deli Manuela de Falla. O tem koncertu je med drugim pisal v Naš tednik tudi pisatelj Lev Detela.
Sledila so spet Bachova dela, izvajana v Švici. Februarja je Bernarda pela v Ziirichu v 3. kantati iz Bachovega Božičnega oratorija, v Lozani in Ženevi pa v Pasijonu po Mateju. V ženevski katedrali je meseca marca nastopila v Mozartovi maši v C-molu. Kmalu nato pa je nastopila v ženevskem Grand Tlhéatre v Monteverdijevi operi Orfej v vseh šestih predstavah, in sicer v vlogah Muzika in Prozerpine.
To so glavni nastopi, ki jih j;e imela Bernarda po važnejših evropskih katedralah in koncertnih dvoranah in operah. Zvedeli smo, da je kritika ugodno pisala o njej, a jih žal nismo dobili na vpogled; prinesla jih bo umetnica s seboj, ko se vrne v Buenos Aires in upamo, da bomo lahko povzeli iz njih najvažnejše.
Lahko pa še spregovorimo o načrtih, oziroma o pripravah na bodoče pevske nastope po Evropi, ki jih je kar precej : za mesec aprii privravlja nastop v Parizu v Rossinijevem oratoriju Staibat Mater, za maj pa spet v Švici sodeluje pri Bachovem Magnificat.
Bernarda se misli vrniti v Buenos Aires takoj nato, tu bo pela Bachovo kantato 170 za mezzosopran, junija pa ima v Teatru Colon napovedano vlogo Tisbe v Rossinijevi operi Pepelka.
Žal me bo dolgo ostala med nami, ker jo petje kliče nazaj v Evropo, kajti meseca septembra ima že zagotovljen nastop na dveh koncertih na Poljskem in sicer v Bachovi maši v H-molu. Ima pa predvidene še druge nastope na raznih evropskih odrih. Kot je videti, ima pred seboj lepo število povabil, kar gotovo kaže na uspeh, ki ga je dosegla v zadnjem letu na stari celimi.
V Buenos Airesu je založba Cosentino Grabaciones izdala kaset z Bachovima kantatama 42 in 152 v izvedbi Bachove akademije, pa še drugega s skladbami Domenica Scar-lattija v izv.edbi Camerate Monteverdi. V obeh ima Bernarda solistične dele, nastopa pa tudi v skupnih zasedbah, pri kateri sodeluje njen brat Markio. V pripravi je še nov kaset z dvema Bachovima kantatama za alt.
Veseli smo, da je Bernardo evropski glasbeni svet tako lepo sprejel, veseli, da je lahko pokazala svoj talent pred strogimi poslušalci in jih navdušila. Žal nam je, da bo odslej — kot je videti — manj časa med nami, a njen glasbeni razvoj jo pelje v svet, kjer se je doslej že dobro uveljavila, čestitamo ji in. želimo, da na strmi poti doseže največje uspehe in aplavze.
sinfonija vedno tizzveni ponesrečeno, fušanje postane vedno bolj o&i-vid.no, sindikalisti pa končno dosežejo svoje.
ZANIMIVA ROŠADA
Padec Nerija je bil res poklon sindikalistom, ki so z njim vodili dolgo debato zaradi organizacij za socialno skrbstvo. Odkar je vlada propadla v senatu glede zakonodaje sindikalnih organizacij, je skušala vpeljati stari Nerijev načrt o „vsedržavnem zdravstvenem zavarovanju“. Temu so se sindikalisti strogo uprli, ker so videli v tem načrtu konec gospodarjenja nad zdravstvenimi organizacijami, in seveda tudi konec dotoka izredne količine fondov.
S tega vidika ima smisel Neirijev padec. Pa še iz nekega drugega. Novi minister za socialno skrbstvo je Conrado Storani, doslej državni tajnik za energijo. Zanj je to imenovanje povišanje, odlika. Za vlado je oddih, ker so ga mogli tako diplo-matično odstraniti /iz tistega ključnega mesta, skozi katerega je šla vsa vladna politika v zvezi s petrolejem. Storani je bil tisti mož, ki je domala izjalovil petrolejsko politiko, ki jo je predsednik Alfon-sin napovedal v Houstonu, v ZDA. Njemu se je zahvaliti, da je splaval po vodi mednarodni sklic za raziskovanje in izkoriščanje petrolejskih predelov v Argentini.
S Storanijevim „povišanjem“ je uspela ta nova „rošada“ predsednika Alfonsina: poklon sindikalistom in prosto pot na energetskem področju, zlasti še ko je novi državni tajnik (Lapena) takoj poudaril, da je treba spraviti v tek predsednikove smernice iz Houstona.
Ako pa je uspel na lastnem, notranjem polju, darilo ni bilo zadostno sindikalistom. CGT-ji.ni fantje so se strogo držali na zaihtevi povišic plač. In tu se je pojavila največja zapreka : vlada ne mere povišati plač več, kot je že dovolila, me le ker bi s tem povzročila nov inflacijski skok, marveč tudi, ker bi se s tem popolnoma onemogočila pred Mednarodnim denarnim fondom. Torej, če ne najdejo kake skoraj nemogoče srednje poti, bo do stavke končno le prišlo.
SELIMO SE
Da se v takem položaju misli na kake strukturalne spremembe, je pač lastno tukajšnjim miselnem smernicam. Razvedelo se je, Ln končno je bil napovedan tozadevni predsednikov govor, da bodo preselili glavno mesto v notranjost države, bolj konkretno, v provinco Rio Negro, v soseščino mest Viedma in Carmen de Patagones.
Ideja preselitve prestolnice ni nova. Dolga desetletja že kroži po glavah civilnih in vojaških vlad. Zla-
Tone Mizerit
sti še potem, ko je Brazilcem uspelo sredi amazonskih planjav zgraditi veličastno Brasilijo. Tudi smer proti jugu ni nova. Država mora poudariti s posebno gesto ta del, skoraj pozabljen in prevečkrat zapostavljen, argentinske zemlje, ki bi s tem prejela tisti zagon, ki ga je v preteklosti pogrešala.
Vprašanje, ki se ob tem poraja, je stvar okoliščin, časa im. prilike. O tem bomo lahko več pisali, ko bo projekt dokončno znan. A že sedaj je kaj prilična opazka trpečega bue-nosaireškega šoferja, ali pa pešca: Ni denarja za zasutje jame v pristaniškem asfaltu; le kje ga bodo dobili, da sezidajo novo mesto?
Pomanjkanje denarja in težka socialna kriza so bile tudi snovi, ki so jih ta teden prerešetavali škofje zbrani na konferenci v San Miguelu. Nadškof iz Mendoze ms gir. Rubiolo je označil kot „utopično“ situacijo, v kateri naj družinski oče oskrbi ženo in otroke z 70 do 80 avstrali na mesec.
Škofje so tudi podajali ostre izjave proti uzakonitvi razpioroke. In to nam poraja novo vprašanje, ki smo ga .slišali že celo v kongresu spričo težav sedanjega časa, nimajo poslanci nič bolj važnega kot debatirati zadevo razpoirioke.
Koroška
Krščanska kulturna zveza je podelila letos sedmo Tischlerjevo nagrado rektorju tinjskega Doma Jožetu Ko-peinigu za zasluge na versko-izobraže-valnem in kulturnem področju. Ta nar grada je najvišje odličje koroških Slovencev.
Prof. France Gorše, akademski kipar, je predmet monografije, katero je napisal dr. Ivan Sedej. Ob predstavitvi dela je govoril dr. Janko Zerzer, predsednik društva „Kočna“ (izdajatelj); zahvalil se je Mohorjevi, ki je monografijo založila,
Milena Merlak je izdala dve novi pesniški knjigi. Pri celovški Mohorjevi je izšla trojezična zbirka, Kaj je povedala noč, ki v prvem delu prinaša pesniške tekste M. Merlak, v drugem delu pa pesmi njenega moža Leva Detele v slovenskem izvirniku, nemški inačici in angleškem prevodu Herberta Kuhnerja. Ilustriral je Ted Kramolc.
Skoraj istočasno pa je pri založbi revije LOG izšla, nemška pesniška zbirka Die zehnte Tochter (Desetnica).
„Grobokop Avstrije je nemški nacionalizem“, „Avstrijska nacija da, nemški nacionalizem ne“, „Komers svobode je rjavo strašilo“, „Moja domovina je dvojezična“ je, med drugim, pisalo na transparentih, s katerimi je večsto-glava množica protestirala proti nem-škonacionalnim organizacijam na celovškem sejmišču.
Literarna nagrada »Vstajenje”
PODELJENA PESNIKU FRANCETU PAPEŽU
Komisija literarne nagrade „Vstajenje“ ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Martin Jevn.ikar, urednik Mladike Manj Maver, pesnica Ljubka Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala dne 26. marca 1986 v Trstu na sedežu Slovenske prosvete in pregledala 19 knjig, ki so jih v preteklem letu izdali zamejski in zdomski be,sedmi umetniki. Odločila je, da podeli literarno nagrado „Vstajenje“ za leto 1985 pesniški zbirki Franceta Papeža Dva svetova, ki j,e izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu.
Denar za nagrado je poklonila Hranilnica in posojilnica na Opčinah. Komisija je takole utemeljila svojo .odločitev: Zbirka j,e nastala iz avtorjeve razpetosti med dva svetova, slovenskega domovinskega in ameriškega zdomskega. Pa tudi iz dveh momentov časa, polpreteklosti in sedanjosti. Oba svetova tin obe časovni stvarnosti se prepletajo. Povsod je prisoten slovenski človek, slovenska zémljà, zgodovina in re-
volucija ter trdo delo za vsakdanji kruh v novem svetu. Avtor, po rodu Belokranjec, živi Sz dveih kultur, ki ju neprisiljeno spaja in sprejema. Domovino čuti v vsem duhov-vnem življenju, prav tako pa tudi novi svet, ki mu že mi tujina, ampak svet, ki ima svoje vrednote in ga je mogoče ljubiti. Pesniški izraz je nazoren in stvarem, poudarek je na refleksiji in metafizični ekspresivnosti. Jezik je sodoben in slikovit. Ta poezija je plemenito povezana s slovensko kulturo.
Svečana podelitev nagrade je bila 7. aprila 1986 ob 20.30 v Peterlinovi dvorani. O Papeževi zbirki je govorila prof. Zora Tavčar — gospa Rebulova — pesmi je recitirala prof. Matejka Maver roj. Peterlin; prof. Martini Jevnikar je prebral utemeljitev, avtor pesmi sam pa je — po telefonskem in radijskem posnetku — pozdravil navzoče, spregovoril nekaj besed o svojem ustvarjanju in se zahvalil komisiji za ovrednotenje njegove knjige.
Poročilo o osnovnih šolah
ŠOLSKI
Živimo pod vtisom odhoda msgr. Antona Oreharja v večnost. Prve besede poročila o slovenskih šolah naj bodo skromne besede v hvaležen spomin njemu, ki je z brezmejnim nesebičnim delom in ljubeznijo ohranjeval naše šole in je še zadnje dni življenja posvetil slovenskim šolarjem na šolski koloniji. Bog mu inakloni večno življenje, nam pa bo vedno svetal zgled du-hovnika-učitelja, ki je ostal, da bi mi živeli.
Skrb za slovenske šole je mnogokrat nevidna očem ljudstva, a gotovo najpomebnejša naloga Zedinjene Slovenije. Drobno in tiho delo je delo vseh, ki ohranjajo z idealizmom našo šolsko družino. Tega dela ne moremo meriti s fizičnimi merili. Njegovo pomembnost in veličino lahko zazna samo človek z enako miselnostjo, ki je lastna vsem, ki ohranjajo naše šole. Vse delo, ki ga opravljajo šolski delavci je brezplačno. Šolsko poročilo je skromen oris življenja slovenskih šol.
V	šolskem letu 1985 so obstajale slovenske šole v enajstih krajih.
Vodstvo naših šol sestavlja voditeljice ga. Marjana Batagelj, ga. Milena Arko, gdč. Lenčka Božnar, ga. Katica Dimnik, ga. Zdenka Jan, gdč. Angelca Klanšek, ga. Lenčka Malovrh, gdč. Mija Markež, ga. Mara Ple-ško in ga. Jožejka Žakelj.
Oddelka za špansko govoreče o-troke vodita v Slovenski hiši ga. Marjana Batagelj, v Mendozi pa gdč. Marjanca Bajda.
V	Miramaru pa poučuje včasih g. župnik Koman.
Slovenske šole je obiskovalo 456 otrok, 228 dečkov in 228 deklic. Poučevalo je skupno z voditeljicami in kateheti 76 učnih moči.
Vse šole imajo šolske svete staršev, ki skrbe za materialno stran šole.
’ FRANCE NITRIR NA ZEDINJENE SLOVENIJE
Tečaj župnika Jakoba Aijaža v Bariločah
Voditeljica: Milena Arko; učiteljica: Lija Kambič, Zalka Arnšek (petje).
Tečaj obiskuje 5 učencev (3 dečki, 2 deklici).
Tečaj nadškofa dr. Jegliča v Slovenski hiši
Voditeljica: Marjana Batagelj; verouk: g. Franci Cukjati; učiteljici: Marjeta Dobovšek, Eva Schiffrer; knjižničarka: Alenka Godec; predsednik šolskega sveta: Janez Mežnar.
Tečaj obiskuje 23 učencev (12 dečkov, li deklic).
Tečaj pisatelja Josipa Jurčiča v Carapachayu
Voditeljica: Mara Pleško; verouk: g. Matija Borštnar; učiteljice: Janez Škulj, Marjana Pirc, Klemen A-nica (petje) ; predsednik šolskega sveta: Marjan Amon.
Šolo obiskuje 18 učencev (12 dečkov, 6 deklic).
Tečaj dr. Janeza E. Kreka v Tucumanu
Voditeljica: Jožejka Žakelj; verouk: inž. Jože Žakelj; učiteljci: Danica Draksler, Marija Kinkel.
Tečaj obiskuje 12 učencev (3 dečki, 9 deklic).
Šola pesnika Franceta Balantiča v San Justu
Voditeljica: Angelca Klanšek; katehet: dr. Alojzij Starc; učiteljice: Kristina Jereb, Damica Malovrh, Marija Zupanc, Irena Poglajen, Magda Zupanc, Jožica Malovrh, Kristina Grilj; petje: Anica Mehle, Andreja Selan; pomoč učiteljskemu zboru: Ivanka Puhek; predsednik šolskega sveta: Ivam Zupanc.
ORČNEM ZRORL
Tečaj	obiskuje	82	učencev	(39
dečkov, 43 deklic).
Tečaj škofa Friderika Barage v Slovenski vasi v Lanusu
Voditeljica: Zdenka Jan; kateheta: g. Janez Petek CM, g. Jaka Barle CM; učiteljice: Marija Olga Levstek, Marija Rozman, Janja Šušteršič, Marija Nežka Levstek; predsednica šolskega sveta: Marija Sušnik.
Tečaj	obiskuje	62	učencev	(29
dečkov, 33 deklic).
Tečaj škofa Antona M. Slomška v Ramos Me ji ji
Voditeljica: Lenčka Malovrh; katehet: g. Jože Škerbee; učitelj: Marjan	Loboda;	učiteljice: Selan
Vladi, Poznič Alenka, Omahna Saša, žužek Terezka, Malovrh Karla, Smole Alenka, Magister Alenka, Loboda Irena; predsednik šolskega sveta: Lojze Lavrič.
Tečaj	obiskuje	75	učencev	(39
dečkov, 36 deklic).
Tečaj pesnika dr. Franceta Prešerna 'na Pristavi — Castelarju
Voditeljica: Mija Markež; katehet: g. France Bergant; učiteljice: Nadica Grohar, Veronika Zurc, Monika Češarek, Lučka češarek, Danica Jerovšek, Luka Debevec; petje: Anka Gaser; predsednik šolskega sveta: Janez Jelenc.
Tečaj obiskuje 50 učencev (20 dečkov, 30 deklic).
Tečaj sv. Cirila in Metoda v Mendozi
Voditeljica: Lenčka Božnar; katehet: g. Jože Horn; učiteljice: Francka Grintal, Jadranka Ovčjak, Angelca Šmoin por. Bajda; petje: Marjanca Bajda.
Tečaj obiskuje 44 učencev (27 dečkov, 17 deklic).
Tečaj škofa dr. Gregorija Rožmana v San Martinu
Voditeljica: Katica Dimnik; kate-
het: g. Jure Rode; učiteljice: Bernarda Ziherl, Stanka Oberžan, Regina Truden, Olga Lenarčič, Metka Kahne; petje: Marjeta Boltežar, Katica Dimnik; telovadba: Regina Truden; predsednik šolskega sveta:
Tečaj obiskuje 44 učencev (27 dečkov, 17 deklic).
Tečaj pisatelja Ivana Cankarja v Berazategui
Učitelji: Monika Vitrih, Pavlimka Korošec, France Vitrih.
Tečaj obiskujejo 4 učenci (1 deček, 3 deklice).
Tečaj za špansko govoreče v Mendozi
Voditeljica: Marjanca Bajda; u-čiteljici: Klavdija Grebenc, Nežka Bajda.
‘Tečaj obiskuje 22 učencev (7 dečkov, 15 deklic).
Tečaj za špansko govoreče v Slovenski hiši
Voditeljica: Marjana Batagelj; učiteljici: Irma Pérez; Lučka Jereb.
Tečaj obiskuje 15 učencev (9 dečkov, 6 deklic).
Prireditve
Zunanji izraz idejne in organizacijske povezanosti naših šol so naše skupne prireditve in srečanja.
V preteklem letu smo imeli dve skupni prireditvi v Slovenski hiši. Pri obeh je daroval sveto mašo in nam posredoval duhovno misel msgr. Anton Orehar.
21. junija je bila vsakoletna Alojzijeva proslava. Letos smo se spomnili 40-letnice našega odhoda v begunstvo, med in po vojni pobitih vaških stražarjev im. domobrancev. Prireditev je imela naslov: Naša zgodba. Spremne besede je pripravil Marjan Loboda., Jože Tomaževič pa je prikazal diapozitive. Učenci vseh šol pa so sodelovali s petjem in recitacijami.
21.	septembra — Slomškova proslava. Baragova šola je pripravila v režiji voditeljice Zdenke Jan igro „Ostržek“. Omembe vredno je, da je glavno vlogo igrala Cecilija Grbec, ki je lansko leto prvič prestopila prag slovanske šole. Njena družina je živela v Boliviji, kjer ni slovenske šole. Ima pa starše, ki se
zavedajo, da so oni prvi učitelji svojih otrok.
12.	oktobra se je 274 šolarjev in 38 spremljevalcev udeležilo letnega šolskega izleta v park VUla Albertina, v katerem so naši šolarji celodnevni gostje po posredovanju gospe voditeljice Zdenke Jan.
Delo v šolah
Šolski referent je v preteklem letu obiskal vsa šole v Velikem Bue-mos Airesu:
Šolska kolonija v počitniškem domu pokojnega dr. Rudolfa Hanželi-ča (26. 12. 1985 do 10. 1. 1986). U-deležilo se je je 72 otrok. Nadzorstvo so sestavljali: Marjana Marn, Mija Markež, Anica Mehle, Magda Zupanc, Danica Malovrh, Nevenka Magister, Andrej' Poznič in Marko Vombergar. Kolonijo je spremljal tudi šolski referent. Duhovni oče kolonije je bil, tako kot že vsa leta po smrti dr. R. Hanželiča, pokojni msgr. Anton Orehar. Potrebnim šolarjem so omogočili udeležbo na koloniji g. Dorjan Heller, Počitniški dom dr. R. Hanželiča, neznani dobrotnik in Zedinjena Slovenija. Učiteljstvo in otroci so sodelovali pri vsakoletnem romanju v Lujàn, procesiji sv. Rešnjega telesa in pri prvem svetem obhajilu.
Slovenske šole imajo lastne prireditve in sodelujejo pri prireditvah krajevnih domov.
V preteklem letu so predavali na roditeljskih sestankih dr. Katica Cukjati, dr. Alojzij Starc, Zorko Simčič in arh. Jure Vombergar.
Zedinjena Slovenija podari vsem šolarjem spričevala in posreduje knjige, učne pripomočke, razmnože-nine, igre in tekste za razne priložnostne proslave. Arhiva igric se poslužujejo tudi rojaki iz drugih držav.
Organizacijsko so šole povezane z mesečnimi sejami, ki se jih udeležujejo voditeljice in dr. A. Starc. Šolski referent je v stalnem stiku z vodstvi šol.
Iskrena hvala v poročilu omenjenim sodelavcem: Zdenki Gornik, Ivi Vivod, Anici Šemrov, Fridu Bezniku, Emilu Cofu, Mihu Gaserju, Tonetu Oblaku, Stanetu Snoju, tisku in vsem, ki so v preteklem letu pomagali ohranjevati naše šole.
Večno nemirno Kosovo
SVORODA JE LJUREZEN IN
LJLREZEN JE SVORODA!
Del pogovora, ki ga je imela Dr. SPOMENKA HRIBAR z verskim tednikom v Celovcu Nedelja, 9. februarja letos, malo pred svojim pdedavalujem „Vrednote mladih“ pri Forumu za življenjska vprašanja v Tinjah na Koroškem.
Nemški časnikar Viktor Meier večkrat opisuje razmere na Kosovem, predvsem odnose med tamkaj živečimi Srbi in Albanci. Omenjal je, kako je npr. v Prištini organizirana obveščevalna služba, oz. mreža, ki seže v vsako va:s, v vsako družino in vse, kar se tam dogaja, morajo informanti poročat; oblastem. <3e kaj zamolčijo, se morajo zagovarjati. .Policija zapre obdolženega, njegovo družino pa povsem izolira. Nihče je ne sme obiskati, celo duhovnikom je prepovedano, da bi ji mudili duhovno oporo —: ne na njihovih domovih, še manj pa v cerkvah. Takšno ravnanje je v nasprotju z jugoslovansko ustavo, zato o-blasti zantkavajo vsak protiustavni postopek — a vendarle izvajajo kontrole, strahovanja im. represije. Zato se jim je že v kali posrečilo zatreti vsako gverilsko gibanje.
Do tako ostrih ukrepov tamkajšnjih oblasti so privedli razni dogodki, katerih korenine segajo nekaj stoletij v zgodovino — od dobe, ko so Srb' obvladovali sedanje ozemlje Albanije, pa do najinovejših študentskih izgredov. Nesoglasje med Srbi in Albanci na Kosovem je tako veliko, da se je v zadnjih 20 letih r'zseliIo iz tega ozemlja že čez
200.000	Srbov.
Albanski nacionalizem je tu vedno bolj videin. Na mnogih krajih so napisi „Kosovo — republika“. Ko so mlad: Albanci pred leti videli, da s silo in demostracijami ne bodo ničesar dosegli, so spremenili način u-piranja. Tud: albanski iirielektualci — med njimi univerzitetni profesor Hasan Mekuli — menijo, da je treba molčati in čakaF, da se „furor servicus“ — srbska besnost — poleže. Cilj je seveda ostal vedno isti: avtonomija Kosova. Zato pravi, da je trenutno najbolje, da se posvetijo gospodarskemu in kulturnemu razvoju. Res nastajajo v zadnjem času na Kosovem kavarne ali restavracije, čeprav bi oblasti raje videle, da bi vzniknila mala, a produk-
tivna obrtniška podjetja. Intelektualci pa so razvili živahno kulturno življenje in se naslanjajo na matično domovino —- Albanijo. Jugoslavija zato lahko upravičeno sumi, da je iredentizem na Kosovem voden iz Tirane. Smatra pa, da ima Albanija po smrti Hoxhe dosti notranjih trenj' im se zato ne bo utegnila izpostaviti za svoje sonarodnjake na Kosovem. Sedanjega predsednika Ramiz Alia ima za malo energičnega in zato ine pričakuje, da bi v bližnji bodočnosti posegal v sporno ozemlje. Medtem pa so Albanci zgradili v Prištini moderno univerzitetno knjižnico in naredili več filmov o albanski kulturi na Kosovem ter jih razposlali po svetu, kjer so naleteli na dober odziv. Tudi Slovenci radi gledajo albanske filme in z razumevanjem spremljajo kulturni razmah Albancev na Kosovem. Na splošno pa se širi mnenje, da bi leti hoteli postati kulturni preporod-niki vseh Albancev, posebno še, ker v sami Tiran' v zadnjem času ni zaznati kakšnega večjega prebujanja,
Srbski p'satelji seveda gledajo z malodušjem na porast albanskega kulJurnega življenja na Kosovem, posebno še, ker sami niso tako agilni.
Poleg tega se v zadnjem času Albanci poslužujejo novih načinov, kako očistiti to sporno ozemlje Srbov rn se polastiti .njihovih posestev. Med zemljišči, ki so zaradi izselitve ostale neobljudena, se tu in tam še najde srbska družina na lastni zemlji. Zgodi se pa, da se lepega dne pojavi nekaj Albancev. Prijazno in vljudno pozdravijo gospodarja, začnejo občudovati otroke, hvaliti hišo in — kar ina lepem ponudijo lepo vsoto, da bi vse kupili. Srb 'ima — tako poročajo ■— le dve možnosti: da sprejme ponudbo in se s svojo družino ■ izseli, ali pa je lahko pripravljen, da mu bo zdaj izginila krava, zdaj zgorela žetev, ali pa bo njegova hčerka onečaščena. Teh de-
janj Albainei niti ne zanikajo. Pravijo pa, da jih „boli“, ker oblasti 'Srbom vse verjamejo, nje pa že v naprej osumijo ali celo obdolžijo.
Zaradi teh dogajanj je pred kratkim 212 srbskih intelektualcev poslalo na jugoslovanski zvezni parlament peticijo, v kateri pozivajo o-blaisti, naj z učinkovitimi ukrepi preprečijo geinocid Srbov na področju Kosova. Oblasti so baje to prošnjo zavrgle z utemeljitvijo, da sloni na „nacionalističnih“ interesih.
ALBANIJA —
SOSEDA JUGOSLAVIJE
Albanija je zakoličena med Jugoslavijo, Grčijo in Jadransko morje in. obsega ozemlje, na katerega so Albanci zelo ponosni. Pravijo, da je tukaj — in predvsem v obmorskih mestih — že cvetela visoka kultura, ko je ostala Evropa bila še dežela barbarov. V mnogih mestih, predvsem v Butrintiju so še sledovi Ilirov, Tračanov, Rimljanov, Bizantincev ter Benečainov.
Albanci poudarjajo, da je njihova dežela „prva ateistična država“ na svetu. Najhujše zasledovanje cerkve je bilo po letu 1967, ko je o-blast pregnala duhovnike, zasedla cerkve in mošeje ter jih spremenila v skladišča, telovadnice in plesišča. „Odpravili smo vero — vera je praznoverje in opij ter sredstvo za izkoriščanje ljudstva“ ■— pravijo Albanci in citirajo Enver Hioxhejev izrek: „Vera Albancev se imenuje Albanija“. Citati Hoxhe, Marxa in Engelsa so vidni povsod.
Albanske oblasti ovirajo vstop v svojo državo predvsem duhovnikom in časnikarjem. Enako niso zaželeni obiskovalci v ekstravagantnih oblačilih, kratkih hlačah, dolgih laseh in z brado. Ljudstvo je oblečeno skromno, a zelo snažno. Inozemski obiskovalci imajo hotel, namenjen samo zanje v lepem predelu obale, stike z domačini pa navežejo zelo težko.
Oblasti trdijo, da v Albaniji praktično ni; brezposelnih. Ljudje delajo 48 ur tedensko. Srednja mesečna plača je Okrog 600 lekov mesečno.
Nedeljah: V Tinjah boste predavali o vrednotah mladih. Katere so tiste prvenstvene vrednote, ki ste jih pri svojih raziskovanjih zasledili med mladimi?
Spomenka H.: O vrednotah, ki jih imajo mladi, je težko ireči kaj določanega ; zato, ker so — zaradi pouka, kakršen pač je — tako neusposobljeni artikulirati svoje vrednote. To pa seveda ne pomeni, da jih nimajo! če povzamem tisto, kar kažejo raziskave, potem lahko rečem, da prevladujejo med mladimi t. im.
Zdravnik, inženir ali vodja oddelka ne zasluži kaj1 dosti več, kakor običajen delavec. Inozemski obiskovalec zapazi v trgovinah, da so pocenil prav za prav le najnujnejša živila, oblačila pa so draga. Za par čevljev mora Albanec plačati polovico svoje mesečne plače, srajca stane 40-100 lekov, delavne hlače 60 in radijski aparat 400 do 600 lekov. Albanija ima bogata ležišča rudnin — kot bakra, nikla in kroma ter premoga, zemeljskega plina in petroleja. Albanci krijejo svoje potrebe prav za prav sami. Elektrike pa proizvajajo več, kot je rabijo. Njihov izvoz je vedno večji, uvoz pa majhen, ker uvažajo samo, kar je nujno potrebno. Ljubosumno čuvajo svoje meje in vsak poizkus pobega — predvsem v sosednjo Jugoslavijo — krvavo zatrejo. Prav tako ljubosumno branijo interese svojih sonarodnjakov na Kosovem in imajo zato s tam živečimi Srbi večna trenja.
Vseh Albancev je okrog 2. milijonov in ob svojih 28.748 km2 površine je Albanija komaj malo večja od Slovenije in je — samostojna država.
Povzeto po FAZ, januarja 1986 P. D-ova
„osebne vrednote“: ljubezen in življenje z ljubljeno osebo, delo oziroma ustvarjanje, svoboda, mir.
Nedelja: Kakšno vlogo igra vrednota vere pri mladih v Sloveniji?
Spomenka H.: Vera je vrednota za verne, za neverne ni, to pa ne pomeni, ida je za ne-verne že tudi ne-vrednota. Zadnje raziskave kažejo, da vernost v ‘Sloveniji narašča, vsekakor pa med vernimi in nevernimi ljudmi ni svetovnonazorske ali ideo-ške nestrpnosti. Kar zadeva mlade, lahko rečem, da so drug do drugega zelo tolerantni glede teh vprašanj.
Nedelja: Vsesplošno se opaža, da se vrednote vedno bolj krhajo. Nič nam 'ni „sveto“ v našem odnosu do narave, pa tudi ne do sočloveka. Kje vidite vzroke?
Spomenka H.: Res nam ni nič več sveto in moramo potem, ko se je svet neproblematičn h vrednot skrhal, «nekako „najti“ novo svetost, da tako rečem. V sebi bomo morali najti neke vzgibe, nekaj se bo moralo zganiti, da bomo zmogli novo svetost, novo človečnost, sicer bomo pognali to našo Zemljo v zrak, če ne bomo pristli na to, da nekatere „stvari“ so nedotakljive in svete: življenje, dostojanstvo človeka, svoboda, pa tudi naša mati narava, ki smo do nje res vse bolj mačehovski.
Velik del mladine je res videti, ‘kakor da bi bil ravnodušen, i,n mars' kdo tudi je. Vprašanje pa je, od kod taka ravnodušnost? Ali je to zgolj in vedno nekaj negativnega? Menim, da je ravnodušnost lahko tudi pasivni protest in samoobrambna reakcija pred nasiljem, recimo pred nasiljem nekega šolskega sistema, ki se mu mladi človek sicer ne zmore drugače upreti.
T
NOVICE IZ SLOVENIJE
SLOVENCI V RR6ENTINI
„PROBLEM O HIMNI ŠE NI ZREL ZA OBRAVNAVO“
Zaradi tega, zakonodajna-pravna komisija zveznega odbora skupščine SFRJ ni obravnavala o himni. Zdaj se hočejo prepričati, če je Hej, Slovani delo Sama Tomšika ali sad ljudske ustvarjalnosti. In pa, da, so še „druga nerešena idejno-politična vprašanja“. Katera, ni bilo pojasnjeno.
LJUBLJANA — Nov telefonski imenik bo izšel konec leta. Vseboval bo več kot 300 tisoč slovenskih naročnikov, a bo kljub temu še vedno le ena knjiga.
LJUBLJANA — Mleko bodo prodajali na treh točkah „samopostrežno“: iz Nemčije so uvozili tri avtomate, ki polnijo posebne plastične steklenice in jih tudi zapro. Kupec lahko steklenico prinese s seboj ali jo- tam kupi in si jo napolni s svežim, ohlajenim mlekom. Zaradi odpada embalaže bo mleko za 8—10% cenejše.
LJUBLJANA — Dimnikarji so si
nabavili aparat , za merjenje dimnih plinov, predvsem ogljikov dioksid in monoksid ter količino saj v zraku. Zrak nad ljubljansko kotlino kotlino je namreč iz leta v leto bolj onesnažen, tudi zaradi vsakovrstnih kuriv, ki jih Ljubljančani zaradi težjih življenjskih razmer spet uporabljajo. Po ugotovitvah ljudem svetujejo izboljšave; če jih ne upoštevajo, pa nastopi inšpektorska služba.
LJUBLJANA — Porodniški dopust
(365 dni) je končno v veljavi od 14. februarja in se ga lahko poslužijo tudi tiste zaposlene žene, ki so tega dne še uživale dopust pod prejšnjimi pogoji.
LJUBLJANA — Pokojnine so se z
januarjem zvišali za 5,63 odstotkov in s tem naj bi ujeli zvišanje osebnih dohodkov. Naslednje usklajevanje pokojnin za letošnje leto pa naj bi opravili v teh dneh. — Najnižja pokojninska o-snova je torej 40.590 din.
KRANJ — V Prešernovem gledališču so igrali Noč do jutra, dramatizirano verzijo istoimenskega romana Branka Hofmana.. V njem je opisan prelom titoizma s stalinizmom (ki pa ni prelom, saj je Tito informbirojevce odpravil s stalinističnimi metodami) in usodo jetnikov na Golem otoku.
MARIBOR — Fala je najstarejša vodna elektrarna v Sloveniji, saj je večina, strojev starih več kot 60 let. Zdaj jo mislijo — do leta 1990 — obnoviti in preurediti. Na desnem bregu
»■
Drave bodo zgradili dva nova agregata, sedem od osmih originalnih agregatov bodo pa direktno ukinili in preuredili tiste prostore v muzej. Ko bodo vse tri agregate povezali, bo elektrarna imela 58 megavatov moči, letno bo dala pa več elektrike kot do sedaj. Obnavljanje bo predvidoma stalo 26 milijard din.
LJUBLJANA — Slovenska metalurgija je lani naredila manj, kot je načrtovala: proizvodnja je manjša za 2%; izvoz je bil tudi manjši in sicer za 1,8% v primeri s predlanskim. U-vozili so pa za 20% več repromateria-la. Razlaga za tako visok uvoz je, da so si hoteli narediti nekaj zaloge, preden se je spremenil devizni sistem.
DIVAČA — Obvozni tir, po katerem bodo vozili vlaki, ki ne ustavijo na tej postaji, bo dokončan do meseca junija. Z njim bo razbremenjen promet postajnih tirov in omogočen hitrejši pretok tovorov proti Kopru, Sežani in Ljubljani.
OTOČEC —■ Sodelovanje za dolgoročno poslovno-tehnično raziskovanje novih zdravil proti malariji je podpisala tovarna, zdravil Krka s komunistično Kitajsko. Od tega sodelovanja si pri Krki veliko obetajo, ker upajo z novimi produkti založiti zlasti države v razvoju, kjer malarija še ni kontrolirana.
LJUBLJANA — Cankarjeva založba je napovedala ponatis zbirke Sto romanov, ki jo sestavljajo prevodi najboljših angloameričkih, francoskih, ruskih, nemških literatov. Maja naj bi izšlo prvih deset del, sredi junija 'in septembra spet vsakič toliko, novembra pa petnajst. Naklada bo po 10.000 izvodov, kasneje pa prilagojena povpraševanju bralcev. Posamezna knjiga stane zaenkrat v prednaročilu 2.100 din, je večjega formata od prve izdaje, trde vezave, nanovo opremljena in z isto spremno študijo.
UMRLI SO OD 24. febr. do 3. marca:
LJUBLJANA — Marija Strjanar roj. Mavrovič, 57; Marija Čargo-Bian-chi roj. Jurkovič; Janez Ogrinec; Magdalena Rajšp, 86; Frančiška Bitenc roj. Krajcer; Ana Marolt roj. Krmelj, 87; Marjetka Rode roj. Grad; Franjo Zrnec; Ciril Hrovat; Ana Otrin roj. Jerančič (Plankova Ani), 88; Franci Janko, 64; Ana Murko; Martina Martinec roj. Götzl; Alojz Bizjak st.; Ernest Japelj; Alojz Kocmur; Janez Trobev-šek, 52; Helena Bonač roj. Sark; Anton Sepohar st., 75; Olga Sevnik-Ba,-chman; Marija Čemažar roj. Tehovnik, 88; Janez Bergant; Janez Rupar; Milan Dragaš; Pavla Košir roj. ševerkar,
Osebne novice
Krsti: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj sta bila, krščena: v soboto 12. aprila Marjan Ivan Markovič, sin Janka in ge. Nancy roj. Bogataj. Za botra sta bila Jože Markovič in Lucija Bogataj. Krstil ga je g. France Cukja-ti. — V nedeljo 13, aprila pa je bil krščen Pavel Andrej Grohar, sin inž. Andreja in ge. Nadi roj. Kopač. Za botra sta bila Dani Grohar in Marija Kopač Urbančičeva. Krstil je g. Igor Grohar.
V župnijski cerkvi v San Cayetano ,pri Necocheji je bil na veliko noč krščen Marijan Telič, sin Marijana in ge. Magde roj. Peternel. Botrovali so Jana P Dobovško va in Lado Telič ml. ter Maria Luisa Brero in Jože Klemenčič. Krstil je g. Jakob Fideršek.
Vsem staršem čestitamo!
Poroka: Dne 12. aprila, sta se poročila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj dr. Jože Rožanec in prof. Veronika Kremžar. Za priče so bili ga. Pavla in dr. Marko Kremžar ter ga. Antonija in Jože Rožanec. Poročne obrede je med sv. mašo opravil dr. Alojzij Starc. Čestitamo!
Že na cvetno nedeljo je bila lepa udeležba, še večja seveda na veliki četrtek in na veliki petek. Na velikonočno vigilijo pa je bila cerkev z dvoriščem natrpano polna.
Na veliki četrtek so vodili obrede gg. Starc, Bergant in Cukjati. Bergant je pridigal o skrivnosti presvete evharistije. Pel je mladinski zbor iz Ramos Mejije, ki ga vodi Tine Selan. Po obredih so bile molitvene ure: od 20. do 21 za, žene, od 21 do 22 za dekleta, od 22; do 23 za maše, od 23 do 24 za fante.
Na veliki petek je ,pri obredih pel mladinski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana. Obrede pa so vodili gg. škerbec, Bergant in Rode. Pridigal je škerbec in sicer o skrivnosti Križa.
Pri velikonočni vigiliji pa je pel SPZ „Gallus“ pod vodstvom ge. Anke Gaserjeve. Obrede so vodili gg. Starc, Škerbec in Bergant. V velikonočnem nagovoru je dušni pastir Starc opomnil na rajnega msgr. Antona Oreharja, ki je vsa leta vodil velikonočne obrede,
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije
so darovali: N. N., Ramos Mejia, A 6; Mehle Ivan ml., La Tablada, A 5; N. N„ Mar del Plata, A 21,30; Janko Bradač, S. M. de los Andes, A 5; N. N., ZDA, A 48; družina Heller, Buenos Aires, A 100 v spomin pok. msgr. A. OrehaTju, učitlplju in prijatelju; ga. Ana Gaber, ZDA, 10 dol.; ga. Josephine Mokorel, ZDA, 20 dol.; N. N., Kanada, 10 kanad. dol. in ga. Mimi Martinčič, Kanada, 20 kanad. dol. v spomin na, pok. Stareta, Krošlja, Fajdiga ter Batagelja.
Vsem darovalcem iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
nato pa vsem želel, da bi praznike Gospodovega vstajenja obhajali v močni veri, trdnem upanju in dejavni ljubezni tako do Boga kot tudi do bratov in sestra, posebej še v naši skupnosti.
RAZSTAVA ANDREJE IN MARJETE DOLINAR
Sestri Dolinar sta razstavljali svoje najnovejše, še ne poznane oljne slike v Kulturnem centru Ge-(Nad. na 4., str.)
Ì©EIN1©S EHM
ODMEVI OB SMRTI MSGR. ORI-ISARJTA
VELIKONOČNI PRAZNIKI V SLOVENSKI CERKVI MARIJE POMAGAJ
Obredi velikega tedna, ki so biser v cerkvenem bogoslužju, so tudi letos privabili številne' rojake v Slovensko hišo.
84; Dominik Presen, 63; dr. Miha Hlade; Blaž Šuštar; Slavica Černe roj. Hočevar, 78; Ivan Potočnik, 80; Marija Berce; Albina Cerar; Dušan Perme, 63; Franc Lehan, 88; Francka Labernik roj. Pogorelec; Ivan Dolničar; Alojz Žnidaršič; Albina Tonih, 93; Andrej Smuk, 60; Vincencij Jankovič; Fani Lah roj. štembal, 78; Nikolaj Thaler, 80; Valentin Jurjevec, 67.
RAZNI KRAJI — Marjan Intihar roj. Smrtnik, 86, Dob; Edo Zorko, Qt. Lenart; Franci Novak, Mačji dol; Ljudmila Sotošek roj. Puklavec, Koprivnica pri Brestanici; Karla Doberšek roj. Birtič, Dol pri Hrastniku; Marija Če-bulec roj. Kert,, 97, Sežana; Lovro Jerman, 80; Anton Sepohar st., 75, Drašiči pri Metliki; Franc Kebe, Cerknica; Valentin Čarman st., Škofja Loka; dipl. inž. Nada Dolar, Maribor; Marija Trinko roj. Meskro, 87, Trebnje; Margareta Lojk roj. Wendling, Nova Gorica; Alojz Širca,, 91, Kamnik; Jože Narobe st., 70, Mtengeš; Jože Križmančič, 71, Koper; Marija Berce, Radovljica; Marija Jarc roj. Komes, Kranj; Anton Gorišek, 75, šentgotard; Angelca Zupanc roj. Karnovšek, Šempeter v Savinjski dol.; Marija Alič roj. Močilnikar, Zg. Kašelj; Nada Lipovšek, Celje; Marija Zorko, 76, Sp. Stari grad; Ana Rupnik roj. Janc, Podpeč; Valentin Dolinar (Pavletov ata), 88, Not. Gorice; Francka Čehovin, Gor. Branica.
Smrt glavnega dušnega pastirja Slovencev v Argentini j,e vse soro-jake med nami globoko pretresla. Pokojni momsi,njor pa je bil tako velika osebnost, da se je novica o njegovi smrti takoj razširila po vseh krajih, kjer žive Slovenci, to je dejansko po vsem svetu. In tudi je žalostno odjeknila v srcih vseh tamkajšnjih Slovencih, ki so pokojnega poznali bodisi osebno bodisi po njegovih dejanjih. In vsi so mu hoteli izkazati še poslednjo čast.
Poročali smo že o sožalni brzojavki, ki sta jo poslala slovenski skupnosti v Argentino ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar in njegov pomožni škof dr. Lenič. Kot smo imeli priliko zaslediti, je nadškof tudi dal osmrtnico za pokojnim v ljubljanski časopis Delo, k>i jo je objavilo 11. marca. Versko glasilo Družina pa je v vel ikono čini številki (12-13) priobčilo Oreharjev življenjepis z oznako njegovega delia doma in v Argentini.
Msgr. Orehar je bil zelo znan tudi v zamejstvu, ki ga je večkrat o-biskal. Zato je takoj tržaški radio naznanil njegovo ismrt, kakor tudi vatikanski' radio. Katoliški glas, tednik v Gorici, j.e objavil daljši članek s sliko, življenjepisom in delom pokojnika, kakor se je spomnil Oreharja tudi' tržaški Novi list s krajšim člankom. Verski tednik na Koroškem Nedelja je tudi objavil spornim, nanj.
S Primorske je naš list dobil dvoje sožainih pisem, ki jih navajamo:
Spoštovani!
Smrt msgr. Antona Oreharja me je presunila. Njegova človeškost, znanje, vsestranska razgledanost so se mi vtisnili v spornih ob njegovem nedavnem obisku v Trstu, kjer si je tudi ogledal sedež deželne zbornice.
Vsem prizadetim argentinskim rojakom, njegovim svojcem pa posebej, izrekam občuteno sožalje.
dr. Drago Štoka deželni poslanec
Spoštovano uredništvo
Svobodne Slovenije,
Buenos Aires
Ob smrti nepozabnega prijatelja vseh Slovencev v zdomstvu ih v zamejstvu msgr. Antona Oreharja se odbor knjižnice Dušana Černeta iz Trsta pridružuje žalovanju. Prosimo Vas, da v našem imenu izrečete sožalje sorodnikom iln prijateljem.
Za odbor: Marjan Pertot
O smrti je ipisala tudi; clevelandska Ameriška domovina. Tik pred zaključkom lista smo prejeli četrto številko Naše luči, dei je objavila O-reharjevo sliko s toplim spominom, kakor tudi tržaško revijo Mladika, ki poroča o njegovi (smrti. Drugih revij, ki so pisale o tem, še niso dospele v Argentino; ob priliki bomo objavili še nadaljnje odmeve.
Pasijon v San Isidru
Pomemben dogodek za „Slovensko gledališče v Buenos Airesu“ je bil letos prav gotovo uprizoritev v mestu Svetega Izidorja (Sah Isidro) PETEK PASIJONA IN SMRTI GOSPODOVE. Nastopilo je v režiji Lojzeta Rez ja sto slovenskih igralcev. Ker je uspesna uprizoidtev vzbudila veliko pozornost in pohvalo med gledalci (bilo jih je okrog šest tisoč), smo želeli zvedeti v pogovoru z režiserjem gotove zanimivosti o tej predstavi. Lojze je takole začel razgovor:
Pravzaprav moram najprej • pojasniti, da s tem delom prvič nastopam kot režiser in organizator predstave. Gledališče mi je že od zgodnje mladosti najbolj pri srcu in zato sem do sedaj vedno nastopal kot igralec. Seveda, je bil moj začetek na odru težak, saj se je to dogo d: lo že doma v Novem mestu med drugo svetovno vojno. Takoj po prihodu v Argentino (le'a 1948) sem že pomagal in sodeloval pri gledališkem gibanju med nami. Z veliko gledališko ljubeznijo so med nami živeči režiserji postavili na oder skoraj vsa svetovna gledališka dela in seveda tudi slovenska. Ob teh režiserjih sem se tudi jaz učil in prejemal meni tako pri srcu gledališko umetnost. Janez Špeih (danes že pokojni) pa Stanko Jerebič, Maks Borštnik, Marjan Willenpart in Nikolaj Jeločnik so mi posredovali njih znanje na odru. Največ sem pridobil seveda od poklicnega gledališčnika i,n režiserja Nikolaja Je-ločnika, kateremu sem dolžan zahvalo za vse, kar m.' je posredoval, da sem se sedaj drznil kot amaterski režiser pripraviti to predstavo.
Kot mam je znano, je to prvič, da Slovensko gledališče nastopa pred argentinsko publiko v kasteljanskem
jeziku. Zanima nas, kdo vas je povabil in kdaj ste prvič uprizorili to delo?
Prav rad odgovorim na to vprašanje. Kaplan maše fare v Villa Ba-llesterju rev. Carlos Buela, danes rektor semenišča v San, Rafaelu v Mendozi, je vedel o dejavnosti Slovenskega gledališča. Znano mu je bilo tudi, da aktivno sodelujem pri predstavah, zato me je povabil in pros’1, naj bi s skupnimi močmi faranov in našega gledališča pripravili za veliki petek leta 1977 „živi križev pot“. Ko sem delo prebral, sem se odločil, da prošnjo sprejmem, toda pod gotovimi pogoji. Navedel sem svoje zahteve in sicer, da bo nastopilo nad 60 igralcev, da bomo nastopali kot „Slovensko gledališče“ ini da je nujno potrebno sodelovanje občine in škofije. Z nekim strahom je gospod kaplan sprejel moje pogoje 'n smo šli na delo. Vse potrebne rekvizite in obleke je posodilo buenosaireško operno gledališče Colom. Besedilo smo posneli na trak v študiju radia Continental z odličnim glasom Stanka Jerebiča in drugimi igralci. <S prvo predstavo smo kljub zaskrbljenosti dosegli tak uspeh, da so nas za naslednja leta vabili v druge fare in škofije za
uprizoritev: Tako smo kasimeje na-stopili v mestu San Luis, Salti in na farah v San Martinu ter na glavnem trgu pred stolnico v San Mi-guelu in Moronu. V Sani Luisu so vso predstavo prenašali po televiziji. Tamkajšni škof Juan Rodolfo Laise je podaril Slovenskemu gledališču in režiserju podobo s križem, katerega časte pod imenom „Cristo de la Quebrada“, s posebnim posvetilom in blagoslovom za vse nastopajoče imi njih domače. Prav tako je poslal zahvalno pismo in vse, kar so objavili časopisi ob priliki našega nastopa v Salti, rektor katoliške univerze rev. Reque-na, 'ki ima nadvse pohvalne besede za nastopajoče igralce, člane Slovenskega gledališča.
Kdaj ste bili povabljeni v mesto Svetega Izidorja in kdo vas je povabil?
Povabili so nas že lansko leto »n sicer glavni tajnik za kulturo v imenu občine, škofije in škofijske župnije. Ker imam pač za imačelo, da se vse skupaj začne pripravljati že po božiču, «mo tudi tokrat z vso vnemo začeli s pripravami zgodaj in takoj sem zaslutil veliko zanimanje s strani organizatorjev. Priprave so začeli z veliko propagando po radiu, natisnili velike plakate itn/ v lokalnem tedniku „Costa Norte“ objayili celostransko reportažo z režiserjem. Izbrali smo tudi prostor, ki je v tem kraju pred stolnico zelo slikovit, in tako uporabili del parka, kjer se vzpenja strma ozka pot proti stolnici. Pred stolnico so postavili oder z 6x8 metrov površine in dvignjen en meter 'nad ploščadjo.
Kot je razvidno, se vse odigrava na prostem. Kaj pa glede vremena? Kako pa gledalci prisostvujejo?
Vseh 14 postaj odigramo na prostem. Zato je tudi režiji bolj zapletena. Letos nas je nastopilo kar sto. Vedno sta mi v veliko pomoč tudi Maks Borštnik in Stanko Jerebič. Za vreme pa Bog poskrbi in tako smo do sedaj — in to že desetič — lahko nastopili, čeprav je 'nekajkrat tudi malo pršilo. Letos je bil izredno lep večer. Ljudstva je bilo pa toliko, da so tudi vsi reditelji in policaji popustil; in so se nam gledalci tako približali, da smo si morali z rimskimi vojaki utirat; pot na Golgoto. Naj tudi omenim, da ko se odigra vsaka postaja, vsi navzoči poslušajo kratko duhovno misel in skupno zmolijo očeimaš.
Imate velike težave zbrati toliko slovenskih igralcev za to uprizoritev?
Nasprotno, vsi, katere povabim, se z velikim veseljem odzovejo mojemu vabilu. Saj' če ste opazili, se število nastopajočih iz leta v leto veča. Starost nastopajočih je od peJih do petinšestdesetih let. Zelo pazim pri režiji, da vsak od nastopajočih postavi svoj lik, An tako je dosežek predstave uspešen. Ker hi bil seznam vseh nastopajočih predlog, maj omenim le glavnega igralca, ki upodablja Kristusa, to je Franci Stanovnik, k' že od vsega početka sodeluje v tej vlogi.
Uorizoritev je gotovo povezana z velikimi stroški. Kdo poskrbi za to?
Ko me po navadi prireditelji vprašajo, koliko računamo za uprizoritev, je moj odgovor vedno enak:
To delo opravljamo iz ljubezni do gledališča, i>z krščanskega prepričanja imi za „večjo čast božjo“. Ker je tudi organizacija za priprave’ v mojih rokah, prireditelji nimajo praktično nobenih stroškov, ker je posojilo oblek in drugih rekvizitov zastonj, propagando plačajo podjetniki, prevoze in drugo pa miudi občina.
Kakšni so bili odmevi po predstavi?
Škof iz mesta Svetega Izidorja msgr. Casaretto je po končani predstavi nagovoril zbrano množico s sledečimi besedami: „Po vsem tem, kar smo nocoj doživeli in videli, kaj mia j vam še povem. Prisrčna zahvala vsem igralkam, igralcem in režiserju Slovenskega gledališča v imenu nas vseh tukaj zbranih.“ Tudi mestni župan in tajnik za kulturo sta. osebno izrekla čestitke vsem nastopajočim. Že takoj po predstavi je prišlo več duhovnikov in drugih kulturnih delavcev z zanimanjem k meni in so prosili za morebitno predstavitev za prihodnj'e leto ina raznih krajih Velikega Buenos Airesa. Kje se bomo predstavili prihodnji veliki petek, še ne vem. (5e mi dovolite, bi rad izrabil to priliko, da se zahvalim vsem nastopajočim in drugim sodelavcem ter številnim rojakom, ki so prišli na predstavo; vesel im. ponošeni sem, da smo s tem delom prinesli med argentinsko ljudstvo slovensko ime.
Tudi nas veseli ta dogodek in ga prav radi zabeežimo v našem tedniku. Hvala Lojzetu za opravljeno delo, za čast božjo iln v prid slovenstva.
Spraševal je — ej.

SLOVENO T ARGENTINI
(Nad. s 3. str.)
neral San Martin pod ipokrovitelj-stvom tajništva za kulturo buenos-aireške občine. To je prvič, da na tako odličnem prostoru razstavlja kak umetnik naše slovenske skupnosti v Argentini. Povabilo za razstavo priča o kakovosti del obeh mladih slikark, ki sta novembra lanskega leta razstavili 'svoja dela na svoji prvi samostojni razstavi v Slovenski hiši, o kateri simo že poročali v našem listu.
Njuna dela so bila razstavljena od 24. do 31. marca v visokem pritličju dvorane „B“, kjer so stalno razstave upodabljajoče umetnosti in kjer je leto dni prej gostoval slikar Jiože Spacal iz 'Slovenije.
Otvoritev razstave je privabila mnogo obiskovalcev, med njimi tudi slovenskih. Umetnici jie pričujočemu občinstvu predstavil njun bivši profesor slikar Lu'is Villaruel, ki je tudi predstavil opis in oceno njunih del v katalogih, ki so bili na razpo:agio obiskovalcem 'in v katerih
M ALJ OGLASI
Gospodarstvo
Savarovanja M. in H. Loboda — Sar-miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E.
312-2127
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. t'58-6574. 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Kamos Mejia - T. E. 658-6574, 654-64S8. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Arhitekti
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje, opreme, dekoracije — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T- . E. 059-14113
»MeOOWCf—
REŠITEV
Vodoravno: 1) Žaba. 5) Kolk. 9) Oka. 12) Ekipa. 14) Maribor. 16) O-lepša. 18) Omara. 20) Klet. 21) Ome-
lo.	22) Spe. 24) Keks. 26) Tešč. 28) Er. 29) Ustreči. 31) Ki. 32) Ring. 34) Etna. 35) Tak. 36) Zaliv. 38 Cvek. 40) Soden. 41) Tiskar. 43) Predano.
45)	Astat. 47) Lit. 48) Kino. 49] Aida. Navpično: 1) Že. 2) Ako. 3) Bilke.
4)	Apel. 6) Orna. 7) La. 8) Krom. 9) Obale. 10) Koroška. IB) Ara. 13) Apeks. 15) Imeti. 17) Štetev. 19) A-ser. 21), Osenči. 23) Prizori. 25) Krt. 27) Čika. 29) Ugled. 30) Čavsa. 33) Nadet. 35) Tkati. 37) Inak. 39) Eksa. 40) Spl. 41) Ton. 42) Rad. 44) Ni.
46)	Kazalni zaimek.
je tudi kratek umetnostni curriculum in seznam njunih dosedanjih razstav.
Andreja je razstavila deset oljnih slik pod imenom „Vrsta rož“ (Una serie de flores). Razodeva že poznano tematiko tihožitij z močno konstruiranimi linijami in velikimi barvnimi pioljii živahnih barv, kjer figurativni videz rte prekrije globine emotivne vsebine.
Mairjeta pa se je v svojih osmih oljnih slikah inspirirala v doživetju
6.	Beethovnove simfonije, kar pove naslov zbirke- „Pastoralna doživetja“ (Vivencias pastorales): Cisti li-rizem v rumenih, modrih 'in zelenih barvnih tonih ekspresionističnih abstrakcij.
Razstava je imela ugoden odmev pri organizatorjih, ki so slikarkama ponudili za bodočo razstavo še večjo, bolj odlično razstavno dvorano.
Čestitamo mladima umetnicama k tako velikemu uspehu i^i ju želimo spodbujati, da vztrajata v svojem u-metnostnem iskanju in izpopolnjevanju.
JV
Slovesiei naša Koroškem
Letošnja Prešernova proslava, ki sta jo prvič organizirali obe koroški osrednji organizaciji skupno, je bila posvečena spominu lani umrlega pesnika, pisatelja, zborovodje, politika Valentina Polanska. Spored so oblikovali R. Verdel (flavta) in J. Gregorič (kitara) z dvema Scheidlerjevim sonatama, recitatorska skupina obeh dijaških domov (Modestovega in Mladinskega doma), mešani pevski zbor iz Železne Kaple, sestri Velik, ki sta peli Polan-škove pesmi in obirski ženski oktet, ki ga je Polanšek ustanovil in dolga leta vodil.
Ani Müller-Kiemen jak je, kot običajno, zopet osvojila dva državna naslova. Tokrat v teku na 1500 in 3000 metrov.
Slovenci na Primorskem
Na Opčinah so priredili dobrodelni koncert v korist sklada Mitja Čuka. Bilo je enkratno doživetje. Z izredno kvalitetnim programom je nastopil cerkveni zbor iz Šentvida nad Ljubljano. Odličnost nastopa se je pokazala v gla-
oBvesTiLn
PETEK, 18. aprila:
Seja Medorganizacijskega sveta ob
20.	uri v prostorih Zedinjene Slovenije.
SOBOTA, 19. aprila:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
Seja konzorcija Svobodne Slovenije v Slovenski hiši ob 20.
I.	ìculturni večer SKA v Slovenski hiši ob 20. Predava p. Alojzij Kukoviča: Vprašanje razporoke, posebno v Argentini.
NEDELJA, 20. aprila:
Tombola na vrtu Slomškovega doma ob 16. uri.
Sklep počitniških dni in sestanek staršev Balantičeve šole v Našem domu v San Justu po sv. maši.
Lahkoatletski turnir v zavodu La Salle, San Martin. Začetek s sv. mašo ob 9. uri.
SOBOTA, 26. aprila:
V	Slovenskem, domu v San Martinu
ob 20 informativni sestanek o narodno političnih vprašanjih. Vabi vse rojake načelstvo SLS.
V	mali dvorani Slovenske hiše ob 16
začetek filozofskega ciklusa s predavanji univ. prof. dr. Milana Komarja.
NEDELJA, 27. aprila:
Občni zbor Slomškovega doma ob
10.30.	_	!
Na Pristavi v Castelarju po" sv. maši informativni sestanek SLS.
II.	Mladinski dan v Berazateguiju.
SOBOTA, 3. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Ob,čni zbor SKA ob 16.30 v mali dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 4. maja:
Obletnica Slov. doma v Carapacha-
yu s celodnevno prireditvijo.
ČETRTEK, 8. maja:
Zveza slov. mater in žena ima, spominski sestanek „40 let z msgr. Ore-harjem“ ob 17 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 11. maja:
Slovensko romanje v Lujän. SOBOTA, 17. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
SOBOTA, 24. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
sovni moči celotnega zbora in posameznih glasov, dinamiki, intonaciji in sozvočja med orglami in zborom. Pevcem se je zahvalil domači župnik Viljem Žerjal. Sklad Mitja čuka, ki je priredil koncert, je novejša dobrodelna ustanova, ki pomaga prizadetim otrokom in tudi revnim šolarjem.
1. KULTURNI VEČER	XXXIV. SEZONA
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Vprašanje razporoke, posebno v Argentini
P. DR. ALOJZIJ KUKOVIČA SJ
Predavanje bo v gornji dvorani Slovenske hiše, 19. aprila 1986 ob 20. uri.
Občini zbor pa bo v soboto 3. maja ob 16.30 v mali dvorani
Slovenske [hiše.
Fondador: MILOŠ STARE «EDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-*60S
Glavni urednik: Une Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Narečnima Svobodne Slovenije za L 1985:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po poeti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 69 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA doL; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
T ALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
PORAVNAJTE NAROČNINO NE ČAKAJTE OPOMINOV, KI POVZROČAJO STROŠKE VAM, UPRAVI PA NEPOTREBNO DELO.
SDO	BERAZATEGUI	SFZ
te vaibi na
2. mladinski dan
V NEDELJO, DNE 27. APRILA
Spored :
ob 9 tekmovanje v odbojki ob 11 sveta maša
nato kosilo (nabavite si pravočasno nakaznice)
ob 17 popoldanski program
nato prosta zabava ob prijetnih zvokih Prevoz: Iz Once kolektiv 98—5-3
t
Jezuitska akademska kongregacija „Kraljice mučencev 'in sv. Mihaela Nadangela“ ter Akademski klub „Straža“ sporočata svojim članom, da je v nedeljo 6. aprila 1986 v Belo Horizonte, Brazilija, zadet od možganske kapi umrl
ing Janez Ložar
eden izmed ustanoviteljev in prvih članov „Straže“.
Molimo h Gospodarju življenja in smrti, naj mu v večnosti bogato poplača njegovo neomahljivo zvestobo katolištvu in slovenstvu.
Njegovi prijatelji kongreganisti
im sodelavci iz „Straže“ v Argentini in po svetu.
8 ® si		FRANQUBO PAGAOO
		Concesión NO 5775
.1 a 73 ° h S		
		TARIFA REDUCXDA
< s		Ćoocesićn N* 3624
Registro Nacional da la Propiodad Inteleetual NO 299831		
V nedeljo, 20. aprila, ob 16, vsi lepo vabljeni v Slomškov dom na
TOMBOLO
Glavni dobitki so: ZMRZOVALNIK ali moderni HLADILNIK kolo
parček v narodni noši in še dosti lepih in koristnih tombol, kvatern in cinkvinov.
5+1
Za 5 tablic v predprodaji prejmete eno brezplačno!
Na svidenje!

ESLOVENIA LIBRE
FRAN MILČINSKI	(10)
Prleki brez gnezda
Prvo postrežbo je imela v notarski pisarni blizu sodnije. Kakor v polsnu je pospravljala, eno mizo je obrisala dvakrat, drugo nič in ko je končala brisanje, se je spomnila, da še ni pometla, in ko je pometla, je morala seveda spet od kraja brisati. Iz pisarne je šla v cerkev, iz cerkve na policijo. Pol ure je čakala, potem so jo poklicali.
Gospod policijski komisar je bil gospod s krutimi brki in še krutejšimi nazori. Uverjen je bil: kdor ima opra,-viti s policijo, že zaradi tega ni kaj vreden.
Poslinil je palec in kazalec, kakor bi hotel obrniti list, pa ga ni obrnil in je rekel in njegov glas ni bila plunka ali harfa, ampak grom, pravšen pisarniški grom: „Slišite vi, kaj pa mislite, da tako neusmiljeno pretepate svojega ubogega dečka, da je komaj še živ! Še zver ima ljubezen do svojih mladičev, vi pa nič! Sram va,s bodi! Na ve-šala tako mater!“
„Križana Mati“ je vzkliknila Koc-murjeva. „Ali je fantu kaj?“
„Vse, kar je prav!“ je zakričal komisar in z roko udaril po mizi, da, je prestrašena Kocmurka kar nazaj odletela. „Znebili bi se ga radi, že poznamo take matere. — Tiho!“
Premeril jo je dvakrat z ostrim pogledom od glave do tal, počasi in opa,-
zujoč, ali bo njegova strogost imela tisti učinek, ki ga je bilo želeti za poboljšanje tega sprijenega sveta. Poslinil si je kazalec in palec, pa ni obrnil lista, ampak je pozvonil. Vstopil je stražnik; ukazal mu je, naj privede Stanka Kocmurja. Potem je sedel, vzel knjigo in z njo udaril ob mizo, vzel svinčnik in ga trdo zopet položil nazaj in pero prav tako, odprl predal in ga s silo zaprl, vse le zaradi večjega ugleda policijskega oblastva vobče in svoje osebnosti posebej.
Stražnik je privedel fanta.
„Tako,“ je rekel komisar, „tukaj ga imate. Gorjé vam, če še kdaj slišim o vas. In ti, fant, ti si zapomni: ako bi te spet pretepali, zdaj veš, kje sem — kar semkaj pridi ! Bomo druge strune navili! Adijo!“
Kocmurjeva ni razumela, kaj vse to pomeni, pa prestrašena se ni upala vprašati. Prijela je sina za roko in mu z materinsko skrbjo pogledala v lice — hvala Bogu, poznalo se mu ni, da bi bil kaj poškodovan! Hotela, je z njim skoz duri.
Pa se je gospod komisar še na nekaj spomnil. „Stojte!“ je rekel in poslinil kazalec in palec in z razprtima prstoma pokazal na Kocmurko. „Zakaj pa ni vašega, moža, kaj?“
„Ne vem. Snoči je šel iskat fanta, pa ga do jutra še ni bilo nazaj,“ je
kratko odgovorila Kocmurka ‘— zbirala se ji je nejevolja.
Stanko se je muzal.
„Kaj se režiš?“ je vanj zagrmel komisar.
„Ata so spodaj,“ je s pritajenim smehom povedal Stanko in poznalo se mu je, kako imenitna in zabavna se mu zdi ta novica. „Še na pogradu leže, čisto povaljani so. O polnoči so jih privlekli, pa se še do zdaj niso zdramili, tako so pijani.“
Kocmurjevo je bilo sram; najrajši bi se bila vdrla v tla.
„No,“ je rekel komisar, „tega gospoda si še posebej privoščim; le bežita!“ Stanko in njegova mati sta bila milostno odpuščena.
„Za Krista voljo,“ je po poti izpraševala mati sina, „kaj pa je s tabo, kje si pa bil, kateri lažnivec pa me je tako grdo tožil, kakor da sem te hotela ubiti?“
„Jaz,“ se je odrezal Stanko in predrzno pogledal mater, „da boste vedeli! Lagal se pa nisem nič. Mar me niste pretepali pri teti Nanči? Mene ne bo nihče pretepal!“
šla sta ravno čez most. Kocmurjeva je omahnila in se za trenutek naslonila na ograjo; pogledala je dol v vodo — ne, smrt ni najhujše!
4.	O pratiki in „Struni“, o Jeri in njenem Milančku.
Država se premalo briga za, pratiko in premalo. Ljudje se spreminjajo, spreminjajo se njih potrebe in razmere, pratika pa hodi že tisoč let in da-
lje, svojo staro pot brez spremembe, brez napredka. In vendar, koliko blagra bi lahko usula preudarna država na svoje državljane, če bi smotrno prikrojevala pratiko potrebam prebivalstva !
Na primer! Ničesar ni človek tako potreben kakor mrvice veselja: lahko je pust in grenek vsakdanji kruh, mrvico veselja pomaži nanj, pa bo dišal kakor potica! Veselje lajša vsakdanjo skrb, daje upanja in poguma za bodočnost. Če bi država to dejanski upoštevala! Vzemimo veselo razburjenost, ki vlada, na Silvestrov večer po vsej širni domovini in daje življenju državljana prijazno vsebino kar za ves mesec naprej in nazaj! Država, ki razume svojo nalogo in ji je kos, bi rekla: Prav! Blaginja mojih prebivalcev mi je prva skrb: ako jim je Silvestrov večer v tako radost, dobro, pomnožimo jim to radost! Semkaj s pratiko in dajmo jim ga vsak drugi ali tretji mesec! Tako bi rekla država, ki ji je pri srcu blagor državljanov, in se ne bi pomišljala, temu blagru prikrojiti pratiko.
Ali vzemimo nadaljnji pojav! Splošno je znano, da sta sreča in zadovoljnost v družinah javnih in zasebnih u-radnikov in uslužbencev v prvi polovici vsakega mesta večji in boljši ko v drugi. Kadar se mesec nagne čez polovico in čim bolj se bliža koncu, tem več je v takih družinah slabe volje, prepira in joka. Koliko greha, koliko solza bi lahko preprečila preudarna država s kratko preuredbo pratike, da bodi dvakrat na mesec prvega! Ali o-
kostenelemu državnemu birokratizmu je ta preprosta rešitev dobrega kosa socialnega vprašanja očitno preveč preprosta — zato ni upati, da bi se je lotil.
Tako je torej bila kriva prav za prav zgolj zastarela pratika, da v družini odvetniškega uradnika Jeraja, h koncu meseca sušca niso vladale one sončne razmere, ki bi jih bilo želeti iz splošno človeških ozirov. Z denarji je šla tesna. Pričakovane terne ni bilo. Prvič se je kot resnično izkazalo čevljarjevo prepričanje, da so številke dvajset, petdeset in sedemdeset neumne številke in ni ne ena bila izžrebana; drugič ne bi bile nič zalegle, če bi bile prav izžrebane, ker Jerajeva sploh ni stavila, ne vinarja v loterijo, ampak je od čevljarja ji zaupani tolar nesla k mokarju. V skrbeh je seveda bila, kaj vrabec, če bi nalašč prišle one neumne številke!
Jerajevi so sedeli pri kosilu. Oziroma gospod je hodil gor in dol, mrko gledal na mizo, kjer se je iz sklede in s krožnikov kadil z mlekom politi močnik, in se kregal.
„Ali res več ne zaslužim kakor za močnik? Kam pa daješ denar, da si že sredi meseca brez njega?“
„M-m, kako je dober močnik, kaj ne, Milan? Le jejva ga!“ je rekla gospa Jerajeva in hitela ropotati z žlico po krožniku in jo nositi v usta.
Gospodu Jeraju se je bliskalo iz o-či. „Nikar se ne gugaj na stolu! Stara koklja, pa še sedeti ne znaš — veš, da tega ne trpim!“
------------------------------———-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- ---------------------------------