Burite s 1 a v n i ti ZaMžanoi (Narodno blago; priredil Silvester.) XXIV. Res je, da ima /ima s svojim snegom n mrazom tudi svoje veselje in svoje za- bave, pa če je kedaj brez tistega belega plašča, imamo jo še rajši. Samo v našem slavnem Zabrdu zgodilo se je svoje dni, da so Zabrdžani godrnjali, ker jim ni bila narava za božično darilce prinesla nobe- nega snega. Vzrok tej nezadovoljnosti bil je kratko pripovedovan ta-le: Zabrdžani potrebovali so za neko stavbo mnogo lesa. Drevja so imeli sicer dovolj, pa spraviti si ga niso znali domu drugače, kakor no mrzlem snegu. Oeli mesec no- vember čakali so željno 1) e 1 e g a pomočnika, pa zastonj, kajti minil je l>il že skoraj božič, a snega še ni bilo od ni- koder. Naposled pride jim na misel lep pregovor : »Kadar je največja sila, je božja roka najbolj mila.« Sklenejo torej pripo- ročiti se božji milosti in si izberejo jed- nega izmed svojih korenjakov, ki je moral iti po vasi nabirat denarja za sveto mašo. Nabral je celili trideset kron. Brž jih nese župan gospodu župniku rekoč: »Gospod, ta denar smo zložli, da nam berete mašo v dober namen, naj nam Bog pošlje snega — sicer ne spravimo lesa domu«. Župnik pogleda in prešteje dener ter meni: »To pa je vendar preveč za eno mašo! — Nič ne de, nič!« zavrne ga naglo župan, »mo- rate pač toliko bolj goreče maše vati !« — »Vsak bi bil neumen, ki bi se denarja branil!« mislil si je častivredni gospod, shranil je denar ter bral določenega dne mašo. Da jo je prišla vsa vas slušat, je umljivo. In glejte, še istega popoludne začeli so se na nebu zbirati oblaki in Zabrdžani, pred no so šli spat, doživeli so še to ve- selje, da so videli sneg prav gosto in de- belo padati. Pa kakor bi hotela zima to popraviti, kar je Irila prej zamudila, nasi- pala je snega toliko, da niso mogli Zabrd- žani na nobeno stran. Iver jim je pa snog še tudi drugače naredil mnogo škode, rekli so: »Sami smo krivi te nadloge, čemu smo pa plačali tako gorečo mašo. Ako bi bili dali samo petnajst kron, bilo bi celo doJ volj, kajti Bog bi nam bil poslal tedaj po- lovico manj snega!« Zabrdžani niso mogli celo zimo nič opraviti. Kako pa so potem vendar le brez snega spravili les domu, hočem v prihod- njem poglavji poročati. Rekrut. (Zložil Josip Anton). (Konec.) Povedal vam bodem Od menaže enmal Ta zjutraj je župca Zvečer pa signal. Opoldan je dosti Že lahko sem sit, C e pa sein še lačen Vodo moram pit. Za malco ob petih (!otovo vsak dan, Za dan nam prihodnji Bt'1'el je prebran. Komis je prav '6eru Bod hvala Bogu, Z ržene je moke Ne pase vsakimi. Pa moram ga jesti te liočem živeti Saj kmal bo minilo Teh težkih par let. Preljubi vi fantje Povem vam tako, Boga zahvalite Ki niste zato. Se spomnite name Ker moram terpet, Pošljite lni dnarja Da pijem ga spet. M. M. POGOVOR. Na dan svetega Mohorja v Gorjanskem. Marjana: Kako si bila kaj zadovoljna na včerajšnjem semnju v Gorjanskem? Neža: Kaj bi ne bila zadovoljna, saj ni manjkalo pijače in tudi štrukljev sem bila sita. Kaj pa pravi Tone, ali te ima še vedno rad? Seveda, kako še. Tako mi je včeraj napival, da sem celo večerjo zamudila. Kaj tako pozno si prišla domov ? Jaz sem bila tudi v Gorjanskem in sem tudi govorila s svojim Petrom, ali vendar sem bila že doma, ko je za- pel večerni zvon. N. Glej jo no. Kako se hvalisa, kako ? Nisi nič boljša od mene. Ali se še spominjaš, koliko je bilo, ko si se vračala iz zadnjega komenskega plesa? M.: Ni bilo tako pozno ne. Se polnoči ni bilo. N.: A tako ? Polnoči aha! Bržkone si prišla v nedeljo le zato bolj zgodaj domov, ker je zagledal Peter svojo drugo tovarišieo Anico, ki mu je bolj pri srcu nego ti. M.: Preveč se trudiš, draga Neža, da hi zvedela vzrok, zakaj sem prišla tako zgodaj iz semnja. Zato ti sama povem ker drugače te bode bolela glava od samih misli. N.: No, kaj pa je bilo povej, povej ! M.:-Ali ne veš, da bi sicer pela po meni leskova palica, saj poznaš mojo maino. N.: Jaz pa se ne bojim nobenega. Moja mama tudi ni taka ; ona mi celo pri- poroča, naj ne puščam na cedilu To- neta. In tega pravila se bom držala tudi v prihodnje. M.: Pazi, da te ne zapusti, ker če bo vi- del, da tako rada piješ, se bo bal, da mu utegneš kot žena vse zapraviti in ti da slovo. Potem boš imela do- brosrčna Neža! Tudi ljudje te bodo kmalu gledali po strani in govorili: Ta je tista Neža, ki pride vedno zad- nja domov iz vsacega semnja. N.: Kaj meni mari za druge ljudi, da sem le pri Tonetu dobro zapisana. M. Ze vidim, da ne opravim pri tebi ni- česar. Le delaj, po svoji mladi buči se boš še jokala en dan. — Nt.: Pa naj se. kaj je komu mar. (Odi- deta). — Ruski pogovori. Mnogo samostanov ne store mesta še pobožnega. Nesreča pride na cente, odide na lote. — Rusa slepari cigan, cigana jud, juda Grk, Grka hudič a hudiča Armenec. — Kogar Bog obišče, zasramujejo tudi ljudje, na onega, ki ljudje zaničujejo laja tudi pes. — Dovoli babo v nebesa, pa ti popelje še kravo seboj. — Človeka spoznaš pri igri in hoji. — Siromaštvo in greh lahko postane. Zena ljubi tudi starega moža, ako ni ljubo- sumen. — Samo gospoda in psi se nikdar ne postč. — Kedor se je česnika najedel, ni treba da se oglasi. — Kjer hudič ne more opraviti, pravijo da pošlje svojo mater. Mnogokrat je nedolžna laž več vredna kot gola resnica. — Ne hvali svoje žene po tretjem dnevu —- pač pa po tretjem letu. — Ako ne zagrmi, se kmet ne križa.