POMURSKI
VESTNIK
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
MURSKA SOBOTA, 12. SEPT. 1957 Leto IX — Štev. 36 Cena din 10.—
Znaki stabilizacije
Ob letošnji polletni realizaciji okrajnega družbenega načrta je prišla mnogo bolj kot lani do izraza ena izmed posledic sklepov Glavnega odbora SZDL — večja proizvodnja, ki po eni strani vpliva na splošno gospodarsko stabilizacijo, po drugi strani pa počasi, a vztrajno izboljšuje žicljenske pogoje prebivalstva, česar v praksi seveda še ni tako močno čutiti, ker je to proces, ki terja precej časa. Nekateri podatki prvih sedmih mesecev letos pa kažejo, da bo povečanje proizvodnje v krajšem času tudi praktično učinkovalo na razmerje med prejemki in življenjskimi stroški.
Gotovinski promet do avgusta letos se je zmanjšal glede izdatkov prebivalstva o primerjavi z lanskim polletjem za 5,7 odstotka, gled prejemkov pa za 7,2 odstotka. Popolnoma drugačna slika pa je, če dodamo k prejemkom še precejšen odstotek nekontroliranega dotoka gotovine iz drugih okrajev in iz prekupčevanja mimo kmetijskih zadrug ter odkupnih podjetij. Da je to tako, kaže primerjana lanskega in letošnjega odkupa kmetijskih pridelkov, ki je bil letos o prvem polletju za 26 odstotkov manjši kot lani. Znatno izboljšanje glede življenjskih razmer potrošnikov živil in industrijskih izdelkov prikazujejo naslednji podatki. Letos o prvem polletju se je povečala potrošnja mesa za 12%, potrošnja masti za 26, potrošnja olja za 35 odstotkov. nakun tekstila se je povečal za 4 in nakup ostalih tehničnih predmetov za 21 odstotkov. Kljub večji potrošnji živil in nekaterih industrijskih predmetov se je znižal gotovinski promet v trgovinah, za 13 %, brezgotovinski pa povečal za 8 °/o, kar kaže, da so se posluževali ljudje potrošniških kreditov v večji meri kot lani. To je posledica večje proizvodnje in nekoliko večjih mesečnih prejemkov zaposlenih, je pa povečan brezgotovinski promet v trgovini eden izmed znakov splošne stabilizacije.
Na nekoliko ugodnejše razmere na tržišču z življenjskimi potrebščinami kažejo tudi cene potrošnih predmetov. Pri industrijskih predmetih so se cene v glavnem ustalile ali pa je čutiti celo rahlo pocenitev.
Tega pa ni mogoče trditi pri kmetiiskili pridelkih in pri živini. Vzrokov za nihanje cen je več. Med glavnimi je ta, da odkupna podjetja, pa tudi kmetijske zadruge, v boju za tržišče še vedno pogostokrat po nepotrebnem navijajo cene in tako ustvarjajo občutek, da je povpraševanje po blagu večje od ponudbe. To soedoči pogostokrat nenadna pocenitev (samo pri odkupu!) na primer pri živini za zakol. Drugi vzrok, da se trgovina s kmetijskimi pridelki še vedno ni dovolj izboljšala, je v politiki cen in v nepotrebnem posredništvu, česar pri industrijskih proizvodih ni opaziti, zato so cene teh tudi mnogo bolj enake dejanski vrednosti proizvoda.
Prvi kandidati v M. Soboti
Zadnji ponedeljek zvečer je bil o dvorani soboškega Obrtnega doma množični sestanek SZDL. kateremu so prisostvovali člani iz dveh rajonov: "Lendavska cesta" in "Titova cesta". Na sestanku so se po-govorili o bližnjih volitvah v občinske ljudske odbore — o pomenu in načinu letošnjih volitev je govoril tovariš Jože Podlesek — in o kandidatih, ki jih bo Socialistična zveza obeh rajonov predlagala zboroma volivcev, ki bosta ločeno za vsak rajon posebej v ponedeljek.
Za rajon "Lendavska cesta" so člani SZDL predlagali za kandidata tov. Jožeta Velnar-ja, dosedanjega predsednika ObLO Murska Sobota, za rajon "Titova cesta" pa tovariša Franca Sebjaniča, publicista.
Nad pol milijarde več dohodka
pri pšenici
Po načrtu, ki ga je sestavil agronom Emerik Šiftar, bi lahko v Pomurju pridelali najmanj enkrat več pšenice in tako pridobili nad pol milijarde dinarjev novega dohodka. Njegova dognanja potrjujejo rezultati številnih sortno-gnojilnih poskusov. Toda: iz pridelovalnega procesa, ki je zaključena celota, je treba odstraniti vse slabosti, ki so bile doslej glavna ovira na poti do večjih hektarskih donosov. Potrebno je predvsem načrtno delo in prizadevanje vseh kmetijskih zadrug in pridelovalcev v pokrajini.
V Pomurju zasejemo največ njiv z pšenico. Po statističnih podatkih smo v zadnjih treh letih zasejali povprečno 13.421 ha. njiv na leto ali 22,6 odst. vse njivske površine (po katastru je vseh njiv 59.347 ha).
Povprečni hektarski donos je znašal v zadnjem desetletju (1947—1956) 11,1 (j in je slabši od državnega (11,3 q) in republiškega (12 q). Pridelovanje pšenice je zategadelj pri nas zelo drago in s pridelki niti ne
krijemo vseh pridelovalnih stroškov.
Po zadnji vojni nismo napredovali, marveč celo nazadovali: leta 1939 so v bivšem soboškem okraju, ki je imel takrat malo ravnine, a več goričkega sveta, pridelali povprečno že 11,8 q pšenice na hektar. Sedanji podatki pa veljat tudi za priključene okoliše bivših okrajev Lendava, Ljutomer in Gornja Radgona — torej za Dolinsko, Mursko polje in Apaško kotlino,
kjer so ugodnejši pogoji za pridelovanje pšenice.
V prvih letih po osvoboditvi je še bilo mogoče opravičiti pičel pridelek pšenice, saj ni bilo pri roki dovolj dobrega semena in umetnih gnojil. Od leta 1952 dalje na so pridelovalni pogoji že ugodnejši, kajti imeli smo
večje količine umetnih gnojil (včasih celo več, kot smo jih potrebovali, čeprav ne vedno zaželenih vrst), tega pa ne moremo trditi za kakovostna semena, katerih bomo imeli zadostili
šele za letošnjo jesensko setev.
Zakaj pridelamo na naših njivah tako malo — v državnem merilu celo najmanj — pšenice je več, toda najglavnejši so: nezadostno in nepravilno pripravljanje zemlje, prepičlo in tudi nepravilno uporabljanje umetnih gnoji), slabo in nesortno seme, pretežno ročno in pregosto sejanje, prepozna setev, nezadostna spomladanska nega posevkov, premalo skrbno zatiranje bolezni, škodljivcev in plevelov in pridelovanje pšenice na neprimernih njivah.
Kmetijska služba že več let zapovrstjo opravlja sortno-gno-jilne poskuse in tako raziskuje pogoje za pridelovanje pšenice pri naših razmerah. S temi poskusi hočejo strokovnjaki prikazati kmetovalcem rednosti sejanja preizkušenih rajonizira-nih sort pšenice pred uporabljanjem domačega in nepožlaht-njenega semena, hkrati pa tudi prednosti smotrnega in pravočasnega uporabljanja umetnih gnojil.
Poskusi so prinesli ugodne rezultate. Leta 1955 je znašal hektarski donos pri rajonizira-ih sortah pšenice od 35,76 do
43,53 q, leta 1956, ko je pšenica zaradi neugodnega vremena močno polegla, na od 17,30 do 25,67 q. Tri do štiriletno povprečje znaša torej 22,18 do 29,77 q pridelane pšenice na hektar ali dokaj nad 100 odst. več. kot pa znašajo statistično ugotovljeni povprečki pridelka pšenice v Pomurju. Toda poskusov še niso opravljali z izboljšanim semenom, zato so ugotovljene razlike predvsem posledica pravilnega uporabljanja umetnih gnojil, ki so, kot smo se lahko prepričali, rentabilna tudi pri pšenici.
Poleg doslednega odpravljanja vzrokov, ki smo jih že navedli. a bomo o njih še natančneje poročali, bo potrebno uveljaviti še vrsto ukrepov za uspešnejše in donosnejše pride-lovanje pšenice v naši pokrajini.
Najprej bo potrebno usposobiti nekatere traktorje za globoko rahljanje zemlje potem sestaviti perspektivni načrt o potrebah po traktorjih, pri tem na upoštevati dela pri vseh kulturah in priključke. Za to naj bi se dosledno zavzele zlasti kmetijske zadruge, ki imajo najboljše pogoje za kooperativno pridelovanje pšenice. Kmetijske zadruge na; bi s pomočjo pridelovalcev sestavile tudi načrte o potrebah za umetna gnojila in semena, kakor tudi sestavne načrte, predvidene potrebe po sejalnikih in se zavzele za organizirano čiščenje semena. in zatiranje plevelov s herbicidi. Izdelati bo potrebno tudi finančne kalkulacije za stroške pri posameznih delih in dohodke, pri tem pa določiti delež kmetijskih zadrug in pridelovalcev.
Pridelovalni proces je zaokrožena celota in ga lahko primerjamo s finim strojem: če odpove eno kolesce, trpi ves stroj in njegovo delo. Samo z delnim uresničevanjem ukrepov ali pa samo z uresničevanjem posameznih ukrepov ne bomo zabeležili očitnejšega napredka, kajti popolen uspeh bo zagotovljen le tedaj, če bomo povsem, kompleksno, v vseh pridelovalnih fazah, uresničili predlagane ukrepe.
Ob upoštevanju naravnih pogojev za pridelovanje pšenice in s konkretizacijo možnosti za povečanje pridelkov bi lahko pri nas v zelo kratkem času pridelali na hektar nad 20 q pšenice, v daljši dobi. od petih do desetih let, pa celo od 25 do 30 q. Podvojitev sedanjega letnega pridelka pšenice, kar je najmanjše pričakovanje, bi nam prinesla na 13.421 hektarih njiv okrog 150.000 q več pšenice v sedanji vrednosti 540 milijonov dinarjev. Dohodek, za katerega se je pač vredno boriti! S. K.
Agronom E. Šiftar:
>Dvojni pridelek pšenice<
Plenum Okrajnega komiteja LMS M. Sobota
Materialni pogoji ne smejo biti ovira
V soboto, 7. septembra je bil v planinskem domu na Jeruzalemu plenum Okrajnega komiteja LMS Murska Sobota, ki so se ga poleg članov komiteja udeležili tudi delegati za VI. mladinski kongres in sekretarji občinskih komitejev
O materialnih pogojih za delo mladinskih organizacij, zlasti pa občinskih komitejev, je poročal tov. Tone Brus, član OK LMS. Iz njegovega poročila in iz diskusije vidimo, da so materialne možnosti mladinskih organizacij zelo slabe. Tako ima od 134 mladinskih aktivov, ki vključujejo 5367 mladincev in mladink, svoje nrostore le 15 aktivov in le 3 občinski komiteji svoje sobe. Tudi glede telovadnic slika ni boljša, saj jih je le 13 v šestih občinah. Nekoliko več je igrišč: 48.
Dokaj porazno pa je finančno stanie. Občinski komiteji so letos zaprosili pri občinskih odborih za dotacije v skupnem znesku 503.000 din, dobili pa 18.000 din. Nekaterim je bilo v zadniem času sicer obljubljeno. da bodo denar takoj dobili, običajno pa čakajo občinski odbori na konec proračunskega leta, ko denarja navadno ni več. To ovira zlasti delo občinskih komitejev, ki iz dela pobrane članarine ne morejo kriti vseh izdatkov v zvezi s potnimi stroški ob sestankih in seminarjih ali posvetovanjih s funkcionarji osnovnih organizacij. Mladina, ki je morda največ prispevala za gradnjo zadružnih domov, pa sedaj v njih ne more dobiti nobenega kotička. Dogaja se celo. da so si mladinci sami uredili kak prostor, a potem jim je bil naenkrat odvzet. Zato se včasih shajajo v gostilnah, šolah, gasilskih domovih ali na celo v privatnih hišah in imajo tam sestanke, kar je včasih zelo neugodno.
Vse to kaže, da ObLO in SZDL nimajo dovolj razumevanja za delo mladinskih organi-
zacij, mladino ra iščejo le takrat, kadar jo rabijo ob raznih proslavah, prireditvah in podobno. To je čutiti tudi v moralni
Odgovor:
Kot povsod, se opažajo tudi v našem okraju take tendence, da se preveč gradi, ne da bi se mislilo, če je to smotrno. Pri novogradnjah je v navadi predvsem to, da se največkrat ne začnejo pri glavi — kot
Ali se kažejo pri gospodarskih organizacijah našega okraja težnje po ekonomsko neutemeljenih gradnjah? Ugotovljeno je namreč, da porabijo gospodarske organizacije polovico sredstev amortizacijskih skladov za opremo, ostalo pa za gradnje. V katerih konkretnih primerih bi bilo bolje investicije opustiti?
Jožko Slavič:
>Tovarna sladkorja .. .<
pomoči, ki bi jo morale razne množične organizacije nuditi mladini. Poudarjeno je bilo. da so tega često kriva tudi mladinska vodstva, ki premalo sodelujejo z drugimi organizacijami, pri svojih zahtevah pa ne vztrajajo. Vendar: materialni pogoji ne smejo biti ovira pri delu.
(Nadaljevanje na 2. strani)
»Praktično in koristno«
Intervju s članom 00 SZDL Joškom Slavičem
bi preprosto rekel — temveč pri repu. Pri mnogih predlogih je večkrat na vrsti najprej upravno poslopje, ne pa proizvodni prostori in naprave. Seveda se lahko gradi tudi te, če jih ni, ali se ne more v njih v redu poslovati, vendar bi po redu morali priti zadnji na vrsto.
Kar nas žuli pri gradnjah, je to, da se ne gleda dovolj na cenenost. Moje trdno prepričanje je, da je vsak izdatek, ki bre-meni pozneje kot anuiteta podjetje in je bil potrošen v gospodarski organizaciji za neutemeljeno investicijo, veliko breme in ovira za nadaljnji razvoj podjetja. Praktično in koristno — to sta prvi zahtevi pri pametnem investiranju. Zato tudi ni najbolj priporočljivo, da gradimo včasih v centru kraja proizvodne prostore in tako nastane seveda visoka zahteva po zunanjosti teh objektov iz urbanističnih in zdravstvenih razlogov. Izjema tega pravila je lahko edino trgovina, kjer naj ravno zunanji izgled in lik pridobi kupca in kjer naj se blago prikaže kupcu v čim lepši in privlačnejši obliki.
Dokazovanje rentabilnosti raznih investicij je večkrat precej povprečen pojem. Kdo recimo lahko dokaže kot trdno ekonomsko utemeljitev gradnjo nekega bančnega objekta oz. poslopja, ko še nimamo ekonomskih najemnin in ne točno definiranega bodočega razvoja te vrste ustanov; vendar vsi vemo, da je potrebna. Tudi sama višina stroškov ni vedno merilo, če jih gledomo izolirano, saj imamo iz prakse primere, da najcenejše reševanje ni vedno najboljše. Banka je na primer nedavno
odobrila posojilo za gradnjo vinske kleti na Kapeli, ki stane za en vagon vskladiščenega vina nekaj čez 1,5 milijonov din. To je baje najdražja klet, ki jo je banka doslej finansirala, ker se je cena dose-daj odobrenih objektov po en vagon kapacitete gibala od 500.000 do 1.000.000 din.
Vendar: ta klet po elaboratu lahko vrača vložene investicije že po desetih letih — ali vsaj po elaboratu — medtem ko se pri ostalih gibljejo možnosti odplačila v 15 do 25 letih.
Če razmotrivamo, kdo mora biti najbolj zainteresiran na ceni investicijskih objektov, predvsem pa gradbenih objektov, da stanejo čim manj, mislim, ni treba posebej poudarjati, da to ni predvsem naloga nikogar drugega, kakor pn investitorja samega. Vemo pa, da večkrat prav ti niso preveč ozkosrčni pri tem, posebno če gre za posojila.
Konkretno ne bi mogel reči, da je kakšna investicija, ki je bila predlagana, brez vsake ekonomske podlage. Tdrži tudi za investicije v stanovanjskih zgradbah, ki jih namerava graditi podjetje, saj vemo, 'da smo s stanovanji povsod na tesnem. Vendar so po mojem mnenju premalo preštudirani predlogi, kjer se predlaga od strani kmetijskega gospodarstva gradnja petsobnih stanovanj, čeprav vemo, da se tako velika potrebujejo le v izjemnih primerih in da moramo za razpoložljiv denar spraviti pod streho čim več ljudi.
Tudi občine — na primer Beltinci in Grad — gredo v tej smeri predaleč. Posebno nezdrave tendence so v prikrivanju dejanske gradbene cene.
(Nadaljevanje na 2. strani)
PRIJATELJSTVO
Po obisku angleškega zunanjega ministra g. Selmyna Lloyda, ki je izzvenel v normalni vljudnosti, je v ospredju pozornosti jugoslovanske javnosti prihod poljske partijsko državne delegacije, ki jo vodita prvi sekretar poljske združene delavske partije \Vla-dislaro Gomulka in predsednik ministrskega sveta Juzef Cyrankieroicz. Uradno sporočilo o obisku poljske partijske in vladne delegacije je vzbudilo splošno zanimanje po vsem svetu.
Oktobra lani je stopila Poljska o novo obdobje demokratizacije javnega življenja in nacionalne neodvisnosti. Način, kako si krči Poljska v tem smislu pot o mednarodnem življenju, je pomemben zato, ker zadeva na hoteno nerazumevanje tam, kjer so blokovsko razpoloženi na Zahodu in Vzhodu. Zaradi simpatij, ki so jih doživeli pri nas lanski poljski oktobrski dogodki in hiter razvoj prijateljskih odnosov, ki je temu sledil med Poljsko in Jugoslavijo, je naša javnost nasičena živahne pozornosti poljsko-jugoslovanskim razgovorom. Cele strani naših centralnih časopisov So polne člankov o Poljski: od zgodovinskih do politično informativnih in komentarjev, ne manjka pa tudi biografij članov delegacije.
Zakaj?
Poljska borba za nacionalno neodvisnost je drugačna od osnove tolmačenja nacionalnih interesov proti mednarodni supnosti drueod. Poljski nacionalni interesi so podrejeni višjim mednarodnim interesom. V tem je Poljska Jugoslaviji zelo blizu. Skupno nam
je prepričanje, da je varovanje miru nujni pogoj za gibanje človeštva o višje družbene odnose. Prav tako menimo, da je potrebna solidarnost s silami socializma v svetu.
Tudi ostala načela, ki vodijo Poljake, sprejemamo s simpatijo. Poljska je za zamenjavo vojaških blokov in paktov s sistemom kolektivne varnosti. S tem o zvezi je Prizadevanje za popuščanje napetosti v mednarodnih odnosih. Poljska se zavzema za omejitev oboroženosti. Poljska je za postopno razorožitev. Poljska je za prekinitev poskusov s ter-monuklearnim orožjem .. .
Izmenjava mišljenj na tej osnovi je vsekakor izraz želja in prepričanj, pa tudi potreb malih narodov, ki imajo ose večjo vlogo v mednarodnem življenju, zato so ti razgovori pomembni tudi za svetovno javnost. Razen tega je pomembno vse, kar mislijo Poljaki in Jugoslovani o odnosih med socialističnimi deželami, kar je za svetovno javnost še prav posebno zanimivo.
Za Jugoslavijo in Poljsko pa je to srečanje pomembno zaradi poglabljanja že dokaj razvitih prijateljskih odnosov in uveljavljanja že doseženih sporazumov. Seveda bo s tem dosežen odraz o poživljenem gospodarskem, kulturnem, političnem in drugem sodelova-n ju.
Po letih nesporazumov s Poljsko, ki jih je zakrivila stalinistična preteklost, je to vsekakor razveseljivo. Že normalno stanje v odnosih med obema državama pa je okrepila odstranitev skupine Molotova, ki je bila še edina zavora v razvijanju pozitivnih odnosov med socialističnimi deželami.
Zadruge brez »čiste« trgovine
O reorganizaciji kmetijskih zadrug o tem smislu, da bi od njih oddvojili trgovine ali »štacune«, ki posredujejo kmečkim ljudem drobno špecerijsko, manufakturno in galanterijsko blago, razpravljamo tudi v Pomurju in marsikatera beseda je že bila izrečena o tem nameravanem ukrepu. Na splošno prevladuje mnenje, da bi taka reorganizacija koristila kmetijskim zadrugam, zlasti še tistim, ki so se dosedaj preveč zapisale o »štacune« in premalo učinkovito delovale o prid kmetijstva. Če pozorno analiziramo delovanje zadružnih vodstev, tudi lahko ugotovimo, da so bila v nekaterih krajih pretežno obremenjena s trgovskimi problemi, čeprav bi morali imeti ti problemi drugorazredni pomen za kmetijskimi. Trgovine so prinašale kmetijskim zadrugam tudi komplicirano knjigooodstveno poslovanje in z njim dokajšnje stroške, ki so bili včasih že kar zanimivi za člane.
Ob zadostnem jamstvu, ki bi ga morali dati odgovorni činitelji za trgovino, da ne bo zaradi tega trpela preskrba kmečkega prebivalstva z vsakodnevnimi drobnimi gospodinjskimi in drugimi potrebščinami, in mimo problemov, ki jih bo še porajala reorganizacija (skladišča in drugi prostori, ki jih bodo zadruge še vedno potrebovale za odkupno poslovanje itd.), pa nastaja še eno vprašanje, ki ga bo potrebno
rešiti že ob uveljavljanju lega ukrepa: kaj storiti, da bodo kmetijski pridelovalci tudi vnaprej redno in po najbližji poti preskrbljeni z umetnimi gnojili, zaščitnimi sredstvi, kmečkim orodjem in drugimi reprodukcijskimi sredstvi. Doslej so kmečki ljudje kupovali te potrebščine o najbližjih zadružnih poslovalnicah in so se že tega kar navadili, pa jim sedaj ne bi napravili usluge, če bi to preskrbovalno službo umaknili v eno ali dvoje večjih središč. Vprašanje je namreč, če se bodo osamosvojene trgovine dovolj zanimale za tovrstno preskrbooanje kmečkega prebivalstva, če se doslej niti nekatere zadruge niso v zadostni meri.
O tem problemu kaže razmisliti. Morda je še najbolj blizu predlog, o katerem lahko slišimo tudi pri nas, t. j., da nebi bilo odveč, če bi v že uveljavljenih večjih gospodarskih središčih vsaj za nekaj časa odprli servisne trgovine, v katerih bi lahko kmetovalci iz okoliša kupovali umetna gnojila, zaščitna sredstva in druge potrebščine za kmetovanje. Servisne trgovine naj bi vodili ljudje, ki se spoznajo na te stvari in bi lahko tudi svetovali kmetovalcem, kako naj jih uporabljajo, da bodo imeli čim večje koristi, ustanovile pa bi jih območne kmetijske zadruge ali pa proizvajalne zoeze.
-sk
»RAZOROŽITEV«
Londonski razgovori o razorožitvi so praktično izgubili svoj smisel — z vestjo iz Sovjetske zveze, da so tamkaj izvedli uspel poskus z medcelinsko balistično raketo, »ki lahko zadene katero koli mesto na zemlji«. Namen gradenj takih dirigiranih izstrelkov je: spremeniti vojno med celinami v vojno »s pritisk m na gumb«. Če upoštevamo dejstvo, da takšne rakete prenašajo atomske, vodikove in podobne bombe, jih lahko sprejmemo kot "zadnje orožje", kot so jih nekateri časopisi tudi imenovali.
Politični opazovalci menijo, da je Sovjetska zveza izvedla poskus v podkrepitev stališč svojega predstavnika na paz-orožitvenih razgovorih. To bi naj bilo torej opozorilo, da je Sovjetska zveza sposobna nadaljevati oboroževalno tekmo — če Zahod ne mara začeti s kakršno koli obliko razorože-vanja. Da bi ta poskus z »najstrašnejšim orožjem« vplival pozitivno na londonske razgovore, je nesmiselno trditi, kot je nesmiselno prepričanje, da je zaradi tega dosežka vsem jasno, da nima smisla nadaljevati z oboroževalno tekmo.
Namesto kakršnega koli ugodnega vpliva na razoroži-tvene razgovore je nastopila »raketna mrzlica«. Iz vseh delov sveta namreč sporočajo, da je tudi Zahodu uspelo "medcelinsko obstreljevanje", da imajo Britanci celo že učinkovite rakete proti omenjenim balističnim izstrelkom za vojno med kontinenti itd. Zaključek je torej v ugotovitvi, da so se z novo vnemo lotili oboroževanja in da tekmujejo z naravnost vročično mrzlico, - kajti sovjetsko sporočilo je Zahodu v trenutku vzelo sapo. Nekateri listi so namreč že zapisali, da ima Vzhod prestiž, česar si Zahod zopet ne dovoli reči.
Kot vsaka akcija ima tudi ta svojo reakcijo: vse ostreje vsiljuje o zavest človeštva prepričanje, da je nevarnost za civilizacijo zdaj bolj kot kdaj prej — ogromna. Kljub optimističnemu prepričanju, da bo glas razuma vsaj v najbolj kritičnih trenutkih vendarle zmagal, pa se dejstva okrog medcelinskih izstrelkov ne menjajo: to so rakete z dometom na več kot 8000 km in rakete, ki dosežejo 2400 do 6000 km. Način vodenja, rotacija zemlje in podobne zapreke so premostene, torej to več ni »teoretična raketa«, temveč otipljiva nevarnost. Pravijo, da so te rakete, ki jih na Zahodu poznajo pod imeni »Atlas«, »Jupiter«, »Titan« in podobno, zgrajene za »nosebne namen «. Če ob tej oznaki upoštevamo trditve vojaških strokovnjakov, da je potrebnih le nekaj takih izstrelkov za uničenje armade, ki je tako velika, kot so jo o drugi svetovni vojni izkrcali zavezniki na obalah Normandije v Franciji, spoznamo, da so ti posebni nameni v bistvu: uničenje sveta, čeprav tega nihče od prizadetih ne mara priznati.
Predvolilna akcija se ne sme ustaviti z volitvami
(Nadaljevanje s 1. strani)
Pri letošnjih predvolilnih razpravah je opaziti težnjo, da bi v nove ljudske odbore prišlo čim več mladih ljudi. Mladinska organizacija posega v te razprave z raznimi kandidacijskimi predlogi. Zavzema se za ljudi, ki so zrasli in se vzgajali v nje-
nih vrstah in so že sedaj samostojni gospodarji. Sicer se na predvolilno dejavnost ni načrtno pripravila zaradi poletnih mesecev, ko delo nekoliko zamre, toda zamujeno bo poskušala nadomestiti na zborih volivcev, še prej pa na sestankih SZDL. VI nekaterih občinah, n. pr. mart-janski, pa se živahno pripravljajo na tekmovanje pred volitvami. Pri ocenjevanju bodo upoštevali udeležbo mladine na zborih volivcev, sestankih SZDL, pri okrasitvi volišč in tudi samo udeležbo na volitvah.
Težave so nastajale predvsem zato, ker vedno niso mogli najti
primernih kandidatov, ki bi imeli tudi možnost za zmago na volitvah. Zato je bilo sklenjeno, da se ta predvolilna akciia ne sme ustaviti z volitvami, ampak prenesti še v po volitvah čas ko se bodo formirali razni sveti in odbori družbenega upravljanja. Važno je, da bo v te organe
prišla tudi mladina, ki bo imela tako možnost, da si nabere več izkušenj ji zato pri prihodnjih volitvah s svojimi kandidati ne bo težko zmagati, saj bodo taki ljudje s svojim delom že znani volivcem.
Letos je pomurska mladina prvič v večjem obsegu udarni-
ško delala v domačem kraju. V štirih izmenah po 14 dni je delalo pri Mačkovcih 93 brigadirjev, ki so izkopali, prevozili in razgrebli 1.264 kub. metrov zemlje. Stroški za brigade so znašali okrog 290.000, toda če bi to delo opravljali redni delavci, bi stalo investitorja, to je OLO, okrog pol milijona dinarjev. Poleg tega finančnega uspeha so imele brigade tudi veliko politično vlogo, tako glede spoznavanja mladine kakor tudi njenega skupnega dela. Pri sami organizaciji dela so se pojavljale nekatere nevšečnosti, kar je bila delna posledica nagle organizacije, toda na osnovi teh izkušenj bo možno v prihodnjem letu delo mnogo bolje organizirati. Plenum je soglasno sklenil, da bi tudi v bodoče mladina z udarniškim delom pomagala graditi razne objekte v domačem okraju.
Plenum je razpravljal še o drugih problemih, med njimi zlasti o kmetijsko-gospodarskih šolah, ki jih bo letos mnogo več kot prej. Poudarjeno je bilo, da morajo občinska in tudi vodstva osnovnih organizacij skrbeti za to, da se bo čim več mladine vključilo v te šole.
Plenum je podal dokaj jasno sliko problemov, ki se pojavljajo pri delu mladinskih organizacij, v osnovi začrtal glavne naloge, ki čakajo mladino ter tako omogočil delegatom na VI. mladinskem kongresu polno-raz-pravo.
Š. B.
Planinski dom o Jeruzalemu
8 milijonov dinarjev za plinovod
Šele letos v jeseni bodo uredili plinovode lendavske plinarne tako kot zahtevajo varnostni predpisi. Občinski ljudski odbor je dal v ta namen 8 mili-
jonov dinarjev investicijskega posojila, in prav te dni urejajo zadnjih 300 metrov glavnega plinovoda, ki je bil zaradi neurejenosti dalj časa predmet kritike javnosti.
V delavnici lendavske nlinar-ne so izdelali pred kratkim tudi posebne reduktor-ventile, ki zmanjšujejo pritisk plina v ceveh. Prej je znašal pritisk plina v vseh ceveh od 8 do 10 Atm, kar je bilo neekonomično glede porabe plina. Nove zaklopke dopuščajo v stranskih ceveh in pri gorilnikili le 3 Atm pritiska. Od letos naprej tudi ni nobenih stranskih cevovodov do gorilnikov kar naravnost od glavnega plinovoda. Takih primerov je bilo prej precej, saj so razširjali omrežje plinskih cevi nrva leta po ustanovitvi plinarne zelo nenačrtno. Danes ima lendavska plinarna vsega okrog 32 km plinovodov po Lendavi in v okoliške kraje: Dolga vas, Naselje nafta, Trimlini, Petišov-ci, Petišovci-kolonija, Čentiba, Čentibska gorica, Dolina in Pinca.
I
N
T
E
R
V
J
U
le na tekočo potrošnjo v večjih industrijskih središčih?
Odgovor:
Na to vprašanje je težko odgovoriti nekaj določenega, ker so stališča še precej nerazčiščena. Kar zadeva konkretno predelavo, konserviranje povrtnin in sadja, je ravno v zadnjih letih povpraševanje tržišča po povsem novih proizvodih in se še ni ustalilo. Kapaciteta za klasično predelavo, ki smo je vajeni — to je za marmelado — je v Sloveniji zadovoljiva, vsaj kolikor sem seznanjen, so bile v stiski te tovarne, ki že obstajajo. Zato bo treba iskati novih poti na tržišče, ker vsekakor obstajajo potrebe. To se odraža v velikih skokih cen, ki jili tovrstni proizvodi vsako leto doživljajo. Dober
O d g o v o r :
Vsekakor bi bilo koristno, seveda je pri opekarnah po mojenm mnenju pot nadaljnjega razvoja v tem, da povečujejo svojo proizvodnjo s takimi proizvodi, ki prenesejo daljši prevoz, to so na primer razni specialni votlaki in stropniki.
O radenski mineralni vodi je bilo v zadnjem času mnogo pisanega in o tem ne bi ponavljal. Vsem nam je jasno, da je ta proizvod cenjen doma in v tujini ter ga je treba na trgu še več. Izvoz bi predstavljal tudi postavko v splošni gospodarski bilanci države, ki bi bila neodvisna od letine in drugih činiteljev, ki vplivajo na ostale vrste proizvodnje.
MISLIMO, KO NAS RAZMERE V TO PRISILIJO
(Nadaljevanje s 1. strani)
Ko pride predlog oziroma investicijski program pred revizijsko komisijo, se ga navadno želi sfrizirati na neko povprečno vsoto, ki pa se potem skoraj redno prekoračujejo. Bili so primeri, da je gospodarski svet tudi po štirikrat reševal vprašanje ene same gradnje in štirikrat poviševal gradbeno vsoto. Najnovejši tak primer je gradnja Vet-seruma v Murski Soboti, kjer znaša razlika 6,000.000 din.
Na kratko: ni odveč vselej poudarjati, da je treba pri gradnjah štediti in iskati rentabilitete, če pa se od tega namenoma odstopa, potem pa naj gre iz lastnega žepa kolektiva ali posameznika, ki si hoče to privoščiti.
Pomurje je izrazito kmetijska pokrajina. Ali bi bilo po današnjih razmerah sodeč primerno organizirati doma predelavo in konserviranje povrtnin in sadja, ali pa bi se bilo bolje omejiti pri teh pridelkih
kažipot na tem področju nam je Tovarna mlečnega prahu, ki si počasi pridobiva sloves in tržišče. Vsekakor se mi zdi, da je zdravo stremljenje, da iz kmetijskih surovin dobimo dokončni produkt v kraju samem, ne pa, da jih samo izvažamo. Sem bi spadalo tudi nadaljevanje akcije za gradnjo tovarne sladkorja, ki je po začetnih navdušenjih pred nekaj leti zaspala in bo čez nekaj let znova na dnevnem redu. O tem naj bi razmišljala oba prizadeta — proizvajalec in potrošnik.
Ali bi bilo po Vašem mnenju koristno, razširiti v bližnji bodočnosti proizoodnio v Pomurju najbolj re-nomirane industrije, to je opekarske industrije in industrije izkoriščanja mineralne vode, saj je znano, da imata obe omenjeni industrijski panogi poleg svoje tradicije tudi precejšnje še neizkoriščene zaloge surovin.
Pri našhi dolgoročnih načrtih opažamo veliko pomanjkljivost v tem, da začnemo misliti na tehnično izvedbo neke zamisli šele takrat, ko nas same razmere že na to prisilijo. Večkrat bi bilo bolje izdati za projekt kak milijon din več in pozneje graditi ceneno in hitro s temeljito pripravljenimi načrti, kakor pa projektirati in popravljati to, kar smo v naglici pozabili in nas potem stane mnogo več denarja kot pa dober projekt. Potrebno bo, da se to gledanje odpravi in se v okviru perspektivnega plana pričnemo) temeljito pripravljati na izvedbo posameznih stvari, da bomo tako lahko mnogo realneje postavili plan podjetja, predvidevali občinske in okrajne izdatke v te namene — skratka, dobro gospodarili. Imamo še mnogo neizkoriščenih možnosti na različnih poljih delavnosti, vendar danes ne bi želel dajati kakšnih izjav o tem.
Jože Makovec
Dom TVD »Partizan« o Lendavi
POMURSKI VESTNIK. 12. sept. 1957
2
OB ROBU
Več odgovornosti
Okrajna zveza TVD Partizan je imela o ponedeljek redno sejo. Ze zadnjič je bila podana analiza I. slov. fizkul-turnega festivala v Ljubljani. Odborniki so podali kritično oceno celotnega poteka. Organizacija prevoza je bila neprimerna, saj je železniška uprava poslala živinske nagone s klopmi, ki so bile tako umazane, da ni bilo mogoče sedeti. V Gornjo Radgono so bili poslani živinski nagoni brez klopi, da so si jih morala društva izposoditi. Naš okraj je najbolj oddaljen od Ljubljane. a je dobil za 1600 pripadnikov le 5 osebnih vagonov, vsi ostali so bili živinski oziroma vojaški, dočim so bližnje okrajne zveze imele le osebne vagone. Po železniških postajah ni bila nikjer pripravljena pitna ooda in je to posebno pri oožnji nazaj povzročalo precej nereda ter bi lahko tudi privedlo do večjih nezgod.
Kritično se je tudi ocenilo bivanje v Ljubljani. Pripadniki naše zveze so bili porazdeljeni na 2 šoli, a med obema ni bilo prave povezave, ker si okrajna zveza ni preskrbela motornega vozila, da bi bila zveza med obema šolama tesnejša. Tudi vodniški kader pri tej prireditvi ni bil na višku. Nekateri vodniki in vodnice niso dovolj skrbeli za pionirje in pionirke. Zavedati se moramo, da smo vzgojitelji, da nam je poverjeno nadzorstvo nad našo mladino in da pri takšni odgovorni nalogi ne smemo misliti na svojo zabavo, glavna skrb nam mora biti mladina.
Zlet v Ljubljano je bil o zvezi z velikimi izdatki, kajti zveza danes dolguje 946.000 din in to zaradi tega, ker posamezne občine za svoja društva niso predvidela primernih dotacij. Kar so občine prej zamudile, bodo morale še sedaj popraviti, kajti dolg je treba plačati.
Kljub temu, da so bile razne napake, pa je fizkullurni festival v Ljubljani o moralnem pogledu mnogo koristil, saj je 1917 pripadnikov (u-kajšnje zveze sodelovalo, spoznalo množičnost, disciplino in si utrdilo zanest, da pripada res k veliki organizaciji, katere glavni cilj je zdrav, človek. ki pa naj bo tudi politično in gospodarsko razgledan.
Pred nami je jesensko tekmovanje. tečaj za vodnike, pripravljati pa se že začnemo tudi za zvezni zlet o Beogradu. Prepričani smo. če bodo sveti za telesno vzgojo pri naših občinah tudi materialno podprli naše delo, če bodo za kritje nastalih stroškoo našli sredstva za poravnavo obstoječega dolga, potem bo telesna vzgoja postala last celotne naše so-r cialistične družbe.
Jože Vehar
Pred volitvami
Pokažimo visoko stopnjo zavesti
Pred zaključkom naše redakcije je objavilo noše centralno časopisje poročila o VI. plenumu zveznega odbora SZDL Jugoslavije, na katerem so razpravljali samo o bližnjih voli-litvah v občinske in okrajne ljudske odbore. Na tem plenumu je izvoljena komisija pri-
ravila predvolilni proglas, s
aterim se zvezni odbor SZDL Jugoslavije ob predstoječih volitvah obrača na državljane.
Proglas ugotavlja, da so volitve v občinske in okrajne ljudske odbore, ki bodo v oktobru in novembru letos, pregled uspehov v izgradnji socializma in socialističnih družbenih odnosov in dosedanji izgradnji socialističnih komun.
Poleg ugleda, ki si ga je Jugoslavija pridobila s svojini aktivnim delovanjem za mir v svetu, ki je trenutno najaktu-alnejša tema vseh razprav v svetu, smo lahko zelo zadovoljni z nenehno rastjo nacionalnega dohodka, ki se najmočneje izraža v za 74 odstotkov povečani industrijski proizvodnji ali za 19 odst. več samo v letošnjem prvem polletju v primeri z isto dobo lanskega leta. Podobno pot pa ubiramo tudi v kmetijstvu, kjer so letos vidni že znatni uspehi — najbolj v povečanju hektarskega donosa.
Razen zelo živahnega sodelovanja v gospodarstvu, kulturi in drugod z velikim številom držav v svetu ne glede na njihovo ureditev, kar nam krepi ugled v svetu, vzbuja pozornost velika živahnost v našem družbenem življenju, kjer zajema delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje državljanov ogromno število ljudi, kar je pravzaprav osnova za ostvar-janje novih socialističnih odnosov gospodarskega in družbenega sistema.
Zaradi velike udeležbe državljanov v upravljanju lahko občine hitreje preraščajo v socialistične komune v okrajnih skupnostih komun. Logično je, da ima ta množica državljanov, ki jih zajema delavsko samoupravljanje in družbeno upravljanje, velike odgovornosti in je uspeh v tem, da se tega čedalje bolj zaveda v prid naše skupnosti. Na tej osnovi dobivajo občine in ljudski odbori večje zakonske in materialne možnosti za razvoj iniciative v izgradnji gospodarstva in zboljšanju življenjskih pogojev.
Tako je komuna množična šola socialistične demokracije, ker se socialistični odnosi ostvar-jajo z aktivnostjo delovnih ljudi.
Toda delo vseh organov komune je javno in podvrženo kritiki državljanov, zato se demokratični mehanizem v komuni nenehno in nujno krepi in izpopolnjuje in ne obratno.
Obdobje volitev je v času boja za dvig življenjskega standarda, torej v času boja za dvig proizvodnje, kajti vsako izboljšanje življenjskih pogojev je odvisno predvsem od nas samih. Od našega dela je torej odvisno tudi to, kako se bodo razvijale stanovanjske skupnosti, ki postajajo pomembna ustanova v našem demokratičnem mehanizmu in je prav zaradi tega izgradnja teh skupnosti ena osnovnih dolžnosti ljudskih odborov.
Prav tako je velika naloga ljudskih odborov tudi napredek kmetijstva in razvoj socialističnih odnosov na vasi, kar je prav posebno pomembno za naše področje, ki je predvsem kmetijsko. To je borba z neznanjem, predsodki, konserva-tivizmorn in podobnim balastom iz preteklosti. V tem boju je zelo pomembno deistvo, da dobimo v občine prvič zbore proizvajalcev, ki bodo vplivali na delo občin. tako. da bodo te gospodarile bolj gospodarno kot so bile vajene doslej.
Vse te naloge in skrb za ureditev niza zanemarjenih urbanističnih in komunalnih problemov, za ureditev zunanjosti svojega kraja, vasi in mesta, ki naj imajo čim bolj kulturni videz, zahtevajo od državljanov posebno pozornost v izbiri kandidatov v nove ljudske odbore. Vsakdo je dolžan oceniti dosedanje delo ljudskih odbornikov, kajti le dobro delo je lahko pogoj za ponovno kandidaturo. Izbiranje kandidatov, ki naj bodo s svojim delom v čast našim načelom in ugledu, ki ga uživamo v svetu, pa naj bo državljanom izpodbuda za povečano aktivnost v vsakdanjem družbenem življenju, pri nas predvsem v uspešni preobrazbi kmetijstva s pomočjo krepitve zadrug in krepitve socialističnih družbenih odnosov na vasi.
Posebna pozornost je potrebna predvsem zato, ker so to prve volitve, na katerih bodo
odbornike za okrajne ljudske odbore volili občinski ljudski odbori iz svoje sredine. Le s preudarno izbiro kandidatov bo zagotovljen namen, da bodo okrajni ljudski odbori v pravem smislu besede skupnost komun. Bolj kot kaj drugega pa nam to zagotovi izbira mladih ljudi, ki so bolj smeli in požrtvovalni kot sicer zavedni in dobri, toda s težo let obremenjeni starejši tovariši. Poleg tega pa je treba upoštevati, da je treba ljudi navaditi gospodariti že v mladosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti delovnih žena, ki jim včasih kljub vsem uzakonjenim pravicam, ki jih ima žena pri nas. odrekamo pomembno vlogo v družbi zaradi predsodkov, ki jih ohranjamo še vsaj v podzavesti.
V predvolilni aktivnosti pa še prav posebej pričakujemo od članov Zveze komunistov v okraju visoko stopnjo zavesti, odgovornosti in prizadevanja, kar bo brez dvoma vodilo ostale državljane, kot jih je vodilo to vselej doslej.
Razgovor z Nacijem Špilakom, preds. kraj. odb. v V. Polani
Krajevni odbori so dobro delali
AH je bilo v času novega komunalnega sistema čutiti na območju prejšnje občine kak zastoj?
Nasprotno! V tern času je opaziti viden napredek zlasti
sedaj lahko bolje in temeljiteje skrbijo za lepšo ureditev svojih vasi. Le nekaj me moti. Prej smo namreč tako v naši občini kakor tudi v sosednjih vaseh prostovoljno pripeljali drva za šolo in opravljali druga dela ter tako marsikaj prištedili, kar smo potem kje drugod koristno uporabili. Pri nas smo doslej t navado ohranili, toda po drugih vaseh je občina podobne storitve že plačevala. S tem pa morda po nepotrebnem obremenjujejo proračun. Zdi se mi, da bi bilo najbolje, če bi za vsako šolo določili neko vsoto in da bi potem krajevni odbori z vaščani sami odločili, kako jo bodo uporabili, s prihrankom pa kaj nabavili za šole ali popravili, saj so popravila potrebne že vse šole.
Kako so delali krajevni odbori?
Reči moram, da so dobro delali in da jim nobena stvar ni bila pretežka. Sestanke so imeli morda celo prepogosto. Tudi
z občinskimi odborniki so bili dobro povezani. Mostovi so urejeni, marsikje je videti rezerv-ne betonske cevi in tudi za krajevne poti ter kopanje jarkov so zelo skrbeli. Čutiti je bilo, da so pri delil samostojni. V Brezovici so na primer po stari navadi uvedli poljskega čuvaja, ki je sicer skromno plačan, toda od takrat nimamo več raznih neprijetnih prepirov. O tem razmišljajo tudi v sosednjih vaseh.
So krajevnim odborom potrebne večje pristojnosti?
Prej smo sami reševali razne spore glede mej in Domagali s pametno besedo sprtima sosedoma, da sta se sporazumela in pobotala. Sedaj vse take stvari rešuje sodišče, s čimer imajo ljudje včasih precej stroškov, podobne pravde pa tudi niso vedno potrebne. Take spore bi brez dvoma lahko reševali krajevni odbori. Tudi pri komunalni dejavnosti ne bi škodile večje pristojnosti, saj so nekatere
stvari vezane na daljšo proceduro, ki pa dela samo zavleče. Že prej sem omenil prostovoljna dela, pri katerih bi prav tako morali odločati krajevni odbori.
Kakšno vlogo pa ima krajevni urad?
Postal je nekaka posvetovalnica. Ljudje prihajajo vedno spraševat za razne stvari, potrdila tudi dobijo skoraj vsa in tako jim ni treba za vsako malenkost na občino, česar so se prej bali.
Kako pa je s kulturno dejavnostjo?
Odkar imamo kino predstave, je nekam zamrla. Razen gostovanj drugih kulturnih skupin imamo bolj malo podobnih prireditev, čeprav je v vasi kul-turnoprosvetno društvo. Kino dvorana nam pa pride zelo prav ob raznih proslavah, ki so mnogo bolje obiskane kot prej. Sedaj rade prihajajo tudi ženske. Le na zbore volivcev si razen redkih še ne upajo priti.
Ali bi radi o kaki stvari posebej povedali?
Da, o naših izseljencih, ki ra-ri prihajajo domov. Nekateri že nekaj let zaporedoma. Zelo dobro se razumemo z njimi in tudi oni se radi zanimajo za vse, kar se dogaja pri nas, poleg tega pa tudi pripovedujejo o svojem življenju. Tisti, ki pridejo prvič, so neredko zelo začudeni, ko sooznajo, da je življenje pri nas drugačno, kakor so si ga pa predstavljali po pismih svojcev. Zelo jim je všeč Izseljenski dan, ki ga priredimo vsako leto za njih.
S. Balažič
Naci Špilah:
»Večje pristojnosti.. .< pri komunalni dejavnosti. Krajevni odbori in drugi vaščani
KMETIJSKE ZADRUGE
in odkup
Preteklo sredo je bila na Okrajnem ljudskem odboru v Murski Soboti konferenca o odkupu v letošnji jesenski sezoni. Razen ozkih trgovskih vprašanj so obravnavali tudi gledanja na zadružno trgovino sploh. Pri tem so ugotavljali, da pri večini kmetijskih zadrug in gospodarskih organizacij niso ukrenili vsega, da bi odkup in oskrba z reprodukcijskim materialom v kmetijstvu gladko tekla. V zadrugah še niso povsem razčiščeni pojmi o tem, da si morajo zadruge prizadevati, da bo kmet svoje viške prodal svoji kmetijski zadrugi, ki pa mora tudi aktivnejše posegati v njegovo proizvodnjo in skrbeti, da bo njen član imel ob pravem času dovolj dobrega semena in drugih potrebnih sredstev za proizvodnjo. Tudi trgovski kader naj aktivno poseže v dogajanja na vasi.
Daleč smo še od pravilnih odnosov kmeta do kmetijske zadruge — so ugotavljali nekateri. 'Peli pa ne kaže od nekod čakati, temveč mora organizacija zadružništva — njej ob shrani tudi trgovska mreža — aktivno nastopati. Vidimo, da se med drugim ševednonizačelo
z odkupom prostih viškov žit, čeprav je po letošnji dobri letini precejšnja ponudba. Tudi cene imamo za-garantirane. Izgovor, da nam primanjkuje skladišč in da obstoja nejasnost v cenah, je šibak, kar nam dokazuje Kmetijska zadruga v Berkovcih, ki je samoiniciativno odkupila že nekaj ton žita. Pripomniti je še, da so prišli kmetje v omenjeno KZ žito sami ponujat. Opustili smo navado, da bi žitni trgovec tudi po dvakrat na dan hodil nagovarjat kmeta, ki je ravno tako kot danes tudi ob najboljši letini tožil, da so slabe cene, vendar je prodal. Sedaj je čas, da se s lem pohiti in vsi viški odkupijo. To je bil tudi sklep konference. Posebej bo za to skrbela tudi Trgovinska zbornico. Potrebno bo pa pohiteti tudi s krompirjem, da ne zamudimo sezone. Industrijski centri kot vsako leto tudi letos čakajo in bi že lahko točno vedeli, kam bo kdo izvažal. Radi se jezimo na nestabilnost cen pri
odkupu krompirja in na to, da nam dobiček pobirajo drugi, ne mislimo pa na to že sedaj. Tu bo potrebno predvsem organizirati tudi neposredno prodajo potrošnikom, ne pa da čakamo druge, da to store.
Še več je takih pomanjkljivosti v odkupni Kampanji, ki jih je treba takoj odpraviti. Ljudje po kmetijskih zadrugah bi morali imeti več podpore, kadar se borijo za pravilno orientacijo, da mora kmetijska zadruga pri svojem trgovanju tu-di zaslužiti. V tem jih večkrat prehite drobnolastniške tendence v UO in nikomur koristna tekmovanja med raznimi odkupnimi podjetji, kakor smo imeli slučaj med Simentalko v Ljutomeru in Tovarno mesnih izdelkov v M. Soboti in pa med Agromerkurjem v M. Soboti in Gosadom. Nekateri člani upravnih odborov kmetijskih zadrug ne morejo razumeti, da kmetijska zadruga ni samo uslužnostno podjetje, temveč živi organizem, ki mora gledati tudi za
lastni obstoj in napredek. Pri takem napačnem pojmovanju torej ni čudno, da imamo celo primere, da se je končalo trgovanje z živino z izgubo, kar je res nesmisel.
Kmet pričakuje od kmetijske zadruge, kmetijska zadruga pa od kmeta. K naprednejšemu gospodarjenju pa morata stopati skupaj.
J. N.
Za povečanje proizvodnje
v Radgonski občini
Glavna točka dnevnega reda zadnje občinske seje je bila izpolnitev družbenega plana v prvem polletju. Večina podjetij je svoje proizvodne plane v redu izpolnila. Iz poročila je bilo razvidno, da se kolektivi trudijo ne samo za povečanje proizvodnje, temveč tudi za dvig storilnosti dela. Od gospodarskih organizacij, ki so presegle proizvodne plane, omenjamo predvsem Mlin in oliarno Apače, Gradbeno podjetje G. Radgona, železnino, Slatinsko podjetje, Avtoremont in Elrad, Klavnico, Krojaštvo, Komunalno podjetje ter Mizarstvo in žago Črnci. Pričakovati je, da bo nova delitev dohodka in stimulativnejše nagrajevanje povzročilo, da se bodo napori kolektivov za dvig storilnosti dela še podvojili. Že samo dejstvo, da se je proizvodnja v obrti v primeri z lanskim letom povečala za 40 odstotkov in da je promet v trgovini narasel za 10 milij., in to ob nespremenjenih pogojih, potrjuje, da gre razvoj gospodarstva v občini v pravo smer.
So pa tudi podjetja, pri katerih ni vse prav. Tako je storilnost dela v gradbeništvu na zelo nizki stopnji, kar gradnje
znatno podražuje. Tudi poslovanje nekaterih manjših obratov (mlin v Hrastju-Moti, Pekarna Apače), je precej problematično. Če se kolektiv pri mlinu skozi vse leto zadovoljuje s 60-odstotnimi plačami, daje to misliti.
Na seji so razpravljali še o pripravah na jesenske volitve, o šolski reformi ter pregledali stanje skladov in proračuna.
V	zvezi s prvimi, koraki k šolski reformi je občinski ljudski odbor sprejel odlok o ustanovitvi osemletnih in podružničnih šol v občini.
Seji je prisostvoval tudi sekretar KP in predsednik okrajnega odbora Socialistične zveze Miloš Ledinek. Govoril je o trgovinah, ki imajo preveč uslužbencev in o odkupih, ki jih je treba preko poslovnih zvez čim bolj organizirati, dalje o odvo-jitvi trgovine od kmetijskih zadrug, o privatni obrti itd.
Na seji so razpravljali tudi o letošnjih kmetijskih donosih, ki so pri vseh kulturah, razen pri sadju, lahko rečemo — nadpovprečni. Po oceni kmetijskih strokovnjakov so bili doseženi zlasti pri žitaricah zelo lepi uspehi.
Gostje iz Varaždina v Radencih
V	nedeljo dopoldne je bil v Radencih koncert godbe na pihala. Koncert je priredilo Delavsko prosvetno društvo -.Viktor Tutec« tovarne Varteks iz Varaždina. Godba ni znana samo v domačen kraju, ampak
jje nastopala že po vseh večjih rajih Slovenije (Postojna, Bled itd.). Šteje 30 godbenikov, ki jih je kapelnik Čiro Ernoič zelo dobro izvežbal. Zaigrali so nekaj skladb domačih in tujih avtorjev. Godbeniki so razen kapelnika vsi delavci in uslužbenci znane tovarne Varteks. Po težkem dnevnem delu prihajajo z vso vnemo in požrtvovalnostjo na vaje, zato tudi uspeh ne izostane. Njihova godba je znana daleč naokoli. Tudi gostje in ostalo občinstvo v Radencih so goste z navdušenim ploskanjem sprejeli ter želijo, da bi jih uprava s takim in podobnimi gostovanji še večkrat presenetila.	Ika
Tudi nad to pokrajino pri Puconcih ter v vsej okolici Murske Sobote — tudi v mestu — letujo jate koloradskih hroščev, ki so se tako ružmnožili, da se sprašujemo, ali jih bomo lahko, uničili — ali pa bomo morali opustiti pridelo-vanje krompirja?
Prvi rezultati tekmovanja v kmetijstvu
38,7 stota pšenice na hektar
V prejšnjem tednu se je sestala v Murski Soboti okrajna komisija za nagradno tekmovanje v kmetijstvu. Na tem sestanku so razpravljali predvsem o ocenjevanju krompirja na njivah tekmujočih kmetovalcev. Za večji pridelek krompirja tekmuje v našem okraju 72 skupin na 710 hektarih. Ta tekmovalna skupina je najštevilnejša glede tekmovalcev in največja glede tekmovalnih površin.
Najboljši pridelek pšenice so dosegli kmetovalci radgonske in apaške kmetijske zadruge. V radgonskem okolišu znaša povprečni pridelek na hektar 31,8 stota. V Apačah pa so dosegli najboljši pridelek s 38,7 stota, povprečje pa znaša 31,6 stota na hektar. V apaški kmetijski zadrugi je dosegel najboljši rezultat kmetovalec Alojz Tekavec iz Podgorja (38,8 stota), takoj za tem pa Marija Fi-folt iz Apač (37,2 stota). V videmski občini sta tekmovali dve skupini: skupina pri KZ Ber-kovci in skupina pri KZ Videm. V Berkovcih so dosegli najbolj-
ši pridelek pšenice 38 stotov, v videmski tekmovalni skupini pa 30 stotov na hektar. Kmetijske zadruge Radgona. Apače in Videm so bile edine v našem okraju, ki so tekmovale v pridelovanju pšenice. Radgonski in apaški kmetovalci so izpolnili, s hektarskim donosom pri pšenici pogoje za II. skupino. Nagrado. 150.000 dinarjev, ki jo bodo prejeli apaški kmetovalci, bodo porabili v glavnem za nakup umetnih gnojil.
Tekmovalci na območju apaške kmetijske zadruge so uporabljali vse agrotehnične ukrepe, kar je seveda vplivalo na količino pridelka. .Za dohranje-vanje pšenice so porabili sto ton umetnih vnojil, kar znaša približno 450 kg na hektar. Razen tega so izvedi; na vseh njivah tekmovalcev škropljenje proti plevelu. V apaški kmetijski zadrugi trdijo, da je. imelo tekmovanje velik pomen glede uvajanja sodobnejšega načina obdelave zemlje tudi med kmetoval-
ci, ki se letos niso udeležili nagradnega tekmovanja. To velja predvsem za uničevanje plevela s kemičnimi sredstvi, kar se je letos pri apaških tekmovalcih obneslo zelo dobro.
Prav te dni so pričeli tekmovalci izoravati tudi krompir. V nekaterih krajih ljutomerske
Vrtec v Janževem vrhu je na dobrem glasu. Starši, ki imajo otroke v vrtcu, in teh je 42, se radi pohvalijo, da imajo v svoji upravnici tovarišici Mimici dobro vzgojiteljico, ki skrbi za otroke nič manj kakor mati. Zato je vrtec v Janževem vrhu iz leta v leto bolj obiskan. Kmalu jim bo zmanjkalo prostora. Otroci se pod dobro nego počutijo kakor doma. To smo videli in občutili tudi v nedeljo ob zaključni prireditvi, ki jo je vrtec priredil na čast otrokom, ki so dovršili vrtec
občine pridelek krompirja ne bo boljši, tako da nekateri tekmovalci ne bodo izpolnili tekmovalnih pogojev. V Apaški kotlini pa kaže krompir precej dobro, vendar bo bolj droben in primeren kvečjemu le za industrijsko predelavo.
in so začeli hoditi v osnovno šolo. Na tej prisrčni proslavi so se zbrali vsi starši iz Janževega vrha in še goste iz Radgone in Rtdenc je privabil lep nedeljski popoldan. Program, ki so ga v celoti izvedli mladi vrtičarji, je obsegal 24 pestrih točk (deklamacije, rajalni nastopi, petie, kratki prizori, igrica in podobno). Lepo prireditev so zaključili s čajanko. Upravnica in njeni pomočniki, ki so se lotili dela z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo, zaslužijo za obilen trud vse priznanje.
Lepa zaključna prireditev v vrtcu Janžev vrh
POMURSKI VESTNIK, 12. sept. 1957
3
"BESEDA"
V BUČKOVCIH
LETU
1867
PRED 90 LETI, 15. SEPTEMBRA 1867, JE BIL V BUCKOVCIH (PREJ MALA NEDELJA) VELIK LJUDSKI SHOD, KI SO GA PRIREDITELJI IMENOVALI »BESEDA« IN PREDSTAVLJA ZADNJO MNOŽIČNO PRIREDITEV TE VRSTE V SLOVENIJI, ČE JE ŽE NE MOREMO IMENOVATI TABOR. KER STA POJMA »BESEDA« IN TABOR PRECEJ NEJASNA, JE PRAV, DA SPREGOVORIMO O TEH PRIREDITVAH OB BUČKOVSKI »BESEDI«
„BESEDE“ IN „TABORI“
Ko se je v 60 letih prejšnjega stoletja začelo slovensko društveno življenje, se je le-to najprej odvijalo v čitalnicah, Ki s o jih ustanavljali predvsem v mestih in so bile prvotno namenjene slovensko čutečemu izobraženstvu in mestni gospodi. V čitalnicah so kmalu pričeli prirejati družabne večere po češkem vzorcu, ki so jih — tudi naziv je češki — imenovali »Besede«. Nastopali so pevski zbori, recitatorji, govorniki in pozneje čitalniške igralske skupine. Sprva so »Besede« predvajali le za ozek krog či-talničarjev, pozneje pa so jih prirejali v obliki večjih ljudskih shodov tudi na prostem s podobnim programom, le da so imeli navadno še poseben namen — počastiti spomin kakšnega zaslužnega moža, v kar so bili prireditelji skoraj prisiljeni, ker je sicer vlada zabranjevala vsaka večja zborovanja.
Tabori so sledili »Besedami in so še v večji meri zajeli ljudske množice. Tudi v tem so se Slovenci zgledovali po Čehih. Bilo jih je lažje organizirati, ker je habsburška monarhija takšna zborovanja takrat dovolila. Tabori so zato imeli že izrazit politični značaj, medtem ko tega za »Besedec ne moremo trditi.'Ni naključje, da je bil prvi tabor o Ljutomeru, se pravi v isti pokrajini kot zadnja »Beseda«. Duša obeh je bil Božidar Raič, ki je z malonedejskimi izkušnjami lahko izvedel takšen shod.
BESEDA V BUČKOVCIH
No občnem zboru ptujske čitalnice maja 1867 -
je Božidar Raič predlagal, da se priredi »Beseda« v Bučkovcih. Raičev predlog je bil soglasno sprejet. Božidar Raič je bil vedno prvoborec za slovensko besedo.
Najprej je Raič razpisal natečaj za izvirno slovensko igro, ki bi jo igrali na »Besedit. Prvo nagrado je dobil France Remec iz Kranja za igro »Samo. prvi slovenski kralj«. Raič je bil nad to zgodovinsko dramo zelo navdušen in je spregledal, da nima umetniške vrednosti, verjetno zaradi nekaterih prizorov, ki so izrazito protinem-ški in povdarjajo slovensko narodno samobitnost. Toda drama je prirediteljem prizadela mnogo težav. ker jo je cesarsko namestništvo n Gradcu prepovedalo igrati, gotovo zaradi zgoraj omenjenih prizorov. Tako je bil ves trud, ki so ga domačini vložili o to delo, zaman. Prireditelji so potem naprosili igralce ptujske čitalnice, da so uprizorili Vilharjevo veseloigro »Zupan« in »Cilinder in klobuček. Vendar je Raič naletel še na druge težave, ker je ljutomersko glavarstvo nasprotovalo prireditvi in programu. Končno se je vse nekako uredilo — tu je prišla do izraza Raičeva osebna iznajdljivost, in njegove organizacijske sposobnosti — svečanost se je na napovedan datum. 15. septembra, lahko vršila.
»Beseda« je bila izredno dobro obiskana, saj se je je udeležilo okrog 5.000 ljudi, kar je zelo veliko, če pomislimo na takratne prometne zveze in propagadnde možnosti. Na bučkovski slavnosti so se zbrali prebivalci med Dravo in Muro, prišlo pa je tudi precej Prekmurcev, ki so jih bili prireditelji še posebno veseli. Ves spored se
je vršil v dolini pod Malo Nedeljo na velikem, z lipami obdanem travniku, s čimer je imela »BESEDA«: simboličen slovenski okvir. Avstrijske oblasti so sicer še zadnji trenutek, ko je bila množica že zbrana, skušale ovirati prireditev. C. kr. komisar Anton Globočnik je z uradnim dopisom, o katerem je bil določen spored, onemogočil prirediteljem, da bi izvajali svoj pripravljeni program. Komisar je zahteval, da se vstavi pozdrav cesarju, ki ga organizatorji sploh niso predvideli. Pozdrav so res vstavili in je sledil slavnostnemu govoru. Končno so nastopili igralci, kar je bila prava senzacija, ker ljudstvo do takrat še ni videlo slovenske igre. S tem je bil uradni del programa zaključen in komisar je odšel.
Šele potem so se zvrstili kljub prepovedi vsakih takšnih nastopov govorniki, ki so opozarjali na nemško nevarnost in pozivali Slovence, naj se vendarle že zavejo svoje narodnosti in uprejo tujcu. Posebno ognjevit je bil Raičev govor, ki je poslušalce zelo navdušil. Nastopil je še pevski zbor in radgonska godba.
Tako se je končala ta pomembna slavnost. Raičeva zasluga je, da je uspela kljub nenaklonjenemu glavarstvu in vmešavanju avstrijskih oblasti. Bučkovski »Besedi« ni sledila nobena podobna prieditev. saj je bila prva priprava na novo obliko ljudskega množičnega gibanja, tabore, ki so v naslednjih letih odigrali pomembno vlogo o slovenskem narodnem prebujanju. Tabori so pomembnejši kot »BESEDE« predvsem zaradi svojega množičnega obsega, saj se je na največjem slovenškem taboru v Vižmarjih nad Ljubljano zbralo okrog 50.000 ljudi. Takrat je Levstik že izvršil delitev na staro- in mladoslovence. Značilno je, da so bili pobudniki in voditelji prvih taborov ravno liberalni mladoslo-
venci, konservativni staroslovenci so se pridružili šele pozneje, proti koncu taborskega gibanja, ker so se zbali za svoje pozicije na podeželju. Tabori so dobivali vse večji obseg in pomen, zato jih je leta 1871. avstroogrska vlada prepovedala z utemeljitvijo, da so nevarni javnemu redu.
Ob pravilni presoji ljudskega gibanja o drugi polovici prejšnjega stoletja pridemo do zaključka, da za takšne prireditve, kot so »Besede« in tabori, naši predniki zaslužijo priznanje. »Besede« na prostem, posebno pa še tabori, so bili namreč dokaz velike demokratičnosti našega ljudstva. In ravno to je bil glavni vzrok, da jih je vlada prepovedala. Če upoštevamo vse to, se nam zdi prav, da se oddolžimo prirediteljem množičnih zborov in pobornikom za pravice slo-
Bučkovci
venskega naroda s priznanjem v takšni obliki, kot je letošnja proslava v Bučkovcih. Da pa to res znamo ceniti, bomo dokazali tako, da se v čim večjem številu udeležimo prireditev. Naj sedanje slavje po množičnosti ne zaostaja za »Besedo« pred 90 leti.	Franček Lasbaher
V	okviru prireditev ob 90-letnici »Besede« v Bučkovcih bo 15. septembra premiera kratkega filma »Elektrika na vasi«. Film prikazuje uporabo električne energije v kmetijstvu in ga je posnela Elektrogospodarska skupnost Slovenije.
14. septembra bo v Bučkovcih kot druga točka sporeda proslav' ob 90-letnici »Besede« nastopila domača igralska družina z dramo »Rokovnjači«, kar bo že četrta letošnja premiera aktivne igralske skupine. Dramo je režirala Zlata Golobova.
Na proslavi 90-letnice »Besede« v Bučkovcih bo sodeloval tudi »Prleški študentski klub«, ki bo uprizoril Rem-čevo igro »Samo, prvi slovenski kralj«. Igra-je bila pripravi jena že pred 90 leti, pa so jo avstrijske oblasti zaradi poudarjenih slovenskih narodnih teženj prepovedale. Prleški študentski klub skoraj vsako leto naštudira kakšno dramo in je z uprizoritvami žel že lepe uspehe. Lani so člani tega kluba izdali zbornik »Prlekija«, v katerem so prikazali zgodovinski razvoj tega predela slov enskih goric s posebnim ozirom na NOB. Klub združuje prleške študente na ljubljanski univerzi in ga sedaj votli Branko Jelen.
14. septembra bodo v Bučkovcih odprli tudi več razstav. Kulturnopro-svetno razstavo pripravlja Studijska knjižnica v Mariboru. Kmetijska razstava bo prikazala stanje kmetijstva na območju bučkovske kmetijske zadruge. Tečajnice tečaja Točnih del, ki ga obiskuje okrog 20 deklet in žena že od pomladi, bodo prikazale svoje izdelke na razstavi ročnih del.
V	nedeljo, 15. septembra, bo po zborovanju in slavnostnem gov oru nastopil tudi Radio Maribor z Vitekovim instrumentalnim ansamblom in pevko Bredo 'Jankovo, Janjo Baukartovo ter Nefatovim vokalnim kvintetom. Nastop Radia Maribor je gotovo zelo privlačna točka.
Odred predvojaške vzgoje bo razvil svoj prapor, ki bo prvi v Pomurju.
SOBOŠKI MUZEJ
IN MEDNARODNI TEDEN MUZEJEV
Raznim »tednom«, ki imajo nalogo, opozoriti javnost na nastopajoče probleme v družbenem življenju ali v posameznih panogah, se je leta 1954 pridružil še teden muzejev. Pobudo zanj je dal Unesco, oziroma njegov oddelek za muzeje in kulturne spomenike. Teden muzejev so doslej najbolje izvedli jugoslovanski muzeji, saj ni bil zanje samo manifestacija dela in dosežkov poklicnih muzejskih delavcev, temveč mnogo več. Še bolj kot običajno so v teh dneh seznanjali široke množice ljudi s svojim delom in z vlogo, ki jo imajo te važne kulturne — prosvetne ustanove v socialistični družbi.
V letošnjem letu bo teden muzejev ter kulturnih in prirodnih spomenikov v času od 9.—17. oktobra.
Letošnji teden mužejev je zajel prvič tudi soboški muzej kot naj-
mlajši muzej v Sloveniji.
Vsak muzej ima trojno nalogo in sicer: konzervatorsko, znanstveno in ljudskoprosvetno. Letošnji teden muzejev ima tudi nalogo, da prikaže javnosti ljudskoprosvetno delo.
Da soboški muzej dobro izpolnjuje svojo ljudskoprosvetno nnlogo, dokazuje že število obiskovalcev. Od otvoritve muzeja oktobra 1956 do danes, v enem letu, je obiskalo Pokrajinski muzej v Murski Soboti in njegov oddelek v Ljutomeru 4958 ljudi. Skupine in posamezniki so imeli vodstvo po muzejskih prostorih.
Med obiskovalci muzeja je zlasti mnogo kmetov iz Dolinskega, Ravenskega in Goričkega, kateri prihajajo v Mursko Soboto po opravkih in si ob teh priložnostih ogledajo še muzej. Niso redki primeri, ko si pridejo ogledat muzej učenci vajenske šole. Med obiskovalci je tu-
di precej delavcev, Ki si ogledajo muzej običajno ob nedeljah. Poleg osnovnih šol, gimnazij moramo omeniti tudi skupine kmetijskih šol, raznih tečajnic, vzgojiteljic itd. Vendar pa so zelo redki skupinski obiski raznih sindikalnih podružnic, delovnih kolektivov, društev, organizacij, ki se ne zavedajo dovolj vzgojnega in izobraževalnega pomena obiskovanja muzejev. Izjema je le prosvetno društvo iz Dokležovja. Posebno pa je treba omeniti vojaško poveljstvo, ki resnično skrbi za vzgojno in izobrožcvalno rast armade. Med obiskovalci je bilo tudi nekaj inozemskih gostov in znanstvenikov, ki so bili nad zbirkami presenečeni, kar dokazuje vpisna knjiga obiskov.
Vlasta Beran — Koren
Mladi lendavski harmonikarji
SO OPERACIJE RES POTREBNE?
Raziskave dveh ameriških kirurgov o nepotrebnosti operacij so vznemirile javnost.
Dva ameriška kirurga sta začela raziskovati, od kod nenehno večanje števila operacij. Pri tem sta prišla do nekaterih zanimivih odkritij.
Skoraj vsak štirinajsti prebivalec ZDA izbere dandanes operacijo kot najbolj zanesljiv način zdravljenja. Največ nepotrebnih operacij je pri slepiču. Dr. Ravdin je mnenja, da je 50 odstotkov operacij slepega črevesa popolnoma nepotrebnih. Zelo česte so tudi operacije
maternic, čeprav jih kirurgi ne svetujejo radi.
Prepričanje, do katerega sta prišla pri raziskovanju nepotrebnih operacij, sta ameriška kirurga takole izrazila:
Danes, ko poznamo usodno dejstvo, da je denar glavni vzrok prevelikega števila operacij, ki se cesto končajo s smrtjo, bi morali ameriški kirurgi manj misliti na dolarje ter posvetiti svoje sposobnosti edinemu cilju vsakega zdravnika — reševanju človeških življenj.
NOVO V NAŠIH 
KNJIGARNAH
VASCO PRATOLINI:
KRONIKA REVNIH LJUBIMCEV Med najkvalitetnejša dela, ki smo jih dobili v zadnjem času v prevodih, sodi brez dvoma roman »Kronika revnih ljubimcev«,-ki ga je napisal italijanski pisatelj-samouk Vaseo Pratolini. Roman je bil takoj po izidu v italijanščini leta 1947 nagrajen z mednarodno nagrado Libera stampa in kmalu nato so ga začeli prevajati po vsem kulturnem svetu. Svetovna literarna kritika uvršča roman med vrhunska dela svetovne literature.
Vaseo Pratolini nam v svojem romanu, pisanem v sodobnem modernem slogu, pripoveduje o majhnih, revnih ljudeh v neki zakotni ulici Florence. Tu ni glavni junak, ena sama oseba, temveč prebivalci vse ulice. Kakor na filmskem platnu se zvrstijo pred nami ljudje te ulice: trgovci, delavci, tatovi, prostitutke, karabinerji, nedolžna dekleta v svojem ljubezenskem hrepenenju, gospodinje z večnimi skrbmi, revolucionarji in kakor protiutež tem fašisti, ki z nasiljem prevzemajo oblast v svoje roke in strahujejo vsakogar, ki se jim protivi. Vsak izmed teh ljudi ima svojo lastno zgodbo in vendar se te zgodbe med seboj prepletajo, kakor da jih ne izpusti iz objema temna, umazana ulica, v kateri živijo in sanjajo o lepšem življenju, ki pa jilr vedno znova razočara.
Roman, ki ga ne bo mogel prezreti noben ljubitelj lepe knjige, je prevedel Ivan Skušek, izdala pa Državna založba Slovenije.
WILLIAM PRESCOTT:
OSVOJITE* MEHIKE Knjiga Williama Prescotta »Osvojitev Mehike«, ki smo jo pred leti dobili v slovenskem prevodu, je- nek predhodnik zdaj izišle knjige istega avtorja »Osvojitev Peruja«. Kdor je prebral prvo Prescottovo knjigo, ve, da avtor ni suhoparen zgodovinar. Prescottova zgodovinska dela se berejo kot napeti romani in bralec knjige ne more odložiti, dokler je ne prebere. Ce človek ne bi vedel, kdaj je živel in pisal svoja dela William Prescott, bi bil prepričan, da ima pred seboj delo sodobnega avtorja, ne pa polslepega pisatelja, ki je ustvarjal pred sto leti. Malo je znanstvenih del, ki bi ostala po tako dolgem času še vedno tako sveža in zato smo Cankarjevi založbi za drugo Prescottovo knjigo v slovenščini lahko resnično hvaležni.
Knjiga je razdeljena v pet delov. Najprej nas pisatelj seznani z deželo in njenimi prebivalci ter z visoko kulturo Inkov, nato izvemo o odkritju dežele in njenem zavojevalcu Franciscu Pizarro, o bojih in porazu domačinov, o borbi za oblast med Spanci, dokler se tudi med njimi ne najde plemenit mož, Pedro de la Gasca, ki po zmagi nad španskimi pustolovci uvede v deželi red in mir.
Prescottova knjiga »Osvojitev Peruja« je mojstrsko napisana, posebno nepozaben je lik osvajalca Pizarra, njegovega sodelavca in tekmeca Almagra, Pizarrovega brata Gon-
zala ter še nekaterih drugih vitezov, ki so osvajali španski kroni Novi svet, se borili zanjo in proti njej, dokler niso sami padli pod meči nasprotnikov.
Knjigo je prevedla Mira Miheličeva.
SLAVKO JANEVSKI:
VAS ZA SEDMIMI JESENI
Makedonska književnost je še mlada, saj se je začela razvijati v glavnem šele med drugo vojno in po njej, vendar je doslej dosegla že lepe uspehe. Makedonci imajo zdaj že vrsto knjig domačih avtorjev, pesmi in proze, vendar so precej dolgo pogrešali še roman. Zdaj so dobili tudi to zvrst literature. Pred dobrimi štirimi leti je Slavko Ja-nevski napisal prvi makedonski roman in mu dal naslov »Vas za sedmimi jeseni«, naslednje leto pa še roman »Klovni in ljudje«. Da je s svojim prvim romanom uspel, je dokaz to, da je bil roman kmalu nato preveden v srbohrvaščino, zdaj smo ga pa dobili v prevodu Frana Petreta in v izdaji Državne založbe Slovenije tudi pri nas.
Janevski prikazuje v svojem delu dve sprti makedonski vasi, kjer pride borba med starim in novim časom posebno do izraza v ustanavljanju kmetijske obdelovalne zadruge. Prepadi med ljudmi se še poglobijo, vmes pa se poraja ljubezen med Borjanko in Ilijo, ki sta vsak iz ene vasi in ju večletno smrtno sovraštvo med vaščani niti malo ne moti.
Kakor vsako delo, ima tudi ta roman nekatere pomanjkljivosti, vendar je treba Ja-nevskemu priznati, da je močan pripovednik, njegovo pisanje pa zanimivo posebno za nas Slovence, ki makedonske razmere bolj slabo poznamo.
POMURSKI VESTNIK, 12. sept. 195?
4
Z obiska pri DOZ 100,000 za 50
in 200.000 za 100 din
Zjutraj in opoldne mrgoli šolarjev po cestah. V mestih in po vaseh jih srečate. Tekajo čez cesto, pretepajo se v objestni razposajenosti, plezajo po drevju, skačejo čez jarke ...
Nenadoma se zgodi. Kalman si je zlomil nogo. Miki je padel z drevesa in si poškodoval roko. Pištek je naletel na kolesarja ...
Na vrsti je zdravnik. Na vrsti so stroški zdravljenja. Posledica je često tudi invalidnost. Nekaj tisočakov je skoraj premalo, tistih tisočakov, ki jih je oče spravil za drva ali obleko...
Pred nezgodami se je treba zavarovati. Nezgod sicer ni mogoče tako predvideti, da bi jih lahko preprečili. Posebno pri otrocih je to skoraj nemogoče. Toda pri tem nam pomaga. Državni zavarovalni zavod. Zavarovanje šolarjev pred nezgodami ne stane mnogo, Vsega 50 ali 100 din na posameznika.
Skoraj vse šole v Pomurju so/ sprejele zavarovanje šolarjev, ker je to zavarovanje zelo koristno. Pred tremi leti so na podružnici zavaroval nega zavo-da v Murski Soboti zbrali 310.220 din zavarovalnih zneskov. Za nezgode na so izplačali 391.018 din. Leto dni pozneje so šolarji vplačali za zavarovanje pred nezgodami enkrat več, torej jih je bilo veliko več zavarovanih. Nezgod je bilo sicer manj, toda lani je bilo na oddelku za zavarovanje šolarjev proti nezgodam prav toliko izdatkov kot prejemkov. V vseh teh letih je bilo 894 nezgod in zanje izdatkov za 1,783.808. Samo letos je bilo za primere nezgod izplačanih 322.405 din, čeprav je bilo vplačanih na račun
POPRAVEK
V zadnji številki PV je bil na prvi strani objavljen članek pod naslovom »Okrepljena vloga proizvajalcev«, v katerega se je v zadnjem odstavku vrinila neljuba pomota.
Prva dva stavka v tem odstavku se morata pravilno glasiti: V pomurskih občinskih ljudskih odborih bo potemtakem delovalo v prihodnji mandatni dobi 429 odbornikov: v občinskih zborih 235, v zborih proizvajalcev 185. Spričo pretežno kmetijskega značaja pokrajine bodo volivci kmečke skupine izvolili v zbore, proizvajalcev več svojih zastopnikov (122) kot vrstniki industrijske skupine (63).
Podatki v teh dveh stavkih članka, ki je bil objavljen v prejšnji številki, sc namreč nanašajo na število odbornikov v bodočem okrajnem in občinskih ljudskih odborih skupaj.
zavarovanja le 12.650 din. Torej so izplačila večja kot pa vplačila. Tudi pri skupnem vplačilu je za omenjena štiri leta za čez 100.000 din razlike, kajti skupno je bilo vplačanih za zavarovance 1,665.720 din.
Ti primeri povedo, da ne gre za dobiček zavarovalnega zavoda!
V	Sloveniji se te številke seveda znatno povečajo. Za nezgodno zavarovanje je bilo doslej zavarovancem izplačanih nad 35 milijonov din (učencem in dijakom) in sicer v nekaj več kot 18.000 primerih. To predvsem zaradi tega, ker so pogoji takšnega zavarovanja zelo ugodni. Odškodnina v primeru trajne invalidnosti je. 100 in 200 tisoč din za premiji 50 in 100 din. Za delno invalidnost prejme zavarovanec ustrezni del te vsote. V primeru smrtne nesreče pa je odškodnina 10 in 20 tisoč din za pogrebne stroške. Poleg tega je upoštevati še plačilo stroškov zdravljenja, dnevno odškodnino ...
Seveda ne velja izplačilo stroškov zdravljenja za tiste, ki so socialno zavarovani, kajti v tem primeru bi lahko govorili o izkoriščanju obeh zavodov. Sicer pa je v Pomurju največ kmečkih otrok v tem šolskem zavarovanju, ti pa socialno doslej še niso zavarovani.
V	arhivih zavarovalnega zavoda, v ustreznem oddelku, je nešteto primerov nezgodnega zavarovanja. To so sami konkretni primeri. Koloman Baga-ri, učenec osnovne šole v Mač-kovcih,- je dobil za 50 din zavarovalne premije 15.000 din
odškodnine za invalidnost, za stroške zdravljenja pa 2.500 din. Viktor Vrabl iz ljutomerske osnovne šole pa za invalidnost 20.000 in dnevni prispevek v skupnem znesku 2.500 din.
In ti primeri se še vrstijo. Dnevno prihajajo starši v zavarovalni zavod in sporočajo: »Moj sin si 'e na slamoreznici odrezal prst...« »Mojega je povozil kolesar ...« »Moj je padel s kolesa ...« »Moj se je poškodoval pri telovadbi...«
Razvoj zadruge v Sejanelh
Kmetijska zadruga Sejanci je bila ustanovljena pred štirimi leti. Zadruga ima zdaj 114 članov, od tega števila je 101 kmet. Med šestimi odseki (živinorejski, strojni, kreditni, sadjarski in poljedelski) sta najbolj delavna živinorejski in odkupni.
Živinorejski odsek ima 16 rodovniških krav, dva bika in enega plemenskega merjasca. Na področju zadruge močno prevladuje pincgavska pasma. Zadruga je preskrbela zadružnikom 800.000 din kredita za nabavo plemenske živine. Povprečna molznost krav je 2.200 litrov, najboljša pa daje 3.400 1 . . .
Alojz Janžekovič iz Sejanec je član upravnega odbora tamkajšnje zadruge. Velja za zelo dobrega kmetovalca. Ima velike hektarske donose pri koruzi in krompirju. Pri krompirju je dosegel 40.000 kg na ha, pri koruzi pa 5.000 kg. Kmetom daje nasvete in ima z njimi zamenjavo pridelkov — zaradi prvovrstnega pridelka, ki daje dobro seme. Lani je dobil Janžekovič v Ptuju na razstavi prvo oceno za koruzo. Vendar ...
Janžekovič ima svojega bika, ki je priznan kot dober plemenjak. Skočnina tega plemenjaka je določena na 300 din po kravi, med tem ko je določena skočnina za zadružne-bike v občini 600 din. Na vprašanje predsednika ObLO, zakaj je pri njegovem biku tako nizka skočnina, je Janžekovič odgovoril, da s tem prav lahko izhaja in da bo imel še dobiček,
ker priganjajo krave k njegovemu biku tudi s področij drugih zadrug — ker je pač cenejši...
Kmetijska zadruga Sejanci ima klub mladih zadružnic, ki združuje 18 članic. Lani so bile na kmetijski razstavi v Ptuju in so tam dobile veliko priznanja.
Sadjarski odsek je opravil škropljenje sadnega drevja in je nadomestil vsa od kaparja uničena drevesa z mladimi drevesci. Poleg tega pa je stalež sadnega drevja narasel, ker so zadružniki uvideli koristi sad-
jarstva; to pa predvsem v Vi-čancih, Strjancu in Mali vasi. Alojz Štabuc pa je kot član zadruge zasadil 1 ha sadovnjaka. Okrajna zadružna zveza mu je dala za to pomoč 15.000 din (subvencijo). Ta sadovnjak je najbolj vzoren v tomaževskem predelu.
Zadruga v Sejancih je pobudnik ustanovitve vodne skupnosti', ki ima že 22 članov. Težave imajo s člani od Tomaža v Sav-cih, kjer še nimajo razumevanja za vodno skupnost, ki je v tej dolini nujno potrebna. V tem predelu sta dve vasi zadru-
fe iz Tomaža in štiri zadruge v Šejancih. Travniki so tod zamočvirjeni in je krma kisla. Melioracije pomenijo veliko izboljšanje za tamkašnjo živinorejo.
Med uspele akcije štejejo tudi zatiranje koloradskega hrošča.
Do konca avgusta so letos prodali 50.000 kg umetnih gnojil, medtem ko so lani vse' leto prodali za 8.000 kg manj teh gnojil. Kreditov za nabavo umetnih gnojil je dala zadruga 130.000 din. Semenskega krompirja so prodali ali zamenjali 8000 kg, vsakomur po 100 kg. Zdaj pričakujejo donos 40.000 kilogramov na ha.
Za tekmovanje za zvišanje ha donosov se jih je prijavilo nekaj nad petnajst, toda ker je prispelo obvestilo, da jih lahko tudi manj tekmuje, prepozno, se tekmovanja niso udeležili. Zato pa se resno pripravljajo na tekmovanje v prihodnjem letu.
Letos so odkupili nad 800 kg suhih in toliko svežih gob. Pri tem je bilo prometa nad tri milijone, kar je precejšen zaslužek za tamkajšnie prebivalstvo. Zdravilnih zelišč so odkupili nad 600 kg. To poleg odkupa živine in perutnine, pa tudi pšenice in rži, ki so je odkupili nad tri vagone. Računajo pa, da bodo pšenice in rži odkupili še za pet vagonov. To je največji odkup, odkar posluje zadruga. Takšen uspeh pa sta dosegla le dva uslužbenca te zadruge. Poleg tega so letos zgradili strojno lopo z lastnimi sredstvi, prav tako trgovski lokal, skladišče in zadružno pisarno. Precej so prispevali zadružniki sami. To je osnova za še lepše uspehe v prihodnjih letih,
J. R.
Na obisku pri šolskem upravitelju Horvatu
Na severni strani raztreseno vasi Ivanovci se dviga mali hrib, ki dominira nad okolico. Ena stran pobočja je porasla z mladim gozdom, moli del pa je spremenjen v lep sadni vrt. Pri »Bede-niku« kakor ljudje nazivajo ta hrib, stoji razmeroma dobro ohranjena enorazredna osnovna šola, kamor že desetletja hodijo sinovi in hčere okoličanov »si bistrit glavo« Poleg šole seveda ne manjka cerkve in župnišča — značilno za naše podeželje. Zraven šole imajo »papinci« lepo urejeno pokopališče, ki ga poživlja lep nagrobnik Prekmurskega prosvetitel ja Ivanocija. Na nagrobniku piše: »Budil in branil je narod svoj« Zdi se mi, da včasih pozabljamo na ljudi, ki so, četudi v tuhovniškem oblačilu, svoje čase kljubo-
vali tujčevemu - pritisku -in raznarodovanju ter budili narodno zavest na tem lepem delu slovenske zemlje, da ga niso pogoltnili valovi madža-rizacije. Pri »Bedeniku« že tri desetletja učiteljuje danes že močno osiveli šolski upravitelj Franc Horvat — in tu bo, kukor vse kaže tudi zaključil učiteljsko karijero. Mož bi že lahko odšel v zasluženi pokoj, vendar se nikakor ne more ločiti od svojega priljubljenega »Bedeni-kn« in prijaznih ljudi, kf ga obkrožajo. Njegova skrita želja je, prebiti 40 let v prosvetni službi — in potem oditi v pokoj. Upajmo pa, da bo ta njegova želja tudi postala živa stvarnost, saj ga od 40-letnice ločijo samo 3 leta.
Pred njegovim prihodom je bil prostor okoli šolskega poslopja prava divjina, toda mož je v dolgih letih nasadil mnogo sadnega drevja in vložil nemalo truda v sadni vrt, ki je danes v okras osnovni šoli v Kančevcih in poživlja ljubkost »Bedenika«. Kljub temu, da je šolski upravitelj že precej v letih in ga naporna služba izčrpava, še vedno najde dovolj časa za čitanje in se poglablja v gospodarsko problematiko. Ima obilico vsakovrstnih knjig — od leposlovnih do strokovnih. Vedno je pripravljen pomagati vaški skupnosti in ljudje se često obračajo nanj v raznih zadevah. Treba je pisati raznovrstne prošnje, pritožbe in druge
vloge. Nekdo bi rad, dali bo sin, ki služi vojaški rok, prišel n »sabačog«, stara in onemogla ženica bi rada vložila prošnjo za socialno podporo. Z mnogimi skrbmi in težavami so obremenjeni tamkajšnji prebivalci, v življenju pa treba reševati pereče probleme. Žuljava in okorna roka nerada seže po peresu, zato prosijo upravitelja Horvata, naj napiše prošnjo. »Školnik« pa piše in piše na pisalni stroj, pazljivo posluša vaščane, ki mu zaradi utemeljitve pismene vloge ali prošnje, na dolgo in široko pripovedujejo, kje jih »čevelj žuli«. Pristojni uradi pa prejemajo lepo stilizirane prošnje, ki jih piše učitelj Horvat. Seveda je marsikate-
ra vloga kot neosnovana zavrnjena, kajti treba je poslovati v okviru zakonitosti, toda učitelj pri tem ne more pomagati, ker ni pravnik in ne more poznati obširnega področja naše socialistične zakonodaje. Ljudje pa bi radi dosegli marsikaj, kar je izven obstoječih zakonitih predpisov.
V šoli še vedno smrdljiva petrolejka preganja temo, dočim je večji del šolskega okoliša že elektrificiran. Nujno bi bilo, da tudi tu že enkrat zasije električna luč in morda se bodo zato v bližnji prihodnosti našla potrebna finančna sredstva. Bilo je govora, da bi naredili poseben vhod v učilnico, ker šoloobvezni otroci hodijo mimo učiteljevega stanovanja, toda ostalo je le samo pri zamisli.
Bp.
Prvi korak v šolo
Prelepi poletni dnevi so minili, prišla je jesen. Dnevi so krajši in hitro minevajo. Počitnice so za nami. Bile so lepe in vesele. Nekateri smo bili na morju. Tam smo se kopali,
sončili in se igrali. Drugi so bili o gorah, tam so taborili, hodili na izlete in kurili krese. Nekateri otroci pa so ostali doma in pomagali staršem. Pasli so živino, pekli koruzo in krompir. Tudi njihove počitnice so bile vesele.
In vse to je za nami. V deželo se je prismehljala bogata jesen. Natrosila nam-je polne košare sladkega sadja. Pozvonila je na šolski zvonec in vrata so se na. široko odprla. Prazne učilnice so nas veselo
vabile, pridite — pridite se učit.
Začeli smo s proslavo. Tovariš upravitelj nas je prav prisrčno pozdravil. Nato smo se spoznali s tovarišicami in to-
variši. Stari sošolci smo se pozdravljali. Prvi dnevi so potekli zelo hitro. Z novimi sošolci smo postali dobri prijatelji. Sedaj pa se že pridno učimo, saj smo si med počitnicami dobro odpočili.
Pionirka Eva Šparaš *
V četrtek so se zbrali pred polansko šolo pionirji in pionirke iz Velike Polane, Male Polane, Brezovice in Hotize.
Ravnatelj šole, tov. Franc Križanič je zbrane pionirje
kratko nagovoril in jim predstavil razrednike. Pionirji so z veselim ploskanjem nagradili govornika, nakar so se razigrano vrnili domov. V petek pa so že začeli z rednim poukom. Pričakujemo, da bodo letošnji uspehi v šoli še boljši od lanskih!	Š. S.
In znova tudi v glasbeno šolo
BRALCI IN MI
Tovariš urednik!
V	Lendavi imajo nekatere gospodinje vzorno
urejene vrtičke. Tega pa ne moremo trditi za zadružni vrt, v katerem je bujna trava, ki sc bohoti sredi vrta, domala povsem prerasla tisto, kar naj bi bilo za vzgled gospodinjam v okolici. Ali tega res nihče ne vidi?	P. V., Lendava
Najbrž tudi vodstvo sekcija žena-zadružnic ne. *
Tovariš urednik!
V	M. Soboti je precej kegljačev, vendar pa je kakovostno napredovanje v tej športni panogi nemogoče, ker nimamo v mestu primernega kegljišča. Za kegljanje pa se zlasti zanimajo delavci v naših podjetjih. Pri dosedanjih tekmovanjih v počastitev občinskega praznika so vedno nastopila številna moštva, toda tekmovalci so morali kegljati na edino primernem ljutomerskem dvo-steznem kegljišču, večkrat celo brez vsakega treninga, zato pa tudi tekmovalni uspehi niso bili najboljši.
Ljudi potemtakem imamo za množično in organizirano delovanje v kegljaškem športu, temu bitnemu pogoju pa je potrebna še materialna podlaga. Sindikalne podružnice naj bi dale v svojih podjetjih pobudo za to, da bi v M. Soboti z združenimi močmi zgradili sodobno kegljišče — vsaj enosteznega, če že ne bi mogli zbrati več sredstev. Potem pa tudi ne bi bilo več daleč do ustanovitve številčno zelo močnega kegljaškega kluba.
-rš, M. Sobota
Vsekakor umesten predlog.
Tovariš urednik!
V	pismu prilagam prispevek za nagradno tek-
movanje, ki sto ga razpisali v Vašem cenjenem listu. Upam, da ne bom prepozen, saj sem bral, da je zadnji rok 15. september. Menite, da mi bo žirija prisodila kako nagrado? Najraje bi imel prvo.	T. Z., Turnišče
Na uredništvu nimamo prerokov, želimo pa Vam obilo sreče.

Tovariš urednik!
Rad bi vedel, ali je proti večeru moči dobiti originalen gulaž v kateri soboški gostilni. Do sedaj se mi je namreč že nekajkrat pripetilo, da sem v gostilnah, ki sem jih obiskal, dobil sicer pristno omako, zraven nje pa na kocke sesekljano govedino, ki je ostala od opoldanske juhe.
K. D., Rakičan
Najbolje bo, če se pozanimate na gostinski zbornici.
Tovariš urednik!
V	predzadnji številki »Pomurskega vestnika« sem prebral lokalno humoresko »Naš Kraj«, pa me zanima, ali je avtor meril na razmere v soboškem hotelu »Zvezda« — in če je, zakaj ni imenoval osebe, ki tako ravna z gosti, da bi ga lahko kolektiv, ki je sicer prizadeven in ustrežljiv, posvaril in poklical na odgovornost, če že škoduje ugledu svojega podjetja. Na posameznikih namreč ne kaže graditi krivde vsega kolektiva.
-čč, M. Sobota
Ni tako hudo. Avtor nam je povedal, da je več vtisov iz raznih gostiln zbral v eno celoto: Peter Zadirčni je le posplošena oseba, ki pa jo še vedno najdeš v tej ali oni naši gostilni, za kar imamo dokaze na uredništvu, prav tako pa je izmišljeno tudi okolje, ki ga opisuje v humoreski. Glavna ost prispevka je: želimo si boljše postrežbe, pa naj bo kjerkoli!
Tovariš urednik!
V	naših časopisih večkrat berem, da so nekje
povečali molznost, drugod pa spet mlečnost krav. Kaj je prav?	čD, Rogašovci
Prvo, kajti bolj ali manj mlečne so lahko samo juhe, kaše in druga jedila, ki jih pripravimo v kuhinji, krave pa so samo dobre ali slabe molznice, zato je pravilen izraz »molznost«, ki še je že tudi uveljavil v naši govorici.
Tovariš urednik!
V	naših podeželskih gostilnah le težko stakneš brezalkoholne pijače. Zadnjič sem se oglasil tudi v gostilni ob cestnem križišču v Dokležovju in si naročil tako pijačo, pa je nisem mogel dobiti. Ali imamo gostilne samo za uživalce alkohola ali pa tudi za tiste, ki si želijo drugače potešiti žejo?
Še sreča, da nas je narava obdarila z vodo!
POMURSKI VESTNIK, 12. sept. 1957
5
Ne sodimo sina po očetu
Pred štirimi leti sta se poročila Štefan in Terezija. Oba sta bila zaposlena v Lendavi. Po poroki sta si hotela mlada zakonca ustvariti prijeten domek na kmetiji Stefanovega očeta v Lendavskih goricah.
Terezija je poučevala na osnovni šoli v Lendavi, njen mož pa je garal na očetovem gruntu, ker mu je oče svojčas obljubil zemljo. Ostalo pa je zgolj pri obljubi. Meseci so minli in v Stefanovo družino se je naselila sreča: dobili so novorojenčka. Leto pozneje je bila Stefanova žena odpuščena iz službe, ker kot učiteljica ni'opravila predpisanih izpi-
tov. K izpitom je bila poklicana v nosečnosti, razen tega pa je imela še otroka — dojenčka, kar jo je dokaj oviralo.
Stefan in Terezija sta se sprijaznila z novim načinom življenja. Štiričlanska družina je životarila na oralu zemlje, ki pa ni zadostovala za preživljanje. Terezija, ki je dovršila nižjo srednjo šolo, je leta 1956 na razpis zaprosila za službo na občini, vendar pa je niso sprejeli. Svojo prošnjo je obnovila tudi letos, toda zaman. To se je dogajalo tudi njenemu možu, ki je koU šofer potrkal na mnoga vrat a in povsod naletel na gluha ušesa.
Mladi zakonski par je večkrat razmišljal: >Kaj sva storila, da naju povsod odklanjajoče Življenje pa je šlo svojo pot naprej. Mlada zakonca sta se naposled odločila za pobeg v Avstrijo. Svoj sklep sta hotela uresničiti ob koncu letošnjega julija, vendar so jima to preprečili naši obmejni organi.
Primere, da sodimo sina po očetu, srečujemo pri nas čestokrat, kljub temu, da so mnogi, ki so bili namenjeni čez mejo, voljni marsikaj prispevati za našo skupnost. Mar niso večkrat krive naše organizacije, da se dogajajo take stvari?
-jo
(Humoreska)
Hlevi. Pa ne navadni, marveč grofovski. To so vsaj bili njega dni v "zlatih časih". Danes so preprosto rečeno državni, čeprav so lepi in moderni. Ljudstvo jih imenuje tako, da je volk sit in koza cela. Kratkomalo "Rakičanski marof". Toda to ni čisto nič pomembno za naslednje. Pred uspelim koncertom Akademskega pevskega zbora iz Ljubljane smo pripravili gostom prijeten program, da bi odnesli s svojega prvega obiska o Prekmurju čim lepše spomine. In te so prav zares tudi odnesli, hvala volom!
Torej hlevi. V njih prežvekuje petdeset volov. Petdeset stasitih rakičanskih volov. Lepo o dveh vrstah stojijo in o sak ima nad sabo na črni tablici s kredo zapisano svoje ime, letnico rojstva in svojo zajetnost o kilogramih. Med obema volovskima vrstama pa sto akademskih pevcev. Seveda le na obisku. Posebno pevke so očarane. Mlade, nadobudne akademske pevke. Stati takole, pa čeprav na prstih (kajti hlevska romantika se konča pri čevljih), sredi pristnega živalsko dišečega prostora je najmanj tako silno kot gledati Marlona Branda o -Tramvaju — poželenje«. Ogromne živali radovedno obračajo težke glave in buljijo v nenavadne goste. Čudno tiho je v hlevu. Seveda, vsak hoče nemoteno poučiti edinstveno dozo doživetja. Kdor ljubi naravo, vendar ne more drugače, kot molče občudovati te silne stvore moči in življenja. - Takih volov ne vidiš povsod in vsak dan, je s ponosom dejal o svojih varovancih gospodar hleva. In take misli sem s trohico ponosa iskal na zamaknjenih obrazih svojih ljubljanskih kolegov in kolegic, ko me naenkrat zdrami nežen glasek pred mano stoječe kolegice: "Madonca" to ti je krau-ca, kaj!? Ko bi ble use krauce take-le, koooliko mlekca bi imeli!!!*
Pogledam "krauco", pogledam kolegico. Ne, ne motim se. Od vzhičenja ožarjeni obrazek strmi naravnost v ogromni zadek težkega vola. Zdi se mi, da je prav tedaj presenečen obrnil debelo glavo in do dna užaljeno pogledal "nesramno" občudovalko.
S črne tablice pa se je posmehljivo režala kreda: »Rigo«, 900 kg.	Vlado Sagadin
Mihec iz INTERNATA
v kolonijo
Mihec je zdaj v koloniji. Oblekel je novo obleko, nove čevlje, novo srajco in odšel. Mesec dni ga ne bo v internatu, a vendar vsi gojenci govore o njem.
Samo, gojenci, ne sodite ga napačno. Recite kar hočete.
Mihec je dober gojenec. Vesel in žalosten, poln drobnih želja in sanj, kakor mi vsi.
Takrat v začetku, ko je bilo na dvorišču internata polno gojencev, je Mihec prišel umazan in neurejen. Pozdravil je. Vsi mu niso ozdravili.
»Mihec«, ga je poklical upravnik internata. »Pridi sem. Zakaj si tako umazan, zakaj imaš umazano obleko,« ga je vprašal.
Mihec je obstal.
»Razumem«, mu je odgovoril.
Upravnik internata ga je začudeno pogledal.
»Kaj razumeš« ga je vprašal.
»Razumem«, je spet ponovil Mihec.
»Kaj? Kaj razumeš«, se je upravnik nasmehnil.
Mihec je skomignil z rameni. Molčal je.
»Ali poznaš svojega upravnika?«, ga je vprašal upravnik internata. »Si ga kdaj videl?«
Mihec je vztrepetal.
»Ne, nisem,« je plašno pristavil.
»Nikoli?« se je začudil uorav-nik.
»Ne, nikoli,« je potrdil gojenec Mihec.
Upravnik mu je rekel:
»Ej, Mihec, vidiš, jaz sem tvoj upravnik, si boš to zapomnil? Zdaj se očisti in pojdi med ostale gojence.«
Mihec je z rokami mečkal hlače, ni vedel, kam bi dal roke. Pozabil je na pozdrav in rdeč odšel.
Rekli smo že, da je bilo to v začetku. Pozneje, ko je bil Mihec že dalj časa v internatu, so nekega dne delili nove letne obleke. Nekaj dni kasneje so ga
določili za dežurnega internata. Toda ostali gojenci so opazili, da, čim je malo obleko zamazal, jo je takoj očistil. Ko je to storil parkrat, je bila obleka zopet čista in lepa. Mihec je to z žalostjo opazoval.
In nato je bil dodeljen v kolonijo.
»Kolonija« Kaj mi bo kolonija. Ne maram v kolonijo je rekel Mihec. Ostali gojenci in vzgojitelji so ga začudeno gledali. Nočeš v kolonijo? Mihče-ve oči so bile polne solz. Oni pa so odšli in to povedali upravniku.
»Mihec je nesrečen,« so mu rekli. »Noče v kolonijo«.
Upravnik je Mihca poklical k sebi. Ostali gojenci so odšli, toda Mihca niso našli. Iskali so ga povsod, toda ni ga bilo nikjer, kakor da bi se vdrl v zemljo.
Mihec je bil v sobi, ki je bila zastrta s preprogami in sredi katere je stala velika pisalna miza. Za mizo je sedel upravnik internata, Mihec pa je stal pri mizi.
»Ker vas poznam, sem prišel. Nekaj bi Vas prosil. Gotovo se spominjate najinega srečanja na dvorišču internata. Nisem več takšen gojenec. Vprašajte kogarkoli hočete. Pazil sem na obleko, kakor na punčico svojega očesa, toda poglejte, kakšna je. Vsa bela. Ali bi hoteli ... Ne morem tako... nočem. Smejali se mi bodo. Nisem danes prvič v internatu. Nočem, da se mi smejejo.«
Govoril je hitro. Nimam staršev. Oba sta umrla, nimam nikogar, kakor vas tukaj. Tako nekako je govoril Mihec. Govoril je brez oddiha, kakor da se je za te besede pripravljal vse svoje življenje.
Ko je končal, je bil utrujen, bled.
Pol ure pozneje je dobil novo letno obleko, čevlje in srajco. Šel bo v kolonijo. Drugi dan je odpotoval. Mesec dni ga ne bo, toda vsi govorijo samo o njem.
Toda gojenci, ne sodite napačno o njem. Govorite lepo z njim, tudi on je član vaše družine. Vesel je in žalosten, poln drobnih želja in sanj — kakor mi vsi. Popolnoma nam je enak, zato ga spoštujte.
Tam kjer grozdje zori
Najlepša je v Prlekiji jesen, ko se začnejo bregovi, zasajeni z žlahtno vinsko trto, barvati s prečudovitimi barvami, kakršne premore le naša dobra mati narava. Tedaj te vse vabi: klopotci s svojim veselim, razposajenim klopotanjem, črički z veselimi pesmicami ter bahavi, težki grozdi, ki se svetijo med pisanim listjem in se v njih jagodah poigravajo žarki toplega jesenskega sonca. Vabijo te visoki jagnje-di, ki skrivnostno šumijo v rahlem vetru, kakor bi ti pripovedovali o davnih in preteklih dnevih Prlekije. Da, jagnjedi; naši Prleki jim pravijo palme, menda zato, ker so res videti tako kraljevsko dostojanstvene in skrivnostne. Saj so res veličastne in dajejo pokrajini svojstven ih mikaven čar.
Jesenski čar vinskih goric in pa časopisne vesti o zlatih kolajnah za prleška vina na Ljubljanskem vinskem sejmu so me nagnile k temu, da malo pobliže pogledam to veliko naravno tovarno »žlahtne kapljice«, ki jo tako cenijo pri nas in v svetu. Toda kam? No, seveda v sloviti Jeruzalem, Vinski vrh, Litmerk... vse od Ormoža pa do Ljutomera se razprostira pisana odeja vinske trte.
»Direktor je na terenu,« so mi mimogrede povedali v upravi zadružnega gospodarstva Ivanjkovci. Kajpak, tu je treba delati na terenu, ki je raztresen ose od Miklavža do Tomaža. Stopim v hrib. Glej, to ni več stari vinograd s skrivenčenimi koli in sem ter tja posejanimi trtami. To je moderen žični nasad s širokimi, ravnimi vrstami. Tak nasad je primeren tudi za strojno obdelavo, sonce in zrak imata dovolj dostopa do trte. Težki grozdi, beli, rdeči, se mi smejejo izza zelenega listja.
Na vrhu hriba dobim delovodjo Martina. Morda zvem od njega, kako in kaj? Rade volje mi odgovarja. »Letos bo naš trud bogato poplačan,« pove, ko greva skozi lep nasad šipona — »letina je izborna. Poletje je bilo zelo ugodno, peronospo-ra, ta glavni sovražnik vinogradov, letos ni imela moči. Tudi spomladanski mraz nam je prizanesel. Sedaj nam sicer nagaja deževje, pa tudi to se bo, mislim, popravilo, tako da bo letošnji pridelek tudi kvalitetno na višini. Tudi drugače se z agrotehničnimi merami trudimo, da izboljšamo kvaliteto našega pridelka. Tako upamo, da bomo dosegali kmalu tak hektarski donos, o kakršnem smo včasih samo lepo sanjali.«
In delavci, bivši viničarji? Mnogo bi se dalo o njih povedati. Zadovoljni so, ker vidijo, kako se uresničujejo načrti o moderni obnovi njihovih vinogradov. Če smo odkriti, sprva niso kar nič verjeli, da bo iz tega kaj. Preveč so bili vajeni starih vinogradov, starih načinov dela in starega,
tako težkega življenja in garanja. O, sedaj je vse drugače. Kako so letos z veseljem pozdravili nakup modernih agregatov za škropljenje in kar verjeti ne morejo, da se tudi njihovo delo modernizira in postaja lažje, bolj uspešno. Pa to je šele začetek. Razmišljajo o marsičem :o rezervoarjih za vodo, modernih plugih, novih zaščitnih sredstvih in kaj vem kakšnih stvareh še. Pa tudi o svojih lastnih skrbeh. Ta si bo te dni pripeljal novo pohištvo, drugi si ureja stanovanje, oni spet premišlja, kakšne znamke dvokolo ali radio si bo prihodnji teden kupil. Kaj ni to razveseljivo dejstvo
ob misli, da je ta predel Slovenskih goric veljal poleg Haloškega za najbolj revnega in zaostalega. Pričakovanja in prerokovanja bivših »gospodov«, češ saj ti ne bodo znali gospodariti, se niso izpolnila. Nasprotno.
Še marsikaj mi je zaupal zgovorni Martin. Da imajo zelo delaven sindikat, da imajo celo delavsko prosvetno društvo »Svoboda«, kjer se udejstvuje lepo število zadružnikov.
Torej nič več zagrenjenih, izmučenih obrazov, izpitih od garanja in šmarnice, nič več bledih, kruha lačnih, raztrganih otrok, ki se plašno stiskajo ob vogale okrušenih bajt, kadar pridejo "gospod" gledat, če ni kje kaka jagoda pozobana. To so samo še daljni, grenki spomini starejših. Ti rdečelični, vedri razposajenčki, ki se igrajo in podijo po trati in nama prijazno voščijo »dober dan«, poznajo tiste žalostne čase le iz pripovedovanja odraslih.
Lep kos poti je že za nama, tu in tam poskusim že lepo zrelo jagodo radgonske ranine ali rdeče žlahtnine. Še ob trsnici se ustaviva. »Tudi ta letos izredno lepo uspeva,« meni Martin — »kakih štirideset tisoč novih trsov bomo dobili iz nje.« In zopet bo velik del bližnjega hribčka izgubil svoj stari izgled in nastala bo nova moderna parcela sodobnega vinograda. Še bo zlatih kolajn...
Še en pogled po zelenih gričih, ki se že zlatorumeno barvajo, potem pa stisnem roko svojemu spremljevalcu in se mimo mogočnih palm, ki mi kakor v slovo rahlo šumijo, spustim po ozki poti kraj brajde v dolino ...	Ivan Hodžar
Tekmovanje dopisnikov
MLADINI
IZPOD 16 LET
Vse staro, ose mlado, oj vse se veseli.
Ko se je zmračilo, se je pravzaprav šele začelo. Govori in otvoritev so minili že popoldne in zdaj so morali vaščani ta veliki dogodek primerno zaliti. Le enkrat zasveti v Odrancih prvič elektrika, le enkrat je otvoritev in to ni mala stvar. Trud z napeljavo je končan in zdaj — zabava.
Beltinski Kociper je privabi! na oder toliko plesalcev, da se je oder zibal kot ob močnem po-‘resu. Novi pari so še vedno rinili na plesišče, toda prostora ni.
»Vse staro, vse mlado, oj vse se veseli...«, prihaja z dvorišča pesem. Stari in mladi so objeti v krog in zdaj plešejo. Elektrika je zasvetila in veselje je nepopisno. Kmalu se je od živega kroga odtrgala skupina petnajstletnikov. Zasedli so mesto ob neki prazni mizi in najmlajši je zavpil: »Kel-nar. vino!« Drugi si je medtem sposodil od sosedne mize prazno steklenico in z njo razbijal po mizi ter naznanjal natakarjem in ostalim ljudem, da »fantje hočejo vino.« Za prvim je sledil drugi liter in skupina petnajstletnikov je kmalu spominjala na zložljivi meter. Takrat so začeli: »Spevlemo si pesmico od ledičnoga stana...« Pesem je privabila k mizi četo otrok. Prišli so otroci, ki še ne govorijo črke r. takšni, ki že pišejo vse tiskane črke in takšni, ki bodo kmalu zapustili šolske klopi. Toda niso vsi odranski šolarji tako svobodni! Nekaj jih je moralo sedeti s starši za mizo in piti.
Nekdo je začel razbijati kozarce in skupina otrok se je selila, da bi videli, kaj se gesli v temnem kotu.
»Marička, sotiš igrajo!«, je pritekel Števek po Maričko. Marička si je popravila predpasnik in sprejela povabilo na ples. Marička je letos končala na osnovni šoli že četrti razred in to je že nekaj. Tudi Števek bo moral čez nekaj dni spet v šolske klopi in zdaj si je treba nabrati moči. Oba sta se zgubila med ostalimi plesalci in zaplesala sotiš. Tratnjek je igral violino in lok je skakal od pekla do nebes, violina je pela. zjokala, pa spet igrala. Kakor drugi, starejši, tako je tudi Števek
pogosto udarjal s petami ob tla, da se je tresel oder.
Medtem se je začenjal ponedeljek in Odrančani so se še veselili: stari in mladi.
Nekje zunaj je počil strel. Takoj so se zamašila z otroci vsa vrata in vsi so hiteli tja, kjer se morda kdo pretepa in strelja. Takoj so obkolili kraj dogodka, toda žalost: vohali so le še smodnikov dim.
Veselje v dvorani, na balkonu in na dvorišča pa je valovalo dalje. Mali Vanek je hodil med ljudmi in govoril sam s seboj: »Pijan san kak boža doga!« Spremljal ga je drug sošolec, ki ga je hotel spraviti domov. Toda Vanek se ni dal: "Do-keč do ajtek ležali za mostom, nejdeva domov!" Vanek je metal s težavo besede iz sebe, kajti vino ga je zanašalo v levo in desno.
Vanekov oče se je medtem že postavil na noge pri mostu in je zdaj preklinjal elektriko; »Vrag jo vzemi, še poscati se zdaj nimam kje!«
Ure tečejo naglo, kakor povsod na zabavah Ljudje se redčijo, toda med starejšimi je še vedno švigalo mnogo otrok.
Ob treh se je poslavljal z zabave Števek. kmalu nato je odšel tudi Vanek. Sam je korakal v velikih vijugah proti domu in govoril sam s seboj: »Domačih nalog še ni. Zdaj imam čas!«
Tinek, Gustek, Majička, Nacek in še mnogo drugih je še ostalo, čeprav se je danilo. »Tinek, Gustek, pijta!«- je silil oče otroka in Gustek se s težavo stegne do kozarca in ga, posnemajoč očeta, gladko zvrne.
Ura kaže tri...
Elektrika sveti, godba igra in natakarji garajo.
... Ko se je zdanilo, odhajamo vsi: otroci in starejši. Ni še dovolj svetlo in s težavo preberem napis na neki steni: »Mladini izpod šestnajst let pre-povedano!«
A. A.
Preteklo nedeljo je priredil ljutomerski Klub za konjski šport jesenske konjske dirke na ljutomerskem hipodromu. Kljub izredno ugodnemu vremenu je obiskalo to tradicionalno prireditev le okrog 2000 ljudi. V devetih dirkah je tekmovalo 36 konj iz ljutomerske okolice, iz Turnišča, Lenarta, Maribora, Varaždina in Ptuja. V prvem heatu sta bili od sedmih kasačev najboljši Finejša — Ludvik Slavič, Grabe (1,30) in Lušna — Jože Seršen, Veržej (1,27). Isti vrstni red je bil tudi pri drugem heatu, razlika je le v -času: Finejša — 1,29, Lušna — 1,26. V drugi dirki »Konjerejska zadruga Cven« so tekmovali 3 do 12-letni konji. Zmagovalka pri tej vožnji je bila Punčka, last Lojzeta Jureša iz Ljutomera (1,29). Druga je bila Ve-rnška — Ivan Pirher iz Lenarta s časom 1,36. Za tem je bila dirka »Prvenstvo Slovenije«. V tej dirki so tekmovali samo dveletni kasaški konji. Tukaj je zmagala Lendava z vozačem Jožetom Gerdakom iz Turnišča s časom 1,35. drugi pa je bil Alben z vozačem Jernejem Bolkovi-
čem, prav tako iz Turnišča. Zmagovalec pri tej vožnji je prejel spominsko plaketo »Konjerejske zveze LRS« in lovorov venec. Tej vožnji je sledila dirka »OZZ Murska Sobota«. Nastopilo je 14 konjev, zmagala pa je Smilja, last M..ana Šumaka iz Ljutomera s časom 1,31.
V	preponski galopski dirki za konje klubov FLRJ, JLA in LM je zmagal Sak z jahačem Karlom Ger-dino iz Ptuja s časom 1,19. Drugi je bil konj Mica z jahačem Markom Stričkom iz Varaždina s časom 1,26.
V enovprežni vožnji za tri- do dvanajstletne konje, ki so ta dan dirkali, pa niso zmagali, je zmagala Fistra — Ludvik Slavič iz Grab s časom 1,27.
V	dvoprežni vožnji »V spomin Mirka Šumaka« je tekmovalo 9 parov tri- do dvanajstletnih konj. V tej dirki so vozile članice klubov za konjski šport. Zmagala je dvovprega Finejša—Frajlica I z voznico Serše-novo iz Veržeja s časom 1,41. Na drugem mestu je bila dvovprega Santa—Projka z voznico Galundrovo iz Veržeja s časom 1,47. Zmagovalka
te dirke je prejela posebno spominsko diplomo.
Ljutomerski klub za konjski šport je vpeljal pri letošnjih jesenskih dirkah novost: dirke mopedistov. Prvo mesto med mopedisti je dosegel Alojz Siitar iz Boračeve, druga je bila Zora Velparjeva iz Murske Sobote, tretji pa Janez Ren iz Murske Sobote. Kljub temu, da je bilo za to vožnjo med gledalci precejšnje zanimanje, so nekateri poudarjali, da taka kombinacija pri konjskih dirkah ni najbolj umestna.
Najmlajša in najstarejša mati na svetu
Iz Little Rocka v ZDA poročajo, da je 11- letna deklica Hivesin Cnr-tis rodila sina. Otrok je težak več kot 3 kilograme in popolnoma razvit. Oba se dobro počutita. Deklica iz Little Rocka je najmlajša mamica v obeh Amerikah.
Časopisi pa pišejo te dni tudi o
neki 75 let stari Angležinji, ki je umrla na poroda. Mrtev je tudi otrok, čeprav je bil normalno razvit. Med zdravniki je vzbudil ta primer veliko zanimanja, saj so porodi v taki starosti velika redkost.
POMURSKI VESTNIK, 12. sept. 1957
6
FINEJŠA — DVAKRATNA ZMAGOVALKA
Kako lahko dosežemo z italijanskimi sortami pšenic velik pridelek?
Sklenjeno je, da bomo za jesensko setev 1957 uvozili iz Italije tudi za okraj Murska Sobota nekatere sorte pšenic (Antonomia, S. Pastore, Produttore). Zaradi tega ni odveč, če poznamo ukrepe za velik pridelek teh žit.
Ozimno* pšenico sejemo po koruzi, po krompirju, na deteljišče, po krmnih stročnicah ter mešanicah. — Pomnimo, da sejemo žita pravilno in pravočasno le, če se glede vrstenja posevkov ravnamo po dolgoletnih, skrbno sestavljenih kolobarjih.
Preorana zemlja (V Italiji — postopoma do 35 cm globine in več) se mora pred setvijo ozimin zadostno uležati, sicer zdrkne seme med ne-razpadlimi brazdami pregloboko.
Pri gnojenju z umetnimi gnojili moramo upoštevati, da potrebujemo vsaj 600 kg superfosfata ali 600 kg Tomaževe žlindre na hektar.
Superfosfat uporabljamo na apnenih, Tomaževo žlindro pa na kislih zemljah.
Oziminam gnojimo tudi s kalijevo soljo -	200 do 300 kg na haktar.
Tomaževo žlindro ali superfosfat podorjemo pred setvijo ozimin. Kalijevo sol zabranamo pred setvijo. Nekateri kmetovalci raztrosijo 2/3 fosfornih in kalijevih gnojil pred setvijo, a 1/3 spomladi pod list in nato polje pobranajo.
Dušikova gnojila pri žitih je treba najpazliveje uporabljati zlasti zato, ker uporabljamo predvsem hitro delujoča gnojila. Le italijanske sorte pšenice s kratko slamo pri nas redkokdaj poležejo, čeprav jim izdatno gnojimo z dušikom.
Po žitih ali koruzi gnozi mo oziminam že pred setvijo s 50 do 100 kg Nitromonkola na ha. Dušikovo gnojila ne smemo razstrositi po deteljah in po kopavinah, gnojenih s hlevskim gnojem. V dobi, ko se ozimi-ne obraščajo. raztrosimo na zaostale posevke 50 do 80 kg čilskega solitra no ha. Tik pred klasenjem pa gnojimo vsem žitom s 150 do 250 kg dušikovega gnojilo. Nitromonkol trosimo na neapnenih zemljah, čilski soliter pa na apnenih.
Seme mora biti pred setvijo razkuženo. Z razkuževanjem uničimo le semenu primešane trose trde sneti. Prašno snet preprečimo s pravočasnim pobiranjem snetljivih klasov.
Količino semena za setev uravnavamo po kalivosti in čistoti. Ce določamo količino semena le po teži, sejemo premalo ali preveč kalivih semen, le redkokdaj pravilno.
Zgodnja setev je pogoj za uspeš-
nost vseh nadaljnjih pridelovalnih ukrepov pri žitih. Strokovno pravilno sejemo v našem podnebju ozimno pšenico od 25. septembra do 15. oktobra. Pozneje potrebujemo za vsak zamujeni dan 2 do 3 kg več.
Predhodni posevek mora pravočasno z njive, sicer ni mogoče zemlje pravilno obdelati in jo zgodaj zasejati.
Količina semena na ha (razdalja redi 8 cm) znaša pri sorti S. Pastore 150 do 170 kg, pri sorti Autonoraia 170 do 190 kg, a pri sorti Produttore 190 do 210 kg.
Pravilno je, če je seme 3 do. 5 cm globoko v prsti. Posevki globlje posejanega semena postanejo večinoma plešasti, ker so kalčki prej propadli, preden so vznikli.
V Italiji te dni okopavajo pšenične posevke zaradi tega, da uničijo plevel, prezračijo zemljo in zmanjšajo škodljivi vpliv suše ter pospešijo delo bakterij v zemlji.
Po naših nazorih pride okopavanje v poštev le pri redki setvi, t. j. pri razdalji 16 do 18 cm. Ročno ga izvršujemo z 8 do 10 cm širokimi motikami ki jih ritensko plitvo vla-čimo med redmi. Zn strojno okopavanje se priporoča progasta setev: dva do tri redi sejemo normalno, nato sledi presledek 25 do 30 cm, ki se okopava.
Z enkratnim ali dvakratnim pravočasnim brananjem z mrežno brano in dodatnim plevljenjem lahko plevel zadostno zatremo le na njivah, ki niso preveč zapleveljeene. Če so njive močneje zapleveljenc, moramo uporabiti kemična sredstva za uničevanje plevela (Herbicidi), ker je ta način zatiranja najuspešnejši, obenem pa najcenejši in najhitrejši.
Na nekaterih zemljah zmrzal (srež) privzdiguje vrhnjo plast tako, da korenine rastlin vise v zraku. Take posevke je potrebno spomladi pred branjem čimprej povaljati, sicer se bodo rastline posušile.
Pšenico požanjemo pred popolno trdo zrelostjo, t. j. v voščeni zrelosti, da preprečimo izgubo zaradi loma klasov in osipanja zrnja.
OKRAJNI LJUDSKI ODBOR Kmetijska inšpekcija D-790	MURSKA SOBOTA
Pri mlačvi je padel tako nesrečno, da si je zlomil levo nogo v stopalu 60-letni Franc Flajšhaker iz Pertoče.
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
ZDRAVSTVENA DEŽURNA
SLUŽBA
Nedelja, 15. septembra 1957.
Dr. Anica Gregorc — Kastelic, stanuje v Ulici Stefana Kovača.
Ordinira od 8. do 12. ure v splošni ambulanti, v nujnih primerih popoldne in ponoči na stanovanju.
Tedensko nočno dežurno službo ima od 16. do 22. septembra 1957 dr. Jan Sedlaček; stanuje v Trubarjevem drevoredu.
PROSTOVOLJNI
KRVODAJALCI
Marta Durič iz Rakičana, drugič; Franc Granfol iz M. Crnc, Janez Jelič iz Bukovec, Sidonja Zelko iz Pečarovec, Regina Gubič, Franc Zunič, Ana Buša, Zinka Kurbps, Slavica Medved, Barbara Požek, Martin Zver, Jože Nedeljko, Ludvik Istenič, Florijan Fuhter, Franc Istenič, Franc Žalec in Irena Kuzma, vsi iz Lutverc.
Selekcijsko posestvo Beltinci
prodaja TRAKTOR »OLIVER«
Pri nakupu imajo prednost interesenti državnega sektorja. Vse ostale informacije dobite na upravi posestva.
M-792
Trg. podjetje »Koloniale« v M. Soboti
RAZPRODA osnovna sredstva
(razno rabljeno trgov, opremo). Informacije pri upravi "Koloniale" v Murski Soboti, Lendavska cesta. Rok do 16. t. m.
POJASNILO
V "Pomurskem vestniku" smo, 20. junija 1957 objavili članek s kritično vsebino pod naslovom »Litino je zamenjal za železo«. Članek se je nanašal na Ljutomer, kjer sta pa dve poslovalnici, v katerih odkupujejo železo in odpadke.
Da ne bi bilo nesporazuma o tem, katera od že omenjenih poslovalnic je mišljena v tem članku, smo se obrnili na avtorja, ki nam je sporočil, da se vsebina njegovega članka nanaša na poslovalnico »Surovina«, ki ima 'svoj sedež na Vregovem.
Uredništvo
MALI OGLASI
POSESTVO 12 ORALOV, hiša in go-spodarsko poslopje, njiva, sado-nosnik, gozd, sredi Slovenskih goric. Cena 1,100.600 din.
NOVO ZIDANA VILA, 2 sobi, kabinet, kuhinja, 2 kleti, 51 arov vrta in njive, 2 km od Ptuja. Cena 1,000.000 din.
ENONADSTROPNA HIŠA centru mesta Ptnja s skladišči in velikimi kletmi. Cena 700.000 din. VINOGRADNIŠKO POSESTVO v Halozah, 7 oralov in solidna hiša ter klet, vinograd in sadonosnik. Cena 900.000 din.
STANOVANJSKA HIŠA, 15 arov zemlje, 2 sobi, kuhinja in skedenj, 2 km od Ptuja. Cena 460.000 dinarjev.
Vprašajte pri Francu Cučeku Ptuj, Frankopanska 1/A.	D-786
DRUŽINSKO STANOVANJE iščem; dam nagrado. Poslovodja prodajalne Kombinata Borovo, M. Sobota, Titova ul. 27.
HIŠO z malim posestvom, njivami, gozdom in travnikom prodam. Vprašajte v Iljaševcih 24, p. Križevci pri Ljutomeru.	M-784
NA JAVNI DRAŽBI prodam lepo hišo, gospodarsko poslopje in vrt, v centru Gornje Radgone. Dražba bo dne 21. IX. 1957, ob 9. uri na radgonskem sodišču v sobi št. 6.
0-795
MALO RABLJENO italijansko žensko kolo, prodam tudi na obroke. Naslov v upravi lista.	M-788
DIJAKINJO SPREjMEM na stanovanje in hrano. Naslov v Galanteriji »Vesna«.	M-791
VEČJO HIŠO, prodam s cca 1,20 ha zemlje, dva sadonosnika, brajde, vrt, elektrika, tekoča voda in studenec, gospodarska poslopja, vse zidano, na prometnem kraju, primerno za vsakogar. Zidar lahko pričakuje dobro eksistenco. Oddaljenost od postaje: 20 minut. Ponudbe pod »Ugodno prodam, z zemljo vred ali brez nje, vseljivo takoj«, štruc Albin, Sp. Polskava 111, žel. postaja Pragersko. M-785 POSESTVO 2.30 ha zemlje z gospodarskim poslopjem, nekaj živine, ostali inventar, lepe brajde, njive, travnik in gozd, vse okrog hiše — prodam. Naslov v upravi lista pod »Ugodnost«.	M-794
DIJAKINJO SPREJMEM na stanovanje in hrano. Nasov v Galanteriji »Vesna«.	M-791
POSESTVO s 6 ha zemlje, kmečko stavbo z gospodarskim poslopjem, inventarjem	živino, prodam.
Vilo lahko prodam posebej. Naslov: Krušinci 55, Mala Nedelja. Oglasite se ob nedeljah. M-800 POSESTVO VSEH KULTUR s hišo,
gosp. poslopjem in prešo, ob» glavni cesti Ivanjkovci — Ormož in 10. minut od postaje Ivanjkovci, prodam. Novak Franc, Mihalovci 18., p. Ivanjkovci. Takoj vseljivo.
M-799
VINOGRADNIŠKO -SESTVO cca 6 oralov t. j. vinograd, sadovnjak, njiva, gozd, zidana hiša s 3 sobami, gospodarsko poslopje, preša, vse v dobrem stanju v Banfiju 109, (v neposredni bližini Razkriž-jo), ugodno prodam. Vprašajte pri lastniku Cagrnm Antoniji, Banfi štev. 109, pošta Štrigova. M-798 NE ZAMUDITE! RAZPRODAJA lončenih sobnih in krušnih peči ter plošč za štedilnike, po ugodnih cenah, ponedeljek, dne 16. septembra od 8. do 12. ure v opekarni v Lukavcih pri Ljutomeru.
M-796
Avto-molo društvo »Štefana Kovača«« v M. Soboti
obvešča vse interesente, da začenja z novim
ŠOFERSKIM TEČAJEM dne 20. septembra 1957
Prijave sprejema sekretar tor. Slavko Svatina (bencinska črpalka) ali pa tov. Lojze Valenčič, direktor zavoda za socialno zavarovanje, najkasneje do 15. septembra, kjer lahko interesenti dobijo tudi vsa ostala pojasnila.
D-772	Odbor!
Vabimo vas na
VINSKO TRGATEV
ki bo v Vučji vasi v gostilni Kolbl, dne 15. 9. 1957.
Igrali Vam bodo zaželjeni »Pohorski fantje« — Postrežba prvovrstna.
Vabi Vas gostilničar
POMURSKI VESTNIK
Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomorski tisk, v Morski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Dragan Flisar — Uredništvo: Murska Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 138. Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Trubarjev drevored Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Rokopisov ne vročamo in ne odgovarjamo zanje — Tekoči račun pri Komunalni banki v M. Soboti It. 64-KB-1-2-365 — Tisk Pomurske tiskarne v M. Soboti.
_________MOŽ Z NEVARNIM________________________________
________S MEHLJAJEM____________________________________
EDGAR WALLACE	28
Simon Torrington ga je pazljivo, toda mirno gledal.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal.
Arthur Torrington je segel s tresočo se roko po steklenico žganja, ki je stala na mizi, si nalil kozarec in ga v eni sapi izpil.
»Konec je tu,« je zahropel. »Poglej na nasprotno stran
ceste!«
Simon Torrington se je naglo dvignil in stopil k oknu. Na nasprotni strani ceste je bilo gradbišče, ograjeno z dolgim lesenim plotom. Na plotu so bili nalepljeni drug za drugim lepaki, na katerih je bil narisan moški, ki ga je Simon Torrington še predobro poznal.
18. poglavje Morda.,.
Alarmirani niso bili samo prebivalci Islington Valeja; ves London je bil na nogah za moškim, ki je bil upodobljen na lepakih. Narednik Hooks, je imel spet polno dela.
Najprej se je javila ženska, ki je bila pripravljena Driseči, da je videla tega moškega v Islingtonu, ko je pravkar vstopil v hišo na Dalston Streetu 18. Že ura pozneje so prihajale ženske trumoma v Scotland Yard. Bila je prava invazija: vse so stanovale v Holbornu in vse so nosile umazano perilo v Torring-tonovo pralnico. Razen tega se je javil neki gospod Broom-bury, ki se je dobro spominjal pobožnih besed duhovnika Tor-ringtona.
Vse drugo je bila le še malenkost. Zdaj so detektivi Scotland Yarda trumoma preiskovali hišo v Coram Streetu in pralnico ob njej.
»Od kod je dobil duhovniški talar,« je zamišljeno dejal narednik Hooks. »Pravzaprav je vsa zadeva že pojasnjena.«
»Lord Russel je dobil tekmo,« je odvrnil Falmoutk. »Ali jo bom tudi jaz?«
Hooks je zaploskal z rokami.
»Od kdaj ste skeptični, šef? Zdaj nam ta lopov več ne more uiti, razen če bi se skril v mišjo luknjo. «
»Uiti!« Falmout je jezno skočil pokonci. »Jaz ga hočem — dobiti živega. Njega, njegovega brata in — Grace Singleton«.
»Ta dedinja milijonov vam torej straši po glavi! Toda občutek mi pravi, da jo boste videli živo«.
»Vaš občutek —! Ali ste naročili, naj zastražijo vsa pristanišča? Kolodvore tudi? Ali so vsi policijski avtomobili v akciji?«
»To se je zgodilo.« je kratko odvrnil narednik. »Razen tega sodeluje pri lovu na Simona Hopkinsa približno osem milijonov ljudi in naš šef je razpisal visoko nagrado.«
Falmouth ni več poslušal.
»Zmeraj sem zastopal gledišče, da ni zapustil Londona,« je dejal bolj sam sebi kot naredniku, »in občutek imam, da je še vedno nekje v bližini«.
»Pravkar so sporočili, da so videli Simona Hopkinsa v bližini bolnice Plaistow in da je vozil neki ukraden avto,« je sporočil policist.
»Je bil sam?«
»Ni znano,« je odgovoril policist. »Vozil je strahotno naglo. Toda vse bližnje kraje so alarmirali in najbrž bodo uporabili tudi vojaške čete«.
Falmouth je prikimal in začel spet preiskovati prostor, v katerem je stanovala Grace Singleton. Ljubeče je pobožal sve-tlorjavi plašč, katerega se je še dobro spominjal. Dekle ga je nosilo takrat, ko je zapuščalo zapor.
»Poskusil bo doseči ravnino,« je žez nekaj časa pripomnil Hooks. »Tam si bo zlomil vrat. Edino njegovo upanje bi bilo, če bi se skril v London.«
Falmouth je pomislil, kako mu je vseeno, če si Simon Hopkins zlomi vrat. Strah ga je bilo pred usodo, ki bi jo lahko pripravil Grace.
»Prepričan sem, da ga bomo že danes imeli za zapahi,« je čez nekaj minut spet začel narednik. Ko pa tudi tokrat ni dobil odgovora, je molče zapustil sobo. Falmouth je trudno sedel na stol. Skozi glavo so mu švigale vse mogoče misli. Toda rezultat je bil vedno eden in isti: če bo Simon Hopkins v zanki, ne bo pomišljal, uničiti še eno človeško življenje — kajti na milost ni mogel upati. Kaj naj stori proti temu? Ali bo lahko rešil dekletovo življenje. Odgovor je bil: ne.
Že dolgo je vedel, da ljubi Grace, toda še nikdar mu ni bilo tako jasno kot sedaj. Ce jo bo izgubil, bo življenje zanj postalo brez, smisla, šel bo v kolonije; v deželo, kjer je vroče. Takih dežel je bilo dovolj.
SOBOŠKA KRONIKA
Poroke, rojstva in smrti od 1. do 8. septembra 1957.
Poročila sta se: Jože Novak, upravnik pulpne postaje in Olga Ritlop, knjigovodkinja, oba iz M. Sobote.
Rodile so: Marija Sušec iz BeltF-nec .dečka; Mira Špur iz Mote, dečka; Zvonka Slana iz Mote, deklico; Marija Perš iz Ivanovec, dečka; Marica Hofman iz Radomerja, deklico; Marija Pušenjak iz Lukavec, deklico; Slava Grm iz Mote, Marija Zadravec iz Lipe, dečka; Marija Šafarič iz Boračeve, dečka; Anica Rožman iz Turjanskega vrha, dečka; Ana Jurgec iz M. Sobote, deklico; Brigita Rožman iz M. Sobote, deklico; Alojzija Bagari iz Bakovec, deklico; Anica Jovanovič iz Lendave, deklico; Irena Drvarič iz Lemerja, deklico; Frida Bertalanič iz Nuskove, dečka in Helena Mikola iz Bodonec, deklico.
Umrla sta: Jože Sobočan iz Gomilic, star 6 let in Alojz Puhar iz Veržeja, star 74 let.
VREMENSKA NAPOVED
ZA ČAS OD 13. DO 22.
SEPTEMBRA 1957
V splošnem nestalno, s pogostimi padavinami in hladno: suha razdobja ne bodo daljša od 3 dni.
Sredi sept. je pričakovati močno neurje s padavinami, okoli 21. septembra pa močno ohladitev s padavinami. Z večjimi razjasnitvami je računati v roku med 16. in 18. sept.
Hudo rano na levem kolenu je dobil 58-letni Koloman Novak iz Ku-keča, ko je kosil in se s koso vrezal.
Težko poškodbo na desni rami je dobil 7t-letni Anton Zadravec iz Ban-fija pri štrigovi, ko je nesel koso na rami in padel.
POMURSKA NOGOMETNA LIGA
Tekmovanje v Pomurski no« gometni ligi se prične 15. septembra. Upravni odbor je na svoji seji opravil žrebanje parov. Žreb je določil naslednje pare.
I.	kolo
Nafta II : Rakičan Turnišče : Sobota II Ledava prosta
II.	kolo
Rakičan : Turnišče Ledava : Nafta II Sobota II prosta
III.	kolo
Turnišče : Ledava Sobota II : Rakičan Nafta II prosta
IV.	kolo
Ledava : Sobota II Nafta II : Turnišče Rakičan prost
V.	kolo
Sobota II iNafta II Rakičan : Ledava Turnišče prosto
Tekme bodo na igriščih prvoimenovanih. Prvo kolo bo odigrano 15. septembra 1957. Nastopajoča moštva naprošu-mo, da odslej zasledujejo službene objave v »Pomurskem vestniku«.
Delegiranje sodnikov in službujočih delegatov za tekme.
Nafta II : Rakičan
sodi: Hari, službujoči: Jože
Gerenčer;
začetek ob 9.30;
Turnišče : Sobota II
sodi: Flisar, službujoči: Julij
Klepec;
začetek ob 15.30.
Delegati naj pošljejo poročila o tekmah v roku 24. ur upravnemu odboru.
Ob
praznovanju 90-letnice "BESEDE" v Bučkovcih Vam
čestitajo:
Občinski ljudski odbor Občinski komite ZK Občinski odbor SZDL Občinski odbor ZB Občinski komite LMS Občinski odbor RK
v
Videm ob Ščavnici
KZ Bučkovci KZ Berkovci KZ Ivanjci KZ Stara gora KZ Videm ob Ščavnici »ŽAGA« Ivanjci
POMURSKI VESTNIK, 12. sept. 195!
7
Američani nestrpno iščejo
1000
dolarjev
na cesti
NOVA BOLEZEN PREBIVALCEV NEW YORKA — NESTRPNI ISKALCI UNIČUJEJO NASADE IN JAVNE ZGRADBE — NEZAŽELENE POSLEDICE RADIJSKE ODDAJE
Nenavadna mrzlica je zajela prebivalce New Yorka. Tokrat ne gre za selitev na zahod ali pa za veliko kupčijo na borzi. Novo bolezen, ki tare prebivalče tega večmilijonskega mesta, bi lahko imenovali "lov za sre-čo". Tisoči Američanov namreč nestrpno čakajo in upajo, da bodo našli 1000 dolarjev, ki ležijo nekje v mestu, na cesti.
NENAVADNA RADIJSKA
ODDAJA
Ime Billa Kolama je v Ameriki precej znano. Njegova naloga je, da v jutranjih oddajah neke velike radijske družbe med zabavnim sporedom sporoča Američanom najnovejše vesti.
Nekega jutra se je Bill K j lam domislil majhne senzacije, ki pa je kmalu postala prava manija Newyorčanov.
Poslušalcem je na vsem lepem sporočil, da lahko z nekaj truda, precejšnjo iznajdljivostjo in seveda sreče — postanejo lastniki bankovca za 1000 dolarjev (600.000 dinarjev po dvojnem tečaju). Vest ne bi vzbudila preveč pozornosti, če ne bi ljudje pri iskanju denarja povzročali škode, ki je mnogo večja kot najdena vsota.
KJE JE DENAR?
Radijska postaja skrije vsako jutro bankovec za 1000 dolarjev nekje v mestu. Potem sporoči Bill Kolam poslušalcem, v katerem predelu mesta ie denar.
Kasneje jim daje še podrobna obvestila. Treba je samo priti na določeni kraj in začeti z iskanjem. Včasih je denar kar pri roki, drugič pa je skrit morda pod temnimi stopnicami.
Toda najti denar ni tako enostavno. Važno je, da si čimprej na kraju, kjer je denar, kajti ko zvedo za obvestilo, pohitijo tjakaj stotine Američanov. V lovu za bankovcem pozabljajo nestrpni Newvorčani na službo in na prometne predpise, tako da prihaja do hudih nesreč.
Zanos iskalcev gre še dalje. Množica žanre pot do trgovine, ker je Bill Kolam dejal, da je denar nekje na pločniku pred trgovino. Ljudje preiskujejo zaboje za smeti, razbijajo poštne
nabiralnike, ustavljajo podzemeljsko železnico, teptajo nasade in uničujejo spomenike. Na eni izmed nevvvorških postaj so morali celo za 5 ur ustaviti ves promet, ker je množica vdrla v prometni urad in raztresla vse papirje.
VSA SVARILA SO ZAMAN
Kljub vedno ostrejšim protestom ameriških časnikov in javnosti se igra nadaljuje. Lovcev za srečo ne more več nihče za-držati. Niti dejstvo, da so našli doslej le 34 bankovcev ali 50 odstotkov vsega skritega denarja. 1000 dolarjev je za ameriškega malega človeka bogastvo, ki bi mu omogočilo boljše življenje. Od tod tudi želja, najti denar za vsako ceno.
Podobne oddaje oripravljajo sedaj še nekatere radijske postaje v Chicagu in Los Angelesu. Število Američanov, ki jih je zajela 1000-dolarska mrzlica, pa je iz dneva v dan večje.
New York
Izmišljotina
zopet
leteči krožniki
V zadnjih dneh so nekatere časopisne agencije sporočile v svet novico, da so nad ZDA, nad Azijo in — celo nad Trstom in Istrsko obalo opazili neznane leteče predmete ali — kakor jih po domače imenujemo — leteče krožnike.
So te vesti enostavno izmišljene ali predstavljajo stvarnost? Na to vprašanje bi bilo težko odgovoriti, saj je vsa zadeva z neznanimi letečimi predmeti zavita v precejšno kopreno skrivnosti. Nekateri menijo, da so leteči krožniki novo, skrito orožje te ali one velesile, drugi trdijo, da prihajajo iz vesolja, mnogi znanstveniki ter strokovnjaki pa so prepričam, da gre le za optične pojave ali za prebujno domišljijo tistih, ki so te pojave opazovali.
In kakšne so najnovejše vesti o domnevnih »obiskovalcih iz vesolja«?
Na letališču v Singapuru so videli skrivnostne predmete, ki so leteli v veliki višini in se naposled obrnili proti Avstraliji. Točnih oblik letečih predmetov niso mogli ugotoviti.
Tudi iz Los Angelsa so sporočili, da so nad letališčem opazili neke skrivnostne leteče predmete, medtem ko je mesto Ohio v ZDA preletela ogromna zračna ladja, za katero ni nihče vedel, od kod prihaja in kam je namenjena.	
»Primorski dnevnik« pa poroča, da so kopalci ob morju videli nad Trstom dva leteča krožnika, ki sta priletela iz smeri Tržiča in ki ju je obdajala rdečkasto-oranžna svetloba. Ob krožnika sta odletela proti Istrski obali, kjer sta kakšnih deset minut nepremično obvisela v zraku, šele nato pa sta se z veliko naglico pognala v višino ter izginla.
Baje so leteče krožnike opazili še v nekaterih drugih krajih, vendar podrobnosti o njih niso znane. Čeprav strokovnjaki še niso ugotovili točnega izvora teh skrivnostnih letečih predmetov in čeprav so mnenja o njih močno deljena, bo nekaj vendarle držalo: ljudje vidijo, marsikaj, česar ni: če pa so res videli kakšne neznane leteče predmete, gre po vsej verjetnosti za novo vrsto letal, o katerih graditelji in konstruktorji še molčijo. Vsak strah, da nas z letečimi krožniki obiskujejo »Marsovci« ali prebivalci kakšnega drugega planeta, pa je popolnoma odveč.
H
A
N
K
A
Jugoslovanska filmska igralka, ki smo jo videli o filmu "Hanka".
Vera Gregorič se je poročila s sinom režiserja Vorkapiča in snema sedaj d Holymoodu.
STRAH
Epidemija azijske gripe, ki je aprila letos zajela Japonsko in Hong Kong in se naglo širi, se je pojavila tudi v ZDA. Američani se mrzlično pripravljajo na zaščito pred to nevarno boleznijo.
Do zime, ki bo prava »sezona« za azijsko gripo, bo v
Ameriki že marsikaj storjenega. Del mestnega prebivalstva so že cepili, ostale pa bodo verjetno med zimo. Cepivo proti azijski gripi so iznašli junija, ko so opazili prve primere bolezni. V ZDA bodo potrebovali 60 milijonov enot tega cepiva, ki pa jih bodo lahko izdelali še-
Prizor

iz
Hong
Konga
Vinska trta in njena zgodovina
Vinska trta je dosegla svojo najvišjo razvojno stopnjo do cvetnice že v času nastojanja rjavega premoga, kar potrjujejo izkopanine njenih okamenelih oblik. Take odtiske listov in semen so našli raziskovalci po vsem svetu — celo no zaledeneli Islandiji, kjer je nekoč prevladovalo toplo podnebje. V Evropi je bilo odkrita nojstarejša vinska trta v Franciji. List kaže, do je bila njena razvojna pot zelo dolga. Preteklo je milijone in milijone let, preden je listna ploskev dosegla podobo današnjega lista.
Egiptovska pisava s podobami nam pripoveduje, da so Egipčani imeli vinograde v dolini Nila že pred deset-tisoč leti. Vsekakor pa je človek užival grozdje in spoznal opojno moč vina že mnogo prej.
Kako so v suženjski dobi za časa vladanja faraonskih polbogov pridobivali vinski mošt, kaže slika na kamenitem egiptovskem stebru: suženj mečka grozdje v koritu iz kamna in sladka tekočina odteka v okrašeno glinasto posodo z ročajema.
Stari narodi so posvečali svoje začetniško vinogradništvo izmišljenim bogovom, s katerimi so skušali razložiti priodne pojave okoli sebe. Iz teh »vinskih povesti« so se pozneje razvile razne vere.
Rimski gospodarji so bili že vešči vinogradniki in so to gospodarsko panogo razširili tudi pri nas.
Posebno strastno so uživala vino burbarska plemena, ki so ga plačevala vinskim pridelovalcem in njihovim trgovcem s čistini zlatom in slonovo kostjo — še več; dajali so tudi svoje najdražje, t. j. otroke, za opojno pijočo. Za vrč vina je bilo treba dati otroka. To je neverjetna in vendar resnična cena za varljivo naslado, ki je naredila že toliko gorja!
V 19. stoletju je dosegla vinska trta svoj višek in kmalu nato jo je nepričakovano zadela nesreča. 1845. leta se je pojavil na njej oidium in
1875. leta peronospora; sedem let pozneje je dobila zadnji in najhujši udarec od trtne uši, ki je uničila vse stare evropske vinograde.
Človek se je kaj kmalu znašel v tem prirodnem neredu in postavil
propadlo oboževalko na ameriško podlago divje trte, ki je zaradi obilne čreslovine ne napada trtna uš. Tako je ustvaril nove vinograde — v prid svojemu bližnjemu toliko, v kolikor uživa grozdje
Ocena naših vin pred
250 leti
Univerzitetni profesor dr. Tihomir Gjorgjevič iz Beograda je v Britanskem muzeju v Londonu odkril zanimiv rokopis nekega Simona Klementa, ki je od 19. julija do 30. septembra 1715 potoval po naših krajih ter razen opisa dežele zlasti natančno opisoval in ocenjeval naša vina. Ker je te dni v Ljubljani mednarodni vinski sejem s strokovnim ocenjevanjem najboljših vin sveta ter plenarno zasedanje Mednarodnega urada za vino, je vsekakor zanimivo vedeti, kako je angleški vinski strokovnjak že skoraj pred 250 leti ocenil naša vina.
V	potopisu Simona Klementa so mnoga zanimiva in važna mnenja ter opisi cest, mostov, rečnih prehodov, mest. njihove lege in velikosti, števila hiš in prebivalcev, oblik in načini zidanja hiš, o narodni noši, jeziku, narodnem gospodarstvu, načinu življenja kakovosti zemlje, kmetijstva, zlasti pa vinogradništva, vina itd. v severozahodnem delu naše domovine. Žal pa zaradi pomanjkanja prostora vsega ne moremo niti bežno omenjati. Kdor bi želel kaj več vedeti o tem, naj prebere celoten potopis v srbske prevodu v CZN (1921).
V	Zagrebu so Klementu postregli z belim, tri leta starim vinom, o katerem pravi angleški sladokusec v svojem potopisu, da nadkriljuje najboljša dunajska vina, četudi so stara 12 do 14 let. Mement trdi, da bi tako vino zelo ugajalo angleškim potrošnikom.
21. VIII. 1715 hvali dobro vino v Karlovcu, čeprav so se mu tamkajšnje mestne oblosti hudo zamerile; imele so ga za tujega vojaškega ogleduha in ga niso pustile v mesto. Nato Klement opisuje Belo Krajino, njene vinograde in prebivalstvo, ki po pridnosti prekaša lene Madžare.
V	Novem mestu hvali dobro in okusno slovensko vino in se mu zdi podobno avstrijskemu, po vsej Dolenjski pa dobro urejene in udobne gostilne ter prenočišča.
V	Planini je občudoval kraške pojave, pokušal in hvalil dobro vino, s »tržaške strani«. Vsekakor je bil to Kvaški teran.
Od 25. do 27. avgusta je bil v Trstu, vendar je bil nad tržaškim vinom zelo razočaran. Črno vino je bilo precej močno, toda trpko in ostro. Milejše je bilo belo vino, toda zanj precej neprijetno. Omenja obilne količine vina, zlasti belega, ki so ga prodajali po štiri do 6 forintov za polovnjak (skoraj 300 1). Bil pa je mnenja, da tako vino Angležem ne bi ugajalo.
Nato je potoval skozi Devin in Štivan v Rubijo ter med potjo pokušal dobro črno vino. V okolici Gorice je opazil mnogo vinogradov, vendar za ta vina ni bil posebno navdušen, ker so bila najboljša vina že prodana; vino iz prejšnjega leta pa je bilo slabo. Ugotavljal je, da ta vina nimajo nič posebnega v 'sebi, da so zelo trpka in ostra. Kakor vidimo ran primorska vina v splošnem niso
bila všeč, čeprav imajo v Trstu bela vina, v Gorici pa črna vina za zelo dobra.
Vztrajni Anglež nato jaše svojega konjička skozi Slovensko Primorsko mimo Logatca in Vrhnike v Ljubljano. O vinu pravi, da v teh krajih ne raste. Kupujejo ga na Hrvaškem, Goriškem in drugod. Pijejo pa ga Ljubljančani več kakor pa tam, kjer ga pravzaprav pridelujejo.
Zadnjega avgusta je Simon Klement zapustil Ljubljano. Naslednjo noč je prenočeval pri Sv. Ožbaltu.
Nato pa jo je potegnil skozi Savinjsko dolino in Celje. V Konjicah je zopet hvalil prenočišče. Na pobočjih Pohorja je opazoval številne vinograde, o vinu pa je menil, da je slabo in trpko.
Ponovno pa je pohvalil vino v Zgornji Polskavi, češ do je boljše od avstrijskega. Tudi okrog Maribora je občudoval neštete lepo urejene vinograde.
Na potovanju proti Dunaju je ugotovil, da okrog Gradca ni vinogradov, pač pa v mestu zelo cvete vinska trgovina. Tu kupujejo zlasti vina iz okolice Radgone in Ljutomera. Ta vino zelo hvali, češ da so močna, okusna in prijetna ter jih lahko hranijo tudi več let.
Klet radgonskega vinogradniškega posestva je edina v Jugoslaviji kjer zori poleg naravnih vin letno okrog 20 tisoč steklenic šampanjca. Na sliki: prizor izpred kleti.
POMURSKI VESTNIK, 12. sept. 1957
8
PRED
AZIJSKO
GRIPO
le do februarja prihodnjega leta.
Doslej so zabeležili v Ameriki 20.000 primerov azijske gripe. To je pravzaprav malo, toda Američani se vendarle boje, da bi prišlo do epidemije. Od tod tudi številni zaščitni ukrepi, stroga karantena za vse bolne potnike iz tujine in cepljenje, ki bo deloma obvezno. Preložili so tudi manevre 6. ameriškega brodovja.
Prvi bolniki z azijsko gripo so bili mornarji neke ladje, ki je junija prispela v ZDA. Sredi avgusta pa je moralo ostati v karanteni več tujih študentov, ki živijo v ZDA.
Ameriški zdravniki pravijo, da se je treba varovati vsake epidemije, čeprav bi imela le lažje posledice. Kljub temu pa po njihovem mnenju ni vzrokov, da bi se ponovilo leto 1918, ko je zaradi epidemije tako imenovane španske gripe umrlo 20 milijonov ljudi.
ali stvarnost ?