Moje  želje.
Jaz sem majhen še in mlad,         rekli bi:  »To naš  je svat!«
veste, k&j imel bi rad?                 Na stežaj bi mi odprli
Rad imel bi konja Šarca,             zlata vrata v kraljev grad.
konja Šarca, oster meč,                In pred kralja bi jaz stopil
perjanico, šlem blesteč.                in čestital mu za god:
Kdo ugane, kdo ugane,                 »Veličansfvo! Bog vas živi
kam bi jaz konjička gnal?            mnogo, mnogo srečnih letl —     -    i
Gnal bi ga čez ravno polje,         Naj vam sreča spleta venec,
ker sem vedno dobre volje         lovor-venec slavnih zmag,
in preplaval z njim bi Savo,         naj ostanem v vašem srcu
Savo mrzlo in globoko,                sin slovenski vedno drag!«
več kot metrov sto široko
ter dospel bi v Beograd                In preplaval spet bi Savo
tjakaj do kraljevih vrat.        -       in oddirjal bi na dom.
Ko dvorjaniči zazrli                     Ko dorastem, prav gotovo
mene bi — oh, prav gotovo         vse tako jaz storil bom!
Franjo   Lovšin.
111