Gerhard Giesemann NOVEJŠI POGLEDI NA SLOVENSKO KNJIŽEVNOST
Ljubljana, Slovenska matica 1991 (Razprave in eseji 34)
Tisto, po čemer je slovenska literatura v preteklosti bolj po tihem hrepenela, zdaj pa se brez lažne sra-
mežljivosti glasno in modno imenuje "promocija”, se vedno bolj izpolnjuje. Sicer še ne v množičnem tiskanju prevedenih slovenskih umotvorov pri tujih založnikih, temveč v dejstvu, da postaja slovenska literatura vedno bolj intenzivno raziskovalni predmet tujih strokovnjakov. Proces, ki je za literature velikih narodov tako rekoč sam po sebi razumljiv, je za slovensko žal še vedno prej izjema kot pravilo. Toda prav zanjo je posebno koristen, saj odpravlja pretirano zaplotniško samovšečnost, osvetljuje prezrte vidike, prinaša nove poglede in z njimi nova merila, skratka, povečuje raziskovalno živahnost in krepi raziskovalni pluralizem. V ta okvir sodijo tudi razprave, s katerimi je nemški slavist in slovenist Gerhard Giesemann sodeloval na simpoziju Obdobja, lani pa so izšle zbrane z nekaterimi drugimi v knjižni obliki. Razvrščene niso po kronologiji nastajanja, temveč po kronologiji pojavov iz slovenske literature, ki se jim posvečajo. Tako je knjiga pridobila značilnosti celovitejše literarnozgodovinske podobe slovenske književnosti.
Na začetku stoji razprava, ki natančno razčlenjuje literarno naravo oblikovalnih prijemov v prvem Brižin-skem spomeniku in njihovo teološko utemeljenost. Upoštevanje le-te je avtorju omogočilo, da se je izognil enostra-nostim, v katere so zašle nekatere novejše razlage, ki so začele v najstarejših slovenskih besedilih pretirano poudarjati samo literarni vidik, ki naj bi se utelešal v strogi simetrični kompoziciji. Naslednje tri razprave so posvečene slovenski reformaciji:	Trubarjevemu pojmova-
nju "sovražnika" v njegovih cerkvenih pesmih, razmerju
med teologijo in poezijo v Trubarjevih, Dalmatinovih in	Kreljevih pesmih ter
psalmskim prepesnitvam istih treh reformatorjev. Teološko znanje, ki je odlikovalo že uvodno razpravo, se zdaj v skladu s predmetom obravnave še bolj razmahne in pridobi komparativni vidik: avtor kot odličen poznavalec nemške reformacije pretanjeno	odkriva razločke med
tujimi zgledi (Luther) in slovenskimi uresničitvami, ki nihajo med vnaprejšnjimi obrazci, lastnimi ustvarjalnimi	nagibi in neugodnimi
socialnopolitičnimi razmerami. Pokaže se, da so prav te pogosto izzvale sorazmerno največji delež izvirnosti. Analiza "kontrasta” v pridigah Janeza Svetokriškega pomeni temeljito svarilo dosedanjim literarnozgodovinskim pojmovanjem, ki so videla v teh pridigah pravi barok. Avtor namreč izhaja v obravnavi iz sholastične pridigarske tradicije in odkrije, da je Svetokriški ohranil	vrsto njenih bistvenih
elementov, zato je njegova baročna drža prej navidezna kot dejanska.
Posebno osvežitev pomeni duhovita tipološka teatro-loška raziskava o "razvojnih tendencah", ki jih kaže sprejem Kotzebuejevih dramat-skih besedil v srbskem, hrvaškem in slovenskem gledališču 19. stoletja. Primerjalni pretres ohranjene dokumentacije je odkril re-cepcijske metamorfoze od navdušenega uprizarjanja omenjenega dramatika do njegovega gledališkega padca. Če je bilo doslej očitno, da avtor suvereno obvlada problematiko literarnih žanrov, ki so povezani z metafiziko, potem ta razprava dokazuje, da ni njegova pronicljivost tudi pri "nizkih" nič manjša.
Naslednja analiza se loteva priljubljenega, a še vedno neizčrpanega problema slovenske literarne zgodovine:	Heinejevega vpliva.
Avtor skromno napoveduje, da je njegov namen samo "poda[ti] opore za sistematizacijo recepcije Heineja in tako osvetli[ti] ravni njegovega delovanja”, dejansko pa prinaša upoštevanja vreden produktiven	orientacijski
model (ambivalentnost Heine-jeve poezije, ki omogoča klasifikacijo širokega razpona sprejemalnih odtenkov: vrednotenjska razvrstitev vplivov od kreativne spodbude pri Jenku do epigonstva pri Cimpermanu). Na nevarnosti, ki prežijo na raziskovalce literarnih vplivov, opozarja študija o Dehmlovi in Župančičevi liriki, ki razkriva, kako se za navidezno motivno in oblikovno podobnostjo skriva funkcijska različnost.
Vprašanjem simbolističnega, ekspresionističnega in socialnorealističnega oblikovanja so posvečene študije o Župančičevi, Lovrenčičevi in Grudnovi liriki. Izbor zadnjega je značilen, saj priča o raziskovalčevi neobremenjenosti: tudi z razčlenitvijo malo pomembnega literata je mogoče pokazati na zanimive obče literarne vidike. Podobno velja tudi za pritegnitev Borove verzifikacije v primerjavo z Voduškovo in Zajčevo poezijo, v kateri avtor razčlenjuje odnos do mita “kot oblikovalnega elementa". Knjigo sklepa subtilna razprava o prevajalski problematiki, ki jo ponazarja s tako zahtevno nalogo, kot je prestavitev parodične-ga Čreda iz Joyceovega romana Ulysses v nemščino, poljščino, hrvaščino in slovenščino.
Gicsemanna zanimajo v slovenski literaturi stilno-
oblikovalna, recepcijska in prevajalska vprašanja, pri čemer ne zanemarja žanrskih zakonitosti, idejnosti in socialnega konteksta. Pri tekstih, ki nimajo čiste estetske funkcije v današnjem pomenu, upošteva tudi njihovo prvotno namembnost. Ne pozablja na dosedanje literarnozgodovinske rešitve, ki jih po temeljitem pretresu in pritegnitvi novih teoretskih vidikov in širšega evropskega konteksta vedno upravičeno in prepričljivo korigira, dopolni, zavrne ali predlaga nove rešitve. Zato lahko njegovo knjigo uvrstimo med najbolj pomembne dosežke, ki so jih prispevali tuji raziskovalci o slovenski literaturi.
Portetni esej o avtorju je napisal dr. France Bernik.
Marjan Dolgan