List 21.
Gospodarske stvari.
Zakaj gre kmetijstvo zmirom bolj rakovo pot?
Ako hoče bolnik, da se svoje bolezni srečno ozdravi, mora izvedenemu zdravniku svojo bolezen na tanko raz-odeti: kako je bolezen dobil, kje je bolan, kaj ga najbolj boli, in v kteri dobi je že bolezen njegova. Nasproti pa tudi, ako zdravnik bolezni prav ne spozna in vzrokov njenih ne odstrani, mu vsa zdravila ne bojo pomagala nič.
Eavno taka je pri kmetijstvu. Dokler se presilni davki ne znižajo, da vendar kaj prida pridelkov ne ostane gospodarju za druge potrebe, so vsi drugi sveti zastonj. Od tod izvira največ, da hira kmetijstvo, kakor drevesce, ko ga črv spodjeda, tako dolgo, da vsahne. Imej še tako dobrega konja, če ga preobložiš, videl boš, da ne more peljati. Resnico tega nam spri-čuje skušnja.
Naj je letina le nekoliko slaba, že si kmet toliko ne pridela, aa bi mogel sebe in svojo družino pošteno pre-živiti in s potrebno obleko preskrbeti. Prašajte le ljubljanske magazinarje in druge trgovce, koliko žita kmetom prodadć za potrebni živež, ubogi kmet pa mora ravno toliko zemljiščinega davka na leto plačevati. Davkom se morejo tudi prištevati predolge pravde. „Kdor v pravdo sili, temu se denar ne smili" — je star pregovor. Ni pa vselej tako, da je pravdar pravde sam kriv; včasih se mora človek za pravično reč potegniti, in dostikrat se primeri, da je več stroškov, kakor je stvar vredna, za ktero se vleče; ravno taka je pri iztirjevanji kacega dolga; ako je glavnica majhna, mora dolžnik posojevalcu toliko stroškov plačati, kolikor je dolga. Gotovo je, da so pravde že mar-sikterega na beraško palico spravile. Živa potreba je tedaj, da bi se sodniške obravnave saj na krajši poti izvrševale.
Raba nemškega jezika v uradnijah je tudi na škodo kmetu, ki tega jezika ne razume zato, ker ni domač. Ali mislite res, da to ni noben davek, ko se kmetu v tujem jeziku izdelujejo in na dom pošiljajo pisma, kterih ne razume? Koliko časa kmet s tem zamudi, da more včasih po več ur dalječ iti nemškega tolmača iskat, da mu za plačilo ali za bokal vina pismo prebere, pa ko-likrat se zgodi, da še cel6 napak!
Predraga sol je velika nadloga gospodarstvu. Saj je vsegamogočni Bog 3 dele zemlje morja vstvaril; ni se bati, da bi ga zmanjkalo, toraj tudi soli ne, ki se iz njega dela. In vendar je draga, ker se mora za eno družino na leto in dan po 7 gold. izdati.
Res je, da se razun poljskega pridelka tudi vsako leto nekaj za živino strži; al vendar ne toliko, da bi se mogla truma davkov in druzih težav poravnati.   Da
je to res, lahko vidimo, ako pogledamo v izročevalna (čezdajanska) pisma. Sinu ali hčeri se toliko na hrbet naloži, da komaj nosi. Pogledimo tudi v zemljiščine knjige, pa bomo videli številke, kako po papirji plešejo, da se bomo vstrašili. Naj povedo kantonske gosposke, s kakošno težavo da se davki iztirjujejo.
Vse to nam priča, da je kmet preobložen, da trpi kakor duša v vicah, pričakovaje boljših časov.
Ne bojo pa nas izveličale postave za ponočno stražo, ne prepoved, da se ne sme ponoči proso meti in lan treti, ne postava zastran poljskih čuvajev in več takih. Ne rečem, da ne bi bile dane iz dobrega namena in da ne bi bile koristne tu. in tam; al vse to zdi se mi, kakor da bi gospodar drevo škropil, ko vsahnuje, misleč, da mu bode s tem pomagal, pa ne pogleda na korenino njegovo, ki na skali stoji in ne dobi redilnega soka. Tudi kmetijstvu se mora pri korenini pomagati, potem bojo izdale druge postave tudi veliko več, in kmetje sami bojo opustili marsiktero nerodnost in nemarnost, v ktero jih zapelje revščina in obup, in se z veseljem potem poprijeli mnogih koristnih naprav, kakor so asekuracije pred škodo ognja, toče itd.
M. Ilovar.