POGOVOR Z NARODNIM HEROJEM MIRO SVETINO
Napredek
s kapljo grenčice
Ob velikih letošnjih jubilejih, ob 40 letnici ustanovitve OF in vstaje slovenskega naroda, ob 40 letnici jugoslovanske revolucije se je izoblikovalo vprašanje, ki smo ga zastavili narodnemu heroju, borki in družbenopolitič-ni delavki Miri Svetini: »Kakšna je bila vizija sveta, za katerega ste se borili pred 40 leti in kaj se je od tega uresničilo?«
Nasmehnila se je. »Špravili ste me v zadre-go«, je dejela. »Na hitro bi rekla, da se sploh nisem ukvarjala z vizijo. Vendar pa je logič-no, da je bila ta vizija globoko zasidrana v vseh nas. Bolj jasni pa so nam bili že pred vojno motivi, ki so nas vodili v akcijo«.
»Kakšni so bili ti motivi?«
Predvsem smo se zavedali, da ne bomo mogli več dolgo živeti tako, kot smo živeli. Položaj je bil tako v osebnem kot v družbe-nem življenju čedalje težji. Za mlade intelek-tualce je bil brezizhoden, saj jih je po konča-nem študiju čakala brezposelnost. Ob vsem tem je bila pred nami še grozljiva predstava fažizma in vojne.«
»Ste se srečali s fašizmom še pred vojno?«
»Rojena sem bila v Idriji, živela pa sem v okolici Ljubljane. Svoje sorodnike sem imela rada in večkrat sem jih hodila obiskovat. V Idrijo sem hodila tudi na počitnice. Tam sem lahko pobliže spoznala, kakšen je fašizem v praksi in kakšna je njegova raznorodovalna politika. Ob vsem tem je bilo toliko večje moje navdušenje, ko sem spoznala, da je vendarle nek izhod iz nastalih stisk, da je to boj s Partijo na čelu, z usmeritvami, ki jih daje Sperans v svoji knjigi o slovenskem na-rodnem vprašanju.«
»Kaj ste si predstavljali ob vsem tem?«
»Predstavljali smo si, da bomo z bojem odstranili vse, kar nas je pestilo in da bomo zaživeli v svobodni demokratični skupnosti jugoslovanskih narodov«
»Kaklno je bilo vaše konkretno delovanje v tistem času?«
»Po raaturi sem se na univerzi v Ljubljani srečala s tistimi predstavniki takratne organi-zacije, ki so zavzeto delovali v revolucionar-nem gibanju. Študentke smo takrat zahtevale, da bi dobile nov dom, zakaj tisti, v katerem sem živela, je bila neka razpadajoča stavba, življenjske razmere v njej pa zelo skromne. V letih 1937 do 1939 smo organizirali tako imenovane obrambne tabore ob meji. V skla-du z direktivo Partije smo aktivno sodelovali v različnih društvih in se zavzemali za partij-sko politiko.«
»Ali ste glede na svojo mladost imeli do-volj znanja za takšno delovanje?«
»Bili smo mladi in smo razmeroma zgodaj dozorevali. Lotevali smo se nalog, kakršne današnja mladina ne prevzema. Bili smo tudi zelo samozavestni in prepričani, da lahko iz-polnimo vse naloge, ki nam jih zadaja Partija. Samo tako lahko pojasnimo dejstvo, da so med NOB poveljevali brigadam in divizijam fantje, ki so bili stari komaj 25 let.«
»Ali ste kdaj podvomili v svoje sposobno-sti?«
»Da. Od leta 1942 do 1944 sem delala kot ilegalka v Ljubljani. Boris Kidrič je takrat na primer zahteval od mene, da vzdržujem stvke s člani vrhovnega plenuma OF. Bila sem mla-da in za mene so to bili starejši gospodje, voditelji nakdanjih političnih strank. Pisala sem Kidriču, da za tak dialog nisem sposobna. Kidrič mi je na kratko odgovoril, da za partij-ca ni nobena naloga pretežka in neizvedljiva, če mu jo naloži Partija. Ni mi preostalo dru-gega, kot da se lotim naloge in opravila sem jo.«
Pogovor z Miro Svetino se je zasukal na današnji čas. »Med borbo res nismo veliko sanjali«, je dejala, »vendar pa si takšnega razvoja, kot smo ga doživeli danes, sploh nismo mogli predstavljati. Predstavljali smo si, da bomo pač živeli v takšni Ljubljani, kakršno smo bili vajeni, da bomo svobodni,
da bomo delali. Študentke, da bodo imele novi dom, v šolo pa bodo hodili tudi tisti otroci, ki dotlej tega niso mogli. Kdor bo želel delati, bo dobil delo. O spremembah v mate-rialnem pogledu, karšne vidimo danes, pa nismo sanjali.«
»Ste pričakovali kaj takega, kar se ni izpol-nilo?«
»Predstavljali smo si, da bodo odnosi med Ijudmi človeški, tesni in tovariški, pač taki, kakršni so nastali že med NOB. Ob veliki obremenjenosti in v stalni dirki s časom nas je odnesel ta val predaleč. Tako daleč, da smo postali tujci celo tisti, ki smo nekoč skupaj živeli in delali. Če se danes srečamo, ugotovi-mo, da se lahko samo še pozdravimo in izme-njamo nekaj vsakdanjih besed. Najbrž ne zmoremo več večjih naporov, da bi oživeli in ohranili odnose, kakršni so plemenitili naše življenje med vojno.«
»In kje je izhod?«
»Mogoče bi lahko nekaj napravile nove krajevne skupnosti. Primanjkuje prostorov za družbeno dejavnost in družabno življenje. Pa ne mislim dvorane za sestanke ampak prosto-re, kjer se Ijudje lahko shajajo in pogovarja-jo. Pa tudi organizatorje bi morali imett, ki bi spodbujali takšno družabno življenje in usmerjali Ijudi iz vsakdanje zaprtosti«, je de-jala Mira Svetina.
Niko Isajevič
Jože Arko: »Živ/jenje danes je ne-primemo boljše in ga ne moremo primerjati z nekdanjim. Imam po-kojnino. Vse preveč škode pa mi na poljih dela divjad, kije včasih ni bi/o toliko. Lani so miuničili 1500 kgpese. Kerse visokogorske kme-tije praznijo, se divjad vse bolj spu-šča v dotino, kjer dela skodb, fco si išče hrano. »Raubšicev« pa ni več.«
Ida Mikšič: »Veselim se, ko bo Ljubljana bogatejša za Kraigherje-vo ploščad in na ta način njeno jedro ne bo več okmjeno, kot je zdaj. Tako bo njena podoba lepša, sodobnejša in lahko bomo ponosni nanjo.*
Stane Muher: »Dosegli smo izje-men napredek na vseh področjih življenja. Krizna obdobja so del naie vsakdanjosti in ko jih bomo presegli, bo to pomenilo nadaljnji napredek. Sicer pa bomo z boljšim gospodarjenjem presegli vse teža-ve, ki nas trenutno pestijo, saj smo to v preteklosti že večkrat doka-zali.«
Marina Dremelj, »Veliko pomeni to, da živimo v svobodi. Vsega ima-mo več, kot smo imeli včasih. Ima-mo šole, možnost zaposlitve, govo-rimo svoj materin jezik, kot delavci lahko uveljavljamo svoj vpliv. Ka-ko je bilo v tistih letih, ko smo se uprli okupalorju, ustanovili OF, sem zvedela od staršev. Prav pred našo hišo, so mi pravili, je tekla italijansko-nemška okupacijska meja.«
Marjan Oblak: »Spominjam se na-pada na Jugoslavijo, ki sem ga do-živel v Slovenski Bistrici. Težki časi so bili to, sploh ne morem primer-jati tistih razmer z današnjimi. Morda se še premalo zavedamo, kako lepo nam je danes, kako do-bro živimo. Včasih človek ni bil nič vreden, danes je samoupravljanje postavilo v ospredje prav delavca. Dodam naj še možnost vseh za šo-lanje, socialno vamost in druge pri-dobitve - Zadovoljen semU
Mojca Luin, »Mlade družine imajo veliko težav, saj nimajo dovolj sredstev za varstvo, stanovanje in še kaj. Seveda je vse odvisno od tega kolikšenje dohodek. Težkoje vskladiti razmerje med službo in domom. zZaposlena žena pa je vpli-ka prednost, saj tako mlada driiži-na veliko lažje ustvarja svoj novi dom. Žena tako tudi ni več odvisna le od moža in njegove plače.«