Edinost in dialog Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 Mari Jože Osredkar, Aljaž Kranjc Islamski viri ter navajanje Korana in hadisov v slovenskem jeziku 1 Islamic Sources and Quotation of the Quran and Hadiths in Slovene Language Izvleček: Članek predstavi Koran in hadise kot dva vira za islamski verski nauk in se osre- dotoči na problem, s katerim se srečujejo slovenski teologi in religiologi pri znanstvenem obravnavanju besedil islamskih virov. Doslej namreč ni bilo pravil za navajanje citatov iz teh dveh virov v znanstvenih delih. Avtorja prispevka v dogovoru in soglasju s prof. Grabusom, ki je najvišja avtoriteta za islamski nauk v Sloveniji, predstavljata pravila za prečrkovanje in domačenje arabščine v slovenščino in za navajanje Korana in hadisov. Članek postavlja temelje za znanstvene obravnave islamskih virov v slovenskem jeziku. Ključne besede: islamski viri, Koran, hadisi, navajanje, prečrkovanje arabščine Abstract: The article presents the Quran and hadiths as two sources for Islamic religious teachings and also introduces the translations of these two sources into the Slovene language. The article then focuses on the problems brought upon Slovenian theologians and religious scholars in their scientific treatment: so far, there have been no rules for quoting from the Quran and hadiths sources in scientific works. The authors of the article, in agreement with and consent of prof. Grabus, who is the highest authority on Islamic teaching in Slovenia, present the rules for transliterating and domesticating Arabic into Slovene and for quoting the Quran and hadiths. This article grounds the rules for the scientific discussions of Islamic sources in Slovenian. Keywords: Islamic sources, Quran, Hadiths, Quotation, Transliteration of Arabic 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnih programov Judovsko-krščanski viri in razsežnosti pravičnosti (P6-0262) ter Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje (P6-0269), ki ju je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Izvirni znanstveni članek Original scientific paper (1.01) Besedilo prejeto Received: 8. 6. 2021; Sprejeto Accepted: 16. 6. 2021 UDK UDC: 28-23-28 28-23:025.4.01:81'271.1(=163.6) DOI: 10.34291/Edinost/76/02/Osredkar © 2021 Osredkar & Krajnc CC BY 4.0 86 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC Uvod Navajanje Svetega pisma je v slovenskem jeziku, hvala Bogu, urejeno in do- govorjeno. Pri citiranju islamskih virov pa v slovenskem kulturnem prosto- ru naletimo na zadrego. Doslej ni bilo dogovorjenih pravil, kako navajati reference iz Korana in hadisov. V večjih svetovnih jezikih so se religiologi že dogovorili za pravila, ki urejajo navajanje islamskih virov. Vendar so ta pravila različna. Slovenski avtorji torej uporabljajo pravila iz tujih jezi- kov, v katerih prebirajo znanstveno literaturo o islamu. Posledično lahko v slovenskih znanstvenih publikacijah zasledimo veliko pestrost načinov navajanja referenc, in ta neenotnost je moteča. Ker so Koran in hadisi napi- sani v arabskem jeziku, je zaznati tudi pestrost prečrkovanja in domačenja arabščine. Zato je Mari Jože Osredkar, eden od avtorjev tega besedila, spomladi 2016 prosil muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji dr. Nedžada Grabusa, ki je hkrati tudi profesor na islamski teološki fakulteti v Sarajevu, da se dogovorita za poenotenje navajanja citatov iz Korana. Ravno tako sta se kasneje dogovorila za navajanje hadisov in za prečr- kovanje in domačenje arabščine. V prispevku bomo najprej predstavili, kakšno mesto imajo islamski viri v islamskem verovanju in dogovorjen način prečrkovanja in domačenja arabskega jezika v slovenščino. Nato bomo predstavili Koran in hadise, njihove prevode v slovenski jezik ter dogovorjen način navajanja obeh virov, ki ga bomo uporabljali v sloven- skih verskih, strokovnih in znanstvenih besedilih. 1 Vera v svete knjige Islamski verski nauk se imenuje imán, kar dobesedno pomeni priznavanje verskih resnic. Če primerjamo katoliško in islamsko dogmatiko, bomo hitro ugotovili, da je islamska veliko preprostejša. Vsebuje šest verskih resnic. Musliman veruje v – oz. priznava – enega Boga, angele, svete knjige, Božje poslance, sodni dan in Božjo voljo. Musliman hitro pove, v kaj veruje, in z lahkoto tudi razloži verske resnice. Poleg izraza imán pa islam pozna sorodno besedo din. Imán običajno prevajamo z izrazom vera, din pa z besedo religija. Vendar se pomensko prevoda ne pokrivata popolnoma in arabskih besed tudi ni mogoče omejiti na zahodno, s krščanstvom po- gojeno in določeno razumevanje teh dveh izrazov. 87 Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 ISLAMSKI VIRI TER NAVAJANJE KORANA IN HADISOV V SLOVENSKEM JEZIKU Imán je v bistvu sprejemanje razodetih resnic v človekovi notranjosti in nji- hovo izpovedovanje z besedo. »Vernik (muʾmin) je tisti, ki pričuje o predme- tu vere. Pa tudi Bog pričuje o samem sebi, zato je al-muʾmin eno najlepših imen za Alaha. Allāh al-muʾmin pomeni to, da Alah pričuje o svoji resnično- sti, o samem sebi: Jaz sam sem resnično Bog. Ni Boga razen mene samega (K 20, 14).« (Gardet 2002, 32–33) Izpovedovanje vere v Alaha se imenuje šahada in je prva dolžnost vsakega muslimana. Musliman postaneš, ko iz- poveš vero v enega Boga in Mohameda, njegovega preroka. Toda kdor ostane le pri izpovedovanju vere, je sekularizirani vernik. Pravi musliman se odloči za uresničevanje razodetja, ki ga sprejema v vsakdanjem življenju. To pa se imenuje din. Medtem ko je imán notranje sprejemanje razodetih resnic, je din celovitost izpovedovanja vere v dejanjih. Din so torej dejanja, bodisi bogoslužna bodisi vsakdanje dolžnosti, ki jih islam zapoveduje. Vse, kar ni din, česar ni v koranskem razodetju, je posvetno, človeško. »Za spe- cifično muslimansko misel bo pojem islama imel dvojen pomen: islam kot opravljanje božjih predpisov, ki je eden od elementov dina, in islam kot skupnost, uma, ki vsebuje po eni strani din (pokorščino šariji), po drugi pa politično oblast (dawla).« (Gardet 2002, 32) Kompleksnost odnosa med dinom in dawlo nam pomaga razumeti radikalnost mnogih islamskih ver- nikov v današnjem svetu oz. njihovo željo po vrnitvi h koreninam. Njihova vera temelji na Koranu, ki je temelj islamskega življenja. V našem prispevku se omejujemo na tretjo versko resnico, na kateri temelji tako imán kot din, to je vera v svete knjige. Ta je namreč zelo pomembna, saj je v svetih knjigah zapisano vse tisto, česar se morajo muslimani držati pri svojem verovanju in pri samem prakticiranju vere. Glasi se: »Verujem v Božje knjige, v njih so modre besede in resnice enega Boga, ki nas vodi k večni sreči.« Izraz »Božja knjiga« se nanaša samo na Koran, medtem ko izraz »Božje knjige« vključujejo poleg Korana tudi Tevrat (Postava ali Tora), Zabur (Psalmi) in Indžil (Evangeliji). Islamsko verovanje namreč uči, da je Bog štirikrat razodel knjige. Najprej Judom, ki so razodetje zapisali v Tevrat (Toro). 2 Drugič se je Bog razodel judovskemu kralju Davidu, ki je razodete besede zapisal v Psalmih. Islamska tradicija jih imenuje Knjiga Zabur. Tretjič se je Bog razodel Jezusu Kristusu, ki ga muslimani kličejo 2 V Koranu je Tora omenjena kar 18-krat. 88 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC Isa in Evangelije poimenujejo Indžil. 3 Četrtič pa se je Bog razodel preroku Mohamedu, in to dokončno razodetje je zapisano v Koranu. Po islamskem prepričanju so Judje in kristjani Božje razodetje popačili, kljub temu pa jih muslimani priznavajo za »Ljudstvi knjige« (K 2, 286; 3, 3-4; 3, 48; 3, 119; 5, 46- 47; 5, 68; 6, 154; 7, 157; 9, 111; 11, 17; 11, 100; 13, 38; 17, 4; 17, 55; 21, 48; 21, 105; 22, 67; 25, 35; 28, 43; 32, 23; 40, 53-54; 46, 12; 53, 36-37; 57, 27; 61, 6; 62, 5). Islam sprejema iz judovskih in krščanskih knjig vse, kar ni v navzkrižju z učenjem Korana, v katerem se, po islamskem nauku, skriva dopolnitev vseh prejšnjih razodetij. Koran je napisan v arabskem jeziku, in muslimani samo v arabskem besedilu prepoznavajo Božje razodetje. Prav tako so v arabščini napisani hadisi. Zato so molitve in bogoslužna besedila v arab- ščini, in znanstveno obravnavanje svetih spisov se mora nanašati na izvirne arabske izraze. Slovenska znanstvena besedila, ki navajajo islamske vire, uporabljajo prečrkovanje in domačenje, ker večina religiologov v Sloveniji ni sposobna brati arabske pisave. 2 Prečrkovanje in domačenje arabščine Pri prečrkovanju ali transliteraciji 4 arabščine v slovenščino se bomo naslo- nili na anglosaški sistem. Z dogovorjenimi latiničnimi znaki bomo predsta- vili arabska znakovna znamenja in črke. Vsakemu arabskemu soglasniku (ḥarf, mn. ḥurūf) ter samoglasniku (ḥaraka, mn. ḥarakāt) pripada točno do- ločen latinični znak. Konsistenten način prečrkovanja omogoča, da lahko kdorkoli latinično ustreznico arabske besede brez težav prečrkuje nazaj v primarni znakovni sistem arabskega jezika. Pri prečrkovanju so prečrko- vane besede praviloma pisane poševno, da se slogovno ločijo od preos- talega besedila. Izjema so lastna imena, ki jih običajno pišemo pokončno. V nadaljevanju predstavljeni sistem prečrkovanja, ki ga bomo odslej upo- rabljali tudi v slovenščini, je narejen na podlagi sodobnih znanstvenih praks na anglosaškem področju preučevanja arabskega jezika in kulture. 3 Čeprav v Koranu ne najdemo omembe imen evangelistov, je 12-krat govor o evangelijih, ki so spošto- vani, saj jih imenuje Sveta knjiga. 4 Slovenski Pravopis uporablja izraza prečrkovanje ter domačenje. Nelatinične pisave prečrkujemo v latinico (§ 216), kar pomeni, da vsaki črki ustreza točno določena latinična ustreznica. Pri doma- čenju v slovenskem jeziku izrazimo foneme določene besede. Načeloma lahko podomačimo vse tuje jezike, prečrkujemo pa lahko samo tiste, ki uporabljajo nelatinične pisave. S tujko prečrkovanju pravimo »transliteracija«, domačenju pa »transkripcija«. 89 Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 ISLAMSKI VIRI TER NAVAJANJE KORANA IN HADISOV V SLOVENSKEM JEZIKU Pri domačenju ali transkripciji arabščine želimo arabske foneme zapisa- ti s slovensko abecedo oz. s slovenskim znakovnim sistemom. Osnovno pravilo, ki se ga držimo pri podomačenju, je, da skušamo izgovarjavo (foneme) določene arabske besede predstaviti s črkami in znaki slovenske abecede. V preglednicah v nadaljevanju podajamo podomačenje posame- znih soglasnikov in samoglasnikov. Pri podomačenju arabščine ne ločuje- mo med samoglasniki in dolgimi samoglasniki. Če je slovenska ustreznica dvozložna, označimo tudi mesto naglasa (glej primere v nadaljevanju). Če imamo v slovenščini že na voljo standardno podomačenko, jo lahko uporabimo. Tako zapišemo »Koran« 5 namesto »Kurán«, »Alah« 6 namesto »Alláh« ter »Mohamed« 7 namesto »Muhámmad«. V nadaljevanju predstavlja- mo tri preglednice. Prva predstavlja prečrkovanje in podomačenje arab- skih soglasnikov, druga zgolj prečrkovanje in domačenje samoglasnikov (ḥarakāt) in dolgih samoglasnikov, tretja pa prečrkovanje nekaterih drugih znakovnih znamenj. 5 Muslimani ime Knjige islamskega Božjega razodetja v slovenskih besedilih pišejo kot Kuran. Zato dopuščamo tudi uporabo takega zapisovanja islamske svete knjige. 6 Muslimani v slovenskih besedilih pišejo besedo Allah z dvema l; zato dopuščamo tudi to možnost. 7 V Sloveniji je mnogo oseb, ki imajo Muḥammad kot lastno ime vpisano tudi v osebnih dokumentih. Po vsej verjetnosti bo moral tudi slovenski pravopis sprejeti več različic Prerokovega imena v sloven- skih besedilih. Tudi pesnik Anton Aškerc je v svojih besedilih uporabljal arabsko obliko Prerokovega imena. 90 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC Ime s o g l a s - n i k a S a m o - s t o j n i po lo žaj Za č e t ni Sr ed n ji K on čni Pre- črko- v a n j e I z g o v o r j a v a Do- ma- če- nje alif ا ا اـ اـ a a, / a bāʾ ب ـب ـبـ بـ b b (bor) b tāʾ ت ـت ـتـ تـ t t (topol) t ṯāʾ ث ـث ـثـ ثـ ṯ th (angl. think) s,t ǧīm ج ـج ـجـ جـ ǧ Dž (džezva) dž ḥāʾ ح ـح ـحـ حـ ḥ h (s pridihom) h ḫāʾ خ ـخ ـخـ خـ ḫ h (nem. Bach) h dāl د د دـ دـ d d (drevo) d ḏāl ذ ذ ذـ ذـ ḏ dz d rāʾ ر ر رـ رـ r r (rob) r zāy ز ز زـ زـ z z (zob) z sīn س ـس ـسـ سـ s s (slon) s šīn ش ـش ـشـ شـ sh/š š (šola) š ṣād ص ـص ـصـ صـ ṣ s (poudarjen) s ḍād ض ـض ـضـ ضـ ḍ d (poudarjen) d ṭāʾ ط ـط ـطـ طـ ṭ t (poudarjen) t ẓāʾ ظ ـظ ـظـ ظـ ẓ dz (poudarjen) s ʿayn ع ـع ـعـ عـ ʿ ʕ (IPA) 8 / ġayn غ ـع ـغـ غـ ġ ≈ gr (fr. grand) g fāʾ ف ـف ـفـ فـ f f (film) f qāf ق ـق ـقـ قـ q k (poudarjen) k kāf ك ـك ـكـ كـ k k (kolo) k lām ل ـل ـلـ لـ l l (les) l mīm م ـم ـمـ مـ m m (med) m nūn ن ـن ـنـ نـ n n (noj) n hāʾ ه ـه ـهـ هـ h h (hrib) h wāw و و وـ وـ w ≈ v (angl. word) v, u yāʾ ي ـي ـيـ يـ y j (jama) j, i hamza ء ء،إ،أ ـئـ،ؤـ،أـ،ء ئـ،ؤـ،أـ ʾ / (grlna zapora) / tāʾ marbūṭa ة / / ة t t t Preglednica 1: Prečrkovanje in domačenje arabskih soglasnikov (ḥurūf) 8 IPA je kratica za »International Phonetic Alphabet«, kar pomeni »Mednarodna fonetična abeceda«. 91 Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 ISLAMSKI VIRI TER NAVAJANJE KORANA IN HADISOV V SLOVENSKEM JEZIKU Samoglasnik Dolgi samoglasniki D o m a č e - nje Ime Arabski znak P r e č r k o v a - nje Arabski znak P r e č r k o v a - nje fatḥa َ a ا َ ـ ā a, e kasra ِ i ي ِـ ī i ḍamma ُ u و ُ ـ ū u Preglednica 2: Prečrkovanje in domačenje samoglasnikov (ḥarakāt) in dolgih samoglasnikov Ime A r a b s k i znak Pre- č r k o v a - nje Pomen sukūn ْ / Samoglasniku ne sledi soglasnik; se ne prečrkuje. tanwīn al-ḍamm ٌ un Končnica sklona; prečrkuje se, samo če je sintaktična vrednost besede pomembna. tanwīn al-kasr ٍ in Končnica sklona; prečrkuje se, samo če je sintaktična vrednost besede pomembna. tanwīn al-fatḥ ً an Končnica sklona; prečrkuje se, samo če je sintaktična vrednost besede pomembna. šadda ّ / Označuje podvojitev soglasnika, na katerem stoji. Preglednica 3: Prečrkovanje nekaterih drugih znakovnih znamenj 2.1 Druga temeljna pravila prečrkovanja 1) Končnic, ki označujejo sklon ter glagolski naklon, praviloma ne prečrkujemo (npr. bi-llāh, in ne bi-llāhi; yaktub, in ne yaktubu). Izjema so daljša besedila, kjer so končnice pomembne za razume- vanje sintakse. 2) Predloge, ki stojijo pred besedami, ki se začnejo z določnim čle- nom »al-«, prečrkujemo povezane z besedo, ki sledi: fī + al-maʿhad = fī-l-maʿhad. 3) Če hamza stoji na začetku besede, se praviloma ne prečrkuje (npr. imān in ne ʾimān). V drugih primerih je transliteracija hamze obvezna. 92 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC 4) Tāʾ marbūṭa se prečrkuje, samo ko beseda nastopa kot prvi člen rodilniške kontstrukcije (iḍāfa). 5) Določni člen je tako pred sončnimi kot luninimi črkami (al-ḥurūf al-šamsiyya wa-l-ḥurūf al-qamariyya) praviloma prečrkovan kot »al« (torej al-rasūl ter ne ar-rasūl). 6) Alif maqṣūra (ى) se prečrkuje z »ā«. 2.2 Primeri prečrkovanja in domačenja Arabski izraz P r e č r k o v a n j e D o m a č e n j e Pomen هللا Allāh Aláh (slov. Alah) Bog هللا ِ ب bi-llāh / db. »z Bogom« دَّم َ ح ُم Muḥammad Muhámad (slov. Mohamed) / ثي ِد َ ح ḥadīṯ hadís poročilo o dogodku iz življenja Mohameda لو ُس َ ر rasūl rasúl poslanec ءاَي ِ ب ْ ن َ أ ،ّ ي ِ بَن nabī, mn. anbiyāʾ nabí prerok ي ْ ح َ و waḥy vahì razodetje ملا َكلا م ْ ل ِ ع ʿilm al-kalām ilm al-kalám dialektična teologija (db. »znanost govora«) نآر ُ قلا al-Qurʾān Kurán (slov. Koran) / لي ِ زنَت tanzīl tanzíl razodetje [svetega spisa] (db. »spust«) ملا ْس ِ إ islām islám (slov. islam) / ى َ را َ صَن naṣārā nasára kristjani با َتِك kitāb kitáb spis, knjiga Preglednica 4: Primeri prečrkovanja in podomačenja arabščine skupaj s slovenskim prevodom izrazov 3 Koran Koran (arab. نآرقلا »al-Qurʾān«), sveta knjiga muslimanov, je zbirka vseh razo- detij, ki jih je po verovanju muslimanov Bog po nadangelu Gabrijelu 23 let od črke do črke recitiral preroku Mohamedu. Izvirno arabsko besedilo božjega razodetja je vklesano na svetih ploščah v nebesih (K 85, 22). V noči 93 Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 ISLAMSKI VIRI TER NAVAJANJE KORANA IN HADISOV V SLOVENSKEM JEZIKU med 26. in 27. ramazanom leta 612 po Kristusu se je nadangel Gabrijel prvič prikazal Mohamedu na gori Hira in mu naročil, naj recitira, kar sliši. Arabski izraz al-Qurʾān namreč pomeni recitirati, zato se koransko bese- dilo recitira (K 7, 204; 75, 16). Zelo je spoštovan vernik, ki je sposoben zrecitirati Koran na pamet; tak vernik se imenuje háfiz (arab. ظفاح »ḥāfiẓ«). Beseda háfiz pomeni varuh. Koran sam o sebi pravi, da gre za razumljivo knjigo (K 37, 117; 54, 17), ki se jo lahko verniki naučijo na pamet (K 54, 22; 54, 32; 54, 40). Drugo ime za Koran je al-Huda, kar pomeni Vodnik. Koran je sveta Knjiga, ki ji je treba slediti (K 6, 155). Božje razodetje namreč vodi in usmerja muslimanovo življenje. Mohamed naj bi bil nepismen, imel pa je dober spomin. Prvi zapisi božjega razodetja so nastali v Medini, ko je Prerok recitiral Razodetje svojim pisar- jem. Po Mohamedovi smrti je kalif Abu Bakr zbral zapise, med katerimi je bilo največ zapisov Mohamedovega pisarja Zajda Ibn Sabita, ki ga je Abu Bakr tudi pooblastil, da zbere zapise v en sam kodeks (muṣḥaf). Ker so se še vedno pojavljale različice Korana, ki so si med seboj delno nasprotovale, je Osman, tretji kalif, Zajda Ibn Sabita še enkrat poprosil, naj zbere zapise v en sam kodeks. Naredili so pet kopij tega kodeksa ter ga poslali v pet najpomembnejših mest: Meko, Medino, Damask, Kufo in Basro. Ta kodeks je znan kot Osmanov kodeks in predstavlja temelj za vse načine recitiranja Korana. Ta kodeks je vseboval le skelet (rasm) arabskega besedila in je zatorej dopuščal več možnih variant recitiranja. Do zapisa samoglasni- kov in diakritičnih znakov je prišlo v času kalifa Abdela Malika (686–705) (Rebić 2007, 601). Koran v izvirnem arabskem jeziku vsebuje 77.639 besed oz. 323.015 črk, ki so razporejene v 114 sur 9 oz. 6236 ajetov. 10 Sure so razporejene od naj- daljše do najkrajše. Izjema je prva, ta ima samo 7 ajetov in se imenuje Fatiha (odprtje knjige) ter vsebuje molitev, ki jo lahko primerjamo z ju- dovsko molitvijo Šema ali krščanskim Očenašem. Najdaljša je torej druga sura, ki se imenuje Krava in ima 286 vrstic. Vse sure (razen devete, ki je bila po vsej verjetnosti v preteklosti del osme sure) se začenjajo z besedami: »V imenu edinega Boga, Milostnega, Usmiljenega«, kar je poimenovano 9 Sura pomeni poglavje. 10 Ajet pomeni verz. 94 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC basmala (iz arab. هللا مسب »bi-sm Allāh«). Sure niso vsebinsko urejene, arabsko besedilo pa je z literarnega vidika mojstrovina, v kateri zaznamo ritmično arabsko prozo sádž (arab. عجس »sağʿ«) (Wilson 1987, 319). Muslimani se pred recitiranjem Korana obredno umijejo, saj se ga smejo dotakniti samo čisti (K 56, 79). Izdaje Korana (muṣḥaf) so običajno zelo lično izdelane, mu- slimani pa jih tudi zavijejo v svilo ali okrašeno tkanino. Prepovedano jih je položiti na tla. Čeprav sure niso kronološko razporejene, poznavalci ločijo tiste, ki so bile napisane pred letom 622, in one po njem. Zgodovinska in tekstualna kritična metoda delita Koran na mekansko 11 in medinsko obdobje. Prvo obdobje je čas Mohamedovega pridiganja v Meki (612–622). Sure 12 iz tega obdobja razkrivajo Mohamedovo spopadanje z zlom. Odgovarjajo na vpra- šanja o življenju v raju in kazni v peklu (O'Callaghan 2011, 61). Besedila iz prvega Prerokovega obdobja oznanjajo strogi monoteizem in temeljne islamske verske resnice. Drugo obdobje obsega čas Prerokovega bivanja v Medini in se zaključi s prerokovo smrtjo leta 632. V drugem obdobju je Bog razodel, kako naj bo urejena družba: »Sure 13 obravnavajo red, vzaje- mnost, sožitje, zakone, družbena in osebna razmerja, poroke in zakonske vezi, vojne in vsakdanje življenje.« (O'Callaghan 2011, 61) Vsebine v islamski sveti knjigi so precej razpršene. V njej je celo več kon- tradiktornih ajetov, ki postavljajo vprašanje, kateri od dveh različnih izraža Božjo voljo. Naštejemo lahko 125 koranskih trditev, ki so kasneje v Koranu spremenjene. Muslimani ta problem razlagajo s preklicem (خسن ali abroga- cija), s katerim v primeru kontradikcij ajeti iz kasnejšega obdobja prekli- čejo tiste iz starejšega obdobja. V primeru obravnavanja istega problema so pravne določbe, ki so bile razodete kasneje, verodostojnejše kot one, ki so bile razodete prej: »Če neko vrstico prekličemo ali jo prepustimo po- zabi, ponudimo nekaj boljšega ali enakovrednega.« (K 2, 106) Najbolj znan primer koranskega preklica je povezan z uživanjem vina. V zgodnjih surah 11 Uporablja se tudi beseda »meško« obdobje, vendar je izraz »mekansko obdobje« bolj jasen, ker vsebuje besedo mesta, kjer je bival Prerok. 12 Sure, nastale v obdobju Meke, so naslednje: 1; 5–7; 11–12; 14–21; 23; 25–32; 34–46; 50–54; 56; 67–75; 77–97; 100–109; 111–114. 13 Sure, nastale v obdobju Medine, so naslednje: 2–4; 8–10; 13; 22; 24; 33; 47–49; 53–55; 57–66; 76; 98–99; 110. 95 Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 ISLAMSKI VIRI TER NAVAJANJE KORANA IN HADISOV V SLOVENSKEM JEZIKU je bilo uživanje vina dopuščeno, razen pred molitvijo (K 4, 43). V 90. ajetu pete sure pa je uživanje alkohola popolnoma prepovedano. Razlagalci v preklicu ne vidijo težav. Alah je vsemogočen in svoboden, zato lahko svoje določbe tudi spremeni. Pri navodilih, kako razumeti koransko bese- dilo, je za muslimane »samo po sebi umevno«, da je treba božje razodetje razumeti tako, kakor je napisano. Pa vendar so potrebne razlage. Tu pa nastopi problem, ker v islamu ni nobene institucionalne doktrinalne av- toritete. V Katoliški cerkvi imamo »cerkveno učiteljstvo«. V islamu tega ni. So učenjaki, ki učijo Božje razodetje, vendar je njihov vpliv zgolj duhovne narave. Kalif, ki je Prerokov naslednik, je odgovoren za vodenje islamske skupnosti. On skrbi, da se muslimani na zemlji drže tega, kar je zapisno v Koranu. Pa še tu naletimo na težave, ker ni nobenega kalifa, ki bi mu bili poslušni vsi muslimani. V islamski zgodovini se je uveljavilo prepričanje, da obstaja več kanoničnih načinov recitacije Korana (qirāʾāt). Razlike med posameznimi recitacijami so se pojavile, ker je že omenjeni Osmanov kodeks dopuščal, da so se po- samezne besede lahko brale na več načinov, saj ni popolnoma določil vseh samoglasnikov ter drugih diakritičnih znakov. Tako so se pojavila majhna odstopanja pri branju posameznih besed, ki so lahko privedla tudi do drugačnega pomena določenega stavka. Abū Bakr Ibn Muǧāhid (859–936) je v svojem klasičnem delu Kitāb al-sabʿa fī-l-qirāʾāt določil sedem kanoničnih načinov recitacije Korana, in islamska tradicija je to mnenje večinsko sprejela. Danes je večina Koranov prevedena po verziji oz. recitaciji, ki jo je posredoval Ḥafs od svojega učitelja ʿĀṣima. Ta verzija je postala splošno razširjena s kairsko izdajo iz leta 1924. Od drugih sed- mih kanoničnih recitacij Korana je najbolj razširjena recitacija Warsha, ki jo uporabljajo predvsem v zahodni Afriki. Slovenski prevodi so napisani na temelju recitacije Hafsa. 3.1 Prevodi Korana v slovenski jezik in njegovo navajanje Besedilo Korana v nearabskem jeziku po islamskem nauku ni Božje ra- zodetje. Prevodi koranskega besedila se torej lahko uporabljajo le kot ko- mentar oz. so v pomoč muslimanom, ki ne razumejo arabskega jezika, v katerem se je Bog razodel (K 12, 1-2; 13, 37; 16, 103; 19, 97; 20, 113; 26, 196; 41, 2-4; 41, 41-44; 42, 7; 43, 2-4; 46, 12). V Koranu lahko preberemo, da je arabščina edini pravilni jezik (K 41, 44). 96 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC Prvi znani prevod koranskega besedila iz arabščine je znan iz začetka 7. stoletja, ko je Salman al-Farsi prevedel suro Fatiho v perzijski jezik. Nicetas Byzantius je v 9. stoletju prevedel celoten Koran v grščino (Høgel 2010). Med 10. in 12. stoletjem je nastal celotni prevod Korana v perzijščino. V času križarskih vojn pa je opat benediktinskega samostana Cluny (Francija) Peter naročil prevod Korana v latinščino. Luč sveta je zagle- dal leta 1143, ko je prevajalsko delo končal Anglež Robertus Ketenensis (Fatani 2006). Kristjani so namreč želeli spoznati islam, saj je imel že takrat velik vpliv na zahodni svet. Danes je Koran preveden v več kot 150 jezikov. V slovenskem jeziku imamo trenutno štiri različne prevode. Prvi delni prevod, Koran o Koranu, Bogu, islamu, je izšel leta 2003. Opravila ga je Barbara Svetlič. Istega leta je Klemen Jelinčič Koran prevedel v slovenščino iz bosanskega jezika. Leta 2005 je založba Učila Tržič izdala žepno izdajo Korana, ki ga je iz angleščine prevedel Erik Majaron. Deset let pozneje pa smo Slovenci dobili prvi prevod Korana iz arabščine, za katerega sta poskrbela jemenski pesnik in prevajalec Mohsen Alhady in njegova žena Slovenka Margit Podvornik Alhady. Tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić (Mustafić 2017), ki je v svoji magistrski nalogi primerjal slo- venske prevode Korana, meni, da nobeden izmed dosedanjih prevodov ni dovolj natančen, da bi ga Islamska skupnost lahko uporabljala v bogo- služju. Po njegovem mnenju v dosedanjih izdajah ni ustreznega prevoda imen, prav tako pa se na mnogih mestih uporabljajo neustrezni izrazi. Porić izpostavlja dejstvo, da slovenski jezik nima izoblikovanega islam- skega izrazoslovja, zaradi česar se v prevodih večkrat uporabi krščansko izrazoslovje. To je res. Toda po drugi strani ravno krščanska imena tistih koranskih osebnosti, ki jih najdemo tudi v Bibliji in so globoko zakoreni- njena v slovenskem jeziku, naredijo prevod bolj slovenski. Kakorkoli že, na voljo imamo slovensko besedilo Korana. Če dobimo nov prevod, s katerim bo v polnosti zadovoljna skupnost muslimanov v Sloveniji in ga bo uporabljala, toliko bolje. Slovenci ga lahko prebiramo v maternem jeziku iz verskih ali znanstvenih vzgibov. In prav znanstveno obravnavanje Korana zahteva dogovorjen in sprejemljiv način citiranja, ki bi se ga lahko vsi držali. Dr. Mari Jože Osredkar, ki predava nekrščan- ska verstva na Teološki fakulteti, in dr. Nedžad Grabus, dolgoletni mufti Islamske skupnosti v Sloveniji in hkrati profesor islamske dogmatike na Islamski teološki fakulteti v Sarajevu, sta postavila pravila za navaja- nje koranskih besedil. Po navedku iz Korana, ki ga oklepajo narekovaji, 97 Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 ISLAMSKI VIRI TER NAVAJANJE KORANA IN HADISOV V SLOVENSKEM JEZIKU odpremo oklepaj in najprej napišemo veliki K. Črka označuje islamsko sveto knjigo Koran. Nato je presledek, sledi arabska številka, ki označuje zaporedno številko sure v Koranu. Za številko je vejica, nato presledek in ponovno arabska številka, ki označuje zaporedno številko ajeta v suri, ki je navedena. Če navajamo več vrstic, ki si sledijo, je med številko prve in zadnje vrstice vezaj; če pa navajamo več vrstic, ki si ne sledijo, med njimi napišemo pike, npr.: (K 2, 3-6) oz. (K 2, 3.6.9). Več različnih koranskih navedb v referenci ločimo s podpičjem; za njim ni K-ja. Referenco zapira zaklepaj. Dr. Grabus je sicer predlagal rimsko številko za označevanje sure, toda Slovencem so vsekakor bolj domače arabske številke, tako da smo se na koncu odločili zanje. 4 Hadisi Čeprav so Mohamedovi sodobniki poznali Koran, so bili velikokrat v dvomu, kako ga uresničevati v vsakdanjem življenju. Božji Poslanec je bil zgled vernega muslimana in jim je odgovarjal z navodili za življenje po Božjem razodetju. Ta navodila oz. pravila so hadisi (Guillaume 1924). Beseda hadis etimološko izhaja iz arabske besede ثيدح ḥadīṯ, ki v prevodu pomeni sporočilo, pogovor, zgodba ali komunikacija. Beseda hadis oz. hadith se pojavi tudi v Koranu, in sicer na 23 mestih. V hadisih najdemo zabeleženo, kar je Mohamed rekel, naredil in odobril, vključno z njegovimi moralnimi in telesnimi lastnostmi. Pokrivajo področja teologije, eshatolo- gije in osebne etike (Shepard 2014, 86). Hadisi so islamskemu svetu dobro znani. So pravila, po katerih se mora ravnati vsak, ki želi postati dober musliman. Dotikajo se najrazličnejših tem, kot so način pravilne molitve, pravilno oblačenje, pravila ob postu v mesecu ramazanu, o prerokih, celo pravila obnašanja žensk med menstruacijo, pravilno pokopavanje človeka. Skupek vseh hadisov se imenuje súna, 14 saj hadisi posredujejo avtentično suno preroka Mohameda. 14 Súna (arab. س ُ نَّ ة »sunna«) pomeni prehojena pot, običaj, predpis. Gre za besede in dela Mohameda, ki so zapisana v hadisih in se tako prenašajo iz roda v rod. Če je hadis izročilo ali pripovedovanje, je súna nominirana praksa, ki izvira iz njega. Medtem ko prvi pomeni pripoved življenja Mohameda, súna razkriva način Poslančevega življenja (Trček 2019, 21). 98 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC Še v času Mohamedovega življenja je postalo poučevanje hadisov zelo pomembno. Učenci so si morali natančno zapisovati in zapomniti poda- ne hadise. Niso jih smeli spreminjati, temveč so si morali zapomniti vse, do vejice natančno, da se njegovo sporočilo ni spremenilo. Poudariti mo- ramo, da Mohamedova navodila za vsakdanje življenje ter zapisi njegovega obnašanja niso del razodete Božje besede. Hadis je takoj za Koranom drugi najpomembnejši vir islama. Verovanje v hadis in sledenje hadisom je sestavni del vere. Korana in hadisa ni mogoče sprejemati ločeno, saj hadis najbolj vero- dostojno razlaga Koran. Pravzaprav je hadis praktična ponazoritev Korana v vsakdanjem življenju in življenjskih okoliščinah. To je pra- ksa Mohameda, ki je najboljši razlagalec Korana. (Fidani 2015, 83) Odnos med Koranom in hadisi lahko primerjamo z odnosom med judov- sko Toro in Mišno ter Talmudom. Medtem ko je Tora Božja postava, ki jo je Mojzes prejel na gori Sinaj, je Mišna ustna postava, ki razlaga Toro in so jo šele kasneje zbrali in zapisali. Da se njen pomen v času, ko so bili Judje v diaspori, ne bi izgubil, so Mišni dodali komentarje, ki so jih poimenovali Talmud. Mišna vsebuje pravila, ki se dotikajo raznoraznih področij (poroka, obhajanje praznikov ipd.). Podobno je s Koranom in hadisi. Koran je Božja beseda. Muslimani pa imajo tudi ustno tradicijo, hadise. Ker so nekateri celo svoje hadise pripisovali Mohamedu, se je razvil izjemno pomemben del hadisa, isnad oz. veriga prenašalcev. Prve zbirke hadisov so posredova- li njegovi sodelavci. Med temi je najbolj znan Abu Bakr, ki je sestavil prvo zbirko s 500 hadisi. Sledili so Hurejra s 138 hadisi, prerokov bratranec Ali Ibn Abi Talb in Mohamedova žena Ajša. Najbolj znano listo hadisov pa je zbral Muhammed b. Ismail al-Bukhari (9. stoletje AD). Zbirka se imenuje Sahihu-l-Bukhari. Šestnajst let je obiskoval islamska središča, se posvetoval z več kot tisoč poznavalci hadisov in našel več kot 600.000 izrekov, ki jih pripisujejo poslancu Mohamedu. Nato je izmed njih izbral 7397 verodostoj- nih hadisov in jih razdelil na 97 poglavij (prim. Fidani 2015, 89–90). Háfiz Špendi Fidani navaja še druge zbirke hadisov in predstavi tudi prvo zbirko hadisov v slovenskem jeziku, ki jo je izdal Kulturno-izobraževalni zavod Averroes Ljubljana z naslovom Tako je govoril poslanec Muhammed, a.s.. Knjižico so uredili Nedžad Grabus, Nevzet Porić, Špendi Fidani, Ela Porić in Amra Halilović Đurković. Slovenski izbor je razdeljen na 29 tematskih poglavij, v katerih skupaj najdemo 111 verodostojnih hadisov. Prepisani 99 Unity and Dialogue 76 (2021) 2: 85–100 ISLAMSKI VIRI TER NAVAJANJE KORANA IN HADISOV V SLOVENSKEM JEZIKU so iz šestih najbolj znanih zbirk. Najprej je hadis napisan v izvirnem arab- skem jeziku, sledi prevod v slovenščino. V arabščini so navedena imena prenašalcev, v slovenščini pa ne (Fidani 2015, 91). V slovenski zbirki je na- vajanje hadisov zelo preprosto: priimek avtorja zbirke in številka hadisa. Za znanstvene publikacije je treba dodati še druge podatke, kakor sta se 23. januarja 2020 dogovorila Grabus in Osredkar. Pri navajanju hadi- sov v slovenskem jeziku bomo odslej torej zapisali: priimek avtorja zbirke hadisov, presledek brez vejice, letnica izdaje publikacije zbirke, vejica, kraj izdaje, dvopičje, ime založbe, vejica, številka knjige z latinsko številko, vejica in številka hadisa z arabsko številko, npr: (al-Buḫārī 1999, Riyāḍ: Dār al-salām, VIII, 349). Sklep Predstavili smo islamske vire, njihove prevode v slovenščino, prečrkovanje in domačenje arabščine v slovenščino ter način navajanja Korana in hadi- sov v slovenski znanstveni literaturi. Naš namen je, da bi se metodologija religiologov in teologov, ki pišejo znanstvene razprave o islamu, poenotila oz. da bi vsi, ki obravnavajo Koran in hadise v slovenščini, tako islamski pisci kakor vsi drugi, sprejeli navedena navodila. S tem namenom se je dr. Osredkar o načinu navajanja in domačenju arabščine dogovarjal s profe- sorjem Grabusom in pridobil njegovo soglasje. Naj bo razumevanje med omenjenima zgled za vse, ki se v Sloveniji ukvarjajo z islamom, da bi iskali soglasje in razumevanje. 100 Edinost in dialog 76 (2021) 2: 85–100 MARI JOŽE OSREDKAR, ALJAŽ KRANJC Reference Fatani, Afnan. 2006. Translation and the Qur'an. V: Oliver Leaman, ur. The Qur'an: An Encyclopaedia, 657–669. London: Routledge. Fidani, Špendi. 2015. Hadis. V: Tako je govo- ril poslanec Muhammed, a.s., 83–92. Ljubljana: Kulturno-izobraževalni zavod Averroes. Gardet, Louis. 2002. L'Islam, religion et com- munauté. Pariz: DDB. Guillaume, Alfred. 1924. The Traditions of Islam: An Introduction to the Study of the Hadith Literature. Oxford: Clarendon Press. Høgel, Christian. 2010. An early anonymous Greek translation of the Qur'an: The fragments from Niketas Byzantios' Refutatio and the anonymous Abjuratio. Collectanea Christiana Orientalia 7: 65–119. Kerševan, Marko, in Nina Svetlič. 2003. Koran: O Koranu, Bogu, Islamu. Ljubljana: Cankarjeva založba. Koran. 2004. Prevedel Erik Majaron. Tržič: Učila International. Mustafić, Nevres. 2017. Na Fakulteti islam- skih ved v Sarajevu magistriral Nevzet Porić. Islamska skupnost v Republiki Sloveniji. Domača stran, 14. 9. Https:// www.islamska-skupnost.si/novice/2017/09/na-fa- kulteti-islamskih-ved-v-sarajevu-magistriral-nevzet- -poric/ (pridobljeno 23. 10. 2020). O'Callaghan, Sean. 2011. Vplivna verstva sveta. Strnjen vodnik. Koper: Ognjišče d.o.o. Rebić, Adalbert. 2007. Splošni religijski le- ksikon. Uredila Drago Bajt in Marta Kocjan-Barle. Ljubljana: Modrijan. Shepard, William E. 2014. Introducing Islam. Oxon: Routledge. Slovenski pravopis: Pravila. 1990. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Trček, Ana. 2019. Hadisi. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta. Wilson, J. Christy. 1987. Koran. V: Franc Bole, ur. Velika verstva sveta, 319. Koper: Ognjišče.