Darko Dolinar O knjigi V monografiji Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne se Darko Dolinar ukvarja z zgodovino in metodologijo literar­ne vede na Slovenskem, njenimi evropskimi konteksti, njenim razvo­jem in vodilnimi predstavniki. Avtor pokaže, da je od reformacije do konca 18. stoletja zgodnja misel o slovstvu nastajala le nakljucno, medtem ko do srede 19. stoletja lahko opazujemo razcvet filologije ter pozneje tudi kritike in esejistike. Šele v drugi polovici 19. stoletja se razvije vse, kar je povezano s prihodnjo enotno literarno vedo, na zacetku 20. stoletja pa pride do njene osamosvojitve. Zlasti podrob-no avtor obravnava znanstveno delo Ivana Prijatelja, Franceta Kidri-ca, Ivana Grafenauerja, Izidorja Cankarja in Antona Ocvirka ter ra­zvoj literarne vede kot znanstvene discipline. Monografija je s svojim metodološkim okvirom in z raziskovalno natancnostjo odlicen zgled za nadaljnje raziskave. Iz recenzije dr. Silvije Borovnik Gre za zelo pomembno študijo, ki prvic v slovenskem prostoru vec-perspektivno analizira literarnovedno dinamiko. Besedilo odliku­jeta obcutek za celovito razumevanje problematike in za posamicne uvide; za bralca to pomeni možnost pregleda nad dogajanjem v slovenski literarni vedi z vidika kljucnih procesov in s stališca po­sameznih piscev. Pisanje je logicno, podloženo z relevantnimi viri in literaturo, s tem pa ustreza vsem kriterijem znanstvenih del. Tu seveda ne mislim le na jezikovno in slogovno podrocje, ampak predvsem na široko in aktualno teoretsko zaledje, upoštevanje relevantnih literarnozgodovinskih izsledkov, na deduktivno prido­bivanje podatkov in induktivno oblikovanje sklepov, na analiticno in sinteticno razvijanje misli ipd. Knjiga je zelo viden dosežek slo­venisticne stroke. Iz recenzije dr. Mirana Štuheca Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne Darko Dolinar Ljubljana 2018 Studia litteraria 24 Uredniki zbirke: Marijan Dovic, Jernej Habjan in Marko Juvan Darko Dolinar Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne Recenzenta: Silvija Borovnik in Miran Štuhec Oblikovna zasnova: Ranko Novak Stavek in prelom: Alenka Macek Izdajatelj: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Za izdajatelja: Marko Juvan Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založbo: Oto Luthar Glavni urednik založbe: Aleš Pogacnik Tisk: Cicero Begunje, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis. Ljubljana 2018 Izid publikacije je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. CIP - Kataložni zapis o publikaciji  Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 82.0(497.4)  DOLINAR, Darko, 1942-          Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne / Darko Dolinar. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018. - (Studia litteraria / Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ISSN 1855-895X ; 24)  ISBN 978-961-05-0131-2  296810496  82018 Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Založba ZRC, ZRC SAZU Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oz. na katerikoli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja imetnikov avtorskih pravic. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610501312 Vsebina 9 Uvodne opredelitve 15 Od Trubarja do Pohlina ali zgodnja misel o slovstvu pred nastankom umetne literature (od 1561 do okrog 1800) 15 Splošna zgodovinska izhodišca 16 Trubar 18 Andreae in Trost 19 Krelj 20 Dalmatin 20 Bohoric 21 Hren 22 Valvasor 23 Dolnicar 24 Pohlin 27 Od Zoisa do Copa ali zacetki filologije, estetike in literarne kritike (od poznega 18. do sredine 19. stoletja) 27 Duhovnozgodovinska izhodišca 29 Filologija 31 Zois 31 Linhart 32 Vodnik 33 Kopitar 36 Erberg 37 Rožic 37 Metelko 38 Šafárik 38 Cop 41 Locene razvojne smeri v drugi polovici 19. stoletja (od 1848 do okrog 1900) 41 Nekatere predpostavke 41 Jezikovna raba 42 Casopisje 43 Društva in kulturne ustanove 45 Višje in visoko šolstvo 48 Obce zgodovinopisje 50 Razvojne smeri literarne zgodovine 50 Literarna kritika 59 Pedagoška, strokovna in poljudna publicistika 68 Celotni slovstvenozgodovinski pregledi 74 Univerzitetna slavistika 75 Krek 78 Štrekelj 82 Murko 84 Nekaj stvarnih rezultatov 84 Tekstne izdaje 88 Clanki v strokovni periodiki in zbornikih 90 Spremembe predmetnega obsega literarne zgodovine 90 Ljudsko slovstvo 91 Starocerkvenoslovansko pismenstvo 94 Kajkavska književnost 97 Fikcijske in nefikcijske zvrsti 99 Poskusi periodizacije 102 Metodološka orientacija 103 Ideološka razhajanja 105 Preoblikovanje razvojnih smeri in osnovanje samostojne literarne vede (okrog 1900–1918) 105 Specializacija filologije 107 Prijatelj 109 Kidric 110 Grafenauer 111 Žigon, Puntar in arhitektonika 113 Izidor Cankar 113 Ideološki vidiki 117 Osrednja nacionalna veda v spremenjenih zgodovinskih razmerah (od 1918 do druge svetovne vojne) 117 Prenova institucij 123 Teoreticno-metodološki modeli 128 Literarnovedne zvrsti 128 Biografika in bibliografija 129 Izdajanje tekstov 133 Korespondence 133 Monografije 135 Slovenska literarna zgodovina – vodilne osebnosti 135 Ivan Prijatelj 143 France Kidric 151 Ivan Grafenauer 153 Avgust Žigon in njegovi somišljeniki 154 Anton Slodnjak 159 Primerjalna književnost in literarna teorija 166 Anton Ocvirk 171 Sklepi in domneve 177 Viri in literatura 177 Arhivsko gradivo 178 Zborniki in tematske številke 179 Literatura 197 Imensko kazalo 203 Summary Uvodne opredelitve Z acetna, a nikakor še ne zadostna ugotovitev se glasi: literarna veda sodi kot eden izmed možnih vidikov med obsežnejše in bolj raznovrstne misli o literaturi. Na vprašanje, kaj je literatura, se ponuja odgovor v dveh smereh: po eni strani glede na njeno bistvo in nacin bivanja, po drugi strani glede na njen izvor in nastanek ter na njen sprejem in ucinek. S tem je tudi že nakazana variabilna širina tega predmetnega podrocja: po ožjem, restriktivnem pojmo­vanju je omejeno samo na literarno delo ali celo na njegovo temeljno lastnost, literarnost, po širšem pa zajema poleg tega še njegov nastanek, sprejem in delovanje ali ucinek, njegovega avtorja in bralca ter navsezadnje ves krog lite-rarne komunikacije z vsemi udeleženimi dejavniki vred, ali drugace povedano, vse literarno življenje. Razmerje med literaturo in mislijo o literaturi je mogoce najpreprosteje for-mulirati takole: literatura je primarna in avtonomna, misel o njej pa je sekun­darna in heteronomna. O tem nas preprica enostaven eksperiment. Literaturo si lahko predstavljamo in jo uživamo, ne da bi bil s tem nujno povezan že tudi obstoj kake razvite misli o njej. Ce pa zastavimo poskus v obratni smeri, je izid ravno nasproten, ker misel o literaturi predpostavlja obstoj literature in je zato odvisna od nje. V nacelni abstrakciji to drži; v zgodovinski realnosti pa so raz­merja med njima drugacna, veliko bolj kompleksna: literatura in misel o njej se prepletata na mnogo razlicnih nacinov in treba je precej odmakniti opazovalno perspektivo, da lahko uzremo njun temeljni odnos v kar najbolj poenostavljeni obliki, kot prednost literature pred kakršno koli mislijo o njej. Pri misli o literaturi je mogoce prepoznati njene razlicne apriorne narav­nanosti. Lahko je usmerjena v cisto filozofsko ali znanstveno spoznavanje. Lahko je aksiološka ali normativna, usmerjena k vrednotam, ki so vezane ali na samo literaturo ali na druga obmocja vednosti, torej je bodisi literarnokriticna ali pa religiozna, ideološka, družbenokriticna in podobno. Lahko je utilitarna, usmerjena v uporabnost, in je torej moralno vzgojna, pedagoško didakticna ali materialno, se pravi prakticno koristna. Poleg tega je mogoce upoštevati še poustvarjalno naravnanost, v katero sodijo literarnoprogramska, esejisticna in prevodoslovna usmeritev, ter hedonisticno, ki meri zgolj v užitek ob branju. Iz razlicnih temeljnih naravnanosti izvirajo razlicne vrste obravnavanja literature; ena med njimi je literarna veda. Osnovno dolocilo literarne vede je to, da nekaj ve o literaturi in da si cez meje že dane vednosti prizadeva zvedeti o njej nekaj vec. Njene razlicne smeri se dolocajo predvsem po tem, v kakšna razmerja stopajo z literaturo, pa tudi z drugimi vrstami misli o literaturi. Ce (prezgodaj) pristanemo pri neki konkretni opredelitvi in s tem zanikamo vse druge, razlicne, a ravno tako možne in upravicene, nas lahko hitro zanese predalec; bolje je ohraniti veljavnost splošnih sklepov o literarni vedi ne glede na njene delitve na smeri in šole. V literarnovedni praksi so prisotni elementi vec temeljnih naravnanosti, med katerimi je ponavadi ena dominantna. Literarna veda se prepoznava pred­vsem kot izpeljava temeljne znanstvene naravnanosti. To prepoznavanje vklju-cuje delne aspekte drugih naravnanosti, predvsem filozofske in normativne, a tako, da so podrejene prevladujoci znanstveni. Kjer pa prevladujejo drugacne naravnanosti, denimo normativne in utilitarne, je literarnovedni vidik podrejen sestavni del drugih, neznanstvenih vrst obravnavanja literature. Literarna veda je sestavljena iz medsebojno povezanih plasti na vec eksi­stencnih ravneh in skoznje se prepletata dva komplementarna modusa, ozi­roma se kaže z dveh razlicnih, dopolnjujocih se vidikov. Ena med plastmi literarne vede obstaja na miselno-teoreticni ravni in jo sestavlja množica pojmov in predstav o literaturi ter njihovih medsebojnih povezav in razmerij. Pojmi, predstave in njihova medsebojna razmerja nasta­jajo in se spreminjajo v raznovrstnih miselnih procesih. Sestavine te plasti in njihove medsebojne povezave se povnanjajo tako, da so izražene v naravnem jeziku in formulirane v množici tekstov, ki so zunanje oblike literarne vede na tej ravni. Pojmovno-teoreticne tvorbe ne morejo obstajati brez nosilcev, realnih oseb, katerih individualne eksistence sestavljajo drugo plast literarne vede. Rele­vantne so predvsem tiste intelektualne, emocionalne in normativne, ali z dru­gega vidika, produktivne in receptivne poteze njihove osebnostne strukture, ki jih usposabljajo za ustvarjalno in posredniško komuniciranje z literaturo in za njegovo refleksijo. Ta posebna oblika socialne komunikacije sega iz plasti individualnih eksi­stenc v nadindividualno, kolektivno plast. Noben posameznik se ne ukvarja z literarno vedo sam zase, temvec svoje poglede in spoznanja slej ko prej spo­roca drugim in od drugih sprejema njihove. Ta elementarni medosebni stik navsezadnje omogoca takšne kompleksne pojave, kot so na eni strani skupine, tokovi, gibanja, v katerih se individualni nosilci stroke združujejo po estetski in idejni, teoreticni in metodološki sorodnosti, na drugi strani pa šolske, uni-verzitetne, raziskovalne, publicisticne in založniške institucije, ki literarni vedi odpirajo razlicne organizacijske možnosti za delovanje, Vecplastni ustroj literarne vede se na vseh ravneh kaže z dveh vidikov: sta-ticno in dinamicno, sinhrono in diahrono, kot zgradba, sistem ali struktura, pa tudi kot dejavnost, potek ali proces. Vidika sta razlicna, vendar se dopolnjujeta; vsak od njiju je nepogrešljiv; ves cas se prežemata, cetudi se ne pojavljata ena­komerno in zmeraj hkrati, temvec se lahko tudi izmenjujeta. Zadevo si lahko ponazorimo s preprostim primerom: literarnozgodovinski ali literarnoteore­ticni clanek je struktura, zgrajena iz pojmov, pojmovnih sklopov in njihovih razmerij, iz predmetnih opisov, analiz, hipotez, argumentacije in sklepov; sestavljanje in zapisovanje clanka pa je proces, v katerem nastane ta struktura. Vendar opisov stanja, hipotez in ugotovitev ne bi smeli enaciti izkljucno s sta­ticnim, poteka analize in argumentacije pa ne izkljucno z dinamicnim vidikom, saj se oba vidika prepletata v vseh sestavinah literarnoznanstvenega diskurza, le z razlicno razporejenimi poudarki. Podobno prepletanje se kaže na drugih ravneh: v osebnih koncepcijah stroke, v individualnih znanstvenih opusih, v nadindividualnih usmeritvah raziskovalnih skupin, pa tudi v zgradbi in delo­vanju znanstvenih, univerzitetnih in založniških institucij. Ustroj literarne vede kot miselno-teoreticne tvorbe dolocajo razmerja, ki jih je mogoce ponazoriti z dvema linijama: sinhrono med predmetom in metodo, diahrono med izhodišci in cilji ali med zastavitvijo in rešitvijo problema. Lite­rarna veda je zavezana literaturi, ki je njen predmet. Dolocila, ki veljajo za lite-rarno vedo na abstraktno pojmovni in na eksistencialni ravni, se širijo tudi v casovno, se pravi zgodovinsko razsežnost. Ker je literarna veda heteronomna, je odvisna od zgodovine literature. Po drugi strani je zavezana znanstveni metodi in vpeta v zgodovino znanosti, kajti znanost je njen nadrejeni rodovni pojem. Zgodovina literarne vede se izreka s spremenljivega, vsakokrat novega sta­lišca. S tem se njen predmet nenehno preoblikuje, zato je prisiljena vsakokrat premisliti svoja dotedanja spoznanja in jih po potrebi ponovno interpretirati. Kadar govorimo o jeziku in o literaturi na splošno, je za to potrebna neka mera abstrakcije, ki omogoca smotrno razpravljanje. Brž ko pa se fokus razpravljanja približa predmetnemu podrocju, doslej enotni kategoriji jezika in literature razpadeta na množico jezikov in na množico literatur. Poleg litera­ture nasploh govorimo odslej tudi o posamezni, konkretni literaturi ali o sku­pini literatur, ustvarjenih v teh jezikih, med katerimi je tudi slovenšcina. Tako smo po vrsti postopnih preciziranj in omejitev predmetnega podrocja prispeli do osrednjega vprašanja o slovenski literarni vedi, ki ga nameravamo zasledovati skoz njegov zgodovinski razvoj. Kaj pravzaprav pomenijo besede slovenska literarna veda? Na prvi pogled se zdi, da podobno kot 'veda o slovenski literaturi'. Vendar se izkaže, da bi jo s tem prikrajšali za dobršen del predmetnega podrocja, v katero sodijo med drugim tudi neslovenske literature. Zoper nadaljnje poskuse omejitve je treba osrednjemu predmetnemu podrocju, vedi o slovenski literaturi, pridružiti vedo o neslovenski literaturi, ki je nastala na Slovenskem, in vedo o literaturi (slo­venski in tuji), nastali na tujem, a kot delo slovenskih avtorjev in tistih neslo­venskih, ki imajo do te snovi poseben odnos. Gradivo literarne vede se s casovnim potekom spreminja in množi. Nastaja nova literatura, poglablja se znanje o dotedanji literaturi. Poleg tega se preobli­kujejo gledišca, perspektive literarne vede, ali drugace povedano, preoblikujejo se kriteriji za zajem gradiva. Pri vseh teh zgodovinsko razvojnih in sistemskih spremembah povezuje naš predmet v relativno enoto dejstvo, da ima ne glede na vecje ali manjše obrobne variacije skupno neko osrednje obmocje: vedo o literaturi ali knji­ževnosti v širšem pomenu, in sicer tisti njen osrednji del, za katerega se je v ne tako zelo oddaljeni preteklosti vecinsko uveljavljal naziv 'zgodovina sloven-skega slovstva'. Odnos med zgodovino slovenskega slovstva in zgodovino slovenske lite-rarne vede, ali še bolj poenostavljeno, med slovenskim slovstvom in slovensko literarno vedo, je treba iskati v okviru širšega razmerja med obcim in posa­meznim. Obce je v tem primeru vse, kar se nanaša na literaturo in literarno vedo nasploh, posamezno pa tisto, kar velja le za enkraten, cetudi kompleksen primer, denimo za slovensko literarno vedo in njeno razmerje do slovenske in neslovenskih literatur. Ko se lotevamo pisanja zgodovine slovenske literarne vede, se zavedamo, da ta poskus spremlja vnaprejšnje prepricanje o njegovi utemeljenosti. Torej si kar najbolj grobo in približno zacrtajmo njegov osnutek. Od srede 16. do konca 18. stoletja je tisto, cemur pravimo »zgodnja misel o slovstvu pred vznikom umetne literature«, nastajalo bolj ali manj nakljucno. Od konca 18. do srede 19. stoletja, v casu prvega razmaha umetne literature, imamo hkrati opraviti z razcvetom filologije in nekaj pozneje z zacetki literarne kritike in estetike. V drugi polovici 19. stoletja se je po vec locenih, a sorodnih smereh razvijalo vse, kar ima kakorkoli opraviti vsaj z enim od vidikov bodoce enotne slovenske literarne vede. Sistematicno jih obravnavamo po naslednjem zaporedju: literarna kritika, pedagoška in sorodna strokovna publicistika, celotni slovstvenozgodovinski pregledi, univerzitetna slovanska filologija. Po nekaterih izbranih stvarnih dosežkih sledijo spremembe predmetnega obsega literarne zgodovine, poskusi periodizacije ter samo nakazana metodološka in ideološka orientacija. V prvih desetletjih 20. stoletja, a vsekakor še pred in med prvo svetovno vojno, pride na vrsto preoblikovanje dotlej locenih razvojnih smeri v samostojno literarno vedo; njene teoreticne in metodološke osnove so relevantne tako s sistemskega kakor tudi s personalnega vidika. Za razdobje med svetovnima vojnama je bistvenega pomena najprej prenovitev institucij v skladu s spremenjeno zgodovinsko realnostjo; od nje so delno odvisni tudi teo­reticni modeli in literarnovedne zvrsti, ki sicer doživljajo velik razmah. Potem se pozornost prevesi k osrednjim osebnostim, zlasti k Prijatelju, Kidricu, Gra­fenauerju, Žigonu; ti so obvladovali že obdobje pred prvo svetovno vojno. Med pripadniki nekaj mlajše generacije, ki so nastopili znanstveno pot šele na koncu dvajsetih in na zacetku tridesetih let, pa prevzemata vodilno vlogo Slodnjak v slovenistiki in Ocvirk v primerjalni književnosti in literarni teoriji. Od relativne enotnosti v zgodnjih dobah se postopki literarne vede množijo in preoblikujejo; v prvi polovici 20. stoletja se mnogostransko diferencirajo, s tem da se delijo na literarnozgodovinske dobe, vrste, žanre in teoreticno­metodološke smeri. Ta ugotovitev se glede na množenje, preoblikovanje in diferenciacijo predmeta zdi popolnoma upravicena. Ce pa jo motrimo iz vecje razdalje, tako da jo je mogoce ujeti z enim samim pogledom in opustiti manj pomembne podrobnosti, se pokaže, da vlada ne le v literarni vedi, temvec na celotni humanisticni sceni historizem, ki združuje razlikujoce se dobe, smeri in žanre na višji, nadrejeni ravni. To domnevo bi vsekakor veljalo preveriti. Od Trubarja do Pohlina ali zgodnja misel o slovstvu pred nastankom umetne literature (od 1561 do okrog 1800) Splošna zgodovinska izhodišca D anašnje slovensko etnicno ozemlje je bilo v preteklih stoletjih vecjezicno. Poleg slovenske ljudske kulture se je na njem že v sre­dnjem veku razvijala latinska kultura, ki so jo gojili predvsem v samo­stanih in državnih uradih, in pa nemška (ter v omejenem obsegu italijanska in madžarska) viteška in dvorska ter pozneje še mešcanska kultura. V njihovem sklopu so bili tudi pojavi, ki bi jih bilo mogoce razlagati kot zgodnje misli o slovstvu, vendar še niso v tolikšni meri preiskani, da bi jih lahko povezali s tem prostorom. Med tistimi, ki sodijo k slovenskemu izrocilu, pa ni najti še nobenih misli o slovstvu, kvecjemu kak osamljen fragment; v kolikor toliko razviti obliki bi jih bilo mogoce pricakovati šele po zacetku novega veka. V dobah reformacije, protireformacije in baroka je na tem ozemlju nastajala vecjezicna funkcionalna, neumetniška književnost. V drugi polovici 16. in na zacetku 17. stoletja je potekal znaten del te produkcije v slovenšcini, nakar je za nekaj desetletij upadel in ponovno zacel narašcati proti koncu 17. in v 18. stoletju. Po zvrstni pripadnosti ne glede na jezik so bili to dogmaticni, apolo­getski in meditativni spisi, pridigarsko-retorska proza in nabožna verzifika­cija, katerih sistemsko mesto je bilo doloceno s cerkvenim in verskim okvirom; posvetni spisi pa so se uvršcali v filologijo in v polihistorsko zgodovino. Med njimi je najti zacetne oblike slovstvenozgodovinske dejavnosti. Toda šele ko se je slovensko slovstvo v razsvetljenstvu pomnožilo in razvejilo na številne posvetne zvrsti in ko se je iz nekaterih njegovih podrocij vzpostavila umetna literatura, so se odprle tudi možnosti za vznik slovenske literarne vede. Po zvrstni opredelitvi in metodološki usmerjenosti so zgodnje oblike misli o slovstvu predvsem bibliografski in biografski zapisi z razvidom del in piscev ter faktografske obravnave z njimi povezanega dogajanja, ki se povzpenjajo kvecjemu do ravni opisne, zvrstno še nediferencirane književne zgodovine. Obravnava poteka prvenstveno po pokrajinski pripadnosti piscev ne glede na jezikovne in etnicne razlike, vendar je predvsem v refor­macijski in protireformacijski dobi opazno tudi razvršcanje po verski in po jezikovno-etnicni opredelitvi. To dejavnost so zaceli slovenski protestantski pisci. Zavedali so se novosti, obsežnosti in tveganosti svojega podjetja, kar je bilo v družbenih razmerah, kjer je vladal verski razkol, združeno z eksistencno nevarnostjo zanje. Zato so cutili potrebo, da ustrezno predstavijo svoja dela pripadnikom iste veroizpo­vedi, tako sodeželanom iz višjih slojev prebivalstva, ki so obvladali slovenšcino zelo slabo ali sploh ne, kakor tudi tuji javnosti; pri obeh so želeli zbuditi zani­manje in si pridobiti podporo. Trubar Prvi spis s takim namenom je Trubarjev Register und summarischer Innhalt, aller der Windischen Bücher… (1561, gl. tudi Vidmar L., ur., 2009: 11–23). Ko je bil Trubar leta 1548 izgnan v Nemcijo, je nadaljeval svoje reformacijsko delo s pisanjem, tiskanjem in razširjanjem slovenskih knjig, v glavnem pod patro­natom württemberškega vojvoda. Proti koncu petdesetih let ga je doletela anonimna ovadba, da njegovi spisi vsebujejo cvinglijanske in druge, s stališca strogega luteranstva augsburške veroizpovedi krivoverske nazore. Ti ocitki so bili še posebej nevarni v tujejezicnem okolju, kjer so jih lahko preverjali le redki izvedenci, ki so razumeli slovensko. Vojvoda Krištof je zato Trubarju zacasno prepovedal nadaljnji tisk in terjal od njega pojasnilo. Trubar je v odgovor sestavil nemški popis s povzetki svojih šestih slovenskih del, v katerih je zavracal ocitke krivoverstva, in ga skupaj z izvodi knjig na zacetku januarja 1560 predložil vojvodu, posredno prek njega pa še ceškemu kralju in avstrij­skemu nadvojvodu, poznejšemu cesarju Maksimilijanu II. Neznani izvedenec, ki je pregledal spise (morda je bil kajkavec), se je spotaknil ob njihovo jezi­kovno plat, po vsebinski pa je ovrgel domnevno krivoverstvo. K ucinkoviti zavrnitvi so pripomogla tudi pricevanja iz okolij, ki so bila s Trubarjevim dotedanjim delom dobro seznanjena, namrec kranjskih deželnih stanov, neka­terih nemških cerkvenih obcin in nekaterih vojvodovih svetovalcev. Potem je Trubar odobreni spis objavil in s tem pozval širši krog morebitnih mecenov k nadaljnji podpori slovenski protestantski akciji. Glavni namen spisa je torej zagovor Trubarjevega književnega delovanja, ki naj potrdi njegovo versko neoporecnost in mu zagotovi nadaljnjo gmotno in organizacijsko podporo. Ko je bil prvotni cilj dosežen, je spis obdržal trajno veljavo v nekem drugem pogledu, ker je bil prva bibliografija slovenskih knjig in s tem osnovno gradivo za bodoco slovstveno zgodovino. Poleg njega je v Trubarjevem opusu najti še nekaj sestavin, v glavnem uvodov in vrsto odlomkov, ki so relevantni s tega vidika. Mogoce jih je razde­liti na vec skupin. To so najprej avtobiografski prispevki, ki omogocajo obnovo posameznih epizod Trubarjevega življenja in pojasnjujejo razloge in povode za nastanek njegovih del. V razvid so prihajali skozi ves potek poznejše recepcije, predvsem od konca 18. stoletja dalje. Najpodrobneje in najbolj sistematicno jih je razbiral France Kidric leta 1923 v razpravi Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja (1923). Njegova dognanja so dopolnjevali Mirko Rupel, predvsem v monografiji o Trubarju (Rupel 1962, 1965), Jože Rajhman (1982), Branko Bercic in drugi. V drugo skupino sodijo Trubarjevi opisi enkratnih zgodovinskih dogodkov in trajnejših procesov, pa naj je bil sam udeležen pri njih in priceval o njih iz neposredne sedanjosti ali jih je opazoval iz razdalje in se jih spominjal kot del doživete preteklosti. Lahko jih razvrstimo v dva vecja tematska sklopa. Pri prvem gre za zagovor protestantizma in kritiko katolicizma ter polemiko proti njegovim privržencem, pri drugem pa za poskus miroljubne širitve protestan­tizma s pomocjo hrvaških in srbskih prevodov v deželah pod turško nadob­lastjo, kar bi utegnilo odvrniti nenehne turške vojne grožnje. »Misijonski« spisi in odlomki so bili pogostejši v izdajah biblijskega zavoda v Urachu, »pole­micni« in »historicni« pa so nastajali skozi vso dobo Trubarjevega javnega delovanja. V tem pogledu je najobširnejši in tematsko najizdatnejši Katehismus z dvejma izlagama (1575; Trubar 2003). Izjemoma pa najdemo med njegovimi uvodnimi besedili tudi kratek zgodovinski pregled evropskega reformacij­skega gibanja v slovenskem predgovoru h knjigi Artikuli oli dejli te prave, stare vere kršcanske (1562; Rupel 1966: 141–149; Trubar 2005). Ena med temami Trubarjevih spisov je vprašanje o identiteti svojega jezika in etnicne skupnosti. Nenehno je razglabljal o tem, kolikšen je obseg njego­vega intendiranega obcinstva, ki ga je nagovarjal po slovensko. Zavedal se je drugacne jezikovne in etnicne pripadnosti nekaterih prebivalcev Kranjske, predvsem Istranov in belokranjskih Uskokov, pa tudi prebivalcev vzhodne Šta­jerske, kamor se je po nekaterih njegovih izjavah raztezalo podrocje kajkavcev oziroma Bezjakov. Vendar v velikih potezah ni upošteval teh podrobnosti, ko je razloceval slovensko obmocje od hrvaškega. O prostorski razsežnosti in notranji razclenjenosti hrvaškega in srbskega jezika ni imel enotnega mnenja. Oznaka 'hrvaško' mu je v najožjem obsegu pomenila samo cakavsko jezikovno varianto, pisano z glagolico, v najširšem obsegu pa je zajemala celotno južno­slovansko obmocje in se razprostirala od jugovzhodne slovenske meje do Cari-grada. S temi vprašanji se je Trubar podrobneje ukvarjal med delom za biblijski zavod v Urachu, ko je pisal predgovore za njegove glagolske in cirilske izdaje. Pozneje se mu je žarišce zanimanja spet omejilo na slovensko in neposredna sosedna obmocja. Trubarjevo javno delovanje je spodbujalo celo vrsto odzivov tako za življenja kakor tudi po smrti. Nemško okolje je dajalo vec poudarka njegovim versko reformacijskim prizadevanjem in dosežkom, v slovenskem je bilo s tem nelocljivo povezano njegovo slovstveno delovanje, ki je s casom vedno bolj izstopalo v ospredje. Andreae in Trost Nekakšna locnica v tem pogledu je prispevek Jakoba Andreae, enega vodilnih württemberških teologov in cerkvenih dostojanstvenikov. V pogrebnem govoru o Trubarju (Christliche Leichpredig…, 1586) se je prvi posvetil njegovi osebnosti in delu v celoti. To besedilo je že cez dve leti prevedel Matija Trost in ga izdal pod naslovom Ena lepa inu pridna prediga per pogrebi… Primoža Truberja (1588). To dokazuje, da je tekst zbujal zanimanje tudi pri slovenskih bralcih in da potemtakem sodi med zgodnje vire za našo literarno in kulturno zgodovino. Toda casovna razprostranjenost njegovega vplivnega obmocja je vprašljiva, ker je med zatrtjem protestantizma zašel v pozabo in je spet vzniknil iz nje šele sredi 20. stoletja, ko ga je našel in objavil Mirko Rupel (Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja, 1954). V razmerju do Andreaejevega izvirnika je Trostov prevod zvest. Le na nekaj mestih, ki se dotikajo dogajanja na Kranjskem, dodaja prevajalec nekatere stvarne podrobnosti; kjer se Andreae sklicuje na dolocena mesta v Trubarjevih nemških tekstih, jih Trost zamenja z ustreznimi slovenskimi. Dodane štiri latinske pesmi, ki slavijo Trubarjeve zasluge, pa so vse Trostovo delo. Glavni namen knjige je povelicevanje Trubarja kot verskega reformatorja. V zadnjem delu besedila se nahaja dotlej najpodrobnejša biografija, ki ni bila pre­sežena vsaj do zacetka 19. stoletja. Njegovemu slovstvenemu ustvarjanju pa je namenjenih le nekaj skopih odlomkov: o iznajdbi slovenske pisave z latinskimi crkami; o delovanju slovenske tiskarne s Konzulom in Dalmato (toda glagolski in cirilski delež v njej nista omenjena); o Ungnadovi pomoci pri širjenju knjig; o prevodu Cerkovne ordnunge. Na koncu je navedena serija Trubarjevih del po skupinah oziroma po zvrsteh: katekizem (sumaricno vec izdaj z razlagami in pesmimi); ves novi testament v vec delih; vse epistole in Janezovo razodetje; loci communes; artikuli; cerkovna ordnunga in examen Philippi; psalter; for­mula concordiae; Luthrova hišna postila. V sklepnem povzetku je omenjena cerkev na Kranjskem, ki je rasla s Trubarjevim prevajanjem, in tudi uspešna verska akcija pri Hrvatih in Turkih. Poleg prispevkov samega Trubarja in teh, ki se nanašajo nanj, velja omeniti še ustrezne spise in odlomke drugih protestantskih avtorjev. Krelj Sebastijan Krelj se je ukvarjal z vprašanji jezika in pravopisa, vendar se je o tem izrazil le skopo in priložnostno. V predgovoru k njegovi Postili slovenski (1567) se najde zanimiva ugotovitev: »Inu so edni navajeni na to staro slovensko, hrvatsko ter curilsko pismo« (Rupel 1966: 313). V zvezi s tem si je želel, da bi se tudi na Kranjskem obnovila raba 'curilskega lepega pisma', vendar je uvidel, da to iz zgodovinskih razlogov ni vec mogoce, zato je sprejel latinico kot stan­dardno slovensko pisavo. 'Staro slovensko pismo', 'stari slovenski puhstabi' so v nasprotju z novo rabo latinice, vendar iz konteksta ni mogoce nedvoumno ugotoviti, kaj je pravzaprav mišljeno s tem. Izraz 'slovensko' je v nekaterih pri­merih opozicija 'kranjskemu' približno v takšnem obsegu kot danes, v drugih pa se ocitno bliža še ne dolocno opredeljenemu pomenskemu obsegu poznejšega izraza '(južno)slovansko'. Na ta sklep napeljuje tudi Kreljeva ugotovitev, da so 'slovenske dežele' vecinoma že pod turško oblastjo (prim. Rupel 1966: 313). Dalmatin Jurij Dalmatin v nemškem posvetilu k Bibliji (1584) navaja najprej kratek histo­riat protestantskih biblijskih prevodov v nemšcino in druge moderne jezike od Luthra naprej. Sledi odlomek o slovanskih jezikih, ki izpricuje avtorjevo solidno poznavanje tega podrocja, težave mu dela samo neustaljena terminolo­gija. (Npr. slovanski jezik = 'windische Sprach' je razclenjen na vrsto narecij = 'Dialecte', med njimi kranjsko = 'creinerischer Dialect'; obcasno pa uporablja tudi izraz kranjski jezik = 'creinerische Sprach', ki se loci od ostalih slovenskih/ slovanskih narecij = 'windische Dialecte'). Ti jeziki sodijo med najbolj raz­širjene in so si tako sorodni, da slovanska ljudstva lahko brez težav razumejo naše narecje. Tudi na tem temelji pomembnost dotedanjih delnih biblijskih prevodov v slovenšcino. Zdaj pa je na voljo celoten slovenski prevod biblije z dodanimi jezikovnimi oziroma narecnimi variantami, zaradi katerih bo razum­ljiv širšemu obcinstvu (prim. Rupel 1966: 333–336). Da bi olajšal branje, je Dalmatin dodal prevodu register nekaterih besednih variant. Postavil jih je v štiri stolpce z oznakami (1) »krajnski«, (2) »koroški«, (3) »slovenski ali bezjacki«, (4) »hrvacki, dalmatinski, istrijanski ali kraški«. Ta razporeditev dokazuje, da ni dosledno loceval slovenskih štajerskih od hrvaških kajkavskih in slovenskih kraških od hrvaških istrskih govorov (prim. Rupel 1966: 341–342). Bohoric Medtem ko je Dalmatinov odlomek o slovanskih jezikih in o pomenu sloven-skega le kratek ekskurz, je latinski predgovor k Bohoricevi slovnici (Arcticae horulae…, 1584) zastavljen dosti bolj ambiciozno. Avtor najprej obnavlja sve­topisemsko zgodovino od Adama in Eve do sedanjih casov. Nato podrobno obravnava poreklo, razprostranjenost, moc slovanskih narodov in razširjenost njihovih jezikov; prisoja jim pretiran prostorski in casovni obseg, vendar ne izdvaja južnoslovanskih kot posebne kategorije. S tega izhodišca opredeljuje svoj ožji namen, da bi metodicno uredil poglede na latinsko-kranjski pravopis. Pri tem mimogrede spomni, da je raba cirilice in glagolice na Kranjskem že skoraj propadla (prim. Rupel 1966: 351–366). Bohoricev predgovor izpricuje široko razgledanost, ki izvira iz humanisticne splošne izobrazbe, je pa tudi rezultat osebnih stikov z južnimi (v Ljubljani) in zahodnimi Slovani (v Wittenbergu). Poleg bežnega Dalmatinovega opozorila je to edino odmevno delo, ki je kljub zgodovinskim netocnostim za dobrih dvesto let spominjalo Slovence na jezikovno sorodnost z drugimi slovanskimi ljudstvi in iz tega izvajalo njihovo zgodovinsko pomembnost. Hren Reformacijsko in protireformacijsko slovstvo sta že po obsegu v velikem neso­razmerju. Podobno velja za tiste njune sestavine, ki so relevantne za obco in literarno zgodovino. Medtem ko je na reformacijski strani kar nekaj takih pri­spevkov, vlada na nasprotni strani pomanjkanje. Tukaj gre skoraj za en sam spis, za Memoriale scribendorum ad reverendissimum episcopum Seccoviensem škofa Tomaža Hrena, in za njegove izpeljanke (gl. Vidmar L., ur., 2009: 25–39). Rokopisni latinski osnutek porocila iz leta 1605–1606 na kratko ocrta zgodo-vino reformacije na Kranjskem s stališca njenega glavnega nasprotnika. Vlogo zacetnika reformacijskega gibanja pripisuje Hren baronu Ungnadu, ki sta se mu med prvimi pridružila Klombner in Trubar. K širjenju protestantizma so pripo­mogli vplivni pripadniki višjih slojev, ki so s službami, darili in uslugami priva­bili preprostejše in manj premožne ljudi. Osrednjo vlogo si je pridobil Trubar z osebno agitacijo in z objavljenimi prevodi, ki jih Hren sumaricno našteva: to so postile, katekizmi, hvalnice, razne pridige, manjša dela in molitveniki. Nato opisuje delovanje katolicanov zoper Trubarja in neuspešen odpor protestant-skih deželnih stanov, ki se je iztekel s Trubarjevim dokoncnim izgnanstvom. Drugo težišce spisa je izdaja biblije in okolišcine, ki so jo spremljale, z vlogami Dalmatina, Bohorica in revizijske komisije med pripravami za tisk ter z opisom razpecavanja knjige po njenem izidu. Porocilo se konca z uspešno dejavnostjo rekatolizacijskih komisij in s Hrenovo lastno vlogo pri tem. Spis vsebuje nekaj avtenticnih podrobnosti: navaja razlicne smeri prote­stantskega gibanja in biografske podrobnosti o njihovih privržencih, ocenjuje skupno število pridigarjev in šolnikov ter stroške dežele za njihovo preživljanje in za njihov tisk. Ob tem je v njem kar nekaj netocnosti, ki opozarjajo, da Hren ni upošteval vseh razpoložljivih arhivskih virov. Glavni razlog za zanemarjanje zgodovinske realnosti pa je poudarjena tendenca spisa, ki mu gre predvsem za diskreditiranje reformacije in njene osrednje osebnosti, Trubarja. Hrenov rokopisni osnutek je bil namenjen kot gradivo za sekovskega škofa Brennerja, ki ga je uporabil v knjigi Gründlicher Gegen Bericht auff den falschen Bericht Davidis Rungii (1606), izdani pod imenom Jakoba Rosolenza, prošta v Stainzu. Toda ta objava ni prinesla nicesar bistveno novega za zgodovino slo­venske reformacije razen natisnjene, a precej svobodne ubeseditve Hrenovega latinskega teksta v nemšcini. Valvasor Od Hrenovega porocila oziroma Brennerjeve verzije do naslednjih tovrstnih objav je preteklo približno osem desetletij. V tem casu se je zgodovinski položaj bistveno spremenil. Medtem ko so se v Nemciji in nekaterih zahodnoevropskih državah verski spopadi šele prav razvneli in dosegli vrh s tridesetletno vojno, je v slovenskih deželah dokoncno zmagala protireformacija. S tem je potreba po polemicnem soocanju aktualnih verskih argumentov in protiargumentov v tisku ugašala in s casom jo je nadomestil bolj umirjen zgodovinski diskurz. Opredeljevanje slovstva in njegovih nosilcev po jezikovno-etnicnih vidikih, ki je bilo prvic razvidno v reformaciji, se je umaknilo pred prvenstvenim krite­rijem deželne pripadnosti. Veljavo tega kriterija izpricuje tudi vodilni kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. V njegovem velikem delu Die Ehre des Hertzogthums Crain (1689) je kar nekaj odlomkov posvecenih slovstvenim in kulturnim zadevam. V dodatku šesti knjigi, ki govori o jeziku, šegah in nraveh na Kranjskem, so zbrane bio-grafije in bibliografije blizu 70 piscev. Prispevki si sledijo po kronološkem zaporedju brez tematske razporeditve in brez locevanja avtorjev po jeziku in narodnosti. Na celu sta Ciril in Metod, sledi jima Žiga Herberstein, najštevil­nejši so Valvasorjevi sodobniki, kot zadnjega opisuje soavtor Erazem Francisci samega Valvasorja (gl. tudi Vidmar L., ur., 2009: 41–177). V sedmi knjigi, ki obravnava verstva na Kranjskem, je precej pozornosti namenjene reformaciji. Najprej so orisani njeni evropski zacetki z Luthrom, nato si sledijo dogodki od Trubarjevega delovanja prek dušnopastirske, književne in šolske dejavnosti drugih protestantov do njihovega postopnega izgona iz dežele. Valvasor je v mejah svoje verske pripadnosti zelo toleranten. Ne vkljucuje se v religiozne in ideološke polemike, ne ocita protestantskim avtorjem njihove usmeritve, temvec hvali njihovo prizadevnost pri slovstvenem delu. To prica o širokem razgledu, ki si ga je pridobil na potovanjih po Evropi in severni Afriki, z eksperimentiranjem na domu ter s študijem literature in arhivskih virov. Med prvimi je pregledoval arhiv deželnih stanov in sistematicno zbiral knjige, da bi lahko porocal o njihovi vsebini. Skoraj na vseh drugih preiskovanih podrocjih se je ravno tako izkazal z empiricnim mišljenjem. Zato mu gre prvenstvo med kranjskimi znanstveniki-polihistorji. Dolnicar Od izida Valvasorjeve Slave do smrti Janeza Gregorja Dolnicarja, oziroma do zadnjega vpisa v njegovo delo Bibliotheca Labacensis publica (1719), so minila tri desetletja (gl. Vidmar L., ur., 2009: 179–395). Med tem casom se je bera kranjskega slovstva znatno obogatila. Dolnicarjev latinski rokopis vse­buje skoraj 200 avtorskih gesel, sistematsko razdeljenih na 21 znanstvenih, literarnih in umetnostnih podrocij. Biografije in bibliografije so vložene v okvirno zgodbo: ta poteka v obliki dialoga med mladim italijanskim ple-micem, ki si od znamenitosti Ljubljane najbolj želi spoznati javno knjižnico, in njenim prefektom, ki mu opisuje njeno vsebino. Okvirni del je fiktiven, podatki o knjigah so realni, podatki o ureditvi knjižnice pa so ravno tako vecidel fiktivni, ker je bila postavljena šele cez nekaj let brez kakršne koli navezave na Dolnicarjev opis. Dolnicar je bil v vecji meri kot Valvasor usmerjen v sodobnost. Vecino novih podatkov je crpal iz zadnjih treh desetletij, najdlje nazaj je segel v 15. stoletje. Njegovi prispevki o starejših avtorjih so dokaj pomanjkljivi. Podatke o njih je nabiral vecinoma iz literature, o novejših pa tudi iz arhiv­skih virov in lastnih poizvedb. Med protestanti je omenil samo Bohorica, Spindlerja, Samuela Budino, Davida in Aleksandra Verbca, ne da bi navedel njihovo versko pripadnost. Nasploh je videl v reformaciji manj pomembno zgodovinsko epizodo, upošteval je le njene nasprotnike, zlasti Hrena. Slo­venski reformacijski književnosti, v nekaj manjši meri tudi protireforma­cijski in barocni, ni priznaval posebnega pomena za deželno kulturo. Najbolj natancno je predstavil svoje sodobnike, latinsko in nemško pišoce kozmopo-lite, med njimi zlasti clane akademije operozov in akademije filharmonikov, ki so po šolanju in potovanjih v tujini zasedali ugledna mesta v cerkveni in državni hierarhiji. Pohlin Zadnji v vrsti enciklopedicnih biografov in bibliografov je Pohlin z delom Bibliotheca Carnioliae; latinski rokopis je bil koncan 1799, objavljen postumno 1803 in 1862 (gl. Pohlin 2003: 319–584). V njem so gesla razvršcena po abe­cedi, ne da bi se avtor menil za vsebinske in zvrstne oznake. Zanje je napotil bralce na ustrezne informacije v svoji Enciklopediji znanosti in umetnosti, ki pa se ni ohranila in je izpricana samo po vpisu v Biblioteko Kranjske. Poleg knjig je upošteval tudi rokopise. Poleg imenskih gesel je navedel nekaj anonimnih pod stvarnimi naslovi. Med njimi so izjemoma omenjeni posamezni glagolski in cirilski teksti Avtor obravnava pisce vseh strok ne glede na jezikovno ali etnicno pripad­nost in brez kriticnega ovrednotenja. Oznaka 'kranjsko' mu pomeni ali kraj rojstva ali kraj delovanja piscev ali tematiko njihovih del. Vendar pojmuje ta atribut dokaj široko: kranjskim (slovenskim in nemškim) pridružuje neka­tere štajerske, koroške, goriške, istrske, hrvaške, italijanske in latinske pisce. Posega dalec nazaj, v pozno antiko oziroma zgodnje kršcanstvo, vsekakor v cas pred oblikovanjem srednjeveških historicnih dežel. Pri obravnavi starejših piscev se opira na predhodnike, predvsem na Valvasorja, vendar pa dopolnjuje nekatere podatke po novejši strokovni literaturi in po lastnih ugotovitvah. V zvezi s protestanti upošteva na novo le Bonoma, Flacija in Vergerija, ne da bi omenil njihovo relevantnost za Slovence. Prvo obdobje protireformacije mu je neznano, zacenja jo s Hrenom. Prvenstvo mu gre le pri obravnavi avtorjev po letu 1719, do koder sega Dolnicarjeva Bibliotheca Labacensis publica. Iz novej­šega casa našteva okrog 40 slovenskih, v glavnem kranjskih piscev, vecinoma svojih sodobnikov. Vendar so podatki o njih nepopolni, brez ocen; nekatere svoje nasprotnike celo zamolci. Tako so Kumerdej, Japelj, Linhart in Vodnik prikrajšani, Zois niti ni upoštevan. Pohlin je bil osebnost na zgodovinskem razpotju. Z nacelnimi program-skimi zahtevami, izraženimi predvsem v uvodu h Kranjski gramatiki (1768), se je zavzemal za prerod slovenskega jezika. To je bil manifestativen zacetek necesa, kar se je še za njegovega življenja izkazalo kot nastop nove literarno­kulturne dobe, razsvetljenstva. Bibliotheca Carnioliae sodi bolj na drugo stran: s pokrajinsko ureditvijo namesto etnicne in z abecedno namesto zgodovinske je nadaljevanje in zapozneli zakljucek prejšnje, polihistorske barocne dobe. Pa vendar ima Pohlin z vidika bodocega razvoja slovenske literarne zgodovine podobno nezanemarljivo vlogo kot kako stoletje pred njim Valvasor in Dol­nicar. Vsi trije so bili navdušeni zbiralci biografskih in bibliografskih podatkov o avtorjih vecjezicnega slovstva na Kranjskem, ki bi brez njihovega prizade­vanja vecinoma ostali neznani. Od Zoisa do Copa ali zacetki filologije, estetike in literarne kritike (od poznega 18. do sredine 19. stoletja) Duhovnozgodovinska izhodišca S plošna ugotovitev o prednosti literature pred literarno vedo se lahko prenese tudi na razmerje med slovensko literaturo in literarno vedo ob upoštevanju nujnih omejitev, ki spremljajo tak prenos. Doslej obravnavana besedila iz zgodnjega novega veka je mogoce šteti med predhodnike slovenske literarne vede. O njej sami v pravem smislu besede pa lahko govorimo šele od konca 18. in zacetka 19. stoletja dalje, v dobah razsvet­ljenstva, predromantike in romantike, ali drugace povedano, v casu sloven-skega jezikovnega in kulturnega preroda. Prvi pogoj za zacetek slovenske literarne vede je obstoj slovenske literature. Ta se je, tako kot še marsikatera med drugimi mladimi ali nerazvitimi evrop­skimi literaturami, ta cas šele vzpostavljala na temelju verskih in posvetnih zvrsti funkcionalnega slovstva ter postopno zacela osvajati razlicne možnosti v svojem potencialnem tematskem in zvrstnem razponu. V literaturah, ki so se zacele dosti prej, nekatere celo v antiki, je bilo že razvito samozavedanje v obliki misli o literaturi, ki so bile vsaj fragmentarno navzoce tudi v poznejšem slovenskem prostoru. Povezovale so se v pojmovne mreže gramatike, poetike, stilistike, metrike, retorike, ki so vsaka nekoliko drugace konstruirale odnose do svojih predmetov. Zdaj so se te tradicio­nalne vsebine preoblikovale v novo kombinacijo, ki je združevala dotlej delno locena podrocja, njen hierarhicni vrh pa je zasedel na novo doloceni krovni pojem literatura. Na nastajanje oziroma temeljito preoblikovanje literature in z njo literarne vede v obravnavani dobi so vplivale nekatere družbene in duhovne spremembe, na individualni ravni predvsem vzpostavitev avtonomne ustvarjalne in pou­stvarjalne osebnosti ter razvoj estetskega razmerja do literature, na globalni ravni pa prevladovanje historizma in vznik nacionalizma. Avtonomna individualna osebnost se je konstituirala že v razsvetljenstvu, a tako, da je bila njena dolocujoca sestavina razum. V predromantiki in romantiki pa sta se mu pridružila še custvo in domišljija in ga marsikdaj celo potisnila v podrejen položaj. Odslej nastopajo razum, custvo in domišljija v dinamicnem prepletu, ki povezuje individualno osebnost z njenim okoljem in se imenuje doživljanje. Pri vecini ljudi je doživljanje omejeno pretežno na pasivno ali receptivno plat, pri nadarjenih posameznikih pa se poleg pasivne uveljavlja aktivna ali produktivna funkcija, ustvarjalnost. Ta je rezultat kombinacije naravnih in zgodovinskih zakonitosti, višek pa doseže v pojavu genija, ki je v celoti dolocen z naravnimi zakonitostmi. Estetski odnos je ena med razlicicami razmerja med avtonomno individu­alno osebnostjo in svetom. Ta odnos, za katerega je znacilno brezinteresno ugajanje, se zacne z doživljanjem narave in se nato prenese na doživljanje lite­rature in umetnosti. Prisotnost literarno-estetskega doživljaja postane eden izmed glavnih kazalcev, po katerih se doloca vsebinski obseg pojma literatura. Izraz historizem oznacuje oblikovanje nove zgodovinske zavesti, ki je vec ne obvladujejo univerzalne, brezcasne resnice, norme in vrednote, temvec so zanjo vsi pojavi bistveno opredeljeni s casom svojega nastanka. Vsaka doba pozna svoje norme in vrednote, vzpostavlja svojski, neposreden odnos do njih. Zato je treba pri obravnavanju zgodovinskih pojavov upoštevati kriterije, dolo-cene z dobo. To velja tudi za podrocje literature in umetnosti: navidezno brez-casni estetski kriteriji so dejansko odvisni od bistvenih znacilnosti vsakokratne dobe in podvrženi spremembam v skladu z njimi. Naravni zakoni, ki urejajo to podrocje, s tem niso razveljavljeni, temvec se med naravnimi in zgodovinskimi zakonitostmi vzpostavlja novo ravnotežje: individualne osebnosti, opredeljene s svojimi prirojenimi osnovami, vstopajo v polje zgodovinskih silnic, kar jim omogoca, da v poteku zgodovine opravljajo razlicne vloge. To ne velja le za posameznike, temvec tudi za družbene skupine, med katerimi so najvecje po obsegu in najvišje po hierarhiji narodi. Tudi osnovne znacilnosti narodov so v zadnji konsekvenci dane od narave, preoblikujejo in spreminjajo pa se v teku zgodovine. Narodi se razlikujejo drug od drugega, a so pri tem nacelno enakovredni. Podobno kot po logiki historizma velja za vsako dobo, vzpostavlja tudi vsak narod svojski, neposreden odnos do vrhovnih kate­gorij. Na tem spoznanju temelji nacionalizem, ki pa se v zgodnjih razvojnih fazah še ne uveljavlja na družbenem, gospodarskem in politicnem, ampak pre­težno samo na jezikovno-kulturnem podrocju. Vzpostavljanje avtonomnih ustvarjalnih osebnosti, sposobnih estetskega odnosa do literature in umetnosti, ter vznik historicnega in nacionalnega mišljenja sodijo med pogoje, ki v medsebojni soigri zagotavljajo duhovno­zgodovinsko osnovo romantike. S tem so hkrati tudi dolocena nekatera izmed temeljnih izhodišc za socasni razvoj literarne vede. Ta razvoj je vecinoma potekal po locenih poteh: literarnoteoretski pretežno na podrocju kritike in estetike, literarnozgodovinski v širšem okviru filoloških in historicnih ved. Filologija Klasicna filologija, disciplina z vec kot dvatisocletno tradicijo, je v poznem 18. in na zacetku 19. stoletja docakala vrsto korenitih sprememb. Njena metodika se je iz bolj ali manj nakljucne zbirke nepovezanih, a v praksi preskušenih pravil zacela preoblikovati v usklajene in teoreticno podprte sisteme, ki jih je preželo srecanje z mislijo historizma. Formalno plat filološke stroke sestavljajo dolocila njenega predmeta in metode. Opredelitev predmeta poteka po jezikovnem in po stvarnem vidiku. Pri prvem so v žarišcu pozornosti ali jezik nasploh ali jezikovne družine ali posamezni jeziki, njegovi rezultati pa se nahajajo v razponu med obco ling-vistiko in literarno vedo na enem ter posamezno nacionalno filologijo na nasprotnem robu. Opredelitve po drugem vidiku so dosti bolj spremenljive. Najmanjši obseg filologije, kakršen se je utrdil v dolgih obdobjih preteklosti, sta zavzemala grški in latinski jezik ter njuna literatura. V dobi romantike in še pozneje v 19. stoletju pa se je obseg stroke tako povecal, da je poleg vec jezikov in literatur zajel tudi folkloro, zgodovino, filozofijo in umetnost ali kar vse podrocje družbenih in duhovnih ved. S tem v skladu je npr. August Boeckh, avtor Enciklopedije in metodologije filoloških ved (1877), definiral splošno bistvo filologije kot spoznavanje spoznanega, to je tistega, kar je proizvedel cloveški duh; njen namen je zgodovinska rekonstrukcija vsega že spoznanega v razu­mevanju; teorija razumevanja pa je filološki organon ali metodika, ki je upo­rabna v vseh znanostih. Ta formalna definicija je izgubljala prepricevalno moc, ko se je soocala z diferenciacijo in specializacijo na realnih podrocjih. V tem procesu so posa­mezne stroke, ki naj bi sodile v okvir široko pojmovane filologije, dokazovale samostojnost svojih predmetov in metod ter se osamosvajale, tako da so v filo­loškem sklopu naposled ostale samo jezikoslovje, literarna veda in narodopisje; pa še položaj zadnjega je bil dvomljiv, ker ni dosegalo enakega statusa v institu­cionalni rabi, zlasti v srednješolskem pouku in univerzitetnem študiju, kot prva dva filološka predmeta. Po zgledu klasicne so od zacetka 19. stoletja zacele vznikati nove filologije, ne cisto natancno poimenovane tudi nacionalne. Te filologije glavnih evrop­skih jezikovnih družin – germanistika, romanistika, slavistika – so ponujale primeren okvir za razmah ožjih specialnosti. Med njimi je bila kot sestavni del slavistike tudi slovenistika. Ce primerjamo splošne kulturne in izobrazbene razmere pri razvitih in pri nerazvitih narodih, se izkaže, da je pri drugih manjkalo marsicesa, kar so imeli na voljo prvi. Ena redkih izjem je bila nacionalna filologija, gonilna sila naro­dnih prerodov zlasti v njihovi zacetni, jezikovno-kulturni fazi. Tu so razviti in nerazviti zacenjali s podobnih izhodišc, se pravi od samega zacetka. S tem si je mogoce razlagati tudi sorazmerno velike znanstvene uspehe slovenskih filo­logov v domacem ali v širšem avstrijskem in mednarodnem prostoru. V slovenskem okolju se je filologija sprva razvijala zgolj ljubiteljsko, na pobude posameznikov, že zgodaj pa se je vzpostavljala kot znanost v internem pogledu. Enega med rezultati njenega razvoja, slovensko literarno vedo, lahko projiciramo kot idealni vodilni model na zacetek tega procesa in zasledujemo njen potek v okviru slavistike in na sorodnih podrocjih. V njej je prevzela vlogo vodilne sestavine nacionalna literarna zgodovina, drugi vidiki, kot zgodovine tujih literatur, primerjalna literarna zgodovina in literarna teorija, pa so ji bili podrejeni in skrceni samo na vlogo dopolnil glavnemu toku. Stroka je bila dolgo casa prosta vsakršne institucionalne rabe, le tu in tam so se ji odpirale posamezne možnosti, na primer v organiziranem pouku slovenšcine za izbrane ozke poklicne skupine, denimo za duhovnike in državne uradnike. To se je zacelo spreminjati sredi 19. stoletja, ko je slovenšcina osvajala drugo za drugim vse vec podrocij in postajala množicni medij, hkrati pa se je veda o njej uveljav­ljala na univerzitetni in srednješolski ravni. Pri nastajanju literarne zgodovine na Slovenskem so posamezne konstitu­tivne elemente prispevali Zois, Linhart, Vodnik, Kopitar in še nekateri drugi avtorji. Prej je že Pohlin v svoji slovnici upošteval posamezne fragmente poe­tike in metrike. Odlocilni korak k utemeljitvi slovenske literarne vede pa je storil Matija Cop. Zois Žiga (Sigmund) Zois je imel skoraj pol stoletja vidno vlogo v literarnem življenju na Kranjskem. Veljal je za splošno priznano vodilno osebnost pre­rodnega gibanja, sicer ne kot ustvarjalec, ampak kot mecen in mentor, organi­zator literarne, kulturne in znanstvene dejavnosti, ki je delil sodelavcem zadol­žitve v skladu z razsvetljenskim programom, ubranim na potrebe pretežno še neizobraženega obcinstva. Pri tem je upošteval razlicne zmožnosti sodelavcev. Linhart ga je prekašal v literarnem ustvarjanju, v kulturnih in organizacijskih zadevah mu je bil enakopraven partner. Vodnik je sledil Zoisovim sugestijam, ki so vsebovale raznovrstne programske naloge na podrocju pesništva, pouc­nega pripovedništva, novicarstva, jezikoslovja, zgodovinopisja in starinoslovja, obenem pa je Zois kot mentor kriticno ocenjeval varovanceve dosežke. Kopitar je iz vloge ucenca in sprejemnika Zoisovih pobud na podrocju slovanske filo­logije razmeroma hitro prerasel v samostojno osebnost velikega formata. V mnogostranskem opusu tega kroga, ki je vsaj od zacetka dozoreval pod Zoi­sovim mentorstvom, je bila tudi vrsta prispevkov, iz katerih je zrasla bodoca slovenska literarna zgodovina. Linhart Linhartov Poskus zgodovine Kranjske (Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Österreichs 1–2, 1788–1791) je prva znanstvenokriticna obravnava slovenske preteklosti z narodno prerodnimi in protifevdalnimi poudarki. Prikazuje prvotno demokraticno ureditev starih Slovencev, nasilno pokristjanjevanje z izgubo samostojnosti in uvajanje fev­dalnega reda. Njegov »glavni junak« je etnicna oziroma nastajajoca narodna skupnost in ne vec monarhicne državne tvorbe, verska in politicna gibanja ali skupine izjemnih posameznikov. Poskus ni dokoncan, temvec se izteka z zgodnjim srednjim vekom, zato so tudi njegovi odlomki o kulturnem življenju in slovstvenem delovanju skopi in se v glavnem osredinjajo na vprašanja pisave in njene rabe. Po Linhartu so vsi Slovani prvotno uporabljali slikovno pisavo. Najstarejši slovanski crkopis, glagolica, izvira iz druge polovice 5. ali prve polovice 6. stoletja in je nastal z razclenitvijo dotedanjih hieroglifov na glasove in crke. Vzor glagolici je bila grška pisava, ki so ji dodali manjkajoce znake za posebne, gršcini neznane gla­sove. Kasneje, v 9. stoletju, so jo reformirali grški misijonarji. Pri tem je imel glavno vlogo Ciril, ki jo je širil na Moravskem; dolgo po njegovi smrti so jo poimenovali cirilica. (Linhart pa tudi kratko opozarja na drugacna mnenja, ki sta jih zagovarjala Frisch in za njim Dobrovský, namrec da je cirilica starejša od glagolice.) Po verskem razkolu v 11. stoletju so uporabljali cirilico pripadniki pravoslavnih cerkva, pri katolicanih sta jo izpodrinili latinska in srednjeveška meniška pisava, le nekatere skupine v katoliškem taboru so obdržale glagolico. Med njimi so bili tudi Kranjci; v glagolici so pisali še v 16. stoletju, v cirilici nikoli, ker so sprejeli kršcanstvo od frankovskih in italijanskih misijonarjev. Sredi 16. stoletja pa je Primož Trubar nesrecno zamenjal glagolico z latinico; takrat je Ljubljana izgubila glagolsko tiskarno. S temi trditvami, izraženimi v opombah, ker nedokoncani glavni tekst Poskusa še ni dosegel te dobe, se izteka Linhartovo veliko zgodovinsko delo. Vodnik Kmalu zatem mu je sledilo Vodnikovo Povedanje od slovenskiga jezika (1797– 1798). To je prvi vecji prerodni spis o slovenski zgodovini, etnografiji, jeziku in slovstvu, objavljen v slovenšcini. Vendar je treba biti pri njem previden, ker avtor v tem spisu enaci rodovno ime 'Slovenci' z današnjim pomenom imena 'Slo­vani'; ena izmed vrst tega rodu so mu Kranjci; le kdaj pa kdaj uporablja oznako 'Slovenci' tudi v ožjem pomenu za slovenske Korošce in Štajerce. Sprico tega so razumljive nekatere njegove posebnosti pri dolocitvi predmetega podrocja, na primer, da starocerkvenoslovansko slovstvo obravnava kot del slovenskega ali da govori o razširjenosti glagolice na Kranjskem v srednjem in na zacetku novega veka ter o pismeni rabi slovenšcine pred Trubarjem. Vodnik je poenostavil in skrcil Linhartovo obsežno znanstveno delo v poljuden casnikarski tekst. Po predhodniku je povzel le prikaz starejših obdobij, za novejša ni imel na voljo nobene tako kvalitetne predloge. Slo­vensko slovstvo se je po njegovem zacelo z reformacijo, vendar je izmed protestantskih pisateljev le na kratko in približno oznacil Trubarja ter samo omenil Dalmatina in Bohorica. Pisci 17. stoletja so se še držali Bohoriceve pravopisne in jezikovne tradicije, poznejši so jo zanemarili in delali vsak po svoje. Pater Hipolit je vnovic izdal (Bohoricevo) slovnico, ki pa se ni dovolj razširila med ljudi. Najpodrobnejša in najbolj uravnotežena je Vodnikova sodba o Pohlinu. Spisal je novo slovnico, a je pri tem zamolcal prejšnje; izdal je dosti knjig in širil branje med ljudmi, vendar ni upošteval tradicije; pisal je v govorici ljubljanskega predmestja in se ni držal drugih, cistejših kranjskih narecij; brez potrebe je posegal po nemških in hrvaških izposojenkah; zato nima nobenega naslednika. Sedanji pisci se bolj naslanjajo na starejše izro-cilo, toda za nadaljnje kultiviranje jezika bosta nujno potrebna nova slovnica in slovar. Vodnik si je prizadeval za oba perspektivna jezikoslovna cilja z razlicnim uspehom, hkrati pa se je še naprej ukvarjal s preucevanjem preteklosti in je za šolske potrebe opisal zgodovino Kranjske (Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Görz, 1809). To je bil prvi, veckrat ponatisnjeni ucbenik za ta predmet. Njegovo težišce je v pregledu politicne zgodovine. Poleg tega nadaljuje nekatere Linhartove razmisleke o družbeni vlogi slovenskega ljudstva; bolj natancno kot predhodniki opisuje Hrvate in Srbe na Kranjskem; popravlja Linhartove in tudi prejšnje svoje zmotne domneve o tukajšnji rabi glagolice. Kopitar Jernej Kopitar se je v Zoisovem krogu zacel razvijati v filologa širokega profila. Še v Ljubljani je sestavil prvo znanstveno, to je, opisno in analiticno slovnico slovenskega jezika (Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, izšlo 1809 z letnico 1808). V uvodu je izrekal ideje o jezikovnem prerodu, o enotnem slovanskem crkopisu, o kljucnih razdobjih slovenske jezi­kovne in slovstvene preteklosti. Pregledal je dotlej znane slovenske rokopise in zgodnje tiske; veliko dopolnilnega gradiva za to je odkril šele po prihodu na Dunaj in ga objavil v dodatku. Zato sta bila Kopitarjev uvod in dodatek k slovnici še dolgo merodajen vir za nadaljnja jezikoslovna in slovstvenozgodo­vinska dela. V Zoisovem krogu so že zgodaj in pogosto obravnavali nekdanji in sedanji položaj slovenšcine ter njena razmerja do drugih slovanskih jezikov. Linhart je v Poskusu izrazil domnevo o slovenski poselitvi Karantanije, ki da se je zgo­dila dolgo pred prihodom Hrvatov k Jadranu. To je bila podlaga za mnenje o posebnem mestu slovenšcine med drugimi južnoslovanskimi jeziki. Dokaze za to je iskal zlasti Kopitar. Že leta 1809 je domneval, da so Karantanci, panonski Slovenci in kajkavski Hrvati govorili isti jezik, ki je tudi jezik Cirilovih spisov. To je bil zacetek karantansko-panonske teorije o izvoru starocerkvenoslovan-šcine, ki jo je Kopitar izpopolnjeval vse življenje, nanjo je navezal širše poglede na genezo slovanskih jezikov in jo skupaj s svojim naslednikom Miklošicem za lep cas uveljavil kot eno vodilnih teorij v evropski slavistiki. Še v casu izida Kopitarjeve slovnice je bila med poznavanjem zacetkov sta­rocerkvenoslovanskega slovstva in slovenske reformacije odprta nekajstoletna vrzel. Ta se je delno zapolnila, ko so prišli v mednarodno znanstveno evidenco Brižinski spomeniki. Za to je zaslužen Dobrovský, ki je opozoril nanje Kopi­tarja in Zoisov krog ter jim leta 1811 priskrbel prepise spomenikov, še preden je sam tri leta pozneje pisal o njih v zborniku Slovanka. Kopitar je šele v svoji oceni starocerkvenoslovanske slovnice Dobrovskega (1822) prvic obširneje spregovoril o njih in objavil prvi spomenik. Sledil mu je Metelko, ki je v uvodu k svoji slovnici (1825) dobesedno navajal daljše odlomke po Kopitarju. Ta pa je še naprej odlašal z monografsko obdelavo celote, tako da sta ga pri tem leta 1827 prehitela Rusa Köppen in Vostokov; koncno jo je izdal v knjigi Glagolita Clozianus (1836). Že Zois je zacel zbirati knjige slovenskih protestantov in dela o slovenski reformaciji. Za njim je to sistematicno nadaljeval Kopitar, ne le v slovnici, temvec tudi pozneje. To ga je pripeljalo v stik s Christianom F. Schnurrerjem, univerzitetnim profesorjem iz Tübingena in avtorjem knjige Slavischer Bücher­druck in Würtemberg im 16. Jahrhundert (1799). Ta knjiga, ki sicer temelji na vrsti predhodnih pripravljalnih del, pomeni z gradivskega stališca bistven napredek pri raziskovanju reformacije. Kopitar se je zavedal tega in po vecletnem prepri-cevanju odkupil od Schnurrerja zbirko gradiva; ta je po Kopitarjevi smrti kot del njegove zapušcine pristala v Ljubljani. Zaposlitev v dunajski dvorni biblioteki, knjižno cenzorstvo, sodelovanje v strokovni periodiki in na široko razvejena korespondenca z vodilnimi evropskimi filologi, predvsem z Dobrovskim, so Kopitarju omogocili, da je razširil svoje znanstvene interese na obco oziroma primerjalno slavistiko. Raziskoval je jezike, kulturo in zgodovino slovanskih, zlasti južnoslovanskih ljudstev ter njihove interference s sosednimi balkanskimi jezikovno-kultur­nimi obmocji. Poleg historicne filologije je kazal živo zanimanje za sodobna jezikovna, kulturna in tudi politicna vprašanja. Podpiral je prerodne pro-cese pri manj razvitih slovanskih in nekaterih neslovanskih narodih, ki naj bi po njegovem prepricanju imeli tale skupna izhodišca: jezikovni razvoj naj se opira na nepokvarjeni govor podeželskega, kmeckega prebivalstva, ne pa na potujceni jezik višjih slojev. Pravopis naj se drži foneticnega nacela, po katerem vsakemu fonemu ustreza poseben grafem. Po tem nacelu se že ravna cirilica, standardno latinico pa je treba prilagoditi posameznim slovanskim jezikom in iznajti manjkajoce znake za njihove posebne glasove. Teksti, pisani v tako izpopolnjenem skupnem pravopisu, bodo dostopni govorcem vseh slovanskih jezikov, kar bo pospešilo kulturni vzpon pri teh narodih. Nji­hova sodobna literatura je še povecini na zgodnji razvojni stopnji, zato naj se opira na ljudsko slovstvo; goji naj zvrsti, ki ne zahtevajo od bralcev posebne izobrazbe, temvec zadovoljujejo potrebe širokega obcinstva po pouku in raz­vedrilu. Od tod sledijo glavne naloge prerodnega gibanja: poenotiti crkopis, pripraviti slovnico, slovar, izdaje ljudskega slovstva in prevod biblije. Šele ko je tem osnovnim potrebam zadošceno, se lahko zacne razvijati višja literatura z estetskimi vrednotami. Kopitar je svoje jezikovno-kulturne poglede podprl z avstroslavisticno ori­entacijo. Dejstvo, da je vecina prebivalcev habsburškega cesarstva pripadala slo­vanskim narodom, ga je peljalo k domnevi, da bi lahko v tem državnem okviru igrali veliko vecjo kulturno, pa tudi politicno vlogo kot doslej. Te možnosti je razvijal v programskih clankih, zanje se je zavzemal z organizacijskimi osnutki in celo v cenzorskih mnenjih in sugestijah; med drugim je že zgodaj predlagal, naj Dunaj postane središce slavisticnih študijev. Pri uresnicevanju svojega prerodnega programa je bil docela uspešen samo na podrocju srbskega jezika in književnosti. Na njegovo pobudo in z njegovim nepogrešljivim sodelovanjem je Vuk Karadžic reformiral srbski pravopis, izdal slovnico, slovar, zbirko ljudskih pesmi in prevod biblije. Drugje pa so Kopi­tarjevi predlogi naleteli na odpor. Cehom se je zameril, ker iz zgodovinskokri­ticnih razlogov ni priznaval pristnosti Kraljedvorskega rokopisa in še nekaterih drugih njihovih domnevno starih tekstov. Razlicne strokovne in ideološke ocitke je gojil tudi do Poljakov in do Rusov. Bil je nasprotnik ilirskega gibanja na Hrvaškem, ker je imel drugacen pogled na razvoj južnoslovanskih jezikov in je štel za upravicene samo slovenšcino z vkljucenim kajkavskim narecjem, srbšcino in bolgaršcino. Naposled je prišel navzkriž še s slovensko mlajšo književno generacijo okrog Krajnske cbelice, katere odnos do literature se je v pomembnih ozirih razhajal z njegovim. To nasprotje je koncno privrelo na dan in se artikuliralo kot prva velika literarno-kulturna polemika ali slovenska abe­cedna vojska (gl. tudi Pogacnik 1977). Erberg Poleg del, ki so na tak ali drugacen nacin prispevala k slovenskemu jezikov­nemu in kulturnemu prerodu, je v tem casu nastalo tudi nekaj takšnih, ki jih je navdihoval deželni patriotizem brez prerodnih teženj. Najpomembnejše med njimi je Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-Geschichte für Krain … (1825), rokopis Jožefa K. Erberga. Dokaj obširno delo, namenjeno samo za Erbergovo lastno rabo, se opira na gradivo iz njegove knjižnice in arhiva na posestvu v Dolu pri Ljubljani. Obogateno je s prispevki iz razlicnih virov, pri cemer si je avtor priskrbel pomoc zanesljivih sodelavcev. Poskus vsebuje dvanajst poglavij, naslovljenih kot vprašanja o razlicnih plateh slovstva, zraven tega pa še o tiskarnah, knjižnicah, šolah, literarnih društvih itd. Obdelava je neenakomerna, avtor ponekod samo navaja zbrano literaturo, drugje se povzpne do razgrnitve posameznih problemskih vidikov. V središce tematike posegata vprašanji »Kdo je posebej prispeval k napredku literature na Kranjskem in predvsem kranjske literature« in »Koga je treba prištevati med odlicne kranjske pisatelje«. Erberg je bil kljub dobrim odnosom z baronom Zoisom in nekaterimi drugimi prero­ditelji vendarle zagovornik zastarelih konceptov deželne literarne zgodovine in ni prisojal kakega posebnega pomena razlicni jezikovni in etnicni pripadnosti piscev ali njihovi morebitni prerodni orientaciji. Erbergov rokopis je obležal v njegovi zapušcini. Ko je po izumrtju moških potomcev družine postal dostopen strokovni javnosti, je na podlagi posameznih njegovih delov pripravil nekaj objav Vinko Fereri Klun v Mit­theilungen des historischen Vereins für Krain (1852). V drugi polovici stoletja so njegovo biblioteko in arhiv priložnostno uporabljali še nekateri drugi nemško pišoci kranjski publicisti (gl. Uršic 1975). Rožic Omembe pa je vreden spis v Erbergovi zapušcini Krain bis zum Jahre 1823. Njegov avtor Anton Rožic je bil v teku dokaj nemirnega življenja dve leti Erbergov knjižnicar, vendar delodajalec ni bil zadovoljen z njim in ga je odslovil. Zatem mu je Rožic leta 1824 poslal svoj rokopis, toda ocitno ni segal po njem niti Erberg sam niti poznejši uporabniki njegovega gradiva. Rožicevo delo obravnava obcezgodovinske, zemljepisne, gospodarske in kulturnozgodovinske znacilnosti Kranjske. Izraža priznavanje za dosežke njenih pomembnih osebnosti. Med njimi najde vec ucenjakov na razlicnih podrocjih znanosti in kulture kot pa literatov. Po strokah so našteti slavisti, zgodovinarji, naravoslovci, matematiki, medicinci, pravniki, tehniki, pedagogi; poleg že znanih je okrog dvajset še neevidentiranih iz novejšega casa. Spis je prežet z deželnim patriotizmom, vendar je zadržan do deželnega jezika, ki ga vecinoma imenuje kranjski ali vcasih slovanski (slavisch); ta jezik nima razvojnih perspektiv za višje namene, temvec je primeren samo za medsebojno obcevanje preprostega ljudstva. Delo se konca s pregledom sodobnih evrop­skih vojaško-politicnih dogodkov. Nasploh so Rožicevi podatki pomanjkljivi ali netocni in njegove sodbe nekriticne, zanimivi so kvecjemu nekateri njegovi poskusi vkljucevanja slovstvene problematike v širši kulturnozgodovinski okvir (gl. Uršic 1965). V bistveno drugacnem položaju kot spisi, skriti med arhivskim gradivom in nedostopni širšemu obcinstvu, so bila objavljena dela, ki so naletela na takojšen odmeven sprejem. Mednje sodita Metelkova slovnica v slovenskem in Šafári­kova slovanska jezikovna in literarna zgodovina v avstrijskem državnem okviru. Metelko Metelkova slovnica (Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, 1825) je nastala iz potreb pri pouku sloven-šcine na ljubljanskem liceju. Segla je za korak dalje od Kopitarjeve že s tem, ko je v naslovu vpeljala termin 'slowenische Sprache', ceprav pozneje v besedilu ni bila dosledna in je uporabljala tudi variante, kot npr. 'krainerisch'. V njej so temeljito obdelana poglavja iz fonetike, morfologije in posameznih delov sin-takse; to se je izkazalo kot merodajno za daljši cas. Njen jezikovno- in slovstve­nozgodovinski uvod obravnava cas od slovanske naselitve do konca reforma­cije; v glavnem je posnet ali dobesedno naveden po Kopitarju in nekaj malega po Dobrovskem. Najbolj sporna Metelkova poteza je bilo reformiranje crko­pisa, ki je po njem dobil ime metelcica. Vztrajno ga je uporabljal tudi takrat, ko so ga drugi privrženci že opustili, vendar sam ni posegal v polemiko, ki se je sprožila ob njem. Šafárik Šafárikova Zgodovina (Geschichte der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten, 1826) prvic prikazuje celotno slovansko slovstveno preteklost s prerodnih perspektiv. Ravna se po sistematiki, doloceni s sorodstvenimi raz­merji slovanskih jezikov. V tem okviru je slovenskemu jeziku in slovstvu name-njen manjši del, okoli 20 strani. Obravnava misijon Cirila in Metoda, Brižinske spomenike in reformacijo, v obdobju preroda pa upošteva skoraj samo jezi­koslovne spise. Njegova glavna vira sta Dobrovský in Kopitar. Za slovensko recepcijo je pomembna zato, ker je z vidika zunanjega opazovalca strnjeno povzela dotedanje poznavanje slovenskega slovstva z vsemi gradivskimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi vred. Kompetentne bralce je pri prici opozorila, da jo bo v predvideni drugi izdaji nujno potrebno dopolniti. Cop Te naloge se je na Kopitarjevo pobudo lotil Matija Cop, izjemen poznavalec evropskih literatur, ki si je poglabljal razglede z nenehnim študijem. Njegovo interesno polje je segalo od literarnozgodovinskih in literarnoteoreticnih vidikov do zvez literature s socialnim življenjem in do vprašanj o vrednotenju. Izkazal se je kot prvi Slovenec s smislom in razumevanjem za estetsko razsež­nost literature. O tem prica vrsta zapisov v njegovih objavljenih in neobjav­ljenih delih ter korespondenci: o literarnih gibanjih in smereh, zlasti o roman-tiki; o Goetheju, Byronu, Manzoniju, Mickiewiczu; o znacilnostih epa, o bistvu romana, o drugih literarnih zvrsteh in še posebej o stalnih pesniških oblikah. Pri študiju teh vprašanj je povzemal ugotovitve sodobne in starejše zgodovine, teorije in estetske kritike o lastnostih in vrednotah literature ter tako prišel do splošnih dognanj o njenem bistvu. Njegov postopek je ustrezal metodološkim nacelom takratne primerjalne literarne vede, ki jo je v glavnih obrisih poznal, ne da bi jo tudi oznacil s tem imenom. Komparativni razgledi so mu bili samo­stojen vir za poglabljanje v problematiko evropske oziroma svetovne literature ne glede na njeno raznovrstno jezikovno in etnicno pripadnost. Zanimanje za domaco, slovensko ustvarjalnost se mu je izoblikovalo razme­roma pozno in na zunanjo pobudo. Toda od trenutka, ko je odkril in sprejel to novo perspektivo, so dobili pri njem splošni literarni vidiki aktualen pomen tudi za slovensko slovstvo. Tako kot dotlej je obravnaval tuje avtorje in jih poskušal izvirno vrednotiti, le da je uporabljal nekatere teh stvarnih ugotovitev in vrednostnih ocen kot primerjave in spodbude za domaci literarni razvoj. Bržkone je med njimi najvažnejše to, da so njegova opozorila na pomembno zvrst resne miselne poezije in na estetsko funkcijo romanskih pesniških oblik od srednjega veka do sodobnosti spodbudila nastanek romanticne klasike v Prešernovem osrednjem ustvarjalnem obdobju. Drugacni kriteriji, prilagojeni slovstveni produkciji povecini brez estetske funkcije, obvladujejo Copov veliki spis, znan pod naslovom Literatur der Winden (dokoncano 1831, gl. tudi Cop 1986, 2. knjiga). Ta delovna verzija slovenskega prispevka za drugo izdajo Šafárikove zgodovine slovanske litera­ture izpricuje velik napredek v poznavanju gradiva, upošteva skoraj vse, kar je dotlej prišlo v razvid. V njem prevladujejo biografsko-bibliografski opisi, ki si sledijo po kronološkem zaporedju. Hkrati s tem so podani tudi temeljni obrisi literarnozgodovinske periodizacije, nekatere zvrstne karakteristike (o ljudski pesmi, metriki, dramatiki oziroma gledališcu), ugotovitve s podrocij pomožnih ved (o literarnozgodovinskih virih, prostorski razprostranjenosti tiskarn, slo­venskih narecjih) in pa oznake pomembnejših osebnih opusov in posameznih del, ki se nanašajo na njihov izobraževalni oziroma kulturni pomen ali na ele­mente estetske vrednosti. Pri tem se nekajkrat sklicuje na snovne in oblikovne zglede ali vzporednice iz razvitih tujih literatur in previdno uveljavlja evropske vrednostne kriterije, da bi spodbudil morebitne nosilce obetavnih razvojnih teženj, oziroma da jih ne bi prizadel s prevec odkrito kriticno besedo o njihovih šibkih mestih. Cop je izpeljal zamisel slovenske literarne zgodovine po biografsko-biblio­grafskem vzorcu, toda razlicne okolišcine so onemogocile njen sprejem pri obcinstvu. Ko je Šafárik dobil njegov rokopis, se je lotil redakcije, vendar jo je kmalu opustil, ker je cez nekaj let po selitvi iz Novega Sada v Prago usmeril svoje delo k drugim ciljem. Kmalu zatem, ko je Cop dokoncal slovstvenozgodovinski pregled in ga oddal Šafáriku, je leta 1833 posegel v javnost z nekaj odlocilnimi prispevki. V dodatku kritiki Celakovskega o Kranjski cbelici je spregovoril o literarnih zvr­steh in oblikah, o nacelnih vprašanjih ritma in verza; tu in v polemicnem spisu o slovenski abecedni vojski (Nuovo discacciamento di lettere inutili, 1833) je med drugim raziskoval vprašanja sloga in pesniškega ustvarjanja ter zveze med lite-raturo in socialnimi razsežnostmi jezika. Obravnavane probleme je razgrnil na slovenskem podrocju in jim poiskal bistvene dodatne razsežnosti z dobro izbranimi primeri iz vec evropskih literatur. To mu je rabilo kot oporišce, s pomocjo katerega je izdelal model slovenske literature za izobražence, dru-gacen od Kopitarjevega modela za preprosto ljudstvo, in ga uspešno zagovarjal v polemiki (gl. tudi Cop 1986.) Locene razvojne smeri v drugi polovici 19. stoletja (od 1848 do okrog 1900) Z dogodki in procesi, ki so se zaceli v revolucionarnem letu 1848, je slovenski prerod prestopil meje zgolj jezikovno-kulturnega gibanja, omejenega na nekatere izobraženske sloje. Postajal je množicen in doživljal velik socialni in institucionalni razmah. Prvic si je zastavil tudi poli­ticne cilje, ki so dosegli vrh v programu Zedinjene Slovenije. Pri tem je zadeval na razlicne ovire, nekajkrat je tudi nazadoval, kot na primer med zaostrovanjem politicnih razmer pod Bachovim absolutizmom, ki mu je sledila sprostitev v ustavni dobi. Nekatere predpostavke Jezikovna raba Slovenski etnicni prostor je bil v preteklosti vecjezicen. Poleg najbolj znane delitve na slovenšcino kot jezik pretežno nižjih in nemšcino (oziroma na zahodu italijanšcino in na vzhodu madžaršcino) kot jezik socialno višjih ter etnicno dru­gacnih slojev je treba upoštevati vsaj še eno znacilnost. Tako kot v primerljivih evropskih družbah je bil jezik katoliške cerkve, srednjega in visokega šolstva ter znanosti tudi pri nas do srede 18. stoletja v pretežni meri latinski, potem ga je postopoma zamenjala nemšcina. Slovenšcina je prodirala v rabo najprej kot izrazno sredstvo umetnega pesništva, medtem ko je razpravljanje o pesništvu ali širše o jeziku in slovstvu še dolgo casa potekalo povecini v nemšcini. Vodnikovo Povedanje od slovenskega jezika je bilo redka izjema. Podobni izjemni primeri so se še nabirali v prvi polovici 19. stoletja. Nekaj vec jih je bilo po ustanovitvi casopisa Novice, kjer se je odprl javni prostor za razne prozne zvrsti v slovenšcini. S tem so se razmere za domaci jezik pocasi obracale na bolje. Bistveno jih je pospešila marcna revolucija in njeni spremljevalni dogodki. Takrat se je sloven­šcina zacela širiti v množicno rabo na vrsti podrocij in z njih spodrivati nem-šcino. To seveda ni šlo povsem gladko; še vsestranski zagovornik maternega jezika Levstik se je pri osebnih zabeležkah in osnutkih, ki niso bili namenjeni za objavo, tu in tam zatekal k nemšcini. Vendar se prodora slovenšcine ni dalo zadržati. Ob koncu 19. stoletja se je uveljavljala celo v krajevni in deželni upravi na Kranjskem, nemšcina pa je še obdržala prednost v osrednji državni admini­straciji ter v srednjem in visokem šolstvu. Pri tem sta se združili dve okolišcini: splošna, po kateri je bila nemšcina v širšem avstrijskem prostoru uradni jezik in poleg tega privilegirano sredstvo za znanstveno komunikacijo, ter posebna, veljavna le na slovenskem ozemlju, ker tukaj še zmeraj ni bilo univerzitetnih in raziskovalnih institucij, ki bi omogocale razmah znanstvene rabe slovenšcine. Takšno stanje je trajalo z nekaj redkimi izjemami, kakršna so bila Štrekljeva slovenska predavanja na graški slavistiki, vse do razpada Avstro-Ogrske. Casopisje Slovensko casopisje kot ena prvih oblik množicne komunikacije se je po nekaj neuspešnih poskusih zacelo z Novicami (ustanovljenimi 1843) in se na široko razmahnilo med marcno revolucijo. Za kratek cas je izhajalo pet casnikov v Ljubljani in po eden v Celovcu, Trstu in Celju. Po prekinitvi zaradi ponovno vzpostavljenega absolutisticnega režima, ki je prizadela vecino casnikov, so v ustavni dobi spet zacela izhajati politicna glasila. Med prvimi je bil Vilharjev in Levstikov Naprej, ki pa ga je doletela prepoved že v prvem letniku (1863). Trajnejše uspehe sta dosegala Slovenski narod (od 1868) in nekaj let pozneje Slovenec (od 1873); postala sta glasili nasprotnih nazorskih taborov, pozneje preoblikovanih v politicne stranke. Mešanim slovstvenim glasilom sta od konca petdesetih let utirala pot Slo­venski glasnik in nekaj pozneje Letopis Matice Slovenske, pa denimo na pedago­škem podrocju Uciteljski tovariš. V sedemdesetih in osemdesetih letih so zacele izhajati literarno-kulturne revije: Zvon, Zora, Ljubljanski zvon, Kres, Dom in svet, Slovan in Slovanski svet. V devetdesetih so se jim pridružila strokovna in znanstvena glasila, kot najbolj znana Zbornik Slovenske matice in Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, pozneje preimenovana v dvojezicno Carniolo. Od zacetka novega stoletja so jim sledili Casopis za zgodovino in narodopisje, Naši zapiski, Cas in Veda. Ob narašcanju števila naslovov je mogoce zaslediti med njimi cedalje izrazitejše težnje k strokovni in nazorski specializaciji. Društva in kulturne ustanove Bolj sprošceno družbeno ozracje se je med drugim kazalo v oživljanju dru­štev in kulturnih ustanov. Sprva so nastajala poklicna ali strokovna društva, ki se formalno niso ozirala na etnicno pripadnost clanstva, toda dejansko so bila narodnostno mešana in obcevalni jezik v njih je bila privilegirana nemšcina. S postopnim napredovanjem prerodnega gibanja pa so se v cedalje vecjem šte­vilu ustanavljala slovenska izobraževalna, strokovna, kulturna, umetniška in ne nazadnje telovadna in gasilska društva. Med tem raznovrstnim naborom dru­štev se je treba vsaj bežno ustaviti pri tistih, ki so k podrocjem svoje dejavnosti na tak ali drugacen nacin uvršcala literaturo. Najstarejša je Družba sv. Mohorja (ustanovljena 1851), ki se je po zacetnih organizacijskih težavah razvila v najbolj množicno slovensko založbo. Njeno clanstvo je vztrajno raslo in je pred prvo svetovno vojno preseglo število 90.000. Delovala je podobno kot sedanji knjižni klubi, tako da je za narocnike izdajala letno knjižno zbirko. Njen program je vseboval nabožne spise, ljudske povesti, poucno in vzgojno literaturo. Po osnovni usmeritvi je bila katoliška, toda ne klerikalna, in je bila odprta tudi za prispevke drugace naravnanih avtorjev. Svojska zvrst društvenega življenja so bile citalnice. Prve med njimi so nastale 1861 v Trstu, Ljubljani, Celju in Mariboru, v dobi njihovega najvecjega razmaha ob koncu šestdesetih let jih je bilo že cez petdeset. V njihovih pro-gramih se je družilo poljudno poucevanje z razvedrilom. V izposojo so ponu­jale slovensko casopisje, nekatere tudi knjige. Glavni nacin njihovega delovanja so bile »bésede«, družabne prireditve z govori, predavanji, deklamacijami, gle­dališkimi prizori, pevskimi in glasbenimi nastopi, ki jim je ponavadi sledila še zabava s plesom. Nemajhen prostor v njih je bil namenjen razlicnim oblikam literarne konzumacije; s tem se je v citalnicah odpirala ena zgodnjih možnosti za utrjevanje družbene vloge slovenske literature. Osrednje kulturno in znanstveno-strokovno združenje je bila Slovenska matica (ustanovljena 1864). Med njene glavne dejavnosti je sodilo izdajanje izvirne in prevodne, leposlovne in strokovne literature in s tem povezane pri­reditve. O svojem delu je redno obvešcala v Letopisu Matice Slovenske, poleg njega je ob prelomu stoletja zacela izdajati Zbornik (ZMS), nekaj casa z imenom Zbornik znanstvenih in poucnih spisov. Ob nastanku Matice se je v slovenskem taboru že napovedovala nazorska locitev. Njeno vodstvo se je pocasi preoblikovalo od zacetne, skoraj popolne prevlade staroslovencev k poznejšemu vecjemu uveljavljanju mladoslovencev. Vendar notranja nasprotja med posameznimi strujami niso nikoli resno ogro­zila Maticinega obstoja, ker ji je uspevalo vsaj za silo uravnotežiti svoje dejav­nosti (gl. tudi zbornik Slovenska matica 1864–1964). Literatura v njenih izdajah se je razvršcala v razlicno profilirane zbirke. Pri izvirnem leposlovju je bil najvecji poudarek na sodobni prozi. Prevodna literatura je imela dvoje težišc. Prvo je bil izbor klasicnih del od antike do razsvetljenstva in romantike, ki je med drugim imel namen pokazati, cesa so zmožni slovenski prevajalci. Drugo težišce pa so sestavljali prevodi novejših del iz slovanskih literatur, s cimer se je Matica postavljala po robu napredujoci germanizaciji. Njen strokovni program je bil nekaj casa namenjen predvsem šolskim knjigam, ki se jim ni posrecilo prodreti v specializirane ucbeniške založbe, z leti pa so v njem cedalje bolj prevladovale znanstvene sestavine. Posebna pozor­nost je bila namenjena nacionalno orientiranim strokam – narodopisju, jeziko­slovju, literarni zgodovini, biografiki; po obsegu je imela med njimi prednost deželna in narodna zgodovina. Pridružilo se jim je še nekaj panog brez izrazi­tega ideološkega predznaka, kot matematika in naravoslovje. Tako se je pod okriljem Slovenske matice zacel nepretrgan razvoj slovenske znanstvene misli, s cimer je postala svojevrstna predhodnica univerze in akademije znanosti. Na podrocju slovenskega slovstva si je zastavila za naloge zbiranje in varstvo gradiva, izdajanje zbranih in izbranih del, študijsko obravnavo posameznih dob in pomembnih osebnosti ter pripravljanje celotne slovstvene zgodovine. Na izvedbo teh nalog so vplivale razlicne pospeševalne in zaviralne okolišcine, najvažnejši med njimi sta bili strokovna usposobljenost in nazorska usmerje­nost sodelavcev. Matica je pripravila nekaj posvetovanj o slovenskih pisateljih in kulturnih delavcih ter objavljala njihova dela in zbornike o njih. Zacela je z Vodnikovimi pesmimi, izdala njegove izbrane spise, pozneje še zbornika ob stoletnici Kopitarjevega rojstva in ob tisocletnici Metodove smrti. Sicer je za svoje lavreate vecinoma izbirala osebnosti iz kroga staroslovencev. Med upo­števanimi avtorji pa ni bilo Prešerna; njegova kanonizacija je potekala zunaj kroga Maticinih sodelavcev in zanjo so zaslužni mladoslovenci. Ena najbolj zahtevnih nalog je bilo delo za slovensko slovstveno zgodovino. Ob pripravah je kazalo, da se zanjo zanima kar nekaj avtorjev iz Maticinega kroga, vendar so drug za drugim odpadali iz razlicnih razlogov. Med morebit­nimi kandidati sta Marn in Levec dajala prednost svojim osebnim delovnim nacrtom. Macun ni našel skupnega jezika z vodstvom Matice. Kleinmayr je že predložil prvo verzijo svojega spisa, a so ocenjevalci zahtevali vecje popravke, ki jih avtor ni mogel ali ni hotel izpolniti, in tako je njegova slovstvena zgodo­vina izšla v samozaložbi (1881). Naposled se je te naloge oprijel Karel Glaser in jo opravil v zadnjem desetletju 19. stoletja (1894–1900). Med društvi, ki so v drugi polovici in proti koncu 19. stoletja na razlicne nacine dajala nekaj programskega prostora slovenski literaturi, je treba ome­niti Dramaticno društvo in morda še Glasbeno matico. Dramaticno društvo je prevzelo skrb za usmerjanje amaterskih gledaliških skupin in za njihovo kri-ticno spremljavo. V njihovih programih so sprva prevladovale ljudske igre in burke, le malo je bilo zahtevnejših dramskih del, toda scasoma se je to razmerje popravilo. Društvo je izdajalo knjižno zbirko Slovenska Talija, v katero je uvr-šcalo uprizorjena in še neuprizorjena dela. Z vsem svojim delovanjem je pri­pravljalo pot k ustanovitvi slovenskega narodnega gledališca ali uradno kranj­skega deželnega gledališca, ki se je leta 1892 vselilo pod novo, lastno streho (to je današnja ljubljanska Opera). S cisto specificnega gledišca sodi sem tudi Glasbena matica, ker je gojila vokalno in vokalno-instrumentalno glasbo ter z njenimi javnimi izvedbami in tiskanimi notnimi izdajami odpirala pot recepciji uglasbene slovenske poezije, v redkejših primerih pa tudi opernih in operetnih libretov, prirejenih po literarnih delih. Višje in visoko šolstvo V letu 1848 je slovensko narodno gibanje prvic zahtevalo, naj se ustanovi univerza v Ljubljani ali v Trstu. Vendar je imela zamisel o tem že dolgo predzgodovino. Slovensko ozemlje je bilo v preteklosti razdrobljeno na pokrajine, katerih glavna mesta razen Ljubljane so ležala na obrobju ali zunaj slovenskih etnicnih meja. Najbližjo možnost visokošolskega študija sta prebivalcem slovenskih dežel ponujala najprej Dunaj in pozneje Gradec. Poleg tega so Slovenci v obdobju reformacije iz verskih razlogov dajali prednost protestantskim nemškim uni-verzam, v obdobju protireformacije in baroka pa katoliškim italijanskim. Na slovenskem ozemlju se je višje šolstvo zacelo v prvi polovici 17. stoletja. Za njegovo organizacijo so skrbeli jezuiti v ljubljanskem kolegiju, ki so gojili teološke in od zacetka 18. stoletja tudi filozofske študije. Po odpravi jezuit­skega reda (1773) je država reorganizirala šolstvo po nacelih razsvetljenega absolutizma. Vsebinsko se je širilo na empiricne in aplikativne naravoslovne, medicinske, pravne in upravne vede. Po drugi strani se je šolska mreža zacasno krcila; v starih habsburških deželah sta se obdržali le univerzi na Dunaju in v Pragi, po drugih deželnih glavnih mestih so bili ustanovljeni liceji kot vmesna stopnja med gimnazijo in univerzo, na njih se je v vlogi ucnega jezika namesto latinšcine postopno uveljavljala nemšcina. Ta proces je pretrgala francoska zasedba in ustanovitev Ilirskih provinc. Ceprav kratkotrajna, je vendar prinesla veliko novega. V šolstvu je obveljal pri­lagojen francoski sistem, kjer je pouk na osnovni stopnji potekal v slovenšcini, na višjih v francošcini. Najvišja stopnja je bila Centralna šola (Ecole centrale, pozneje preimenovana v Akademijo). V njej je bilo združenih vec smeri, ki naj bi usposabljale študente za razlicne, vecinoma prakticne poklice (zdravniki, kirurgi, farmacevti, inženirji-arhitekti, geometri, pravniki, teologi). Dejanska izvedba je sicer zaostajala za nacrti, vseeno pa je pomenila napredek v primer-javi s prejšnjim stanjem v Avstriji: obdržal se je študij filozofije in teologije, razvijati so se zacele nekatere tehnicne smeri, pravo in medicina. Hkrati se je za potrebe tistega dela slovenskega ozemlja, ki je ostalo pod Avstrijo, zacel prak­ticni pouk slovenšcine na liceju v Gradcu (1811–1813). V dobi restavracije je bil obnovljen stari avstrijski sistem. Na šestletnih gim­nazijah še vedno ni bilo pouka v materinšcini, v najmanjšem možnem obsegu je bil vkljucen v pouk latinšcine. Na dveletnih licejih v Ljubljani, Celovcu in z veliko zamudo tudi v Gorici je potekal filozofski, teološki in medikokirurški študij. Skrcen obseg obveznih predmetov so širili neobvezni: med drugim je bil na ljubljanskem liceju 1817 prvic in na graškem 1823 ponovno vpeljan prakticni pouk slovenšcine za bodoce duhovnike in državne uradnike. Po marcni revoluciji so se zgodile velike spremembe. S študijsko reformo 1849 so bili liceji odpravljeni. Filozofski pouk se je preselil na gimnazije, ki so bile podaljšane na osem let. Srednješolska izobrazba je poleg humanisticnih na novo zajemala naravoslovne predmete v razlicnih razmerjih, odvisnih od tipa šol (klasicna gimnazija ali realka). Pouk je potekal v nemšcini, med ucnimi predmeti pa je bil deželni, to je pri nas slovenski jezik z literaturo. Bistveno je bil reformiran tudi univerzitetni študij, ki se je širil na naravoslovna in tehniška podrocja ter na nove filologije. Najbolj artikulirane in odmevne zahteve po ustanovitvi univerze v Ljubljani so celo našle pot med sklepe prvega vseslovanskega kongresa. Za njihovo ures­nicenje pa je bilo storjenega zelo malo. Zacelo se je nekaj pravnih tecajev v slovenšcini, ki so v Ljubljani trajali samo eno leto, potem so bili premešceni v Gradec in 1854 dokoncno odpravljeni. Za dobrega pol stoletja je edini viš­ješolski študij na slovenskem ozemlju ostal teološki, za katerega pa ni vec bila pristojna državna oblast, temvec je potekal pod okriljem katoliških škofij. V drugi polovici 19. stoletja so Slovenci študirali predvsem na Dunaju in v Gradcu. Ob koncu stoletja jih je pritegnila tudi ceška univerza v Pragi, ki se je malo prej locila od nemške. Sicer jim je bila geografsko najbližja zagrebška, ustanovljena 1874, vendar je sodila v ogrski del cesarstva z drugacno admini­strativno ureditvijo, ki je ovirala enakopravno zaposlovanje diplomantov. Slo­venski študenti so poleg tradicionalnih teologije, prava in medicine cedalje bolj izbirali smeri, ki so usposabljale za uciteljske poklice. Le redki so se odlocali za univerzitetne oziroma znanstvene kariere; nekaj vec takih primerov je bilo v družbenih in humanisticnih strokah. Pri nekaterih med njimi je slovensko narodno gibanje iskalo podporo. Z zgodovinopisjem sprva ni našlo veliko sticnih tock zaradi njegove prevladujoce deželne in dinasticne usmerjenosti, pac pa je zanj postala najpomembnejša slavistika. To je razvidno že iz zasedbe ustreznih univerzitetnih kateder, ki so jih do konca Avstro-Ogrske pridobili slovenski predavatelji. Vsi delni uspehi pa niso mogli preglasiti zahteve po univerzi v Ljubljani (ali v Trstu), ki je postala trajna sestavina slovenskega nacionalnega programa. Osrednja avstrijska šolska oblast jo je sicer ves cas bolj ali manj uspešno zavi­rala. Kljub temu je narodno gibanje na tem polju doseglo nekaj delnih uspehov. Zamisel o ustanovitvi univerze je za kratek cas ponovno oživela že v dobi taborov, na prelomu stoletja jo je posvojila tudi pokrajinska politika. Kranjski deželni zbor je leta 1898 pozval državne organe na Dunaju, naj se ustanovi univerza, in sprožil nekaj priprav zanjo. Nekateri profesorji, predvideni za Ljubljano, so že predavali na avstrijskih univerzah, za druge kandidate so bile razpisane štipendije in dogovorjene poti za habilitacije, med drugim prek pro­vizoricne ureditve na ceški univerzi v Pragi. Vsa ta prizadevanja pa so bila ob izbruhu svetovne vojne ustavljena. Obce zgodovinopisje Poleg institucionalnih predpostavk ali pogojev, nujnih za obstanek in razvoj literarne zgodovine, je tudi nekaj intelektualnih, med katerimi sodi na eno prvih mest obce zgodovinopisje. To se je poleg drugega ukvarjalo z jezikov­nimi, slovstvenimi in kulturnimi vprašanji, zato ga zlasti v starejših dobah ni mogoce jasno razdeliti na podrejene žanre. V zgodnjem 19. stoletju je tako kot drugje po Evropi tudi v habsburškem cesarstvu pod vplivi romantike narašcalo zanimanje za preteklost. V deželnih glavnih mestih so ustanavljali muzeje in zgodovinska društva, casopisi so obravnavali dinasticno-, pokrajinsko- in krajevnozgodovinske teme. Na slo­venskem ozemlju je razpravljanje o njih sprva potekalo samo v nemšcini, v glasilih, kakršna so bila Mitteilungen des historischen Vereins für Krain in Mit­teilungen des Musealvereins für Krain. Slovenšcina se je zacela uveljavljati šele v drugi polovici stoletja, toda to je bilo sprva samo locevanje po jeziku in delno po izbiri vsebin. Pri obravnavah temeljnih problemov pa se slovenski zgodovinarji še nekaj casa niso kaj dosti razlikovali od avstrijsko-nemških, le da so se dlje zadrževali v fazi rodoljubnega navdušenja, ki je prevladovalo nad strokovno korektnostjo. Tipicen predstavnik te usmeritve je bil Davorin Trstenjak, ama­terski pisec na podrocjih zgodovine, literarne zgodovine, jezikoslovja, etno­grafije, ki je opravil miselno pot od zgodnjega privrženca ilirskega gibanja do prepricanega panslavista in zagovornika hipoteze o avtohtonosti Slovencev na njihovem sedanjem geografskem prostoru. Locnico med slovenskimi in avstrijsko-nemškimi zgodovinarji je bilo mogoce razbrati predvsem v pogledih na nacionalno vprašanje, ki je sredi in v drugi polovici 19. stoletja stopalo cedalje bolj v ospredje. Eden zgodnjih pri­merov za to je Trdinov poljudni pregled Zgodovina slovenskega naroda. Delo, ki se ga je lotil po narocilu Slovenskega društva, je opravil v prvem letniku na univerzi (1850), vendar spis ni mogel iziti, ker je narocnik propadel. Poldrugo desetletje pozneje (1866) ga je Slovenska matica izdala kot svojo prvo knjigo, in to kljub pomislekom avtorja, ki se je dobro zavedal zacetniških slabosti svo­jega izdelka. V tej kompilaciji po laže dostopnih strokovnih virih si Trdina pri­zadeva zajeti celoten razpon od staroslovanske dobe in preseljevanja ljudstev do sodobnosti. Najbolj ga pritegujejo vojaški in politicni dogodki, dosti manj ve povedati o družbenih in kulturnih razmerah ter o vsakdanjem življenju pre­prostega ljudstva. Na literarnozgodovinsko podrocje posega samo ob refor­maciji in razdobju od srede 18. stoletja naprej, druge dobe so deležne le nekaj kratkih pripomb. Kljub pomanjkljivemu stvarnemu obzorju in problematicni presoji posameznosti je že tukaj nakazan avtorjev znacilni pogled na slovensko preteklost, ki ga usmerja narodno prebudna in obrambna ideologija. To Trdinovo delo je med prvimi naznanjalo spremembe, ki so zajele zgo­dovinsko stroko do konca stoletja. Dotlej so njeni predstavniki pod vplivom narodnega gibanja vecinoma sprejeli slovensko orientacijo. Po zgledu avstrijske zgodovinske šole so se zaceli ravnati po kriticnih metodah. V revi­jalnih clankih in razpravah so obdelovali nekatera socialna, gospodarska, pravna, politicna vprašanja, posamezne vidike krajevne in pokrajinske prete­klosti, ukvarjali so se s cerkveno in versko zgodovino, posegali pa so tudi v kulturne in slovstvene zadeve. Med avtorji prispevkov so bili Josip Apih, Josip Gruden, Anton Kaspret, Franc Kos, Fran Kovacic, Dragotin Loncar, Lju­devit Pivko, Simon Rutar, Fran Šuklje, Ivan Vrhovec in še vec drugih. Manj je bilo poljudnih zgodovinskih del širokega vsebinskega profila; izjemi sta Obcna povestnica ali zgodovina celega sveta Matije Vrtovca in Mihaela Verneta (1863) ter Obcna zgodovina za slovensko ljudstvo Josipa Stareta (1874–1888). Proti koncu stoletja se je zacelo sistematicno predstavljanje historicnih dežel in pokrajin v posameznih zvezkih pod skupnim naslovom Slovenska zemlja (1892–1926): Goriško in Gradišcansko, Trst in Istra, Beneška Slovenija (vse S. Rutar), Kranjska (F. Orožen), Koroška (M. Potocnik), Slovenska Štajerska in Prekmurje (Fr. Kovacic). Poleg tega je Franc Kos izdajal Gradivo za zgodo-vino Slovencev v srednjem veku (1902–1928). Dragotin Loncar je objavil Nacrt slovenske socialne zgodovine (1911), Ljudevit Pivko pa poljudno Kratko zgodovino slovenskega naroda (1907, 1912). Josip Gruden je spisal obširno Zgodovino slo­venskega naroda (1910–1916), ki je zaradi avtorjeve smrti ostala nedokoncana; njen drugi del je med vojnama obdelal Josip Mal (1928–1939). Tudi nemško govoreci avtorji so prispevali nezanemarljiv delež k pozna­vanju slovenske preteklosti, cetudi so jo zasledovali v glavnem skoz optiko deželne zgodovine. Eden najvidnejših je bil August Dimitz, po rodu in vzgoji kranjski Nemec in po poklicu financni uradnik. V svojem glavnem delu, mono­grafiji Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (1874–1876), je med drugim podrobno obravnaval turške vpade, kmecke upore, reformacijo in razsvetljenstvo, pri tem je podal dotlej najnatancnejši pregled zacetkov slo­venske književnosti. Strokovna kvaliteta in korekten odnos do pripadnikov obeh deželnih narodnosti sta pripomogla k temu, da je njegovo delo za nekaj desetletij postalo nepogrešljiv vir za starejša obdobja slovenskega slovstva. Razvojne smeri literarne zgodovine Preucevanje slovenskega slovstva je v obravnavani dobi potekalo po nekaj locenih, toda delno prekrivajocih in dopolnjujocih se smereh. To so bile: lite-rarna kritika s posameznimi razgledi v literarno teorijo in estetiko; pedagoška, strokovna in poljudna publicistika; celotni slovstvenozgodovinski pregledi; univerzitetna slavistika, vezana na slovensko predmetno podrocje. Bolj ali manj samostojno so se razvijale vse dotlej, dokler se ni v njihovih medsebojnih stikih ob koncu 19. in zacetku 20. stoletja izoblikovala nacionalna literarna zgodovina in se vsebinsko, teoreticno in metodološko utrdila kot posebna znanstvena stroka. Literarna kritika Glavna naloga literarne kritike je odkrivati razlicne spoznavne, normativne, estetske kvalitete posameznih literarnih del, jih ocenjevati, jih primerjati med seboj in jih razporejati glede na izide primerjave (prim. Šega 2004). Pri razvr-šcanju v casovne razvojne nize kritika že prehaja v literarno zgodovino. V prak-ticnem delovanju je sicer marsikdaj težko razlocevati njune prispevke, zlasti kadar potekajo izpod istega peresa. Kljub temu ostaja med njima neka nacelna, neodpravljiva razlika: vecji ali manjši delež subjektivnosti je pri kritiki nujen, zgodovina pa se mu po predstavah, vladajocih v 19. stoletju in še pozneje, izogiba in si prizadeva za cim vecjo objektivnost postopkov in ugotovitev. Zato lahko kritika z neko mero subjektivne negotovosti bolj ali manj socasno spremlja razvoj literature ali ga v izjemnih primerih celo prehiteva, zgodovina pa zaostaja za njim vsaj za toliko, kolikor ji je potrebno za sprotno oblikovanje in preverjanje novih dognanj. Pri pretresu literarnega življenja v obravnavani dobi zasledujemo predvsem nekatere dosežke kritike, ki so relevantni tudi za literarno zgodovino. Naj­bolj vidni med njimi so: ovrednotenje Prešerna kot vrh romanticne poezije; postopno pojemanje romantike in prodiranje realizma; zacetne diskusije o moderni. Prva dva kompleksna dosežka kritike je literarna zgodovina sprejela in ju dopolnila po svoje, tretji je v obravnavani dobi presegal njen interesni krog. Po teh fragmentarnih uvodnih ugotovitvah je na vrsti pregled nekaterih osebnih kritiških opusov. Literarna kritika je v prejšnji dobi dosegla vrh v delu Matije Copa, s katerim se je povzpela na evropsko raven. Nasledniki so dalec zaostajali za njim, med drugim tudi zato, ker so se v glavnem omejevali na sprotno recenziranje domace knjižne produkcije. Prva pomembna priložnost se jim je ponujala ob Prešernovih Poezijah. Njihov izid je najprej oznanil kranjsko-nemški literat Jožef Babnik (1847), Prešernov sošolec, ki je objavljal pod psevdonimom Buchenhain. Ustrezno je ocenil prvi dve skupini v Poezijah, pesmi ter balade in romance; o sonetih in Krstu pri Savici ni izrecno spregovoril; zadel pa je s sploš­nimi sodbami o Prešernovi pesniški vrednosti, ki ga postavlja dalec na prvo mesto med vsemi slovenskimi pesniki. Buchenhainova kritika je molce razveljavljala podcenjevalno mnenje Blei­weisa in njegovih somišljenikov o Prešernu. Clanek Slovensko pesništvo Frana Malavašica (1847), ki je izšel takoj za Buchenhainovim, je zavzel povsem nasprotna stališca, dasiravno se to nasprotje ne v enem ne v drugem primeru ni razvilo v izrecno polemiko. Malavašic se izraža v prispodobah: s Kranjsko cbe­lico je slovenskemu pesništvu napocila zora, z Novicami je slovenšcini zasijalo sonce; slovensko pesništvo premore dve svetli zvezdi, dva klasika, Prešerna in Koseskega; prvi je podoben preganjanemu labodu, ki toži o svoji ljubezenski nesreci, drugi je enak bistrovidnemu orlu, ki ljubi le resne in velicastne pred-mete. V teh prispodobah se ne oglaša samo izenacevanje, temvec implicitno prvo povzdigovanje Koseskega nad Prešerna. Malavašicev glas je mocno odmeval v noviškem krogu in sprožil vrsto podobnih, ki so v naslednjih deset­letjih sooblikovali staroslovensko recepcijo pesništva. Iz nemške regionalne literature izvira še ena kritika Prešernovih Poezij, ki je zaradi poznejšega izida (1849a) delovala hkrati kot pesnikova osmrt­nica. Spisal jo je koroško-nemški literat Vincenc Rizzi; vecji del življenja je prebil na Kranjskem in Koroškem, se naucil dobro slovensko in z razume­vanjem in simpatijo spremljal dogajanje v slovenski politiki, kulturi in lite-raturi. V clanku o Prešernovem pesništvu podrobno opisuje njegove teme, motive in oblike ter jih primerja z nekaterimi vrhunskimi dosežki svetovne poezije. Zato poznejši Rizzijev biograf Alfonz Gspan utemeljeno sklepa, da je njegova kritika dalec pred Babnikovo in Malavašicevo in je vse do Stritar­jeve najgloblja in najpravicnejša (glej Gspan 1960). Vendar je ob prvi objavi izzvenela v prazno; izšla je namrec v casopisu Deutsche Monatsschrift aus Kärnten, opozicijskem glasilu brez vecjega odmeva med socasnim nemškim in s skoraj nikakršnim med slovenskim obcinstvom (prim. tudi slovenski prevod, Rizzi 1849b). Nekateri pisci se niso lotevali kritiške problematike z individualnega, temvec z obcega izhodišca. To velja najprej za Janeza Trdino. Glavni namen njegovega spisa Pretres slovenskih pesnikov (1850) je presoja novejšega pesni­štva, toda zajeti želi tudi starejše pesništvo, ki ni vec dosegljivo recepcijskemu obzorju sodobnih bralcev. Zato je Trdinova kritiška obravnava prepletena z zgodovinskimi elementi: to so po casovnem zaporedju urejena pripoved, peri­odizacija, nakazana podoba razvoja s pospeševalnimi in zaviralnimi momenti ter ugotovitve o razvojni veljavi posameznih pesniških del. Bolj ko se obrav­nava bliža sodobnosti, bolj se ti elementi umikajo in prepušcajo vecji delež kri­tiški vrednostni presoji. Trdinova pripoved poteka po kronološkem zaporedju, razdeljenem na dobe, toda te so mu zgolj orientacijski pripomocek, ki ga vcasih tudi ne upo­števa, ker ga odtehtajo vsebinski razlogi. Prva doba se zacne s Pohlinom, zacet­nikom slovenskega slovstva v 18. stoletju. Sledijo kratke oznake Dajnka, Jar-nika, Vodnika, zatem spregovori še o izdajateljih verskih in cerkvenih pesmi ter o zbiralcu ljudskih pesmi Korytku. Druga doba se zacne 1830. Med sode­lavci Kranjske cbelice so obravnavani Kastelic, Žemlja, Zupan in Prešeren, ki mu Trdina pripisuje absolutno prvenstvo, med pesniki Novic tako rekoc vsi s Koseskim v ospredju. Zadnji periodizacijski mejnik je leto 1848; takrat se prvic oglašajo morebitni zacetniki nove pesniške dobe. V tem casovnem okviru obravnava Trdina pesniške opuse, saj posameznih pesmi ne analizira, pa tudi v življenjepise avtorjev skorajda ne posega. Že s tem, ko so pesniški opusi postavljeni v casovno zaporedje, je dana možnost, da jih bralec dojema kot sestavne dele razvojnega procesa, toda avtor te spremembe najveckrat samo bežno omeni. V njegovi podobi razvoja je naj­laže opazna kolicinska rast. Poleg tega navaja novosti pri jeziku, pri oblikah, temah in motivih, najveckrat pa pri temeljni opredelitvi pesništva, ki jo ozna-cuje z izrazi 'pesniški cut', 'pesniški zapopadek' in še najpogosteje 'pesniški duh'. Na nastanek in razvoj pesništva vplivajo kulturne in družbene razmere, med njimi še najbolj stanje jezika, v posameznih primerih pa tudi biografske okolišcine, na primer Vodnikov duhovniški poklic, ki ga je oviral pri izvajanju pesniškega poslanstva. Naposled so prvine zgodovinske razsežnosti nakazane pri utemeljitvah vrednostnih sodb: tudi ce posamezna pesniška dela ne ustre­zajo zahtevi po širini in kvaliteti pesniškega duha, imajo lahko neko razvojno vrednost za jezik ali za nove verzne in pesemske oblike, motive in teme (gl. še Trdina 1952: 188–208). Fran Levstik je bil vsestranski literarni ustvarjalec, casnikar, urednik, jeziko­slovec, filolog, literarni zgodovinar. Med njegovimi številnimi dejavnostmi je ena najbolj poudarjenih kritika. Pri njem je bolj kot pri vecini drugih avtorjev treba razlocevati med kriticnimi besedili, objavljenimi v tisku ali na kak drug nacin, na primer v govorih ali korespondenci, in tistimi, ki so ostala za njego­vega življenja neobjavljena; njuna kolicinska deleža sta približno enaka, zato je treba posebej ugotavljati, katera med njimi so ob casu nastanka že mogla delo­vati na obcinstvo. Ne glede na ta pridržek je Levstikove kriticne spise mogoce razdeliti na vec skupin. Prva skupina obravnava morfološke, sintakticne in jezikovno-stilne težave, ki se zacenjajo že pri vsakdanjem pismenem sporazumevanju; z njimi se ukvar­jajo zlasti Napake slovenskega pisanja. V odlomku, ki naj bi bil namenjen kritiki Valjavcevih pesmi, so ohranjene samo splošne estetske ugotovitve. Od zacetne, da je lepo tisto, kar ugaja ocem, avtor po deduktivni poti izpelje sklep, da je estetska ali duhovno lepa tista kre-post cloveškega duha, ki izvira iz cloveških custev in se razodeva v dejanjih. Na tej osnovi v vecji ali manjši meri temelji vecina Levstikovih kriticnih spisov. Med tistimi, v katerih razvija lastne literarnoprogramske zasnove, je na vodilnem mestu Popotovanje iz Litije do Cateža (1858). V njem se izmenju­jejo fiktivni dialoški prizori in opisi, v glavnem utemeljeni na realnosti, vmes pa je tudi nekaj esejisticnih odlomkov, v katerih je na kratko oznaceno stanje slovenske literature in zastavljen program za njen razvoj. Avtor ugotavlja, da imamo Slovenci doslej samo liriko, ne pa popolne literature. Ce naj se zacnejo razvijati še druge literarne vrste, bo treba gradivo zanje zajemati iz ljudstva. Piše naj se v domaci besedi, na podlagi domacega življenja, »da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu« (Levstik 1954: 24). Zato je treba poznati svoj narod in jezik. (Narod pomeni tukaj kmetstvo in druge nižje družbene sloje, ki se obnašajo in izražajo pristno, drugace kot potujcena gospoda.) Tem splošnim ugotovitvam sledijo pripombe o posameznih žanrih. Dramskim delom manjka zgodovinske podlage in jezika, uspešne pa so lahko veseloigre iz kmeckega življenja. Za roman se nakazujeta dve obetavni poti: pobožno narodna, kot je Ciglerjeva Sreca v nesreci, in po zgledu Goldsmitho­vega Župnika Wakefieldskega preobrnjena na podlagi slovenskega življa. Že iz ljudskega pripovedovanja je znanih vec zanimivih cloveških tipov, kot so kroš­njarji, vojaški begunci, rokovnjaci, deseti bratje, zatem so tu še zgodovinske snovi iz turških bojev. Gradiva je torej dovolj na razpolago. Pri njegovi obdelavi naj bodo v ospredju karakterji upodobljenih oseb. Junak naj misli in dela, ozna-cujejo naj ga njegova dejanja. Bistveno je poznavanje cloveškega srca ter zapleti in razpleti zgodbe, ogibati pa se je treba pretiranemu opisovanju krajev in oseb. V nadaljnjo skupino sodijo ocene del drugih avtorjev z umetniškimi tež­njami, med drugim Cegnarjevega Pegama in Lambergarja in Ciglerjeve Srece v nesreci. Na to skupino se navezuje naslednja s težišcem na kritiki Koseskega. Takoj ob njegovem nastopu v javnosti ga je skupina privržencev okrog Novic zacela slaviti, Levstik pa je bil eden prvih, ki so podvomili o njegovi pesniški in tudi samo jezikovni veljavi. Ker se je pokazalo, da je Koseski ustvaril le malo izvirnega, ga je Levstik obravnaval predvsem kot prevajalca, zlasti odlomkov iz Iliade in Schillerjevih pesmi. Kljub temu je posvetil veliko pozornosti tudi nje­govi lastni skromni verzifikaciji. Njegovo pesnitev Zacarana puška je spremljal od kitice do kitice in ostro ocenjeval njene jezikovne, slogovne in kompozi­cijske pomanjkljivosti. S Koseskim se je ukvarjal dobri dve desetletji, vendar vecji del dognanj o njem ni docakal objave. Naposled so tu še Levstikovi filološki in literarnozgodovinski sestavki, ki jih obravnavamo drugje, ceprav jih je urednik njegovega zbranega dela uvrstil med kriticne spise. V povzetku je mogoce ugotoviti, da je Levstik kot kritik temeljil na estetskih in umetnostnih pogledih razsvetljenskega klasicizma s posameznimi elementi predromantike in romantike. Slovstvo je podrejal narodnostnemu nacelu in ga obravnaval v tesni zvezi z narodno ideologijo in od nje vodenim prakticnim delovanjem. Po njegovem prepricanju mora slovstvo prebujati narodno zavest in vzgajati bralce z estetskimi vrednotami, to pa je dosegljivo samo s postopnim razvojem. Josip Stritar je vstopil v slovensko javnost razmeroma pozno, vendar pre­pricljivo, kot sourednik izdaje Prešerna (z Levstikom in Jurcicem) in kot avtor kriticno-esejisticnega uvoda vanjo. Esej o Prešernu (1866) se zacenja z opisom njegovega življenja. Ker pa so pravo pesnikovo življenje njegove poezije, si kritik prizadeva v njih odkriti avtorjevo notranjo podobo. Najprej ugotavlja, da pesnik cuti isto kot navadni ljudje, le veliko mocneje; to cutenje je poseben pesniški dar, drugi pa je ta, da je zmožen dajati svojim obcutkom podobo, jih oživljati. Ena glavnih sestavin pesniškega dela je vsebina, pesniški znacaj ali ideja. Pri Prešernu sta na prvi pogled dolocljivi osrednji vsebinski temi lju­bezen in domoljubje, toda za tem se skriva nekaj širšega in vse zaobjemajocega, namrec hrepenenje po idealu in disharmonija med idealom in življenjem. Druga temeljna sestavina dela je njegova oblika. Dovršeno je umetniško delo le, ce sta ideja in oblika enako lepi, ce sta med seboj v popolnem soglasju. Kritik nato pre­gleduje posamezne izbrane pesmi po vrstnem redu v zbirki Poezije in opisuje njihove oblikovne lastnosti. Pri sonetih izpostavlja primerjavo s Petrarko, pri cemer naš pesnik nikakor ne zaostaja za slavnim prednikom. Stritar v povzetku trdi, da je Prešeren prejel pesniškega duha od stvarnika, izkušnje od življenja, formalno omiko si je pridobil z ucenjem pri anticnih in novejših klasikih, pri svojem narodu in pri drugih umetnostih. Tako si je razvil okus, ki ga vodi pri tem, da izbere za vsako misel primerno obliko. Je klasik, zrasel iz domacih tal. Po ugodnem sprejemu in odmevu tega spisa je Stritar nadaljeval z rubriko Kriticna pisma (Slovenski glasnik 1867–1868) in zatem s Pogovori (Zvon 1870). Za zacetek ugotavlja, da je pri razvoju poezije nujno potrebna kritika, ki locuje dobro od slabega in odgovarja na temeljna vprašanja: kdo naj poje, kaj naj se poje, kako naj se poje. Pesnik cuti podobno kot vsi ljudje, le bolj živo, in daje svojim cutom pri­merno podobo v jeziku, ki mu je snov in orodje. Za to se mora uciti in vaditi, poleg tega so mu potrebne življenjske izkušnje, zdrava pamet in domišljija. Vse to zadostuje za lirskega pesnika, ne pa še za redke velikane duha, ki so obenem pesniki in preroki, v njih sta povezani lepota in resnica, poezija in filozofija. Kaj naj se opeva, ni mogoce natanko opredeliti, zadostovati mora približek: opeva naj se tisto, kar zbuja v bralcu takšne misli in cute, kakršni so navdajali pesnika pri ustvarjanju. Poezija v preteklih dobah se je najveckrat zaustavljala pri ljubezni in vinu; v sedanjosti je pogost predmet domoljubje, toda to je prevec abstraktno. Dolocen, omejen predmet pa mora imeti vsaka pesem. Pri poeziji ali nasploh pri umetnosti je bistvenega pomena oblika, tesno zve­zana z idejo. Oblika v širšem pomenu pove, kako utelesiti misli, kakšno podobo jim dati, v ožjem pomenu pa govori o prozodiji, verzih, rimah, in tako naprej. Za ta namen mora pesnik temeljito obvladovati svoje edino orodje, jezik. Pri obliki poezije vlada nasprotje med resnicnim in ponarejenim, tako da drugo po obsegu dalec presega prvo. Pristna pesem pa naj ne bo narejena, ampak rojena. Pri ustvarjanju pesmi sta glavna dogodka spocetje in porod, toda ustvarjalec nima pod nadzorom ne enega ne drugega. Ustvarjanje torej poteka v prvih fazah nezavedno, šele potem prodre v zavest. To so nekateri splošni poudarki Stritarjevih zgodnjih kriticnih spisov. Treba bi jih bilo dopolniti vsaj še z njegovimi izvajanji o verzu, rimi in blagoglasju ter o dramatiki in gledališcu. Namesto tega obracamo pozornost na polemike, ki se jih ni branil, kadar je bil izzvan. Tako so mu nasprotniki ob njegovem spisu o Prešernu ocitali, da je popolnoma zamolcal Koseskega. Stritar je v odgovoru zavrnil neutemeljeno enacenje Koseskega z Goethejem in Schillerjem in pristal kvecjemu na primerjavo s pesniškim retorikom Klopstockom in prevajalcem Homerja Vossom. Pod kriticno lupo je vzel najnovejši izdelek Koseskega, prevod Byronove epske pesnitve Mazepa. Prevod marsikje ni razumljiv, v njem je cela vrsta ocitnih slovnicnih in stilisticnih napak; precej jih je povezanih s tem, da je prevajalec brez potrebe spreminjal verzno in kiticno shemo izvirnika. Za potrditev svoje ocene je Stritar v nekaj dneh sam prevedel daljši odlomek iz Mazepe in s tem dokazal svojo neprimerno vecjo literarno kompetenco. Glavna dela Frana Levca so literarnozgodovinska in uredniška, na primer šolski rabi namenjena slovenska slovstvena zgodovina, biografski eseji, zbrana in izbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Vse to je upoštevano na pri­mernejših mestih v tem poglavju naše razprave. Ostane še kritika kot glavno dolocilo preostalih spisov. Njenim zahtevam še najbolj ustreza polemika o heksametru (Levec 1878, gl. tudi Levstik 1958: 87–93). Poleg tega ne smemo pozabiti na Levcevo dolgoletno uredništvo Ljubljanskega zvona, kjer je obrav-naval posamezne avtorje, zlasti zacetnike, s svojevrstno mešanico kritiške in mentorske vloge. Janko Kersnik je nastopil s ciklicnim predavanjem Razvoj svetovne poezije proti koncu leta 1877, objavljeno pa je bilo v prvih januarskih številkah Sloven-skega naroda (Kersnik 1878). Uvodna razlaga sledi poti od univerzalnega do parcialnega. Vse dogajanje na svetu je podvrženo naravnim zakonom. Organsko sledi spreminjanju neor­ganskega, biološke danosti cloveškega življenja spremljata potek zgodovine in razvoj kulture. Majhen izsek tega dogajanja je poezija, ki je v širšem pomenu svobodno, individualno predstavljanje idealnega v primerni, popolni obliki, v ožjem pomenu pa je predstavljanje idealnega z besedo. Je najstarejša umetnost, stara toliko kot cloveški govor, zato lahko zasledujemo njene razlicne pojavne oblike skozi zgodovino. V preteklih dobah sta bili podlagi slovstvu vera in mitologija. V sedanjosti pa je kulturno delo cloveštva dospelo na tako stopnjo, da je treba spoznavati svet v njegovi objektivnosti, zato bo odslej vednost prava in edina podlaga literarnemu razvoju. Drugi, obsežnejši del Kersnikovega spisa je namenjen pregledu poezije od starega Orienta in antike prek srednjega veka, renesanse in baroka do klasi­cizma, romantike in realizma. Ta pregled izpricuje avtorjevo solidno razgle­danost po starejših in socasnih literaturah. V njem navaja okrog sto pesniških imen, ki pa razen sodobnih vecidel izhajajo iz šolskega pouka in literarnozgo­dovinskih prirocnikov. Na prvi pogled zbujata pozornost dve posebnosti teksta. Presenetljiva je raba termina 'romantika' kot oznaka za nekatera obmocja srednjeveške in rene­sancne poezije; bolj natanko receno za provansalsko trubadursko, francosko trouversko, del italijanske renesancne poezije (Ariosto, Tasso), potem za vse špansko in portugalsko pesništvo od srednjega veka do srede 17. stoletja ter za nemški Minnesang in Meistersang. Skladno s tem literaturo prve polovice 19. stoletja, za katero se je ravno ta cas udomaceval izraz 'romantika', Kersnik poimenuje 'nova romantika'. Ta terminološka posebnost ni zbujala kaj dosti odmeva. Povsem drugace je bilo s pojmom 'realizem', o katerem so že potekale živahne diskusije, a v tem casu na Slovenskem, pa tudi v marsikateri drugi periferni evropski literaturi, še ni bil utrjen. Pri Kersniku se literarnozgodovinski pojmovni okvir, po katerem romantiki sledi realizem, komaj opazno preliva v kulturno- in idejnozgodovin­skega, ki teži k temu, da bi se v njem vzpostavila tipološka pojmovna dvojica idealizem–realizem. Od tod njegove trditve, da je pri sodobnih angleških in francoskih pisateljih na idealizem prišel realizem, da se pri Björnsonu idea-lizem narodne povesti lepo in mehko strinja z realizmom, ali da se pri Turge­njevu preko življenja polnega realizma polaga srebrni pajcolan zdravega idea-lizma. Te izjave so se vkljucevale v dolgotrajne diskusije o problemu realizma v slovenski literaturi. Kar zadeva druga vsebinska dolocila poezije od razsvetljenstva naprej, ope-rira Kersnik s pojmi 'narodno' in 'umetno', s tem da mu 'umetno' v sedanjosti pomeni isto kot 'moderno evropsko'. Ko si prizadeva najti skupni imenovalec za razvoj svetovne poezije v vseh dobah, se naposled dokoplje do spoznanja, da se spreminja le njena forma, bistvo pa ostaja isto. Franu Celestinu še najbolj pripada kratka in splošna oznaka, da se je zavzemal za socialno kriticni realizem in s tega vidika presojal slovenske pesnike in pisa­telje. Potrdilo za to je najti v njegovi študiji Naše obzorje, ki se je nadaljevala skoraj v celotnem letniku Ljubljanskega zvona (Celestin 1883). V uvodu je kratko oznacil romanski, nemški in ruski kulturni svet v nedavni preteklosti in sedanjosti. To mu je bilo primerjalno izhodišce za analizo idejno- in kulturnozgodovinskega obzorja štirih slovenskih pesnikov in pisa­teljev – Levstika, Jenka, Stritarja, Jurcica –, ki jih je podrobneje interpretiral. Med dosežki te interpretacije je tudi trditev, da ima najširše obzorje Stritar, toda zaradi tega je odtujen od slovenske družbene in duhovne realnosti. Že v drugi polovici osemdesetih let se je v obzorju slovenske literarne kri­tike pojavila problematika t. i. nove struje ali slovenske variante naturalizma in kmalu zatem evropske moderne, povsem je prevladala v devetdesetih letih in pozneje. Vendar je to ostajalo zunaj dosega literarne vede, saj se je ta še dolgo v 20. stoletje ukvarjala predvsem z vecstransko analizo realizma. Pedagoška, strokovna in poljudna publicistika S študijsko reformo (1849), s katero so bili liceji odpravljeni in gimnazije podaljšane na osem let, je prišel med nove ucne predmete tudi domaci, to je v naših deželah slovenski jezik z literaturo. Za ta namen so šolske oblasti spod­bujale pisanje novih ucbenikov. V skladu s splošno historicno usmeritvijo humanisticnih ved je zraven pouka sodobnega jezika sodila njegova zgodo­vina, ki je vkljucevala tudi osnove starocerkvenoslovanšcine. Odlocitev za tako zamejeno ucno snov je bila izpeljana iz ene tedanjih vodilnih jezikoslovnih teorij, na Kopitarjevih temeljih zgrajene Miklošiceve panonske teorije. Po njej je slovenšcina najbližja sorodnica starocerkvenoslovanšcine, zato so ju njeni privrženci poimenovali staro- in novoslovenšcina, to terminološko in pojmovno rešitev pa so prenesli še na slovstveno zgodovino, kjer je obveljala skoraj do konca 19. stoletja. Najvec izkušenj pri pouku slovenšcine, tri desetletja, je imel dotlej za sabo Fran Metelko. Zdaj se je hitro prilagodil novim zahtevam in pripravil roko­pisni ucbenik z naslovom Pismenica ali zgodovinsko razvitje in razcvetje sloven-skega jezika z njega naj imenitnejšimi spominki od zacetka pisanja do sedanjega casa. Uporabljal ga je pri pouku, vendar ga ni izdal v tisku, le posamezni odlomki iz njega so izšli v periodiki. Po Josipu Marnu, ki je Metelku posvetil kar tri letnike svojega glasila Jezicnik (9–11, 1871–1873), vsebuje Pismenica najprej staroslo­vensko slovnico, izbor iz glagolskih in cirilskih rokopisov ter iz Brižinskih spo­menikov. Njen novoslovenski del pa je prosto preveden iz Copove slovstvene zgodovine (ali po Marnovo: knjigopisja) z nekaterimi Metelkovimi dodatki, zlasti o podrobnostih abecedne vojske. Deli se na štiri dobe, od katerih sta prvi dve povsem v znamenju verskega slovstva. Od Trubarja do Hrena je doba kri­voverstva; od Hrena do Marka Pohlina je doba pravoverstva; s Pohlinom se je zacelo pisanje o posvetnih receh; na zacetku najnovejše dobe je Kopitar s svojo slovnico pokazal pravo pot za izboljšanje slovenšcine. Na Kopitarjevo in Metelkovo slovnico ter na redke novejše publicisticne poskuse, denimo na Matijo Majarja in Ivana Valjavca, se je opiral Anton Janežic, avtor Slovenske slovnice s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence (1854). Slovstvenega pregleda je v knjigi približno za 40 strani. Po uvodnih podatkih o slovanskih jezikih in pisavah postavlja zacetek staroslovenskega pismenstva v 9. stoletje. Obravnava Brižinske spomenike, napis na vojvodskem stolu in obred ustolicevanja, nato glagolsko in naposled cirilsko pismenstvo. Novoslovensko slovstvo sestavljajo tri dobe: od 16. stoletja do 1770 (konca se s Pohlinom), od 1770 do 1843 (do zacetka izhajanja Novic), od 1843 do današnjosti. Dobe si sledijo po logiki pre­prostega, neargumentiranega naštevanja. Pripoved se zadržuje strogo v mejah jezikovnega in slovstvenega dogajanja brez posegov na druga podrocja in brez iskanja pojasnil ali vzrocnih zvez. Še najbolj razvidna rdeca nit v njej je napre­dovanje slovenskega jezika po razširjenosti in kakovosti. Janežicev ucbenik je dosegel deset izdaj in je bil za dalj casa eden glavnih virov, po katerih se je oblikovala podoba slovenskega slovstva v šolski recep­ciji. Pri tem so sodelovala tudi berila za višje razrede gimnazij, ki jih je v pet-desetih in šestdesetih letih pripravljal Franc Miklošic. Vsebinsko ogrodje jim vecinoma dajejo poljudnoznanstveni sestavki. Poleg tega je v njih razmeroma veliko ljudskega pesništva in pripovedništva. Umetna lirika prevladuje nad beletristicno prozo. Po deležu prešernian je mogoce sklepati, da je bil Miklošic eden prvih, ki so bili prepricani o pomembnosti Prešerna. Poleg sodobnih slo­venskih avtorjev je prevedenih besedil še najvec iz slovanskih jezikov. V prvem delu berila za osmi razred so zbrani starocerkvenoslovanski in slovenski teksti, ki sodijo v zgodovino slavistike in slovenistike, v drugem delu je pregledana novejša strokovna literatura (Miklošic 1865). S tem sta tudi Miklošic in njegov sourednik v drugi izdaji Ivan Navratil dodala svoja prispevka k oblikovanju šolske podobe naše stroke. Že prej naj bi bila namenjena za šolsko rabo antologija Ivana Macuna Cvetje slovenskiga pesnictva (Trst 1850) z nadnaslovom Cvetje jugoslavjansko z doda­nimi cveti iz drugih slavjanskih vertov, s kratkim uvodom o poetiki in z dodanimi Piesmotvori iz ilirskoga. Naletela pa je na kriticne sodbe, ki so grajale predvsem jezikovno mešanico z iliršcino, vendar niso opazile ali vsaj ne poudarile dejstva, da imajo opraviti s prvo antologijo slovenskega pesništva, podprto z literar­noteoreticnim pojmovnim ogrodjem. Ker Macunovo delo ni bilo odobreno za šolske namene, je avtor po tej zavrnitvi opustil misel na nadaljevanje in je objavil le njegov uvod z naslovom Kratko krasoslovje o pesnictvu (v hrvašcini, Zagreb 1852). Kjer je spodletelo Macunu, je pozneje uspelo Janežicu, ki je med drugim izdal tudi dve antologiji. Cvet slovenske poezije. S kratkim navodilom o pesniških izdelkih za gimnazije in realne šole (1861) je bil namenjen za nižjo stopnjo, Cvetnik slo­venske slovesnosti (1868) pa za višje gimnazije in realke. Urejeni sta bili podobno kot Macunov zbornik, v skladu z literarnoteoreticnim naukom o slovstvenih zvrsteh in oblikah, le da je bil njihov razpored za spoznanje drugacen. Janez Trdina, ki je bil v šestdesetih letih 19. stoletja gimnazijski profesor na Reki, je ob nedeljah predaval dijakom reške gimnazije o slovenski književnosti kot neobveznem dodatnem predmetu. Predavanja so se ohranila v nepopolnem dijaškem zapisu. Po mnenju urednika Trdinovega zbranega dela Janeza Logarja je nekakšen uvod vanje neobjavljen spis Najnovejša zgodovina slovenska, ki obravnava glavne poteze slovenskega narodnega znacaja, pomen in posledice pokristjanjevanja, turške vojske, kmecke punte, kulturno vlogo protestantske cerkve v reformaciji in katoliške v naslednjih stoletjih (Trdina 1952a). Sama predavanja Slovenska literatura se zacenjajo z jezikovno zgodovino, kjer Trdina ugotavlja, da starocerkvenoslovanski jezik ni slovenski, kakor menijo mnogi in se pri tem sklicujejo na napacno razumljenega Miklošica. Edina prica o najsta­rejši slovenšcini so Brižinski spomeniki. O jeziku v srednjem veku je mogoce sklepati samo po ljudskih pesmih. Gotovo je bil pod mocnim in dolgotrajnim vplivom nemšcine. Na bolje se je spreminjal šele od konca 18. stoletja, zlasti s Kopitarjem in z Vodnikom (Trdina 1952a). Slovenska literatura se zacenja v 8. stoletju, ko so nastali Brižinski spo­meniki. Toda pokristjanjenje in hkratna izguba politicne samostojnosti sta imeli za posledico razdrobitev slovenskega ozemlja, podrejenost ljudstva tuji zemljiški gospodi in duhovšcini ter nemško kolonizacijo. Slovence so rešile pred ponemcevanjem šele turške vojske. Slovenska literatura se je vnovic zacela v 15. stoletju, o cemer pricajo napisi po cerkvah in najdba starega roko­pisa, najverjetneje Stiškega. V 16. stoletju se je po zaslugi verskih reformatorjev zacelo pisati, Slovenci so dobili pravopis in tiskarno v Ljubljani, zbudila se je zavest o skupni slovenski pripadnosti. V protireformaciji je bilo pomembno slovstveno delovanje škofa Hrena. V naslednjih sto letih je slovenska literatura cisto zaspala. Na novo se je zacela šele s Pohlinom, ki ima kljub jezikoslovnemu cudaštvu velike zasluge kot domoljub in kot ucitelj Valentina Vodnika. Neko­liko v neskladju s tem je malce pozneje zacetek nove literature povezan z usta­novitvijo Zoisovega »društva«. Odslej posveca Trdina vec pozornosti posa­meznim piscem: predstavlja Zoisa, Vodnika, Kopitarja, Ravnikarja, Metelka in naposled najpodrobneje med vsemi Prešerna. Njegovo življenje opiše z vrsto anekdot. Z njegovim jezikom in zunanjo obliko opravi bolj na kratko, tudi pri ljubezenski motiviki se ne ustavlja kaj dosti, pac pa se natancno ukvarja z njegovim odnosom do slovenstva. Razlaga vec pesmi z narodno-obrambnimi motivi, a tudi refleksije o pesniškem poklicu tolmaci bolj v povezavi z nacio­nalno kot s socialno tematiko. S Prešernom se kurz slovenske literarne zgodo-vine izteka, poznejši pesniki od sodelavcev Novic do Levstika so deležni le še nekaj kratkih pripomb. Trdinov prikaz starejše književnosti je pomanjkljiv, ceprav bi se vsaj s pro-testantizmom lahko bolje seznanil že pri Kopitarju; o katoliški dobi samo nekaj sluti in Pisanic sploh ne omeni. Ob tem, ko izkazuje veliko pozornosti Kopitarju in Metelku, se le bežno dotakne Copa pri razlagi Prešernove elegije v njegov spomin. Sistematicno išce dokumentarno gradivo le v izjemnih pri­merih, ko zbira biografska pricevanja o Prešernu. Predmet Trdinovega spoznavnega interesa je slovenska literatura ali slov­stvo (izraza rabi sinonimno), ki se mu bliža z vidika del in z vidika avtorjev. K vsebinskemu opisu del sodijo snovi, motivi, ideje, 'pesniški cut'. Pri jeziku mu gre za to, kaj prispevajo dela k razvoju slovenšcine, vprašanja o obliki pa se izcrpajo z nekaj navrženimi pripombami o metru in verzu. Obravnava avtorjev zajema potek življenja, poklic, literarno-kulturne dejavnosti ter oceno pomena. Samo pri najbolj izpostavljenih se pokaže, da Trdina pojmuje pesništvo kot izraz notranjega doživljanja. Poleg posameznih avtorjev in del se ustavlja še pri nekaterih skupinah in glasilih. Nadrejenih literarnozgodovinskih kategorij, kot gibanje, tok, smer, še ne pozna. Dobe oziroma njihove zacetke uporablja zgolj kot pripomocke za kronološko orientacijo. Trdinove trditve, ki izpricujejo težnjo k samostojnemu pretresu dejstev, so se s casom spreminjale. Najbolj so se zaostrila njegova stališca o pokristjanje­vanju Slovencev in izgubi državne samostojnosti. Protestantskim piscem pri­znava zasluge za vnovicen zacetek slovstvenega delovanja, ocita pa jim pokvar­jeno slovenšcino; od zacetka bolj izpostavlja luteranski verski odklon, pozneje bolj poudarja latentno nevarnost ponemcevanja. Podobno dvoumna sta njegov odnos do razsvetljenega absolutisticnega režima in do francoske vladavine v Ilirskih provincah. Nasploh se v Trdinovi upodobitvi zgodovine 'slovensko' cedalje bolj razlocno enaci z 'ljudskim', medtem ko so višji sloji cedalje bolj dosledno prikazani kot tuji ali potujceni in zato do slovenskega naroda brez­brižni, ce že ne celo sovražni. Iz prvotne nevtralne drže se izcisti dejavnost angažiranega zgodovinarja, ki je zavezan nacionalni ideji in kriticen do vsega, kar ji nasprotuje ali jo ovira. Fran Levec je na zacetku poklicne poti pouceval slovenšcino na goriški gim­naziji. Po dijaških zapiskih njegovih predavanj iz leta 1871–1872 je bil v nasle­dnjem letu narejen prepis, ki ga je pozneje najbrž sam uporabljal pri pouku in se je z nadaljnjim prepisovanjem širil tudi na nekatere druge šole (Levec 2003). Levec sodi med tiste avtorje, ki delijo svoj predmet na staroslovensko in novoslovensko obmocje. Na staroslovensko pripadajo poglavja o glagol­skem in cirilskem slovstvu ter o Brižinskih spomenikih; dodatno je orisan še razvoj slavistike z Dobrovskim, Šafárikom, Kopitarjem in Miklošicem. Zacetek novoslovenskega slovstva postavlja podobno kot Trdina že v 15. stoletje, torej pri tem upošteva skoraj samo jezikovnozgodovinske krite­rije. Dobe novoslovenskega slovstva segajo od Trubarja do Vodnika in od Vodnika do marcne revolucije, koncajo pa se s sodobnostjo, ki jo je najlaže opredeliti po desetletjih. Osrednja vloga je namenjena Prešernu, ki ga Levec obravnava po Stritarjevem zgledu: zacne z obširnim življenjepisom, sledijo mu sumaricna oznaka Prešernovega pesništva in podroben opis posameznih pesmi, usklajen z razporeditvijo zbirke Poezije. Zadnji del Levcevega kurza obravnava sodobnike. Po bežnem pregledu noviških literatov je osredinjen na Levstika, Jenka in Stritarja. Njegova pripoved se vecinoma ukvarja s posa­meznimi avtorji, do splošnih sklepov se povzpne samo tam, kjer primerja tiste, ki pesnijo po klasicnih vzorih, in novejše, ki ustvarjajo po zgledih ljud­skega pesništva. Trdino in Levca loci vrsta razlik, cetudi sta si razmeroma blizu po casu delovanja. Trdina živi na Reki v neslovenskem narodnostnem in družbenem okolju; njegov predmet tam ni obvezen, zato mu ni treba upoštevati kake pred­pisane vsebinske sheme, ampak lahko svobodno izrece vec tistega, kar v resnici misli. Levec poucuje obvezen šolski predmet v domacem okolju, torej mora biti lojalen in se strogo držati ucnega nacrta. Znotraj tako dolocenih meja pa se ne zadovolji z enostavnim sledenjem zaporedju dogodkov, ampak se tu in tam spušca v problemske diskusije, sprašuje se, zakaj so stvari potekale ravno tako in ne drugace; pri iskanju razlage za spremembe v literaturi vcasih posega tudi v sorodno dogajanje na drugih obmocjih. V naslednji generaciji šolnikov proti koncu 19. stoletja je prevzel skrb za slovenske ucbenike in berila Jakob Sket. Najprej je samo dopolnjeval Janeži-ceva dela, potem jih je celo vrsto zasnoval cisto na novo. Njegova Slovenska slovstvena citanka za sedmi in osmi razred srednjih šol (1893; druga, predelana izdaja 1906) se od Janežicevih ucbenikov razlikuje po tem, da ni vec sestavljena po teoreticnih, temvec po zgodovinskih kriterijih, in od Miklošicevih beril po tem, da vsebuje literarnozgodovinske komentarje in opombe, ki se združujejo v pregledno celoto. Pri Sketu si v jasno razclenjeni periodizacijski shemi sledijo srednjeveška, protestantska, katoliška doba, prerod slovenskega slovstva (pre­hodna ali Pohlinova doba 1765–1795, Vodnikova doba 1795–1830, Prešernova doba 1830–1843) in najnovejša doba narodne prosvete. Med prvo in drugo izdajo je malo vsebinskih sprememb: pri izboru besedil so omejene na manjši premik v korist novejših, v literarnozgodovinskem komentarju pa je panonsko teorijo o starocerkvenoslovanskem jeziku in slovstvu zamenjala makedonska teorija. Poleg Sketa, ki je napisal vecji del spremnih tekstov, so posamezne odlomke prispevali še Mihael Lendovšek, Fran Levec, Rajko Perušek, Simon Rutar in Fran Wiesthaler. Sketovo knjigo je temeljito ocenil France Kidric; to je bila njegova prva stro­kovna objava. V njej je grajal neekonomicno razporeditev snovi, ki se ni znala izogniti prepogostemu ponavljanju v razlicnih kontekstih, in zastarelo vredno­tenje, ki ni bilo pravicno velikemu delu izbranih novejših avtorjev (Kidric 1906). Poleg izbora obveznih in pomožnih ucbenikov je še marsikaj podobnega izhajalo v periodiki, vecinoma v srednješolskih izvestjih; to so bili predvsem nekateri spisi Frana Zakrajška, Ladislava Hrovata in Janka Lebana. Nadaljnja literarnozgodovinska strokovna dela pa so nastajala brez povezav s šolo. Berilo o slovenski književnosti (rokopis iz l. 1861) je uvodno predavanje k tecaju slovenšcine, ki ga je imel Fran Levstik v tržaški Slavjanski citalnici. Namenjeno je obcinstvu razlicnih narodnosti in zaradi tega širše zastavlja vse­binsko problematiko. Obravnava položaj slovanskih, posebej južnoslovanskih jezikov, in med njimi slovenšcine. Nasprotuje temu, da bi jo opustili v prid iliršcine ali poenotene slovanšcine, namesto tega se zavzema za njeno kulti­viranje. Dodatna pojasnila in vzporednice išce v tem, po kako razlicnih poteh so se veliki evropski jeziki izoblikovali iz narecij. Najbolj posnemanja vreden zgled za slovenšcino vidi v stari gršcini, ki je poznala štiri knjižna narecja, pa je vendar bila splošno razumljiva vsem njenim govorcem. Potem zacrta obris zgo­dovine slovenskega jezika, združenega s slovstvom. V prvi fazi, s Trubarjem, Dalmatinom in Bohoricem, je v ospredju prakticno gojenje jezika; na zacetku 19. stoletja nastopi s Kopitarjem in Metelkom jezikoslovje, z Vodnikom in Prešernom posvetna poezija ter z Novicami proza. Izpricano je, da je Levstik nadaljeval ta predavateljski tecaj, vendar je njegov rokopis izgubljen. Poleg tega velja omeniti še dve njegovi nedokoncani lite-rarni biografiji. Prešernovo življenje (rokopis iz leta 1863): neposreden povod za ta spis je dal nemško-kranjski literat Ludvik Germonik, ko je nameraval pisati o Prešernu. Levstik se je cutil dosti bolj poklicanega za obdelavo te snovi, vendar je ob poskusu ugotovil, da zanjo še nima dovolj potrebnega gradiva in znanja, kakor tudi nihce izmed Slovencev ne. Že cez tri leta pa je moral spremeniti mnenje ob Stritarjevem eseju o Prešernu, ki je bil deležen njegovega popolnega priznanja. Vodnikovo življenje (rokopis iz let 1867–1870): Levstik je pripravljal kriticno izdajo celotnega Vodnikovega opusa pri Slovenski matici, toda zaradi sporov z njenim vodstvom so izšle samo Vodnikove pesmi 1869 in nekaj drobnih odlomkov iz predvidenega nadaljevanja. Tudi ta rokopis je ostal v zapušcini. Josip Marn je po študiju teologije ucil na ljubljanski gimnaziji verouk in slovenšcino. Vodil je knjižni odsek Slovenske matice in bil nekaj let njen pred­sednik. Izdajal je Jezicnik (1–30, 1863–1892), prilogo lista Uciteljski tovariš, in pisal zanjo najprej jezikoslovne prispevke, kmalu pa se je docela posvetil literarni zgodovini. V številnih clankih je obdelal veliko slovstvenih delavcev iz preteklosti in sedanjosti; pri tem je dajal prednost duhovnikom pred laiki in vernikom pred svobodomisleci. Navajal je le nujna življenjepisna dejstva, toliko bolj pa si je prizadeval za oris del. Ker je bil v dobrih odnosih z uredni­koma Novic Bleiweisom in Zgodnje danice Jeranom, je lahko dopolnjeval opise avtorjev iz njunega kroga z doslej neznanimi podrobnostmi. Nasploh so nje­govi podatki preverjeni in zanesljivi. Najprej je pisal samostojne clanke, med drugim najobširnejše o Metelku, ki mu je namenil kar tri letnike svojega glasila, in o Kopitarju, ki mu je pri­družil še Copa in Prešerna. V zadnjih desetih letnikih pa je prispevke povezal s skupnim naslovom Knjiga slovenska, podrobneje opredeljenim po casovnem zaporedju stoletij. Ta povezava je le zunanje kronološka in ne izpricuje kake razvite predstave o zgodovini. Edina izjema je srednji vek, ki ga je opisoval z vec strani, pritegnil etnografske, zgodovinske, cerkvene, kulturne razmere in umestil vanje slovstveni razvoj. Pri tem je navajal razlicna, tudi nasprotujoca si stališca vodilnih poznavalcev, preden se je odlocil, kateremu se bo pridružil. Fran Levec je v Stritarjevem Zvonu leta 1879 objavil biografske študije o Vodniku, Prešernu, Copu in Jenku pod skupnim naslovom Odlicni pesniki in pisatelji slovenski; prvotno je nameraval nadaljevati predstavitve, vendar je ostalo samo pri teh, ker je revija prenehala izhajati (Levec 1965). V uvodu se sklicuje na to, da ne namerava pisati strokovnjaško, temvec poljudno. Vendar se pod živahno razgibano esejisticno ubeseditvijo skriva enotna miselna zgradba, ki je skupna vsem študijam tega cikla. Zacenja se s potekom življenja obravnavane osebnosti, kjer si sledijo rojstvo, otroštvo v družinskem krogu, šolanje in študij, poklicna pot, javno delovanje, zveze z vrstniki in znanci, smrt in pogreb; nato so na vrsti zunanja podoba in znacajske lastnosti; naposled so navedene glavne znacilnosti ustvarjalnega dela, njegovi dosežki in pomen. Življenjepisni podatki v prvem sklopu so oprti na vec razlicnih virov: na objave v tisku, na uradne dokumente, na izjave pric, na avtobiografske in memoarske spise. Dobršen del teh virov je bil prvikrat uporabljen za biografske namene. Na primer: Levec po smrti vsakokratne naslovne osebe na široko opi­suje pogrebne slovesnosti, kar je v opaznem nasprotju s pomanjkanjem javne pozornosti zaživa in deluje kot znak zapoznelega družbenega priznanja. V drugem sklopu so združene poteze zunanjega in notranjega portreta ali opis zunanjega videza v zrelih letih in karakternih lastnosti. Te si sledijo po logiki preprostega naštevanja; za Prešerna so na primer znacilne duhovitost, pravicnost, dobrodelnost, nesebicnost, same pozitivne lastnosti, ki se izpricu­jejo v konkretnih situacijah; med njimi je edina slabost pretirana ljubezen do vina v poznejših letih. Tretji sklop sestavlja sumaricen opis glavnih dosežkov. Copovi so tile: napisal je slovensko literarno zgodovino, pripravljeno kot gradivo za Šafárika; bil je pravi duhovni oce Kranjske cbelice; zaslužen je za vodstvo in zmago v abecedni vojski; Prešernu in drugim je bil svetovalec in mentor v pesniških in estetskih zadevah. Vendar je treba upoštevati, da je bil Cop receptivna natura, Prešeren pa produktivna. Prešerna je rodila nemška romanticna šola, tako kot vse naše umetno pesništvo. V spisu o Prešernu je kot neizpodbitno dejstvo navedeno, da je prav on stvarnik slovenskega pesništva; pri tem se Levec skli­cuje na Stritarjev esej ob izdaji Prešernovih poezij, v katerem je že povedano vse bistveno. Prešeren pa je tudi stvarnik slovenskega pesniškega jezika, ker je uveljavil naglasno nacelo in mero v umetnem pesništvu ter obogatil njegove zunanje oblike. Spis Ivana Macuna Književna zgodovina Slovenskega Štajerja (1883) je bil najprej namenjen za zbornik Slovenske matice o Štajerski. Ko ta ni izšel, je avtor spreminjal koncept; zaradi tega je delo neizenaceno, govori z deželnega vidika, ne upošteva pa jezikovnega in nacionalnega, predvsem v dobah, ko nacionalni vidik še ni bil relevanten. Anton Trstenjak je v monografiji Slovensko gledališce (1892) zbral podatke o gledališcu od najstarejših casov do sedanjosti, opisal zgodovino gledaliških predstav in dramaticne književnosti ter porocal o novem, pravkar zgrajenem deželnem gledališcu. Theodor Elze, rojen v Altenu pri Dessauu, je postal prvi pastor obnovljene nemške protestantske obcine v Ljubljani, ki jo je vodil od 1852 do 1865. Tu se je zacel zanimati za zgodovino reformacije v slovenskih deželah, trajen interes zanjo je ohranil tudi po preselitvi v severno Italijo in vse do smrti. Njegova dela obravnavajo med drugim vpliv tübingenske univerze na razvoj protestantizma v slovenskih pokrajinah, organizacijo protestantske cerkve in šole ter biogra­fije njunih glavnih osebnosti, v njih so objavljeni viri in bibliografsko opisani protestantski tiski po glavnih žanrih; vrh Elzejevega opusa je knjižna izdaja Trubarjeve korespondence (1897). Na njegove bibliografske, biografske in faktografsko zgodovinske ugotovitve, podobno kot na Dimitzove, so se skli­cevali poznejši raziskovalci še v 20. stoletju. Celotni slovstvenozgodovinski pregledi Poleg obveznih in pomožnih ucbenikov, o katerih je že tekla beseda (Metelko, Janežic, Trdina, Levec, Sket), so zdaj na vrsti dela, ki si prizadevajo zajeti slo­vensko slovstvo v celotnem obsegu, sicer pa imajo komaj kaj skupnega razen tega, da niso namenjena predvsem za šolsko rabo. Nekatera so pisana v sloven-šcini in rabijo za seznanjanje domacega obcinstva s slovenskim slovstvom (Kle­inmayr, Glaser). Druga so objavljena v nemšcini (Cop-Šafárik, Klun, Simonic), v cešcini (Macun, Murko) in hrvašcini (Macun) ter v rušcini (Pypin-Spasovic); namenjena so seznanjanju razlicnih krogov tujega obcinstva s slovenskim slov­stvom na bolj poljudni ali na znanstveno-strokovni ravni. Med njimi so samo­stojne knjižne objave, pa tudi clanki v enciklopedijah in tematskih zbornikih; te praviloma spremljajo jezikoslovni prispevki, vezani na isto snov, šele oboji skupaj pa dajejo popolnejšo podobo obravnavanih pojavov. Copov prispevek za drugo izdajo Šafárikove literarne zgodovine je bil napisan in oddan že leta 1831. Šafárik se je pri prici lotil redakcije, vendar je rokopis po spletu okolišcin obležal med njegovimi neizpolnjenimi nacrti. Šele po njegovi smrti je Josef Jirecek izdal južnoslovanski del njegove zapušcine (1864 in 1865). V tej izdaji je bil Copov delež prilagojen skupnemu konceptu. Njegova prvotna razporeditev po dobah je bila nadomešcena s kratkim krono­loškim pregledom pisateljev in obširnejšim sistematskim pregledom del, raz­deljenih po strokah od jezikoslovja prek matematike, naravoslovja in tehnike do teologije, pri cemer so obsežnejša poglavja še podrobneje razclenjena. Tako so bili periodizacijski in sinteticni literarnozgodovinski poudarki iz prvotne Copove verzije zabrisani, bolj je bila izpostavljena njena biografsko-biblio­grafska razsežnost. Zaradi tega so nekateri strokovni bralci imeli to delo pred­vsem za bibliografijo in so upraviceno trdili, da je po tem vidiku v treh deset­letjih od nastanka do objave v marsicem zastarela. Poleg tega je Šafárik med urejanjem zagrešil nekaj zmotnih sodb, ki so zašle tudi v poznejšo recepcijo. Copova verzija je bila dostopna samo redkim posameznikom, ki so se seznanili z njo v prepisu, zadržanem za morebitno loceno izdajo. S pridom jo je upora­bljal Metelko v Pismenici; posamezne odlomke je povzemal Klun; torej le ni bila povsem brez odmeva in vpliva. Vendar je razmerje med Copovim prvo­tnim prispevkom in Šafárikovo koncno redakcijo postalo nekoliko bolj znano slovenski javnosti šele dosti pozneje, po izidu razprave Ivana Kunšica Doneski k zgodovini književne zveze med Cehi in Slovenci (1899). Prvi, ki je v slovenšcini objavil clanek Slovensko slovstvo (izdano v Drob­tincah 1849, toda napisano že 1846), je bil Matija Majar. Njegov zacetek je videl v Brižinskih spomenikih, potem je takoj preskocil na protestantizem in Trubarja ter razdelil celotni potek z letnicami od najstarejšega casa prek 16. stoletja do 1760 ali 1770 in od tod do 1843. V starejših obdobjih se je opiral na Kopitarja in Šafárika, v novejših si je pridobil boljši razgled po štajerskih in koroških slovstvenih razmerah kakor po kranjskih; razmeroma obširno se je razpisal o Vrazu in ilirizmu, Prešerna, Copa in Kranjsko cbelico pa je zanemaril. Majarju je sledil Ivan Valjavec z daljšim spisom Slovenska slovstvena zgo­dovina (Slovenska Bcela 1853, v nadaljevanjih). Ravnal se je vecinoma po Metel­kovih predavanjih, tu in tam se je skliceval tudi na Šafárika. Obširneje je obrav-naval predvsem starocerkvenoslovansko slovstvo približno do 11. stoletja, le proti koncu spisa se je ukvarjal s slovenskim od reformacije do sodobnosti. Vinko Fereri Klun je v petdesetih letih prispeval vrsto clankov o zgodo­vini slovenskega slovstva v nemško-kranjski periodiki. Zbrane v celoto je zatem objavil v ruskem prevodu (Russkaja beseda, Moskva 1859) in predelano v spisu Die slovenische Literatur (Oesterreichische Revue 1864, v nadaljeva­njih in kot separat). Klun zmotno zatrjuje, da je njegov spis prva skica vse slovenske literarne zgodovine. Zacenja z Brižinskimi spomeniki, ki da so nastali pred Cirilovo dobo, le zapisani so bili pozneje. Temu dodaja, da imajo najstarejši ruski spomeniki iz 11. stoletja predloge v slovenskem jeziku. Razen te skope, eni­gmaticne pripombe ne pove nic vec o srednjeveškem slovstvu, temvec pre­skoci na 16. stoletje, ko se je zacelo slovensko pisanje v sklopu reformacije. Tam obravnava Trubarja, Krelja, Dalmatina in Bohorica, v katoliški dobi pa Hrena, Kastelca, Svetokriškega, Schönlebna, Valvasorja in operoze. O Pohli­novih zaslugah govori s precejšnjimi pridržki, pretirava pa pri trditvi o velikem vplivnem obmocju njegovega krožka. Klunovo pozornost pritegne Linhart kot zgodovinar, ne kot literat. Vodniku priznava prvenstvo na vseh podrocjih slovstvene dejavnosti. Podobno slavi Kopitarja, po katerem bi morali poime­novati to dobo; šele nato vpelje v obravnavo Zoisa. Na zacetku 19. stoletja je opaziti splošen preobrat v nacionalnih zadevah. Po suši v dvajsetih letih se je v tridesetih zacelo novo gibanje. V naslednjem desetletju je preraslo v splošno zahtevo po enakopravnosti narodov, ki jo je spremljal napredek slovenstva po vseh družbenih slojih. Na slovstvenem podrocju se to kaže v Smoletovem in Korytkovem zbiranju ljudskih pesmi. Umetno pesništvo je dobilo nov vzgon s Kranjsko cbelico. V abecedni vojski je Cop uveljavil estetske kriterije. Prešeren se je izkazal kot nedosegljivi vrh slovenske poezije. V poznih tridesetih in šti­ridesetih se zacne poucno in vzgojno pisanje v prozi in se posebej v Novicah razširi na jezikoslovje, zgodovinopisje in naravoslovje. Klun našteva vrsto imen z vsakega teh podrocij. Presenetljivo mu poleg klasikov Vodnika in Pre­šerna velja za najpomembnejšega sodobnega slovenskega pesnika Toman, ne pa Koseski, ki ga ima v glavnem za prevajalca in ga v nicemer ne povzdiguje nad druge noviške literate. Pri zgodovinopisju, ki ga zastopata Hicinger in Trste­njak, ugotavlja, da narodno prebudna vrednost njunih objav odtehta njihovo dvomljivo strokovno kvaliteto. Klun nima jasnih periodizacijskih kriterijev, pri njihovi rabi je ponekod nedo­sleden. Ceprav piše v nemšcini, se v tej fazi prišteva med Slovence. Nasploh jim izraža naklonjenost, a je veckrat kriticen do njihovih slabosti. Zavzema se za odprtost narodnega gibanja v svet in nasprotuje njegovemu zapiranju v deželne in etnicne meje. Tokrat pa še ni sledu o njegovem poznejšem narodnem odpa­dništvu, ki se je zgodilo iz politicnih razlogov proti koncu šestdesetih let. Ivan Macun, ki je bil skoraj dve desetletji gimnazijski profesor v Zagrebu, je leta 1863 prispeval pregled slovenske literature v geselskem clanku Jihoslované (III Literatura, 1. slovenská) za ceški Slovník naucný pod glavnim uredništvom Františka L. Riegerja. S to objavo je bila slovenska literatura prvikrat pred­stavljena v solidni enciklopedicni publikaciji, dostopni ceškemu in širšemu slovanskemu strokovnemu obcinstvu. Uredništvo Slovníka je precej skrajšalo ceško verzijo clanka; crtalo je predvsem takšne razlikovalne podrobnosti, ki bi utegnile zabrisati osrednjo pripovedno linijo. Macun je ob istem casu v Zagrebu objavil daljšo, hrvaško verzijo v Gajevih Narodnih novinah ter v sepa­ratnem natisu z naslovom Kratak pregled slovenske literature sa dodanim riecnikom za Slovence; dodal je nekaj pesmi Vodnika, Prešerna in Koseskega ter slovarcek, ki naj bi olajšal dostopnost teksta slovenskim bralcem. Ti se niso kaj dosti odzivali niti na enciklopedicni clanek niti na njegovo razširjeno hrvaško ver­zijo. Vendar je Macunov spis zanimiv zaradi nekaterih vsebinskih poudarkov. Brižinski spomeniki in drugi srednjeveški teksti po njegovem ne sodijo v slo­vensko, temvec v staroslovansko slovstvo. Zgodovina slovenskega se deli na tri dobe: od Trubarja do Japlja služi slovenšcina samo cerkvenim namenom; od Japlja do 1843 se poleg tega uporablja tudi za pouk književnikov; v dobi Novic postane jezik stalno in nepogrešljivo sredstvo za vsestranski razvoj naroda. Macun v primerjalni oceni, ki upošteva vidike recepcije in vpliva, postavlja Koseskega nad Prešerna. Ta mu je cisto lokalen avtor, cigar obzorje ne presega meja Kranjske, Koseski pa ni le najpomembnejši slovenski pesnik, temvec tudi politicni voditelj naroda. Po tem poudarku se clanek konca s sumaricnim pre­gledom ljudskega slovstva (Macun 1863). Trije literarnozgodovinski pregledi (Macun 1863, Klun 1864, Cop-Šafárik 1864) so izšli približno ob istem casu, vendar je videti, da brez medsebojnega sodelovanja (Macun je sicer poznal Klunovo zgodnejšo rusko objavo iz leta 1859). Tem pregledom, ki se obracajo na širše avstrijsko (nemško, ceško, hrvaško) obcinstvo, se pridružuje pogled od zunaj, v ruski knjigi Obzor istorii slavjanskih literatur (l864), ki sta jo napisala Aleksander N. Pypin in Vladimir Spasovic (Wlodzimierz Spasowicz); druga, predelana in znatno razširjena izdaja z naslovom Istorija slavjanskih literatur je izšla v dveh delih 1879–80, njen nemški prevod 1880–84 in ceški prevod 1880–82. Zlasti nemški prevod je bil zelo odmeven tudi na Slovenskem. Nanj so se sproti odzivali kvalifici­rani knjižni porocevalci, kot Levec in Wiesthaler. Njihove recenzije je pozneje povzel in strnil Štrekelj v predavanjih o zgodovini slovenskega slovstva. Tam pozitivno ocenjuje osnovno Pypinovo težnjo po enakopravnosti slovanskih narodov med seboj kakor tudi z drugimi narodi. Po Štrekljevem mnenju name-rava Pypin dokazati, da slovanski prerod ne nasprotuje evropski civilizaciji, ampak jo pospešuje. V nasprotju z usmeritvijo celotnega dela pa je njegov prikaz slovenskega slovstva pomanjkljiv in nezanesljiv, ker se tudi v drugi izdaji opira na zastarelo strokovno literaturo; ne pozna niti Marnovega Jezic­nika niti Stritarjevega spisa o Prešernu, njegov glavni vir je še vedno Macunov clanek v Riegerjevem Slovniku naucnem. Bolj pretehtan je Prijateljev poznejši pogled na to delo, kjer ugotavlja, da Pypin kljub izbiri snovi ni temeljit pozna­valec slovanskih literatur, temvec je njegov glavni cilj kritika ruskega družbe­nega in duhovnega življenja. Pri tem ga pomanjkljiv razgled nad predmetom in krajevnimi razmerami zapelje v protislovje z njegovimi nekdanjimi nazori. Ce je prej pristajal na model kulturnega preroda z izhodišci v ljudskih jezikih, ki se razvijajo k višjim ciljem vsak po svoji poti, zdaj ne razume, zakaj slovenska lite-ratura nastopa samostojno, locena od hrvaške, in vidi v tem nevarno grožnjo za njen obstoj (Prijatelj 1906b). Prvi literarnozgodovinski pregled v knjižni obliki, pisan v slovenšcini, je Zgodovina slovenskega slovstva Julija Kleinmayra (1881). To delo je ambiciozno po namerah, toda skromno po dosežkih. Izhaja od delitve na staroslovensko in novoslovensko slovstvo, ki pa sta drugace razporejena kot na primer pri Levcu. Na zacetku staroslovenskega je poglavje o Brižinskih spomenikih, ki so ozna-ceni kot staroslovenski z novoslovenskim vplivom. Ta del se konca s poglavjem o slovenšcini pred Trubarjem. Pri novoslovenskem sta reformacijska in pro-tireformacijska oz. katoliška doba združeni. Zacetnik druge novoslovenske dobe je Japelj. Zadnji obdobni mejnik je dolocen z zacetkom izhajanja Novic. Kleinmayrovo knjigo sta ocenjevala Jagic in Levstik. Medtem ko se Jagic omejuje na staroslovenski del in opozarja na nekaj napak ob identifikaciji sred­njeveških rokopisov, Levstik zastavlja obravnavo bolj na široko, saj njegova kritika zavzema po obsegu skoraj za polovico Kleinmayrove knjige. Nekakšen vodilni motiv so mu vedno nova in nova opozorila na avtorjeve biografske in bibliografske zmote, vmes pa razpravlja o problematicnih kljucnih tockah njegove predstavitve. Ob vprašanju o slovenšcini pred Trubarjem pogreša materialne dokaze za njen obstoj. Pri Vodniku razcišcuje vsebinska in obli­kovna razmerja do ljudskih pesmi in pretresa to vprašanje tudi pri Vodnikovih sodobnikih. Pri Prešernu ocenjuje odnos do nemških zgledov, ki ga omeji na zunanjo obliko, in nadaljuje razpravo o njegovi pogrešani pesniški zapušcini. Najpodrobneje se ukvarja s Koseskim: po nemških zacetkih opisuje razvoj nje­gove slovenske verzifikacije, med katero je najvec prostih prevodov, namesto pristnega pesniškega custva je polna bobnece retorike, pri tem pa ne greši le v stilnem pogledu, temvec tudi proti osnovnim slovnicnim pravilom. Toda ti ocitki ne letijo samo na Koseskega, hkrati so naperjeni proti prevladujocemu delu staroslovenske javnosti, ki je nekaj desetletij videla v njem najboljšega ali enega med najboljšimi slovenskimi pesniki. Levstik naposled popravlja ali dopolnjuje nekaj Kleinmayrovih podatkov o samem sebi, o Stritarju in o usta­novitvi Slovenske matice, za zakljucek pa postreže s seznamom Kleinmayru neznanih piscev, knjig in rokopisov ter izpostavlja njegove slovnicne in sintak­ticne napake (Levstik 1881). Istega leta, ko je izšla Kleinmayrova knjiga, je Franc Simonic prispeval poglavje o slovenski literaturi v zborniku Die Slovenen (1881) pod uredni­štvom Josipa Šumana. Njeno zgodovino deli na tri obdobja: od Trubarja do Pohlina, od Pohlina do zacetka izhajanja Novic, od zacetka Novic do seda­njosti. Srednjemu veku se izogne s trditvijo, da so bili starejši zapisi Trubarju in sodobnikom popolnoma neznani in zato niso mogli vplivati na nastajanje književne tradicije. Prvo obdobje novoslovenske književnosti, katere uteme­ljitelj je Trubar, se je zacelo z vzpostavitvijo verske protestantske dejavnosti v slovenšcini in z možnostjo njenega širjenja na vse južnoslovansko obmocje, koncalo pa se je v naslednjih dveh stoletjih s propadom pisnega jezika in knji­ževne dejavnosti; to so gojili le posamezni katoliški duhovniki, ki so se izo­gibali upoštevanju jezikovno bolj dognanih protestantskih knjig. V drugem obdobju igrata glavni vlogi prvi slovenski pesnik Vodnik in nesporni pesniški prvak Prešeren. V tretjem obdobju se razmahneta pesništvo in pripovedništvo; hkrati je to cas slave Koseskega, ki ga mnogi postavljajo nad Prešerna, sam Simonic pa je do tega precej zadržan. Sledijo sklepna izvajanja o ljudski pesmi in o kajkavski književnosti na Slovenskem, kulturnem pojavu, ki je izumrl že pred pol stoletja (Simonic 1881). Glaserjeva Zgodovina slovenskega slovstva (1–4, 1894–1900) je veliko bolj obsežna in zahtevna kot Kleinmayrova. Upošteva vse slovstvo, tudi znanstveno in poucno-zabavno. To podrocje je zlasti v novejših razdobjih obširnejše in bolj razclenjeno od leposlovnega, zato je avtor pritegnil k sodelovanju nekaj specialistov za posamezne vede (za teologijo, pravo, pedagogiko). Glaserjeva periodizacija se od zacetkov do leta 1848 ravna po obcezgodovinskih mejnikih, od tega casa dalje pa po vodilnih slovstvenih osebnostih, najprej po Bleiweisu in potem po Stritarju. Znotraj vsake dobe si sledijo zgodovinski, kulturni in slovstveni pregled, ponekod so med zadnja dva vrinjeni še tuji literarni vplivi. To pa je samo uvod v dalec najobsežnejši del, biografije in bibliografije pisa­teljev; te so podane v opisni obliki, razvršcene po strokah in združene v lepo­slovne na eni in znanstvene ter poucno-zabavne na drugi strani. Ta shema je najbolj razvita pri obravnavi druge polovice 19. stoletja. Glaser si je postavil zahteven nacrt, vendar se je že po vmesnih rezultatih izkazalo, da mu ocitno ni bil kos. Takšno je bilo tudi prevladujoce mnenje strokovne kritike, ki je vecinoma izražala odklonilne sodbe o njegovem delu. Vatroslav Oblak (1895) je zavracal pretirano kopicenje biografskega in biblio­grafskega gradiva brez pravega reda ter pogrešal prikaz slovstvenega razvoja, povezanega s kulturnim, znanstvenim in družbenim dogajanjem. Po Oblakovi smrti je Fran Vidic nadaljeval kriticno spremljavo Glaserjevega dela s podob­nimi ugotovitvami (1896–1900). Nenavadno ostro je z Glaserjem obracunal Karel Štrekelj v neobjavljenih univerzitetnih predavanjih o zgodovini sloven-skega slovstva (1899). Sicer priznava, da za pisanje literarne zgodovine manjka še precej pripravljalnih del, vendar se sme od pisatelja pricakovati vsaj samo­stojna in kriticna obdelava že znanega gradiva. Pri tem pa je Glaserjevo delo povsem nezadostno. Ima samo to zaslugo, da je zbral raztreseno in v razlicnih virih skrito snov, ne zna pa je primerno predstaviti. Ob biografskem in bibli­ografskem balastu se literarnozgodovinska stran popolnoma izgubi. Celo naj­bolj hvaljeno lastnost dela, namrec skrbno navajanje vseh mest, kjer se govori o isti stvari, spremlja nenavadna nemarnost v citatih: skoraj cetrtina je napacnih. O vsaki avtorjevi trditvi se mora bralec sam prepricati. Tudi za bibliografijo je knjiga neuporabna zaradi mnogih netocnosti v navajanju. Skratka, Glaserjevo delo po Štrekljevem prepricanju kljub vloženemu trudu še vedno ne ustreza potrebam (Štrekelj 2012). Univerzitetna slavistika Katedra za slovansko filologijo na dunajski univerzi je bila ustanovljena leta 1849, nanjo je bil prvi poklican Franc Miklošic. V treh in pol desetletjih do upokojitve (1885) se je uveljavil kot vodilni slavist svoje dobe; ukvarjal se je s primerjalnim jezikoslovjem, etimologijo, slovnico, izdajal je starocerkveno­slovanske spomenike, jih filološko obdelal, izjemoma je obravnaval ljudsko epiko. Pozneje je bil na dunajski univerzi Matija Murko kot privatni docent (1897–1902). Zamisel obce slavistike se je po dunajskem zgledu širila na druge avstrijske univerze. V Gradcu se je dotedanji prakticni pouk slovenšcine, ki je po odpravi liceja potekal na univerzi, leta 1867 preoblikoval v katedro za slovansko filolo­gijo. Prvi je na njej predaval Gregor Krek do upokojitve (1902), za njim Matija Murko do odhoda v Leipzig (1917). Druga graška slavisticna profesura je bila ustanovljena proti koncu 19. stoletja kot dodatno tematsko težišce na prostoru, ki je bil najbližji pretežno ali delno slovenskim deželam, in je imela glavni poudarek na slovenistiki. Na to katedro je najprej kandidiral Vatroslav Oblak (1893) in že zacel predavati, a zaradi prezgodnje smrti ni docakal izvolitve za profesorja. Za njim je bil izvoljen Karel Štrekelj (1896); kot prvi je izcrpno predaval o slovenskem jeziku, literaturi in folklori, in to tudi v slovenšcini. Po smrti ga je nasledil Rajko Nahtigal (1912–1919). Že med svetovno vojno se je v Gradcu habilitiral Fran Ramovš (1917). Slovansko filologijo so gojili tudi v Pragi in Zagrebu, vendar je ni tam predaval še noben slovenski strokovnjak. Tik po prvi svetovni vojni sta se v Zagrebu habilitirala Fran Ilešic in Ivan Grafenauer; še prej (1911) je v Pragi poskusil doseci habilitacijo Ivan Prijatelj, a se je poskusu pred zakljuckom postopka odpovedal. Krek Gregor Krek je študiral klasicno filologijo v Gradcu in slavistiko na Dunaju. Bil je prvi profesor slovanske filologije na graški univerzi, kjer je povzdignil svojo stroko na znanstveno raven, in soustanovitelj ter redni sodelavec celovške revije Kres. Naslov Krekovega glavnega dela Einleitung in die slavische Literaturgeschichte und Darstellung ihrer älteren Perioden (1874) izpricuje, da je zagovarjal koncept enotne slovanske filologije in si vsaj nacelno prizadeval zajeti ta kompleksni predmet v vsem razponu teoreticnih pogledov in metodoloških možnosti. Na ravni celote slovanskega sveta je vztrajal vse dotlej, dokler se je zadrževal pri najstarejših dobah, ki še niso bile jezikovno razvejene, in se omejeval na ljudsko ustno ustvarjanje, ki ga je le težko, ce sploh, mogoce ujeti v pojmovno mrežo empiricno historicne obravnave. Domnevati smemo, da je to eden od razlogov, zakaj je njegovo temeljno delo ostalo samo uvod v slovansko literarno zgodo-vino, do napovedanega prikaza njenih starejših dob pa sploh ni dospel. Pri utemeljitvi svojih teoreticnih izhodišc je opredelil samo pojem litera­tura, ne pa tudi pojma zgodovina. Bržkone se mu je zdelo samoumevno, da je kakršnakoli relevantna filološka dejavnost možna le v zgodovinsko razvojni perspektivi. V uvodnih besedah k drugemu delu monografije je v obeh izdajah (Krek 1874: 141–146; Krek 1887: 477–483) postavil naslednje teze: materni jezik je glavni kriterij za dolocanje nacionalnosti, ker je neposredni izraz notra­njega življenja, organ celotne zavesti neke narodne skupnosti. Jezik in narod se medsebojno pogojujeta. Jezik je tesno povezan z literaturo, ki je celota v pisani in govorjeni besedi ohranjenih duhovnih proizvodov naroda. Tako pojmovana literatura je tehtno merilo kulturnozgodovinskega pomena naroda, skupaj z jezikom in religijo doloca njegovo osebnost, to je, njegovo nacionalnost, zato je mogoce celo reci: literatura je narod. Med narodovo literaturo in zgodovino vlada reciprocno razmerje: le narod s pomembno zgodovino lahko ustvarja zares pomembno literaturo. Toda ta trditev pušca povsem ob strani tradicio­nalno ustno slovstvo, to pa lahko uspeva tudi pri t. i. nezgodovinskih narodih, ki nimajo niti pisnega izrocila niti umetne literature. Zato je širši pojem litera­ture, ki vkljucuje tudi ustno slovstvo, upravicen zlasti pri obravnavi starejših zgodovinskih dob. Navedena izhodišca odpirajo možnosti za utemeljitev nacionalnih lite-rarnih zgodovin. Krek kot zagovornik enotne slovanske literarne zgodovine torej ni zanikal upravicenosti slovenske, temvec ji je prispeval nekaj zgledno obdelanih poglavij. Njegovo najpomembnejše delo s tega podrocja je razprava o Celovškem rokopisu, v kateri je ta pomembni spomenik srednjeveškega pismenstva prvic objavil in komentiral. Razprava se dotika vprašanj kodikologije, paleografije, datacije oz. kronologije, zgodovinskih okolišcin nastanka, jezika, vsebine, namena, ciljnega obcinstva. Prava literarnozgodovinska vprašanja pa so naceta le v sklepnem delu, kjer avtor primerja Celovški rokopis z Brižinskimi spome­niki in s Stiškim rokopisom. Krek je tukaj nakazal nekaj temeljnih ugotovitev in domnev, ki so jih poznejše raziskave potrdile in poglobile, denimo o jezi­kovno-narecnem substratu, o kraju nastanka rokopisa, o uvrstitvi v tradicijo molitvenih obrazcev. Druga razprava iz istega leta obravnava pred kratkim odkrita papeška pisma iz Britanskega muzeja, ki zadevajo versko-, kulturno- in politicnozgodovinska vprašanja v razmerjih med Rimom, nemško cerkveno organizacijo in cirilo­metodijsko misijo v Veliki Moravski in Panoniji. Tudi tukaj prikazane okoli-šcine nastanka starocerkvenoslovanske književnosti sodijo po Krekovi zamisli v zgodovino slovenskega slovstva. Edini Krekov tekst, ki se ukvarja s celotnim casovnim razponom slo­venske literarne zgodovine, je spis Die slovenische Literatur (1891). Obsega dvajset strani, napisanih po narocilu za enciklopedicno delo Die öster­reichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Je poljudno informativen, namenjen je predvsem neslovenskemu laicnemu obcinstvu. Navzlic temu je iz njega mogoce razbrati nekatere avtorjeve temeljne poglede na slovensko literarno zgodovino. Clanek govori samo o pismenstvu in literaturi v ožjem pomenu, toda to je povezano s konceptom celotne edicije, ki je predvidevala od literature locene obravnave jezika in ljudskega slovstva. Periodizacija slovenske literarne zgodovine pri Kreku ni razložena, njegove terminološke oznake v tem pogledu niso jasne in usklajene. Avtor še ne upo­rablja obdobnih pojmov 'razsvetljenstvo', 'romantika', 'realizem', dasiravno so se ob njegovem casu že uveljavljali tako v nemški kot v slovanskih literarnih zgodovinah. Namesto najbolj razširjenega nemškega izraza 'Wiedergeburt' za slovanski 'preporod' ali 'prerod' in njegove nacionalne razlicice daje prednost vecpomenskemu terminu 'Renaissance'. Najvec težav pri razumevanju pov­zroca njegova nedosledna raba izrazov 'staroslovensko' in 'novoslovensko'. V najstarejši dobi pozna dve obmocji slovenskega jezika in književnosti: karan­tansko (ki mu vcasih pravi tudi noriško) in panonsko. Tega izrecno poimenuje za staroslovenskega, pri karantanskem ne navaja ustrezne oznake. Razmerje med njima ocenjuje kot razliko med narecji istega jezika. Edini ohranjeni spo­menik karantanske slovenšcine so Brižinski spomeniki. Nasprotno je Panonija zibelka vse poznejše slovanske literature, panonska stara slovenšcina je sanskrt vseh slovanskih jezikov. Vendar v slovensko literarno zgodovino sodi poleg Brižinskih spomenikov samo prva faza starocerkvenoslovanskega slovstva, nastala v casu tamkajšnjega delovanja Cirila in Metoda, ki pa je sprico poznej­šega zgodovinskega razvoja ostala zgolj epizoda. Primoža Trubarja ima Krek za zacetnika novoslovenske literature, toda nasproti temu je zanj že Celovški rokopis (v prej obravnavani razpravi) izrecno novoslovenski, in celo v podpisu k ilustraciji iz Brižinskih spomenikov stojita skupaj oznaki 'Neuslowenisch' in 'X. Jahrhundert'. Izhod iz tega navideznega protislovja je treba poiskati pri avtorju, ki je najbolj »kriv« zanj, pri Miklošicu. Ko je po socasnih bizantinskih porocilih raziskoval selitve Slovanov, je ugotovil naslednja dejstva: a) del Slovanov je prestopil Donavo in se usmeril na jug, kjer je prevzel ime Bolgari; b) del Slo­vanov je krenil v noriške Alpe; njihov jezik bi bilo mogoce imenovati noriško­slovenski, a Miklošic ga imenuje novoslovenskega; c) del Slovanov se je ustalil v Panoniji; njihov jezik imenuje panonskoslovenski ali staroslovenski; c) del Slovanov je ohranil svoja selišca na spodnji Donavi; njihov jezik imenuje dako­slovenski. V tej zvezi ne omenja hrvaškega in srbskega jezika, ker ju ne šteje za del slovenske etnicne in jezikovne celote. Iz teh navedkov je med drugim mogoce razbrati, da izraza 'staro-' in 'novo­slovenski' ne pomenita le casovno locenih, temvec tudi simultane pojave. Ce se uporabljata kot periodizacijski oznaki brez podrobnejše dodatne razlage, lahko iz tega izvirajo hude zadrege. Ne glede na to je razvidno, da se pri Kreku novoslovenska literatura kot sklenjen nadindividualen pojav zacenja s Trubarjem. Reformacija je doba njenega prvega razcveta, protireformacija doba upada. Sledi doba njene rene­sanse nekako od zadnjih desetletij 18. stoletja naprej in nova doba ali sodob­nost, katere mejnik je zacetek izhajanja casopisa Novice (1843), dasiravno avtor skoraj hkrati opozarja tudi na nove tokove z zacetkom v letu 1848. Krekov literarnozgodovinski pregled opisuje predvsem avtorje in dela, do neke mere v novejših dobah tudi casnike in casopise ter institucije in gibanja. Od opisov se le kdaj pa kdaj povzpne k vrednostnim sodbam, ki so bolj naka­zane kot izdelane, ostajajo pa umirjene in se izogibajo vsakršni spekulaciji. Potek literarnega dogajanja tu in tam povezuje s širšimi zgodovinskimi pro-cesi, ob tem kvecjemu omenja kak zunanji vpliv, kak pospeševalni ali zaviralni faktor; vprašanja o morebitnih zakonitostih ali determinizmih pa se sploh ne dotakne. Še bolj zadržan je pri sodobni literaturi, ki jo samo zabeleži ter skoraj docela opušca utemeljitev selekcije in vrednotenje. Vecino teh potez je mogoce pojasniti z omejenim obsegom in popularizacijskim namenom spisa. Štrekelj Karel Štrekelj je študiral slavistiko, klasicno filologijo in primerjalno jeziko­slovje na Dunaju, doktoriral je 1884, se habilitiral 1886, zatem bil privatni docent in obenem urednik slovenske izdaje državnega zakonika; od 1896 do smrti 1912 je bil profesor na graški univerzi. Raziskoval je slovensko historicno slovnico, dialektologijo in etimologijo; urejal in izdajal je zbirko Slovenske narodne pesmi (1895–1912, nedokoncano). Poleg tega je v letih 1899–1901 predaval v slovenšcini o zgodovini slovenskega slovstva od zacetkov do sodob­nosti. To je bil nasploh prvi celotni kurz o tem predmetu; v letih 1904–1905 ga je delno ponovil, a ga ni dokoncal in ga niti pozneje ni vec utegnil pripra­viti za objavo. Po sodbi redkih kasnejših poznavalcev je to bila dotlej najboljša slovenska literarnozgodovinska sinteza in povsem na ravni tedanje evropske literarne vede, le da je bil njen vpliv omejen na vsakokratni krog poslušalcev. Rokopis je namrec docakal objavo šele ob stoletnici avtorjeve smrti (Zgodovina slovenskega slovstva I–II, 2012; III–IV, 2014). Štrekelj v uvodu najprej navaja nacelna stališca o literarni zgodovini, ki so dobesedno prevzeta po Pypinu; temu sledi obširen kriticen pregled virov in sekundarne literature. V središcu obravnave pa so življenja in dela avtorjev, dopolnjuje jih širok spekter jezikovnih, kulturnih in družbenih razmer, nujnih za vznik in delovanje slovstva. Te razmere so v vsaki dobi drugacne in pogo-jujejo nastanek razlicnih slovstvenih zvrsti. Vrsta takšnih enkratnih zgodo­vinskih pojavov se združuje v dinamicen razvojni proces, v katerem slovensko slovstvo napreduje od fragmentarnih zacetkov v srednjem veku prek pretežno verske književnosti protestantskega in katoliškega izvora ter funkcijskih zvrsti razsvetljenskega posvetnega slovstva do vznika umetne literature v poznem 18. stoletju. Ta se vzpne do nenadnega viška pri Prešernu, potem pa v dobi po marcni revoluciji postane množicna; v njej uspevajo razlicne literarne in polli­terarne zvrsti, zlasti prve cedalje bolj upoštevajo estetske kriterije. Pravi nosilec celotnega razvojnega procesa je narod, zato je slovstvena zgodovina tukaj poj­movana kot psihologija naroda. Poleg zgodovinsko razvojne je treba upoštevati tudi sistemsko perspek­tivo in se vprašati, kaj sestavlja predmet preucevanja, ki se imenuje 'slovensko slovstvo'. Odgovor na to se zdi na prvi pogled preprost: to je slovstvo v slo­venskem jeziku. Kot mejne primere je treba dodati dela v tujih jezikih, ki so bili v rabi tudi na Slovenskem (zlasti nemšcina in latinšcina) in so jih pisali slovenski avtorji, ali pa so dela ne glede na poreklo in kraj bivanja avtorjev ali kraj objave bila po vsebini povezana s slovensko problematiko. Starejši slovenski pisci so bili razen redkih izjem dvo- ali vecjezicni, ker jih je v to silil sociolingvisticni položaj slovenšcine. To se je zacelo spreminjati v dobi raz­svetljenstva z zacetkom preroda, množicen pa je postal ta proces šele v drugi polovici 19. stoletja. Pri natancnejšem dolocanju predmetnega podrocja literarne zgodovine, zlasti pri vprašanjih o mestu ljudskega slovstva, o uvršcanju starocerkvenoslo­vanske pismenosti v slovensko, o domnevni vlogi glagolice na Slovenskem ali o zanikanju zgodovinske prednostne vloge protestantizma, je Štrekelj zastopal moderna stališca. Nekoliko izjemni so bili samo njegovi pogledi na starejše kajkavsko slovstvo, ki ga je obravnaval kot del slovenskega. To pa se je zgo­dilo brez ustrezne argumentacije. Štrekelj se namrec nikjer nacelno ne izjasni o slovenski narodnostni pripadnosti kajkavcev, le tu in tam mu pri obravnavi posameznih piscev uide kaka izdajalska pripomba v to smer. Torej lahko samo posredno sklepamo, da so jezikoslovni in narodopisni razlogi, ki so govorili v prid bližini kajkavšcine s slovenšcino, pri njem pretehtali nad kulturnozgodo­vinskimi in državnopoliticnimi, ki so pricali o razlikah med njima. V Štrekljevi literarni zgodovini prevladuje biografsko-bibliografska metoda, dopolnjujejo jo nastavki historicne metode. Splošna problematika zgodo­vinskih dob je na kratko predstavljena le na zacetkih in ponekod na koncih poglavij, najobsežnejši prostor pa zavzemajo opisi individualnih življenj in opusov, vecinoma razvršcenih po kronološkem zaporedju. Štrekelj si priza­deva sestaviti kolikor mogoce natancne in popolne življenjepisne podobe. Poleg slovstvenih del v ožjem pomenu upošteva prispevke avtorjev na vseh podrocjih javnega delovanja, zlasti na verskem, kulturnem in znanstvenem. Stvarne in biografske podrobnosti navaja iz primarnih virov, a še pogosteje in bolj izcrpno iz strokovne literature. Pri vsem tem se ne more izogniti eni glavnih nacelnih težav biobibliografske metode, namrec temu, kako naj uskladi individualne življenjske in ustvarjalne poti s kolektivnim zgodovinskim doga­janjem. Ker je njegova pozornost usmerjena predvsem v življenja in dela posa­meznih piscev, so nadindividualni pojavi in procesi, kot skupine, šole, tokovi, gibanja, pri takšnem postopku podrejeni biografski shemi; zaradi tega prikaz celote neizogibno utrpi vecjo ali manjšo škodo. Štrekelj je bil narodno zaveden Slovenec in po svetovnonazorskem prepri-canju zmeren liberalec. Te orientacije pa v svojih spisih ni postavljal v ospredje, marvec je želel biti zagovornik objektivne znanosti. Zgodovinske akterje je ocenjeval po njihovem celotnem delu in si prizadeval, da bi bila spoznanja o njih kompleksna in nepristranska. Kadar je pri raziskovanju preteklosti naletel na osebnosti z nasprotujocimi si vlogami, je iskal razloge, ki govorijo v prid tako eni kot drugi strani. Poskusil je biti pravicen Trubarju in Hrenu, Kopi­tarju in Copu, Bleiweisu in Levstiku, Koseskemu in Stritarju. V vsem tem lahko zasledimo prizadevanje za nepristranskost, dosegljivo iz zgodovinske distance. Preteklost je hotel prikazati takšno, kakršna je po njegovem dejansko bila, prizadeval si jo je presojati predvsem po njenih lastnih, socasnih merilih. Te namere pa se ni mogel dosledno držati, ampak je v praksi kombiniral to skupino kriterijev s kriteriji sedanjosti. Kljub vsem prizadevanjem za objek­tivno spoznavanje namrec ni mogel shajati brez aksiomaticnih predpostavk o dejavnikih, ki vplivajo na podobo preteklosti. V zadnji posledici sta takšna dejavnika narodnost in zgodovina, pojmo­vani brez vsakršnih metafizicnih komponent. Narodnost je relativno staticen dejavnik, njena glavna dolocila ostajajo nespremenljiva, odkar je bila etnoge­neza Slovencev v zgodnjem srednjem veku koncana. Zgodovina je dinamicen dejavnik; zgodovinski razvoj poteka v glavnem progresivno, kljub oviram nezaustavljivo napreduje in v zadnji fazi pripelje do splošne osvoboditve ter neomejene konkurence ustvarjalnih sil. Narodnost se izraža na tak nacin in v takšni meri, kot ji to dopušcajo zgodovinske razmere. Slovensko slovstvo, pojmovano kot psihologija naroda, se torej kaže kot rezultanta medsebojnega ucinkovanja narodnosti in zgodovine. Štrekelj na zacetku srednjega veka opozarja na izgubo samostojnosti ter na okrnjeno socialno strukturo; sprico tega je bilo izražanje narodnosti na dolgi rok prizadeto. V dobah, v katerih je prevladovalo versko slovstvo, so bili naro­dnostni vidiki potisnjeni v obrobno vlogo. V razsvetljenstvu se zacne prerodni proces, ki najprej zavestno obudi domaci jezik in slovstvo, nato pa zajame cedalje vec podrocij javnega življenja, postane množicen in se razvije v pravo narodno gibanje. To je Štreklju temeljna vrednota: za njegovo enotnost se zavzema celo takrat, ko je v njem že nastala prva nazorska locitev. Vidi škodo, ki jo je to povzrocilo gibanju, in opozarja, da nacionalni nasprotniki še podpi­hujejo ta spor. Tu je prišlo do temeljnega razlocka med njim in naslednjo generacijo literarnih zgodovinarjev pretežno liberalne usmeritve, ki se najbolj kaže v odnosu do polpreteklosti. Štrekelj si je prizadeval za oceno staroslovencev predvsem po kriterijih njihovega casa, mlajši pa so vecinoma prevzeli kri­terije mladoslovencev in ocenjevali staroslovence po njih. Ta razlika v stvarnem prikazu in vrednostnih kriterijih se pridružuje že omenjeni razliki v postopkih, s katero se je zapisal filološki oziroma biografsko-bibliografski metodi, medtem ko so mlajši že upoštevali nekatere sinteticne vidike poziti­visticne literarne zgodovine. Murko Matija Murko se je formiral kot znanstvenik v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja, najprej med študijem slavistike in germanistike na Dunaju (1880–1886), nato na izpopolnjevanju v Rusiji (1887–1889) in naposled med pripravami na habilitacijo, spet na Dunaju. Nadaljnja akademska kariera ga je peljala v Gradec (1902–1917), Leipzig (1917–1920) in Prago (od 1920). Murko se je pod vodstvom svojega ucitelja Miklošica razvil v dobrega poznavalca slovanskih jezikov in starejših slovstvenih besedil. Toda Miklo­šicev koncept filologije ni bil predviden za povezovanje filoloških dejstev v sklop širših zgodovinskih procesov. Zato je bil za Murkovo formacijo dosti pomembnejši njegov drugi študijski predmet, germanistika. Nemška literarna veda se je v drugi polovici 19. stoletja že locevala od jezikoslovja, sicer še ostajala v formalnem organizacijskem okviru filologije, pa se vendar vsebinsko povezovala z drugimi družbenimi in zgodovinskimi vedami ter iskala nove teoreticno-metodološke utemeljitve v pozitivisticni ideologiji in znanstveni metodologiji. V tej zvezi so bili za Murka pomembni njegovi ucitelji Erich Schmidt, Richard Heinzel in Jakob Minor. Na študijskem bivanju v Rusiji se je seznanil z Aleksandrom N. Veselovskim, ki je po pri­merjalni metodi raziskoval folklorne snovi in motive v evropskih literaturah, ter z zgodovinarjem slovanskih in ruske literature in kulture Aleksandrom N. Pypinom. Po vrnitvi je pod mentorstvom Vatroslava Jagica pripravljal habilitacijsko delo o nemških vplivih na ceško romantiko in se pri tem opiral na dela sodobnih ceških literarnih zgodovinarjev, med njimi Jana Jakubca in Jaroslava Vlcka, že prej pa se je seznanil tudi s filozofskim in kritiškim opusom Tomaša G. Masaryka. Poznal je torej glavne dosežke in najno­vejše razvojne težnje literarne zgodovine predvsem v nemškem, ruskem in ceškem prostoru. Med njegovimi literarnozgodovinskimi objavami v obdobju pred prvo svetovno vojno sta najtehtnejši dve veliki monografski deli. Zelo odmeven habilitacijski spis Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der slavischen Romantik, 1, Die böhmische Romantik (1897), prva knjiga slovenskega avtorja s podrocja pri­merjalne književnosti, se v posebnem poglavju ozira tudi na odmeve nemške romantike pri južnih Slovanih. Drugo tako delo je Geschichte der älteren süd­slavischen Literaturen (1908); v njej ugotavlja, da je skupna tocka teh literatur povezanost z religijo, na kateri temelji tako njihov vzpon v zacetnih kot njihov zaton v poznejših dobah. Na obmocju slovanskih literatur, vpetih v zveze z drugimi evropskimi, so Murka najbolj zanimali srednjeveško slovstvo, reformacija in protireformacija ter prerod in romantika. Njegovi prispevki za slovensko literarno in kulturno zgodovino so vecinoma vgrajeni v ta širši okvir, le nekateri so zasnovani samo­stojno. Vanjo je najprej posegal ob prerodu in romantiki: predaval in pisal je o Prešernu, o Copu, o Vrazu in njegovem graškem krogu ter o ilirizmu. Prek literarnoprogramskih in kulturnopoliticnih nazorov romantike in narodnega preroda se mu je odpirala pot k preucevanju razvoja slovanske filologije. Med vrsto njenih pomembnih predstavnikov je obravnaval Kopitarja, Miklošica, Oblaka in Štreklja. Le izjemoma je zacrtal obris celotne slovenske literarne zgodovine v enci­klopedicnem clanku za Ottuv slovník naucný (1898). Njegova periodizacija se do zacetka 19. stoletja bolj ali manj ujema s prejšnjimi pogledi; novosti v tem clanku so romanticno-narodna doba 1830–1870, zacetek realizma od 1870 in naturalizma od 1895. Glede na datum izida izpricuje podatek o naturalizmu veliko Murkovo zmožnost, da zaznava socasne težnje literar­nega razvoja. Druga njegova poteza, ki pa ni znacilna samo za obravnavani spis, je ta, da ob orisu slovenske literarne zgodovine sistematicno spremlja tuje vplive in vzporednice. Murkovo vsebinsko koncepcijo stroke je mogoce oznaciti kot zgodovino slovanskih literatur, vpetih v kulturnozgodovinske procese in osvetljenih s primerjalnimi razgledi. Bil je zagovornik integralne slavistike in je nasprotoval tako njeni delitvi na nacionalne filologije kakor tudi poglabljanju notranjih razlik med strokami v njenem sestavu, to je med jezikoslovjem, literarno vedo in narodopisjem. Zaradi takšnega odnosa do napredujoce specializacije slavi­stike je bilo tudi njegovo razmerje do slovenske literarne vede vecplastno in vcasih problematicno. Njegovo znanstveno obzorje je dolocal literarnozgodovinski pozitivizem, ki pa pri njem nastopa v zmerni obliki in se izogiba metodološkim ter zlasti še ideološkim skrajnostim. Ne daje posebnega poudarka kakemu domnev­nemu, teoreticno podprtemu determinizmu, marvec si stalno prizadeva, da bi s pomocjo obsežnega gradiva v glavnih obrisih cimbolj zvesto obnovil dejanski zgodovinski potek literature in kulture. Ta zmerna varianta pozitivisticnega historizma je bila hkrati odprta že za nekatere zgodnje duhovnozgodovinske poteze, kar izpricujejo npr. Murkovi interesi za duhovno življenje obravna­vanih ljudstev in njegova raba obdobno-smernih pojmov, še posebej pojma romantika. Zato njegova temeljna literarno- in kulturnozgodovinska zamisel ni bila tako obcutljiva za kritiko z nasprotnih izhodišc novega idealizma ali filo­zofije življenja kot bolj radikalne variante literarnozgodovinskega pozitivizma, ampak je bila v vecji meri zmožna mirne koeksistence z novimi smermi. Za vprašanje Murkove odprtosti novim težnjam najbrž ni brez pomena, da je bil Oskar Walzel, eden med osrednjimi zastopniki duhovnozgodovinske in for-malnoestetske usmeritve, Murkov študijski kolega in dober znanec in da sta še dolgo casa vzdrževala stike (v rokopisnem oddelku NUK, ki hrani Murkovo zapušcino, je 24 Walzlovih pisem Murku iz casa do l. 1919). Glede na to je bil Murko ob koncu 19. in na zacetku 20. stoletja povsem na ravni tedanje razvite evropske literarne vede in je njene problemske perspektive, vsebinska dognanja in metode posredoval mlajšim slovenskim strokovnjakom. Toda slovenska literarna veda se je v tem casu že osamosvajala iz okrilja filolo­gije in se locevala od jezikoslovja, obenem pa se je v svojem osrednjem obmocju zacela opredeljevati kot nacionalna veda, to je kot slovenistika. Zaradi tega so se njeni vodilni predstavniki s svojim delovanjem oddaljili od Murka, dasiravno so ga ves cas priznavali kot nesporno strokovno in cloveško avtoriteto. Nekaj stvarnih rezultatov Tekstne izdaje Delo za tekstne izdaje je potekalo že od vznika slavistike in slovenistike. Pozornost izdajateljev in obcinstva so najprej pritegnile ljudske pesmi in malo­številni srednjeveški rokopisi, nato Vodnik kot zacetek in Prešeren kot vrh slovenske umetne literature, proti koncu 19. stoletja pa tudi dela neposrednih predhodnikov in sodobnikov. Izdaje ljudskega slovstva. Ob predpostavki, da nimamo opraviti z ožje specializiranim pojmom literarna zgodovina, ampak s širšim, ki se do velike mere prekriva s pomenskim obsegom pojma filologija, lahko sklepamo, da sodi na njegovo predmetno podrocje tudi ljudsko slovstvo. Res se je ucena kultura zacela zanimati za slovensko ljudsko slovstvo že v dobi razsvetljenstva. Od tod datirajo prvi primeri zbiranja, objavljanja, prevodov in predelav. Prvo roko­pisno zbirko ljudskih pesmi je sestavil Jožef Zakotnik z redovnim imenom oce Dizma, clan Pohlinovega krožka. Uporabljali so jo Pohlin, Dev, Linhart, verjetno tudi Zois in Vodnik; pozneje je bila izgubljena, ohranjena sta samo dva Linhartova svobodna prevoda v nemšcino iz zbirke Blumen aus Krain. Zbi­ratelja, cetudi enostranska, sta bila Zois in Vodnik, saj sta se zanimala skoraj samo za poskocnice. Janez Anton Zupancic je po Vodnikovem rokopisu prosto prevedel v nemšcino pesem o Pegamu in Lambergarju. S predromantiko in romantiko se je interes za ljudsko slovstvo okrepil. Zbi­ranje, prirejanje in izdajanje je potekalo predvsem v krogu cbelicarjev in v gra­škem krogu. Prešeren je v Cbelici objavil nekaj redigiranih pesmi iz Smoletove zbirke, med njimi Lepo Vido. Cop je v Literaturi Slovencev postavil temelje za sistematicno obravnavo tega korpusa (Cop 1986, 2. knjiga). Izšle so prve knjižne izdaje ljudskih pesmi, plod sistematicnega dela zbiralcev, kakršna sta bila Vraz (Narodne pesni ilirske, 1839) in Korytko (Slovenske pesmi krajnskiga naroda, 1–5, 1839–1844); tem so se pridružili Grünovi prevodi v nemšcino (Volkslieder aus Krain, 1850). V drugi polovici 19. stoletja je stroka zacutila aktualno nalogo, kako dopol­niti dosedanje delo in ga postaviti na bolj sistematicne temelje. Organizacijski okvir je prevzela Slovenska matica. Po njenem narocilu je Gregor Krek izdelal koncept bodoce izdaje ljudskih pesmi, preoblikoval in dopolnil ga je Karel Štrekelj. Pri tem se je vsebinska zamisel nekoliko spreminjala, predvsem je bila opušcena mitološka razlaga pesemskih snovi. Štrekelj je potem nadzoroval široko zastavljeno zbiranje in poldrugo desetletje vodil objavljanje. Njegove Slovenske narodne pesmi (1895–1923; po njegovi smrti 1912 jih je dokoncal Joža Glonar) so postale zgledna znanstvena izdaja, ki se ne ravna po esteticisticnem kriteriju in zelo redko popušca pred moralisticnimi pomisleki. Izdaje srednjeveških rokopisov. Brižinski spomeniki (BS) so prišli v bibliografsko evidenco 1806 in 1807. Mednarodnemu slavisticnemu obcinstvu jih je posredoval Dobrovský 1814, še prej pa je opozoril nanje Kopitarja in prek njega Zoisov krog, ki se je pri prici lotil študija. Vodnik je že 1813 pripravil komentiran prepis BS 1 (izšel je šele v Jagicevi izdaji korespondence Dobrov-ský-Kopitar 1885). BS 1 je prvi objavil Kopitar v oceni staroslovanske slov-nice Dobrovskega 1822, po njem ga je povzel Metelko v svoji slovnici 1825. Celotno izdajo BS 1–3, drugo po vrsti, je oskrbel Kopitar 1836 (Glagolita Clo-zianus). Metelko je v dodatku svoji slovnici 1848 objavil še BS 2 in 3. Sledile so nadaljnje celotne ali delne objave v znanstvenih izdajah ter ucbenikih in prirocnikih: Miklošic 1854, 1865, 1881; Janežic 1854 in vec poznejših izdaj; Sket 1893, 1906, 1914. Toda BS so že prej, od prve znanstveno-informativne obravnave Dobrovskega (1814), od zgodnje oznake v Šafárikovi Geschichte der slavischen Sprache und Literatur (1826) in prve celotne ruske izdaje v uredništvu Köppena in Vostokova (1827), postali tema mednarodnih raziskav. Uvršcali so jih na maticno podrocje slovanske filologije, razširjeno predvsem z obce- in cerkvenozgodovinskimi vidiki, in jih postavljali v razmerja do slovenske, sta­rocerkvenoslovanske, latinske, nemške, ceške oziroma slovaške in hrvaške gla­golske tradicije. Ce je pri Brižinskih spomenikih bilo mogoce najti razloge za razlicne lite-rarno- in kulturnozgodovinske uvrstitve, pa takšnih pomislekov ni moglo biti pri drugih slovenskih srednjeveških rokopisih. Trije molitveni obrazci (ocenaš, zdravamarija, vera) iz okolice Ratec v zgor­njesavski dolini so bili zapisani v drugi polovici 14. stoletja, a so po nastanku precej starejši. Ohranjeni so na iztrganem pergamentnem listu, ki je prišel v razvid 1880 v Celovcu. Prvi jih je objavil Gregor Krek v razpravi O novoslo­venskem rokopisu Zgodovinskega društva koroškega (Krek 1881a). Od tod prihaja starejše poimenovanje Celovški rokopis, ki ga je – kot je bilo že ome­njeno – zamenjalo mlajše Rateški ali vcasih tudi Kranjskogorski rokopis. Slovenski spovedni, molitveni in pesemski teksti, pripisani v zbirko latin­skih pridig, ki so nastali v prvi polovici 15. stoletja v samostanu Sticna, so bili najdeni sredi 19. stoletja v Ljubljani. Prvi jih je objavil Franc Miklošic (Slavische Bibliothek 2, 1858). Naslednje relevantne objave Stiškega rokopisa sta pripra­vila Vatroslav Oblak (Starejši slovenski teksti, Letopis Matice slovenske 1889) in Ivan Grafenauer (Stiški [ljubljanski] rokopis, Dom in svet 1916). Versko vsebino in funkcijo ima vecina ohranjenih zgodnjih rokopisov, vendar z nekaj izjemami. Ena je t. i. auersperški fragment, ki ga je prvi objavil Peter Radics (1879) in kaže morebitne sledove posvetnega pesnikovanja. Drugo so prisežni obrazci za razlicne vloge udeležencev sodnih procesov v Kranju, ki jih je izdal Janko Pajk pod naslovom Stari rokopis Kranjskega mesta v izvestju mariborske gimnazije 1870 in so dokaz za posvetno, uradovalno rabo slovenšcine. Izdaje literarnih klasikov. Prva taka primera, Pesme Valentina Vodnika in Linhartov Ta veseli dan ali Maticek se ženi v izdaji Andreja Smoleta (1840), sta bila namenjena predvsem oživljanju teh del oziroma njihovemu reševanju iz pozabe, nista pa še kazala nobene tekstnokriticne poteze. V drugi polovici 19. stoletja, ko je literarna produkcija v slovenšcini narašcala in zajela vse literarne vrste, se je hkrati vse bolj cutila potreba po vrednotenju, ki ji je bilo mogoce ustreci med drugim s kriticnim nacinom objavljanja tekstov. Poznejše izdaje Vodnikovih pesmi (1869, ur. Fran Levstik; 1891, ur. Fran Wiesthaler) in izbranih spisov (1890, ur. Fran Wiesthaler) imajo nekatere zna-cilnosti kriticne ureditve. Njihovemu avtorju je bila s tem potrjena vloga prvega slovenskega umetnega pesnika, ki mu je bila priznana že ob stoletnici rojstva z zbornikom Vodnikov spomenik (1859). Medtem ko so staroslovenci castili Vodnika, je vodilna mladoslovenska skupina pripravila izdajo Prešernovih pesmi (1866). Levstik je kriticno redi­giral besedila, Stritar pa je v uvodnem eseju predstavil pesnika kot vrh slo­venske poezije in s tem utrl pot posebni smeri slovenske literarne vede, prešer­noslovju. Vanjo sodijo cedalje pogostejši življenjepisni in stvarno faktografski prispevki o Prešernu, pri cemer so bile udeležene tudi nove izdaje Poezij (1900, ur. Luka Pintar; 1902, ur. Anton Aškerc; itd.). Slovenska matica je 1870 izdala Razne dela pesniške in igrokazne Koseskega, kjer so zbrana avtorjeva maloštevilna izvirna dela in neprimerno vec pre­vodov. Ceprav ga je Stritar malo prej ostro kritiziral in mu priznal kvecjemu nekaj retoricnih in verzifikacijskih spretnosti, je Koseski v krogu sodelavcev Novic in nasploh v staroslovenskem taboru še vedno veljal za najboljšega ali vsaj za enega najboljših pesnikov. Tako so tudi Razne dela in nekaj let pozneje Dodatek k raznim delom, ki sta izšla še za avtorjevega življenja, pripomogla k temu, da se je pojem literarnega klasika razširil na nedavno preteklost in sodobnost. Za to pa je neprimerno bolj zaslužen Fran Levec, ki je v osemde­setih in devetdesetih letih izdajal zbrane ali izbrane spise pred kratkim umrlih sodobnikov Josipa Jurcica, Frana Levstika, Frana Erjavca in Matija Valjavca, s še živima Josipom Stritarjem in Ivanom Tavcarjem pa je sodeloval pri ure­janju njunih del. Na zacetku novega stoletja je literarni zgodovinar mlajše generacije Vla­dimir Levec zacel urejati dela Janka Kersnika, za njim je to nalogo prevzel Ivan Prijatelj in jo sklenil z monografijo. Sam je izdal Pesmi in romance svojega pre­zgodaj umrlega vrstnika Josipa Murna in jim dodal pomemben esej o pesniku. Pozneje je uredil Aškerceve izbrane pesmi in še za Stritarjevega življenja nje­govo antologijo. Poleg Prijatelja je Josip Tominšek zacel izdajati izbrane spise Janeza Mencingerja. S tem so bile zarisane prve poteze v oblikovanju sloven-skega literarnega kanona do konca realizma in z zacetkom moderne. Izdaje ljudskih pesmi, srednjeveških rokopisov in literarnih klasikov so zasledovale dvoje namenov: znanstveno obravnavati svoj predmet in opozar­jati na njegovo narodnoprebudno, afirmativno kulturno funkcijo, le poudarki so bili razlicno razporejeni. V izdajah srednjeveških rokopisov so slej ko prej prevladovali znanstveni interesi. Ti so se v izdajah ljudskih pesmi in še bolj v kriticnih odzivih nanje spopadali z moralisticnimi in esteticisticnimi pomi­sleki. Pri izdajah literarnih klasikov je bila najprej v ospredju popularizacija, šele zatem so vanje prodirale znanstveno-spoznavne sestavine; kljub temu so tudi te izdaje uspešno opravljale svoje naloge z vrednotenjem del in avtorjev. Clanki v strokovni periodiki in zbornikih Slovenski periodicni tisk, ki se je širše uveljavil z Novicami in z nekaj krat­kotrajnimi poskusi kot odmev marcne revolucije, je od konca petdesetih let izhajal bolj ali manj sklenjeno, vendar samo z nekaj naslovi. V drugi polovici šestdesetih let je število publikacij zacelo narašcati. V sedemdesetih in osemde­setih so prevladovala glasila z mešano vsebino, ki so objavljala izvirno in pre­vodno literaturo, literarno kritiko in širok izbor splošne in strokovne publici­stike. Šele v devetdesetih je poleg literarno-kulturnih in mešanih zacelo izhajati nekaj cistih znanstveno-strokovnih revij. Enak ali nekoliko vecji obseg prispevkov kot revije so dopušcali zborniki. Poleg enkratnih, kot sta bila Vodnikov spomenik (1859) ali Kopitarjeva spome­nica (1880), je ob koncu stoletja zacel redno izhajati Zbornik znanstvenih in poucnih spisov (Zbornik Matice slovenske, 1–14, 1899–1912). Poseben primer je Knezova knjižnica, ki je kot oporocno volilo trgovca Antona Kneza izhajala pri Slovenski matici od srede devetdesetih let s podnaslovom Zbirka zabavnih in poucnih spisov. V njej je bila skoraj vsako leto objavljena vsaj ena literarnozgo­dovinska razprava, na primer Levceva o Koseskem (1898) in o Prešernu (1900) (gl. Levec 1965) ter Murkova o Vatroslavu Oblaku (1899). Ta Murkov spis po obsegu in vseh drugih lastnostih razen nacina objave ustreza kriterijem za samostojno monografijo in skupaj z nekaterimi podob­nimi, zvecine objavljenimi v Maticinem Zborniku, zasilno nadomešca prehod k tej, tedaj še deficitarni zvrsti. Nasploh je za to obdobje znacilno, da je ob kar lepem številu celotnih slovstvenozgodovinskih pregledov vladalo hudo pomanjkanje monografij. Med sodelavci strokovne periodike, na primer Zbornika in Letopisa Matice slovenske, pozneje pa še Vede, Casa idr., so imeli vodilno vlogo srednješolski profesorji, po študijskih usmeritvah vecinoma slavisti v kombinacijah s kla-sicno filologijo ali zgodovino. Dosti manj je bilo duhovnikov, ki so bili zvecine zaposleni v šolstvu. Samo izjemoma so se med njimi znašli pripadniki drugih poklicev, kot na primer državni uradniki ali svobodni publicisti brez stalne zaposlitve. V svojih objavah so izpricevali razlicne, nakljucno nabrane interese, saj so se poleg literature ukvarjali še z drugimi podrocji. Njihovi spisi so veci­noma stvarno porocevalski, le malokdaj izpricujejo kriticen odnos do obravna­vanih snovi. V njihovi literarnovedni produkciji sta nakazani dve zvrstni težišci: eno so življenjepisi obravnavanih slovstvenih delavcev, drugo je dogodkovna slovstvena zgodovina. Vsaj fragmentarno so upoštevane osebnosti in dogodki iz vecine preteklih dob. Pri tem so dajali prednost reformaciji in protireforma­ciji, prerodu, Vodniku, Prešernu, Vrazu in ilirizmu; ko so pretresali slovstve­nozgodovinsko produkcijo sodobnikov, so med njo poredko odkrivali težnje razvoja k realizmu. Spremembe predmetnega obsega literarne zgodovine Slovenski literarni zgodovinarji v drugi polovici 19. stoletja so kazali razlicen odnos do posameznih obrobnih podrocij svoje stroke, zlasti do ljudskega slovstva, starocerkvenoslovanskega pismenstva in kajkavske književnosti. Z njihovim dodajanjem ali odvzemanjem se je oblikoval predmetni obseg lite-rarne zgodovine. Ljudsko slovstvo Pri vprašanju o ljudskem slovstvu je treba upoštevati nasprotje med literarno­vedno prakso in teorijo. V praksi je precejšen delež literarnih zgodovinarjev brez nadaljnjega prišteval ljudsko slovstvo med integralne dele svojega pred­metnega obmocja; teorija pa je bila prisiljena razvozlavati njegov problema­ticni položaj med literarno vedo in narodopisjem. Pomembno za obravnave ljudskega slovstva je razlikovanje med njegovim primarnim in sekundarnim obstojem, se pravi med casom, ko ljudsko slovstvo nastaja in deluje v prvotnem okolju tradicionalne ustne kulture, in poznejšimi obdobji, ko postane predmet zanimanja, zbiranja, študija in rekonstrukcije v uceni kulturi. Sekundarni obstoj ljudskega slovstva je v literarni zgodovini praviloma upoštevan, le da v razlicni meri; marsikje zajema samo dopolnilno dejavnost avtorjev, ki so sicer že predmet preucevanja zaradi svoje osnovne dejavnosti, literarnega ustvarjanja. Vprašanje, kje, kdaj in v kakšnih okolišcinah se ljudsko slovstvo izloca iz predmetnega obsega literarne zgodovine ali se vkljucuje vanj, torej zadeva predvsem njegov primarni obstoj. Med avtorji celotnih slovstvenih pregledov v 19. stoletju je le malo tistih, ki so nacelno prištevali ljudsko slovstvo v svoje predmetno obmocje, na primer Cop (1831 in 1864), Macun (1863) in Simonic (1881). Njihovemu zgledu so sledili šele v 20. stoletju, kot prva med njimi Grafenauer (1917–1919) in Prijatelj (1920). Prevladovali so torej tisti, ki so izlocali ljudsko slovstvo iz predmetnega podrocja literarne zgodovine: tako so ravnali Janežic (1854), Trdina (1866), Levec (1873, gl. Levec 2003), Kleinmayr (1881), Krek (1891), Glaser (1894–1900), Murko (1898) in Štrekelj (1899–1901), ki so se jim povecini pridružili sestavljavci šolskih ucbenikov in beril. Svojih odlocitev o tem nacelnem vpra­šanju praviloma niso pojasnjevali, vendar ni težko ugotoviti razlogov zanje. Dokler so filologi gojili stroko v vsej širini, so šteli ljudsko slovstvo za del njenega kompleksnega raziskovalnega podrocja. Toda ko se je filološka stroka razclenila na ožje specializirane discipline, so zaceli izdvajati ljudsko slovstvo iz literarne zgodovine ter ga uvršcati k narodopisju. Najprej so se delila le pred­metna podrocja, ki so jih še zmeraj suvereno in v celoti prikazovali isti avtorji, kot Štrekelj in Murko; dodatna specializacija, pri kateri posamezen avtor obvladuje le eno prednostno podrocje, se je uveljavila šele z naslednjo gene-racijo. Stanje na prelomu 19. in 20. stoletja je torej zaznamovala razlika med širšim obzorjem filologije, ki je zajemalo vsa njena glavna predmetna podrocja, in ožjim pogledom literarne zgodovine, ki si je prizadevala za osamosvojitev izpod oblasti filologije. S prve perspektive je bilo raziskavam ljudskega slov­stva dodeljeno enakopravno mesto med filološkimi disciplinami, to je v naro­dopisju, ki je bilo obravnavano na enaki sistemski ravni kot literarna zgodovina in jezikoslovje. Z druge perspektive je veljala literatura za širši pojem, ki je predmet literarne zgodovine; eno izmed njenih ožjih, podrejenih podrocij pa je lahko bilo (vendar ne zmeraj) tudi ljudsko slovstvo. Starocerkvenoslovansko pismenstvo V drugi polovici 19. stoletja je postalo aktualno vprašanje, ali je tudi starocer­kvenoslovansko pismenstvo mogoce šteti za sestavni del slovenske literarne zgodovine. Spomin na njegov zacetek z misijo Cirila in Metoda v Veliki Moravski in Panoniji ni v poznejših dobah nikoli docela zamrl. Njegove najvztrajnejše gojiteljice, slovanske pravoslavne cerkve, so videle v njem svoje osrednje religi­ozno, kulturno in etnicno jedro. Pri tistih slovanskih ljudstvih, ki so med ver-skim razkolom v 11. stoletju ostala zvesta zahodni cerkvi, je religiozni pomen cirilo-metodijskega delovanja sicer upadel, še zmeraj pa je veljalo za kulturno­zgodovinsko vrednoto. Kot tako se je ohranilo tudi v slovenskem kolektivnem spominu. V izrocilu, katerega posamezne zacetke lahko zasledimo že v prote­stantski dobi, sklenjeno pa je vsaj od Valvasorja, ga tako rekoc vsi pisci, ki ga omenjajo, uvršcajo na zacetek ne le slovanske, ampak tudi slovenske slovstvene in kulturne zgodovine. Drugace ravnajo s poznejšim glagolskim in cirilskim pismenstvom, nastalim od visokega srednjega do zacetka novega veka: poskusi, da bi ga obravnavali v sklopu slovenske literarne in kulturne zgodovine, so se izkazali kot vprašljivi. Pot k pojasnitvi razmerja med starocerkvenoslovanskim in slovenskim slov­stvom vodi prek tega, kako so pisci skozi cas spoznavali zemljepisne, zgodo­vinske, jezikovne in narodopisne razmere pri južnoslovanskih ljudstvih. Ena izmed težav pri tem je nedorecenost in medsebojna neusklajenost lingvisticne in etnografske terminologije, ki traja v razlicnih oblikah vse do konca 19. sto­letja. To velja zlasti za izraze 'kranjsko', 'slovensko', 'slovansko', z nemškimi variantami 'krainerisch', 'windisch', 'slowenisch', 's(k)lavonisch', 'slawisch', in za nadaljnja jezikovna in etnicna poimenovanja z južnoslovanskega obmocja. Protestantski pisci se niso izrecno navezovali na cirilo-metodijsko tradicijo. Njeno posredno sled je mogoce najti samo v Kreljevih in Bohoricevih trditvah, da sta bili na Slovenskem nekoc v rabi glagolica in cirilica. Podobno prepri-canje, le da omejeno samo na glagolico, srecamo tudi v barocni dobi pri Valva­sorju in še v razsvetljenstvu pri Linhartu (Versuch) in Vodniku (Povedanje od slovenskega jezika). Kopitar je v svoji slovnici ovrgel Linhartove domneve o glagolizmu na Kranjskem, ker da so preslabo podprte z dokazi, zato je od zacetne cirilo­metodijske faze starocerkvenoslovanskega slovstva takoj preskocil na prote­stantsko dobo; takrat namrec še ni vedel za Brižinske spomenike. V podobnem smislu je Vodnik (v Geschichte des Herzogtums Krain) popravil svoje prejšnje, po Linhartu povzete izjave o glagolizmu. Pac pa je Kopitar že zgodaj zacel razvijati karantansko-panonsko teorijo o izvoru starocerkvenoslovanšcine, ki da je neposredna prednica slovenšcine. S tem se je locil od drugih pionirjev slavistike, predvsem od Dobrovskega in Šafárika, ki sta zagovarjala drugacne poglede na genezo in sistematiko slovan­skih jezikov. Starocerkvenoslovanšcino in slovenšcino sta sicer prištevala k isti, južnovzhodni skupini, vendar med njima nista iskala nadaljnjega bližjega sorodstva. S tem v skladu je Cop v gradivu za drugo izdajo Šafárikove literarne zgodovine zacel pregled slovenskih pisateljev šele s Trubarjem in ni vkljucil vanj starocerkvenoslovanskih besedil. Jireckova posmrtna izdaja Šafárikove zgodovine južnoslovanskih književnosti je razdeljena na poglavja o slovenski, glagolski, ilirski (=štokavski), hrvaški (=kajkavski) in srbski književnosti kot samostojnih enotah. Zacetkov starocerkvenoslovanskega slovstva sploh ne obravnava, temvec uvršca nekatere njegove poznejše faze od 12.–13. stoletja dalje med prve pojave glagolske, ilirske in srbske književnosti. Smer, ki sta jo zagovarjala Šafárik in Cop, se je torej glede razmerja do sta­rocerkvenoslovanšcine razlikovala od Kopitarjeve. Kopitarjevo prepricanje pa se je na široko uveljavilo v sklopu karantansko-panonske teorije. Od Kopitarja ga je prevzel Miklošic, toda v nekoliko spremenjeni obliki, ker je že na zacetku ugotavljal manjše razlike med karantansko in panonsko jezikovno varianto. Oba sta uporabljala termina 'staroslovensko' za starocerkvenoslovanšcino in 'novoslovensko' za slovenšcino, kar je predpostavljalo najbližje jezikovno sorodstvo med njima. Vendar to spoznanje še ni sprožilo umestitve celotnega starocerkvenoslovanskega slovstva v slovensko literarno zgodovino; njuna medsebojna povezava naj bi veljala le za zacetno fazo. V drugi polovici 19. stoletja se je razširilo prepricanje, da je na podlagi karan­tansko-panonske teorije in iz nje izpeljanega razmerja med staro- in novoslo­venšcino mogoce upraviceno prištevati starocerkvenoslovansko slovstvo pod imenom 'staroslovensko' k slovenski literarni zgodovini. To prepricanje je delila vecina avtorjev od Metelka in Janežica do Levca, Kleinmayra, Marna in Sketa. Oporo za povezavo starocerkvenoslovanskega slovstva s slovenskim so dajali tudi nekateri kulturnopoliticni dogodki, manifesti in procesi, kot na primer praznovanje tisocletnice prihoda Cirila in Metoda na Moravsko ali pa gibanje za vzpostavitev južnoslovanske katoliške liturgije ob prelomu 19. in 20. stoletja. Privrženci nasprotnega stališca so bili spocetka v manjšini, zagovarjali so ga oziroma molce so pristajali nanj predvsem Cop-Šafárik, Klun in Trdina. Vendar je treba upoštevati še nadaljnjo, podrobnejšo razliko. Tisti med njimi, ki so pripravljali prispevke za enciklopedije in zbornike (Macun, Simonic in Krek), so bili z uredniškimi zasnovami vecinoma omejeni samo na literar­nozgodovinsko tematiko; ce so se npr. pri srednjem veku zadovoljili z nekaj skopimi pripombami in zaceli resno obravnavo šele s protestantizmom, to še ne pomeni, da se niso neki drugi, jezikoslovni sodelavci istih publikacij na široko razpisali o staroslovenskih besedilih in jih vcasih tudi enacili s staro­cerkvenoslovanskimi. Proti koncu stoletja pa je v univerzitetni slavistiki zacela prodirati make-donska teorija o izvoru starocerkvenoslovanšcine, za katero sta se najbolj vneto zavzemala Miklošicev naslednik na dunajski univerzi Jagic in njegov ucenec Oblak. S tem je bil spodmaknjen temelj prepricanju o najbližjem sorodstvu med starocerkvenoslovanšcino in slovenšcino. Pod vplivom te spremembe se je preusmerjala tudi slovenska literarna zgodovina. Sket in Glaser sta se le pocasi poslavljala od tradicionalnih pogledov. Sket je sprva še priznaval panonsko teorijo, pozneje se ji je docela odpovedal. Glaser je v dilemi med panonsko in makedonsko teorijo pretehtaval razloge v prid eni ali drugi; odlocil se je za drugo in v skladu s tem ni vztrajal pri nazivih 'staro'- in 'novoslovensko', a je vseeno še obdržal prejšnji vzorec literarne zgodovine, v katerega je zaradi kontinuitete vkljuceval skrcen pregled starocerkvenoslovanskega slovstva kot uvod v slovensko. S tem pa se je veljava tega vzorca iztekla. Murko v enciklo­pedicnem clanku in Štrekelj v univerzitetnih predavanjih, za njima pa Prija­telj v literarnozgodovinskih pregledih za tuja obcinstva, so se zavzeli za nove poglede, po katerih starocerkvenoslovansko slovstvo ni upraviceno do mesta v slovenski literarni zgodovini. Poseben problem v tej zvezi so Brižinski spomeniki. V prvi fazi jih vecina raziskovalcev na celu z Dobrovskim upošteva kot zacetek slovenskega slov­stvenega izrocila. Naši avtorji v drugi polovici 19. stoletja omahujejo med tem, ali bi Brižinske spomenike oznacili kot staroslovenske (glede na dobo nastanka) ali kot novoslovenske (glede na jezikovno sorodnost s sodobno slovenšcino). Janežic, Levec in Marn jih na temelju panonske teorije uvršcajo v staroslovensko slovstvo; tako tudi Kleinmayr, a z nekaterimi pripombami o novoslovenskem vplivu. Glaser jih obravnava v poglavju o cerkvenoslovanskih besedilih, ceprav vidi razlocek med starocerkvenoslovanšcino in karantansko slovenšcino in omahljivo priznava makedonsko teorijo. Krek na to vprašanje ne daje enoznacnega odgovora: dasi vidi zacetek sklenjene novoslovenske tra­dicije šele s Trubarjem, šteje med njene posamezne zgodnje sestavine poleg Celovškega rokopisa celo še Brižinske spomenike. Podobno jih ima Sket za najstarejše ostanke korotansko- ali novoslovenskega jezika. Tudi Štrekelj in Murko jih z jezikoslovnimi argumenti opredeljujeta kot v bistvu slovenske; že med prvo svetovno vojno se jima z novimi raziskavami pridružuje Nahtigal. Kajkavska književnost Velik del literarnih zgodovinarjev v drugi polovici 19. stoletja je zagovarjal prepricanje, da sodi v sklop slovenskega slovstva tudi starejša kajkavska knji­ževnost. Razlogi za to so bili ocitna jezikovna sorodnost kajkavšcine z vzho­dnoštajerskimi in prekmurskimi narecji slovenšcine ter s tem povezani zemlje­pisni, zgodovinski, kulturni in slovstveni stiki med tamkajšnjimi etnicnimi skupnostmi. To vprašanje pa je imelo še dodatne razsežnosti, saj je posegalo v socasni proces oblikovanja slovenskega knjižnojezikovnega standarda med kranjskimi in vzhodnoštajerskimi narecnimi variantami. Na zacetku novega veka je bilo današnje hrvaško ozemlje razdeljeno na razlicne upravne in politicne tvorbe: na dubrovniško republiko, na bene-canske in habsburške posesti v Dalmaciji, Primorju in Istri ter na hrvaški del madžarsko-hrvaškega kraljestva, ki je obsegal Vojno krajino in provincialno ali civilno Hrvaško. Na tem ozemlju so prebivale tri glavne narecne skupine: štokavska (bosansko-hercegovska, dubrovniška), cakavska (dalmatinska, primorska, istrska), kajkavska (med zahodnim Posavjem in Podravjem). Iz srednjega veka so izvirale njihove locene slovstvene tradicije, ki pa se niso docela ujemale z narecnimi mejami; predvsem v dubrovniško-dalmatinskem kulturnem izrocilu sta se družili štokavska in cakavska govorna osnova. Poleg tega so prvotno prostorsko razporeditev narecij, kakor je nastala v dobi selitve ljudstev, spreminjale migracije, ki jih je sprožilo turško prodiranje na Balkan in v Panonsko nižino. Najmlajša med temi slovstvenimi tradicijami, kajkavska, se zacenja v 16. stoletju s protestantskimi pisci, ki so bili vecinoma povezani s slovenskimi po pripadnosti istemu versko-kulturnemu gibanju. Po zatrtju protestantizma na zacetku 17. stoletja je zavest o jezikovni sorodnosti ostala in se manifestirala na primer v vecinskem samopoimenovanju kajkavšcine s terminom 'slovenski' jezik. 'Hrvaški' se je šele postopno proti koncu 17. in v 18. stoletju širil od prvotnega ožjega pomena v nadrejeni termin; to je bilo povezano s habsbur­škimi ozemeljskimi pridobitvami v Slavoniji in Vojvodini na racun Turcije. Etnicna pripadnost kajkavcev ali t. i. Bezjakov je v starejših slovenskih pri-cevanjih o njih nejasna. V casu od Trubarja do Vodnika jih imajo nekateri za prvotne prebivalce obrobnih slovenskih dežel, drugi jim priznavajo položaj manjšine, ki je pred turškimi grožnjami poiskala zatocišce na današnjem slo­venskem ozemlju. Z zacetkom znanstvene slavistike so trditve o pripadnosti kajkavcev cedalje bolj podprte z argumenti. Kopitar pozna samo tri južnoslo­vanske jezike: bolgarskega, srbskega (ilirskega) in slovenskega z vkljuceno kaj­kavšcino; Miklošic prav tako prišteva kajkavce po izvoru k Slovencem, vendar sta njuni stališci omejeni na jezikoslovje. Na nasprotni strani je Šafárik, ki v zgodovini slovanskega jezika in literature (1826) sicer oznacuje kajkavšcino kot nianso ali varieteto slovenšcine, vendar je ta ugotovitev postavljena znotraj obravnave kajkavskega slovstva v sklopu hrvaškega. V drugi izdaji (1864) so kajkavci za Šafárika ena izmed tradicionalnih skupin hrvaških pisateljev, tista, ki edina zasluži oznako 'hrvaška literatura' (drugi dve sta glagolska in ilirska). S tem se ujemajo tudi slovenski slovstveni zgodovinarji od Copa prek Janežica, Kluna, Trdine in Levca do Kleinmayra, ki vsi molcijo o kajkavcih. Drugace je z Levstikom, v jezikoslovnih zadevah zvestim ucencem Kopi­tarja in Miklošica, ki se nekajkrat cisto na kratko oglaša ob tem vprašanju: med drugim v clanku Slovanski pismeni jezik (1872) s trditvijo, »da se je Hrvatom do Gaja po mnogih krajih pisalo še slovenski« (Levstik 1958: 61); v oceni Kle­inmayrove knjige pa pogreša zgodovino kajkavsko-hrvatske književnosti, kajti »spisi tega narecja so tudi slovenski« (prav tam: 191). Levstikovo skopo opozorilo se je casovno ujemalo z izidom zbornika Die Slovenen. Ta publikacija je glede na kraj in jezik objave (Dunaj in Teschen, nemšcina) ter glede na njeno vkljucenost v reprezentativno knjižno zbirko Die Völker Österreich-Ungarns zbujala vec pozornosti v širšem okolju kot v slovenskih deželah. Posebej kocljivo je bilo to, da sta dva kljucna prispevka, Šumanov o slovenskem jeziku in Simonicev o slovenski literaturi, zagovarjala prepricanje, da so bili kajkavci po jeziku in po etnicni pripadnosti pravzaprav Slovenci, le da so bili vkljuceni v hrvaške politicne tvorbe; dokoncno pa so se opredelili za Hrvate pod vplivom ilirskega gibanja, ki je poenotilo tudi hrvaški knjižni jezik. To stališce je sprožilo dolgotrajno polemiko. Hrvaški udeleženci so pro-testirali proti temu, da se jim s takšnimi teorijami namerava odvzeti velik del nesporno hrvaškega ozemlja, prebivalstva in zgodovine. Slovenski so se po eni strani sklicevali na razliko med znanstvenimi ugotovitvami o preteklosti, ki da je nepreklicno mrtva, in sedanjim državno-upravnim stanjem, pri tem pa niso pozabili omeniti enega izmed sodobnih hrvaških politicnih gibanj, ki je vse Slovence razglašalo za 'planinske Hrvate'. Novo netivo je bilo naloženo na polemicni ogenj med pripravami na pocastitev Miklošiceve sedemdesetletnice. Pobudo zanjo so dala slovenska študentska društva na Dunaju, pridružila so se jim druga slovanska, le hrvaški Zvonimir se je odlocil za bojkot. Proti temu je Matija Murko, tedanji predsednik slovenskega študentskega združenja, namenil dolgo poslanico z naslovom Miklošic in Hrvati (1883), odgovoril mu je takratni tajnik hrvaškega društva. V polemiki so bili izpostavljeni argumenti ene in druge strani, ne da bi se katera od njih pustila prepricati nasprotni. Tako so slovenski literarni zgodovinarji še naprej upoštevali kajkavsko slovstvo kot sestavni del slovenskega do njegovega konca v zgodnjem 19. stoletju. Sket npr. zatrjuje, da je šele »ilirski pokret […] storil konec kajkavski slovenšcini v pismu in knjigi« (Sket 1893: 397). Glaser se strinja s tem stališcem, vendar se izraža nekoliko previdneje, ker upošteva nasprotujoca si mnenja vodilnih filologov: »Kopitar, Miklošic in Jagic prištevajo tedaj kajkavšcino k sloven-šcini, Šafárik, Pypin in vecinoma Hrvati k hrvašcini […] Do leta 1835. tedaj smemo Slovenci kajkavske pisatelje uvrstiti v zgodovino naše slovstvenosti« (Glaser 1894: 125). Po tem se je ravnal še Štrekelj in je podrobno obravnaval kajkavce v 16.–18. stoletju. Že naslednja generacija literarnih zgodovinarjev pa je uvidela, da jezikovnega stanja v preteklosti, ki je nepovratno minila, nima smisla zagovarjati proti popolnoma drugacni politicni in socialni realnosti, in se je kajkavcem kot sestavnemu delu slovenske preteklosti brez velikega hrupa dokoncno odrekla; redka preostala izjema je bil Grafenauer v Kratki zgodovini slovenskega slovstva. Fikcijske in nefikcijske zvrsti Razmerje med fikcijskimi in nefikcijskimi ali umetniškimi in stvarnimi zvrstmi se je vzpostavljalo drugace kot doslej obravnavana vprašanja; tam so se raz­mejevali posamezni obrobni pojavi od središca, tukaj je potekala locnica skozi središce predmetnega podrocja. Od samega zacetka slovenske umetne literature je bila njena vodilna vrsta lirika. Znatno manj je bila razvita epska poezija; dramatika se je z izjemo dveh ali treh del zacela šele v drugi polovici 19. stoletja. Vse so se praviloma uvršcale med fikcijo. Nasprotno je v dotedanji slovstveni produkciji popolnoma pre­vladovala stvarna ali funkcionalna proza, šele v zgodnjem 19. stoletju je ob njej zacela nastajati tudi fikcijska. Kot posledica tega je vprašanje o fikcijskem ali nefikcijskem znacaju literature ostalo omejeno na prozo. Literarnim zgodovi­narjem se je zastavljalo predvsem kot dilema, ali naj v svoj raziskovalni predmet vkljucujejo vse prozne zvrsti ali pa naj dajo prednost umetniški zvrsti in posto­poma izlocajo kolikor mogoce velik delež stvarne proze. To vprašanje so reševali razlicno. Ce spet upoštevamo samo avtorje celotnih literarnozgodovinskih pregledov, sta bila na eni strani Cop in Glaser, na drugi Levec, preostali so zavzemali vmesne, nejasne položaje. Copova slovstvena zgodovina v Šafárikovi redakciji kljub poznejšemu izidu (1864) zajema gradivo samo do zacetka tretjega desetletja 19. stoletja, kjer se še ne more sklicevati na noben omembe vreden delež umetniške proze. V zapo­redju slovstvenih del, sistematicno razporejenih po strokah, se le eno od osmih poglavij ukvarja z govorništvom, poezijo in prozo; med štirimi tam navedenimi proznimi besedili je samo ena daljša pripoved (Ita Togenburška grofinja), pa še ta ni izvirna, marvec prevedena po Christophu Schmidu. Pri Macunu in pri Klunu so prvi pravi prozaisti že upoštevani ali vsaj omenjeni; ob tem se zbuja obcutek, da so pri njihovem razvršcanju vladali še povsem nejasni kriteriji. Trdina sploh ne zaznava tega problema, saj se njegov pregled konca z obrav­navo Prešerna, sledi mu samo nekaj kratkih zapiskov o noviških literatih. Kleinmayr je za dve do tri desetletja poznejši in že zato ima opraviti z obšir­nejšim slovstvenim razvojem. Prozaistom odreja vec prostora kot predhodniki, ne da bi sistemsko razloceval med njihovimi razlicnimi dejavnostmi. Šele na zadnjih straneh njegove knjige se gnetejo nakljucno navrženi podatki o jezi­koslovju, zgodovini, zemljepisu, naravoslovju, o poucno-zabavnem, znan­stvenem ter nabožnem slovstvu, o ljudskem pesništvu, o šolstvu, casnikarstvu ter o likovni in glasbeni umetnosti. Nekoliko bolj sistematicen je Simonic, ki ob literarnih proznih žanrih pre­gledno razvršca polliterarne in neliterarne, vendar ostaja pri golem naštevanju brez poskusa kake analize. Glaser v cetrti knjigi svoje zgodovine deli slovstvo na leposlovje in zna­nost, ki ji pridružuje še zabavno-poucne spise. Tako pojmovano znanstveno podrocje, ki se še naprej razveja na stroke, je po obsegu in raznovrstnosti snovi precej bolj obširno od leposlovnega, zato leposlovju pri Glaserju grozi nevar­nost, da se bo utopilo v množici raznovrstnega funkcionalnega slovstva. Na nasprotni strani se nahaja Levec. V zadnjem delu svojega pregleda (1871–1872) pove za uvod nekaj malega o noviških literatih in o tedanji jezi­kovni zmedi zaradi novih oblik in iliršcine, potem pa posveti vso pozornost Levstiku, Jenku in Stritarju. Obravnavo neliterarnih in polliterarnih oseb­nosti in stvarnih pojavov torej organizacijsko podredi literarnim in jo skrci na razumen obseg (Levec 2003). Glaserjev poskus je peljal v slepo ulico, Levceva rešitev se je izkazala kot ustreznejša in je bila odslej vecinsko sprejeta. Poskusi periodizacije Na najbolj splošni ravni, v celotnem zgodovinskem razponu, je najprej zaznati razmerje med staroslovenskim in novoslovenskim obdobjem. To pa seveda velja samo za tiste literarnozgodovinske zamisli, ki izrecno ali molce prizna­vajo veljavnost panonske teorije in na njej utemeljenega enacenja starocerkve­noslovanskega s staroslovenskim. Velika vecina literarnih zgodovinarjev vidi zacetek nove dobe v 16. stoletju pri Trubarju. Nasprotno ga umešcata Trdina in Levec že v 15. stoletje, ker pri njiju prevladujejo cisto jezikovni kriteriji nad zgodovinskimi, toda to še ne pomeni, da bi kakor koli hotela postaviti pod vprašaj Trubarjevo zgodovinsko vlogo. V drugi polovici 19. stoletja, po svetovnonazorski locitvi duhov, pa se oglašajo katoliški in novoilirski »antitrubarjanci«, ki vsak s svojega ideološkega stališca zanikajo Trubarjevo prvenstvo ali vsaj dvomijo o njem. Metelko, Sket in Murko delijo versko slovstvo na dve dobi, reforma­cijsko in protireformacijsko. Vecina ostalih ga združuje v eno dobo, njeni notranji razmejitvi pripisujejo kvecjemu sekundaren pomen. Razlikujejo pa se v pogledih na njen konec. Levec podaljša protireformacijsko dobo celo do Vodnika, ceprav hkrati vidi drugotno, podrejeno periodizacijsko locnico v letu 1765. Štrekelj obravnava protireformacijo kot sestavni del reformacije in postavlja njeno mejo z naslednjo, neimenovano dobo (tj. barocno) v cas tridesetletne vojne, ponovno obuditev slovenskega slovstva pa v zadnjo tre­tjino 17. stoletja. Naslednja obdobna locnica je povezana s Pohlinom. Metelku, Klunu, Simo­nicu, Sketu, Štreklju in Murku pomeni Pohlin zacetek nove dobe, drugim pa konec stare. Kot alternative za nov zacetek se navajajo: Japelj (pri Janežicu, Macunu, Kleinmayru), Zoisovo »društvo« (pri Trdini), Vodnik (pri Levcu), Linhart, Japelj, Kumerdej (pri Kreku), francoska revolucija (pri Glaserju). Ustrezno ime 'osvetna', 'prosvetljena' ali 'prosvetljenska doba', primerno izpo­stavljeno v naslovih poglavij, pa dobi to obdobje šele pri Štreklju in Murku. Vprašanje o njegovem zacetku je ostajalo odprto in se ni izkazalo kot zlahka rešljivo. Še med svetovnima vojnama sta se z njim ukvarjala Prijatelj in Kidric ter pri tem prišla do nasprotnih rezultatov: Prijatelj je imel Pohlina in Pisanice za preostanek provincialne razlicice baroka, Kidric pa je videl v njem zacetnika slovenskega preroda. Kolikor je danes znano, je termin 'preporod' (ali v novejši razlicici 'prerod') prvic uporabljen kot obdobna oznaka pri Sketu; sestavljajo ga tri dobe, pre­hodna (1764–1795), Vodnikova (1795–1830) in Prešernova (1830–1843). Pri Kreku ga srecamo kot 'Renaissance der slovenischen Literatur'. Pri Glaserju, Štreklju in Murku ni izpostavljen v naslovih poglavij, temvec je obravnavan v besedilih. Pri Prijatelju in Kidricu pa njegova specificna teža naraste, ker za njiju pomeni osrednji problem slovenske literarne zgodovine. Izraz 'predromanticna doba' med prvimi uporabljata Štrekelj in Murko, vendar z razlicnim pomenom. Pri Štreklju je to 'doba osvetna [tj. prosvetljena] ali predromanticna', pri Murku pa 'doba osvícenská a preromantická' (pro-svetljenska in predromanticna). Tu smo na sledi preskoku od identifikacije do pomenskega razlocka, ki šele omogoca postopno izoblikovanje posebnega lite-rarnozgodovinskega termina, razlicnega od razsvetljenstva in od romantike. Letnica 1830 (zacetek izhajanja Kranjske cbelice) se kot periodizacijska loc­nica prvic pojavi zelo zgodaj, pri Trdini (Pretres slovenskih pesnikov), brez natancnega casovnega podatka pri Klunu in kot podrejena kategorija pri Levcu. Štrekelj jo umesti približno po vsebini, pri Sketu pa je izrecno navedena in pri Murku tudi obrazložena. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje o romantiki na Slovenskem. Med prvimi trdi Fran Levec v eseju o Copu (1879), da je Prešerna rodila nemška romanticna šola, kakor je nasploh vse slovensko umetno pesništvo sad nemške kulture. Podobno razpravlja Glaser o vplivu nemških romantikov, ceških in hrvaških preporoditeljev na slovensko slovstvo, pri tem pa se izogiba rabi ter­mina 'romantika' na slovenskem in slovanskem obmocju. Štrekelj sledi svoji biografsko-bibliografski pripovedni liniji, ne da bi postavil in poimenoval natancno obdobno locnico, in šele sredi poglavja o Prešernu, po opisu njego­vega življenja, najde nekaj priložnosti za skop obris nekaterih potez romantike. Tako je Murko prvi, ki razmeroma izcrpno oriše to literarnozgodovinsko smer s splošnoevropskimi znacilnostmi in slovenskimi posebnostmi. Letnici 1843 (zacetku izhajanja Novic) pripisujejo odlocilen pomen Janežic, Macun, Kleinmayr, Simonic in Sket. Z njo najprej tekmuje letnica 1848, npr. pri Levcu in Kreku, potem pa se ta premik popolnoma uveljavi pri Glaserju in Štreklju. Periodizacija druge polovice 19. stoletja v glavnem ostaja pri poskusih. Sta-rejši avtorji, pa še celo Kleinmayr in Simonic na zacetku osemdesetih let, zaradi premajhne zgodovinske oddaljenosti zgolj naštevajo posamezne pisce in dela iz tega casa; manjša izjema je Levec, ki predlaga razvršcanje po desetletjih. Štre­kelj po vrsti obravnava noviške literate, vajevce, Levstika, Stritarja in Gregor­cica, ne da bi jih izrecno casovno razmejeval. Glaser deli ta casovni razpon na Bleiweisovo (1848–1870) in Stritarjevo dobo (1870–1895). Izjema je Murko, pri katerem si sledijo romanticno-narodna doba (1830–1870), doba realizma (1870–1895) in doba naturalizma (od 1895); torej mu leto 1848 pomeni le drugotno, podrejeno locnico. Slovenska literatura je v polstoletnem razvoju ponujala cedalje vec gradiva urejajocim posegom literarne zgodovine. Ta je že prešla vmesne stopnje, ko je zasledovala najprej le kronologijo slovstvenega dogajanja in zatem zaporedje vodilnih literarnih osebnosti; zdaj je zacenjala biti pozorna na kompleksne pojave, na primer na zaporedje zgodovinskih dob. Razvojne pobude je zaje­mala iz stikov s slovensko literaturo, kulturo in znanostjo, pa tudi s primerlji­vimi tujimi literaturami in z literarno vedo na bolj razvitih obmocjih. Vendar njen napredek ni bil linearen, temvec za lep cas razdvojen. Že s Copom se je vzpostavila tradicijska smer, po kateri se reformacija in protireformacija štejeta kot prvi dve samostojni dobi in Pohlin kot zacetek tretje. Na to se navezuje Metelko in prek njega morda še Trdina, ki v Pretresu slovenskih pesnikov zacne pri Pohlinu ter išce zacetke nadaljnjih novih faz pesništva v letih 1830 in 1848. Malo pozneje poteka od Majarja in Janežica druga tradicijska smer, ki zanemarja razliko med reformacijo in protireformacijo, zacenja naslednjo novo dobo z Japljem, Kumerdejem, Linhartom ali celo z Vodnikom in jo omejuje z zacetkom izhajanja Novic. Ta dvotirnost traja vse do Štreklja in Murka, ki spet vzpostavita vsaj približno kontinuiteto z ustreznejšo (po današnjem pojmo­vanju) razlicico zgodovinskega poteka. Metodološka orientacija Sleherna veda je dolocena s predmetom in z metodo. Obicajno se metoda naj­prej pojavlja spontano, nezavedno, potem šele preide v zavestno in reflekti­rano rabo skozi medij obce znanstvene metodologije. Od tod izvirajo izrazi, kot so empiricna in teoreticna, induktivna in deduktivna metoda, posamezne metode in metodicni sklopi. Sleherno vsebinsko razlikovanje med vedami se zrcali tudi na metodološkem podrocju; takrat govorimo o bibliografski, bio-grafski, filološki, zgodovinski, literarno- in umetnostnozgodovinski metodi, ki so znacilne za posamezne vede ali skupino sorodnih ved. Na višji stopnji kompleksnosti so metode, ki bi jih lahko bolj korektno poimenovali idejno­metodološke smeri ali šole. Že iz njihovega poimenovanja je razvidno, da se ne nanašajo na posamezne vede, temvec na njihove manjše ali vecje skupine. Iz njih sestavljeni nizi se vsaj na prvi pogled ne ujemajo z nizom, ki ga obli­kuje zaporedje literarnozgodovinskih dob, omejenih na eno samo literaturo ali nekaj sorodnih. V slovenskem izrocilu imamo opraviti zlasti s filološko, biografsko-biblio­grafsko, pozitivisticno in duhovnozgodovinsko idejno-metodološko smerjo ali orientacijo, oziroma ne povsem korektno receno, z ustreznimi metodami. V prvi polovici 19. stoletja je bolj odmevna filološka, v drugi polovici prevladuje biografsko-bibliografska orientacija. Nekaj preostalih glasov zaznava sledove zgodnjega pozitivizma zlasti pri Kersniku in pri Levcu. Skrajni primer je Slo­dnjak, ki je trdno preprican, da odkriva pozitivizem celo pri Levstiku na spodnji meji zrelih let; s tem se pac ni mogoce strinjati. Povsem drugace je z Murkom, ki se je po študiju na Dunaju še dodatno izpopolnjeval v tujini, med drugim zlasti v Rusiji, zato je v obetavni mednarodni znanstveni karieri zlahka prebijal ovire in so mu na splošno priznavali zasluge tudi za razvoj in promocijo pozitivizma. Ideološka razhajanja Z ideološkimi razhajanji imamo opraviti od samega zacetka, od protestantskih in katoliških polemik in replik nanje, dokler ni na zacetku 17. stoletja zmagalo katolištvo. Po vzniku umetne literature ob koncu 18. in v prvih desetletjih 19. stoletja so stvari zacele prehajati iz nakljucnih v sistemske, le da so se pri prak­ticni izvedbi omejevale predvsem na mešanje zvrsti v okviru enega in istega teksta, na primer pesniške zbirke. V drugi polovici stoletja, ko se je slovstvo kolicinsko razmahnilo in se razvejilo na vec žanrov, pa je prišlo do preobrata. Medtem ko so se drugi žanri vpletali v polemike samo malenkostno ali sploh ne, se je literarna kritika sprevrgla v bojišce, kjer so se spopadali ideološki nasprotniki – na eni strani staroslovenci, konservativci, klerikalci, na drugi mladoslovenci, svobodomisleci, liberalci; tretje strani skoraj ni treba upošte­vati, ker se je oblikovala z zamudo malo pred koncem stoletja okoli trdnega jedra socialne demokracije. Tukaj je na mestu pridržek. Preucujemo namrec zgodovino literarne vede in ne zgodovine literarne kritike, ki je kvecjemu obrobna zvrst na meji z lite-rarno vedo. Ta pridržek velja upoštevati, pa naj sta si podrocji še tako bližnji in na prvi pogled brezupno prepleteni. V tem tici pojasnilo za dejstvo, da ne obravnavamo posameznih kritik, marvec samo obsežnejše kritiške tekste, ki se ukvarjajo z vec deli istega avtorja, še rajši pa s skupinami sorodnih avtorjev. Sezimo po konkretnem primeru: v njem se razkriva tudi eden izmed razlogov za to, da je bilo izbrano samo Kersnikovo predavanje Razvoj svetovne poezije, ne pa kaj drugega, denimo Kersnikovi feljtoni ali Levcevi objavljeni in neobjav­ljeni uredniški komentarji o avtorskih prispevkih za Ljubljanski zvon. S stališca bodoce enotne literarne vede bi se bilo res težko odpovedati celi vrsti literarnih kritik, zlasti tistih, ki mejijo na polemiko in satiro, ali po drugi strani na esejistiko. Zato moramo pritegniti v razpravo še dodaten argument. Ce prav razmišljamo, je tem tekstom in njihovim zvrstem skupna velika mera subjektivnosti, ki zasenci vse druge sestavine. Preostale zvrsti iz nabora za bodoco literarno vedo niso literarnokriticne, torej subjektivno normativne. To pa je alibi za dejstvo, da v tem pregledu ne upoštevamo literarne kritike kar nasploh in v celoti, temvec samo tisti njen del, ki priteguje še drugorodne sestavine. Tako poteka razvoj konvergentno okrog bodocega skupnega jedra, katerega temeljna naravnanost ter intendirani cilji so predvsem spoznavni. Preoblikovanje razvojnih smeri in osnovanje samostojne literarne vede (okrog 1900–1918) Specializacija filologije F ilologija se je proti koncu 19. stoletja ob preucevanju širših jezi­kovnih družin v strokah, kot so romanistika, germanistika ali slavistika, postopno specializirala tudi na študij posameznih jezikov in literatur. Ta proces je napredoval hitreje na angleškem, francoskem in nemškem jezikovno­kulturnem podrocju kakor na slovanskih, in na slovanskih znotraj Avstro-Ogrske hitreje na ceškem in poljskem kakor na slovenskem, pac odvisno od razvitosti institucij in od nalog, ki so jih nacionalne filologije prejemale iz svojih kulturnih in družbenih okolij. Hkrati so se filološke discipline locevale po predmetnih podrocjih, najvec­krat na jezikoslovje, literarno vedo in narodopisje. Locitev je najprej obveljala v znanstveni sferi, na drugih ravneh pa je tradicionalna dvojica dolocenega jezika in pripadajoce mu literature tudi poslej ostala organizacijsko povezana, zlasti pri univerzitetnem študiju in srednješolskem pouku. V nekoliko drugacnem položaju je bilo samo narodopisje, predvsem zato, ker ni bilo uvršceno med srednješolske predmete. V teh procesih so bili udeleženi tudi slovenski slavisti. Nekateri izmed tistih, ki so zaceli delovati pred koncem 19. stoletja, kot na primer Oblak in Štrekelj, so opušcali široko zastavljeno slovansko filologijo in se omejevali na sloveni­stiko. Nadaljnji korak k specializaciji je ob zacetku 20. stoletja storila naslednja generacija, ki se je odlocala ali s Prijateljem in Kidricem za slovensko literarno zgodovino ali z Ramovšem za slovensko jezikoslovje, edino Nahtigal je še vztrajal pri širšem pojmovanju slovanske filologije. Zožitev slavistike na nacionalno polje in hkratna usmeritev v literarno zgo­dovino, loceno od jezikoslovja in narodopisja, je spremljalo poglabljanje v druge smeri. Predmet raziskovanja niso vec bili slovstveni procesi sami na sebi, temvec so jih vzrocno-posledicne zveze vpenjale v cedalje bolj kompleksna dogajanja na vrsti drugih podrocij. Poleg tega se je že kmalu izkazalo, da dis-kurza literarne zgodovine ni mogoce obdržati samo v enonacionalnih mejah; ceznje je zacela posegati primerjalna književnost, ki pa je bila vsaj od zacetka samo podrejeno dopolnilo nacionalni literarni zgodovini. Vprašanje o predmetnem obsegu je poleg vsebinskih razsežnosti imelo še institucionalne in personalne vidike. Možnosti za raziskovanje in študij slo­venske literature so bile omejene na eno med tematskimi težišci pri drugi sla­visticni profesuri v Gradcu; to mesto je zasedal Štrekelj in za njim Nahtigal. Nemara še pomembnejše je bilo neformalno oporišce v dunajski dvorni knjižnici, valilnici kandidatov za univerzo, kjer sta delovala Prijatelj in Kidric. Poleg tega je prišlo v razvid še nekaj strokovnjakov, kot Ilešic in Grafenauer, ki so bili veci­noma zaposleni v srednjih šolah, a so z objavami dokazovali, da bi bili sposobni zadovoljiti zahtevnejše pedagoške in znanstvene kriterije, le ustreznih instituci­onalnih možnosti še ni bilo. To izpricujejo nekatere njihove izjave. Kidric je v pismu Murku 5. 7. 1913 pretehtaval svoje možnosti o zaposlitvi na dunajski uni-verzi: »Pozabiti se tudi ne sme, da sem in ostanem slovenist, Rešetar pa misli, da bi mogel prodreti samo z rusistom« (Zapušcina Matije Murka). Še podrobneje je orisal svoje stališce Ivan Prijatelj. V eseju V zatišju. Polemicni pomenki kulturnega zgodovinarja (1915) je z nekaj stavki zacrtal svoj literarnozgodovinski razisko­valni program in ga sklenil takole: »Za to nitko: idejo slovenskega naroda hodim kakor platonicen zaljubljenec. In za drugo rabo nisem. Svoje profesorje tolažim, da se habilitiram za rusko in poljsko literaturo, ki ju seveda še vedno spremljam – drugo leto, a vedno bolj se mi zdi, da ne bo nic iz tega. Jaz bom sedel pri svoji zaljubljenki, za katero ni vseuciliške stolice na svetu.« (Prijatelj 1953: 393) Specializacija univerzitetne slovanske filologije na vec podrocij, med kate­rimi je bila tudi slovenska literarna zgodovina, je omogocila zbliževanje z doslej locenimi, a vzporednimi razvojnimi strujami v slovenskih deželah (pedagoško, strokovno ter literarnokriticno), saj so odslej imele soroden predmetni obseg in sorodno teoreticno-metodološko zgradbo; do koncnega zlitja na institucio­nalnem in personalnem podrocju pa naj bi še pocakali, dokler ni bila ustanov­ljena univerza v Ljubljani. Tukaj je treba upoštevati nekaj pridržkov. Na zacetku 20. stoletja so se v slo­venskih deželah že uveljavljali tokovi moderne – dekadenca, impresionizem, simbolizem, zaznati je bilo tudi prve glasove o ekspresionizmu in futurizmu. Toda to je v glavnem potekalo v sami literaturi in na obmocju neposredne refleksije o njej, v kritiki in esejistiki. Obzorje socasne literarne zgodovine pa je segalo z redkimi izjemami samo do izteka realizma oziroma najdlje do natu­ralizma. V literarni kritiki in esejistiki so se na podlagah novoromanticne in simbolisticne estetike pokazali nekateri metodološki elementi post- in proti­pozitivizma, glavna metodološka vzporednica realizma in naturalizma v lite-rarni zgodovini pa je bil pozitivizem. Te splošne težnje se kažejo v individualnih opusih, a vsakokrat nekoliko razlicno. Že pri Kersniku, Levcu in za njima Štreklju so se ob prevladujoci empiricno-historicni podlagi kazali posamezni elementi, znacilni za poziti­vizem. Najdalj po tej poti je šel Murko. Bil je privrženec pozitivizma od svo­jega habilitacijskega spisa naprej, v letih pred prvo svetovno vojno pa je ob splošnih pozitivisticnih temeljih na posameznih podrocjih že težil k duhov­nozgodovinski obravnavi literature. Vendar je bil slavist širokega profila, poleg literarne zgodovine sorodnih narodov in primerjalne književnosti sta ga skoraj v enaki meri zanimala njihovo jezikoslovje in narodopisje. Nasle­dnja generacija, v katero sodijo Prijatelj, Kidric, Grafenauer in ob nekoliko drugacnih predpostavkah še Žigon, pa je lahko štela za svoj glavni dosežek, da je vzpostavila samostojno slovensko literarno zgodovino prvenstveno na pozitivisticnih teoreticno-metodoloških osnovah. Prijatelj Ivan Prijatelj je po koncani gimnaziji v Ljubljani študiral slavistiko na Dunaju 1898–1902 in bil zatem na študijskem bivanju v Rusiji ter na potovanjih po Evropi. Leta 1905 se je zaposlil v dunajski dvorni knjižnici. Leta 1919 je postal profesor na ljubljanski univerzi, kjer je predaval novejšo slovensko književnost in izbrana poglavja iz drugih slovanskih književnosti. Že zgodaj si je pridobil širok razgled po evropski literaturi, kritiki in este­tiki. Kot sodobnik avtorjev slovenske moderne je bil osebno povezan z njimi. Na tej podlagi sklepamo, da se tudi v njegovem opusu srecujejo znanstveno­zgodovinske in esejisticne prvine. V obravnavo literature je vkljuceval zunajli­terarne vidike in jo tako širil v politicno- in kulturnozgodovinsko smer, z lite­rarnoteoreticnimi in estetskimi eseji pa je odpiral nacelne kriticne poglede na literaturo in umetnost. Njegovo prvo vecje literarnozgodovinsko delo je doktorska disertacija o slovenskem prerodu (rokopisna verzija v nemšcini 1902, razširjena objava v slovenšcini 1921); v to dobo je posegal še z drugimi zgodnjimi razpravami in clanki, mdr. o Prešernu (1905). Programski pomen za takratne slovenske razmere je imel njegov spis O kulturnem pomenu slovenske reformacije (1908). Za tuja obcinstva je pripravil nekaj krajših pregledov slovenske literarne zgodovine, ki so izhajali od sredine prvega desetletja 20. stoletja v nemšcini, madžaršcini, rušcini in srbšcini; med njimi je najbolj znana druga srbska izdaja z naslovom Slovenacka književnost (1920). Ob urejanju Kersnikovih zbranih spisov je o njem napisal monografijo (I, 1910; II, 1914), ki je prerasla v obširen politicno- in kulturnozgodovinski pregled njegove dobe. Temu sta se pridružili razpravi o Aškercu (1913, 2. izdaja 1920) in o Stritarju (1919). Samo z novo dobo od 1848 dalje se je ukvarjala Istorija najnovije slovenacke književnosti (1907, nedokoncana; pozneje pri nas prevedena kot Književnost mladoslovencev, 1962). O svojih vrstnikih, predstavnikih slovenske moderne, je objavil nekaj esejev, mdr. Aleksandrov (Josip Murn) v posmrtni izdaji nje­govih Pesmi in romanc (1903); Govor o Župancicu (1909); spominski govor ob Cankarjevi smrti Domovina, glej umetnik! (1918, natisnjena objava 1921). Poleg tega je pisal o tujih, predvsem ruskih avtorjih ter obravnaval literar­nozgodovinska, primerjalna, teoreticna, likovnoumetnostna in estetska vpra­šanja (gl. Prijatelj 1952–1953). Že Prijateljevi zgodnji spisi po celi vrsti znacilnosti kažejo sorodnost z lite-rarnozgodovinskim pozitivizmom. Med drugim je informativno in kriticno obravnaval vidne zastopnike te smeri, zlasti Taina in Pypina. Pomembnejše od tega je dejstvo, da je v svojih zgodovinskih delih upošteval pozitivisticno pojmovanje vzrocnosti in determinizma. Pri tem je samo obcasno posvetil nekaj pozornosti rodu in geografskemu okolju obravnavanih avtorjev, pac pa je zmeraj pripisoval odlocilno vlogo dobi. V njene orise je poleg slovstvene dejavnosti vkljuceval tudi politicne, socialne in kulturnozgodovinske sesta-vine, katerih vplivi sousmerjajo razvoj slovstva. Vendar ima uvršcanje Prijateljevega dela v pozitivisticno smer omejeno veljavo, brž ko soocimo njegove znanstvene razprave z eseji. V njih namesto sistematicne analize prevladujejo impresionisticni opisi, individualno­psihološke oznake ustvarjalcev, ki se ne ozirajo kaj dosti na njihov zunanji življenjski potek, ter podoživljanje in subjektivno vrednotenje njihovih del. Tu ne gre zgolj za razlocke med znanstvenim in esejisticnim nacinom obrav-nave, temvec za globljo razliko v pogledih na izvor in bistvo literature. Ena izmed zgodnjih pric te razlike je esej Perspektive. Esteticen nacrt (1906), ki v aforisticni obliki uvaja metafizicne estetske teze, sorodne osnovam simbo­lizma. Nad obmocjem resnice, ki je dostopna razumu, je vzpostavljena avto­nomna sfera lepote in umetnosti; poezija se ravna po estetskih zakonitostih in ne more biti v svojem bistvu dostopna racionalnemu raziskovanju, temvec samo custvenemu podoživljanju in intuitivnemu doumevanju (gl. tudi Prija­telj 1953: 21–31). Podobna stališca izražajo tudi nekateri poznejši spisi, še v najbolj dode­lani obliki esej Pesniki in obcani (1917). Tukaj je celotno obmocje literarnega ustvarjanja razdeljeno na sfero metafizicne avtonomne lepote in socialnozgo­dovinsko sfero. V prvo sodijo poezija in njeni ustvarjalci, pesniki. Poezija izvira iz osebnega doživljanja in se ravna po estetskih zakonih. Do nje vodita dve razlicni poti, dva nacina umetniškega ustvarjanja, ki ju Prijatelj po Nietzscheju poimenuje apolinicni in dionizicni; združita se edinole v najvišjih dosežkih, v popolnih umetninah, ki so delo genijev. Nasprotje poezije ali ciste ume­tnosti je literatura, ki sodi na širše obmocje kulture. Podreja se pragmaticnim in moralnim vidikom ter opravlja koristne socialne in kulturne funkcije, zato oznacuje Prijatelj njene ustvarjalce z izrazom obcani. S poezijo se ukvarja este­tika, veja filozofije, ki odkriva bistvo in zakone lepote; literatura pa je predmet literarne in kulturne zgodovine, ki raziskuje pogoje njenega nastajanja ter nacine njenega bivanja in delovanja v socialnozgodovinskem svetu. To še ne pomeni, da je poezija povsem izlocena iz dosega literarne zgodovine; tudi poe­zija opravlja v stiku z obcinstvom socialne in kulturne funkcije, vendar je vse to zanjo le drugotnega pomena in ne zadeva njenega estetskega bistva. (Gl. tudi Prijatelj 1953: 3–20. Vec o Prijatelju v nadaljevanju; gl. poglavje Slovenska literarna zgodovina – vodilne osebnosti.) Kidric France Kidric je po koncani gimnaziji v Mariboru študiral slavistiko na Dunaju (1902–1906). Naslednji dve leti je bil knjižnicar v slavisticnem seminarju, nato je zacel delati v dvorni knjižnici. Leta 1914 je bil na nekajmesecnem izpopol­njevanju v Rusiji, ki se je zaradi izbruha prve svetovne vojne izteklo predcasno. Takoj po koncanem študiju je zacel pisati biografske in bibliografske clanke ter analize posameznih literarno- in kulturnozgodovinskih vprašanj. Ob šti­ristoletnici Trubarjevega rojstva je objavil obsežen esejisticni spis o njem in njegovi dobi (1908). Sledile so faktografske razprave o Vrazu in o Korytku. Pomembne so tudi njegove zgodnje kritike in polemike, v katerih so še najbolj prišla na dan njegova stališca, zaznamovana s pozitivizmom. Med drugim je obravnaval sporna vprašanja o domnevni pismeni rabi slovenšcine v srednjem veku (Pomote in potvare za razne potrebe, 1909–1910). Tukaj in v obširni kri­tiki Trubarjevega zbornika (Epilog k Trubarjevemu zborniku, 1909) je zavracal strokovni diletantizem in ideološko tendencnost dela tedanje literarnozgo­dovinske publicistike. Vkljucil se je v razprave o matematicni arhitektoniki v Prešernovi poeziji in zavzel skepticno držo do nje. Kot zagovornik slovenske kulturne avtonomije je nasprotoval novoilirskim težnjam. Za habilitacijo je obdelal Trubarjevo Cerkovno ordnungo s filološkega, literarno- in kulturnozgo­dovinskega vidika; nemško pisano delo je bilo dokoncano že pred izbruhom vojne, toda objavo je docakalo šele l. 1919. (Vec o Kidricu v nadaljevanju; gl. poglavje Slovenska literarna zgodovina – vodilne osebnosti.) Grafenauer Ivan Grafenauer je študiral slavistiko na Dunaju (1900–1904), ucil je na gimnazijah v Kranju in Ljubljani do upokojitve z izjemo obdobja 1918–1921, ko je bil šolski nadzornik. 1917 je doktoriral na Dunaju in se 1919 habilitiral v Zagrebu. Njegovo glavno raziskovalno podrocje je bila slovenska literarna zgodovina. Prvo vecje delo, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva (1, 1909; 2, 1911), sodi še v okvir filološke metode z nekaterimi sledovi pozitivizma. Organizirana je pretežno po biografsko-bibliografskem nacelu, v glavnem se omejuje na opis del in avtorjev ter se le povrhu dotika socialnih in kulturnozgodovinskih povezav literature. Tudi njegova periodizacija in celoten pogled na preteklost se nista mogla uveljaviti nasproti podobi, kakršno je že v tem casu gradil zlasti Prijatelj. To je bil poleg pomanjkanja pripravljalnih del glavni razlog za to, da ga je socasna kritika sprejemala z mešanimi obcutki. Grafenauer je v naslednjih letih objavljal pozitivisticno usmerjene razprave in clanke o nekaterih vprašanjih starejšega slovstva, med drugim o stiškem rokopisu in o zgodovini slovenske metrike (oboje 1916). V novejšo dobo je posegel z razpravo o Vodniku kot pesniku (1918). Njegovo glavno delo tega casa pa je bila Kratka zgodovina slovenskega slovstva (1, 1917; 2, 1919; združena in popravljena izdaja 1920), ki je postala gimnazijski ucbenik, avtorju pa je rabila kot povzetek dotlej opravljenih raziskav in kot nacrt za prihodnost. (Vec o Grafenauerju v nadaljevanju; gl. poglavje Slovenska literarna zgodovina – vodilne osebnosti.) Žigon, Puntar in arhitektonika Avgust Žigon je študiral pravo na Dunaju 1898–1900, nato umetnostno zgo­dovino, filozofijo, klasicno filologijo in slavistiko v Gradcu. Po triletnem pre­moru, ko je pouceval na srednjih šolah, je nadaljeval študij v Gradcu in 1909 dosegel umetnostnozgodovinski doktorat. Naslednjega leta se je zaposlil v ljubljanski licejski knjižnici, 1915 je prevzel njeno vodstvo, 1920 je bil imenovan za ravnatelja, 1925 je bil zaradi kritik o nacinu vodenja knjižnice odstavljen in upokojen. Kmalu po zacetku druge svetovne vojne je padel kot nakljucna žrtev pod streli italijanske patrulje. Žigonov opus sestavljajo po eni strani kriticne objave literarnih tekstov in drugega gradiva, biografski, bibliografski in zgodovinsko faktografski clanki, po drugi pa problemske literarnozgodovinske in teoreticne razprave. Njegova glavna raziskovalna podrocja so Prešernovo življenje in pesniško delo ter zveza s Copom. Odkrival, objavljal in komentiral je pomembno gradivo, med drugim popis Copove biblioteke, dokumente o cenzuri Kranjske cbelice in Prešernov zapušcinski akt. Poleg tega se je podrobneje ukvarjal z Levstikom in v vrsti clankov predvsem obravnaval njegovo delo za Prešerna. Raziskovanje Levstika je nadaljeval po prvi svetovni vojni, nacrtoval je izdajo njegovega opusa, vendar se mu je namera izjalovila. Žigon je bil zacetnik in glavni zagovornik teorije o matematicni arhitekto­niki. Ta se ukvarja s formalno analizo poezije, zlasti Prešernove, se širi v svo­jevrstno metricno-logicno-psihološko interpretacijo in se poskuša utrditi na duhovnozgodovinskih temeljih. To smer raziskovanja je vpeljal v razpravah, objavljenih od leta 1905 dalje. Najprej je odkrival simetricno zgradbo v Pre­šernovih pesmih, posvecenih Copu. Do podobnih rezultatov je prišel po ana­lizi metricnih shem, kiticne zgradbe in razporeditve rim v pesmih, pisanih v tercinah in stancah, ter v sonetih. S prenašanjem analiticnih postopkov in posploševanjem dotedanjih ugotovitev še na druge Prešernove verzne, kiticne in pesemske oblike je vzpostavil kompozicijski model, v katerem so okrog pomensko poudarjenega središca simetricno razporejeni medsebojno soraz­merni sestavni deli. Takšno kompozicijo ali (z Žigonovim izrazom) arhitekto­niko pesmi naj bi bilo mogoce natancno opisati z matematicnimi ali graficnimi shemami na osnovi števila tri. V takšni tretjinski arhitektoniki je videl posebno, zavestno ustvarjeno estetsko kvaliteto pesmi. Teoreticne podlage tega umet­niškega ideala zaenkrat še ni iskal, le domneval je, da bi najbližji Prešernov vir zanj utegnil biti Cop. Na Žigonove prve objave se je odzvala kritika, pretežno z odklonilnimi gla­sovi (Izidor Cankar, Josip Tominšek). Žigon se je nato za nekaj casa umaknil iz javnosti, namesto njega so se oglašali njegovi privrženci. Ivan Grafenauer je na kratko povzel njegove ugotovitve pri opisu Prešerna v Zgodovini novej­šega slovenskega slovstva; klasicna filologa Ivan Arnejc in Davorin Beranic sta se orientirala po njih pri obravnavi nekaterih grških in rimskih lirikov. Leta 1907 se je ob Žigonovi predstavitvi v Murkovem seminarju na univerzi v Gradcu za njegovo teorijo navdušil Josip Puntar. Kmalu jo je zacel javno zagovarjati in dopolnjevati, z najvecjim poudarkom v monografiji »Zlate crke« na posodi Gazel (1912). Temelje arhitektonske teorije je iskal v nemški zgodnji roman-tiki, predvsem v njeni panteisticni filozofiji in v tezi o umetnini kot organizmu, ki nastaja po svojem avtonomnem notranjem zakonu okrog nekega duhovnega središca. Poleg tega se je skliceval na umetnost klasicne antike, ki da se je tako v kiparstvu kakor tudi v pesništvu, dramatiki in govorništvu ravnala po pra­vilih sorazmerja in simetrije. Preprican je bil, da je odkril posebej odlicen vzor v grškem nomosu, lirsko-glasbeni obliki, ki je imela trdno doloceno sedmero­delno kompozicijo in je v sklopu Apolonovega kulta simbolizirala kozmicni red ter postala zgled apolinicne lepote. V skladu z zahtevo Friedricha Schlegla po združitvi antike in romantike naj bi takšno pojmovanje umetnine kot orga­nizma z dolocenim središcem, simetricno zgradbo in pravilnim sorazmerjem sestavin potemtakem postalo tisti estetski ideal, ki ga je v teoreticni program preformuliral Cop in pod njegovim vplivom umetniško uresnicil Prešeren. Socasna kritika (Josip Debevec, Aleš Ušenicnik, Izidor Modic) je knjigo vecidel navdušeno pozdravila, z zakasnitvijo jo je cez tri leta zavrnil Josip Tominšek. Toda že pred izidom knjige se je prvic oglasil France Kidric, poznejši najostrejši kritik matematicne arhitektonike, in odklonil trditve iz dotedanjih Žigonovih in Puntarjevih objav. Po Puntarjevem nastopu je Žigon povzel njegove glavne teze, pritegnil v obravnavo vso Prešernovo poezijo in s tega vidika pripravljal študijsko izdajo pesmi ter monografijo o pesniku. Knjigi sta bili oddani v tisk že pred zacetkom prve svetovne vojne, vendar ju je avtor v korekturah kar naprej predeloval in šele proti koncu vojne zacel v periodiki objavljati posamezne odlomke; kot dopolnilo glavni smeri svojega nauka pa je raziskoval romanske verzne in pesniške forme. (Vec o Žigonu v nadaljevanju; gl. poglavje Slovenska literarna zgodovina – vodilne osebnosti.) Izidor Cankar Izidor, mlajši bratranec Ivana Cankarja, se je po koncanem študiju teologije dodatno specializiral za estetiko na katoliški univerzi v Louvainu oziroma Leuvnu. Cez nekaj let je objavil esejisticni roman S poti. Pred in med prvo sve­tovno vojno je prevzel uredništvo revije Dom in svet; pod njegovim vodstvom so se reviji odpirale umetnostnozgodovinske razvojne perspektive. Kar zadeva njegovo literarnokriticno delovanje, se je vkljucil v polemiko o arhitektoniki že kmalu po njenem zacetku (Zbornik znanstvenih in poucnih spisov VIII, Dom in svet 1907) in z distanco obravnaval Žigonovo dotedanje delo. Ocenjeval je Zgodovino novejšega slovenskega slovstva I Ivana Grafenauerja (Cas 1909). Brž­kone pa je najpomembnejša njegova serija Obiski (Dom in svet 1911, v knjižni obliki 1920), kjer je vpeljal esejisticno zvrst pogovora s pisatelji in umetniki. (Vec o Izidorju Cankarju v nadaljevanju; gl. poglavje Slovenska literarna zgo­dovina – vodilne osebnosti.) Ideološki vidiki Proti koncu 19. in na zacetku 20. stoletja so se literarni, pa tudi obci zgodovi­narji razhajali v svetovnonazorskem pogledu na svobodomiselstvo in katoli­štvo, v nacionalno-ideološkem pogledu pa na slovenski avtonomizem in jugo­slovanski unitarizem oziroma novi ilirizem. Tretje razlicice, panslavizma, tukaj ni nujno potrebno upoštevati, ker je imel komaj kakega zagovornika in zelo malo privržencev. Skupna tocka prokatoliških in proreformacijskih ocen preteklosti so bili naivno diletantski poskusi, utemeljeni na domnevi, da vecja starost slovstva pomeni tudi njegovo višjo vrednost. Z ene strani jih je presegala religiozno­ideološka opredelitev, ki si je prizadevala s poudarjanjem slovenskega kultur­nega dela katolicanov v srednjem veku, protireformaciji in baroku zmanjšati zgodovinske zasluge protestantov. To se je zacelo že v prejšnjem obdobju, ko sta zavzemala do reformacije kriticna stališca na primer Kleinmayr in poldrugo desetletje za njim Glaser, še prej pa Radics, ki se je sicer izogibal omembam reformacije, temvec je pripisoval vse mogoce zasluge srednjemu veku. Takšna usmeritev je bila napol resno napol ironicno poimenovana »slovenšcina pred Trubarjem«. Ob zacetku novega stoletja je polemicno ostro na racun refor­macije nastopil cerkveni zgodovinar Josip Benkovic. Pridružil se mu je Josip Gruden, toda z bistveno razliko: eno njegovih izhodišc so namrec bila pravo­slavna verstva in iz njih potekajoca kulturna izrocila. Nasprotujoci si pogledi so dosegli višek ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva (1908). Slovenska matica je ob tej priložnosti izdala Trubarjev zbornik. V njem so zastopane skoraj vse relevantne smeri, ki se ukvarjajo s slovensko reformacijo, toda osnovni ton mu vendarle dajejo stališca, bližnja novemu ili­rizmu. O tem prica že dejstvo, da je odlocilno vlogo pri zamisli in izpeljavi Zbornika imel Fran Ilešic, takratni predsednik Slovenske matice in vodilna figura novega ilirizma. Ta svetovnonazorska orientacija je bila deležna še nekaj podpore v zborniku in drugje, preostali sodelavci so zavzeli nevtralen položaj. K sodelovanju pa nista bila povabljena niti Prijatelj niti Kidric, a sta si pois-kala druge poti, da bi ob isti priložnosti vendarle izrazila svoja stališca. Prijatelj je v spisu O kulturnem pomenu slovenske reformacije s sinteticnih vidikov suve­reno razgrnil podobo tega gibanja v razlicnih domacih in tujih kontekstih (Pri­jatelj 1908). Kidric je prispeval Trubarjevo biografijo, prvo med vec razlicicami izpod njegovega peresa, a razmeroma lahko berljivo in s cutom za smotrno širitev obravnavane problematike cez meje obicajnega življenjepisa (Kidric 1908). Njegovo drugo pomembno delo iz tega casa je Epilog k Trubarjevemu zborniku, obsežna ocena, v kateri si avtor prizadeva pretehtati vsak prispevek po njegovih individualnih prednostih in slabostih, pa vendar ne more zatajiti svoje glavne usmeritve in se postavlja v bran slovenskemu kulturnemu avto­nomizmu, tako kot so Ilešic in še nekateri njegovi somišljeniki v zborniku in drugje zagovarjali novi ilirizem (Kidric 1909). Ta zaostritev ni imela trajnih posledic. V naslednjih nekaj letih sta denimo Ilešic in Kidric polemizirala med seboj o slovenskem prerodu in polemika se je iztekla na dostojen nacin. Drug znacilen primer je Josip Gruden. Ne glede na svojo katoliško ideološko orientacijo je spisal Zgodovino slovenskega naroda (1910–1916, nedokoncano); to obsežno delo se z umirjenimi sodbami loci od dokaj radikalnih stališc, ki jih je zagovarjal kako desetletje prej. Narodni prerod je sicer ostal eden izmed osrednjih problemov zgodovinskega in literarnozgo­dovinskega raziskovanja tja do srede 20. stoletja. Osrednja nacionalna veda v spremenjenih zgodovinskih razmerah (od 1918 do druge svetovne vojne) Prenova institucij K o se je prva svetovna vojna že nagibala h koncu, je bilo iz literarno­vedne perspektive komaj slutiti, kakšne posledice bo prinesla s seboj; in dejansko so te posledice prišle v stroko bolj od zunaj. S koncem vojne povezani politicni in družbeni prevrati so prinesli tudi bistveno spremembo v položaju literarne zgodovine kot dela slovenistike in slavistike. Stroka se je tako rekoc cez noc znašla v novi državi, kjer so bili Slovenci vsaj za kratek cas eden izmed konstitutivnih narodov, in prevzela vlogo ene med osrednjimi nacionalnimi vedami; na to vlogo se je pripravljala že dolgo prej. Njen razvoj, kot tudi razvoj slovenske znanosti nasploh, je bil v veliki meri vezan na zamisel o univerzi v Ljubljani. Predzgodovino te zamisli je mogoce zasledovati od zacetkov višjega šolstva na slovenskem ozemlju v prvi polovici 17. stoletja, jasno obliko pa je dobila z nacionalnopoliticno motiviranimi sklepi v revolucionarnem letu 1848. Zahteva po univerzi je odtlej postala trajna sesta­vina slovenskega nacionalnega programa. Na tem polju je narodno gibanje doseglo nekaj delnih uspehov, posebej na zacetku 20. stoletja. Vsa ta prizade­vanja pa so bila ob izbruhu svetovne vojne ustavljena. V spremenjenih razmerah neposredno po koncu vojne si je akademska javnost s podporo nove slovenske oblasti zastavila za cilj, cimprej ustanoviti univerzo v Ljubljani. Takoj po prevratu je zacela delovati vseuciliška komisija, sestavljena iz zastopnikov narodne vlade oziroma njenega poverjeništva za uk in bogocastje, slovenskih univerzitetnih uciteljev in strokovnih društev, z njo je sodeloval tudi kulturni odsek narodnega sveta. Komisija je v izjemno kratkem casu premagala konceptualne dileme in rešila vec kadrovskih zapletov. Delo je bilo v glavnem opravljeno med novembrom 1918 in koncem junija 1919, ko je bil nacrt zakona o univerzi predložen v vladno in parlamentarno obravnavo; zakon je bil sprejet cez poletje, ob koncu avgusta so bili imenovani prvi profe­sorji in decembra so se zacela redna predavanja. Na filozofski fakulteti, ki je vkljucevala tudi naravoslovne in matematicne vede, sta bili med predvidenimi 20 oddelki oziroma 33 katedrami deležni naj­vecje podpore zgodovina in slavistika: zgodovini s pridruženo arheologijo je bilo namenjenih pet kateder, slavistiki pa štiri sistemske ter ena izredna (»ad personam«) za srbohrvaški jezik in literaturo. Na jezikoslovnem podrocju je bilo kmalu doseženo soglasje o zasedbi: za splošno slovansko filologijo je bil predviden Rajko Nahtigal, takrat redni profesor na graški univerzi, za slo­venski jezik pa Fran Ramovš, dotlej privatni docent v Gradcu in že predlagan za izrednega profesorja v Cernovcih. Pri literarni zgodovini pa so se zadeve zatikale. Ob koncu leta 1918, ko je bila za kratek cas aktualna zamisel o provi­zoriju bodoce ljubljanske univerze v Zagrebu, se je za profesuro na njem neu­spešno potegoval Fran Ilešic. Po tem je vseuciliška komisija vabila k sodelovanju Matijo Murka, takrat rednega profesorja v Leipzigu, ki pa je menil, da bodo na njegovem podrocju popolnoma ustrezale »mlajše domace moci«; sam se je zanimal za možnost prehoda v Zagreb, vendar se je na koncu odlocil za Prago. V igri sta ostala Prijatelj in Kidric, bibliotekarja v dunajski dvorni knjižnici, in pa Grafenauer, srednješolski profesor v Ljubljani in višji šolski nadzornik, ta cas v postopku habilitacije na zagrebški univerzi. Za nespornega kandidata je veljal samo Prijatelj. Ob koncu poletja 1919 je bil imenovan v prvi skupini štirih profesorjev-maticarjev na filozofski fakulteti. Njegov ucni nalog se je glasil »za zgodovino novejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko«. S tem se je vodstvo univerze že vnaprej molce opredelilo o drugem kandidatu, kajti analogno dolocilo »za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko« je bolj ustrezalo Kidricu, medtem ko je Grafenauer dotlej raziskoval samo slovensko literarno zgodovino. Seveda je bila v ozadju te odlo-citve tudi svetovnonazorska opredeljenost obeh kandidatov. Univerzitetni svet je že jeseni 1919 predlagal izvolitev Kidrica, toda ta predlog je naletel v beograj­skih visokošolskih in upravno-politicnih krogih na mocan odpor. Kidricu so ocitali obnašanje med vojno, predvsem sodelovanje v znanstveni ekspediciji, ki je zbirala stare rokopise in knjige na zasedenem ozemlju Srbije in Crne Gore. Sicer je pojasnil svoje ravnanje in se opral ocitkov, vendar se njegova zadeva ni premaknila z mrtve tocke vse do konca poletja 1920, ko je bil naposled imenovan za profesorja. Grafenauer pa je že prej opustil misel na univerzitetno kariero, le kratek cas je predaval v Ljubljani kot privatni docent zagrebške univerze. Ustanovitelji univerze so se zavedali, da ni mogoce takoj od zacetka racunati na popolno zasedbo vseh literarnozgodovinskih smeri. Zato so že v osnovnem nacrtu za filozofsko fakulteto iz marca 1919 predvideli, naj se ustanovi katedra »za splošno slovstvo in slovstveno teorijo«; ta predmet je bil na zacetku potreben namesto slovstvene zgodovine romanskih in germanskih narodov. Kandidat za novo katedro je bil nemški Avstrijec Otmar Schissel von Fleschenberg, ta cas privatni docent na univerzi v Innsbrucku in zatem v Gradcu. Za to mesto sta ga predlagala Ramovš in Nahtigal. Univerzitetni svet je najprej odložil razpravo o njem, drugic ga je odobril, vendar za pristojno ministrstvo v Beogradu ni bil sprejemljiv iz nacionalnih razlogov. S tem se je koncal prvi poskus uvedbe pri­merjalne (bolj natanko: obce) književnosti in literarne teorije. Leta 1925 se je iztekel rok, do katerega je morala ljubljanska univerza pre­vzeti izpitni red po beograjski. To je veljalo tudi za primerjalno književnost in literarno teorijo kot glavni ali stranski predmet v vec kombinacijah. S tem je postalo nujno, da se cimprej organizira ustrezen študij. Ker pa v Ljubljani še vedno ni bilo primernega profesorskega kandidata za to stroko, so se odlocili za zasilno rešitev, po kateri je Kidric zacasno prevzel skrb za primerjalno lite-rarno zgodovino, Kelemina za literarno teorijo in Prijatelj za literarno kritiko. Prva štiri leta je bila nova stroka organizacijsko umešcena v slavisticni seminar, od 1929/30 je nastopala kot samostojna študijska smer, a še vedno s provizo-ricno kadrovsko zasedbo. Takšne razmere so trajale vse dotlej, dokler si ni med nekaj pripadniki mlajše generacije Anton Ocvirk pridobil potrebne formalne kvalifikacije s habilitacijskim delom Teorija primerjalne literarne zgodovine (1936). Zadevo je še pospešila smrt Ivana Prijatelja (1937). Ocvirk ga je najprej delno nadomestil kot privatni docent na slavistiki, že leto zatem pa je bil redno zaposlen in je poleg slavisticnih prevzel predavanja iz novejših obdobij primer-jalne književnosti in iz literarne teorije. Slavisticni oddelek je bil edini, na katerem sta se z literarno vedo od vsega zacetka ukvarjala dva profesorja. Na drugih jezikovno-literarnih oddelkih je bilo dovolj prostora kvecjemu za enega strokovnjaka, ki naj bi gojil obe filo­loški disciplini. Ker pa je študij tujih jezikov imel dejansko prednost pred štu­dijem literatur, je enakomerna zastopanost obojega uspevala samo nekaterim predavateljem. Tak je bil npr. germanist Jakob Kelemina, ki si je že dolgo pred prihodom na univerzo (1920) pridobil mednarodni ugled z objavami iz sre­dnjeveške nemške književnosti. Klasicni filolog-grecist Fran Bradac je šele po prihodu na univerzo (1923) zacel sistematicno objavljati literarnovedne razprave. Nasprotno se je romanist Fran Šturm zanimal skoraj izkljucno za jezikoslovna vprašanja. Zato je bila literarna veda na romanistiki nekaj let odvisna od gosta z zagrebške univerze, italijanista Petra Skoka, in od lektorjev s francoskega inštituta, zares pa je oživela šele s prihodom drugega profesorja, Stanka Lebna (1938). Tudi nekatere nefilološke stroke so iz razlicnih perspektiv odpirale možnosti za obravnavanje posameznih vidikov literature, toda te so pogosto ostale neizkorišcene. Na oddelku za filozofijo je France Veber razvijal svoj sistem predmetne teorije in ga uvajal tudi na podrocju estetike; knjiga o tem je izšla že leta 1925. Vendar je bil miselni prepad med Vebrovo estetiko in prevladujoco historicno­empiricno usmeritvijo vecine filoloških in zgodovinskih ved prevelik, da bi na primer literarna veda iskala teoreticne spodbude pri njem; to se je zgodilo šele ob bistveno spremenjenih izhodišcih slabega pol stoletja pozneje. Dosti bolj uporabne za preucevanje literature so se zdele filozofske raziskave Alme Sodnik o zgodovinskem razvoju estetskih problemov (v knjižni izdaji 1928). Umetnostna zgodovina se po metodi ni kaj dosti prekrivala z literarno vedo. V prvi se je ta cas že uveljavljala duhovnozgodovinska in stilnoanaliticna smer, medtem ko je bila druga v glavnem historicno-empiricna. Kljub razlicnim teo­reticnim in metodološkim usmeritvam pa je protagoniste obeh strok zbliževalo to, da je vodilni umetnostni zgodovinar Izidor Cankar študiral tudi estetiko in bil hkrati literarni kritik, esejist, pisatelj in urednik. Etnologija bi vsaj po svojem poreklu in sorodnosti z jezikoslovjem in literarno vedo v skupnem okviru filologije utegnila biti najprimernejša za obravnavanje ljudskega slovstva kot posebnega podrocja široko pojmovane literature. V to smer je kazalo delo Štreklja in Murka, dosti pozneje se jima je pridružil še Grafenauer. Vendar je ta stroka zaradi hkratnega delovanja vec razlogov, med katerimi so bili poleg konceptualnih še kadrovski in financni, dobila samostojen oddelek na filozofski fakulteti šele proti koncu tridesetih let. Prehitela sta ga ustanovitev etnografskega muzeja (1923) in osrednje revije Etnolog (1926). Tako skoraj ni bilo možnosti za dvogovor med literarno vedo in etnologijo na univerzi, marvec je v omejenem obsegu potekal ob muzejski dejavnosti ter v znanstveno-strokovnem tisku. Nekateri pripadniki prve generacije profesorjev so ob prihodu na ljubljansko univerzo prinesli s seboj dragoceno doto: prvo specializirano znanstveno revijo, Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (CJKZ I–VIII, 1918– 1930). Pobudo za njegovo ustanovitev sta že 1917 dala Nahtigal in zgodovinar Anton Kaspret, gimnazijski profesor v Gradcu. Pridružil se jima je Kidric, po izidu prve številke 1918 pa še Ramovš; po Kaspretovi smrti 1920 so ga vodili preostali trije uredniki. Casopis je imel ob koncu vojne in v prvih povojnih letih velike organizacijske in financne težave. Izdajati so ga zaceli uredniki sami, nato so mu za kratko priskrbeli prostor v založbi Slovenske matice, od cetr­tega letnika naprej je nosil firmo seminarja za slovansko filologijo, po osmem letniku, ko je spet izšel v skrcenem obsegu in v samozaložbi, je dokoncno ugasnil. Vendar Casopisu ni primanjkovalo sodelavcev in prispevkov. V osmih letnikih je izšlo skupno 142 spisov, od tega približno pol razprav in clankov, ostalo so razlicni krajši prispevki, ki pa so bistveno prispevali k ažurnosti vse­bine. Kar zadeva zastopanost po strokah, je bilo na prvem mestu jezikoslovje, sledila mu je literarna veda, dalec zadaj je ostajala zgodovina. Ponekod so se razlicni strokovni vidiki tako prepletali, da je prispevke zaradi tega najprimer­neje oznaciti kot filološke v širokem pomenu. Od skupno 30 avtorjev je bilo bolj dejavnih približno tretjina, med njimi sta po številu in obsegu prispevkov vodila Ramovš in Kidric. Za vecino sodelavcev je bil CJKZ tista publikacija, ki so ji prispevali najvecji delež svoje sprotne produkcije, nikakor pa ni bila edina. Z manjšo zamudo so zacele izhajati Razprave Znanstvenega društva za humanisticne vede (RDHV, od 1921) pod Ramovševim uredništvom. To pa ni bila konkurenca, temvec prej nadgradnja CJKZ. Razlika med njima je bila v tem, da so RDHV objavljale izkljucno razprave; toda drugace od CJKZ, ki se je omejeval na nacionalne vede, so se RDHV posvecale celotnemu podrocju na Slovenskem znane huma­nistike. Kroga sodelavcev obeh revij sta se prekrivala približno do dveh tretjin. V RDHV so objavljali le priznani avtorji, mlajši pa so si našli prostor v manj zahtevnih rubrikah CJKZ. Poleg teh dveh revij je imel znanstveno-strokovni znacaj še Casopis za zgodovino in narodopisje (CZN), ki je izhajal v Mariboru nepretrgano že od zacetka stoletja, a se ni mogel povsem otresti vtisa, da je le glasilo regionalnega pomena. Socasno izhajanje vec periodicnih publikacij je bilo avtorjem in urednikom cedalje hujše breme, ker so imeli tudi druge obveznosti, na primer sodelovanje pri Slovenskem biografskem leksikonu. Na zacetku tridesetih let je delovni zagon nosilne skupine sodelavcev popustil. CJKZ je nehal izhajati, RDHV so se preoblikovale iz revije v zbirko monografij. Šele cez nekaj let je vrzel deloma zapolnila jezikoslovna in literarnozgodovinska revija Slovenski jezik (1938– 1941), pri kateri je imela vodilno vlogo že mlajša generacija slavistov. Izdajanje Razprav, ki so zagotavljale možnost publiciranja, je bila ena glavnih dejavnosti Znanstvenega društva za humanisticne vede, ustanovlje­nega 1921 na pobudo Nahtigala in Prijatelja. Društvo pa je imelo še drug, bolj daljnosežen namen: utiralo je pot za nastanek najvišje znanstvene institucije, saj je bilo od vsega zacetka zamišljeno kot osnova za bodoco akademijo zna­nosti. Tej pobudi so se pridružila sorodna društva (Slovenska matica, Narodna galerija, društvo Pravnik). Osnutek zakona o ustanovitvi akademije je bil pri­pravljen že 1925, a pristojno beograjsko ministrstvo ga je zaradi neugodnih politicnih razmer nekajkrat zavrnilo. Vendar so predlagatelji vztrajno ponav­ljali vsakokrat bolje utemeljen predlog z razvejenim delovnim programom in s cedalje vecjo podporo v slovenski javnosti. Po vecletnem prizadevanju je kot vmesna stopnja 1937 nastalo društvo z imenom in ustrojem bodoce akademije, 1938 pa je bila sprejeta uredba z zakonsko mocjo o ustanovitvi in ureditvi Aka-demije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ta se je takoj oprijela dela, nadalje­vala dejavnosti, ki so jih v obdobju ustanavljanja zacela njena maticna društva, ponekod pa jih zastavila cisto na novo. Rezultati so se kmalu pokazali, na filo­loškem in literarnem podrocju med drugim z znanstvenimi izdajami rokopisov in korespondenc. Z ustanovitvijo slovenske univerze in akademije znanosti je literarna veda, ki je dotlej imela glavna oporišca na srednjih šolah slovenskega ozemlja in na slavisticnih oddelkih dveh avstrijskih univerz, zdaj našla nova, širša in zahtev­nejša delovna podrocja. Ob teh je obdržala nezanemarljivo vlogo tudi literarna kritika, esejistika in publicistika, ki ni bila vezana na šolske in znanstvene insti­tucije, temvec se je oblikovala v medijskem prostoru kulture. Literarna veda in kritika sta se prekrivali pri raziskovanju splošnih lastnosti literature, razlikovali pa sta se pri opredeljevanju njenega predmetnega obsega. Literarna veda oziroma njena najbolj razvita veja literarna zgodovina je bila usmerjena predvsem v pretekle dobe, kritika pa v obravnavanje sodobnih lite-rarnih del, pri cemer je bila absolutno v prednosti. Hitreje je zaznavala aktualne spremembe, spremljala in deloma podpirala deloma ovirala je prodor novih literarnih tokov, bolj je bila odprta za nove teoreticne poglede. Zato je ta cas v njenem obmocju vzniknil tudi najocitnejši simptom tedanje krize historizma, nacelni dvom o spoznavnih zmožnostih in dosegu literarne zgodovine. Teoreticno-metodološki modeli S koncem prve svetovne vojne se je bistveno spremenilo družbeno okolje lite-rarne vede, toda v njeni teoreticno-metodološki zgradbi ta cas ni bilo izrazitega preloma. Vodilne osebnosti tega obdobja so nastopile v prvih desetletjih 20. stoletja in že tedaj v osnovah izoblikovale vecino svojih glavnih zamisli. Z nji­hovo zgodnjo dejavnostjo se je stroka znanstveno zgradila, nadaljnji potek pa je bil bolj zunanja potrditev dotedanjega notranjega formiranja. Obdobje med vojnama sodi še zmeraj v dobo historizma. Kakor za celo vrsto družbenih in duhovnih fenomenov v tej dobi velja tudi za literaturo, da se kaže v zgodovinski perspektivi, toda ta ni vec absolutna, temvec je le še prevladujoca. Tu in tam odpira prostor novim, sinhronim pogledom, ki nadomešcajo dia­hrone in s tem v celotno podobo historicnega razvoja vnašajo variantne poteze. To se kaže med drugim v terminologiji. Poleg najbolj razširjene oznake 'literarna zgodovina' se zacnejo uveljavljati druge, dopolnilne ali konkurencne. Predvsem izraz 'literarna teorija' dobiva novo vlogo, ne vec podrejene, temvec cedalje bolj enakopravno zgodovini. Bolj neustaljen je izraz 'literarna veda'. Srecati ga je v razlicnih pomenih, nihajocih med dvema skrajnima možnostma: enkrat poleg literarne zgodovine kot posebno podrocje, ki zajema sistematiko oziroma teorijo in metodologijo, ali drugace receno, vsa nehistoricna obmocja znanosti o literaturi, drugic kot krovni pojem za celoto vseh strok, historicnih in ahistoricnih, ki se ukvarjajo z literaturo. Ta celota je sestavljena iz razlicnih smeri, katerih notranji ustroj dolocajo njihova izhodišca, cilji, predmet in metode; iz vsakokratnega izbora in med-sebojne povezave teh kategorij se da razbrati temeljni vzorec ali model neke smeri. Razlike med smermi so utemeljene v njihovem celotnem sestavu, ne v posameznih znacilnostih. To pa ne pomeni, da bi bilo mogoce vsak posamezen pojav prišteti brez ostanka samo k enemu metodološkemu vzorcu ali modelu. Nasprotno, sinkreticni spoji raznorodnih elementov so skoraj tako pogosti kot ciste realizacije tega ali onega vzorca. Kar zadeva položaj literarne vede na Slovenskem v obravnavanem obdobju, se najprej izkaže, da se je v njej pojavljalo vec smeri, ki pa si niso sledile v pre­prosto razvidnem casovnem zaporedju. Sprico tega je primerneje obravnavati dobo kot celoto, v kateri hkrati obstajajo razlicne, tudi nasprotne težnje. V njej je zastopanih vec temeljnih vzorcev ali modelov, razlicnih po obsegu in kvaliteti. Najpomembnejše mesto je zavzemal pozitivisticni, za njim duhov­nozgodovinski, v bistveno manjši meri se je pojavljal marksisticni, poleg njih je mogoce opaziti še navzocnost formalisticnega in posamezne sledove psiho­analiticnega vzorca. Pozitivisticni temeljni vzorec se je izoblikoval ob opiranju na evropski lite-rarnoznanstveni pozitivizem, natancneje receno na njegovo poznejšo fazo, modificirano med krizo te usmeritve okrog preloma stoletja. Skope, fragmen­tarne opredelitve tega vzorca so raztresene po razlicnih spisih od Oblakovih in Vidicevih kritik Glaserjeve slovstvene zgodovine mimo Prijateljevih teore­ticnih in metodoloških esejev ter komentarjev k lastnemu delu pa do Kidri-cevih programskih razlag, kritik in polemik in do Ocvirkovega zavzemanja za modificirani ali prenovljeni pozitivizem. Precej pogostejša je uporaba pozitivisticnih miselnih shem v literarno­zgodovinski praksi. Zaslediti jih je mogoce najprej v opredelitvah predmeta raziskovanja. Ta je praviloma razumljen zelo široko in sega onkraj literar­nega podrocja v kulturno, socialno in celo politicno sfero, predvsem zato, da se lahko z njegovo pomocjo kar najbolj ucinkovito izpelje vzrocno-determi­nisticna zveza literature z zunajliterarnimi obmocji. Pozitivisticna usmeritev obvladuje Kidricevo in Prijateljevo slovstveno zgodovino, redke monografije, kakršna je npr. Kidriceva o Prešernu, pa številnejše biografske in zgodovinsko faktografske razprave vec avtorjev. V blažji varianti, kot empiricno historicna usmerjenost brez domišljene teoreticne podlage, je znacilna za precejšen del literarnozgodovinske produkcije med vojnama, zlasti za generacijo Prijate­ljevih in Kidricevih ucencev in naslednikov. Vloga duhovnozgodovinskega vzorca je v slovenski literarni vedi znatno manjša kot vloga pozitivisticnega. Nikoli ni bil sprejet tako na široko, da bi lahko govorili o sklenjeni duhovnozgodovinski smeri ali šoli, pac pa je pri vrsti avtorjev mogoce razbrati posamezna, po izvoru duhovnozgodovinska teore­ticna stališca in metodološke opredelitve, najveckrat pomešane s pozitivistic­nimi, brez vidne medsebojne povezave ali v sinkreticnih združbah. Ti pojavi pripadajo razlicnim težnjam znotraj široko pojmovanega duhovnozgodovin­skega obmocja, ki so pogosteje izražene v programskih in kriticnih izjavah kakor udejanjene v literarnozgodovinski praksi. V letih med vojnama so o duhovnozgodovinski literarni vedi med drugim porocali in diskutirali Prijatelj, ki jo je obravnaval kot zadnjo fazo v zgodovini t. i. akademske ali univerzitetne kritike, Kelemina, ki je svojo literarnoznan­stveno sistematiko in metodologijo oprl pretežno na to smer, in Ocvirk, ki je izrecno zavracal njene ahistoricne in v tipološke postopke naravnane ten-dence, hkrati pa delno sprejemal njene historicne, modificiranemu poziti­vizmu bližje variante. Duhovnozgodovinske pojme in stališca ter metodološke rešitve so uporab­ljali v praksi zlasti Prijatelj, Žigon, Izidor Cankar, Slodnjak, Ocvirk in Leben. Prijateljev opus niha med pozitivisticnimi, zgodovinsko-sociološki determi­nizem zasledujocimi razpravami in simbolisticno-impresionisticnimi eseji, toda naposled se ta dva razlicna pola vsaj v teoreticni konstrukciji uskladita v enotno zamisel literarne zgodovine, ki se zacenja z empiricnimi osnovami in doseže vrh z duhovnozgodovinskimi kategorijami. Pri Žigonu je najti poleg formalno-analiticnih študij o arhitektoniki v poeziji in poleg idejnozgodo­vinskih spekulacij o duhovnem žarišcu umetnine tudi povsem pozitivisticne biografsko-bibliografske študije in gradivske objave, ne da bi bila med naspro­tnima stranema vidna kaka globlja povezava. Izidor Cankar je svojo koncepcijo o stilu kot izrazu svetovnega nazora in na njej zgrajen tipološki sistem razvil v umetnostni zgodovini in jo prenašal na literaturo Ivana Cankarja. Slodnjak je v pogledu na zgodovino slovenskega slovstva bolj poudarjal podoživljanje in osmišljanje razvojnega procesa kakor podroben opis, dokumentacijo in argu­mentacijo. Pri tem je posegal po duhovnozgodovinskih pojmih, kot je narodna duša, ki pa jih je pozneje delno opustil v prid empiricnemu rekonstruiranju zgodovinskega poteka. Ocvirk je v obravnavo ustvarjalne osebnosti vpeljal kompleksen individualnopsihološki opis, ne da bi reduciral psihicne pro-cese na realno biografsko doživljanje. Pri utemeljevanju primerjalne literarne zgodovine se je dotikal razlicnih teorij o narodni duši; mednarodne tokove in smeri je obravnaval s poudarkom na idejnih sestavinah in opušcal iskanje deterministicnih mehanizmov v zunajliterarnih obmocjih. Leben je zavracal pozitivisticno reduciranje literarnih likov na njihove žive modele ter na temelju Crocejeve estetike razlikoval med realno osebo in pesniškim likom, ki je stva­ritev domišljije, fantazma. Marksisticni vzorec se je uveljavljal predvsem pri globalni razlagi družbe­nega razvoja. Na širšem obmocju literature in kulture je pustil vec sledov v pro-gramatiki in kritiki kot v literarni vedi. V zgodnjih dvajsetih letih sta zastopala to orientacijo publicista Dragotin Gustincic in Vladimir Martelanc. Nagnjenja do nje so kazali Srecko Kosovel, krog revije Mladina oziroma Svobodna mladina in nekateri pripadniki druge generacije avantgarde okoli revije Tank. V tride­setih letih je najti vzporednice s historicnomaterialisticnim idejnim obzorjem v programski spremljavi in kritiški recepciji literarnih del z obmocja socialnega realizma. Reprezentativna za to usmeritev sta Bratko Kreft, predvsem z revijo Književnost, in Ivo Brncic. V drugi polovici tridesetih let se je širil marksisticni pogled na slovensko preteklost v ortodoksni obliki, v kakršni ga je razvil zlasti Sperans (Edvard Kardelj). Ta pogled ni v celoti usmerjal nobenega vecjega literarnozgodovinskega dela, pac pa je navdihnil nekaj kriticnih in polemicnih odzivov nanje. Za odnos marksizma do nacionalno liberalisticnega poziti­vizma je znacilna obširna kritika Prijateljeve Kulturne in politicne zgodovine, ki jo je pod psevdonimom A. Javor objavil Boris Kidric (1940). Ta cas je v slovenski literarni vedi postal aktualen tudi formalisticni vzorec, ceprav ni bil nikdar tako razširjen kot prejšnji trije. K njemu sodi zlasti Ocvir­kova razprava o ruskem formalizmu, oblikovne, stilne in verzne analize v nje­govem seminarju ter Isacenkova knjiga o slovenskem verzu. Posamezne sledove je pušcala za sabo še psihoanaliticna orientacija, ki je bila bolj razvidna v sami literaturi, denimo pri Slavku Grumu in Vladimirju Bar-tolu, sicer pa omejena zgolj na literarno programatiko in kritiko. Med obravnavanimi vzorci ali modeli literarne vede so se vzpostavljala raz­licna razmerja, bodisi kot koeksistenca ali sodelovanje, bodisi kot konkurenca, nasprotovanje ali izkljucevanje. Ta razmerja so se še najbolj izrecno oblikovala v kritikah in polemikah. Zastopniki pozitivisticne usmeritve so svoja stališca argumentirali pred­vsem s sklicevanjem na znanstvenost in z ideološko nevtralnostjo. Veljavne po tem kriteriju so jim bile ugotovitve, ki temeljijo na empiricnih dejstvih, torej na literarnem, biografskem, zgodovinskem gradivu, in njihove posle-dice, izpeljane z induktivnimi postopki, ni pa jim bilo sprejemljivo nobeno spekulativno sklepanje in razvijanje teoreticnih pogledov, ki ne bi v polni meri upoštevalo faktografske dokumentarne podlage. Kadar so lahko oci-tali nasprotnikom pomanjkljivo poznavanje gradiva in slabo obvladovanje argumentacije, so jih zavracali v imenu opozicije med znanstvenostjo in diletantizmom. Kadar takega ocitka niso mogli utemeljiti, so ugotavljali, da izhajajo drugacna stališca iz nazorskih in vrednostnih opredelitev, s katerimi njihovi oponenti samo potrjujejo že vnaprej znane rezultate; tu so vzpostav­ljali opozicijo med znanstvenim in ideološkim. Podobno argumentacijsko strategijo srecamo pri nasprotnikih pozitivizma, ki so si prav tako prizadevali legitimirati svoja dognanja z znanstveno utemeljenostjo svojih pogledov, le da je znanstvenost pri njih cisto drugace pojmovana. Primerna oprijemališca so jim bila omejenost pozitivisticnih postopkov, ki da se niso zmožni odtr­gati od ravni nepovezanih materialnih dejstev, in redukcionisticne skrajnosti biografskega determinizma. Zagovorniki duhovnozgodovinskih teženj so se pogosteje sklicevali na slabosti pozitivizma kot na lastna teoreticna izhodišca, ker ta vecinoma niso bila v podrobnostih izdelana in sistematicno povezana. Drugace je bilo pri marksisticno orientiranih polemikih, ki so postulirali vna­prejšnjo znanstveno veljavnost svoje obce družbenozgodovinske sheme in dokazovali pomanjkljivosti nasprotnih pogledov prav prek soocenja z njo. Pri njih je bila torej znanstvenost utemeljena v pravilni ideološki opredelitvi. Nasprotno so privrženci pozitivizma razglašali, da si prizadevajo za ideo­loško nevtralno znanstveno objektivnost in nepristranost. Toda kljub temu je tudi pri njih prišla na dan liberalno-nacionalna ideologija, ki se je spopadala z drugacno ideološko in vrednostno opredeljenostjo nasprotnikov, denimo katoliških literarnih zgodovinarjev. Poleg tega naletimo pri zagovornikih empiricnega historizma še na en znacilen argument: ker slovenska literarna preteklost še ni zadosti obdelana po razlicnih faktografskih vidikih in ker še vedno prihajajo v razvid nova bibliografska, biografska, zgodovinska dejstva, so v naši literarni zgodovini upraviceni in nujno potrebni tudi tisti pogledi, ki so drugje že izcrpno obdelani; gre torej za utemeljevanje izbora metod s posebnostmi predmeta. Ob teh nasprotjih pa ne smemo spregledati, da so teoreticna stališca in metode, ki po izvoru pripadajo razlicnim smerem, obstajale druga poleg druge, v ohlapnejših ali tesnejših medsebojnih zvezah, in to celo v istem individualnem opusu. To je delno mogoce razložiti z dinamiko osebnega razvoja, ki lahko pri­pelje cloveka od nekega izhodišca do povsem nasprotne pozicije; del tega je mogoce pripisati tudi na rovaš nedomišljenosti, nedoslednosti, pomanjkljivosti v osebni znanstveni formaciji. Toda pri preostanku teh pojavov gre vendarle za premišljeno združevanje po izvoru raznorodnih pogledov in postopkov. To izpricuje, da literarna veda ni vezana samo na ciste teoreticne in metodološke modele, temvec je lahko produktivna in socialno uspešna, tudi kadar se opira na sinkreticne temelje. Literarnovedne zvrsti Literarnovedna produkcija je v obravnavanem obdobju gojila vec zvrsti: to so bibliografija, biografika, tekstne edicije, faktografsko analiticne študije, mono-grafske obravnave osebnosti ali skupinskih pojavov, delne sinteze na razlicnih zgodovinskih in teoreticnih ravneh vse do nacionalne literarne zgodovine in njenih primerjalnih dopolnitev. Biografika in bibliografija Na biografsko-bibliografskem podrocju je najobsežnejše in najpomembnejše delo te dobe Slovenski biografski leksikon (SBL, 1.–15. zvezek, 1925–1991). Nacrtovan je bil tako, da naj bi zajel ustvarjalne osebnosti z vseh podrocij humanisticnih ved in umetnosti, poleg tega pa še važnejše iz družbenih ved, politike in gospodarstva. Navzlic napovedani meddisciplinarnosti pa je bilo v njem sorazmerno vec literarno- in kulturnozgodovinskih gesel. Ob sprotnem pisanju in že med pripravami zanj se je izkazalo, da za vecino predvidenih tem niso na voljo niti gradivsko analiticni clanki, kaj šele monografije. Zato so ure­dniki sklenili, da mora SBL imeti znacaj temeljnega dela, ki naj zanesljivo in dokumentirano podaja bistvena biografska in bibliografska dejstva o zajetih osebnostih, važnejšo strokovno literaturo o njih in po možnosti oceno njiho­vega pomena. Ta usmerjenost se je med izhajanjem prvih zvezkov še utrjevala. Zaradi tega – poleg drugih razlogov, kot so širitev izbora obravnavanih oseb­nosti in menjavanje sodelavcev – se je delo pri SBL podaljšalo nad vsemi pri­cakovanji in se je koncalo šele leta 1991. Do druge svetovne vojne je izšla pri­bližno polovica predvidenih gesel (po abecedi od A do sredine crke P, ne pa po obsegu, ker je ta sproti narašcal in je pred vojno dosegel samo 6 od skupno 15 zvezkov). Vendar je to dejstvo kljub navedenim omejitvam znatno prispevalo k temu, da se je literarno- in kulturnozgodovinsko pisanje odslej lahko opiralo na solidno gradivsko osnovo, zajeto v SBL ali posredovano prek njega. Ob istem casu se je zacela do neke mere sorodna izdaja na jugoslovanski ravni, Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenacka (ur. St. Stanojevic; lati­nicna izdaja: Bibliografski zavod, Zagreb, I–IV, 1925–1928). Ta enciklopedija je dospela v predvidenem casu do konca, vendar so clanki v njej zaradi veliko širšega predmetnega podrocja in s tem povezane ostrejše selekcije bolj skopo obdelani. Gesla s podrocja slovenske literature in kulture je prispevala slaba polovica od približno dvajsetih slovenskih sodelavcev, med njimi najvec Gra­fenauer, Kidric in Prijatelj. Zaradi konceptualne sorodnosti s SBL je samou­mevno, da sta se seznama sodelavcev do znatne mere prekrivala. Izdajanje tekstov Prizadevanja za zagotovitev zanesljivih tekstov so se zacela že v prejšnjih obdojih z izdajami ljudskih pesmi, srednjeveških rokopisov in prvih priznanih klasikov slovenske literature, Vodnika in Prešerna. Vecji literarni produkciji v drugi polovici 19. stoletja in z njo povezani narašcajoci potrebi po vrednotenju je ustrezal spremenjen nacin objavljanja, ko so dobivali svoja zbrana ali izbrana dela pred kratkim umrli in celo nekateri še živi sodobniki. Novo kvaliteto je na to podrocje prinesla zbirka Zbrani spisi pri liberalni založbi Tiskovna zadruga. Programski uvod ji je napisal Prijatelj s clankoma O izdaji naših klasikov (1917b) in O ureditvi naših klasikov (1917c). Na teme­ljih dotedanje uredniške prakse in ob upoštevanju omejenih zmogljivosti slo­venskega bralstva in založništva se je zavzel za vmesno rešitev med tipoma poljudne in znanstvene izdaje, ki bi ustrezala potrebam tako laicnih bralcev kot tudi strokovnjakov. Knjige v nacrtovani zbirki naj bi imele uvode, ki bi podali »poljudno oceno in obširen ter temeljito osnovan življenjepis, vložen v okvir dobe in njenih duševnih struj« (Prijatelj 1917b: 7), ali drugace, ki bi ume­stili obravnavane avtorje in dela v literarno- in kulturnozgodovinski kontekst. Opombe pa bi spregovorile o nastanku in historiatu objavljenih del, o tekstnih variantah in verzijah, o morebitnih realnih ozadjih literarnih likov in dogodkov ter podobno. Prijatelj je uresniceval ta nacela, ko je urejal Jurciceve (I–V, 1919–1928) in Tavcarjeve zbrane spise (I–VI, 1921–1932). Drugacen tip izdaje, izbrane spise, sta predstavljali Stritarjeva antologija (1919) in Aškerceva citanka (1913, 2. izd. 1920) v Prijateljevem uredništvu in z njegovimi podrobnimi sprem­nimi študijami. Že nekaj let prej je Ivan Grafenauer zacel izdajati Jurciceve zbrane spise (I–X, 1917–1923) pri konkurencni katoliški založbi. To je dalo Kidricu povod, da je v oceni Prijateljeve izdaje navedel vec njenih prednosti pred Grafenauer­jevo in starejšo Levcevo. Sicer pa je najbolj odmeval v javnosti Prijateljev zgled. Spodbudil je celo vrsto nadaljnjih edicij, ki so se v marsicem konceptualno raz­likovale med seboj, nihale so med zbranimi ali izbranimi deli, med znacilnostmi bolj znanstvene ali bolj poljudne ureditve. Kolikor toliko enotni po vsebinski zgradbi in uredniški opremi so bili le Zbrani spisi pri Tiskovni zadrugi. Pozneje, v tridesetih in štiridesetih letih, so bila nekatera izbrana dela pripravljena kot študijske izdaje z uvodi in opombami; takšna je bila zbirka Cvetje iz domacih in tujih logov (1–20, 1934–1944), ki jo je pri celjski Mohorjevi družbi urejal Jakob Šolar. Med avtorji, katerih dela so izhajala v celoti ali v izboru (ne glede na raz­licne zbirke in založbe), sta bila razsvetljenca Vodnik in Linhart, postroman­tiki, realisti in naturalisti Jenko, Levstik, Jurcic, Tavcar, Erjavec, Detela, Aškerc, Maselj-Podlimbarski, Vida Jeraj, Zofka Kveder, in koncno še zastopnika moderne Kette in Murn. Njihova dela so v dvajsetih letih poleg že omenjenih Prijatelja in Grafenauerja urejali Joža Glonar, Ivan Lah, Avgust Pirjevec, Ivan Pregelj, Janko Šlebinger; v tridesetih so se jim pridružili Alfonz Gspan, France Koblar, Anton Slodnjak, Jakob Šolar, pa Marja Boršnik in Silva Trdina. Temu sumaricnemu pregledu sledi nekaj opomb o važnejših izdajah avtorjev, ki so veljali za vrhove slovenske literature: o Prešernu, Cankarju in Župancicu. Tako kot prešernoslovje nasploh, so bile tudi izdaje Prešerna pretežno zaznamovane z dolgotrajno polemiko o matematicni arhitektoniki, ki se je zacela že v prejšnjem obdobju. Njen pobudnik Avgust Žigon je razporeditev in tolmacenje Prešernove poezije prilagodil svojim teoreticnim domnevam v Prešernovi citanki (1922). Drugacno verzijo je ponudilo Prešernovo zbrano delo v uredništvu Joža Glonarja in Avgusta Pirjevca (1929 in poznejši ponatisi). Glavni zagovornik historicno empiricne biografike v literarni vedi, Kidric, je že od srede dvajsetih let pripravljal svojo izdajo Prešerna in ob tem v nekaj pole-micnih clankih ostro zavrnil teze zagovornikov arhitektonike. V intervjuju O literarni zgodovini v Ljubljanskem zvonu je razgrnil nacrt bodoce izdaje (Kidric 1927a). Knjiga naj bi obsegala dva uvodna clanka: oris razmer na Kranjskem in v Ljubljani ob Prešernovem casu ter monografski oris pesnikovega življenja in dela; sledila bi zbirka Poezij, nezbrane slovenske pesmi, nemške pesmi, celotna korespondenca, opombe k pesmim z navedenimi variantami, opombe k pismom in biografski leksikon k Prešernu z vsemi omenjenimi osebami. Zah­tevni nacrt se je z leti spreminjal. Kidric je ta cas obdelal vrsto vprašanj, zlasti biografskih, v samostojnih razpravah. Zaradi narašcajocega gradiva je pripravil izdajo v dveh delih. Prvega s teksti in kriticnim aparatom je naslovil Prešeren I. Pesnitve – pisma (1936); drugi z monografijo Prešeren 1800–1838. Življenje pesnika in pesmi (1938b) je ostal nedokoncan. Njegova prezentacija Prešernovih tekstov se še najbolj približuje znanstveni, zgodovinsko-kriticni izdaji poziti­visticnega tipa. Najobsežnejše in najzahtevnejše izdajateljsko podjetje te dobe so bili Can-karjevi zbrani spisi v uredništvu Izidorja Cankarja (1–19, 1925–1936; dokon-cala sta jih z 20. zvezkom France Koblar 1936 in z 21. dodatnim France Dobro-voljc 1954). Kronološka razporeditev je bila uredniku izhodišce za prikaz avtorjevega notranjega in zunanjega razvoja. V uvodnih študijah je razgri­njal kritiška in literarnozgodovinska vprašanja, povezana z vsakokratno fazo obravnavanega opusa. Pri tem je kombiniral biografske, duhovnozgodovinske in stilno tipološke vidike ter nekajkrat, najbolj poudarjeno v 15. knjigi (1933), prenesel svoja spoznanja o tipologiji stila v likovni umetnosti na razlago forme v Cankarjevih proznih delih; pomagal si je tudi z graficno ponazorjenimi kom­pozicijskimi shemami. Po drugacnem konceptu so zasnovani Župancicevi izbrani spisi. Mednje lahko prištevamo že antologijo Naša beseda (1929, ur. F. Albreht), ki je izšla ob pesnikovi petdesetletnici. Z izidom izbranih del (I–IV, 1936–1938, ur. J. Vidmar) je bil Župancicu potrjen že prej splošno priznani status osre­dnjega nacionalnega pesnika. Ta izdaja je veljala za reprezentativno zgolj na temelju izbranih tekstov brez kakršnegakoli kritiškega ali literarnozgodovin­skega aparata. Uredniki zbranih in izbranih del iz bližnje preteklosti so kot glavne krite­rije izbora upoštevali njihovo estetsko vrednost in pomen za literarno-kulturni razvoj. Drugacne poglede razkrivajo izdaje tekstov iz srednjega veka, reforma­cije in baroka, se pravi iz dob, ko še ni bilo možnosti za nastanek literature z dominantnimi umetniškimi kvalitetami v slovenšcini. Edicije srednjeveških rokopisov niso bile namenjene predvsem širokemu domacemu, temvec prej mednarodnemu strokovnemu obcinstvu, v prvi vrsti so zasledovale znanstveno spoznavne cilje, delovale so kot povzemajoci sklepi nekajdesetletnih faz v mednarodnem raziskovanju teh tekstov. To velja pred­vsem za Brižinske spomenike (1937), ki sta jih izdala Fran Ramovš in Milko Kos. V širši kompleks vprašanj, povezanih z Brižinskimi spomeniki in nji­hovim razmerjem do starocerkvenoslovanskega slovstva, posega znanstvena izdaja Sinajskega evhologija, ki jo je pripravil Rajko Nahtigal (I, 1941; II, 1942). Izdaje Mirka Rupla zasledujejo cisto drugacen namen, zavzemajo se za popularizacijo napol pozabljenih avtorjev. V antologijo Slovenski protestantski pisci (1934; razširjeno 1966) je Rupel uvrstil odlomke iz daljših del in krajše tekste. Pozoren je bil na to, da v knjigi ni prevladala verska tematika, ampak da so bili izbrani odlomki vsebinsko kar najbolj raznoliki. Slovenske tekste je v poenostavljeni foneticni transkripciji prilagodil sodobnemu pravopisu. Tekste, ki so v izvirniku nemški ali latinski, je prevedel v sodobno, a po stilu historicno obarvano slovenšcino. Izbor je opremljen z obširno spremno štu­dijo. Naslednji dve Ruplovi tovrstni objavi, Valvasorjevo berilo (1936, razšir­jeno 1951) in Sacrum promptarium Janeza Svetokriškega (1937), sta izbrani iz obsežnih barocnih polihistorskih in retorskih del. Prevod odlomkov iz prvega in prepis izbora iz drugega se ravnata po podobnih nacelih kot antologija pro-testantskih piscev. Ruplove izdaje niso kriticne, temvec nekje vmes med polju­dnimi in študijskimi. Zaradi tega so se široki krogi bralstva predvsem po nji­hovi zaslugi lahko približali bolj oddaljeni preteklosti in zmogli navezati stike s teksti, ki so bili dotlej dostopni samo specialistom. Korespondence Izdaje korespondenc so do tega casa rabile vecinoma le kot podrejeno gradivo, uporabno za argumentacijo v monografijah in razpravah. Zdaj pa so dosegle stopnjo, kjer korespondenca nekega avtorja v celoti ali po posameznih smi­selnih vecjih delih predstavlja tisto kompleksno enoto, v okviru katere prica­kujejo njeni bralci odgovore na vsebinska vprašanja. Takšne korespondence so se vecinoma izkazale kot pomembni viri za slovensko literarno in kulturno zgodovino. Na ta nacin so med prvimi izšla Levstikova pisma (1931) v ure­dništvu Avgusta Pirjevca. France Kidric je izdal popolno korespondenco Janeza Nepomuka Primica (1934) in del obširne Zoisove korespondence iz let 1808–1809 in 1809–1811 (1939, 1941). Med vec možnimi nacini urejanja se je odlocil za prednost casovnega zaporedja in mu podredil vsebinsko cle­nitev. Poleg pisem glavnih avtorjev Zoisa in Primica, po katerih je poimenoval izdaji, je upošteval tudi odgovore respondentov, tako da je razgrnil vecglasno podobo vsakokratne korespondence v kronološkem redu. Temu je dodal še nekatere druge dokumente, mdr. obsežne odlomke iz Zoisovega dnevnika za leto 1809, in vse skupaj opremil z biografskim uvodom in s stvarnimi opom­bami. Drugacen nacin ureditve je izbral pri Prešernovi korespondenci, saj je že zaradi skromnega obsega ni objavil loceno, ampak jo je uvrstil v prvo knjigo zbranega dela (1936) in se pri tem omejil samo na Prešernova pisma. Ta nacin objavljanja korespondenc se je na široko uveljavil in z redkimi izjemami obve­ljal vse do danes. Monografije Ko se lotevamo pregleda monografij, in to samo v izboru, pušcamo ob strani celo vrsto analiticnih razprav in preglednih clankov v periodiki, pa uvodnih in spremnih študij v knjižnih izdajah literarnih tekstov, ki sestavljajo znaten del literarnovedne produkcije. Pri tem nas vodi prepricanje, da so monografije ena najzahtevnejših zvrsti, ki po obsegu in kvaliteti obdelave presegajo raven ome­njenih krajših prispevkov in jih v tem pogledu prekašajo le sinteticna dela, med katerimi so na vodilnem mestu literarne zgodovine. Vecina monografij v tej dobi je nastala v povezavi z izdajami zbranih ali izbranih del. Mednje lahko s pridržkom uvrstimo najprej Grafenauerjev spis Valentin Vodnik – pesnik (1918). Vzporedni nacrt kriticne izdaje Vodnikovih pesmi, objavljen v CJKZ I, 1918–19, je avtor izpolnil in oddal rokopis založbi, a ga ta ni mogla izdati zaradi prevelikih stroškov v povojnem casu. Povsem jasna je zveza med tekstno edicijo in monografsko obravnavo pri Žigonu in pri Kidricu. Žigonova monografija France Prešeren – poet in umetnik (1925) je prišla na vrsto po Prešernovi citanki (1922). Kidric je objavil nacrt svoje obravnave Prešerna že 1927, toda izpeljal ga je šele 1936 z izdajo zbranega dela, temu pa je sledila monografija Prešeren 1800–1838. Življenje pesnika in pesmi, ki je ostala nedokoncana (Kidric 1938b). Kritiki in literarni zgodovinarji so se na Cankarjev položaj odzivali povsem drugace kot na starejše, že priznane klasike, saj je bil datum njegove smrti še prevec blizu. Ob tem mu je Ivan Prijatelj posvetil spominski esej Domovina, glej umetnik! (natisnjen šele 1921 v Cankarjevem zborniku), ki ga lahko štejemo za zacetek kanonizacijskega procesa. V naslednjih letih je bila Cankarjeva lite-ratura osrednja tema kritiških prispevkov v revijah, monografije o njem pa še nekaj casa ni bilo. To vrzel je do neke mere nadomešcalo vec kot desetletno izdajanje njegovih zbranih spisov, opremljenih s kompetentnimi uvodi Izi­dorja Cankarja. Šele ob njihovem izteku je Božo Vodušek objavil obsežen ese­jisticni spis Ivan Cankar (1937). Župancic je že od svoje petdesetletnice užival splošno priznani status osred­njega nacionalnega pesnika. To je usmerjalo kritiško in literarnozgodovinsko recepcijo ter vrednotenje izpod peres domacih, pa tudi tujih avtorjev, ki so bili v razlicnih zvezah s slovenskim literarnim in kulturnim življenjem. Mono-grafsko so ga obdelali Ivo Sever (1928), Arturo Cronia (Rim 1928) in Lucien Tesničre (Pariz 1931); zadnja dva sta bila velikega pomena za Župancicev prodor v mednarodni prostor. Koncno je Josip Vidmar zaokrožil ta prizade­vanja s »kriticno portretno študijo« Oton Župancic (1935), ki je hkrati delovala kot neke vrste uredniški uvod v Županciceva izbrana dela (1936–1938). Med monografijami, ki niso vezane na izdaje zbranih ali izbranih spisov, sta bili najbolj odmevni deli Frana Petreta Vrazova graška leta (1938) in Marje Boršnik Aškerc, Življenje in delo (1939). Širšo, ne samo literarnozgodovinsko problematiko pa sta zajeli Joka Žigona Veliko pismo slovenske duhovne zdru­žitve. Ustanovitev Slovenske Matice (1935) in Petretov Poizkus ilirizma pri Slo­vencih (1939). Slovenska literarna zgodovina – vodilne osebnosti Ivan Prijatelj Obdobje Prijateljevega delovanja pred ustanovitvijo ljubljanske univerze, ki smo ga obravnavali v poglavju Preoblikovanje razvojnih smeri in osnovanje samostojne literarne vede, se zakljucuje z esejem Pesniki in obcani (1917). Vendar stališca, ki jih je razvijal v tem spisu, niso bila njegova zadnja beseda o tej problematiki. Le dve leti zatem je imel nastopno predavanje na ljubljanski univerzi pod naslovom Literarna zgodovina (1919; objavljeno šele v Prijatelj 1952: 3–36). Tokrat je izrazil spremenjen pogled na literaturo in na vedo, ki jo raziskuje. Ni zagovarjal avtonomije literarne umetnosti, temvec je predvsem teoreticno utemeljeval njeno zgodovino. Pomembne razlike se kažejo v terminološki in vsebinski opredelitvi pred-meta te vede. Drugace kot dotlej deli zdaj Prijatelj celotno predmetno obmocje na slovstvo, ki obsega vsa zapisana in ustno preoddana besedila, književnost, ki jo sestavljajo vsi v knjigah in rokopisih fiksirani teksti, in literaturo, to je ume­tnost, ki se izraža z dovršeno jezikovno obliko. Literatura je torej ožje obmocje znotraj celotnega predmeta literarne zgodovine, obmocje, ki je opredeljeno z estetskimi kriteriji in zajema tudi pomensko vsebino pojma poezija v dote-danji Prijateljevi rabi. Delitev na slovstvo, književnost in literaturo pa nima le sinhrone, temvec tudi diahrono razsežnost, ker oznacuje casovno zaporedne razvojne stopnje besednih stvaritev. Zadnja in najvišja stopnja, literatura, je sicer glavni predmet literarne zgodovine, vendar mora le-ta zaradi popolnosti in sklenjenosti obravnave posegati tudi na podrocja slovstva in književnosti. Metode literarne zgodovine so se razvile v procesu, s katerim se je ta osamo­svojila iz okrilja filologije in sprejemala v dobi pozitivizma vplive naravoslovja in eksaktnih ved ter v novejšem casu vplive filozofije. V njenih postopkih se pre­pletata analiza in sinteza, ki šele skupaj omogocata ustrezno obravnavo pred-meta. Na podrocju literature, kjer se izraža avtorjeva individualnost z vplivom njegove celotne osebnosti, se pot razlage po zacetni analiticni fazi prevesi v sinteticno podoživljanje ustvarjalnih osebnosti in njihovih stvaritev, umetnin. Sicer se tudi literarna zgodovina v analiticni fazi ukvarja s pretresom dokumen­tarnega gradiva, le da se omejuje na tisto, kar je zares vplivalo na oblikovanje ustvarjalnih osebnosti in njihovih del. Pri tem se opira na racionalne postopke filologije, sociologije in kulturne zgodovine. Toda v zadnjo sinteticno podobo zaokroži svoja dognanja s kongenialno intuicijo, ki lahko ustrezno razume in ovrednoti svoje gradivo šele s podoživljanjem. Prijateljevo opredelitev te stroke je torej mogoce na kratko strniti v enem njegovem, tu delno posodobljenem stavku: literarna zgodovina spravlja v doživljeno in osmišljeno zaporednost in vzporednost leposlovce in njih umetnine, tako da razlaga njihov nastanek in razvoj glede na poreklo in pogoje casa in kraja ter oznacuje njihovo naravo in kakovost po estetskih kriterijih (Prijatelj 1952: 6–7). Estetsko vrednotenje je del kompleksnega podoživljanja, v katerem lite-rarni zgodovinar dojema umetnine kot žive tvorbe, zrasle iz organske zveze z avtorjem. Osnova za estetsko sodbo, najvišjo v literarni zgodovini, je gene-ticna razlaga umetnine, ki je dosegljiva prek raziskovanja ustvarjalne osebnosti. Estetska ocena se utemeljuje najprej v racionalni analizi umetnin, ki se opira na estetsko teorijo in njeno prakticno vejo poetiko. Z njuno pomocjo razi­skuje literarni zgodovinar jezik, ritem, trope in figure, kompozicijo, razmerje med fabulo in idejo, vsebino in obliko. Pri tem je njegov postopek soroden postopku literarnega kritika, le da se kritik ukvarja s posameznimi deli, zgodo­vinar pa jih spravlja v širše medsebojne zveze ter s postopnim posploševanjem in sintetiziranjem gradi celotno podobo literature. Ker je zgodovina osmišljeno podoživljanje, igra v njej bistveno vlogo zgo­dovinarjeva osebnost. Le ce se obdelano gradivo sooci z zgodovinarjevim osebnim pogledom, katerega višek je izoblikovan svetovni nazor, je mogoce doživeti zgodovino literature kot živo, smiselno zvezo, kot historicni razvoj, ki teži k nekemu cilju, in opredeliti njegova gibala, njegove pospeševalne in zaviralne momente. Ta Prijateljeva trditev postane bolj oprijemljiva, ce jo povežemo še z enim izmed bistvenih elementov njegovega razumevanja literature. Tako kot slov­stvo in književnost, ki sta po Prijatelju »narodno umovanje«, je tudi literatura vezana na kategorijo naroda. Termin literatura oznacuje zgodovinski razvoj narodne duševnosti, ki teži k temu, da se izrazi z dovršeno obliko v jeziku; ali drugace povedano, literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvoja, kjer prihaja narod do popolnega samozave­danja v osebah svojih izbrancev – umetnikov. Zveza med literaturo in narodom pa ni samo geneticna, njen pomen še ni izcrpan s tem, da je literatura produkt zgodovinskega razvoja naroda. Njuno kompleksno razmerje je laže razumeti ob sorodnem problemu pesniške oseb­nosti. Ta je namrec po vzrocno-posledicni, deterministicni zvezi odvisna od vrste zunanjih vplivov: povezana je z avtorjevim poreklom oziroma rodom, z geografskim in socialnim okoljem, z dobo oziroma z njenimi politicnimi, soci­alnimi in kulturnimi sestavinami ter koncno z najširšim okvirom nacionalne zgodovine. Toda ce hoce literarna zgodovina docela razložiti individualno pesniško osebnost, mora upoštevati tudi spontano tvorno dejavnost, s katero se ustvarjalec trga iz vseh zunanjih deterministicnih vezi in si prizadeva reali­zirati svojo bistveno notranjo, estetsko opredelitev – težnjo k lepoti. Pesnik v tej svoji težnji pa ni osamljen primer, ampak je reprezentant sorodnih teženj svojega naroda in tudi tako povezan z njegovo zgodovino. Podobno razmerje kot pri individualni pesniški osebnosti vzpostavlja Prijatelj med narodom in njegovo literaturo. Zaradi tega osmišljeno podoživljanje literarne preteklosti v luci zgodovinarjevega svetovnega nazora prikazuje literarno umetnost kot organsko življenjsko funkcijo, s katero narod v svojem razvoju išce lepoto in stremi k njej. Tako je literarna zgodovina »ogledalo naroda in obenem zanj reflektor, kažoc mu pot navzgor in naprej« (Prijatelj 1952: 36). Predavanje Literarna zgodovina je Prijateljeva najpopolnejša utemeljitev stroke. Postavlja ji visoke standarde s tem, da po eni strani poskuša ustrezati opredelitvam literarne umetnosti, kakršne je uveljavljala evropska moderna, po drugi strani pa posebnim razmeram slovenske zgodovine. V njegovi teo­reticno-metodološki zgradbi se srecujejo pozitivisticne in nepozitivisticne sestavine. Med prve sodijo zacetni empiricno deskriptivni postopki, doku­mentiranje dejstev in odkrivanje deterministicnih zvez, ki dolocajo ustvarjalno osebnost in njena dela. Prvi odmik od pozitivisticne osnove se kaže s poudar­janjem odlocilne vloge sinteticnih postopkov. Povsem zunaj pozitivisticnega obmocja pa so temeljna dolocila literarne umetnine, ustvarjalne osebnosti in zgodovine. Umetnina kot živa, organska tvorba, ki je po bistvu estetsko opre­deljena; pesniška osebnost kot individuum, ki s svojo svobodno ustvarjalnostjo presega vplive biološkega in socialnozgodovinskega determinizma in je zave­zana metafizicni lepoti; estetsko vrednotenje kot najvišja naloga literarne vede; umetnost kot življenjska funkcija narodne zgodovine; odlocilna vloga zgodo­vinarjeve osebnosti v podoživljanju in intuitivnem spoznavanju umetnosti ter v osmišljanju zgodovine – vse to so pojmovni sklopi in stališca, ki sodijo v postpozitivisticno obmocje. Ce nosilne kategorije esejev Perspektive in Pesniki in obcani izpricujejo sorodnost s simbolisticno estetiko, se v predavanju Lite-rarna zgodovina kažejo vplivi in reminiscence duhovnozgodovinske literarne vede, zlasti Diltheyeve, na filozofiji življenja utemeljene smeri. Med obravnavanimi Prijateljevemi spisi je mogoce najti nekatere pomembne razlike. Ce je bila prej poezija postavljena v nasprotje z obcansko literaturo, opredeljena kot del avtonomne estetske sfere in zato nedosegljiva znanstvenim postopkom, pa se zdaj raznorodne sestavine literature združijo v celoto, ki omogoca dojemanje literarne umetnosti kot kompleksnega pojava, dostopnega znanstvenemu raziskovanju. Pot k njemu se odpira z empiricnim opisom in razlago na temelju vzrocnega determinizma, ki veže literaturo po nastanku s širšimi kulturno-, socialno- in politicnozgodovinskimi procesi. Vendar zajema ta zveza samo njeno zgodovinsko razsežnost, medtem ko se ji njeno estetsko bistvo izmika. Po drugi strani pa vendarle postane tudi estetsko bistvo literature dostopno literarni znanosti. To si je Prijatelj omogocil s tem, da je povezal dve kategoriji svojega miselnega sveta: avtonomno estetsko sfero, ki je mesto lepote in umetnosti, in narod v njegovem zgodovinskem razvoju. To pa je mogel doseci tako, da je kategoriji naroda, ki jo sicer v osnovi razume kot realen proces, odprl še metafizicno razsežnost in ji za poslednji cilj in s tem najvišjo vrednoto dolocil temeljno estetsko kvaliteto, lepoto. Tako literatura ni vezana na narodno zgo­dovino le po izvoru oziroma nastanku, ampak opravlja v njej tudi pomembno teleološko funkcijo. Zato je lahko v vseh registrih dostopna zgodovinski vedi, kadar le-ta prestopi meje geneticne oziroma vzrocno-deterministicne razlage in poseže v metafizicno obmocje z estetskim vrednotenjem literarnih del, z intu­itivnim podoživljanjem in razumevanjem osebnosti ter s svetovnonazorskim osmišljanjem celotnega zgodovinskega razvojnega procesa. Prijateljeva utemeljitev stroke torej v izhodišcu povzema pozitivisticni instrumentarij in ga spaja z estetsko-idejnimi prvinami literature evropske moderne in teoreticnimi sklopi duhovnozgodovinske literarne vede. Prejšnjo razcepljenost ali dvojnost v pogledu na predmet in metodo zamenja zdaj kompleksna enotnost, ceprav se zdi, da je dosežena zgolj na nacelni, teoreticni ravni. Toda Prijatelj je teoreticno-metodološki vzorec, ki ga je izoblikoval v predavanju Literarna zgodovina, poskušal vsaj delno prenesti tudi v literarno­zgodovinsko prakso. Temeljni problem slovenske literarne zgodovine po Prijateljevi zamisli je narodni prerod. Na zacetku predavanj na ljubljanski univerzi je poskrbel za osnovno orientacijo poslušalcev s kratkim pregledom tega procesa. Razdelil ga je na dobo jezikovnega in literarnega preroda (1768–1848), dobo politic­nega preroda (1848–1908) in osvobodilno dobo (1908–1918). Ocitno sta se mu druga in tretja doba zdeli doloceni prevec po politicnih kriterijih, zato je takoj prestavil njun mejnik v leto 1895, ko je nastopila v politicnem in soci­alnem življenju doba kršcanskega socializma, v literaturi pa moderna; oboje je po njegovem prepricanju trajalo še v sedanjosti, to je, v dvajsetih letih 20. sto­letja. Tako je postavil širok okvir, s katerim je usmerjal raziskovalne nacrte za prihodnost in v katerega je lahko smiselno vkljucil precej svojih že objavljenih in še neobjavljenih del; med drugim je že pred dvema desetletjema prvic obrav-naval dobo jezikovnega in literarnega preroda v nenatisnjeni disertaciji (1902), ki jo je pozneje širil in dopolnjeval ter jo dokoncno izoblikoval v esejisticni spis Duševni profili naših preporoditeljev (1921). Po dogovoru s Kidricem o razdelitvi delovnih podrocij se je Prijatelj omejil na drugo polovico 19. stoletja. Tudi tukaj se je lahko oprl na svoje prejšnje objave, npr. o Stritarju, Kersniku, Aškercu, v katerih so bila podana solidna izhodišca za nadaljnje delo. Vendar je ponoven zacetek raziskovanja v bistveno spremenjenih razmerah zahteval bolj sistematicne metodološke postopke in vsebinsko širitev na vrsto razlicnih, od literature bolj ali manj oddaljenih, a med seboj povezanih podrocij. Prijatelj se je najprej srecal s problemom periodizacije. Obravnavano dobo, drugo polovico 19. stoletja, je razdelil na generaciji staroslovencev in mlado­slovencev, nato pa prvo na obdobje tvornega konservatizma (1848–1860) in obdobje okorelega konservatizma (1860–1868), drugo na obdobje romantic­nega realizma (1868–1881) in obdobje poeticnega realizma (1881–1895). V vsakem obdobju je nameraval razpravljati o smereh avstrijske politike z ozirom na Slovence; o miselnih tokovih na Slovenskem; o vlogi akademske mladine; o casopisju; o društvenem in socialnem gibanju; o razvoju literature in literarne kritike; in naposled o posameznih pisateljih. Ta splošni nacrt se je po vsebini in po terminologiji prilagajal posebnostim vsakega obdobja. Vsem je skupno to, da se zacenjajo z avstrijsko državno poli­tiko, kolikor je pomembna za slovensko kulturno in politicno zgodovino, in z razmerjem Slovencev do nje, oziroma z ustreznimi slovenskimi zahtevami in pridobitvami. Med obdobji staroslovenstva in mladoslovenstva je opaziti znatne razlike, ki pa so v neke vrste simetricnem sorazmerju. Staroslovenstvo je oznaceno s politicnima vodilnima terminoma 'tvorni' in 'okoreli konser­vatizem', mladoslovenstvo z literarnima 'romanticni' in 'poeticni realizem'. V prvih dveh je obravnavano gospodarsko, društveno, kulturno življenje, v drugih dveh je glavni poudarek na politicnih gibanjih in strankah; pregled casopisja v prvih dveh se zgosti na splošni razvoj literature in literarne kritike v drugih dveh. Poleg teh vzporednic ima vsako obdobje nekaj le sebi lastnih vsebinskih potez. Takšni sta v prvem obdobju poglavji o duševnem obrazu generacije staroslovencev in o borbi za individualnost slovenskega knjižnega jezika; v tretjem obdobju poglavji o slovenskem, slovanskem in južnoslovan­skem vprašanju ter o vlogi akademske mladine; v cetrtem obdobju poglavji o strankarski diferenciaciji in o socialisticnem gibanju. Prijatelj je uresniceval svoj nacrt tako, da je v ponavljajocih se ciklih dva­krat odpredaval celotno predvideno snov, prvic v prvi polovici dvajsetih let, drugic proti koncu dvajsetih in v tridesetih letih. Pri tem je redkokdaj bistveno spreminjal svoje besedilo, vecinoma ga je le popravljal in dopolnjeval. O tem prica tudi njegov nacin objavljanja. Sproti je dajal v tisk posamezna poglavja o zakljucenih vprašanjih: o politicnih in kulturnih dogodkih ter procesih, o društvenem življenju, knjižnem jeziku, ustanavljanju in delovanju casopisov in revij ter o knjižni zbirki Klasje. Med leti 1923 in 1930 je tako objavil v CJKZ, RDHV in Ljubljanskem zvonu deset razprav, vecinoma prevzetih še iz prvega cikla predavanj. Tako je s sprotnimi in delnimi rezultati svojih raziskav seznanjal tudi širše obcinstvo zunaj kroga svojih študentov. Ni pa mu uspelo, da bi celoten predavateljski kurz zaokrožil v monografijo in jo pripravil za tisk. Po njegovi smrti se je temu posvetil njegov naslednik na slavistiki Anton Ocvirk. Delo je naslovil Kulturna in politicna zgodovina Slovencev (1–5, 1938– 1940). Ta izdaja pa ni bila niti dokoncana zaradi zacetka vojne niti popolna, ker je urednik iz rokopisa iztrgane in že objavljene razprave nadomestil s kratkimi povzetki. Integralna verzija s spremenjenim naslovom Slovenska kulturnopo­liticna in slovstvena zgodovina je v Ocvirkovem uredništvu izhajala v povojnih letih (1–5, 1955–1966), opremljena z obširnimi študijami in opombami, ki sta jih prispevala sam Ocvirk in njegov sourednik, zgodovinar Dušan Kermavner. Vendar tudi ta izdaja ni bila koncana; z zadnjim delom (6, 1986) jo je dopolnil šele Jože Munda. Prijatelj se je s predavanji in na njih temeljecimi delnimi objavami že v zgod­njih dvajsetih letih izkazal za najboljšega poznavalca slovenske literarne, pa tudi kulturne, družbene in politicne zgodovine v drugi polovici 19. stoletja. Zarisal je razvojne crte na vzporednih obmocjih zgodovinskega dogajanja in povezal državni okvir, politiko, družbeno življenje in literarno udejstvovanje, tako da se drugo pokaže kot rezultat prvega, pa najsi gre za pospeševanje ali oviranje razvoja. Zgodovinske pojave in procese, katerih imena so bila dotlej rabljena poljubno publicisticno brez natancno opredeljene vsebine, je uredil in pojmovno sistematiziral. Umestil jih je v periodizacijski okvir, ki se ravna po nastopu, uveljavljanju, prevladi in postopnem zatonu generacij v družbenem življenju. Ta poskus, da bi sistematicno povezal razlicne odnose do politicnih, socialnih, kulturnih in literarnih vprašanj in temu ustrezno ravnanje protago­nistov dogajanja z njihovo pripadnostjo razlicnim generacijam, je bil v sloven-skem zgodovinopisju bistvena novost. Sicer so Prijateljeva stališca marsikje naletela na mešane odmeve, posebej tam, kjer so prišla navzkriž z dedici te ali one struje, ki je bila v njegovem prikazu deležna kriticnih pripomb. Toda to ni razveljavilo prevladujoce splošne ocene, da je pomemben del slovenske bližnje preteklosti tukaj prvic obravnavan po znanstvenih merilih. Glavna pomanjkljivost Prijateljeve Zgodovine je ta, da se v nobenem obdobju ne konca tako, kot je bilo napovedano na zacetku, s celovito obravnavo posa­meznih pisateljev in njihovih del. Tega ni mogoce docela pojasniti z razlogom, ki se zdi najbolj pri roki, to je s casovno stisko. Proti temu govori dejstvo, da so na tak nacin prikrajšana že prva tri obdobja, ki bi jih bil moral dokoncati sproti. Ocitno pa se je odlocil, da bo nadaljeval z analizo predliterarnih (kulturnopo­liticnih in slovstvenih) sestavin prav do konca te dobe in preložil obravnavo literature (pisateljev in del) na poznejši cas. Razloge za ta odstop od prvotnega nacrta so si prizadevali pojasniti poznejši raziskovalci Prijateljevega dela; ustavili se bomo pri dveh najbolj reprezentativnih. Anton Slodnjak v uvodih k Prijateljevim Izbranim esejem in razpravam (1952–1953) išce izvor težav v njegovi dvojni nadarjenosti: v smislu za znan­stveno delo, ki se je krepil s filološkim in literarnozgodovinskim študijem, ter v ustvarjalnem daru, ki se je preusmeril v literarno kritiko in esejistiko in se oplodil s spoznavanjem umetniških dosežkov in programov moderne literature. Slodnjak sicer našteva razvojne spremembe Prijateljevih stališc, vendar ves cas vidi v njih trajno nasprotje med impresionisticnim ali intu­itivno doživljajskim opisom in sociološko raziskovalno metodo, nasprotje, katerega najvišja stopnja je izražena v pojmovni dvojici poezija–literatura oziroma pesnik–obcan. Prijatelj na takšnem dualisticnem pojmovnem temelju pac ni mogel zaokrožiti svojega dela s prikazom literarnega ustvar­janja (Slodnjak 1952, 1953). Glavni namen Antona Ocvirka je komentirati Prijateljevo Zgodovino, zato najprej analizira njeno metodo, jo osvetli z ustreznimi avtorjevimi izjavami, opozori na njene vire in ji opredeli mesto v okviru evropskega literarnozgo­dovinskega pozitivizma. Seveda pri tem ne more mimo drugega pola Prijate­ljevih pogledov na literaturo. Ob analizi teoreticno relevantnih mest iz esejev pride do ugotovitve, da je Prijateljev literarnozgodovinski nazor nehomogen, da se v njem dva razlicna pogleda na predmet, pozitivisticno raziskovalni in umetniško podoživljajoci, družita z bistvenim razlikovanjem med obcansko literaturo in pravo umetnostjo – poezijo. Ravno ta dvojnost je zavrla Prijatelja, da pri zgodovinskem orisu dobe ni mogel priti do zakljucnih literarnih sodb; o najpomembnejših ustvarjalcih je sicer razpravljal v drugacnih zvezah, vendar ni odkril odlocilne ideje, ki bi mu omogocila zliti celotno gradivo v koncno sintezo (Ocvirk 1958). Sodbe dveh eminentnih poznavalcev Prijateljevega dela, ki sicer izhajajo z razlicnih pozicij, vendar se ob koncu zelo zbližajo, je treba natancneje oprede­liti. Pri tem ni mogoce iti mimo dejstva, da je predavanje Literarna zgodovina (1919) nastalo pozneje in v bistveno drugacnih literarnih, kulturnih in druž­benih okolišcinah kot esej Pesniki in obcani (1917), zato lahko poznejši uvidi, ki upoštevajo kronološko zaporedje in razvojno dinamiko Prijateljevih stališc, veljajo za bolj ustrezne kompleksnemu pojmovanju resnice. V predavanju Literarna zgodovina je torej avtor preoblikoval svojo teore-ticno pozicijo. Glede na kraj in cas, kjer in ko je bila izrecena, je obveljala za naprej kot program dela. Za neposredno udejanjenje tega programa je mogoce šteti obravnavo Prešerna v eseju Duševni profili naših preporoditeljev in posmrtno meditacijo o Cankarju Domovina, glej umetnik!. Ta dva teksta izpricujeta, da so se vsi registri dojemanja odprli Prijatelju ravno ob avtorjih, ki veljata za umetniški vrh slovenske literature. Toda te realizacije teoreticnih programskih nacel sodijo bolj na esejisticni pol njegovega opusa. Ostaja pa vprašanje, kaj se je dogajalo na znanstvenem, zgodovinskem polu, ki mu je bilo posveceno skoraj vse njegovo nadaljnje delo. Nesporno dejstvo je, da v Prijateljevi nedokoncani slovstveni zgodovini res manjkajo poglavja o literarnih avtorjih in tekstih, ki naj bi pomenila vrh opisa­nega kompleksnega zgodovinskega procesa. Za to je vec razlogov, predvsem avtorjeva prezgodnja smrt; nadalje jih smemo iskati med zunanjimi okolišci­nami, kot so velik obseg nacrtovanega dela, pomanjkanje pripravljalnih študij in ne nazadnje tudi znacaj književne dejavnosti v obravnavanih dobah, ko je nastajalo neprimerno vec obcanskega slovstva kot umetniške literature. Ni pa mogoce povsem zanikati drugacnih, nacelno teoreticnih razlogov, na kakršne sta se sklicevala Slodnjak in Ocvirk. Njuni kriticni pomisleki, kolikor zadevajo diskrepanco med zasnovo in realizacijo Prijateljevega najvecjega dela, še zmeraj držijo. Ce pa se žarišce obravnave premakne od njegovega glavnega dela na ves opus, bo treba dotedanje sodbe v neki tocki korigirati in priznati veliko izjemo v obdobju od 1919 do 1921, se pravi od Literarne zgodovine do obravnave Pre­šerna v Duševnih profilih naših preporoditeljev in do upodobitve Cankarja v spisu Domovina, glej umetnik!. V tem kratkem preblisku je Prijatelj doživljal višek ustvarjalnosti, ko se je skoraj vse, kar mu je prišlo pred oci, srecno ujelo med seboj in so se mu teoreticna spoznanja potrdila na nekaj izjemnih primerih v kongenialno zasnovani literarnozgodovinski praksi. France Kidric Tu nadaljujemo obravnavo Kidrica iz poglavja Preoblikovanje razvojnih smeri in osnovanje samostojne literarne vede. Kidric je bil po zacetni, leto dni tra­jajoci negotovosti v drugi polovici leta 1920 imenovan za profesorja na ljub­ljanski univerzi. Ko je prevzel predavanja o starejšem slovenskem slovstvu, je najprej preveril, utrdil in pomnožil kronološka, bibliografska in biografska izhodišca; znaten delež teh dognanj je upoštevan v njegovih številnih pri­spevkih za Slovenski biografski leksikon. V zgodnjih dvajsetih letih je obravnaval predvsem reformacijsko in protireformacijsko dobo, v drugi polovici dvaj­setih je zacel podrobno raziskovati prerodno dobo in Prešerna. Obenem se je lotil celotnih opisov starejšega slovenskega slovstva, ki so izhajali v srbskih in hrvaških izdajah, kot so bile tematski zbornik razprav Slovenacka (Beograd 1927) in Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenacka (4. knjiga, Zagreb 1928). Te prve verzije so bile zastavljene brez podrobnega razbora gradiva in brez argumentacije. To je dopolnil v dveh obširnih razpravah. V prvi, nedo­koncani, je prikazal rezultate katoliške dobe; zavajajoci naslov Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih (1930a), ki bi se neprimerno bolj pri-legal drugemu delu razprave, prica le o uredniških in založniških zapletih pri objavljanju. Dejanski potek preroda je opisal v nadaljevanju, ki je izšlo kot prvo poglavje (okoli 100 strani) njegove komparativisticne monografije Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe (1930b). To pa je bila samo zacetna, krajša ver­zija tistih poglavij njegove Zgodovine (okoli 600 strani), v katerih je podrobno opisan prerod kot osrednji literarnozgodovinski problem.. Kidricevo glavno delo, Zgodovina slovenskega slovstva s podnaslovom Od zacetkov do Zoisove smrti. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in lite­rature (1–5, 1929–1938), naj bi po prvotnem nacrtu segala od zacetkov do marcne revolucije, vendar se je toliko razširila, da jo je avtor zasilno koncal že z letom 1819, letnico Zoisove in Vodnikove smrti. V ta casovni okvir je zajel štiri dobe: srednji vek ali »stoletja beležk brez literarne tradicije«, reformacijsko, protireformacijsko oziroma katoliško in prerodno dobo. Razdelil jih je na krajša obdobja in jih obravnaval loceno po družbenogeografskih okoliših. Po kronološkem zaporedju je zasledoval slovstveno dejavnost skupin ali krožkov ter razvojne linije slovstvenih zvrsti in repertorijev. V to casovno-prostorsko mrežo je vpletal vec relevantnih vidikov, povezanih z osrednjo slovstveno dejavnostjo. Tako so se pri podrobni obravnavi zadnjega razdobja Zoisovega mentorstva zvrstili: evropski in državni okvir, porast prerodne miselnosti in krožki preroditeljev, korespondencne zveze med njimi, socialna in gospo­darska vprašanja, šola, uradni jezik, casopisje, gledališce, društva, javne knjiž-nice, in šele na koncu tega seznama književnost. Obravnave posameznih dob je zakljucil s sintezami, ki sistematicno povzemajo tisto, kar je bilo podrobno razloženo v kronološko razvršcenih analiticnih poglavjih. Drugo tematsko težišce Kidricevih raziskav je posveceno Prešernovemu življenju in delu. Od srede dvajsetih let je pripravljal znanstveno izdajo s spremljajocimi razpravami in komentarji. Prvotni nacrt, ki ga je izpolnjeval v sprotnih revialnih objavah, pa se mu je z leti razrasel. Naposled je samostojne razprave in razlicne druge spremne tekste združil v monografijo, ki je izšla kot drugi del izdaje. A tako kot Zgodovina, tudi monografija o Prešernu ni bila dokoncana; po provizoricnem zakljucku z letom 1838 je v periodicnem tisku objavil le še nekaj poglavij iz nacrtovanega nadaljevanja. Med Kidricevimi deli ni samostojnih literarnoteoreticnih študij; v prevla­dujoci zgodovinski diskurz so vpleteni le posamezni teoreticni in metodološki odlomki, še najvec jih je v kritikah in polemikah. To je pogosto zbujalo napacen vtis, da ni bil zmožen za kaj vec kot samo za faktografsko obnovo preteklosti. Vendar se pri rekonstrukciji njegovih nacelnih stališc izkaže, da ima njegov opus trdno teoreticno podlago in sistematicno notranjo zgradbo. Kidric izrecno zahteva, da mora biti znanstvena metoda usklajena s speci-ficnimi znacilnostmi predmeta. Njegovo celotno predmetno obmocje je raz­deljeno na slovstvo, književnost (oziroma v starejših dobah pismenstvo) in literaturo, ki je opredeljena kot ustvarjanje z estetskimi ambicijami. Temeljne razsežnosti kompleksnega predmeta se odpirajo zgodovinsko razvojnemu pogledu. Omejitev na starejše dobe, ko pravega literarnega ustvarjanja na Slo­venskem še ni bilo in ko tudi raba slovenšcine še ni bila splošno uveljavljena, zahteva posebne metodološke postopke. Zaradi tega mora literarna zgodovina poleg slovstvenih del v slovenšcini obravnavati tudi tujejezicno slovstveno proizvodnjo na slovenskem etnicnem ozemlju in pa vsa pricevanja o slovenski jezikovni praksi. Slovstvene dejavnosti, ki se dogajajo v cerkvi, šolstvu, upravi in javnem življenju, sodijo v literarno zgodovino vse dotlej, dokler so imele bistven pomen pri ustvarjanju ugodnejših razmer za rast literature. Kidric ute­meljuje svoje ocene posameznih dob s tem, kako so uresnicevale tiste možnosti za slovensko slovstveno delovanje, ki jih je dajala njihova lastna ideologija. Izreka pa tudi nekaj zahtev o zgradbi literarnozgodovinskega prikaza: ta naj ne bo nizanje gradiva (biografij in bibliografij), temvec za vsako dobo sinteza pod vidikom kakega pomembnega kulturnozgodovinskega ali estetskega vprašanja. Osnovni problem v celotni zgodovini starejšega slovenskega slovstva so priprave na prerod in potek prerodnega procesa. Pod tem terminom razume Kidric gibanje za spremembo jezikovno-kulturne prakse na slovenskem etnicnem ozemlju, obnovo slovenskega knjižnega jezika in pritegovanje novih, posvetnih slovstvenih panog v književno obravnavo. Ker to ni samo literarni problem in ker hoce literarna zgodovina pojasniti gibala oziroma vzroke celot­nega procesa, mora posegati v zunajslovstvene dejavnosti, na politicno, soci­alno in kulturno podrocje. Za razumevanje domacih razmer pa je poleg tega nujno potreben razgled po evropski literaturi, zlasti pri presojanju pomembnih tujih vplivov na posamezne faze slovenskega razvoja. Zato je primerjalni lite-rarnozgodovinski vidik neizogibno dopolnilo nacionalnemu. Koncno govori Kidric tudi o nujnosti objektivnega, nepristranskega spo­znavanja in omejuje spoznavno vlogo znanstvenikovega svetovnega nazora, v katerem pravzaprav vidi motilni vpliv. Svoj odnos do gradiva in do problema spoznavanja opredeljuje kot pozitivisticen in se distancira od novejših, postpo­zitivisticnih smeri v literarni zgodovini. Kidriceve izjave nakazujejo obris celovitega pogleda na stroko, na njen predmet in metodo. Vendar je za razjasnitev vprašanja o idejno-metodološki strukturi njegovega opusa treba analizirati razmerja med temeljnimi kategori­jami njegovega sistema in pregledati, kako se navedena nacelna stališca uresni-cujejo v njegovih zgodovinskih obravnavah. Kot prva naloga se zastavlja natancnejša opredelitev predmeta in nacina, kako je ta predmet prikazan v literarni zgodovini. Prvotna Kidriceva termi­nološka trojica slovstvo-književnost-literatura se po natancnejših vsebinskih opredelitvah skrci na dvojico slovstvo-literatura. Pravi predmet slovenske lite-rarne zgodovine starejših obdobij je torej slovstvo, ki ga opredeljujejo prak-ticno funkcionalni kriteriji. V Kidricevih zgodnjih spisih so slovstvena dela opredeljena po nosilcih in po namenu slovstvenega delovanja. Glede na to so razvršcena v cerkveni oz. verski, šolski in poljudno-strokovni repertorij. Vendar je Kidric kmalu ugo­tovil, da repertorij ne more biti glavni sinteticni vidik, ker ni zadosti povezan s širšimi zgodovinskimi pojavi. Zato je prenesel težišce na geneticno smer raz­lage in pustil repertorije v drugotni vlogi. V koncni redakciji Zgodovine torej obravnava slovstvena dela po izvoru oziroma po nastanku, kot rezultat slov­stvene dejavnosti. Njeni nosilci niso loceni posamezniki, temvec clani skupin ali krožkov, ki so porazdeljeni po okoliših oziroma pokrajinah in so clani insti­tucij ali sestavni deli gibanj ter generacij. Najširši okvir vsej obravnavi dajejo dobe, ki so prikazane po casovnem zaporedju dogajanja in v sistematicnem sin-hronem prerezu. V sklopu sleherne dobe poskuša Kidric zajeti vse dejavnike, ki so vplivali na nastajanje slovstva, tja do državnega in evropskega politicnega in kulturnega ozadja. Glede na te zveze je slovstvo determinirano po nastanku s širšim, zunajslovstvenim zgodovinskim dogajanjem. Ker pa se slovstvena dela vkljucujejo v dogajanje tudi prek svojega namena oziroma funkcije, se zgodo­vinska determiniranost slovstva razteza poleg vzrocne tudi v ciljno smer. Zaporedje tako obravnavanih dob se strne v sinteticen prikaz celotnega slovstvenega razvoja, ki je tesno povezan s potekom in znacilnostmi narodne zgodovine. Bistveno ga opredeljujeta dve njeni temeljni kategoriji: zamud­ništvo in prerod. Z njima je opisano dejstvo, da so Slovenci na zacetku sred­njega veka izgubili politicno samostojnost, bili socialno reducirani na nižje sloje in s tem prišli pod prevladujoc vpliv tuje jezikovno-kulturne prakse, tako da je tudi njihovo slovstvo v primerjavi s socasnim ustvarjanjem pri politicno samostojnih evropskih ljudstvih zaostalo. Posledice tega zamudništva se vle-cejo vse do 19. stoletja, zaradi tega je prerod – proces, v katerem slovstvena in kulturna dejavnost od srede 18. stoletja dalje dohitevata zamujeno – osrednji problem slovenske literarne zgodovine. Zamudništvo in prerod tudi pri obrav­navi posameznih dob dolocata izbor pomembnih vprašanj, smer njihovega reševanja in relevantne vrednostne kriterije. Zato Kidric ocenjuje posamezne dobe ne le po tem, koliko so izpolnjevale svoje lastne notranje možnosti za slovensko slovstveno delovanje, temvec tudi po tem, kako so pripravljale pot prerodnemu procesu ali koliko so prispevale k razvoju narodne zavesti. Sinteticni literarnozgodovinski prikaz torej vkljucuje slovstveno dejavnost neposredno v zunajslovstvene zgodovinske procese. Biografski vidik je iz njega izlocen, ker ni nujno potreben za vzpostavljanje deterministicne zveze med slovstvom in zgodovino. To nikakor ne pomeni, da bi se bil Kidric nasploh izogibal biografiki, saj ta zajema velik del njegovega opusa. Vloga biografske metode v zgodovinskem prikazu pa se bistveno spremeni, ko se v razvojnem procesu dotlej neliterarnega slovstva pojavi literatura. Ta je namrec vezana na individualno ustvarjalcevo doživljanje, zato je tudi ni mogoce geneticno razlo­žiti drugace kakor skozi medij ustvarjalne osebnosti. Najizrazitejši primer Kidriceve rabe biografske metode je njegova monogra­fija o Prešernu, h kateri sodi še vec pripravljalnih študij in manjših prispevkov. Iz tega sklopa in iz nekaterih drugih razprav je mogoce razbrati znacilnosti njegove biografike, ki ji ne gre le za opis zunanjega življenja, temvec za celovit prikaz ustvarjalceve osebnosti. V njem se prepletata splošna karakteristika osebnosti ali opis njenih glavnih duševnih znacilnosti ter posebna karakteri­stika literarnega ustvarjalca oziroma njegovih ustvarjalnih zmožnosti. Kidric poskuša prikazati osebnost tako, da iz vseh razpoložljivih biografskih dokumentov razbira njene empiricno dokazljive psihicne lastnosti. V celoto jih združuje po eni strani s pomocjo nekaterih tipoloških vidikov razlicnega izvora. Vendar so tipološki vidiki podrejeni dinamicnemu pogledu na oseb­nost, ki prikazuje njene lastnosti razvojno oziroma geneticno in jih vklaplja v proces zunanjega dogajanja ter notranjega doživljanja. Navsezadnje jih pove­zuje z dvema viroma, ki opredeljujeta celotno osebnost: z njenimi prirojenimi osnovami in z vsemi zunanjimi vplivi – družinskim okoljem, šolo, prijatelj­skimi krogi, politicnim in družbenim dogajanjem, idejnimi in umetnostnimi tokovi –, najveckrat združenimi pod pojmom dobe. Tako vzpostavlja dve determinanti osebnosti: biološko-psihicno in zgodovinsko. Ti dve determinanti pa nista odlocilni samo za splošno karakteristiko oseb­nosti, temvec tudi za njeno literarno ustvarjanje. Posebna znacilnost ustvar­jalca, pesniški dar, ni namrec nic drugega kot sklop posebej razvitih obceclo­veških zmožnosti za doživljanje in oblikujoce izražanje doživetij. Pesniški dar sodi med prirojene osnove osebnosti, njegov razvoj pa omogocajo (ali ovirajo) zunanji vplivi, ki odpirajo (ali zapirajo) nadarjenim osebnostim pot do nujno potrebne literarne izobrazbe. Pesniški ustvarjalnosti daje vsebino individualno doživljanje, ki ni samo notranje ali celo fantazijsko, temvec je vezano na pesnikovo realno življenje. Doživljanje se izraža v literarnih delih, tako da doloca njihovo motiviko in vpliva tudi na njihovo oblikovno plat. V tem je utemeljen pomen biografskih raziskav, ki povezujejo zunanji potek življenja z notranjim doživljanjem in doživljanje z ustrojem literarnih stvaritev. Ta zveza omogoca razlaganje lite-rarnih del z biografijo, pa tudi dopolnjevanje biografije z analizo literarnih del. Težišce Kidricevih biografskih raziskav je torej v tem, da avtor na podlagi zbra­nega in pregledanega dokumentarnega življenjepisnega gradiva vzpostavlja zvezo med literarnimi deli, individualnim notranjim doživljanjem in realnim biografskim ozadjem ter tako razlaga literaturo po geneticni poti. Sklop, ki ga sestavljajo ustvarjalna osebnost, njeno doživljanje, ustvarjanje in njegovi rezultati, je mogoce obravnavati z vidika ustvarjalca in z vidika ustvar­jenih literarnih del. Literatura kot del predmetnega podrocja literarne zgodo-vine je ustvarjanje z estetskimi ambicijami. Kidric pa to definicijo še izpopol­njuje, tako da deli celotno podrocje literature na poezijo in verzifikacijo ter v skladu s tem literarne ustvarjalce na pesnike in verzifikatorje. Temeljno dolo-cilo pesnika je ustvarjanje po nareku notranjih doživetij; omogoca ga posebno razmerje med determinantama osebnosti, ki je takšno, da vplivi dobe in druž­benozgodovinskega okolja ne morejo docela preusmeriti njenih prirojenih osnov, dasi jih lahko okrepijo ali zavrejo. Pesnik je izvirna in mocna osebnost, ki sicer sprejema zunanje pobude, vendar samostojno izbira med njimi po nareku svojega individualnega doživljanja. Verzifikator pa ni osebnost tolikšnega for-mata, zato se ne ravna po individualnih doživetjih, temvec po zunanjih zgledih in pravzaprav samo izpolnjuje kak aktualen literarni program; torej ga v celoti opredeljujejo samo vplivi zgodovinske determinante. Sprico tesne geneticne zveze med ustvarjalcem-pesnikom in njegovim delom je temeljni kriterij poe­zije izražanje individualnih doživetij. Ta kriterij opredeljuje poezijo po izvoru, sestavinah, funkciji in vrednosti. Poezija ne nastaja v racionalnem ustvarjanju, ki ga vodi zavesten program, temvec je plod pesniškega daru, ki sodi med prirojene osnove osebnosti. Je samostojna, originalna stvaritev in absolutna vrednota po merilih svetovne literature, njena estetska vrednost po izvoru ni odvisna od njenega zgodovinskega mesta. Nasprotno verzifikacija nima abso­lutne estetske vrednosti, temvec je njena veljava relativna in odvisna samo od njenega mesta in vloge v razvoju nacionalne literature. Vendar pa ima na drugi strani tudi poezija ravno s svojim estetskim bistvom in vrednostjo pomembno vlogo v razvoju nacionalne literature, zlasti zamudniške, in je tako spet vezana na zgodovino. Samo pesnik, izbranec muz, lahko opravi nalogo, kakršna je verzifikatorju nedostopna: lahko preseže danosti zgolj vzrocno geneticnega determinizma in s svojimi stvaritvami odpre zamudniškemu narodu pot na »tekmovališce svetovne literature« (Kidric 1927a: 453). Vsi ti razlocki imajo pomembne posledice za doseg in možnosti literarno­zgodovinskega raziskovanja. Dokler se le-to omejuje na vzrocno-geneticno smer, lahko v celoti razloži slovstvo in verzifikacijo, le poezije ne more docela doumeti; lahko sicer podrobno razclenjuje vplive iz sklopa zgodovinske deter-minante, spremlja prek razvoja osebnosti njihovo delovanje na nastanek in ustroj poezije, njihov prvi vzrok ali izvor pa mu ni dostopen. Toda ko poseže v funkcionalno smer razlage in se vpraša o vlogi ali namenu poezije, mu ta premik omogoci, da poveže njeno usodo z zakonitostmi, ki se izražajo v temeljnih raz­sežnostih narodne zgodovine – v kategorijah zamudništva in preroda. Ko ugo­tavlja, kakšno odlocilno vlogo igra poezija v prerodnem procesu zamudniškega naroda, in spoznava, da ta vloga ni nakljucna, marvec nujna in zakonita, zajema poezijo tudi po njenem estetskem bistvu v okvir zgodovinske razlage. Glede na obravnavane kategorije in njihova medsebojna razmerja se izkaže, da je idejno-metodološki sistem, ki daje notranje ogrodje Kidricevemu delu, sestavljen iz dveh glavnih komponent. Eno izmed njiju ustrezno oznacuje izraz pozitivizem. O tem pricajo že Kidriceve izrecne izjave in opisi znanstvenega postopka, ki se nanašajo na zbiranje, opis, analizo gradiva in induktivno skle­panje ter postulirajo znanstvenikovo objektivnost in nepristranskost. Odlo-cilnega pomena pa je tu vzrocno geneticni determinizem, ki se opira na bio­loško-psihicno in zgodovinsko determinanto in je v glavnih potezah soroden klasicnim zgledom evropskega literarnozgodovinskega pozitivizma. Nekateri elementi sicer kažejo tudi na sorodnost s postpozitivisticnimi smermi literarne vede (npr. tipološko obravnavanje osebnosti, estetska opredelitev in vredno­tenje literature, razlikovanje med pesnikom in verzifikatorjem oziroma med poezijo in verzifikacijo), drugi so mimo tega prevzeti iz obravnavanega gradiva (zlasti ob Prešernu in Copu) in se torej opirajo na romanticno estetiko (npr. doživljajska razlaga poezije, pojmovanje pesniškega poklica). Vendar so tudi ti drugorodni elementi podrejeni razvojnemu prikazu, ki ga po eni strani usmerja vzrocno geneticni determinizem. Druga temeljna sestavina tega sistema je nacionalna ideologija. Kidricev pogled na slovensko slovstveno preteklost se zaokroži šele s kategorijo naroda oziroma njegove zgodovine, ki ji zamudništvo in prerod dolocata smer in cilj razvoja. Do tod pelje že vzrocno geneticna razlaga, ker je narod pac najvišji nosilec slovstvenega in literarnega delovanja. Toda slovstvo in literatura sta vezana na narod tudi po tem, ker dejavno sodelujeta v njegovem zgodovin­skem razvoju: slovstvo zadovoljuje realne potrebe v okviru razlicnih institucij in gibanj, literatura navkljub podrejenosti zgolj estetskim kriterijem posredno dokazuje, da je obcestvo, ki jo je bilo zmožno ustvariti, doseglo dokaj visoko stopnjo kulturnega razvoja. Obe smeri razlage se združujeta ob kategoriji naroda, ki je najvišji kriterij in vrednota v Kidricevi zamisli literarne zgodovine. Zato je cilj razvoja, kakršnega prikazuje ta zamisel, literatura kot emanacija narodovega realnega zgodovinskega razvoja, kot prilastek razvitega naroda, ki hoce zavzeti svoje mesto med drugimi razvitimi narodi. Kidricev sistem je po vec pomembnih znacilnostih soroden Prijatelje­vemu. Oba delita predmetno podrocje literarne zgodovine na slovstvo, književnost in literaturo; oba opredeljujeta literaturo predvsem po estetskih vidikih in uvajata njeno podrobnejšo notranjo delitev glede na to, kako izpol­njuje estetske kriterije; oba zadeneta na isti temeljni problem, ko povezujeta možnost literarne znanosti z razmerjem med estetsko in zgodovinsko razse­žnostjo literature; oba ga rešujeta s pomocjo kategorij nacionalne zgodovine. Vse to izpricuje, da sta se lotevala temeljnih vprašanj, kakršne jima je zastav­ljal njun zgodovinski položaj. Problem razmerja med estetsko razsežnostjo literature in vzrocno deterministicnim razumevanjem zgodovine je prišel v ospredje med krizo starejšega evropskega literarnozgodovinskega poziti­vizma in nanj so vsak po svoje odgovarjali zastopniki novejših smeri literarne vede, ki so bili sodobniki Prijatelja in Kidrica. Njima pa se je zastavljal nekoliko drugace, v zvezi s posebno zgodovinsko preteklostjo Slovencev in s smerjo njihovega nacionalnega razvoja, ki je potekal pod vidikom preroda. Toda pri podrobnem reševanju tega temeljnega problema sta se razšla. Prijatelj, ki je bil bližji duhovnozgodovinski smeri, je nosilnim kategorijam svojega sis-tema – literarni umetnosti oz. poeziji, pesniku in narodni zgodovini – dodal metafizicno razsežnost, zbrano okrog pojma absolutne lepote. Kidriceve opredelitve teh kategorij pa so bile bolj realne, tostranske: ustvarjalni dar je po njegovem sklop potenciranih obcecloveških psihicnih lastnosti, absolutne vrednote poezije so empiricno dolocljive po merilih svetovne literature in tudi cilj zgodovinskega razvoja, stanje razvitega naroda, ostaja v empiricno historicnem obmocju. Ivan Grafenauer Grafenauer, ki smo ga že obravnavali v poglavju Preoblikovanje razvojnih smeri in osnovanje samostojne literarne vede, je docakal konec prve svetovne vojne ob pisanju Kratke zgodovine slovenskega slovstva (I, 1917; II, 1919; druga, popravljena izdaja 1920). To delo je obravnaval kot nacrt, po katerem je name-raval usmerjati svoja bodoca univerzitetna predavanja. Vendar zaželene profe-sure ni dosegel; namesto tega se je usmeril v urejanje Jurcicevih zbranih spisov in v pripravljanje srednješolskih beril, nekaj pozneje pa tudi v pisanje gesel­skih clankov za SBL in za Narodno enciklopedijo SHS. Šele izid prvega zvezka Kidriceve Zgodovine ga je spet zvabil k temeljnim literarnozgodovinskim vprašanjem. Najbolj sporno mu je bilo Kidricevo obravnavanje srednjega veka kot »stoletij beležk brez literarne tradicije«. Zato je znova analiziral Celovški rokopis, Brižinske spomenike in Stiški rokopis ter na tej podlagi zagovarjal nasprotno tezo o nepretrgani ustno-pismenski tradiciji od najstarejše dobe slovenske zgodovine do dobe tiska in o rahli medsebojni zvezi duhovšcine vsaj pri najnujnejših prakticnih potrebah duhovnega pastirstva (Poglavje iz najsta­rejšega slovenskega pismenstva, CJKZ 1931). Ko je Kidric v drugi izdaji prvega zvezka Zgodovine (1932) odklonil dobršen del Grafenauerjevih ugovorov, je ta zaostril svoja stališca in jih dodatno argumentiral v spisu O pokristjanjevanju Slovencev in pocetkih slovenskega pismenstva (1934). Podrobno je opisal potek pokristjanjevanja v dobi Karla Velikega in postopno prevladovanje irsko­anglosaške misijonske metode nad prejšnjimi, bolj nasilnimi frankovskimi. Natancno je primerjal slovenske molitvene obrazce ocenaša, zdravamarije in vere ter ocitne izpovedi z latinskimi in starovisokonemškimi, rekonstruiral nji­hovo zaporedje in s filološkimi in zgodovinskimi dokazi ugotovil, da so pre­pisani po veliko starejših izvirnikih in da so nastali v prvem valu karolinškega pokristjanjevanja. To mu je bil dokaz zoper Kidricevo stališce, ki je zgrajeno med drugim na verovanju v Trubarjevo zagotovilo, da se pred njim ni nic slo­venskega pisalo. Odsotnost literarne tradicije naj bi po Kidricu za silo reševalo sprotno prevajanje besedil, ki po Grafenauerju za to dobo ni izpricano. Pac pa Grafenauer priznava, da o obstoju slovenskega srednjeveškega slovstva govo­rijo predvsem posredni dokazi, ker so se sama besedila in pricevanja o njihovih nosilcih v teku stoletij vecinoma porazgubila. Zdaj je tudi Kidric posegel v polemiko z zapisom 'Stoletja beležk brez lite-rarne tradicije' v slovenski literarni zgodovini (1935a). Podvomil je o tem, da bi veljavo slehernega sinodalnega sklepa o rabi nemšcine ali francošcine namesto latinšcine v liturgicni in kateheticni rabi lahko takoj razširili tudi na sloven-šcino. Pri tem je upošteval, da je od pokristjanjenja do Karlovih kapitularjev minilo vec stoletij in da vzporedno dogajanje pri drugih zamudniških ljudstvih pod frankovsko nadoblastjo opozarja na previdnost pri posrednem sklepanju o obstoju slabo dokumentiranih jezikovnih praks. Obicaj slovenskega sprotnega prevajanja, izprican v poznejših stoletjih, je verjeten tudi za srednji vek. Grafe­nauer sicer utegne imeti prav glede starosti posameznih molitvenih obrazcev. A naj ugotovi karkoli o prvih prevodih, s tem še ne bo dokazal nepretrgane slovenske srednjeveške slovstvene tradicije, to je, ustaljenega knjižnega jezika in splošnega obicaja pisanja. Po zakljucku žolcne polemike so se stališca nasprotnikov polagoma zbli­žala in v poznejših nekaj letih pripeljala do medsebojnega priznanja. Gra­fenauerjeva izhodišca pa so se izkazala za bolj plodna od Kidricevih, kar je dokazal z monografijo Karolinška kateheza in izvor Brižinskih spomenikov (1936) in še z nekaj poznejšimi razpravami. V posameznostih se je z njimi ujemala tudi nova izdaja Brižinskih spomenikov v uredništvu Frana Ramovša in Milka Kosa (1937). Vztrajno in podrobno delo s srednjeveškimi teksti je pripeljalo Grafenau­erja do postopnega prehoda v narodopisje, k obravnavi ljudskega slovstva. Pri tem se je opiral na primerjalno in kulturnozgodovinsko metodo, s katero je iz tematike in motivike pesmi in povedk rekonstruiral njihovo približno sta­rost in pripadnost dolocenim historicnim dobam. To mu je omogocilo, da je ljudsko slovstvo spet vkljucil v okvir literarne zgodovine že v casu njegovega nastanka in t. i. primarne eksistence. Avgust Žigon in njegovi somišljeniki Žigon, ki smo se mu posvetili že v poglavju Preoblikovanje razvojnih smeri in osnovanje samostojne literarne vede, je v povojnih letih izdal svoji glavni deli, Prešernovo citanko (1922) in monografijo France Prešeren – poet in umetnik (1925). Sprejel je Puntarjevo osnovno postavko o združitvi antike in moderne kot temelju Prešernovega ustvarjanja. Iz panteizma nemške zgodnje romantike in iz njene umetnostne filozofije je razvil podobo o svetu, ki nenehno poteka iz kaosa v kozmos in je urejen organicno na vseh ravneh od univerzalnih do najbolj individualnih pojavov. V to podobo se vkljucuje zamisel o poetu, cigar ustvarjalnost izvira iz njegovega notranjega doživljanja, poezija pa je duhovni organizem, ki nastaja iz tega doživljanja in ga izraža. Toda pesniško ustvarjanje ima poleg notranje, duhovne doživljajsko-izrazne razsežnosti, ki je delo poeta, tudi razsežnost zavestnega, racionalnega oblikovanja, ki je delo umetnika; to oblikovanje je bodisi subjektivno in ustvarja cisto na novo, bodisi objektivno in posega v zakladnico že historicno nastalih form, pri cemer ga vodi v tisocletni tradiciji ustaljeni zakon sorazmerja in simetrije – nomos. V tej razsežnosti, kjer gre za utelešanje ideje v oblikovani snovi, pa je tudi sistemsko mesto arhi­tektonike, ki jo Žigon pojmuje kot poseben organizem znotraj kompleksnega organizma pesniške umetnine. Tudi Puntar je s clanki v prvih povojnih letih nadaljeval dejavnost, ki jo je zastavil v monografiji o »zlatih crkah«. V obširni razpravi Dante in problem Prešernove »Nove pisarije« (1921a) je razširil polje diskusije še na Dantejevo kozmologijo in na skrivni pomen števil v njegovi poeziji ter si v smislu teh ezotericnih naukov prizadeval tolmaciti arhitektoniko vse Prešernove poezije na temelju svetega števila sedem. Ko sta izšli Žigonovi glavni deli, je polemika o arhitektoniki ponovno oži-vela. Pozitivno sta ju ocenila Puntar in novi privrženec France Koblar, proti arhitektonski teoriji pa je ponovno nastopil France Kidric. Njeni zagovorniki so se poleg že znanih vzporednic iz zgodovine poezije in likovne umetnosti zdaj sklicevali še na sorodnost z nemško duhovnozgodovinsko vedo, zlasti na medsebojno osvetljevanje umetnostnih zvrsti; nasprotniki so še odlocneje spodbijali številcne sheme ter iz njih izpeljane formalne in duhovne vidike s filološkimi, biografsko geneticnimi in kulturnozgodovinskimi dokazi. Spor se je zadnjic in najbolj silovito razvnel v letu 1928. S stvarnega problemskega obmocja se je razširil tudi na prestižna vprašanja ter na osebna in svetovno­nazorska nasprotja med udeleženci. Na Puntarjev izziv v to smer je odgovoril Kidric z vsemi registri in tudi obdržal zadnjo besedo. Polemika je bila s tem v glavnem koncana, njen zadnji osamljeni odmev je izzvenel sredi tridesetih let. Dokoncna zavrnitev arhitektonske teorije je za nekaj casa zasencila celotno Žigonovo delo. Toda to si je pozneje vendarle povrnilo pomen zaradi pozi­tivnih stvarnih prispevkov zlasti k poznavanju Prešerna in Levstika; z literar­noteoreticnega vidika je važno zaradi analize verznih in pesniških oblik ter kompozicije; po temeljni zastavitvi problematike pa kaže sorodnost s formal-noestetsko smerjo duhovnozgodovinske literarne vede. Anton Slodnjak Slodnjak je eden najvidnejših pripadnikov naslednje generacije slovenistov, ki je študirala že na ljubljanski univerzi. Kot glavno nalogo si je zastavil celovito zgodovinsko obravnavo slovenske književnosti. Že kmalu po zacetku svoje znanstvene poti je izdal Pregled slovenskega slovstva (1934b). V tej knjigi je sicer že nakazano marsikatero izmed novih stališc, znacilnih za avtorja, vendar so tukaj obdelana dosti bolj esejisticno, pa manj sistematicno in vsebinsko urav­noteženo kot v njegovih poznejših literarnozgodovinskih delih. Slodnjak doloca obseg predmetnega podrocja slovenske literarne zgodo-vine precej bolj na široko kot njegovi predhodniki in sodobniki. Zacenja z ljudskim pesništvom v predkršcanski dobi, to je med preseljevanjem ljudstev, in v zgodnjem kršcanstvu. Obravnavi tega predmeta v casu njegovega nastanka so se literarni zgodovinarji dotlej vecinoma izogibali in praviloma zacenjali pri srednjeveškem pismenstvu. Po locitvi filoloških disciplin so sicer nacelno priznavali, da ljudsko slovstvo sodi tudi pod njihovo pristojnost. Vendar se je pokazalo, da s pomocjo vzrocno-geneticnih miselnih vzorcev ni mogoce pojasnjevati njegovega nastanka iz zveze z avtorji in iz vpliva naravnih, kul­turno-, socialno- in politicnozgodovinskih dejavnikov na enak nacin kot nastanek umetne literature, ker za to ni bilo dovolj dokaznega gradiva. Torej so vecinoma opušcali obravnavo ljudskega slovstva v casu njegovega primarnega obstoja. Podrobneje so se ga lotevali šele od tistih dob, ko je zacelo zbujati zani­manje izobraženega in kulturno aktivnega obcinstva in se je tako prek sekun­darne recepcije vkljucevalo v literarni proces. Nasprotnih primerov je malo: ce pustimo ob strani Copa, sta edino Grafenauer in Prijatelj postavila izvajanja o ljudskem pesništvu na zacetek svojih kratkih literarnozgodovinskih pregledov. V tridesetih letih se je temu pridružil Slodnjak. Takšen vzorec razporeditve gradiva pa se je širše uveljavil šele v drugi polovici 20. stoletja. Kar zadeva koncno obdobje, je bistvena novost Slodnjakovega pregleda v tem, da seže do sedanjosti, saj se skoraj na cetrtini celotnega obsega ukvarja z literaturo od naturalizma in moderne naprej. Ce ne štejemo posameznih clankov v revijah, je to prvi poskus monografske obravnave sodobne slo­venske književnosti. V tem je mogoce razbrati avtorjevo nacelno nesoglasje z dokaj razširjenim prepricanjem, da je znanstveno objektivnost in nepri­stranskost literarnozgodovinskega spoznavanja mogoce zagotoviti le tedaj, ce zgodovinarja od obravnavanega predmeta loci casovna razdalja, ki ga varuje pred subjektivnimi, pristranskimi ali celo zmotnimi sodbami. S Slodnjakovo nasprotno odlocitvijo pa so literarni zgodovinarji sprejeli nase tvegano dolž­nost, da ob srecanju s sodobno literaturo sami poskrbijo za prvi klasifikacijski in vrednostni pretres gradiva, ki ga zagovorniki zgodovinske distance lahko prevzamejo od že opravljene bralske in kritiške selekcije in recepcije. Slovensko slovstvo je za Slodnjaka raziskovalni predmet, ki obstaja v zgo­dovinsko razvojni razsežnosti in zahteva temu ustrezen nacin obravnave; to se mu zdi samoumevno in ne potrebuje nobene posebne utemeljitve. Delež teoreticne in metodološke refleksije v Pregledu kakor tudi nasploh v njegovem opusu je razmeroma majhen in zmeraj funkcionalno podrejen konkretni lite-rarnozgodovinski problematiki. Slovstvena dela obravnava v geneticni zvezi z njihovimi pisci in s procesi njihovega nastanka. V drugo smer, k vpraša­njem o sprejemanju del in o njihovih bralcih, posega zelo poredko, v glavnem le tedaj, kadar oznacuje socialno pripadnost piscev in bralstva. V središcu njegovega raziskovanja je potemtakem sklop del in avtorjev, ki ga opazuje v casovni razsežnosti, kot splet dinamicnih procesov nastajanja in razvoja slov­stva. Prva naloga literarnega zgodovinarja je cimbolj natancno opisati te pro-cese. S samim opisom, najsibo še tako natancnim, pa še ni vse opravljeno. V prikazanem zaporedju dogodkov je treba odkriti povezave, dognati njegova gibala, notranjo logiko ali zakonitosti, in sicer na ravni individualnega opusa oziroma njegovega ustvarjalca, na ravni nadindividualnih literarnih pojavov, na ravni posamezne dobe in naposled v celotnem zgodovinskem poteku obravnavane literature. Pregled slovenskega slovstva je prvi tak pomembnejši poskus v Slodnjakovem opusu. V njem je poleg že omenjene razširitve predmetnega podrocja na zacetku in na koncu celotnega casovnega razpona vkljucenega precej novega gradiva in novih poudarkov na že znanem gradivu. Tu gre najprej za sledove humanizma in renesanse na naših tleh, ki so omogocili vznik reformacijskega gibanja. Po Slodnjaku se zacenja narodni prerod že z reformacijo, zato vidi v razsvetljen­stvu nove manifestacije preroda, medtem ko so njegovi prvi znaki kakih dvesto let starejši. Med barocnimi avtorji izstopajo enciklopedisti in clani znanstvenih akademij. V prvi polovici 19. stoletja je deležen posebne pozornosti ilirizem. V drugi polovici 19. in v 20. stoletju je slovstveno dogajanje prikazano po gene-racijah, katerih razvid pa ne sledi dotlej priznanim tujim zgledom, temvec jih vecinoma prehiteva. Pri Slodnjakovem razmerju do akademskih uciteljev je znacilno, da se je vse­skozi štel za Prijateljevega ucenca, od Kidrica pa se je odmaknil, tako da je sredi tridesetih let prišlo med njima do ocitnega preloma. V polemicni oceni cetrtega zvezka Kidriceve Zgodovine je zapisal nekaj nacelnih trditev, ki pricajo o nje­govi preusmeritvi. Med drugim pravi tole: glavna snov slovstvene zgodovine, besedna umetnina, je plod z ustvarjalno domišljijo obdarjenega cloveka; rodi se v trenutkih, o katerih ne poroca noben pisan vir. Vsi podatki, ki jih ohranijo viri o rojstvu besedne umetnine, so drugotnega pomena, prvotna in odlocilna je le sama umetnina; iz nje je mogoce najprej sklepati o okolišcinah njenega nastanka. Ce so si zakoni in dejstva, ki jih odkrije kritik v njej, navzkriž s sekun­darnimi porocili sodobnikov, virov ali samega umetnika, mora kritik verjeti samo umetnini in svojemu nepodkupljivemu kriticnemu cutu (Slodnjak 1935: 439–444). Še en znacilen ocitek na Kidricev racun se glasi tako: ker ne upo­števa dovolj samosvoje dinamike narodnega življenja, se mu naša slovstvena zgodovina kaže kot rezultanta najraznovrstnejših tujih vplivov. Te Slodnjakove teze je treba brati v zvezi z njegovim leto dni starejšim Pre­gledom slovenskega slovstva. V njem nastopa kot osrednja, nosilna kategorija slovenska narodna duša, ki se izraža v slovstvu in jo razvoj slovstva utrjuje in potrjuje. Ni je mogoce razložiti z redukcijo na morebitne vplive realnih dejav­nikov v smislu kakega pozitivisticnega ali materialisticnega determinizma, temvec je avtonomna in apriorna, ima vlogo metafizicne bitnosti, ki se polašca ustvarjalcev, da lahko spregovori skoznje. Njeno izražanje in utrjevanje je srž zgodovinskega razvoja. Ta, v pretežni meri duhovni proces lahko realne okoli-šcine od zunaj pospešujejo ali ovirajo, ne morejo pa ga bistveno preoblikovati. Podobno kot na ravni celotnega slovstva poteka dogajanje na ravni individualne ustvarjalne osebnosti. V središcu njenega psihofizicnega ustroja je avtonomno duhovno doživljajsko jedro, ki ga ni mogoce do kraja razložiti z vplivom racio­nalno doganljivih bioloških, psihicnih ali socialnozgodovinskih determinant, mogoce pa je opisovati njegove zunanje manifestacije in ga intuitivno dojemati prek podoživljanja njenih doživljajev, kakor jih izražajo njena dela. S takšnimi stališci je poskušal Slodnjak spodbiti Kidricevo vzrocno-gene-ticno razlaganje literature. V razmerju do Prijatelja, na katerega se je skliceval kot na svojega vzornika, pa je tokrat prezrl empiricno in racionalno-logicno plat nje­gove literarno- in kulturnozgodovinske koncepcije; ali povedano drugace, s Pri­jateljevimi izrazi: na racun pesnika in poezije je zanemaril obcana in literaturo­kulturo kot predmet deskriptivnega in kavzalno geneticnega zgodovinopisja. Pregled slovenskega slovstva ima kot zgodnje delo še vsebinske in metodicne slabosti, na katere je opozarjala socasna strokovna kritika. Ne glede na to pa razlocno izraža avtorjeve nacelne opredelitve v smislu duhovnozgodovinskih spodbud ter polemicni odmik od pozitivizma. V poznejših Slodnjakovih delih so takšne težnje bolj zabrisane; opustil je nekatere skrajnosti, zlasti metafizicno opredeljeno kategorijo narodne duše, in se spet nekoliko približal empiricno podprtemu historizmu. Kot stalnica pa mu je ostal intuitivno doživljajski pogled na ustvarjalni proces in njegov rezultat, literarno delo, ter tesna pove­zava literarne z narodno zgodovino. Nekajkrat je tudi poskusil vzpostavljati psihološko utemeljene in na pokrajinske vidike vezane tipologije ustvarjalcev. Njihove prve sledi je najti že tu in tam v Pregledu, najvec pri obravnavi Vraza, katerega duševni profil se ujema s panonskim tipom cloveka in je v nasprotju z osrednjeslovenskim (alpskim, noriškim) in s srbsko-hrvaškim dinarskim tipom. Tudi druga pomembna sestavina Slodnjakove literarnozgodovinske zamisli, periodizacija, se ne ravna niti po zaporedju idejno-estetsko opredeljenih lite-rarnih dob in smeri, uveljavljenih v vecini evropskih literatur, niti po pretežno kulturnozgodovinskih vidikih, ki so obvladovali starejše slovensko literarno zgodovinopisje. Pojmi kot barok, romantika, realizem imajo samo drugotno vlogo, saj jih uporablja nesistematicno, posamic in na podrejenih položajih. Takšna periodizacija nakazuje prelom z dotedanjo prakso, ki je pojasnjevala razvoj slovstva s kulturnimi, socialnimi in politicnimi procesi. Poleg tega ni docela združljiva z obravnavo nacionalne literature v sklopu mednarodnega literarnega dogajanja, saj veckrat, najizraziteje ob prerodu in ob realizmu, postavlja zacetke literarnih dob in smeri na Slovenskem v zgodnejši cas, kar se ne ujema z zgodovino primerljivih evropskih književnosti. Periodizacija pri Slodnjaku je izpeljana iz osnovne znacilnosti ali glavne funkcije slovenskega slovstva: v njem se izraža in utrjuje narodna samobitnost, zato je treba tudi njegovo zgodovino na vseh ravneh uskladiti s tem vidikom. Ce je namrec osrednje dolocilo literature na globalni ravni konstituiranje naroda in izražanje njegovega obstoja, je zveza med literarno in narodno zgodovino neposredna in razlaganje literature ne potrebuje nobene bistvene dopolnitve niti iz drugih sfer realnega družbenega in zgodovinskega dogajanja niti prek tipoloških ana­logij ali dejanskih povezav z drugimi literaturami; ves ta razlagalni aparat ima kvecjemu drugoten pomen. Ce je literarno delo na individualni ravni bistveno opredeljeno s tem, da je nastalo kot izraz doživljanja svojega ustvarjalca, in ce ima ustvarjalna osebnost avtonomno duhovno jedro, ki ji doloca nacin doživ­ljanja, jo je mogoce ustrezno oznaciti prek manifestacij njenega intuitivnega podoživljanja in ji ni treba iskati zunanjih dolocnic, denimo z življenjepisnimi podrobnostmi v danem okolju in dobi. Glede na to je razumljivo, da je Slodnjak s svojo zamislijo nacionalne lite-rarne zgodovine že zgodaj zašel v nasprotja s privrženci pozitivisticne biogra­fike in kulturnopoliticnega zgodovinopisja, z zagovorniki obravnavanja slo­venske literature po mednarodnih primerjalnih vidikih, kakor tudi s pristaši marksisticnega ideološkega pogleda na literaturo in zgodovino. Pa vendar bi vsaj za njegovo razmerje do neposrednih predhodnikov, vodilnih zastopnikov pozitivizma, lahko sklepali, da se z vecje zgodovinske razdalje ne zdi vec tako ostro, kot se je kazalo v neposrednem soocenju. Miselna konstrukcija pozi­tivisticne literarne zgodovine sloni na dveh opornikih: na teoreticno-meto­dološkem ustroju, ki naj ji zagotavlja znanstveno kvaliteto, in na nacionalno afirmativni ideologiji, ki opredeljuje njene cilje in prek tega usmerja njene postopke. Slodnjak je bistveno modificiral samo prvega, od katerega je ven­darle ohranil vsaj zahtevo po cimbolj popolnem opisu izbranega relevantnega gradiva; drugega, nacionalnoideološkega, pa je še bolj poudaril. Poleg tega je njemu in predhodnikom skupno še nekaj, kar je postalo bolj opazno šele z vidika poznejših sprememb v literarni vedi: eni in drugi so obravnavali svoj predmet v historicni perspektivi, ki se jim je zdela apriorna in samoumevna; in vsak po svoje so imeli težave z opredeljevanjem specificno literarnih zna-cilnosti literature in z njenim estetskim vrednotenjem, dasiravno so to šteli za eno glavnih nalog svoje stroke. Primerjalna književnost in literarna teorija Slovenski literarni zgodovinarji so že od zacetka 20. stoletja premikali vse­binska težišca obravnavane problematike od slavistike k slovenistiki. Vendar ob tem, ko so jih zamejevali na lastno nacionalno podrocje, povecini niso zane­marjali njihovih širših, mednarodnih razsežnosti. Te so bile dotlej ocitno ali prikrito zajete v konceptih obce slavistike in njenih ožjih družin, kot so npr. južnoslovanske filologije. Odkar je v njeni literarnovedni veji prevladal model nacionalne literarne zgodovine, je hkrati s tem postajal cedalje bolj zaznaven njegov nasprotni pol ali bolje receno njegovo nujno dopolnilo, primerjalna književnost. V dobi med vojnama se je tudi na Slovenskem dokoncno uveljavilo spo­znanje, da je komparativistika nepogrešljiv sestavni del literarne vede. To spo­znanje je iz miselno-teoreticnega obmocja prodrlo v institucionalno-organiza­cijske razsežnosti ter se postopno širilo po visokošolski in znanstveni sferi. To je razvidno tudi v delih vodilnih literarnih zgodovinarjev. Prijatelj je v nastopnem predavanju Literarna zgodovina (1919) kritiziral dotedanjo evropsko široko in ohlapno komparativisticno prakso. Po nje­govem mnenju so vredni resne obravnave samo direktni vplivi, podprti z dokumentarnimi dokazi. Primerjati se dajo samo osebnosti in literature, ki so bile v dejanski vzajemni zvezi; le tedaj se vzpostavi kontinuiteta doga­janja, ki je bistvo zgodovine. Ne glede na ta nacelni pomislek pa je Prijatelj že od zacetka svojega publicisticnega delovanja veliko prispeval k primerjalni obravnavi književnosti. Med njegovimi objavami iz dvajsetih let imajo poleg Duševnih profilov naših preporoditeljev (1921) vidno mesto »Mladoslovenci« in »mlada Evropa« (1924) ter Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih (1928a). Pri Kidricu se najdeta v ustreznih vlogah monografija Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe (1930) ter razprava Osnove za Kol­lárjev vpliv pri Slovencih do 1852 (1938a). Toda tu ne gre samo za nekaj besedil, ki že z naslovi opozarjajo na svojo posebno naravnanost. Tudi v glavnih delih Prijatelja in Kidrica, obeh literarnozgodovinskih sintezah in monogra­fiji o Prešernu, se poleg izrecno komparativisticnih poglavij še v marsikateri podrobnosti prepletajo nacionalni in primerjalni vidiki. Podobno je mogoce ugotoviti tudi za dela vec drugih literarnih zgodovinarjev. Bistveno pa je to, da je glavni poudarek na nacionalnih vidikih, ki jih primerjalni dopolnjujejo, a so jim pri tem podrejeni. Do neke mere podobne kot v slovenistiki in slavistiki so bile razmere v romanistiki, germanistiki in klasicni filologiji, vendar zaradi nujnega pozna­vanja tujih jezikov in literatur omejene samo na ožji krog strokovnjakov in kompetentnega obcinstva. V vsaki teh strok je mogoce najti posamezne objave, ki se že na prvi pogled uvršcajo v primerjalno literarno zgodovino, kot npr. Italijanske predstave v Ljubljani od XVII. do XIX. stoletja Stanka Škerlja (1936) ali Slovenacko-nemacki odnosi u srednjem veku Jakoba Kelemine (1937). Za oceno o prisotnosti komparativisticne problematike v slovenski literarni vedi te dobe je treba pritegniti še slovenske znanstvenike, ki so delovali na tujem, in tujce, ki jih je poklicna pot spodbudila k ukvarjanju s slovensko litera­turo in vsaj nekatere med njimi tudi za kratek cas zanesla v Slovenijo. Matija Murko se je v prvih povojnih letih po kratkem omahovanju med Ljubljano in Zagrebom odlocil za nadaljevanje kariere v Pragi, kjer je poleg katedre za južnoslovanske književnosti na univerzi prevzel tudi vodstvo Slo­vanskega inštituta in souredništvo revije Slavia. S tega osrednjega mesta je imel širok strokovni razgled, lahko je dalec naokrog zbiral in posredoval infor­macije ter formalno in neformalno vplival na vsebinske in kadrovske odlocitve. Vendar se je v razmerju med njim in slovenskimi literarnimi zgodovinarji že prej vzpostavila nekakšna razdalja. Murko je namrec slej ko prej zagovarjal koncept filologije, v katerem so se družile literarna veda, jezikoslovje in narodopisje, in to vsaj na južnoslovanskem, ce že ne na splošnoslovanskem podrocju. Njegovi slovenski partnerji pa so šteli kot prednostno podrocje svojega delovanja slovenistiko in se zavzemali za locitev lingvistike in lite-rarne vede. O tem prica njihova korespondenca z Murkom. Javno se je od Murkovih prejšnjih poskusov, napisati enotno južnoslovansko literarno zgo­dovino, ogradil Prijatelj v nastopnem predavanju. Po njegovem prepricanju so takšni poskusi kvecjemu paralelno sopostavljanje in ne organska celota; enotno bi se dalo obdelati samo kako ožje podrocje hrvaškega in slovenskega slovstva, npr. reformacija ali ilirizem. Murko je kljub temu konceptualnemu razhajanju obdržal stike s slovensko literarno vedo. Z obširno razpravo Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Süd­slaven (Slavia 1925–1927, knjižna izdaja 1927), ki jo je spisal namesto prvotno namenjene spremne študije h Kidricevi monografiji o Trubarjevi Cerkovni ordnungi (1919), je pomembno prispeval k širši osvetlitvi obeh versko-kul­turnih gibanj v mednarodnem okviru. Tudi sicer je še naprej ostal zanesljiv organizacijski partner, ki je zlasti mlajšim slovenskim znanstvenikom utiral poti do izpopolnjevanja v tujini. Druga pomembna mednarodna referenca za naše literarne zgodovinarje je bil Janko Lavrin. Študiral je slavistiko v vec evropskih mestih in zacel casni­karsko kariero v Rusiji. Med balkanskimi vojnami in prvo svetovno vojno je bil dopisnik z balkanskega bojišca. Leta 1917 se je naselil v Angliji in na uni-verzi v Nottinghamu zacel predavati novejšo rusko književnost. Poleg tega je raziskoval posamezne evropske avtorje; pogosto je sopostavljal po dva pisca iz razlicnih literatur in v psihološko-sociološki obravnavi iskal med njima vzporednice ali nasprotja. Naša periodika je porocala o njem in objavljala nje­gove prevode, v knjižni obliki pa je v Sloveniji med vojnama izšel samo njegov zbornik Dostojevski, Nietzsche, Tolstoj (1937). Tudi sam je gojil stike s slovensko literaturo: objavljal je informativne clanke, prevajal iz slovenšcine in pisal spremne besede k prevodom. Podoben, le še bolj poudarjeno protisloven kot do Murka je bil odnos vodilnih domacih literarnih znanstvenikov do Lavrina. Po eni strani so spoštovali njegov mednarodni ugled in vpliv, po drugi so se distancirali od vsebin in še bolj od metod njegovega dela. Omeniti velja vsaj še nekatere izmed tujcev, ki so vsak s svojega stališca raz­širjali poglede na slovensko literaturo. Václav Burian je bil v zgodnjih dvajsetih letih lektor v Ljubljani, kar mu je dalo povod za ukvarjanje s slovensko književnostjo. V clankih o ceško-slovenskih stikih je najvec obravnaval Kopitarja, Šafárika in Copa. Med drugim je objavil knjigo Po stopách cešství a ceské knihy v starším slovinském písemnictví (1928). Frank Wollman, ceški slavist in komparativist, je veckrat potoval po Jugo­slaviji in objavljal razprave o ceškoslovaško-jugoslovanskih kulturnih stikih. V dvajsetih letih je raziskoval slovensko dramatiko (Slovinské drama, 1925) in dramatiko južnoslovanskih narodov (vec objav, med njimi sinteza Dramatika slovanského jihu, 1930). Lucien Tesničre je bil prav tako v prvih povojnih letih lektor v Ljubljani ter soustanovitelj in predstojnik tukajšnjega Francoskega inštituta, pozneje pa profesor na univerzah v Montpellieru in v Strassbourgu. Po glavni znanstveni usmeritvi je bil strukturalni lingvist, vendar kompetenten tudi na literarnem podrocju. Objavil je mednarodno odmevno monografijo Oton Joupantchitch, počte slovčne, l'homme et l'oeuvre (1931), prevajal Prešernove in Županciceve pesmi ter Levstikovega Martina Krpana. Bartolomeo Calvi je nekaj let pouceval v Tolminu (ki je bil kot del Pri­morske med vojnama prikljucen italijanskemu ozemlju), pozneje v Mantovi in Torinu; med drugo svetovno vojno se je nekaj casa zadrževal v Ljubljani. Dosti je pisal o novejši slovenski književnosti, tudi v komparativisticnem kon­tekstu, raziskoval je Debevcev in Župancicev prevod petega speva Dantejeve Božanske komedije, prevajal predvsem Cankarja in dodajal prevodom obširne spremne študije. Arturo Cronia, po rodu iz Zadra, je bil po strokovni formaciji srbohrvatist, pozneje profesor slavistike v Padovi; napisal je prvo tujejezicno monografijo o Župancicu (Ottone Župancic, 1928). Položaj literarne teorije, ki je bila v preteklosti pomožna, podrejena, a nepo­grešljiva sestavina znanja o literaturi, se je v zgodnjem 20. stoletju zacel spre­minjati. Dotedanja skoraj popolna prevlada zgodovinskih vidikov se je pocasi iztekala, ob njej so si teoreticni pridobivali cedalje bolj enakopravno mesto. Literarna teorija je povecini nastopala v paru s primerjalno literarno zgodo-vino. V tej združitvi so laže prišle na dan splošne lastnosti literature, ki so v raz­licnih kombinacijah teorije s poljubno nacionalno literarno zgodovino ostajale bolj zabrisane. To dogajanje je potekalo v širšem okviru, znacilnem za vecino humanisticnih in družbenih ved: v njih se je historicna usmeritev postopno umikala pred drugacnimi temeljnimi orientacijami. Pri tem je bila udeležena tudi slovenska literarna veda. V njej je bilo na znan­stveno-strokovni ravni obravnavanih vec tematik, neposredno ali posredno vezanih na položaj literarne teorije. Mogoce jih je razporediti okrog dveh težišc. Na enem so se zbirali že pred prvo svetovno vojno zaceti polemicni pri­spevki o matematicni arhitektoniki v poeziji. Na drugo, dosti širše podrocje sodijo premisleki o teoriji in metodologiji literarne vede, o primerjalni literarni zgodovini, o literarni teoriji v ožjem pomenu, kritiki in estetiki; o marsikaterem vidiku s teh podrocij so ob razlicnih povodih razpravljali med drugimi zlasti Prijatelj, Kelemina, Kidric in Ocvirk. Temu pregledu se morda lahko pridruži še Ljudevit Pivko z razpravo Dramatsko pesništvo (1921), gotovo pa ne Ivan Pre­gelj (Osnovne crte iz književne teorije, 1936), ker je to njegovo delo povsem na srednješolski ravni. Postopno uveljavljanje primerjalne književnosti in literarne teorije v širšem okviru literarne vede je posebej opazno pri organizaciji njenega študija. Njegov zacetek na ljubljanski univerzi so za dobro desetletje zaznamovali zacasni vse­binski in kadrovski ukrepi, pri katerih so bili angažirani France Kidric, Jakob Kelemina in Ivan Prijatelj. Za glavnega pobudnika nove študijske smeri je veljal Kidric, saj je že pred njeno ustanovitvijo predaval nekaj kurzov s pretežno primerjalno vsebino in je v prvem desetletju po organizacijski osamosvojitvi stroke najvec prispeval k njenemu razvoju. Med njegovimi predavanji, namenjenimi posebej kompa­rativistom, je prevladovala tematika zamudništva in preroda, ki jo je poskušal pregledno obdelati v vseh razlicicah, kajpada omejeno na evropske literature. Pri svoji argumentaciji je izhajal s slovenisticnega stališca in utemeljeval pri­merjalno književnost predvsem s tem, da je potrebna kot nujno dopolnilo slo­venske literarne zgodovine. Kljucne dogodke in procese iz domace preteklosti namrec lahko po njegovem prepricanju razume samo tisti, ki so mu znane faze in gibala v evropski literarni produkciji. Zato bi slavisti (in prav tako romanisti in germanisti) poleg svojega glavnega predmeta morali obvladati tudi primer-jalno književnost v omejenem obsegu. Ta študij naj sestavljajo glavna razvojna linija evropskih literatur, nastanek in razvoj prozodije in metrike, nastanek in razvoj literarnih vrst in oblik, povrh tega še osnove antike, forme starokr-šcanske literature in literarni pomen kršcanstva za mlade evropske narode; posebej za Slovence je važna tudi literarna zgodovina primerljivih evropskih zamudniških narodov. Prek meje tega nujnega znanja pa naj posegajo specia­listi, ki jim je primerjalna književnost glavno podrocje. Precej drugacne poglede na vsebino in organizacijo stroke razkrivajo Kele-minovi spisi. Od prihoda na univerzo je redno objavljal clanke o posameznih literarnoteoreticnih vprašanjih. Nekatere je izrecno oznaceval kot odlomke iz uvoda v literarno vedo. Vsa ta pripravljalna dela so se iztekla z izidom monogra­fije Literarna veda. Pregled njenih ciljev in metod (1927). Kelemina si je po zgledih novejših nemških avtorjev izbral literarno vedo za nosilni pojem, kar je imelo vsebinske in terminološke posledice. Celoto stroke deli na sistematsko in zgo­dovinsko podrocje, pri tem posveca vec pozornosti prvemu, ki so mu podrejeni tudi posamezni parcialni zgodovinski vidiki, na primer genetska analiza ume­tnine. Na sistematskem podrocju obravnava teorijo ustvarjanja, jezik oziroma govorico kot osnovno gradivo literarnega izražanja, nato pa podrobno vse, kar se da ugotoviti o literarnem delu: snovi in vrste, genetsko razlago in estetsko analizo, v okviru katere obravnava kompozicijo, razlicne vrste stila (jezikovni stil, stil osebnosti, predmetni stil, stil pesniške vrste), razmerje med vsebino in obliko ter vrednotenje. Zgodovinsko podrocje je sestavljeno po vidikih avtor­skih osebnosti, literarnih del in njihovega sprejema pri bralcih ter zajema bio-grafiko, historicno kritiko vsebine in stila literarnih del ter socialno-psihicno prikazovanje literarnega življenja. Na vseh teh poljih se preiskovani predmeti nizajo po casovni zaporednosti v razvojne vrste, ki peljejo k ustreznim zgodo­vinskim pregledom. Za sklep so navedene razlicne smeri prikazovanja, na eni strani zgodovinske, sociološke, etnološke, na drugi duhovne in duševne. Literarna veda je po eni izmed Keleminovih opredelitev skupno ime za poe­tiko (to je, sistematsko pojmovno vedo o estetskem obravnavanju pesniških del in osebnosti) in literarnozgodovinsko metodologijo. Z današnjega stališca bi se ji lahko prilegala imena teorija in metodologija znanstvenega preucevanja literature, ali literarna teorija v širšem pomenu besede. Po metodi je pretežno empiricna; kombinira materialisticna in idealisticna izhodišca ter hoce zajeti vse znanstveno raziskovanje literature v združen, kompleksen sistem. Pri terminoloških vprašanjih se je Kelemina gibal po spolzkem terenu in je moral ustvariti nekaj novih, v slovenšcini še neznanih strokovnih izrazov kot zamenjavo za že uveljavljene nemške; pri tem ni imel zmeraj srecne roke. Tudi vsebinsko se je opiral le na tujo, vecinoma nemško strokovno literaturo, ker »bogate domace literarno-zgodovinske prakse [ …] ni in je ne more biti« (Kelemina 1927: 6). Na racun vecje znanstvene doslednosti in združljivosti z mednarodnim znanstvenim diskurzom je bolj ali manj prezrl slovensko lite-rarno zgodovino, verjetno zaradi njenih nacionalnoideoloških utemeljitev, o katerih je pri njem najti komaj kakšno posamezno omembo. Torej ni prese­netljivo, da mu je strokovna kritika v glavnem upraviceno ocitala enostransko orientacijo. Zaradi tega je obcinstvo njegovo monografijo povecini odklanjalo ali bilo do nje indiferentno. Prijatelju namenjeni delež pri študiju primerjalne književnosti je bila kri­tika. Že leta 1927/28 je predaval uvod v zgodovino kritike, ta kurz pa je izšel tudi v litografirani obliki (1928b). Pomen izraza kritika se v tem spisu in še v nekaterih drugih Prijateljevih v znatni meri prekriva z pomenom izraza lite-rarna teorija, vendar se mu avtor izogiba in se kot terminološki par literarni zgodovini odloca za literarno kritiko. To ni nikakršna izjema, saj v francoski in angleški strokovni literaturi (ne pa v nemški) pogosto srecamo ta termin, najveckrat s pridevkom 'akademska' ali 'univerzitetna kritika'. Vsebinski razlog za to Prijateljevo odlocitev je v tem, ker je sistemsko mesto kritike med umet­nostjo in znanostjo in ker je njena glavna naloga presojanje literarnih del in avtorjev. Za njena razmerja do sorodnih podrocij je znacilno, da je kritika zmeraj subjektivna, kar jo oddaljuje od znanosti. Z vsakokratno mero subjek­tivnosti so povezane razlicne zvrsti kritike: tako je npr. pozitivisticna kritika bližja znanstvenemu, impresionisticna pa bližja umetniškemu polu. Ker po Prijateljevem prepricanju sodi literarna zgodovina med znanosti, je za razmerje med njo in kritiko znacilno, da kritika obravnava umetnine vsako zase, izoli­rano, literarna zgodovina pa jih povezuje v skupine in razvojne vrste ter tako vzpostavlja kontinuiteto. Prijateljev spis Iz Uvoda v zgodovino kritike (delna objava v Prijatelj 1953: 33–84) pregleduje akademsko ali univerzitetno kritiko od sredine 19. sto­letja do sodobnosti. Upošteva povecini francoske, deloma angleške in nemške avtorje. Biografsko kritiko zastopa Sainte-Beuve, sociološko Taine, estetsko­psihološko (»estopsihološko«) že dolgo pozabljeni Hennequin; te tri tipe Prijatelj podrobno analizira, a cim bolj se bliža sodobnosti, tem bolj samo skopo informira o številnih zastopnikih razlicnih smeri od impresionisticne do duhovnozgodovinske. Cez to sega drugi namen tega kurza, ki ga je avtor samo mimogrede omenil, namrec da je želel podati uvod v zgodovino slovenske lite-rarne kritike. Te napovedi pa ni dejansko izpeljal, temvec jo je delno in zasilno nadomestil z ustreznimi poglavji v svoji literarni zgodovini. Provizoricna ureditev študija primerjalne književnosti je upoštevala pred­vsem sorodnost z dotedanjim delom, ki so ga opravljali predavatelji vsak v svoji maticni stroki, vendar ni zagotavljala zadostne skladnosti med njihovimi razlicnimi koncepcijami. To ne zadeva toliko primerjalne literarne zgodovine, ki je bila zaupana samo Kidricu; bolj je bil pod vprašajem teoreticni del. V tam-kajšnjih konceptualnih in terminoloških razhajanjih lahko išcemo razloge za to, da sta Kelemina in Prijatelj kmalu opustila posebna predavanja za kompa­rativiste, sodelovala sta samo še v seminarju in pri izpitih. Kelemina se je sploh nehal aktivno ukvarjati z literarno vedo in se obrnil k narodopisju; že leta 1930 je izdal zbornik Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom, ki je bil pri obcinstvu dosti bolj odmeven kakor Literarna veda. Prijatelj pa je vse svoje moci posvetil nadaljevanju slovenske literarne zgodovine v drugi polovici 19. stoletja. Odslej je bil prostor primerjalne književnosti odprt za predstav­nike mlajše generacije. Anton Ocvirk Prvi literarni zgodovinar, ki se je docela posvetil tej stroki, je bil Anton Ocvirk. Stik z njo je našel že med rednim študijem in v diplomskem delu. Tudi nje­govo dvakratno podiplomsko izpopolnjevanje v Franciji in Angliji je bilo namenjeno tej specializaciji. V vmesnem casu je dosegel doktorat z literar­nopsihološko razpravo Levstikov duševni obraz (1933). Obravnaval je ustroj Levstikove osebnosti, pri cemer je posvetil pozornost svetovnemu nazoru, religioznemu prepricanju, odnosu do erotike; v pregledu njegovega literarnega obzorja in v analizi tujih vplivov nanj je odkrival mocne komparativisticne prvine. Po splošnem psihološkem portretu je osvetlil njegovo ustvarjalno delovanje v vlogah pesnika, pisatelja, kritika, nacionalnega ideologa in znan­stvenika – literarnega zgodovinarja in filologa. Od vsega zacetka ga je vodila teza o osrednjem žarišcu Levstikove duševnosti, s katerim naj bi bile povezane vse opisane lastnosti. Odkril ga je v njegovem shizoidnem znacaju, v katerem sta se nenehno spopadala custveno in razumsko doživljanje sveta, pesniška in znanstvena ustvarjalnost; razkol med njima je cedalje bolj obvladoval njegovo življenje vse do koncne krize, ko ga je zajela shizofrena psihoza. Ta psihološka dognanja je Ocvirk podprl z izvedenskim mnenjem, s katerim je psihiater in nevrolog Alfred Šerko potrdil teze o Levstikovih znacajskih lastnostih, ki so se razvile v duševno bolezen. Ocvirkova upodobitev Levstika je naletela v javnosti na mešane odzive. Pretežno negativno ga je ocenil Slodnjak (1933), ki je ta cas urejal Levstikova zbrana dela. V prepricanju o velikem pomenu Levstikove osebnosti in opusa se mu je zdela domneva o njegovi psihozi povsem nesprejemljiva, izpricane simptome je tolmacil kot znamenja organske bolezni. Sporna so mu bila tudi Ocvirkova izvajanja o Levstikovem literarnem obzorju in o tujih vplivih nanj, ki jih je Slodnjak zanikal ali vsaj relativiziral. Iz tega se je razvila ostra polemika, v kateri sta Ocvirk (1934) in Šerko (1934) še podkrepila prvotne trditve, Slod­njak (1934a) pa je vztrajal pri svojih ocitkih in je razširil kritiko še na druge prispevke v zborniku. Dobri dve leti zatem je Ocvirk dokoncal svoj habilitacijski spis Teorija pri­merjalne literarne zgodovine (1936a). V poglavjih o zgodovinskem razvoju te znanstvene discipline je posegel k njenim zgodnjim novoveškim predhod­nikom, spremljal njeno problemsko in terminološko dozorevanje v 19. ter prodor na univerze v zgodnjem 20. stoletju; posebej je bil pozoren na doga­janje pri manjših evropskih narodih, pri Slovanih in pri Slovencih. V drugem delu je razpravljal o teoreticnih podlagah primerjalne književnosti, o tem, kaj je v literaturi narodno in kaj nadnarodno ali obce cloveško. Pri tem je razlocil mednarodno, evropsko in svetovno raven obravnave; pri vsaki od njih je opo­zoril na njene posebne spoznavne in vrednostne kvalitete. Najobširnejši del knjige obravnava metodologijo. Avtor najprej našteva primerjalne probleme, vezane na pojave, kot so analogicni in antiteticni paralelizmi, folklora in tema­tologija, literarne vrste, oblike in stili. Po njegovem mnenju so nekatera meto­dološka orodja že zastarela ali nezadostna sprico dosežene stopnje zavesti o zapleteni problematiki stroke. Zavzema se za nadaljnji študij tem in motivov ter vrst, oblik in stilov. Glavni poudarek pa daje vsestranskemu preucevanju mednarodnih literarnih odnosov in vplivov: razvija njihovo sistematiko po nastanku, kakovosti, intenziteti in vrednosti. Nadalje zaslužijo pozornost raz­licni posredniki vplivov, med katerimi imajo glavno vlogo prevajalci in kritiki. Sledi analiza po zvrsteh: vplivi so lahko idejni (religiozni, filozofski, znanstveni, estetski in literarno-programski), snovni in vsebinski, oblikovni in stilni. Po glavnih smereh raziskovanja pa je vplive mogoce razvrstiti na linearne, ki se širijo iz dolocenega izhodišca navzven, in koncentricne, ki se zbirajo v doloceni ciljni tocki; izhodišca in cilji v eni ali drugi perspektivi so lahko posamezna literarna dela, ustvarjalne osebnosti ali kolektivni literarni pojavi. Ocvirkova Teorija je zaznamovala pomemben premik v slovenski literarni vedi. Z njo se je primerjalna književnost, ki je bila dotlej pomožni, dopolnilni del nacionalne literarne zgodovine, zacela uveljavljati kot zrela, enakopravna stroka, sicer še naprej naravnana na tesno sodelovanje z nacionalno. Ta teo­reticni premik je dobil ustrezen odziv na institucionalni in na socialni ravni. Ocvirk se je habilitiral za privatnega docenta, kmalu za tem pa se je tudi redno zaposlil na filozofski fakulteti. Njegova knjiga je bila v javnosti vecinoma sprejeta s priznavanjem. Caso­pisje je opozarjalo predvsem na to, da izpricuje vsebinski in organizacijski napredek nove stroke v našem okolju. Slovenski in tuji znanstveni tisk se je v sicer redkih odmevih bolj zadržal pri njeni vsebini in je kljub posameznim kriticnim pripombam poudaril njen razvojni pomen. Najvidnejša izjema je bila negativna kritika Frana Petreta, objavljena v reviji Sodobnost (1938a) . Med celo vrsto ocitkov na racun koncepcije in izvedbe Ocvirkovega dela se zdita najhujša ta dva: avtor da se je opiral na knjigo Paula Van Tieghema La littéra­ture comparée, a je ta svoj glavni vir v veliki meri zamolcal; v teoreticni zgradbi primerjalne književnosti je upošteval samo idejno plat, zanemarjal pa je njene materialne temelje v sociološkem dogajanju. Ocvirk je v ostrem odzivu na te ocitke v Ljubljanskem zvonu (1938c) podrobno naštel razlike, ki locijo njegovo zamisel od Van Tieghemove koncepcije primerjalne in obce književnosti. Petre je v repliki (1938b) vztrajal pri svojem, vendar ni bil zadosti prepricljiv. To je razvidno tudi iz dejstva, da njegova kritika ni zavrla Ocvirkove izvolitve za rednega docenta. Ocvirk si je za nastopno predavanje izbral temo Historizem v literarni zgo­dovini in njegovi nasprotniki (1938a). V uvodu ugotavlja, da sta se v literarni vedi 20. stoletja izoblikovala dva velika tabora, zagovorniki in nasprotniki historizma. Sam se prišteva k prvim, vendar priznava tudi drugim delno upra-vicenost na temelju doseženih rezultatov. Med nasprotniki historizma navaja nemško duhovno vedo idejnozgodovinske, problemske oziroma biološko vitalisticne smeri, ruske formaliste in vrsto posameznikov, pišocih najvec v francošcini. Kljub razlicnim idejnim izhodišcem in razlicnemu pojmovanju nalog literarne zgodovine se strinjajo v skupnem odporu do historizma in v težnji po sintezi. Ta se po Ocvirkovem prepricanju ne izkljucuje s histo­rizmom, vendar mora biti analiticno in kriticno oprta na zanesljive vire in se mora ravnati po nacelu vzrocnosti. V literarni zgodovini so poleg individu­alnih umetniških del in ustvarjalcev ravno tako pomembni kolektivni pojavi – gibanja, tokovi, generacije, obdobja. Literaturo in umetnost je treba pojmovati historicno in sociološko, v zvezi s splošnim kulturnim razvojem družbe. To pa je mogoce edinole z moderno komparativno metodo, z dolocanjem mednaro­dnih odnosov in vplivov. Temu širokemu orisu novejše literarne vede je Ocvirk dodal še razpravo o eni najobetavnejših antihistoricnih smeri, o ruskem formalizmu (1938b). Ta smer nacelno zavraca važnost idejnih, socialnih, svetovnonazorskih in razvojno-historicnih vidikov. Toda drugace od podobnih zahodno- in srednje­evropskih teženj so ruski formalisti nasprotni slehernemu apriornemu estet­skemu, psihološkemu ali filozofskemu teoretiziranju; so materialisti in prizna­vajo empirijo forme. V zavzetem raziskovalnem delu so odkrili nove oblikovne postopke, dognali so veliko pomembnega o besedni simboliki, strukturni ana­lizi in kompozicijski tehniki literarnih del, skušali so rešiti tudi nekatera lite-rarnozgodovinska vprašanja. Na svojem podrocju so po Ocvirkovem mnenju napredovali najdlje med vsemi podobnimi smermi in šolami, njihova spo­znanja so bistveno obogatila literarno vedo. Vendar pa to ne razveljavlja glav­nega zadržka proti njim: ne priznavajo, da ima pesniško delo poleg oblike tudi notranjo vsebino in idejo, da je povezano z ustvarjalno osebnostjo in z dobo, da je casovno-vzrocno determinirano in ga ni mogoce iztrgati iz razvojnega procesa; torej zavracajo temeljne vidike novodobnega historizma. Z navedenimi spisi je Ocvirk ocrtal smeri, po katerih je v naslednjih letih potekalo delo v seminarju za primerjalno književnost. Predaval je o odzivih na evropski naturalizem, o dekadenci, impresionizmu in simbolizmu, v semi-narjih pa je obravnaval formalno analizo lirike, pesniški stil in strukturo sloven-skega verza. Njegovi študenti v razmeroma kratkem casu pred zacetkom vojne še niso mogli priti do omembe vrednih objavljenih rezultatov. Med njimi se je še najbolj izkazal Tine Orel z razpravo Ritem pri Prešernu (1940). Poleg Ocvirka, ki ta cas še ni objavljal svojih verzoloških študij, se je kot poznavalec slovenskega verza pred širšo javnostjo predstavil Aleksander V. Isa­cenko. Ta potomec ruskih emigrantov je študiral na Dunaju in se izpopolnjeval v Parizu in Pragi, kjer je postal clan praškega lingvisticnega krožka. Od 1938 do 1941 je v Ljubljani kot privatni docent predaval vzhodnoslovansko zgo­dovinsko slovnico. Pozneje je deloval še na nekaj srednjeevropskih univerzah, na koncu v Celovcu, kjer je pomagal vzpostaviti slovenistiko. V ljubljanskih letih je objavil razpravo Narecje vasi Sele na Rožu (1939a), kjer je uporabljal strukturalno metodo. V knjigi o Brižinskih spomenikih (1943), spisani že v Bratislavi, je zastopal tezo, da so BS slovenska redakcija besedil, nastalih pod vplivom velikomoravskega starocerkvenoslovanskega izrocila. Za naš kontekst je najpomembnejše njegovo delo Slovenski verz (1939b), kjer je skušal dognati osnovne zakonitosti slovenske metrike, ritma in rime. Pri tem se je opiral na izsledke ruskih in ceških formalistov ter zgodnjih strukturalistov; kolikor je znano, je to prvi tak primer v slovenski literarnoteoreticni praksi. Verjetno pa niso šle mimo njega tudi debate v Ocvirkovem seminarju, ki ga je obiskoval, vendar to v njegovi knjigi ni pustilo vidnejših sledov. Sklepi in domneve N ekaj deset let je tega, kar je obca metodologija nacela temo o revolucijah v znanosti. Poenostavljeno in zelo na splošno povedano gre pri tem za periodicno menjavanje normalnega stanja znanosti in znanstvenih revolucij. Iz tega izhaja vprašanje, ali, ce sploh, je mogoce upora­biti to obce pojmovno orodje na našem ožjem problemu. Revolucija ali bolje receno razvojna prelomnica nastopi takrat, kadar se v znanstvenem diskurzu pojavijo mocne težnje, ki se zavzemajo za drugacno, alternativno tolmacenje doslej znanih pojavov in jih preurejajo tako, da se pri­kažejo neobicajne ali v skrajnem primeru še nikdar videne konstelacije. Ce se omejimo na humanisticne vede, so takšne prelomnice med drugim povezane s pojmom historizem, toda ne v vsakdanjem, tradicionalnem pomenu, kjer se širša historicna doba na primer izenacuje z ožjo literarno- ali umetnostnozgo­dovinsko dobo. Po novejšem pojmovanju je historizem epoha višjega reda, ki presega posamezne, enkratne zgodovinske dobe in si jih podreja v diahronem in sinhronem pomenu, tako v casovni razsežnosti ene same stroke kot tudi v simultani razprostranjenosti vec sorodnih strok. Izraz historizem oznacuje oblikovanje nove zavesti, ki je vec ne obvladujejo univerzalne resnice, norme in vrednote, temvec so zanjo vsi pojavi, še zlasti zgodovinski, opredeljeni s casom svojega nastanka. To velja tudi za podrocje literature in umetnosti: navidezno brezcasni estetski kriteriji so dejansko odvisni od spreminjajocih se znacilnosti vsakokratne dobe. Med naravnimi in zgodovinskimi zakonitostmi se vzpostavlja novo ravnotežje. Individualne osebnosti, opredeljene s svojimi prirojenimi osnovami, vstopajo v polje zgo­dovinskih silnic, kar jim omogoca, da v poteku zgodovine opravljajo razlicne vloge. To ne velja le za individualne pojave, temvec prav tako za družbene grupe od najmanjših do najvecjih, se pravi do narodov. Tudi njihove osnovne znacilnosti so v temelju dane od narave, preoblikujejo in spreminjajo pa se v teku zgodovine. Tukaj smo se znašli na zacetku sledi, ki v nadaljnjem poteku zbližujejo historizem in nacionalizem. Ce si omejimo spoznavno podrocje na razvite evropske kulture, lahko ugo­tovimo, da med zacetkom umetne literature in vznikom historicne zavesti vlada vecja ali manjša, vsekakor pa nekaj stoletij obsežna vrzel. Nasprotno je pri manj razvitih in nerazvitih kulturah. V slovenskem primeru se historizem zacenja hkrati z umetno literaturo, se pravi v poznem 18. in prvi polovici 19. stoletja. Razlogov za to ne smemo iskati v njem samem (ta je bil vzporeden z vecino evropskih dežel ali vsaj z bližnjimi po geografskih, družbenih in duhovnih kriterijih), temvec v zapoznelem razvoju umetne literature in širše gledano skoraj vse humanistike; tega pojava se je pred casom oprijela oznaka 'slovensko zamudništvo'. Drugace je s koncem te epohe. V razvitih okoljih se že na prelomu 19. in v prvi polovici 20. stoletja postavljajo historizmu ob bok ahistoricne in antihisto­ricne smeri – individualno psihološka, formalnoestetska, ruska formalisticna, pozneje tudi fenomenološka, eksistencialna, bitnozgodovinska in tako naprej – katerih vplivi na literarno vedo nasprotujejo historizmu ali ga celo zasencijo. V manj razvitih in relativno nerazvitih okoljih, kamor sodi tudi slovensko, se historizem izteka pozneje in praviloma kaže težnje k prenavljanju. Poleg filo­loške in v ožjem smislu pozitivisticne smeri zdaj nastopijo tudi novejše orienta­cije, med katerimi je najbolj znana in odmevna duhovnozgodovinska. Na zacetku epohe historizma in v obdobju njegove polne moci se njegov celotni obstoj molce predpostavlja; dojemljiv je kvecjemu v starejši obliki, na primer kot izenacevanje historicnih in literarnih pojavov. Zadeva se proble­matizira šele takrat, kadar se zacnejo nakazovati prve alternativne možnosti, ki terjajo obrazložitve od katere koli vpletene strani. Pri tem se teoreticne in metodološke novosti utemeljujejo cisto od zacetka, že dane starejše pa se pre­navljajo, tako da se v njih jasno in racionalno ozavesti vse tisto, kar je bilo dotlej samoumevno ali kvecjemu napol razumljivo. To pomeni, da imamo pri nekaterih razvitih evropskih kulturah opraviti tako z zagovorniki kakor tudi z nasprotniki historizma, medtem ko pri drugih, razvijajocih se, še vedno prevladuje historizem, vendar obnovljen z nujnimi dopolnitvami in dodatki. Ilustrativen pogled na ta problem odpira Ocvirk z nastopnim predavanjem Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki. Tukaj so na primerjalni podlagi jasno razclenjene dileme za in proti, do besede prihajajo privrženci obeh strani. Vendar ima avtor povsem opredeljena stališca, ki poleg individu­alnega tolmacenja del in ustvarjalcev predvidevajo tudi kolektivne raziskave tokov, gibanj in generacij. Vse to pelje k sklepu, da literatura terja zase tudi ali celo predvsem historicno in sociološko obravnavo s pomocjo komparativne metodologije. To je eden prvih primerov, ko se je pri polni zavesti obravnavalo kljucno literarnozgodovinsko vprašanje v primerjalni perspektivi in ko je avtor po raz­grnitvi sporne problematike zavzel nedvoumno stališce do nje. Diskurz o historizmu v literarni in drugih humanisticnih vedah je torej dozoreval; vendar se je sprico sprememb v tako imenovanem realnem življenju zdel cedalje bolj ezotericen. V drugi polovici tridesetih let 20. stoletja so se zacela zaostrovati svetovnonazorska, ideološka, politicna nasprotja znotraj posameznih evropskih držav kot tudi v mednarodnem merilu. V razlicnih delih Evrope in sveta je napetost narašcala in spet upadala, krizni valovi so se vzdigovali in ponehavali, a njihovi trendi so kazali neizogibno pot proti kata­strofi; ta se je dejansko zgodila na koncu poletja 1939, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Že med pripravami na vojno, med samim njenim potekom in takoj po njenem koncu se je historizem umikal pred bolj aktivisticnimi idejnimi usmeritvami in prakticnimi dejavnostmi vseh nasprotujocih si in vojskujocih se strani; vendar je ostajal eden prikritih, latentnih osnovnih tonov dogajanja, katerega mani­festne razsežnosti so se zapletale v nerazrešljivo kakofonijo. Od dejstev, o katerih vlada vsaj relativno soglasje, ker izvirajo iz predvojnega casa, na koncu prehajam na slabše znana medvojna in povojna dogajanja; torej od pojmovne in stvarne analize pretežno k domnevam. Ko se je povojno stanje kolikor toliko normaliziralo, je historizem spet oživel. S tem se je pojavilo vprašanje, v kakšni varianti, in ali je po bistvu enak kot pred vojno ali drugacen. Primerna bližnjica, ki pelje k jedru tega vprašanja, se nam zdi sestava še živih zastopnikov historizma po generacijah. Med predvojnimi nosilci po zaporedju rojstnih letnic zavzema posebno mesto Matija Murko, že sprico svoje visoke starosti, a še bolj zaradi svojega osrednjega mednarodnega znanstvenega mesta in ugleda. Po vrsti mu sledijo Ivan Prijatelj, Ivan Grafenauer, France Kidric, Anton Slodnjak, Anton Ocvirk, zatem še Alfonz Gspan; med celo plejado mlajših naj zadostujeta imeni Lino Legiša ter Drago Šega. Vsi so doštudirali in zaceli objavljati pred drugo svetovno vojno, po vojni so nadaljevali svoje delo, tako da so se po razlicnih poteh vkljucevali v nadrejeni sklop historizma. Za tiste, ki so se v odlocilnih medvojnih in povojnih letih šele formirali, pa to ne velja vec, oziroma velja le z mocnimi pridržki. Reprezentirajo naj jih tri imena: Dušan Pirjevec, Boris Paternu in Taras Kermauner. Pirjevec je ob izbruhu vojne pretrgal zaceti študij in se pridružil partizanom. V prvih povojnih letih je opravljal agitacijsko propagandne dolžnosti, bil nekaj mesecev zaprt, potem se je preusmeril v študij primerjalne književnosti in ga nadaljeval kot asistent pri inštitutu za literature SAZU. Že sredi petdesetih let je z nekaj vidnimi objavami napovedal, da v tradicionalni literarni zgodo­vini išce novosti. Na zacetku šestdesetih let je z uspehom zagovarjal doktorat o Ivanu Cankarju, mu dodal povsem nove vsebinske in metodološke dimenzije ter na teh podlagah v razširjeni knjigi koncno izpeljal radikalen prevrat. Nekaj let mlajši Paternu je med vojno koncal gimnazijo in bil potem v oku­patorskem zaporu. Po vojni je študiral slovenistiko in slavistiko ter postal asi-stent na slavisticnem oddelku univerze. Pozornost je obrnil nase z monografi­jama o literarni kritiki pred Levstikom in pri samem Levstiku; cez nekaj let pa je prevzel vodilno vlogo v skupini, ki je napisala zgodovino slovenske literature od 1945 do 1965 po glavnih zvrsteh. Kermauner je študiral filozofijo in postal asistent na filozofskem oddelku univerze, a že cez nekaj let je bil primoran pustiti to službo in se posvetiti svobodnemu poklicu; ta mu je omogocal vec intelektualne sprošcenosti kot asistentura, tako da se je že v petdesetih letih temeljito seznanil s Heglom in mladim Marxom, pa tudi z eksistencializmom. Trije eksemplaricno izbrani povojni preucevalci literature in humanisticnih strok so se vsak po svoje odmikali od historizma, kakršnega poznamo iz sta­rejše tradicije. Ob teh treh izrecno naštetih osebnostih in ob dodatni množici spregledanih se postavlja vprašanje, ali je historizem še vedno samemu sebi enak. Ce to drži, bi v tem primeru lahko kvecjemu vztrajali pri tezi o njegovem zacasnem, provizoricnem koncu. Veliko bolj upravicene so domneve v obratni smeri, o cemer nam govorijo pricevanja starejših in mlajših sodobnikov: historizem po drugi svetovni vojni naj ne bi bil enak kot pred njo, razen ce bi se nam posrecilo tako zrahljati nje­gove temeljne definicije, da bi se naselilo v njegov pojmovni okvir bistveno vec raznovrstnega gradiva kot doslej. To pa je eno med vprašanji, ki še zmeraj ostajajo odprta. Viri in literatura B ibliografija je razdeljena na tri sklope: Arhivsko gradivo, Zbor­niki in tematske številke ter Literatura. Prvi sklop vsebuje gradiva, pove­zana z ustanavljanjem univerze, ter korespondence in zapušcine, ki so bile uporabljene pri pisanju knjige. Drugi sklop kronološko naniza tematske številke in zbornike, pomembne za razvoj slovenske literarne vede. Tretji, najobsežnejši sklop vsebuje bibliografske podatke o delih, ki so obravnavana v glavnem tekstu – z izjemo nekaterih manj pomembnih izdaj, kot so ucbe­niki, šolski pregledi ali pisateljske korespondence. Praviloma so navedene prve objave, ki jim vcasih (v oklepajih) sledijo podatki o poznejših natisih in dopol­nitvah. Poleg tega so v bibliografijo dodane nekatere enote, ki jih glavni tekst sicer ne omenja, a so pomembne z vidika zgodovine in metodologije slovenske literarne vede, razvoja njenih institucij in dejavnosti njenih nosilnih osebnosti v obravnavanem obdobju. Arhivsko gradivo Gradivo vseuciliške komisije 1918–1919. Arhiv Slovenije, Ljubljana. Zapisniki sej univerzitetnega sveta od leta 1919 do junija 1922. Arhiv Univerze v Ljubljani. Zapušcina Matije Murka: korespondenca; pisma Murkovih korespondencnih partnerjev. NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms. 1119, Ms. 1392. Zapušcina Frana Ramovša: korespondenca. Biblioteka SAZU, Ljubljana. Zapušcina Franceta Kidrica. ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in lite- rarne vede, Ljubljana. Zapušcina Antona Ocvirka. ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in lite-rarne vede, Ljubljana. Zborniki in tematske številke 1908. Trubarjev zbornik. Ur. Fran Ilešic. Ljubljana: Slovenska matica. (Zbornik Slovenske matice 10.) 1929. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: rektorat Univerze. 1950. V spomin Franceta Kidrica. Slavisticna revija 3, št. 1–2. 1951. Cvetnik naše reformacijske misli. Ob 400-letnici slovenske knjige, 1551–1951. Ur. Bogomil Gerlanc. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 1952. Drugi Trubarjev zbornik: ob štiristoletnici slovenske knjige. Ur. Mirko Rupel. Ljubljana: Slovenska matica. 1964. Slovenska matica 1864–1964. Ur. France Bernik. Ljubljana: Slovenska ma-tica. 1969. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969. Ur. Roman Modic. Ljubljana: Univerza. 1975. Prijateljev zbornik: ob stoletnici rojstva. Ur. Štefan Barbaric. Ljubljana: Sloven-ska matica. 1989. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. Ur. Vasilij Melik idr. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 1990. [Razprave SAZU,] posvecene stoletnici rojstva akademika prof. dr. Frana Ramovša. Ur. Tine Logar. Ljubljana: SAZU. (Razprave SAZU, II. razred, 13.) 1991. Sedemdeset let slovenske slovenistike: zbornik Slavisticnega društva Slovenije. Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša. Ur. Martina Orožen in Irena Orel-Pogacnik. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. 1994. Ramovšev zbornik. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. Ur. France Ber-nik idr. (Obdobja 12 = Slavisticna revija 42, št. 2–3.) 1995. Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizade­vanj. Ur. Rajko Muršic in Mojca Ramšak. Ljubljana: Slovensko etnološko dru­štvo, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 23.) 1995. Traditiones. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje 24. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: SAZU. 1996. Zbornik Brižinski spomeniki. Ur. Janko Kos idr. Ljubljana: SAZU idr. 1999. Simpozij ob stoletnici rojstva akademika Antona Slodnjaka. Glasnik Sloven-ske matice 23, št. 1–2. 2000. Literarnovedno srecanje ob stoletnici rojstva prof. dr. Antona Slodnjaka. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 2002. Kidricev zbornik. Gradivo s simpozija v Rogaški Slatini. Ur. Jože Lipnik. Mari-bor: Slavisticno društvo. (Zora 16.) 2006. Spominski simpozij ob 100-letnici rojstva literarne zgodovinarke Marje Boršnik. Ur. Matjaž Kmecl. Ljubljana: SAZU. (Razprave SAZU, II. razred, 19.) Literatura Babnik, Jožef [psevdonim Buchenhain], 1847: Poesien des Dr. Preschérn. Illyri­sches Blatt št. 12 (9. 2.), str. 4, in št. 14 (16. 2.). str. 4. Barbaric, Štefan, 1970/71: Prijateljev pregled slovenske književnosti v madžar-šcini. Jezik in slovstvo 16, str. 150–152. Benkovic, Jožef, 1902: Slovenski reformatorji. Voditelj v bogoslovnih vedah 5, str. 290–313, 399–436. Bernik, France, idr. (ur.), 1992: Brižinski spomeniki. Znanstvenokriticna izdaja. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU. (Druga, pregledana izdaja 1993.) Boeckh, August, 1877: Encyklopädie und Methodologie der philologischen Wissen­schaften. Leipzig: Teubner. Boršnik Škerlak, Marja, 1939: Aškerc: življenje in delo. Ljubljana: Modra ptica. Boršnik, Marja, 1948: Kratek pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Slavisticno društvo. Bradac, Fran, 1928: Arhitektonika in simetrija v stari klasicni poeziji. Razprave Znanstvenega društva za humanisticne vede 4, str. 254–314. Burian, Václav, 1928: Po stopách cešství a ceské knihy v starším slovinském písemnictví. Praga: s. n. Cankar, Ivan, 1976: Trubar in Trubarjeve slavnosti. V: Ivan Cankar: Zbrano delo 25. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 191–206. Cankar, Izidor, 1920: Obiski. Ljubljana: Nova založba. Cankar, Izidor, 1925–1936: Uvodi k Zbranim spisom Ivana Cankarja 1–19. (Tudi v: Izidor Cankar, Leposlovje – eseji – kritika, ur. France Koblar, 2. Ljubljana: Slo­ venska matica, 1969, str. 193–364.) Celestin, Fran, 1883: Naše obzorje. Ljubljanski zvon 3 (v nadaljevanjih). Cronia, Arturo, 1928: Ottone Župancic. Rim: Anonima romana editoriale. Cop, Matija, 1833. Nuovo discacciamento di lettere inutili, das ist: Slowenischer ABC-Krieg. Eine Beilage zum Illyr. Blatt. Ljubljana: I. A. Kleinmayr. Cop, Matija, 1864: Slowenische Literatur. V: Šafárik 1864, str. 1–149. Cop, Matija, 1983: Pisma in spisi. Ur. Janko Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga. Cop, Matija, 1986: Pisma Matija Copa, 1–2. Ur. Anton Slodnjak in Janko Kos. Ljubljana: SAZU. Dimitz, August, 1874–1876: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, 1–4. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. Dolinar, Darko, 1978: Pozitivizem v literarni vedi. Ljubljana: SAZU – DZS. (Literarni leksikon 5.) Dolinar, Darko, 1987: Nasprotja ob Trubarju v starejši slovenski literarni zgo­dovini. Primerjalna književnost 10, št. 1, str. 16–28. Dolinar, Darko, 1996: Brižinski spomeniki kot problem starejše slovenske literarne zgodovine. V: Zbornik Brižinski spomeniki, str. 393–402. (Tudi v: Dar-ko Dolinar: Med književnostjo, narodom in zgodovino, Celje–Ljubljana 2007, str. 63–73.) Dolinar, Darko, 2001: France Kidric in Fran Ramovš v ogledalu korespondence. V: Kidric 2001, str. 9–24. Dolinar, Darko, 2002a: France Kidric in ljubljanska univerza 1918–1920. V: Kidricev zbornik, str. 44–53. Dolinar, Darko, 2002b: Matija Murko in slovenska literarna veda. V: Evropsko leto jezikov. Sodobna slovenska književnost. Matija Murko. Ljubljana, Slavisticno društvo Slovenije, str. 98–107. (Zbornik Slavisticnega društva Slovenije 12.) Dolinar, Darko, 2005: Matija Murko, zacetek »Slavie« in njeni slovenski sode­lavci. Slavisticna revija 53, str. 401–407. (Tudi v: Matija Murko v myšlenkovém kontextu evropské slavistiky: sbornik studií, Brno, Masarykova univerza, 2005, str. 8–15.) Dolinar, Darko, in Jože Faganel (ur.), 2004: Brižinski spomeniki – Monu­menta frisingensia: znanstvenokriticna izdaja. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. (Tretja, dopolnjena izdaja.) Elze, Theodor (ur.), 1897: Primus Trubers Briefe. Tübingen: Litterarischer Ve-rein in Stuttgart. Erberg, Joseph K., 1825: Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain. Rokopis. (Objava v: Uršic 1975.) Faganel, Jože, in Darko Dolinar (ur.), 2002: France Prešeren – kultura – Evropa. Ljubljana, ZRC SAZU. Glaser, Karol, 1894–1900: Zgodovina slovenskega slovstva, 1–4. Ljubljana: Slo­venska matica. Glonar, Joža, 1916: Med reformacijo in romantiko. Ljubljanski zvon 36 (v nada­ljevanjih). Glonar, Joža, in Avgust Pirjevec (ur.), 1929: Doktorja Franceta Prešerna zbrano delo. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Grafenauer, Bogo, 1973: Ivan Grafenauer, Življenje in delo. Seznam spisov Ivana Grafenauerja. V: Grafenauer Ivan 1973, str. 225–291, 292–309. (Krajša verzija z naslovom Življenjepis tudi v: Grafenauer Ivan 1980, str. 47–92.) Grafenauer, Ivan, 1909–1911: Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, 1–2. Ljubljana: Katoliška bukvarna. Grafenauer, Ivan, 1917–1919: Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1–2. Ljub­ljana: Katoliška bukvarna. (Druga, popravljena izdaja v eni knjigi: Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1920.) Grafenauer, Ivan, 1918: Valentin Vodnik – pesnik. V: Knezova knjižnica. Zv. XXII. Ljubljana: Matica Slovenska, str. 104–169. Grafenauer, Ivan, 1931: Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 8, str. 68–117. Grafenauer, Ivan, 1934: O pokristjanjenju Slovencev in pricetkih slovenskega pismenstva. Dom in svet 47, str. 350–371, 480–503. Grafenauer, Ivan, 1935: Povzetek h Kidricevim glosam »Stoletja beležk brez literarne tradicije«. Dom in svet 48, str. 359–360. Grafenauer, Ivan, 1936: Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in »Cina nad ispovedajoštiim' se« (…). Ljubljana: Znanstveno društvo. Grafenauer, Ivan, 1954: Matija Murko. Letopis SAZU 5, str. 168–177. Grafenauer, Ivan, 1973: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje: Mohorjeva družba. Grafenauer, Ivan, 1980: Literarnozgodovinski spisi. Ur. Jože Pogacnik. Ljub­ljana: Slovenska matica. Grdina, Igor, 1992a: Oris raziskav. V: Brižinski spomeniki. Znanstvenokriticna izdaja. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literar­ne vede, str. 154–160. (Tretja, dopolnjena izdaja: Brižinski spomeniki – Monu­menta frisingensia. Ljubljana 2004, str. 154–161.) Grdina, Igor, 1992b: Prispevki k zgodovini slavistike na univerzi v Ljubljani. Zgodovinski casopis 46, str. 233–248. Gruden, Josip, 1905a: Glagolica v akvilejski metropoliji in njen pomen za sloven-sko slovstvo. Katoliški obzornik 9, str. 141–157. Gruden, Josip, 1905b: K glagolskemu vprašanju. Katoliški obzornik 9, str. 390–395. Gruden, Josip, 1910–1916: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Mohorjeva družba. Gspan, Alfonz in Anton Slodnjak (ur.), 1978–1979: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede 19. stoletja, 1–2. Ljubljana: Slovenska matica. Gspan, Alfonz, 1960: Rizzi Vincenc. Slovenski biografski leksikon, 9. zv., str. 108–110. Ilešic, Fran, 1908: Primož Trubar in njegova doba. Trubarjev zbornik – Zbornik Slovenske matice 10, str. V–XXXII. Ilešic, Fran, 1911: Prispevki k zgodovini našega preporoda. Zbornik Slovenske matice 13, str. 49–60. Isacenko, Aleksander V., 1939: Slovenski verz. Ljubljana: Akademska založba. (Ponatis: Ljubljana, Partizanska knjiga, 1975.) Isacenko, Aleksander V., 1943: Jazyk a pôvod Frizinských pamiatok = Sprache und Herkunft der Freisinger Denkmäler. Bratislava: Slovenská akadémia vied a umení. Janežic, Anton, 1854: Pregled slovenskega slovstva. V: Anton Janežic: Slovenska slovnica, Celovec, str. 117–155; in kot separat. (Tudi vec poznejših izdaj.) Juvan, Marko, 1987: Poganjki literarnozgodovinske metode v Copovi Literaturi Slovencev. Slavisticna revija 35, str. 277–290. Juvan, Marko, in Darko Dolinar (ur.), 2008: Primerjalna književnost v 20. sto­letju in Anton Ocvirk. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Studia litteraria 10.) Kardelj, Edvard [psevdonim Sperans], 1939: Razvoj slovenskega narodnega vpra­šanja. Ljubljana: Naša založba. (Tudi vec poznejših izdaj.) Kelemina, Jakob, 1927: Literarna veda: pregled njenih ciljev in metod. Ljubljana: Nova založba. Kelemina, Jakob, 1937: Slovenacko-nemacki odnosi u srednjem veku. Beograd: Štamparija M. Sibinkica. Kersnik, Janko, 1878: Razvoj svetovne poezije. Slovenski narod 11 (v nadaljeva­njih). (Tudi v: J. Kersnik, Zbrano delo 5, Ljubljana 1952, str. 328–346.) Kidric, Boris [psevdonim A. Javor], 1940: Pripombe k slovenski literarni zgodo­vini. Sodobnost 8, str. 514–516, 556–561. Kidric, France, 1906: Dr. Jakob Sket, Slovenska slovstvena citanka (…). Archiv für slavische Philologie 28. (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 167–172; prevod str. 331–335.) Kidric, France, 1908: Primož Trubar. K njegovi štiristoletnici. Domovina 18 (v nadaljevanjih). (Knjižna izdaja, ur. Mirko Rupel, Ljubljana, Slovenski knjižni zavod, 1951, Pogledi 20.) Kidric, France, 1909: Epilog k Trubarjevemu zborniku. Naši zapiski 6, str. 164– 188. (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 216–233.) Kidric, France, 1909–10: Pomote in potvare za razne potrebe. Naši zapiski 6, 7 (v nadaljevanjih). (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 198–215.) Kidric, France, 1911a: Prešernov sonet »Pov'do let starih cudna izrocila…«. Ljubljanski zvon 31. (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 131–133.) Kidric, France, 1911b: Grafenauer, »Zgodovina novejšega slovenskega slovstva« in slovenska kritika. Veda 1, str. 97–105. (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 173–181.) Kidric, France, 1919: Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Heidelberg: Winter (Slavica). Kidric, France, 1923: Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja (obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih, Rosolencevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja). Razprave Znanstvenega društva za humanisticne vede 1, str. 179–272. Kidric, France, 1927a: O literarni zgodovini. Ljubljanski zvon 47, str. 449–458. (Intervju. Tudi v: Kidric 1978/III, str. 287–294.) Kidric, France, 1927b: France Prešeren. V: Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko­slovenacka 3, Zagreb. (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 85–88.) Kidric, France, 1928: Pomenki. I. Nekaj iz zgodovine prerekanj o matematicni arhitektoniki v Prešernu. II, Evropski okvir za arhitektoniko in Puntarjeva bram­ba. Ljubljanski zvon 48. (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 152–166.) Kidric, France, 1929–1938: Zgodovina slovenskega slovstva od zacetkov do Zoisove smrti. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature, 1–5. Ljubljana: Slovenska matica. Kidric, France, 1930a: Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih. Razprave Znanstvenega društva za humanisticne vede V–VI, str. 42–119. Ljub­ljana: Znanstveno društvo za humanisticne vede. Kidric, France, 1930b: Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana: Znanstveno društvo. Kidric, France, 1935a: »Stoletja beležk brez literarne tradicije« v slovenski lite-rarni zgodovini. Ljubljanski zvon 55, str. 289–295. (Tudi v: Kidric 1978/III, str. 192–197.) Kidric, France, 1935b: O sodobni slovenski znanstveni kritiki. Ljubljanski zvon 55, str. 599–601. Kidric, France (ur.), 1936: Prešeren I. Pesnitve – pisma. Ljubljana: Tiskovna za­druga. Kidric, France, 1937: Ob kritikah »Prešerna«. Prešernoslovske arhivalije. Ljub­ljanski zvon 57, str. 77–81. Kidric, France, 1938a: Osnove za Kollárjev vpliv pri Slovencih do 1852. Praga: T. Ceskoslovenské Grafické Unie. Kidric, France, 1938b: Prešeren 1800–1838. Življenje pesnika in pesmi. Ljubljana: Tiskovna zadruga. (=Prešeren II. Biografija.) Kidric, France, 1948: Prešernov kritik Buchenhain. Slavisticna revija 1, str. 19–26. Kidric, France, 1978: Izbrani spisi I–III. Uredil, uvodno študijo in opombe napi­sal Darko Dolinar. Ljubljana: SAZU. (Dela SAZU, 2. razred, 35/I–III.) Kidric, France, 2001: Pisma Franceta Kidrica Franu Ramovšu. Uredil, uvodno študijo in opombe napisal Darko Dolinar. Ljubljana: SAZU–ZRC SAZU. (Korespondence pomembnih Slovencev 12.) Kleinmayr, Julij, 1881: Zgodovina slovenskega slovstva. Celovec: J. Kleinmayr. Klun, Vinko Fereri, 1864: Die slovenische Literatur. Eine historische Skizze. Wien: Carl Gerold's Sohn. (Separatni odtis iz Oesterreichische Revue III.) Kmecl, Matjaž, 1965: Kratek pregled slovenske literarnozgodovinske dejav­nosti. V: Helga Glušic idr.: Lirika, epika, dramatika: študije iz novejše slovenske književnosti. Murska Sobota: Pomurska založba, str. 335–349. (V 2. izdaji 1971 predelano z naslovom Slovenska literarna zgodovina, str. 97–110.) Kmecl, Matjaž, 1974: Pregled slovenske književnozgodovinske vede. V: Matjaž Kmecl idr. (ur.): Slovenski jezik, literatura in kultura. Informativni zbornik. Ljub­ljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze, str. 199–208. Kopitar, Jernej, 1808: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Ljubljana: W. H. Korn. (Reprint: Ljubljana-München, Trofenik, 1971.) Kopitar, Jernej, 1822: Josephi Dobrowský (…) Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (…). Jahrbücher der Literatur 17, str. 102–106. (Tudi v: Jerne­ja Kopitarja spisov II. del, uredil Rajko Nahtigal, Ljubljana, SAZU, 1944, str. 232–237.) Kopitar, Jernej, 1836: Glagolita Clozianus (…) Dunaj: prostat apud Carolum Gerold bibliopolam. (O Brižinskih spomenikih str. XXXIII–XLIV.) Kopitar, Jernej, 1995: Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus – Clocev glagolit. Ur. Jože Toporišic. Ljubljana: Filozofska fakulteta. (Prevod dela Kopitar 1836 v slo­venšcino.) Koruza, Jože, 1980a: Pomen Franceta Kidrica v slovenski literarni vedi. Jezik in slovstvo 25, str. 186–189. Kos, Janko, 1974: Pozitivizem v literarni vedi. Slavisticna revija 22, str. 299–316. Kos, Janko, 1978: Teorija in praksa slovenske primerjalne književnosti. Primer-jalna književnost 1, št. 1–2, str. 30–44. (Dopolnjena angleška verzija: Primerjalna književnost 1994, št. 1, priloga Comparative Literature in Slovenia, str. 3–16. Dopolnjena slovenska verzija: Informativni kulturološki zbornik, Ljubljana, Filo­zofska fakulteta, 1995, str. 353–366.) Kos, Janko, 1988: Uvod v metodologijo literarne vede. Primerjalna književnost 11, št. 1, str. 1–17. Kos, Janko, 1989: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. V: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989, str. 223–225. Kos, Milko, in Fran Ramovš (ur.), 1937: Brižinski spomeniki. Uvod, paleografski in foneticni prepis, prevod v knjižno slovenšcino, faksimile pergamentov. Ljubljana: Akademska založba. Kostrencic, Ivan, 1874: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven 1559–1565. Dunaj: C. Gerold. Kreft, Bratko, 1986: Osebnost Matije Murka. Slavisticna revija 34, št. 3, str. 321–328. Krek, Gregor, 1874: Einleitung in die slavische Literaturgeschichte und Darstellung ihrer älteren Perioden. Theil 1. Gradec: Leuschner & Lubensky. Krek, Gregor, 1881a: O novoslovenskem rokopisu Zgodovinskega društva koroškega. Kres 1, str. 173–190. Krek, Gregor, 1881b: Papeška pisma britanskega museja in sv. Methodij. Kres 1, str. 345–354. Krek, Gregor, 1887: Einleitung in die slavische Literaturgeschichte: akademische Vorlesungen, Studien und kritische Streifzüge. Gradec: Leuschner & Lubensky. (Druga, razširjena izdaja dela Krek 1874.) Krek, Gregor, 1891: Die slovenische Literatur. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Band 8. Kärnten und Krain. Dunaj: Kaiserlich-köni­gliche Hof- und Staatsdruckerei, str. 429–448. Kresnik, Zdenka (ur.), 2008: Dr. Jakob Kelemina: 1882–1957: ob šestdesetletnici smrti. Ormož: Zgodovinsko društvo. Kropej, Monika, 2001: Karel Štrekelj: iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Kunšic, Ivan, 1899: Doneski k zgodovini književne zveze mej Cehi in Slovenci. Zbornik Slovenske matice 1, str. 72–214 (predvsem poglavje Matija Cop in Pavel Jožef Šafarík pa Jernej Kopitar, str. 100–157). Lavrin, Janko, 1937: Dostojevski, Nietzsche, Tolstoj. Ljubljana: Modra ptica. Leben, Stanko, 1940: Problem Dantejeve Beatrice: uvod v monografijo o Beatrici kot pesniškem liku. Ljubljana: Modra ptica. Legiša, Lino, idr., 1956–1971: Zgodovina slovenskega slovstva, 1–7. Ljubljana: Slo­venska matica. Levec, Fran, 1878. Pravda o slovenskem šestomeru: odgovor mariborskemu šestomér­niku Janku Pajku. Ljubljana: Fran Levec. Levec, Fran, 1965: Eseji, študije in potopisi. Uredil, študijo in opombe napisal France Bernik. Ljubljana: Slovenska matica. Levec, Fran, 2003: Slovensko slovstvo. Ur. Miran Hladnik. http://slovlit.ff.uni-lj. si/slovjez/mh/levec.html (dostop 1. 10. 2018). Levstik, Fran, 1861: Berilo o slovenski književnosti. (Predavanje v Slavjanski cital­nici v Trstu. Objava v: Fran Levstik: Zbrano delo 6. Ljubljana: DZS, 1956, str. 235–245.) Levstik, Fran, 1863: Prešernovo življenje. (Rokopis. Objava v: Fran Levstik: Zbrano delo 6. Ljubljana: DZS, 1956, str. 246–256.) Levstik, Fran, 1870: Vodnikovo življenje. (Rokopis. Objava v: Fran Levstik: Zbrano delo 7. Ljubljana: DZS, 1958, str. 9–27.) Levstik, Fran, 1881: Zgodovina slovenskega slovstva. (…). Ljubljanski zvon 1 (v nadaljevanjih). (Tudi v: Fran Levstik, Zbrano delo 7, Ljubljana 1958, str. 108–196.) Levstik, Fran, 1954: Popotovanje iz Litije do Cateža. Zbrano delo 4. Ljubljana: DZS, str. 9–35. Levstik, Fran, 1958: Zbrano delo 7. Ljubljana: DZS. Linhart, Anton T., 1981: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slova­nov Avstrije. 1, 2. Ljubljana: Slovenska matica. Logar, Janez, in Anton Ocvirk (ur.), 1933: Levstikov zbornik. Ljubljana: Slavi­sticni klub. Macun, Ivan, 1850: Cvetje slovenskiga pesnictva. Trst: Tiskarnica Austrianskiga Lloyda. Macun, Ivan, 1852: Kratko krasoslovje o pesnictvu sa dodanim pregledom najgla­sovitiih pesnikah gčrckih, rimskih, romanskih, englezkih, nemackih i slavenskih. Za­greb: s. n. Macun, Ivan, 1863: Kratak pregled slovenske literature: sa dodanim riecnikom za Slo­vence. Zagreb: L. Gaj. Macun, Ivan, 1883: Književna zgodovina Slovenskega Štajerja. Gradec: samo­založba. Mahkota, Ruša, 1940: Pohlin literarni zgodovinar. Slovenski jezik 3, str. 73–83. Mahnic, Joža, 1975: Ivan Prijatelj in slovenska moderna. V: Prijateljev zbornik, str. 94–129. Majer [Majar], Matija, 1849: Slovensko slovstvo. Drobtinice za Novo leto 4, str. 204–216. Malavašic, [Franc], 1847: Slovensko pesništvo. (Krajnska Cbelica in Novice; Prešerin in Koseski; Prešernove poezije). Novice 5, št. 7 str. 28, št. 8 str. 32, št. 9, str. 35. Marn, Josip, 1871–1892: Jezicnik (priloga Uciteljskega tovariša), letniki 9–30. Maticetov, Milko, 1964: Ivan Grafenauer. Letopis SAZU 15, str. 65–71. Metelko, Fran S., 1825: Lehrgebäude der Slowenischen Sprache im Königreiche Illy-rien und in den benachbarten Provinzen. Ljubljana: Eger. Miklošic, Fran (ur.), 1865: Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred. Dunaj: v ces. kralj. zalogi šolskih bukev. (Druga, nekoliko predelana izdaja, ur. I. Navratil, Dunaj 1881.) Mikuž, Metod, 1969: Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945. V: Pet-deset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, str. 55–92. Murko, Matija, 1883: Miklošic in Hrvati: poslanica hrvatskemu akademickemu društvu »Zvonimir« v Becu. Ljubljana: B. Raic. Murko, Matija, 1897: Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der slavischen Romantik. 1. Die böhmische Romantik. Gradec: Styria. Murko, Matija, 1898: Dejiny slovinské literatury. V: Ottův slovník naucní, 13, Praga, str. 402–421, v sklopu gesla Jíhoslované (literatura). Murko, Matija, 1899: Dr. Vatroslav Oblak. V: Ant. Knezova knjižnica 6, Ljub­ljana, Slovenska matica, str. 142–313. (Tudi posebni odtis: Ljubljana 1900. Skrajšana nemška verzija: Dunaj 1902.) Murko, Matija, 1908a: Die südslavischen Literaturen. V: Die Kultur der Gegen-wart I/9. Berlin in Leipzig: B. G. Teubner, str. 194–245. Murko, Matija, 1908b: Geschichte der älteren südslavischen Literaturen. Leipzig: Amelang. (Ponatis: München, Trofenik, 1971.) Murko, Matija, 1911: Zur Kritik der Geschichte der älteren südslawischen Litera­turen. An die Leser des »Archivs für slawische Philologie«. Ljubljana: Schwentner. Murko, Matija, 1912: †Karel Štrekelj. Veda 2, str. 529–542. Murko, Matija, 1927: Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven. Heidelberg: Winter. (Vnaprej objavljeno v nada­ljevanjih: Slavia, Praga, 4, 1925–26; 5, 1926–27.) Murko, Matija, 1937: Rozpravy z oboru slovanské filologie. Praga: Orbis. Murko, Matija, 1951: Spomini. Iz cešcine prevedel Vladimir Murko. Ljubljana: Slovenska matica. Murko, Matija, 1962: Izbrano delo. Uredil, uvod in opombe napisal Anton Slod­njak. Ljubljana: Slovenska matica. Murn, Josip, 1954: Zbrano delo 1, 2. Ur. Dušan Pirjevec. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Murn, Josip, 1967: Topol samujoc. Izbor pesmi, proze in pisem. Ur. Dušan Pirjevec. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Kondor 97. Druga izdaja: Pesmi, Ljubljana, Mla­dinska knjiga, 1979. Brez proze in pisem, toda z dodanim uvodnim esejem Ivana Prijatelja.) Nahtigal, Rajko, 1921: Matija Murko (O priliki šestdesetletnice njegovega roj­stva). Ljubljanski zvon 41, str. 416–424, 477–484. Nahtigal, Rajko, 1929: Seminar za slovansko filologijo. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 338–353. Nahtigal, Rajko, 1935: Matija Murko. Dom in svet 48, str. 139–146. Nahtigal, Rajko, 1954: Prof. Ramovš o sebi od doktorata do docenture v Gradcu. Slavisticna revija 5–7, str. 9–40. Nahtigal, Rajko, 1955: Pisma prof. Ramovša od docenture do profesure. Slavi­sticna revija 8, str. 90–104, 232–246. Oblak, Vatroslav, 1894: Protestantske postile v slovenskem prevodu. Letopis Matice slovenske 16, str. 203–219. Oblak, Vatroslav, 1895: Zgodovina slovenskega slovstva. I. del. Spisal prof. dr. Karol Glaser. Ljubljanski zvon 14, str. 237–246, 306–317. Ocvirk, Anton, 1933: Levstikov duševni obraz. V: Janez Logar in Anton Ocvirk (ur.): Levstikov zbornik. Ljubljana: Slavisticni klub na univerzi, str. 7–132. (Pre­delano in razširjeno v: Ocvirk 1978, str. 7–270.) Ocvirk, Anton, 1934: Obraz nerazvite slovenske znanstvene kritike. Ljubljanski zvon 54, str. 57–61. Ocvirk, Anton, 1936a: Teorija primerjalne literarne zgodovine. Ljubljana: Znan­stveno društvo. (Ponatis: Ljubljana, Partizanska knjiga, 1975.) Ocvirk, Anton, 1936b: Dr. Ivan Prijatelj. Ljubljanski zvon 56, str. 10–19. Ocvirk, Anton, 1937: Ivan Prijatelj. Rocenka Slovanskeho ustavu 10, 1937, str. 189–200. Ocvirk, Anton, 1938a: Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki. Ljubljanski zvon 58, str. 9–18. (Tudi v: Ocvirk 1979, str. 7–24.) Ocvirk, Anton, 1938b: Formalisticna šola v literarni zgodovini. Slovenski jezik 1, 154–161. (Tudi v: Ocvirk 1984, str. 215–229.) Ocvirk, Anton, 1938c: Znanstveni diletantizem. Ljubljanski zvon 58, str. 191–196. Ocvirk, Anton, 1940a: Razgovor s profesorjem Kidricem. Ljubljanski zvon 60, str. 101–108. (Tudi v: Ocvirk 1984, str. 129–141.) Ocvirk, Anton, 1940b: France Kidric. Slovenski jezik 3, št. 1–2, str. 1–10. Ocvirk, Anton, 1952: Dr. France Kidric. Letopis SAZU 4, str. 86–100. Ocvirk, Anton, 1954: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev: razgovor z glavnim urednikom dr. Antonom Ocvirkom. Naši razgledi 3, št. 23 (4. 12.), str. 11–12. Ocvirk, Anton, 1958: Literarnozgodovinske opombe. V: Ivan Prijatelj: Slo­venska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina 3. Ljubljana: DZS, str. 382–413. (Dopolnjena objava: Prijateljeva literarnozgodovinska miselnost in generacijsko nacelo, v Ocvirk 1978, str. 271–320.) Ocvirk, Anton, 1969: Svetovna književnost in literarna teorija. V: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, str. 276–277. Ocvirk, Anton, 1978–79: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo. Razprave, 1–2. Ljubljana: DZS. Ocvirk, Anton, 1984: Miscellanea. Ljubljana: DZS. Omersa, Nikolaj, 1925: Stihoslovje. I. Splošni del. Celje: Goricar & Leskovšek. Orel, Tine, 1940. Ritem pri Prešernu. Slovenski jezik III, str. 156–167. Pajk, Peter, 1929: Doktorja Franceta Prešerna Zbrano delo. Uredila Avgust Pir­jevec in Joža Glonar. Ljubljanski zvon 49, str. 438–441. Paternu, Boris, 1960: Slovenska literarna kritika pred Levstikom. Ljubljana: Univerza. Paternu, Boris, 1962: Estetske osnove Levstikove literarne kritike. Ljubljana: Slo­venska matica.. Paternu, Boris, 1969: Zgodovina slovenske književnosti. V: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, str. 252–260. Paternu, Boris, 1990: Prijateljeva zasnova moderne literarne zgodovine: ob nje­nem jubileju 1919–1989. Slavisticna revija 38, str. 191–207. Petre, Fran, 1938: Vrazova graška leta (1830–1838). Ljubljana: s. n. Petre, Fran, 1938a. Dr. Anton Ocvirk, Teorija literarne primerjalne zgodovine. Sodobnost 6, str. 137–141 . Petre, Fran, 1938b: Pri rojstvu slovenske komparativistike. Sodobnost 6, str. 282–286. Petre, Fran, 1939: Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835–1849). Ljubljana: Sloven-ska matica. Petre, Fran, 1967: Prva slovenska poetika. Slavisticna revija 15, str. 109–128. Pirjevec, Dušan, 1954: Ob razmišljanjih o slovenski literarni zgodovini. Naša sodobnost 2, str. 280–288. Pirjevec, Dušan, 1957: Zgodovina slovenskega slovstva, I. knjiga. Naša sodobnost 5 (v nadaljevanjih). Pivko, Ljudevit, 1921: Dramatsko pesništvo. Maribor: Slovenska šolska matica. Pogacnik, Jože, 1963: Stritarjev literarni nazor. Ljubljana: Slovenska matica. Pogacnik, Jože, 1968: Das Schicksal der Freisinger Denkmäler in der Slawistik. V: Jože Pogacnik (ur.): Freisinger Denkmäler. Brižinski spomeniki. Monumenta fri­singensia. München: Trofenik, str. 3–17. Pogacnik, Jože, 1977: Jernej Kopitar. Ljubljana: Partizanska knjiga. (Znameniti Slovenci.) Pogacnik, Jože, 1980: Ivan Grafenauer in literarna zgodovina. V: Grafenauer 1980, str. 5–45. Pogacnik, Jože, 1994: Slovenska literarna veda ob ustanovitvi univerze. Slavi­sticna revija 42, str. 355–363. (=Ramovšev zbornik, Obdobja 12.) Pogorelec, Breda, 1989: Oddelek za slovanske jezike in književnosti. V: Zbor­ nik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989, str. 131–146. Pogorelec, Breda, 1991: Sedemdeset let ljubljanske slavistike in slovenistike. V: Sedemdeset let slovenske slovenistike: zbornik Slavisticnega društva Slovenije, str. 18–33. (Predelana verzija clanka Pogorelec 1989.) Pogorelec, Breda, 2000: Oddelek za slovanske jezike in književnosti. V: Neva Šlibar idr. (ur.): Zbornik: 1919–1999. Ljubljana: Filozofska fakulteta, str. 225– 244. (Ponovna izdaja clanka Pogorelec 1991 z dodatki Irene Novak-Popov in Marka Stabeja.) Pohlin, Marko, 2003: Kraynska grammatika. Bibliotheca Carnioliae. Znanstveno­kriticna izdaja. Prevedla Jože Stabej in Luka Vidmar; bibliografijo sestavil Marko Kranjec. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Polec, Janko, 1929a: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za sloven-sko univerzo. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 1–229. (Besedilo str. 1–189, dokumentarni dodatek str. 190–229.) Polec, Janko, 1929b: Filozofska fakulteta. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljub­ljani do leta 1929, str. 285–292. Pregelj, Ivan, 1936: Osnovne crte iz književne teorije. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Prijatelj, Ivan, 1903: Aleksandrov (Josip Murn). V: Josip Murn Aleksandrov: Pesmi in romance. Ljubljana: Schwentner, str. V–XLII. (Tudi v: Prijatelj 1952, str. 515–549.) Prijatelj, Ivan, 1905: Drama Prešernovega duševnega življenja. Ljubljana: Naši zapiski. (Tudi v: Prijatelj 1952, str. 315–362.) Prijatelj, Ivan, 1906a: Perspektive. Esteticen nacrt. Ljubljanski zvon 26, str. 411– 417. (Tudi v: Prijatelj 1953, str. 21–31.) Prijatelj, Ivan, 1906b: A. N. Pypin. Ljubljanski zvon 26 (v nadaljevanjih). (Tudi v: Prijatelj 1953, str. 85–113.) Prijatelj, Ivan, 1908: O kulturnem pomenu slovenske reformacije. Ljubljana: L. Schwentner. (Tudi v: Prijatelj 1952, str. 37–78.) Prijatelj, Ivan, 1910–1914: Janko Kersnik, njega delo in doba, 1–2. Ljubljana: Schwentner. Prijatelj, Ivan, 1915: V zatišju. Polemicni pomenki kulturnega zgodovinarja. Veda 5, str. 39–46. (Nepopolna objava. Dopolnjeno v: Prijatelj 1953, str. 389–413.) Prijatelj, Ivan, 1917a: Pesniki in obcani. Ljubljanski zvon 37, str. 17–23, 314–320. (Tudi v: Prijatelj 1953, str. 3–20.) Prijatelj, Ivan, 1917b: O izdaji naših klasikov. Naša knjiga (priloga Ljubljanskega zvona) 1, št. 2, str. 5–7. Prijatelj, Ivan, 1917c: O ureditvi naših klasikov. Naša knjiga (priloga Ljubljan­skega zvona) 1, št. 3, str. 10–12. Prijatelj, Ivan, 1919: Literarna zgodovina. (Nastopno predavanje na ljubljanski univerzi 1919. Objava v: Prijatelj 1952, str. 1–36.) Prijatelj, Ivan, 1920: Slovenacka književnost. Beograd: Knjižara Zdravka Spasojevica. Prijatelj, Ivan, 1921: Domovina, glej umetnik! V: Joža Glonar (ur.): Cankarjev zbornik. Ljubljana: Tiskovna zadruga, str. 7–31. Prijatelj, Ivan, 1921: Duševni profili naših preporoditeljev. Ljubljanski zvon 40 (v nadaljevanjih). (Knjižna izdaja z naslovom Duševni profili slovenskih preporodi­teljev, Ljubljana, 1935.) Prijatelj, Ivan, 1924. »Mladoslovenci« in »mlada Evropa«. Ljubljanski zvon 44 (v nadaljevanjih). Prijatelj, Ivan, 1924–1925: Borba za individualnost slovenskega knjižnega jezika v letih 1848–1857. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 4, str. 47–75; 5, str. 15–67. (Knjižna izdaja 1937.) Prijatelj, Ivan, 1926: Ustanovitev »Ljubljanskega Zvona« in celovškega »Kresa«. Razprave Znanstvenega društva za humanisticne vede 3, str. 175–253. Prijatelj, Ivan, 1928a: Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-ih in 70-let. Razprave Znanstvenega društva za huma­nisticne vede 4, str. 57–138. Prijatelj, Ivan, 1928b: Uvod v zgodovino kritike. Ljubljana: Društvo slušateljev filozofske fakultete. (Litografirana izdaja.) Prijatelj, Ivan, 1930: Leto 1868 v slovenski literaturi. Razprave Znanstvenega društva za humanisticne vede 5–6, str. 376–502. Prijatelj, Ivan, 1938–1940: Kulturna in politicna zgodovina Slovencev 1848–1895, 1–5. (Nepopolna izdaja.) Ur. Anton Ocvirk. Ljubljana: Akademska založba (knj. 1–4), Znanstveno društvo (knj. 5). Prijatelj, Ivan, 1952–1953: Izbrani eseji in razprave 1, 2. Ur. Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska matica. Prijatelj, Ivan, 1955–1985: Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina 1848–1895, 1–6. Ur. Anton Ocvirk (knj. 1–5) in Jože Munda (knj. 6). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Prijatelj, Ivan, 1962: Književnost mladoslovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga. Puntar, Josip, 1912: »Zlate crke« na posodi Gazel ali problem apolinicne lepote v Pre­šernovi umetnosti. Slovstvena študija v svitu romantike in antike. Ljubljana: (samo­založba). Puntar, Josip, 1921a: Dante in problem Prešernove Nove pisarije. V: Alojzij Res (ur.): Dante 1321–1921: ob šeststoletnici smrti velikega genija. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. Puntar, Josip, 1921b: Gazele. Zlate crke: drugi del. Dom in svet 34 (v nadaljeva­njih). Puntar, Josip, 1924: Literarna umetnina. Dom in svet 37, str. 22–28. Puntar, Josip, 1928: Pripombe k naši literarni vedi. Dom in svet 41, str. 154– 157. Pypin, Aleksander N., 1898–1899: Istorija russkoj literatury 1–4. St. Peterburg: Stasjulevic. Pypin, Aleksander N., in Vladimir D. Spasovic, 1864: Obzor istorii slavjan­skih literatur. St. Peterburg: O. I. Baksta. Pypin, Aleksander N., in Vladimir D. Spasovic, 1879–1880: Istorija slavjan­skih literatur, 1–2. Izdanie vtoroe, vnov pererabotannoe i dopolnennoe. St. Peterburg: Stasjulevic. Pypin, Aleksander N., in Vladimir D. Spasovic, 1880–1884: Geschichte der slavischen Literaturen. Nach der zweiten Auflage aus dem Russischen übertragen von Traugott Pech. Leipzig: Brockhaus. Radics, Peter, 1879: Slovenšcina v besedi in pismu po šolah in uradih. Letopis Matice slovenske 11, str. 1–33. Rajhman, Jože, 1982: Trubar (Truber) Primož. V: Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrč (ur.), Slovenski biografski leksikon IV. Ljubljana: SAZU, 1980–1991, str. 206–225. Rajhman, Jože, (ur.), 1986: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: SAZU, 2. razred. (Korespondence pomembnih Slovencev 7.) Rajhman, Jože, (ur.), 1997: Pisma slovenskih protestantov. Briefe der slowenischen Protestanten. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU. (Korespondence pomembnih Slovencev 11.) Rizzi, Vincenz, 1849a: Poezije doktorja Franceta Prešerna – Gedichte des Dr. Franz Preschern. Deutsche Monatsschrift aus Kärnten 1, str. 51–56. Rizzi, Vincenz, 1849b: Poezije doktorja Franceta Prešerna. Slovenija št. 104 (28. december), str. 416. Rotar, Janez, 1988: Trubar in Južni Slovani. Ljubljana: Državna založba Slove­nije. Rupel, Mirko, 1934: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Rupel, Mirko, 1954: Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Ljubljana: SAZU. (Dela 2. razreda, 7.) Rupel, Mirko, 1962: Primož Trubar: življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Rupel, Mirko, 1965: Primus Truber: Leben und Werk des slowenischen Reformators. München: Südosteuropa-Verlagsgesellschaft. Rupel, Mirko, 1966: Slovenski protestantski pisci. 2., dopolnjena izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Schnurrer, Christian Friedrich, 1799: Slavischer Bücherdruck in Würtem-berg im 16. Jahrhundert. Tübingen: Cotta. (Ponatis: München, Trofenik, 1989.) Sever, Ivo, 1928: Oton Župancic. Zagreb: Naša gruda. Simonic, Franc, 1881: Die slovenische Literatur. V: Josip Šuman (ur.): Die Slo­ venen. Dunaj: K. Prochazka, str. 123–172. Sket, Jakob, 1893: Slovenska slovstvena citanka za sedmi in osmi razred srednjih šol. Dunaj: C. kr. zal. šolskih knjig. (Druga, predelana izdaja 1906.) Slodnjak, Anton, 1933: Levstikov duševni obraz. Dom in svet 46, str. 426–431. Slodnjak, Anton, 1934a: Levstikov zbornik. Dom in svet 47, str. 220–224 Slodnjak, Anton, 1934b: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba. Slodnjak, Anton, 1935: France Kidric. Zgodovina slovenskega slovstva (…) 4. snopic. Sodobnost 3, str. 439–444. Slodnjak, Anton, 1952: Ivan Prijatelj. V: Prijatelj 1952, str. V–LV. Slodnjak, Anton, 1953: Uvod. V: Prijatelj 1953, str. V–XXV. Slodnjak, Anton, 1954: Matija Murko (1861–1952). Slavisticna revija 5–7, str. 41–75. Slodnjak, Anton, 1957: Problem periodizacije slovenske književnosti. Umjet­nost rijeci 1. (Tudi v: Slodnjak 1966, str. 65–79.) Slodnjak, Anton, 1958: Geschichte der slowenischen Literatur. Berlin: Walter de Gruyter. Slodnjak, Anton, 1966: Študije in eseji. Maribor: Obzorja. Slodnjak, Anton, 1999: Pogledi na slovensko književnost: razprave in študije. Izbral, uredil in spremno besedo napisal Jože Pogacnik. Ljubljana: Nova revija. Smolej, Tone, in Majda Stanovnik, 2007: Anton Ocvirk. Ljubljana: Nova revija. Sodnik, Alma, 1928: Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Ljubljana: Belo-mo­dra knjižnica. Stritar, Josip, 1866: Preširnovo življenje. Preširnove poezije. V: Jož. Jurcic in Jož. Stritar (ur.): Pesmi Franceta Prešerna. Ljubljana: Oton Wagner, str. 5–48. (Tudi v: Josip Stritar, Zbrano delo 6. Ljubljana: DZS, 1955, str. 7–46.) Stritar, Josip, 1867–1868: Kriticna pisma. Slovenski glasnik 10–11 (v nadaljeva­njih). (Tudi v: Josip Stritar, Zbrano delo 6. Ljubljana: DZS, 1955, str. 47–88.) Stritar, Josip, 1870: Pogovori. Zvon 1 (v nadaljevanjih). (Tudi v: Josip Stritar, Zbrano delo 6. Ljubljana: DZS, 1955, str. 89–153.) Šafárik, Pavol J. [Paul J. Schaffarik], 1826: Geschichte der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten. Ofen [Pešta]: Mit Kön. Ung. Universitäts – Schriften. Šafárik, Pavol J. [Pavel Jos. Šafarík], 1864: Geschichte der Südslawischen Lite-ratur. I. Slowenisches und glagolitisches Schrifttum. Praga: Friedrich Tempsky. Šega, Drago, 2004: Literarna kritika. Termin – Geneza – Teorija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Studia litteraria 1.) Šerko, Alfred, 1934: O duševni bolezni Frana Levstika. Ljubljanski zvon 54, str. 61–62. Šivic-Dular, Alenka, 1992: Pojem panonskoslovenski pri Miklošicu. V: Jože Toporišic, Tine Logar in Franc Jakopin (ur.): Miklošicev zbornik. Ljubljana: SAZU idr., str. 349–357. (Obdobja 13.) Škerlj, Stanko, 1936: Italijanske predstave v Ljubljani od XVII. do XIX. stoletja. Ljubljana: s. n. Štrekelj, Karel (ur.), 1895–1923: Slovenske narodne pesmi, 1–4. Ljubljana: Slo­venska matica. (Po Štrekljevi smrti je 4. knjigo dokoncal J. Glonar. Faksimilirani ponatis: Ljubljana, Cankarjeva založba, 1980.) Štrekelj, Karel, 2012: Zgodovina slovenskega slovstva I–II. Ur. Matija Ogrin. Izdali Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Sloven-ska akademija znanosti in umetnosti in Karl-Franzens-Universität Graz, Gei­steswissenschaftliche Fakultät, Institut für Slawistik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Štrekelj, Karel, 2014: Zgodovina slovenskega slovstva III–IV. Ur. Matija Ogrin. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Tesničre, Lucien, 1931: Oton Joupantchitch, počte slovčne, l'homme et l'oeuvre. Pa-riz: Les Belles-lettres. Toporišic, Jože, 1989: Prva slovenska izdaja Brižinskih spomenikov (Ob kore­spondenci Kopitar-Dobrovski-Köppen). Obdobja 10, str. 11–34. Trdina, Janez, 1850: Pretres slovenskih pesnikov. Ljubljanski casnik 1 (v nada­ljevanjih). (Tudi v: Janez Trdina, Zbrano delo 4, Ljubljana 1952, str. 188–208.) Trdina, Janez, 1866: Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana: Slovenska ma-tica. Trdina, Janez, 1905: Moje življenje. Ljubljanski zvon 25 (v nadaljevanjih; zdru­ženo z izdajateljevim uvodom pod skupnim naslovom: Dr. F. Derganc: Janez Trdina: Avtobiografska pisma). (Tudi v: J. Trdina, Zbrano delo 3, Ljubljana 1951, str. 479–567.) Trdina, Janez, 1946–1948: Spomini. (Rokopis.) V: Janez Trdina: Zbrano delo 1–2. Ljubljana: DZS. Trdina, Janez, 1952a: Najnovejša zgodovina slovenska. (Rokopis.) V: Janez Trdina: Zbrano delo 5. Ljubljana: DZS, str. 178–199. Trdina, Janez, 1952b: Slovenska literatura. (Rokopis.) V: Janez Trdina: Zbrano delo 5. Ljubljana: DZS, str. 301–333. Trstenjak, Anton, 1892: Slovensko gledališce: zgodovina gledaliških predstav in dramaticne književnosti slovenske. Ljubljana: Dramaticno društvo. Trubar, Primož, 2002–2009: Zbrana dela Primoža Trubarja. Ur. Jonatan Vink­ler idr. Ljubljana: Rokus; Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Uršic, Milena, 1965: Anton Rožic, o kulturnem razvoju na Kranjskem do leta 1823. Razprave SAZU, 2. razred, VI, str. 69–140. Uršic, Milena, 1975: Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka (…). Ljublja­na: SAZU. Valjavec, Ivan, 1853: Slovenska slovstvena zgodovina. Slovenska Bcela 4 (v na­daljevanjih). Veber, France, 1925: Estetika: psihološki in normativni temelji estetske pameti. Ljub­ljana: Zvezna tiskarna in knjigarna. Vidic, Fran, 1896–1900: Zgodovina slovenskega slovstva (…). Ljubljanski zvon 16, str. 313–315; 17, str. 311–316; 18, str. 310–313; 19, str. 509–512; 20, str. 449– 451. (Kritike 2.–4. knjige Glaserjeve Zgodovine.) Vidmar, Josip, 1925/26a: Dr. I. Prijatelj: Predhodniki in idejni utemeljitelji rus­kega realizma. Kritika 1, str. 40–44. Vidmar, Josip, 1925/26b: Slovstvo in kritika. Kritika 1, str. 147–154. (Tudi v: Jo- sip Vidmar, Polemike, Ljubljana 1963, str. 9–20.) Vidmar, Josip, 1926/27a: Pogovor o Arhimedovi tocki. Kritika 2, str. 17–27. (Tudi v: Josip Vidmar, Drobni eseji, Maribor 1962, str. 7–20.) Vidmar, Josip, 1926/27b: Zagovor umetnosti. Kritika 2, str. 49–60. Vidmar, Josip, 1926/27c: Dve nasprotnici. Kritika 2, str. 66–70. (Tudi v: Josip Vidmar, Polemike, Ljubljana, Državna založna Slovenije, 1963, združeno z vec sorodnimi spisi pod skupnim naslovom Polemike o kritiki, str. 21–46.) Vidmar, Josip, 1935: Oton Župancic – kriticna portretna študija. Ljubljana: Hram. Vidmar, Josip, 1979a: Ivan Prijatelj. V: Josip Vidmar, Obrazi. Ljubljana: DZS, str. 77–86. Vidmar, Josip, 1979b: Oton Župancic. V: Josip Vidmar, Obrazi. Ljubljana: DZS, str. 214–270. Vidmar, Luka (ur.), 2009: Trubar, Hren, Valvasor, Dolnicar: O slovstvu na Kranj­skem. Znanstvenokriticna izdaja. Ljubljana: SAZU. Vodnik, Valentin, 1797–1798: Povedanje od slovenskega jezika. Lublanske no­vice 1, 2 (v nadaljevanjih). (Tudi v: Valentin Vodnik, Zbrano delo, Ljubljana 1988, str. 230–244.) Vodnik, Valentin, 1809: Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Görz. Wien: im Verlagsgewölbe des k. k. Schulbücher-Verschleisses bey St. Anna in der Johannis-Gasse. Vodnik, Valentin, 1970: Izbrano delo. Ur. Jože Koruza. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Kondor 116.) Vodnik, Valentin, 1988: Zbrano delo. Ur. Janko Kos. Ljubljana: DZS. Vodušek, Božo, 1937: Ivan Cankar. Ljubljana: Hram. Wollman, Frank, 1925: Slovinské drama. Bratislava: Filosofická fakulta Univer­sity Komenského. Wollman, Frank, 1930: Dramatika slovanského jihu. Praga: s. n. Zadravec, Franc, 1965: Literarnozgodovinska metodologija. V: Helga Glu­šic idr.: Lirika, epika, dramatika: študije iz novejše slovenske književnosti. Murska Sobota: Pomurska založba, str. 307–334. Zadravec, Franc, 1984: Cankarjeva ocena slovenskega protestantizma. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 20, Ljubljana, str. 89–102. Žigon, Avgust, 1905: Lel – moj kermar. Dom in svet 18 (v nadaljevanjih). Žigon, Avgust, 1906: Tercinska arhitektonika v Prešernu. Zbornik Slovenske ma-tice 8, str. 58–128. Žigon, Avgust, 1907: Tretjinska arhitektonika v Prešernu. Zbornik Slovenske ma-tice 9, str. 35–76. Žigon, Avgust (ur.), 1922: Prešernova citanka. Prevalje: Mohorjeva družba. Žigon, Avgust, 1925: France Prešeren – poet in umetnik. Celovec (prav: Prevalje): Mohorjeva družba. (Delno natisnjeno že 1914 v Celovcu.) Žigon, Joka, 1935: Véliko pismo slovenske duhovne združitve: ustanovitev Slovenske matice. Ljubljana: Slovenska matica. Župancic, Oton, 1917: Ritem in metrum. Ljubljanski zvon 37, str. 277–279. (Tudi v: Oton Župancic, Zbrano delo 7, Ljubljana 1978, str. 144–147). Župancic, Oton, 1978: Slovstvene ocene, clanki in govori. V: Oton Župancic: Zbrano delo 7. Ljubljana: DZS, str. 71–208. Župancic, Oton, 1982: Žigon in Prešeren. V: Oton Župancic: Zbrano delo 8. Ljubljana: DZS, str. 231–233. Imensko kazalo Albreht, Fran 131 Alighieri, Dante 154, 162 Andreae, Jakob 18 Apih, Josip 49 Ariosto, Ludovico 57 Arnejc, Ivan 112 Aškerc, Anton 87–88, 108, 130, 134, 139 Babnik, Jožef (Buchenhain) 51–52 Bach, Alexander 41 Bartol, Vladimir 126 Benkovic, Josip 114 Beranic, Davorin 112 Bercic, Branko 17 Björnson, Björnstjerne 58 Boeckh, August 29 Bohoric, Adam 20–21, 23, 33, 65, 69, 92 Bonomo, Peter (Pietro) 24 Boršnik, Marja 130, 134 Bradac, Fran 119 Brenner, Martin 22 Brncic, Ivo 126 Budina, Samuel 23 Burian, Václav 162 Byron, George 38, 56 Calvi, Bartolomeo 162 Cankar, Ivan 108, 125, 130–131, 134, 142–143, 162, 174 Cankar, Izidor 112–113, 120, 125, 131, 134 Cegnar, France 54 Celestin, Fran 58 Cigler, Janez 54 Ciril (svetnik) 22, 32, 34, 38, 69, 77, 91, 93 Croce, Benedetto 126 Cronia, Arturo 134, 162 Celakovski, František L. 40 Cop, Matija 27, 31, 38–40 Dajnko, Peter 52 Dalmata, Antun 19 Dalmatin, Jurij 20–21, 33, 65, 69 Debevec, Josip (Jože) 112, 162 Detela, Fran 130 Dev, Anton Feliks (Janez Damascen) 85 Dilthey, Wilhelm 138 Dimitz, August 49, 67 Dobrovoljc, France 131 Dobrovský, Josef 32, 34–35, 38, 63, 86, 92, 94, 144, 160 Dolnicar, Janez Gregor 23–25 Dostojevski, Fjodor M. 161 Elze, Theodor 67 Erberg, Jožef K. 36–37 Erjavec, Fran 88, 130 Flacij, Matija (Matija Vlacic Ilirik) 24 Francisci, Erazem 22 Frisch, Johann Leonhard 32 Germonik, Ludvik 65 Glaser, Karel 45, 68, 73–74, 90, 94, 97, 98–101, 114, 124 Glonar, Joža 85, 130–131 Goethe, Johann Wolfgang 38, 56 Grafenauer, Ivan 13, 75, 86, 90, 97, 106, 107, 110–113, 118, 120, 129–130, 133, 151–153, 155, 173 Gruden, Josip 49, 114–115 Grum, Slavko 126 Grün, Anastazij 85 Gspan, Alfonz 52, 130, 174 Gustincic, Dragotin 126 Hegel, Georg W. F. 174 Heinzel, Richard 82 Hennequin, Emile 166 Herberstein, Žiga 22 Hicinger, Peter 70 Hipolit Novomeški 33 Homer 56 Hren, Tomaž 21–24, 59, 61, 69, 80 Hrovat, Ladislav 64 Ilešic, Fran 75, 106, 114–115 Isacenko, Aleksander V. 126, 170 Jagic, Vatroslav 72, 82, 86, 93, 97 Janežic, Anton 59–61, 64, 68, 86, 90, 93–94, 96, 100–102 Japelj, Jurij 24, 72, 100 Jarnik, Urban 52 Jenko, Simon 58, 63, 66, 99, 130 Jeraj, Vida 130 Jeran, Luka 65 Jirecek, Josef 68, 92 Jurcic, Josip 55, 58, 88, 130, 151 Karadžic, Vuk 35 Kardelj, Edvard (Sperans) 126 Karl Veliki 152 Kaspret, Anton 49, 121 Kastelec, Matija 69 Kastelic, Miha 52 Kelemina, Jakob 119, 125, 160, 163–166 Kermauner, Taras 174 Kermavner, Dušan 140 Kersnik, Janko 57–58, 88, 102–103, 107–108, 139 Kidric, France 13, 17, 64, 100, 105–107, 109–110, 112, 114–115, 118–119, 121, 124, 126, 129–131, 133–134, 139, 143–157, 160–161, 163, 166, 173 Kleinmayr, Julij 45, 68, 72–73, 90, 93–94, 96, 98, 100–101, 114 Klombner, Matija 21 Klun, Vinko Fereri 36, 68, 69–71, 93, 96, 98, 100 Knez, Anton 89 Koblar, France 130, 131, 154 Kollár, Ján 160 Konzul, Štefan (Stipan) 19 Kopitar, Jernej 31, 33–38, 40, 44, 59, 61–63, 65–66, 68–69, 80, 83, 85, 89, 92–93, 95–97, 162 Köppen, Peter 34, 86 Korytko, Emil 52, 70, 85, 110 Kos, Franc 49 Kos, Milko 132, 153 Koseski, Jovan Vesel 51–52, 54, 56, 70–73, 80, 87, 89 Kosovel, Srecko 126 Kovacic, Fran 49 Kreft, Bratko 126 Krek, Gregor 74–78, 85–86, 90, 93–94, 100–101 Krelj, Sebastijan 19, 69, 92 Krištof, vojvoda Württemberški 16 Kumerdej, Blaž 24, 100, 102 Mickiewicz, Adam 38 Kunšic, Ivan 68 Kveder, Zofka 130 Lah, Ivan 130 Lavrin, Janko 161 Leban, Janko 64 Leben, Stanko 120, 125–126 Legiša, Lino 174 Lendovšek, Mihael 64 Levec, Fran 45, 56–57, 63–64, 66– 67, 68, 71–72, 88–90, 93–94, 96, 98–103, 107, 130 Levec, Vladimir 88 Levstik, Fran 42, 53–55, 57–58, 62– 65, 72, 80, 87–88, 96, 99, 101–102, 111, 130, 133, 154, 162, 166–167, 174 Linhart, Anton Tomaž 24, 31–34, 69, 85, 87, 92, 100, 102, 130 Logar, Janez 61 Loncar, Dragotin 49 Luther, Martin 19–20, 22 Macun, Ivan 45, 60–61, 67–68, 70–71, 90, 93, 98, 100–101 Majar, Matija 59, 69, 102 Maksimilijan II. Habsburški (cesar) 16 Mal, Josip 49 Malavašic, Fran 51, 52 Manzoni, Alessandro 38 Marn, Josip 45, 59, 65, 71, 93–94 Martelanc, Vladimir 126 Marx, Karl 174 Masaryk, Tomaš G. 82 Maselj-Podlimbarski, Fran 130 Mencinger, Janez 88 Metelko, Franc Serafin 34, 37–38, 59, 62, 65, 66, 68–69, 86, 93, 99–101 Metod (svetnik) 22, 38, 44, 77, 91, 93 Miklošic, Franc 34, 60–61, 63–64, 74, 77, 82–83, 86, 93, 95–97 Minor, Jakob 82 Modic, Izidor 112 Munda, Jože 141 Murko, Matija 68, 74, 82–84, 89–91, 94, 96, 99–102, 106 Murn, Josip 88, 108, 130 Nahtigal, Rajko 74, 94, 105–106, 118–119, 121–122, 132 Navratil, Ivan 60 Nietzsche, Friedrich 109, 161 Oblak, Vatroslav 73–74, 83, 86, 89, 93, 105, 124 Ocvirk, Anton 14, 119, 124–126, 140, 142–143, 163, 166–170, 172, 174 Orel, Tine 170 Orožen, Fran 49 Pajk, Janko 87 Paternu, Boris 174 Petrarka (Francesco Petrarca) 55 Petre, Fran 134, 168 Pirjevec, Avgust 130, 131, 133 Pirjevec, Dušan 174 Pivko, Ljudevit 49, 163 Pohlin, Marko 15, 24–25, 31, 33, 52, 59–61, 64, 69, 72, 85, 100–101 Potocnik, Matko 49 Pregelj, Ivan 130, 163 Prešeren, France 39, 44, 51–52, 55–56, 60, 62–67, 69, 70–73, 79, 83–85, 87, 89, 98, 100–101, 108, 110–113, 124, 129–131, 133–134, 142–145, 147, 150, 153–154, 160, 162, 170 Prijatelj, Ivan 13, 71, 75, 88, 90, 94, 100, 105–110, 114, 118–119, 122, 124–126, 129–130, 134–143, 151, 155–157, 160–161, 163, 165–166, 173 Primic, Janez Nepomuk 133 Puntar, Josip 111–113, 153–154 Pypin, Aleksander N. 68, 71, 79, 82, 97, 108 Radics, Peter 87, 114 Rajhman, Jože 17 Ramovš, Fran 74, 105, 118–119, 121, 153 Ravnikar, Matevž 62 Rieger, František L. 70–71 Rizzi, Vincenc 52 Rosolenz, Jakob 22 Rožic, Anton 37 Rupel, Mirko 17–19, 132 Rutar, Simon 49, 64 Sainte-Beuve, Charles Augustin 166 Schiller, Friedrich 54, 56 Schissel von Fleschenberg, Otmar 119 Schlegel, Friedrich 112 Schmid, Cristoph 98 Schmidt, Erich 82 Schnurrer, Christian F. 34 Schönleben, Janez Ludvik 69 Sever, Ivo 134 Simonic, Franc 68, 72–73, 90, 93, 96, 98, 100–101 Sket, Jakob 64, 68, 86, 93–94, 97, 99–101 Skok, Peter 120 Slodnjak, Anton 14, 102, 125, 130, 141–143, 154–159, 167, 174 Smole, Andrej 70, 85, 87 Sodnik, Alma 120 Spasovic, Vladimir D. 68, 71 Spindler, Krištof 23 Stare, Josip 49 Stritar, Josip 52, 55–56, 58, 63, 65– 67, 71–73, 80, 87–88, 99, 101, 108, 130, 139 Svetokriški, Janez 69, 132 Šafárik, Josef Pavol 37–40, 63, 67–69, 71, 86, 92–93, 95–98, 162 Šega, Drago 174 Šerko, Alfred 167 Škerlj, Stanko 160 Šlebinger, Janko 130 Šolar, Jakob 130 Štrekelj, Karel 71, 74, 78–81, 85, 90– 91, 94, 97, 99–101, 105–106 Šturm, Fran 119 Šuklje, Fran 49 Šuman, Josip 72, 96 Taine, Hippolyte 108, 166 Tasso, Torquato 57 Tavcar, Ivan 88, 130 Tesničre, Lucien 134, 162 Togenburška, Ita (grofinja) 98 Tolstoj, Lev N. 161 Toman, Lovro 70 Tominšek, Josip 88, 112 Trdina, Janez 48–49, 52–53, 61–63, 68, 90, 93, 96, 98–101 Trdina, Silva 130 Trost, Matija 18–19 Trstenjak, Anton 67 Trstenjak, Davorin 48, 70 Trubar, Primož 15–19, 21–22, 32–33, 59, 63, 65, 67, 69–70, 72–73, 77–78, 80, 92, 94–95, 99, 110, 114, 152, 161 Turgenjev, Ivan Sergejevic 58 Ungnad, baron Sovneški (Ivan III.) 19, 21 Ušenicnik, Aleš 112 Valjavec, Ivan 59, 69 Valjavec, Matija 53, 88 Valvasor, Janez Vajkard 22–25, 69, 91–92, 132 Van Tieghem, Paul 168 Veber, France 120 Verbec, Aleksander 23 Verbec, David 23 Vergerij, Peter Pavel 24 Verne, Mihael 49 Veselovski, Aleksander N. 82 Vidic, Fran 73, 124 Vidmar, Josip 16, 21–23, 131, 134 Vilhar, Miroslav 42 Vodnik, Valentin 24, 31–33, 41, 44, 52–53, 61–66, 69–70, 72–73, 84–87, 89, 92, 95, 99–100, 102, 111, 129–130, 133, 144 Vodušek, Božo 134 Voss, Johann Heinrich 56 Vostokov, Aleksandr Hristoforovic 34, 86 Vraz, Stanko 69, 83, 85, 89, 110, 134, 158 Vrhovec, Ivan 49 Vrtovec, Matija 49 Walzel, Oskar 84 Wiesthaler, Fran 64, 71, 87 Wollman, Frank 162 Zakotnik, Jožef (oce Dizma) 85 Zakrajšek, Fran 64 Zois, Žiga (Sigmund) 24, 27, 31, 33–34, 36, 61–62, 69, 85–86, 100, 133, 144 Zupan, Jakob 52 Zupancic, Janez Anton 85 Žemlja, Jožef 52 Žigon, Avgust 13, 107, 111–113, 125, 131–134, 153–154 Žigon, Joka 134 Slovenian Literary Studies from Trubar to World War II Summary T his study begins with a brief introductory outline of the general posi­tion of literary studies in relation to literature. After that, it narrows the focus to Slovenian literature and Slovenian literary studies. This is followed by a detailed survey of the development of literary studies based on individual periods in literary and cultural history. From the mid-sixteenth century to the end of the eighteenth century, we encounter only random, individual manifestations of Protestant, Catholic, and Baroque polyhistoric origins, which are mostly bibliographic or biographical in character. In the era of the Enlightenment in Slovenia, as in many other less developed European countries, belles-lettres developed with a certain delay. At the same time, significant changes took place related to the place of the human­ities in spiritual history, including fragments of literary studies of the time: at the individual level, in particular, the establishment of an autonomous creative and performative artistic personality and the development of an aesthetic rela­tionship towards literature, while, at the conceptual level, the prevalence of historicism and the emergence of nationalism. However, if we map this pro­cess from the spiritual-historical area onto the social sphere, we find that this is a movement that remains confined to individuals and small, albeit growing, groups of sympathisers. Our presentation of this time period, which, in addi­tion to the Enlightenment, encompasses pre-Romanticism and Romanticism, is thus organised predominantly by individual figures. The beginning of a new chapter in history is symbolically, and somewhat unusually, marked by the year 1848. The Slovenian national movement, until that point restricted to individual reading circles, was growing in numbers. This was first evident in the fact that Slovenian language was beginning to assert itself against German in more and more areas as the first language of commu­nication: the examples treated in the present book include newspapers, soci­eties and cultural institutions, higher education, and general historiography. After an introductory presentation of this era, the discussion focuses on several fields that in different ways led to the further development of Slovenian literary studies: literary criticism, pedagogical and other professional publishing, over­views of the history of Slovenian literature, and Slavic philology, which was cul­tivated with special regard to the Slovenians mainly at the University of Graz. All of these efforts yielded tangible results: articles in periodicals and proceed­ings, as well as the publication of folk songs, medieval manuscripts, the literary classics of Vodnik and Prešeren, and the works of living contemporary writers. In the paragraphs that follow, the study focuses on changes in the subject scope of the literary profession of the nineteenth century. Literary historians either included (and still include) folk literature in their subject area or excluded it. The main reason for this is the different ways of systematising folk literature in relation to the wider area of philology. Due to contacts between literary studies and other philological fields of study, changes in the linguistic-ethnic demarcations of the subject area of literary studies also appear. Old Church Slavonic literature was seen as part of Slovenian literature mainly because of the Pannonian theory of the latter’s origin, which presumes a special relationship between Old Church Slavic and Slovenian language; later, the Pannonian theory was replaced by the Mace­donian theory, which, however, does not recognise this relatedness. On the same note, Kajkavian literature was considered an integral part of Slovenian literature until the early nineteenth century, when the Illyrian movement was victorious in Croatia and the Shtokavian dialect was established alongside it as the generally accepted norm for literary language. Nevertheless, some Slove­nian literary historians regarded Older Kajkavian as part of Slovenian cultural heritage until the very end of the nineteenth century. Literary historians tested different ways of periodisation by making a con­sidered selection of arguments for or against the proposed solution at each individual demarcation year identified in a progressive historical overview. On this trajectory, periodisation first followed the chronology of literary events and the sequence of leading figures, but then focused more on differences in the sequence of historical periods. The predominance of the philological method among the set of meth­odological directions in the first half of the nineteenth century was largely replaced by biographical and bibliographical methods in the second half of the century. In addition, a well-trodden path was created by positivism, with cer­tain traces of a spiritual history orientation. In the second half of the nineteenth century, the ideological divergence that had been an integral part of the development from the very beginning took a decisive turn. Literary criticism turned into a battlefield between two factions: so-called Old Slovenians, conservatives and clerics, on the one hand, and Young Slovenians, free-thinking intellectuals and liberals, on the other. Philological studies experienced changes in the late nineteenth century, ini­tially in more developed environments, while others followed later. In addition to philologies covering wider language families (e.g., Slavic studies), monolin­gual philologies (e.g., Slovenian studies) began to develop. At the next level, a division by subject areas took place, primarily into linguistics, literary studies, and ethnology. The two parallel processes lasted for about two generations. As a result, Slovenian literary studies were finally established. Although they matured internally in terms of content, theory, methodology, and, to a limited extent, even socially (in particular with regard to publishing possibilities), the institutional dimension continued to be elusive. Slovenian literary studies were only established institutionally after the extensive political, social and histor­ical changes during and after World War I. Immediately after the war, Slovenians found themselves living within the boundaries of the new state of Southern Slavs, which only partially met their demands and expectations. In 1919, the Ljubljana University was formed, where, among potential employees, Slavic and Slovenian literary historians were selected with great care. The Faculty of Arts even had a foreign candi­date for general literary studies and literary theory, but the competent ministry rejected the proposal for employment; the matter was temporarily resolved by assigning additional responsibilities to the three regular university staff mem­bers. The two professional publications presented below (The Journal of Slo­ venian Language, Literature and History [CJKZ] and Discussions of the Scientific Society for the Humanities [RDHV]) led to the establishment of the Slovenian Academy of Sciences (1938). Along with its institutional revival, the professional field also underwent a theoretical and methodological renewal. In this process, a key role was played by the positivist model, as well as that of spiritual history, while the Marxist approach was much less prominent. In addition, there was a presence of the formalist method and individual traces of psychoanalysis. However, these models are only exceptionally manifested in pure form, as they are dominated by syncretic joints. Biographical writings are among the privileged categories of literary criti­cism, most notably the Slovenian Biographical Lexicon (SBL, 1925–1991), which, with its predominantly humanistic content, is the fundamental work of the Slovenian encyclopaedists. This was followed by various texts ranging from critical to popular writings. Personal correspondence, published for the first time in book form, achieved a degree of autonomy that allowed the complete coverage of the correspondence between two or more persons, or a presenta­tion from the point of view of the main figure only. In addition, monographs were published about poets and writers, mostly in connection with editions of their collected and selected works. The focus of the study then shifts from a systematic material treatment to depicting the leading figures of Slovenian literary studies. In his lecture Literary History (1919), Ivan Prijatelj synthesised the theo­retical aspects of positivism and spiritual history. At the same time, in his essayist speech in memory of Cankar, Artist Behold, Homeland! (1921), and in the book The Spiritual Profiles of Our National Revivalists (1921), Prijatelj transferred theoretical insights to the literary historical material. Thus, within a relatively short period of three years, he reached the peak of his career. From then on, he only dealt with the second half of the nineteenth century, studying practically everything from Austrian state policy and Slovenian responses to it, through social and cultural aspects, to literary questions. Only typical literary questions, which he had envisaged as a possible conclusion of literary history, remained inaccessible to him. In the first half of the 1920s, France Kidric focused his scientific inter­ests on earlier periods of history, mostly the Reformation and Counter-Reformation. He then moved on to engage in the Slovenian national revival movement, following a detailed plan so that the more extensive analytical chapters were divided initially into decades and then, towards the end, into five-year periods, alternating with shorter synthetic units (A History of Slo­venian Literature, 1929–38). His second central topic was Prešeren. Kidric edited the latter’s collected work and in 1938 published an unfinished monograph about him, taking into account biographical aspects as well. His A History of Slovenian Literature and his work on Prešeren are considered to be the most consistent examples of the application of positivist ideology and methods in Slovenia. Just over a decade after World War I, Ivan Grafenauer publicly opposed the position of Kidric. Indeed, he argued for a unified Slovenian literary tradition spanning from the Carolingian period to the present. This triggered a con­troversy between the two protagonists, whose outcome favoured Grafenauer more than Kidric, especially when Grafenauer abandoned biographical aspects and moved into the comparative and cultural-historical dimension. August Žigon was a Prešeren expert (Prešeren Reader, 1922, France Prešeren – Poet And Artist monograph, 1925) who entertained the idea of mathematical architectonics as a special variant of a direction in spiritual history. Puntar, a supporter of Žigon, continued to develop this idea, pushing its limits well beyond the acceptable. For this reason, both Puntar and Žigon were subject to polemical rejections. Younger by a generation were two researchers: Anton Slodnjak in the field of Slovenian studies, and Anton Ocvirk, a comparativist. In the 1930s, Slodnjak published An Outline of Slovenian Literature, as well as some highly engaged reviews and critiques. In the Outline, apart from the subject area being significantly expanded, new elements were also introduced in periodisation and in the definitions of individual periods. The Outline’s founding category was the Slovenian national soul as expressed in literature. This correlates with Slodnjak’s polemic evaluations of Kidric’s A History. In Slodnjak’s later works, such tendencies were more blurred. The gradual narrowing of general philology to Slovenian literary studies was accompanied by an opposite movement: an expansion from mononational lit­erary criticism to comparative literature and literary theory in close connection with the latter. Comparative literature had long been regarded as a peripheral approach before the material and personal aspects coincided in the second half of the 1930s to the point of enabling all of the necessary conditions to be met for an independent study course. Some professorial candidates were educated in advance, of whom the fastest and most effective was Ocvirk with his habili­tation work A Theory of Comparative Literary History (1936). In his inaugural lecture, entitled Historism in Literary History and Its Opponents (1938), he first spoke about opponents arising from various nationalities and orientations who were united in their resistance to historicism and pursued a synthesis. He believed that, besides individual works and authors, collective phenomena – such as currents, generations and periods – are important, since literature and art should be interpreted historically and socially. The concluding chapter engages with the development of historicism from its inception in the Enlightenment to the crisis it underwent in the first half of the twentieth century, and to its renewed image before World War II. To make the representation as concise as possible, the chapter adopts a generational perspective. Literary historians and other expert humanists, or generally fig­ures who graduated and began publishing before the war, more or less adhered to their well-trodden paths. The slightly younger generation that, prior to or during its personal formation, had been caught up in the war began to publish immediately after the war, which can explain the differences in their profes­sional and personal profiles. This conclusion is, however, inextricably linked with the assumptions that enable a continuation, open in several directions. Doslej izšlo: 2004 1. Drago Šega: Literarna kritika 2 Marijan Dovic: Sistemske in empiricne obravnave literature 2005 3. Majda Stanovnik: Slovenski literarni prevod (1550-2000) 4. Matija Ogrin, ur.: Znanstvene izdaje in elektronski medij (zbornik) 5. Vid Snoj: Nova zaveza in slovenska literatura 2007 6. Tone Smolej: Slovenska recepcija Émila Zolaja (1880-1945) 7. Peter Svetina: Kiticne oblike v starejši slovenski posvetni poeziji 8. Marijan Dovic: Slovenski pisatelj: razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu 9. Tomo Virk: Primerjalna književnost na prelomu tisocletja: kriticni pregled 2008 10. Marko Juvan, Darko Dolinar, ur.: Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk (zbornik) 11. Vita Žerjal Pavlin: Lirski cikel v slovenski poeziji 19. in 20. stoletja 12. Jelka Kernev Štrajn: Renesansa alegorije: alegorija, simbol, fragment 2010 13. Ivan Verc: Razumevanje jezikov književnosti 2009 14.Luka Vidmar: Zoisova literarna republika: vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov 2011 15. Alenka Koron, Andrej Leben, ur.: Avtobiografski diskurz: teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju (zbornik) 16. Andreja Peric Jezernik: Minimalizem in sodobna slovenska kratka proza 2012 17. Gregor Kocijan: Slovenska kratka proza 1919-1929 18. Marko Juvan, ur.: Svetovne književnosti in obrobja (zbornik) 2014 19. Alenka Koron: Sodobne teorije pripovedi 2016 20.Marko Juvan, ur.: Prostor slovenske književnosti (zbornik) 21. Andrej Zavrl: Christopher Marlowe, kanonicni odpadnik 22.Marijan Dovic, ur.: Kulturni svetniki in kanonizacija (zbornik) 23. Andraž Jež: Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna 2018 24.Darko Dolinar: Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne O avtorju O avtorju Darko Dolinar, upokojeni predstojnik Inštituta za slovensko litera- Darko Dolinar, upokojeni predstojnik Inštituta za slovensko litera­ turo in literarne vede ZRC SAZU in izredni pro fesor primerjalne turo in literarne vede ZRC SAZU in izredni profes r primerjalne književnosti, se je vrsto let ukvarjal z  metodologijo in zgodovino književnosti, se je vrsto let ukvarjal z  metodologijo in zgodovino literarne vede, s hermenevtiko in teorijo prevajanja, pa tudi s teorijo literarne vede, s hermenevtiko in teorijo prevajanja, pa tudi s teorijo pripovedne proze in z nemško -slovenskimi lit erarnimi in kulturnimi pripovedne proze in z nemško-sl ve erarnimi in kulturnimi zvezami. Bil je prvi in do lgoletni glavni urednik re vije Primerjalna zvezami. Bil je prvi in dolgletni glavni urednik revij Primerjalna književnost  ter clan uredništev zbirk Literarni leksikon in Studia lit- književnost  ter clan uredništev zbirk Literarni leksikon in Studia lit- teraria. V zadnjih letih se posveca zlasti zgodovini in m etodologiji teraria. V zadnjih letih se posveca zlasti zgodo etodologiji literarne vede na Slovenskem ter njenim evropskim kontekstom. literarne vede na Slovenskem ter njenim evropskim kontekstom. ISSN 1855-895-X 9 789610 501312 http://zalozba.zrc-sazu.si 21 €