c) M a r i ji o , ki stanuje s sestro Marijano na .Bledu; č) A v g u s t o , omoženo M u 11 e r , ki stanuje na Bledu; njen mož biva sedaj iz zdravstvenih razlogov v bližini Dunaja; d) Viljema, ki je bil do prevrata leta 1918. okrajni glavar v Novem mestu; od tedaj pa živi v pokoju na Bledu. 2. Druga hči, Marija, omož. M a m m e r , ima hčer Ano, omoženo s polkovnikom P o -k o r n y m. , 3. Najmlajša hči, Terezija, omož. B a u e r, ima dve hčeri: a) A d o 1 f i n o ; b) Matildo, že omenjeno voditeljico Huth-Hanhsovega zavoda. Julijini pravnuki: 1. Otroci Julijane Schwickert v Vipavi: a) Gustav, bivši mornariški inženjer, stanuje v bližini Gradca; b) Herman, uradnik v Tržiču (Primorsko); c) Viljem, inženjer v Tržiču; č) Franc, ki vodi posestvo svoje matere v Vipavi. 2. Otroci Avguste Muller: a) E r i h , bančni uradnik na Dunaju; b) Oton, bančni uradnik na Dunaju; c) Elizabeta, ki stanuje pri svoji materi na Bledu. 3. Hčeri Viljema barona Rechbacha: a) Maria S t e 11 a ; b) M a r i a G r a t i a, Julijina pra-pravnukinja: Marjeta S c h w i c k e r t, hči Gustava Schwickerta, Potemtakem živi vsega še 21 Julijinih potomcev: 3 hčere, 1 vnuk, 7 vnukinji, 6 pravnukov, 3 pravnukinje, 1 pra-pravnukinja. OB LANGUSOVI SLIKI JULIJE PRIMČEVE. K; AVGUST ŽIGON. O Prešernovem sonetu z akrostihom »Matevžu Langusu« nimamo prav nikakega sledu do dne 15. decembra L 1846, ko je izšel natisnjen v Prešernovih »Poezijah«,1 Znanstveno nam je sicer mogoče dandanes ugotoviti, da je bil sonet 14. maja 1846 že v manuskriptu »Poezij«, ker je tega dne predložil Prešeren že oba predpisana rokopisa .ljubljanski cenzuri.2 Domnevoma pa je mogoč 1 Zapuščinski akt Prešernov, str, 43 in 51. 2 Izvestje muz. društva za Kranjsko 1908, str. 57. 38 še nadaljnji korak, da je Prešeren imel ta sonet, ker da vse sonete svojih »Poezij« že dovršene dne 12. decembra 1. 1843, ko je pisal Vrazu: »Ich ar-beite gegenwartig an krainischen Liedern, die den Bauernburschen gefallen sollen; wenn ich einige komponirt haben werde, so werde ich meine Car-mina herausgeben.«3 Dosegli pa smo s tem najskrajnejšo mejo glede datiranja tega soneta z vna-njimi nam doslej znanimi pripomočki, Nikak rokopis, nikak koncept tega soneta nam tu ne pomore ni za trohico kakega sklepanja do dandanes dalje, — ker nam ni o tem sonetu nikak ne v zapuščini ne sicer kje drugod ohranjen, ali vsaj ne doslej znan. Pa se nam tu pojavi zdaj Langusova, že toliko let iskana in zaželjena slika Julije Primčeve! In ž njo rodbinska tradicija, da je slika iz let pred Julijino poroko. Domnevali smo sicer že od 1. 1904 iz Langusovih besedi, ki nam jih je iz list nečakinje njegove izporočil V, Steska: »Jaz sem Juliko ma-lal«,4 — da »Julika« v Langusovih ustih ni ime še gospe Scheuchenstuelove, ampak še Julije Primčeve. A bilo je to domnevanje vendarle nekoliko premalo podprto, da bi si bili upali kaj trdnega izvajati o letnici Langusove slike in pa nadalje tudi Prešernovega soneta, ki jo opeva. Tradicija iz rodbine Julijine nam sicer tudi ne ve povedati letnice postanka slike Langusove; a da je slika iz dni pred Julijino poroko, nam je vendarle dragocen podatek. I. Vnanje življenje Julije Primčeve je bilo preprosto življenje pokrajinske malomeščanke iz premožne meščanske hiše. Porojena 30. maja 1816 v Ljubljani kot hči trgovca Antona Primitza in njegove žene Julijane, iz rodbine Hartl, je izgubila že 1. avgusta 1816, komaj dva meseca po rojstvu, svojega očeta5 ter bila torej takorekoč od rojstva svojega prepuščena vzreji in vzgoji edinole svoje matere, ki je živela poslej, od svojega tridesetega leta vdova, še malodane 40 let kot taka.6 Razen hčere Julije je imela obitelji Primčeva sicer tudi še sina Janeza, ki pa je vdovi umrl spomladi 1, 1832 kot »učenec filozofije«.7 Po smrti bratovi, pravijo, da 3 Spomen-Cvieče Strossmaveru 1900, str. 254; Lj. Zvon 1900 (Prešernov album), str. 821. 4 Dom in Svet, 1904, str. 399. 5 Laib. Ztg. 1816, Nro. 63 (»Intelligenzblatt«): Den 1. August. Hr. Anton Primitz, Handelsmann, alt 34 Jahr, am Platz Nro. 265. 6 Njen nagrobnik na Šmihelskem grobišču pri Novem mestu se glasi: / Ruhestatte / der wohlgebornen Frau / JU-LIANA PRIMITZ / geborne Hartl, / Handelsmanns Wittwe / g e b o r e n zu Laibach / am 27, Marž 1786, / gestorb. zu Neuhof / am 26. October 1855 // Selig sind die Todten, / die im Herrn sterben / denn ihre Werke / folgen ihnen nach, / Offenb. 13. 14, / 7 Laib. Ztg. 1832, Amtsblatt Nro. 41, pg. 273: Den 2 8. Marž 183 2. Der Frau Julianna Primitz, Handels-manns-Witwe, ihr Sohn Johann, alt 19 Jahr, in der Capu-ziner-Vorstadt, Nr. 43, an der Ablagerung des Krankheits-stoffes auf das Gehirn. — Prim. tudi ČZN III, 1906, str. 162 pod črto, ter; Jelovšek Ernestina, Spomini na Prešerna, str. 13 (da je »umrl na sušici«), in str. 86 (da »je študiral«), Bil je res dokončal 1, 1830 svoj VI/razred (takratno gimna- je bila Julija kot edinka zdaj hiše Primčeve ena izmed najbogatejših deklic vse Ljubljane;8 nič čudnega torej, da je imela že 1. 1833, v svojem sedemnajstem ali morda že osemnajstem letu, bogatega in potakratnem veleuglednega ženina iz imenitne hiše takratnega karmernega prokuratorja Antona ven Scheuchenstuela; in sicer sina njegovega Josipa Anselma, ki je bil skoraj osem let mlajši od Prešerna in bil mlajši brat Prešernovega sošolca Antona v. Scheuchenstuela.9 Iz teh dni imamo prvo poročilo o vnanjosti Julijini — po besedah Ane Jelovškove: »Julija je bila plavolaska. Imela je modre oči, posebno lepo bleščečo polt in rdeče, rožnato obličje. Bila je majhna in nežna. Njena mati je večkrat zdihovala: ,,Ko bi bila Julija vsaj za glavo večja!" Tudi je držala eno ramo nekoliko više nego drugo. — Kadar je bila Julija jezna, za-dobile so njene sivo-modre oči trd, hudoben izraz: Dva jezna Keruba z mečem ognjenim.«10 Kot letnico zaroke Julijine nam je iz istega vira izporočil Leveč leto 1833: »Nje mati, jako lepa, jako pobožna, jako ponosna* da ne rečem prevzetna, in jako — praktična ženska, izbrala je svoji hčeri že 1. 1833. ženina Antona (pravilno: Josipa!) pl. Scheuchenstuela, imovitega in plemenitega uradnika, ki je imel lepo prihodnjost pred seboj.«11 A naglasiti je tu, da pa Ernestina Jelovšek piše v svojih »Spominih« le: »Ko je leta 1833. prišla moja mati v hišo, zijo). ter 1830/31 prvo filozofsko leto na ljubljanskem liceju; umrl je torej (28. III. 1832) kot drugoletnik filozofije. Julija, mlajša sestra njegova, je bila ob bratovi smrti (ker od 30./V. 1831 do 30./V. 1832) že v tistem »šestnajstem letu« svojem, ki ga že opeva Prešeren v svojem »Dohtarju«. 8 Jelovšek Ernestina, Spomini na Prešerna (str. 13); Leveč Fr., Dr. Ffanc Preširen (Zvon 1879, str. 54 — po zapiskih Ern. Jelovšek). — Zanimivo je, da je Prešeren opeval Julijo že pred tem dejstvom, ker so njegove prve pesmi o Juliji (»Perva ljubezen« in »Dohtar«) že iz 1. 1831, torej izza dni še pred smrtjo brata Julijinega. 9 Prokurator Anton v. Scheuchenstuel (rojen 1. 1776, u. 13. VI. 1835 v Lj.) si je bil vzel (21. XI. 1803) za ženo 21 let Ltaro Antonijo Gollmayer (f v Lj. 26. VIII. 1859, 77 let stara); imela sta šest otrok: sina Antona (r. 19. XI. 1804), ki je bil v Ljubljani sošolec Prešernov; hčer Julijo Marijo (r. 18. IX. 1806); sina Josipa Anselma (r. 2. IV. 1808), ki je bil ženin in soprog Julijin; sina Eduarda (r. 13. VII. 1810), ki je bil sošolec Prešernovega brata Jurija, kesneje župnika na Koroškem; ter hčeri Marijo (r. 19. XII. 1814) in Antonijo fr. 13. VI. 1818). Vsi trije sinovi so bili juristi, in vsi trije uradniki v državni službi, kakor oče; izmed hčera se je poročila le Marija z glavarjem Pajkom, obe drugi pa sta umrli neporočeni, in sicer Julija 13. IX. 1859 v Ljubljani (dobrih 14 dni za materjo), Antonija pa 12. IX. 1842 v Trstu pri svojem najstarejšem bratu Antonu, nekdanjem sošolcu Prešernovem. Marija, poročena Pajk, je doživela visoko starost v Liubljani kot »k. k. Bezirkshauptmanns-Wittwe«; f 17. IV. 1885, v 71. letu svojem. (Laib. Ztg. 1885, str. 710.) 10 Jelovšek Ernestina, Spomini na Prešerna (str. 14). Po teh zapiskih Ernestininih iz ust matere njene Ane Jelovškove nam je podal sicer tudi že Leveč v Zvonu 1. 1879 fna str. 54) svoj opis Julije. »Ženka (t. j. torej Ana Jelovšek), ki je prav tisti čas, ko je Preširen o svoji ljubici pel najlepše pesmi, tri leta [1833—1835] z njo skupaj prebivala, opisuje nam jo tako: Male postave in nežne, šibke rasti, imela je krasne zlatorumene lase in prelepe modre oči, kedar je bila dobre volje: a znala je tudi hudo pogledati in tedaj so bile nje oči, kakor Preširen pravi, res „dva jezna Keruba z mečam ognjenim". Nje mali obraz je bil v resnici lep — kedar se ni smejala; a osobito nežna je bila njena polt.« 11 Zvon 1879, str. 54. je b i 1 a Julija ž e zaročena z gospodom pl. Seheu-chenstuelom . . ,; toda gospa Primčeva ni dovolila svoji hčeri omožiti se pred 24. letom.«12 Zato nam 1833 kot letnica Julijine zaroke ni povsem trden datum! Resnica pa je, da se je Julija navzlic zgodnji zaroki svoji poročila šele dva dni predvsto-p o m svojim v 24. leto starosti: šele 28. maja 1839, ko je bil »Joseph Anselm von Scheuchenstuel — k. k. Stadt- und Landrechts-Auscultant«. Poročil ju je sam takratni knez in škof ljubljanski, Anton Alois Wolf, v svoji domači kapeli — kot oseben prijatelj pokojnega prokuratorja in vse obitelji Scheuchensttielove; poročni priči pa sta bila advokat dr. Maximilian Wurzbach in pa trgovec Ca-spar Candutsch.13 Škof Wolf je poročencema govoril v svoji kapeli lep nagovor, ki jima ga je dal v svoji pisarni lepo napisati v drobno rokopisno knjižico za poročni spomin; najstarejši sin Scheu-chenstuelove hiše, Anton, pa jima je zložil pesem »Der Briider GruB«, ki jo je govoril pri slavnostnem obedu ter jo dal natisniti v Trstu na zelo finem papirju. Oboje, govor in pesem, priči pompoznega dneva poroke Julijine, nam je ohranila tradicija njene familije do današnjega dne.14 A s pompozno slavnostnim dnevom 28. maja 1839, ki sta si ga cbe imoviti hiši izbrali, da se pokažeta Ljubljani z vsem vnanjim socialnim bleskom, je bil za Julijo življenja maj pri kraju, — in sledila je proza življenja. V Julijinem zakonu je bilo pet otrok: najprej štiri hčere, in slednjič še edini sin.15 Vsi otroci Julijini so bili rojeni še v Ljubljani, še pred imenovanjem in pred preselitvijo Josipa Scheuchenstuela za prezidenta sodišča v Novo mesto, kamor je odšel 1. 1850, — ko je pa Prešeren zapustil Ljubljano, bivališče Julijino, že septembra meseca 1846, ter ta svet že 8. februarja 1849. Tudi izza teh ljubljanskih dni Julijinih nam je podal Leveč nekaj podatkov o njeni vnanjosti: »Takoj v prvi otročji postelji izgubila je — kakor je pri plavkah obično — mnogo svoje lepote, tudi ta napaka, da je imela eno ramo nekoliko višjo nego drugo, poznala se jej je pozneje v večji meri. A ohranila je svoj vedri duh in imenovali so jo sploh duhovito ženo.16 — 12 Spomini na Prešerna, str. 14. 13 Poročna listina v matrikah pri sv. Nikolaju v Ljubljani, folio 67, Jahr 1839, pod številko 14. 14 Škofov govor gl. v ponatisu v tej številki Dom in Sveta; »Der Briider GruB« pa je že ponatisnjen v opombah k Prešernovi Čitanki (Celovec 1914) — po izvodu, ki ga hrani ljubljanski muzej. 15 Hčere: Julie (* 9. V. 1840; poročena 24. I. 1859 v Novem mestu v ljubljansko rodovino Rechbach; f v Lj. 13. I. 1897 »an Pleurithis«, pokopana že pri sv. Križu ob strani soprogovi v enem obgrobju); Maria (Ana): * 2. VIII. 1841, poročena Mammer v. Mammern 30. III. 1864 v Novem mestu; Antoni e (Marie); * 23. I. 1844, poročena von Linner (istega dne kakor nje sestra Marija), dne 30. III. 1864 v Novem mestu; T h e r e s e (Josefa); * 17. IX. 1846, poročena Bauer (28. IX. 1872). In edini sin: J o s e f (Wilhelm), * 28. V. 1850 v Lj., f 7. XII. 1905 kot predsednik višjega deželnega sodišča v Gradcu »an Pleurithis«. (Schiviz L. v. Schiviz-hoffen, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Gorz 1905.) Tri hčere žive še dandanes; vse tri kot vdove in vse tri na Kranjskem. 16 Zvon 1879, str. 14. — Glavni vir je bil tu Levcu T. Pire, znani zdravnik iz Tržiča. Ohranil se nam je naslednji Levčev zapisek njegovih besedi o Juliji: »Als Frau hab ich 39 V Novem mestu je gospa Julija von Scheuchenstue-lova s svojimi otroki in s svojo materjo, ki se je.bila preselila iz Ljubljane k hčeri, živela tiho, bolehajoč na srčni hibi, še 14 let; stanovala je v Kandiji »zu Neuhof«, kakor so imenovali na lepem kraju zidani »dvorec« z lastno domačo kapelico, ki so mu ob zidanju nove bolnišnice usmiljenih bratov prizanesli iz pietete, da vsaj v glavnem stoji še dandanes, Doživela je tam Julija, da je njen mož dobil dne 21, decembra 1854 viteštvo Leopoldo-vega reda, pokopala tam leta 1855 svojo mater (f 26, oktobra 1855), poročila tam še svojo najstarejšo hčer Julijo (24. jan, 1859) ter zapustila tam slednjič ta svet dne 2, februarja 1864, v 48, letu starosti, 15 let za Prešernom, a vendar dobro leto mlajša od njega. Tako počivata obe, mati in hči, sami na istem pokopališču pri Sv, Mihelu. Pokopal je obe takratni novomeški prost Jernej Arko, Prešernov nekdanji osebni znanec, ki je bil od 1. 1852, inštaliran 24. aprila, intimen prijatelj in stalen gost prezidentovi obitelji. V javnem časopisju tistih dni pa o Julijini smrti ni glasu,17 — Prezident v, Scheu- die Julie gekannt, sie war keine Schonheit. Ich war in Hoff-lein bei Urbančič oft mit ihr zusammen, sie war geistreich. (Pire iz Tržiča v Sehmidovi kavarni 9, II. 1876 ob 11. zv,)« Iz istega vira je imel Leveč tudi znani Prešernov autoepitaf, češ: »0 to je večkrat povedal«, 17 Preprosti nagrobnik Julijin na Šmihelskem grobišču slove: / Julie edle v. / Scheuchenstuel / GEB. PRIMITZ, / Prasidentens-Gattin / geb. am 30 Mai 1816 / gest. am 2. Februar 1864. / Sie ruhe im Frieden! / — Obsmrtni list pa je imel (po izvodu iz Levčeve zbirke) naslednje besedilo: /Es lag in Gottes unerforsehlichem Rathschlusse unsere innigst-gelie'bte Gattin, Mutter und beziehungsweise Schwieger-mutter / Juliana Edle v. Scheuchenstuel geborne Primitz / in das bessere Jenseits abzuberufen. Sie versehied am 2. Februar 1864 Morgens 2 Uhr nach langerem Leiden mit den Trostungen der / kathol. Kirche versehen im 48. Lebens-jahre, // Mit tiefstem Wehleide ertheilen diese Trauerkunde die Zuriickgelassenen: / (podpisi na sredi:) Josef Ritter v. Scheuchenstuel, / k, k. Kreisgerichtsprasident, Gatte mit / Josef Ritter v. Scheuchenstuel, / Sohn, / Therese Edle v. Scheuchenstuel, / Tochter. // (podpisi na levi:) Wilchelm Frei-herr v. Rechbach, / k. k. Kammerer, Schwiegersohn. / Julie Freiin v. Rechbach, / geborne Edle v. Scheuchenstuel, Tochter / mit 3 Enkelinnen, // (podpisi na desni:) Marie Edle v. Scheuchenstuel, / Tochter. / Johann Mammer v. Mam-mern, / k. k", Hauptmann im 32, F. J. Bataillon, / deren Verlobter. / Antonia Edle v. Scheuchenstuel, / Tochter. / Gustav Linner, / k. k. Hauptmann im 7. F. J, Bataillon, * / deren Verlobter, // Die Beerdigung der entseelten Htille findet am 4. d. M. Vormittags nach einer um 10 Uhr in der Hauskapelle gelesenen / stillen Messe am Friedhofe zu St. Michael statt. /./ Die Entschlafene, / fiir welche stille Messen werden gelesen werden, wird dem frommen Andenken emp-fohlen. Ftir Beileidsbe- / suehe wird freundlichst gedankt. // S c h 1 o B Neuhof am 2. Februar 1864. // — Najlepši nagrobnik pa je novomeški Juliji kot ženi in materi postavil Janez Trdina v naši slovenski knjigi. V Lj. Zvonu nam je 1. 1905 opisal Julijo, kakor je živela ljudem v spominu neposredno po svoji smrti, in ugotovil, da je bila »gospa Julija vzorna soproga, brižna gospodinja, svojim otrokom pa preljubezniva in prava krščanska mati« (str. 143). In ohranil nam je Trdina tam tudi pričevanje njenega izpovednika, patra L.: »To ženo so vsi blagrovali, ker je imela vsega dovolj. Jaz pa vem, da je prebila i ona dosti sitnosti na tem svetu in marsikatera bridkost se je zaperila v njeno življenje. Ali z božjo pomočjo se ie je vselej kmalu iznebila, ker so jo dičila vsa tri Rvojstva, ki so glavni pogoj za srečen zakon: znala je potrpeti, znala je odpustiti in znala je molčat i.« (Str. 145.) Duha svojega soproga ni ž njim delila; uživela da se je v našo zemljo in govorila slovenski, ter tudi v zrelejših 40 chenstuel je vladal v Novem mestu še do srede meseca avgusta 1867, ko je omožil tam; dober mesec po smrti ženini, 30, marca 1864, svoji hčeri Antonijo in Marijo; tej je daroval (takoj že leta 1864) Langusovo sliko pokojne žene svoje, nekdanje Julije Primčeve, nekoč tako globoko opevane v nesmrtnih umetninah Prešernovih, L, 1868 je Scheuchenstuel že višjesodni svetnik v Gradcu, »mit dem Titel Prasident«. V pokoj je šel šele 21, septembra 1870, ter ga vžival malodane tri leta kot »k. k. Hofrat i. P.« ves čas do svoje smrti v Gradcu: do 5. avgusta 1873, Obsmrtno oznanilo je prinesla edina graška »Tagespost«; grob njegov pa je v Gradcu na grobišču »St. Peters-Friedhof«. A kaj sledi iz teh podatkov o življenju Julijinem za datiranje Langusove slike? Izporočilo Julijine rodbine ne ve nič pobližjega kot edinole to, da je slikal Langus Julijo »kot nevesto par let pred njeno poroko«: dvoje torej, ali morda celo troje let pred dnem 28. maja 1. 1839. Nekako 1837., ali celo 1836. leta potemtakem! O Prešernovem sonetu, ki opeva to sliko Langusovo, bi se dalo torej sklepati iz teh podatkov le, da ni nastal — pred letom 1837, ali vsaj ne pred letom 1836, ker ni nastati mogel prej kot slika sama. Toda, se li pa ujema ta rezultat s kronološkimi podatki, kolikor jih imamo o drugih sonetih Prešernovih iz tiste dobe, ter ni li ta rezultat v kakem nesoglasju posebej z vsebino poezije, kar je sicer imamo v »Poezijah« Prešernovih o Juliji? II. Bilo je nekako meseca maja 1. 1837, ko je pisal Prešeren v žal da nedatiranem pismu svojem v Gradec Stanku Vrazu: »Einen Beitrag zu Eurer Zeitschrift kann ich Dir nicht iibersenden, weil ich nichts neues gedichtet habe, meine Balladen und Sonette aus der Liebesperiode aber die mei-sten im Illvrischen Blatte ersehienen sind, oder in einem solehen Zusammenhange stehen, dali sie nicht einzeln gedruckt werden konnen.«18 Iz teh besedi Prešernovih sledi za nas dvoje. Prešeren nam tu sam priznava in določa neko svojo »dobo ljubezni«, ki pa tu, meseca maja 1837, o njej govori kot o nekaki že minuli dobi svoji. In priznava nam tu sam, da ima iz te dobe še nekaj sonetov, ki sicer niso bili še objavljeni, a jih vendar tudi zdaj posamno objaviti ne more, — weil sie »in einem solehen Zusammenhange stehen, dal3 sie nicht einzeln gedruckt werden konnen.« Kateri pa so bili ti, dotlej še neobjavljeni soneti Prešernovi? Ker je podani citat iz pisma Prešernovega odgovor Vrazovemu urgiranju z dne 2. aprila 1837, naj izvoli Prešeren poslati za nameravanega štajerskega konkurenta »Krajnfke Zhbe- letih cenila, prebirala in zagovarjala — Prešerna. (Str. 144.) — O smrti Julijini in o novomeških dneh njenih je Trdina spisal sicer tudi že prej »bajko«, lepo pesniško delo, z utrinki resnice prepleteno posebej v anekdotah iz življenja Julijinega in Prešernovega. (Janeza Trdine Zbrani spisi, zv. IV., str. 79: Doktor Prezir.) Prim. tudi zbr. spisov njegovih zv. IX., str. 1: Franja. 18 Letopis Slov. Matice 1877, str. 158. liže«, za »Metuljčka«, »obljubljene prispevke«,10 je tu iz misli izključiti pač kar vse nemške pesmi in sonete Prešernove. Saj so vendar v Gradcu nameravali, da bodi »Metuljček« »štajersko - s 1 o v e n -s k i« almanah! Umeti je torej besedilo pač tako, da meni Vraz v svojem dopisu le slovenske prispevke, in da govori tudi Prešeren v svojem odgovoru istotako le o slovenskih sonetih svojih, in sicer z izjavo, da so vsi — kar jih še ima — še iz »dobe ljubezni«, t. j. torej vsi še o Juliji, ker novega da ni zložil še nobenega. A te slovenske sonete pa imamo od 1. 1846 objavljene vse (razen enega) v »Poezijah« Prešernovih, kjer jih je dal natisniti poet šele prvič, ker ni prej imel prilike, da jih objavi vse skupaj, ter nele posamič. Zato imamo v »Poezijah« zdaj trdno možnost za naslednjo nadaljnjio ugotovitev, da meni namreč Prešeren v svoji gorenji izjavi iz meseca maja 1. 1837., ker drugih sonetov meniti ne more, — nekatere izmed tistih deset sonetov svojih, ki stoje, med njimi tudi naš sonet »Matevžu Langusu«, dandanes tam neposredno za »Sonetnim vencem«, in ki veljajo vsi še Juliji. Vsi drugi soneti Prešernovi, kar jih je dandanes v »Poezijah«, so namreč bili dotedaj že izšli v tisku, — razen edinega prologa »Vencu«; »Je od veseTga časa teklo leto .. . dvakrat devetsto tri in trideseto«, ki smo si danes pa o njem že na jasnem, da je nastal znatno po 1. 1837 za uvod »Vencu«, vsled česar ni tega soneta tu vpošte-vati.20 O sonetih tiste desetorice pa imamo naslednje kronološke podatke: 1. O prvih treh vemo, da sd že iz leta 1834. Ohranil se nam je v ostalini Levstikovi21 izvod 1. natiska »Sonetnega venca«, ki je izšel na štirih straneh velikega formata prvič 22. februarja 1834, povečini na navadnem, nekaj odtiskov pa tudi na boljšem papirju. In ta izvod iz Levstikove zapuščine, ki je izmed onih na boljšem papirju, ima na četrti, napol prazni strani z lastno roko Prešernovo pripisane za »Vencem« naslednje štiri sonete: 1. Ni snal molitve shlahtnizh . . . 2. Sanjalo fe mi je ... 3. Ni majhina bla, Togenburgar! mera... 4. Vi, ki vam je ljubesni tiranija — nesnana ... Izmed teh štirih sonetov so v »Poezijah« Prešernovih prvi trije prav tako neposredno za »Vencem«, v isti zaporednosti drugi za drugim — kakor že v tem rokopisu Prešernovem. In sicer 19 Dne 2. IV. 1837 Vraz Prešernu: »Ich beschaftige mich gegenwartig unter Beihilfe des Herrn Baccalaureus Miklo-shizh mit der Zusammentragung der Materialien fiir einen Rivalen der Zhbeliza, der mit ihr um die Gunst der Bliithen buhlt. Habe die Gefalligkeit, und sende mir Du bald etwas vora den versprochenen Beitragen, damit sich die Zhbeliza ihres Concurrenten nicht zu schamen braucht. Sobald Du etwas eingesendet haben wirst, werden wir das Manuscript der Censur vorlegen.« (Letopis Slov. Matice 1875, str. 163.) 20 Časopis za zgodovino in narodopisje III. (1906), str. 181—183. 21 Dandanes sodim, da kot nekdanji osebni dar starega bibliotekarja in Čbeličarja Miha Kastelca samega, in sicer iz 1. 1866 — Levstiku. sta izšla šele tam prva dva — prvič; tretji pa, sonet o Togenburgu, je doživel svoj prvi tisek 26. marca 1836: objavil ga je tega dne ljubljanski »Illvrisches Blatt« v svoji tistoletni 13. štev., a že z nemškim prevodom Prešernovim, toda kot prvo objavo njegovo brez podpisa, ter le s pripombo »Aus dem noch ungedruckten 5ten Hefte der krai-nischen Biene« na koncu. Ta Prešernova pripomba nam izpričuje, v kak namen je nastal in prišel v Kastelčeve roke gorenji, v zapuščini Levstikovi nam ohranjeni Prešernov pripisek navedenih štirih sonetov k »Sonetnemu Vencu«: namenil je poet svoj »Venec« in pa tiste štiri sonete za njim — za V. bukvice Krajnlke Zhbelize, ki naj bi bile izšie pač najbržeda L 1835, ker so IV. bukvice doživele svoj dotisek, dasi z letnico 1833, šele 2. julija 1834. Pripomniti pa je, da je Miha Kastelic zbiral prispevke za V. bukvice sicer že 1. 1834, kakor priča njegova »Literarische Ankiindigung« v uradnem listu Lai-bacherice z dne 8. marca 1834, kjer napoveduje IV. zvezek Zhbelize z dostavkom: »Diesem wird in einer kurzen Zeit das fiinfte [Heft] folgen, zu dem der groBere Theil der Materialien bereits gesammelt ist.« Dalo bi se že iz tega upravičeno sklepati, da je torej gorenji rokopis Prešernov ter potemtakem tudi tista četvorica sonetov že iz leta 1834, — ker da iz takrat že nabranega gradiva za Zhbelizo V.! Toda, imamo pa še drugi vir za poslednje dejstvo: pismo namreč Janeza Čopa svojemu bratu Matiju Čopu z dne 2. maja 1834, ki se mu zahvaljuje v njem za štiri nove Prešernove sonete, poslane mu na Dunaj s pismom po kranjskem vozniku Jožu Poharjevem: »Io ti ringrazio pel Manzoni e pei sonetti tutti eccellenti, ma secondo quel che a me pare il piu bello il 3° Sanjalo le mi je etc. per la fua originalita. Bello pure e anehe il primo, bello anehe il fecondo — ed il quarto — infomma avendoli aneora una volta letti non fo al quale dare la preferenza, Evviva Prelhern!«22 Janez Čop navaja v tem svojem pismu le en sam sonet izmed gorenje četvorice (»Sanjalo fe mi je . . .«), in še tega kot 3°, ko stoji v gorenjem rokopisu Prešernovem in v »Poezijah« pa na drugem mestu. Imel je torej v poslanem mu prepisu, najbrže bratovem, sonete v drugačni zaporednosti. A da je imel ravno štiri, kakor ima štiri Prešernov gorenji rokopis za Sonetnim vencem; in da nam navaja enega, ki je bil v Čopovem prepisu na Dunaju in je v Prešernovem rokopisu, — to dvoje nam omogoča sklep, da so bili tisti štirje soneti v Janezovih rokah tam na Dunaju isti štirje soneti kakor tu v gorenjem rokopisu Prešernovem. In zato smemo datirati vso četvorico vsaj z dnem Janezovega pisma: z dnem 2. maja 1. 1834, dasi so mu bili poslani iz Ljubljane (po Poharjevem Jožu, torei po gorenjskem vozniku, ki je bil s svojim konjičem več kot po teden dni na potu do Dunaja) — že meseca aprila, in jih je Janez Čop sam tudi prejel na Dunaju — že meseca aprila, a se bratu v Ljubljano že zahvaljeval zanje v pismu svojem z dne 2. maja 1834, poslanem po pošti, ko je Joža 22 L j, Zvon 1900, str. 763. .41 , % odšel, — da bi prišlo v Ljubljano še pred dohodom Jožetovim.23 2, Izmed tiste desetorice sonetov o Juliji, ki stoje v »Poezijah« za »Sonetnim vencem«, pa vemo nadalje tudi še o četrtem in pa o predzadnjih dveh, da jih je Prešeren namenil, ter torej spesnil tudi že — za V. bukvice Krajnfke Zhbelize. Dne 22. oktobra 1836 je namreč prinesel »Illvrisches Blatt« v svoji 43. številki trosonetno skupino: 1. Blo Mojsefu je nekdaj narozheno . . . 2. Ozhi fo le per nji v deklet ble Iredi. . . 3. Kadar obupa uzhenoft sdravnika .. ., spet brez avtorjevega podpisa, in spet z opombo »Aus dem noch ungedruckten 5. Bandchen der krainischen Biene«. Ali ni Prešeren s to pripombo datiral sam tudi te trojice sonetov tja v leto že 1834, dasi so izšli šele sedaj koncem leta 1836.! Po vsebini svoji tičejo brez dvojbe vsaj tja pred osodni dogodek nagle smrti Čopove, tja pred šesti dan meseca julija 1. 1835, — ker je pahnil ta nenadni dogodek Prešernove misli in s tem tudi njegovo poezijio v povsem drugačno smer. 3. Pa tudi zadnji sonet one desetorice o Juliji tam za »Sonetnim vencem«, sonet »Odperlo bo nebo po fodnim dnevi«, je izšel samostojno pred »Poezijami«, ločeno sam zase, hkrati z nemškim prevodom. Dal ga je Prešeren kakor poprejšnje sonete v »Illvrisches Blatt«, ki ga je natisnil dne 23. novembra 1837, in sicer (kakor redno vse druge objave poetove izven naštetih zadnjih) — spet s polnim imenom Prešernovim. A glej, ta sonet pa že nima opombe, da je iz V, Zhbelize, kar priča, soglasno z vsebino njegovo, da je nov sonet iz nove, že kesnejše dobe, in sicer že iz dobe po Čopovi smrti, če že ne naravnost iz leta 1837, t. j. iz dobe po tistem majskem pismu Prešernovem Stanku Vrazu!24 Te kronološke ugotovitve bi bile prva pre-misa naše tu nameravane poti! In zdaj pa »Poezije« v roko! Podani so vsi kronološki podatki, kar jih imamo doslej o tisti desetorici sonetov za »Vencem«. Pa si poglejmo zdaj, kako je Prešeren porazvrstil in sestavil v »Poezijah« vse tiste sonete svoje, kar jih sploh ima tam o Juliji! Dejstvo, ki se nam razodene, bi bilo, če pritegnemo že hkrati tudi gorenje "kronološke ugotovitve, — naslednje: 23 »Non volli consegnare la mia risposta al Josha, nostro corfiere veloce, perche non poteva darti nuove di lei, ed ho differito a scriverti fin' oggi, ma io spero che la lettera non arrivera piu tardi di esso.« 24 Edinikrat stoji v tej objavi nemški sonet na prvem ter slovenski na drugem mestu; Levstik je iz tega sklepal, da je morda Prešeren spesnil najprej nemško matico, ki da jo je potem poslovenil v slovenskem sonetu svojem, A ker stoji v tem prvem tisku Prešernovo ime 1 e pod nemškim sonetom, kakor tudi sicer to povsod, kjer je objavil Prešeren slovenski tekst hkrati z nemškim prevodom svojim, sodim, da je stavec v tiskarni le po pomoti sonetoma zamenjal mesti, ter da je ta izjema v objavi le tiskarska hiba, ne pa priča v smislu Levstikove domneve, 42 Je od vesel'ga časa teklo leto .... (Poezije 1847: Prolog!) ===== Sonetni venec ===== Ni znal molitve žlahtnič terde glave . (Poezije 1847: Epilog!) 2. V. 1834 na Dunaju. Sanjalo se mi je . . (Poezije 1847: Prolog!) 2. V. 1834.-na Dunaju, Velika, Togenburg! (IB: 26. III. 1836), 2. V. 1834 na Dunaju! Bilo je, Mojzes . . (IB: 22. X. 1836). Iz 1834? Na jasnim nebi mila luna sveti . . (Poezije 1847,) Marskteri romar gre v-Rim .... (Poezije 1847) Zgodi se včasih de Mohamedani . . (Poezije 1847.) Oči bile pri nji . . (IB: 22. X. 1836). Iz 1834? Kadar previdi učenost (IB. 22, X. 1836). Iz 1834? Odperlo bo nebo . . (IB: 23. IX 1837. Epilog!). In to dejstvo bi nam bilo tu druga premisa naša! A na podlagi obeh podanih dveh premis pa zdaj tu dalje do cilja — v treh zaključkih! Izvajati je: 1. Glede izjave Prešernove," ki jo je poslal meseca maja 1837 v svojem pismu Vrazu v Gradec, najpoprej, — da je izmed sonetov, ki jih je imel poet še iz »dobe ljubezni« svoje o Juliji, dotedaj res bil objavil »die meisten«, ker štiri: sonet o Togenburgu, sonet o Mojzesu, ter s tem hkrati še soneta »Oči bile« in »Kadar previdi učenost«; a imel da je pa dva, ki ju.je zadrževal namenoma in res zadržal njiju prvo objavo od 1. 1834 tja do »Poezij« (1847 odn. 1846): soneta namreč »Ni znal molitve« in »Sanjalo se mi je«! Ugotoviti nam je torej mogoče tu povsem točno, da sta mogla biti in morala biti Prešernu takrat v mislih predvsem ta dva soneta, ko je Vrazu priznal, da ima sicer nekatere še neobjavljene, ki pa da stoje v takem stiku, »daB sie nicht einzeln gedruckt werden k 5 n n e n«. In en sam pogled v podano tabelo nas preveri, da ni bila ta beseda Prešernova le kak izgovor, ampak izjava, nam dandanes zelo dragocena izjava žive resnice. Saj je sonet »Ni znal molitve« v tesnem stiku s »Sonetnim vencem« — kot njegov e p i -log, ki je iz njega, kakor dandanes vemo, Prešernu vzrastel k e s n e j e sonet »Je od vesel'ga časa teklo leto« za soodmevni prolog. In sonet »Sanjalo se mi je«, glej, pa stoji v »Poezijah«, neposredno za poprejšnjim, že kot prvi sonet novega »venca« sonetov: kot —- uvodni sonet novega, deveterosonetnega cikla! Torej res v takem stiku, da se ga Prešernu opravičeno ni zdelo samega zase dati v svet, — posebej, ko ogovarja Julijo, kakor tudi poprejšnji sonet, naravnost s »ti«. Nič ne de, če je nameraval Prešeren izdati že 1. 1834, ali 1835, v V, zvezku Zhbelize ta dva soneta; saj vemo* da ju tudi tam ni nameraval izdati sama zase, ampak v zvezi — z »Vencem«! In leto 1837. tudi ni bilo Prešernu več leto 1834.; zorel mu je zdaj nov ciklus, ki mu je prav leta 1837. samega že dovršil poet / nov člen; k sonetu »Sanjalo se mi je« kot pro- [logu že za soodnosni odmev sonet »Odperlo bo nebo« kot epilog, V prologu —, nebo, in glej zdaj v epilogu spet — nebo! A kako ni leto 1837, bilo Prešernu več leto 1834,, priča nam tudi še tisti tretji sonet, ki o njem tudi zatrdno vemo,-da ga je Prešeren (kakor soneta »Ni znal molitve« in »Sanjalo se mi je«) imel in hranil neobjavljenega tudi že iz I. 1834.: sonet o bogastvu Julijinem »Vi, ki vam ljubesni tiranija — nesnana«. Tudi tega je imel leta 1834. v tisti četverici svoji tam za »Sonetnim vencem«; tudi tega je nameraval takrat objaviti z »Vencem« vred v V, bukvicah Zhbelize, Nele na ona dva, ampak tudi na tega se je mogla in morala torej nanašati navedena beseda Prešernova o tistih stikih, ki zaradi njih ni, da bi objavil dotične sonete po-samno, A glej, kaj se je zgodilo pa zdaj v »Poezijah« s tem sonetom? Prešeren ga je izpustil iz »Poezij«, in ga nam sploh ni objavil nikoli sam, ampak prvič šele Levstik 1. 1866 v znani Wagner-jevi izdaji. Razmere so se bile izpremenile, in Prešernu samemu ni bil sonet sam zase več primeren za objavo. Za novi ciklus, ki mu je zorel in 1. 1837. že večinoma dozorel za »Poezije«, pa mu ta sonet ni več prijal, ker mu v idejo cikla ni pristojal, ampak mu jo s svojo, v vsakdanjo realnost naperjeno satiro kalil, ker zaobračal v drugo ne-povoljno smer. Zato ga je zavrgel za vselej! Na njegovo mesto pa je v »Poezijah« pomaknil prvi sonet iz one trosonetne skupine, ki mu jo je bil natisnil »Illvrisches Blati« dne 22. oktobra 1836, in ki je tudi brže da ko ne iz leta 1834, 2. Glede novega cikla pa, ki je Prešernu vzrastel za »Sonetnim vencem« odnosno za epilogom njegovim, sledi iz podane tabele zelo zanimivi ter nam tu velevažni fakt, da se nam točno na sredi vse deveterosonetne skupine pojavi troje sonetov, ki o njih nimamo prav nikake vesti, prav nobenega sledu prav do »"Poezij« samih. Pred to osrednjo trojico stoje trije, in za» njo spet trije soneti, ki o petorici njih imamo sledove in podatke tja do 1. 1834., in o enem do 1, 1837,,; o tistih osrednjih treh pa ni trohice, ne kakega rokopisa, ne kakega koncepta, tudi prepisa ne nikoder, in nikjer nikoli nič poročila iz dobe pred »Poezijami«; šele v »Poezijah«! samih nam 1. 1847. odn. 1846. nastopijo, kakor da bi kar čez noč iz tal vzrastli pred nami. Nič ne vemo o njih, ne odkedaj, ne »kako. In vendar so to trije zelo markantni soneti! A predvsem nam pa vstaja tu ob njih seveda isto vprašanje, kako li, ali je imel Prešeren to trojico sonetov, ali sploh katerega posamnega izmed njih že takrat, ko je maja meseca 1. 1837. pisal Vrazu, da izmed sonetov, kar jih ima še iz Julijine dobe, ne more posamno objaviti nobenega, ker so v gotovi zvezi ter v neki soodnosnosti! Da te trojice sonetov ni Prešeren še imel dne 22. oktobra 1836, da se sicer indirektnoi, a precej zatrdno povzeti iz dejstva, da je Prešeren dne 22. oktobra 1836 objavil troje sonetov »aus dem noch ungedruckten 5. Bandchen der krainischen Biene«, namreč sonete »Blo Mojsefu«, »Ozhi fo le per nji« in »Kadar obupa uzhenoft«, — ki jih naša osrednja trojica v »Poezijah« kakor zagozda na dvoje kolje; poet jo je zasnoval in vdelal med prvega in ostala dva! Ali bi pa bil Prešeren res objavil teh troje sonetov kot posebno samostojno trosonetno skupino zase, če bi bil imel tam na onem mestu med prvim sonetom in ostalima dvema že takrat, že dne 22. oktobra 1836 tisto osrednjo trojico bodisi vso, bodisi le kak sonet njen? ali pa če bi bil takrat tako zagozdo med njimi sploh že nameraval? Vse kaže, da si je dne 22, oktobra 1836 tiste tri sonete ob prvem njih natisku Prešeren še vedno, kakor si jih je 1. 1834., ko jih je vstvaril in določil za V. Zhbelizo, mislil kot že zastalno udogotovljeno trosonetno skupino, brez namere še in namena, da bi to vsebinsko celoto poslej kedaj raztrnil in obogatil z novim vdevkom sonetov. Sodim torej, da vsaj dne 22. oktobra 1836 Prešeren še ni imel tiste naše osrednje trojice, ter posebej ne soneta »Matevžu Langusu«; nastali da so potemtakem šele kesneje. A kedaj — kesneje? Točen odgovor bi nam bil tu kajpada dragocen; a kje vzeti — trden kronološki datum? Nimamo ga, vsaj ne — do dandanes. Zato bomo mogli tudi tu, če še dalje, spet le po indirektni poti! 3. Glede slike Langusove same pa nam ne sledi na prvi pogled ne iz gorenje tabele in dozdevno tudi ne iz dosedanjih izvajanj nikak, ne vsebinski ne kronološki prispevek. Zato treba tu še pobliž-jega pogleda v tisto deveterosonetno skupino glede njenega eventualnega postanka! Bilo je natančno dva meseca pred Prešernovo objavo onih treh sonetov z dne. 22. oktobra 1836, ko je poet pisal 22. avgusta 1836 Čelakovskemu v Prago: »Wenn iiber Jahr und Tag keine Zhebeliza erscheint, so diirfte ich eine Sammlung meiner pefme heraus-geben.«25 Imel pa je Prešeren takrat o Juliji vsega vkup slovenskih a) 15 sonetov »Primicovi Jul'ji« v »Sonetnem vencu«, b) za njim pa še 7, in sicer teh-le sedem sonetov: 1. Ni snal molitve shlahtnizh .,. 2. Sanjalo le mi je .. . 3. Ni majhina bla, Togenburgar!. . . 4. Vi, ki vam je ljubesni tiranija — nesnana . . . 5. Blo Mojsefu je nekdaj narozheno ... 6. Ozhi fo le per nji v deklet ble Iredi. . * 7. Kadar obupa uzhenoft sdravnika. . . Če bi bile torej takrat res izšle Čelakovskemu napovedane »Pefme« Prešernove, bi najbrže bili v njih ti soneti tam za »Vencem« vsi. In sonet o Julijinem bogastvu bi stal na sredi te takratne sedmorice. A »Pefme« niso izšle, in z leti so od tu naprej poetu pognali in dozoreli — novi motivi! Najpopreje se je utrnil kot prvi novi sonet poetu iz snujočega duha, kakor kaže objava z dne 23. novembra 1837, sonet »Odperlo bo nebo po sodnim dnevi. ..«, ki je v njem opesnil Prešeren konec dobe ljubezni svoje. Ne skupina sonetov za »Vencem«, 23 Lj. Zvon 1882, str. 112; Bily Fr„ Korrespondence Če-lakovskeho II., str. 411/14. 43 ampak sploh vsi soneti o Juliji so dobili s tem svoj vsebinski sklep. Toda ta novi sonet, ta organski sklep vseh dotedanjih sonetov o Juliji pa je poetu znatno premaknil, po obliki in po> vsebini, tisto prvotno sedmorico za »Vencem«! In če morda ne prej že, pa se je poet pač vsaj zdaj, ob svoji tihi nameri, da izda »Pefme«, iznova zamislil v vsebino tistih sonetov, ki jih je imel iz 1, 1834, pred seboj. Ugotoviti sicer, ni-li Prešeren pa morda tudi že svojega novega soneta »Odperlo bo nebo« zamislil in spesnil že namenoma kot soodnosni odmev sonetu »Sanjalo fe mi je«, ter je-li torej že prej ali šele sedaj izločil sonet »Ni snal molitve« iz skupine in ga primaknil kot epilog tja k »Vencu«, — nam bo pač najbrže ostala na veke nemogoča zadeva, A bodi to kakorkoli; tako ali tako, — glavnega dejstva nam to ne izpodbija prav nič. Novi sonet »Odperlo* bo nebo« je imel kot epilog v tistem sonetu iz 1, 1834,, ki opeva »sanje« poetove, kako sta pred Lavro in Julijo vagala v nebesih, s Petrarkom sonete svoje, — svoj kakor da nalašč izmišljeni in vstvarjeni odmev: svoj soodnosni prolog! Že tedaj pa se je bil, sodim, Prešeren odločil, da sonet »Vi, ki vam je ljubesni tiranija« o bogastvu Julijinem črta, posebej, ko se mu je bil ta vsled nanovo priraslega soneta premaknil v skupini raz simetrično sredo njeno, kjer je vendar umetnik potreboval markantnega vrha! In ostali so mu po tej'opustitvi soneta o Julijinem bogastvu med prologom in epilogom v skupini le še štirje sonetii; s prologom in z epilogom vred torej le šesterica — brez markantnega vrha, ki ga je poslej Prešeren, ki je kot umetnik mislil arhitektonsko, iskal skupini za simetrično sredo. In sonet »Na jasnem nebi mila luna sveti« je bil najbrže tisti sonet, ki ga je Prešeren najpoprej zamislil in izoblikoval za simetrični vrh nameravani sedmo-rici! Slog in vsebina mi govorita, da je nastal kot prvi izmed one dandanašnje osrednje trojice v ciklu. Soroden se mi zdi še slogu tistih sonetov, ki so iz leta 1834,, in zelo blizek slogu soneta »Odperlo bo nebo« iz 1, 1837.; a vsebina njegova, glej, pa so dogodki iz samega leta 1834,: nevolja v Julijini in ženina njenega hiši neposredno po prvi javni razglasitvi »Sonetnega venca«, ki je imel v akrostihu pravo ime . Scheuchenstuelove zaročenke! Vse bolj nekam eksotična sta mi po svoji snovi, po svojih ritmih, po svojem tesno zbitem slogu pa že ostala dva soneta tiste osrednje trojice: sonet »Zgodi se včasi« in zlasti še sonet »Matevžu Langusu«, vsled česar sodim, da sta po svojem postanku znatno kesnejša. Prešernu se je bila sedmorica v ciklu, kakor kaže, končno razklenila še enkrat in se razrastla iz sedmorice v devetorico sonetov — radi motiva o Langusovi sliki, ki se je spomin o njej! s prijatelja Langusa, njenega slikarja, imenom vred odločil poet vspre-jeti in zajeti v svoj spev ter jih pozabe oteti in oslaviti v poeziji svoji: — v posebnem, globoko zamišljenem in mojstrsko izvedenem sonetu z akrostihom tam na simetrični sredi kot arhitektonskem vrhu one sonetne skupine o Juliji za 44 »Vencem«! In glej, sonet o godu Julijinem je bil potem v sedanji devetorici le arhitektonska posledica te odločbe Prešernove, — pa naj je sicer nastal ali že preje, ali šele pozneje od soneta »Matevžu Langusu«! Vsebino seveda bi sodil človek, da je sicer vzel Prešeren sonetom, ki jih je dodatno vpletal, vsem iz one iste dobe, ki je rodila prvotno sedmorico tam za »Vencem«, Pa naj so nastali potem tisti nanovo dodani soneti kadarkoli si že bodi! Saj je vendar glavni postulat le, da bodi vsak ciklus po obliki in vsebini ena sama, j — vsestranski enotno usoglašena celota, — pa nastajaj in rasti čeprav morda kar pol stoletja! Ker je (kakor ugotovljeno) tista sedmorica Prešernovih sonetov, ki je nastala tam za »Vencem« najprvotneje, bila vzrastla v s a iz dni neposredno po »Vencu«; ker jim je torej eo ipso bila vsebina zajeta ob njih postanku enotno iz one iste dobe: \ bi potemtakem pričakovali in sklepali dosledno, da so tudi vsi v isti ciklus kesneje nanovo prirasli soneti po vsebini zajeti, dasi retrospektivno iz spomina, pa vendarle iz doživljajev, iz dogodkov, iz situacij one iste dobe: iz istega torej leta 1834, In res, glej, sonet »Na jasnem nebi« ustreza povsem tej zahtevi. In tudi sonet »Zgodi se včasi«, ki opeva Julijin hrupni god in poetova samotno tiha voščila, te zahteve ne krši; saj je Julija imela svoj god vsako leto, in tisto godovanje njeno v Prešernovem sonetu je glede leta tako povsem nedoločeno, da ga lahko prav brez vsake ovire datiramo naravnost tja v leto 1834,, — češ da Prešeren opeva prav tistoletni god Julijin, posebej ko se tej domnevi tudi sicer vsebina tistega soneta prav nič ne protivi,26 In če stopimo zdaj z isto logiko še slednjič dalje do soneta z akrostihom »Matevžu Langusu« tam na točno sime- i trični sredi vse deveterosonetne skupine, —- ali bi ne bil zdaj tu skrajno nujen tak sklep, da je strogi umetnik, ki je vzdržal potezo do tu strogo dosledno, zajej, tudi temu sonetu vso vsebino iz iste dobe svoje, iz istega svojega leta 1834,, kakor sicer že vsem drugim sonetom one iste skupine! j Sonet je po vsebini, po ideji svoji — globoko hre- j penenje poetove duše po idealu, po lepoti, po odsevu »unstranske glorije«, da, po »bogstvu«, — in nič ne de, če na naslov Julije, Isto globoko hrepenenje, ista čista vera, kakor sta živela v poetovi subjektivnosti za onih dni pred »izgub- j Ijeno vero«, A ti dnevi so bili dnevi še leta 1834,, in morda še deloma tudi dnevi leta 1835, — naj- | kesneje tja nekako do smrti Čopove (f 6. julija j 1835), Snov soneta, ali recimo »dogodek«, ki j ga opeva, pa je — slika Langusova in poetovo j romanje k njej na Langusov dom, da si ob njej I najde utehe hrepenenju svoje subjektivnosti. In I zadnji doslednji korak v našem sklepanju bi bil in moral biti zdaj tu na podlagi Prešernove poezije [ ta, — da je tudi »dogodek« iz Langusove hiše, ki ga Prešernov sonet opeva, iz leta 1834,, ali vsaj i 26 Julija je praznovala svoj god dne 16, februarja. (Iz-poročilo gospe Bauerjeve.) iz prve polovice leta 1835., pa naj je sonet sam nastal kadarkoliže. Ali da si izrečemo stvar s pravo besedo: Langusovo sliko Julije Primčeve je iz Prešernove poezije nujno datirati v leto 1834. ali vsaj v prve mesece leta 1835., — ali pa Prešernu naprtiti, da je največji sonet, vrh svojega deveterosonetnega cikla o Juliji tam za »Sonetnim vencem«, vstvaril kot sad nekega tihega kompromisa z dejstvi, ki ga je prisilil, da je odstopil od stvarne doslednosti v svojem ciklu — zaradi lepega, izredno bogatega motiva! A kaj je verjetneje? To je zadnji tu možni nam rezultat, Žal torej, da nismo z dragoceno nam sliko dobili tudi letnice njene! Bila bi nam ob Prešernovi poeziji — tudi dragocenost. V Ljubljani, 28. februarja 1921. GAZELE. Dh JOSIP PUNTAR. (ZLATE ČRKE: DRUGI DEL.) 1. »ZLATE ČRKE« IN KRITIKA. Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; Kdor sadi drevo, al bode zredlo veje, sam ne ve. Se pod stropam neba trudi let' in dan nomad; Al pa konec leta bode kaj perreje, sam ne ve. Gazele. 6. Kdor je imel v rokah prvi del mojih »Zlatih črk«, prebral »Uvod« ter se potrudil doumeti zvezo med že obdelanimi poedinimi odstavki knjige ter z napovedanimi poglavji drugega dela, je moral dospeti do sličnega zaključka, do kakršnega se je dokopal v navideznem labirintu moje na dolgo zasnovane študije v »Času« 1912 dr, Ušeničnik. Pojavilo se mu je samo-posebi vprašanje, kakšen zaključek prinese drugi del glede na glavni problem »zlatih črk« na Prešernovi posodi Gazel. Spoznal je gotovo, da je prvi del prav za prav le priprava s široko potezo iz gotovega notranjega in zunanjega razloga; pojasniti je bilo namreč treba temeljna, estetsko poetska vprašanja na način, ki naj bi vsakomur nudil v roke gradivo za nepristransko samostojno sodbo. Da je bilo zato nujno treba seči v Schleg-lovo »šolo«, je povsem razumljivo. Saj je tu zajemal s Prešernom vred tudi mentor njegov, Čop, svoje estetske nazore. Da je bilo nasprotno treba poseči tudi nazaj v antiko ravno radi jasne zveze poeta s staroklasič-nimi mojstri in radi "tistega nauka romantikov o spojitvi antike z romantsko lepoto, to, mislim, da je bilo predpogoj za pravo razlago celotnega vprašanja, ki se tiče »arhitektonike« in njenih apriorističnih nasprotnikov. Z drugim delom treba pričeti klopčič odvijati. Temelj drži, in sicer bolje, kakor si je mogel misliti glavni zasmehovalec »arhitektonikarjev« — dr. Tomin-šek. Držal je že tedaj, ko je on pisal nesrečni svoj pamflet za »Berliner philologische Wochenschrift«. Zakaj ob izdaji prvega dela sem imel glavni rezultat že v roki pripravljen za natis v drugem delu. Zlobna Tvche pa je hotela, da je ravno on pisal svojo potvoro v onem listu, v katerem ga je dve leti kesneje v stvarnem oziru obsodil vseučiliški profesor Boli prav nehote in nevede, poročajoč1 o Otto Weinreichovi (vseučil. prof. klasične filol. v Tiibingen) študiji, glaseči se »Triskaidekadische Studien. Beitrage zur Ge-schichte der Zahlen«.2 Za grobo potvorbo mojih rezultatov in vsega mojega ter Zigonovega dela mi je Boll-ova ocena v istem strokovnem listu v tem večje zadoščenje, ker sem pred Weinreichom v svojem prvem delu dognal z največjim trudom stvari, ki jih hvali Boli pri Wein-reichu, češ:3 >Wenn der Verfasser in den besprochenen Beitra-gen im Wesentlichen seine alteren Schriften erganzt, so tritt er mit Endabschnitten seines Buches einem neuen und wichtigen Problem naher, der Rolle der Zahl als iormenden und gestaltenden Prinzips in der Dichtung (jaz!). Auch Fruhere haben sie schon oft an einzelnen, namentlich antiken Schopfungen nachzuweisen gesucht; die Gefahr einer Vergewalti-gung des Textes aus vorgefafiter Meinung lag dabei immer nahe und hat oft berechtigte Abwehr heraus-gefordert.4 W, geht einen andern Weg, den Weg der ruhigen Beobachtung. Die zahlenmafiige G 1 i e -derung eines Gedichtes Iiegt vor allem da nahe, wo im Gedichte selbst eine b e -stimmte Anzahl von Dingen oder P e r -sonen charakterisiert werden soli (jaz). Wenn in einem Epigramm von den dreimal drei Musen die Rede ist, so ergibt sich eine Gliederung in drei Distichen.5 Ebenso bequem und naturlich, wie eine Reihe von ftinf Hexametern beim Pentathlon oder zwolf Versen bei den zwolf Monaten.« Da bi ne bil Tominšek nikdar napisal tiste slovenske sramote pred tujim svetom! Pa dalje: »Py-thagoreisierende Gedanken sind es auch, die W. in iiberraschend weitem Umfang bei Dante in der »Vita nuova« aufdeckt: mit einer eigentumlich beruhrenden Leidenschaft bemerkt Dante immer wieder die Bedeutung der Neunzahl (jaz) im Leben Beatrices und in seinen Begegnungen mit ihr. W, hat recht, wenn er auch in diesem von den D an teerklarern noch wenig verstandenem Zuge den Einflufi n i e abreifiender antiker Uberlieferung e r k e n n t (jaz). Es ist, um die Tatsache mit etwas anderen Worten noch deutlicher zu machen, i m letzten Grunde nichts anderes als der grofic Bau des antiken Weltbildes, der auch in dieser 1 Beri. philolog. Wochenschrift, 1917, št. 50. 2 Giessen 1916, A. Topelmann. Zbirka: Religionsge-schichtliche Versuche u. Vorarbeiten, begriindet von Albr. Dieterich und Rich. Wunsch. Bd. XVI, 1. 3 Citati so vedno boljši nego izvleček. Čitatelj naj potrpi in zasleduje misli. 4 Tominšek poroča tako, da dobi čitalec njegovega poročila prepričanje, da sem tudi jaz — prestavljal verze v Tibulu II 5 z namenom, dobiti zaželjeno simetrijo in šte- ¦ vilčno simboliko. Proti temu sem se bil ravno radi Tomin-škovega podtikanja temeljito zavaroval, a Tominšek vkljub temu poroča »pošteno« meni v kvar. Stvarno ne bom več zagovarjal svojih dodanih verzov, 8 Prim. Zlate črke I, str. 92, op. 1; str, 115, op. 45 %