1011
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 929.5Celjski:728.8"12/14"
Prejeto: 21. 9. 2012
Miha Kosi
dr. zgodovine, višji znanstveni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI—1000 Ljubljana
E-pošta: kosi@zrc-sazu.si
Grajska politika - primer grofov Celjskih
IZVLEČEK
Na višku svoje moči okrog leta 1425 so grofje Celjski posedovali več kot 125 gradov. Do dokončne prevlade Habsburžanov okoli leta 1500 so bili najmočnejša dinastija, kije kdajkoli obvladovala prostor današnje Slovenije. 0d prve omembe v virih okoli leta 1125 do 1306, ko postanejo vazali Habsburžanov, so imeli le 6 gradov. Sledila je ekspanzija v Savinjski dolini v prvi polovici 14. stoletja — z dediščino po grofih Vovbrških 1322/33. Tako so leta 1350 posedovali že okoli 25 gradov. Največji vzpon je bil čas med letoma 1350 in 1383, ko so pridobili kar 40 gradov — kot rezultat sodelovanja s Habsburžani (vojaška služba, posojanje denarja) in vešče finančne politike z nakupi in prevzemanjem gradov v zastavo. Konec 14. stoletja je povezava s kraljem Sigismundom Luksemburškim prinesla okoli 20 gradov v Slavoniji, dediščina po grofih Ortenburških leta 1418 pa še 34 gradov na Koroškem in Kranjskem. Višek celjske grajske politike je bil okrog leta 1425, nato so Habsburžanom vrnili 14 zastavljenih gospostev, vojna 1437—43pa je prinesla še razrušenje mnogih. Zadnji grof Ulrik II. je težišče svoje politike prenesel na Ogrsko in v Avstrijo — bilje celo gospodar Zagreba in Dunaja —, a z njegovim umorom leta 1456je dinastija izumrla.
KLJUČNE BESEDE grofje Celjski, grajska politika, 13.—15. stoletje, Štajerska, Kranjska, Koroška, Slavonija
ABSTRACT
CASTLE POLICY — THE CASE OF THE COUNTS OF CILLI
At the peak of their power ca. 1425, the Counts of Cilli (Celje) owned more than 125 castles. Until the Habsburgs ultimately established their supremacy ca. 1500, they were the most powerful dynasty ever to dominate the territory of the present-day Slovenia. Since the first appearance in written sources ca. 1125 to 1306, when they became vassals to the Habsburgs, they held no more than six castles. Then followed the expansion across the Savinja River Valley in the first half of the 14th century — with the inheritance from the Counts of Heunburg 1322/33 — and by 1350 they had already owned about twenty-five castles. The greatest ascendancy took place in the period 1350—1383, when they acquired no less than forty castles as a result of their cooperation with the Habsburgs (military service, loans) and shrewd financial policies, including purchases and takeovers of castles as pawn. At the end of the 14th century their ties with King Sigismund of Luxembourg secured them about twenty castles in Slavonia, and the inheritance from the Counts of Ortenburg in 1418 another thirty-four castles in Carinthia and Carniola. The castle policy pursued by the Counts of Cilli reached its zenith ca. 1425, after which they returned to the Habsburgs fourteen seigniories that they held in pledge, and the war of1437—43 brought destruction on many others. The last Count Ulrich II moved the centre of his politics to Hungary/Croatia and Austria — he was for a time even the master of Zagreb and Vienna — but his assassination in 1456 brought about the end of the dynasty.
KEYWORDS
Counts of Cilli, castle policy, 13th—15th centuries, Styria, Carniola, Carinthia, Slavonia
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
1012.
Na ozemlju današnje Slovenije je poimensko poznanih več kot 200 srednjeveških gradov - tistih pomembnejših, katerih ostaline, čeprav pogosto skromne, so večinoma vidne še danes in po katerih so se v številnih primerih imenovale plemiške družine, ki so v njih prebivale.1 Poleg teh je bilo še na desetine skromnejših plemiških bivališč v obliki bivalnih stolpov, dvorov in podobno, ki so neredko stala v vaseh in jih ne moremo imenovati gradovi.2
Grad je v srednjem veku pomenil oblast - nadzorovanje in obvladovanje teritorija tako v praktičnem kot simbolnem smislu. Posedovanje gradov je bilo izraz gospostva nad določenim ozemljem. Gradovi so zamejevali teritorij gospostva in ga - vsaj simbolično - branili navzven ter obenem pomenili jedra izvajanja oblasti - reda in miru - navznoter (kot vojaška in sodna središča). Posedovanje večjega ali manjšega števila gradov je bilo izraz politične moči oziroma nemoči določenega gospoda (gospostva). Gradnja gradov in pridobivanje obstoječih gradov v svojo posest, s čimer se je teritorialno povečalo ali zaokrožilo vplivno območje gospostva, sta bila zato nedvomno načrtna. Tako lahko govorimo o »grajski politiki« posameznih vplivnih ple-mičev oziroma rodbin (tudi cerkvenih knezov). Se zlasti je bilo to dogajanje pomembno v kontekstu teritorializacije - nastajanja dežel in oblikovanja de-želnoknežje oblasti v času visokega in poznega srednjega veka, ko je »grajska politika« dejansko pomenila preprosto »teritorialno politiko«.3 V tem procesu je bila izjemno pomembna tudi uveljavitev izključne pristojnosti do gradnje utrdb oziroma gradov na določenem teritoriju, ki jo je knez skušal uveljaviti nasproti deželnemu plemstvu in je pomenila bistveno utrditev njegove teritorialne oblasti. Načrtna grajska politika je najtesneje povezana tudi s prometno politiko (nadzor nad cestami, mostovi, brodovi in mitnicami), gospodarsko oziroma finančno politiko (nalaganje kapitala in trgovanje z gradovi), dinastično politiko (poroke, dedovanja, dote, jutrnje) idr.4
Grofje Celjski so bili nedvomno najmogočnejša srednjeveška rodbina z izvorom v slovenskem prostoru. Na višku svoje moči okrog leta 1425 so v deželah Koroški, Kranjski in Štajerski ter v sosednjih Slavoniji in Hrvaški posedovali več kot 125 gradov, 40 urbanih središč (12 mest, okrog 30 trgov) ter približno 40 mitninskih postaj, od katerih
Gl. karto Pomembnejši gradovi v poznem srednjem veku v: Slovenski zgodovinski atlas, str. 80—81.
O tipologiji in terminologiji gl. razpravo I. Sapaca v tej številki Kronike.
Za primer bavarskih vojvod Wittelsbachov Fried, Hochadelige, str. 331—352; o grajski politiki salzburških nadškofov Dopsch, Burgenbau, str. 387—416. Ebner, Die Burgenpolitik, str. 33 sl.; Kos, Vitez in grad, str.
so pobirali dohodke.5 V okviru meja današnje Slovenije je bilo v njihovi posesti okrog 75, več kot tretjina vseh poimensko poznanih srednjeveških gradov. S tem se ta dinastija jasno izkazuje tudi kot realnopolitično najmočnejša. Nobena druga srednjeveška rodbina, vse do prevlade Habsburžanov okrog leta 1500, ni neposredno obvladovala tako velikega ozemlja današnje Slovenije kot grofje Celjski. V razpravi bomo skušali prikazati različne vidike »grajske politike« Celjskih, zlasti glavne faze tega izredno dinamičnega dogajanja, skozi nekatere pomembnejše časovne preseke.6 Dotaknili pa se bomo tudi strukture upravljanja z gradovi in celjskega »uradniškega aparata«, ki mu je bila poverjena ta naloga.
Začetki svobodnih gospodov Zovneških, kasnejših grofov Celjskih, ki se okrog leta 1125 prvič pojavijo v pisnih virih, so bili razmeroma skromni.7 Prvi znani prednik rodbine Gebhard de Sovne8 se je očitno imenoval še po pokrajini - Savinjski dolini, Savinjskem, Posavinju -, v virih imenovani Sovuina, Seuna, Souna, kasneje Saunia, kjer je ležala lastna (alodialna) posest rodbine,9 matični grad Zovnek (Sannegg) pri Braslovčah pa je stal najkasneje leta 1173, ko se je Gebhardov sin Gebhard II. prvič imenoval po njem - de Sonekke.10 Prvotno posestno jedro v Spodnji Savinjski dolini z Zovnekom, ki je vsa nadaljnja stoletja ostal eden pomembnejših gradov rodbine, je v 13. stoletju zajemalo še tri gradove, Senek, Libenštajn in Ojstrico,11 ter patronat nad staro in pomembno pražupnijo v Braslovčah. Temu se je najverjetneje že v 12. stoletju pridružil Lemberg (pri Šmarju), cerkveni fevd krške škofije, kjer so se Zovneški v 13. stoletju pogosto zadrževali in se po njem tudi imenovali.12 Z Lembergom se je na vzhodni strani Saunije - ki je še vedno predstavljala samostojno pokrajino, ločeno od Kranjske na eni in Stajerske na drugi strani -oblikoval drugi posestni pol žovneškega gospostva, ki se je leta 1301 izjemno povečalo še z nakupom pomembnega	gospostva	Roga-
5	O politiki Celjskih do cest, prometa in dohodkov od prometa gl. Kosi, »Prometna politika«, str. 165-180.
6	Pregled političnega in posestnega vzpona Celjskih Pircheg-ger, Die Grafen, 157-201; Orožen, Zgodovina Celja I, str. 123-244; Dopsch, Die Grafen, str. 9-49; isti, Die Freien, str. 23-35; Stih, Celjski grofje, str. 227-256.
7	Pirchegger, Die Grafen, str. 158 sl.; Dopsch, Die Freien, str. 26 sl.; Orožen, Zgodovina Celja I, str. 123 sl., 133 sl.
8	MDC III, št. 572; CKL I, št. 1.
9	O političnem razvoju Posavinja v srednjem veku Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 527-564.
10	MDC I, št. 279; UBSt I, št. 551; CKL I, št. 5, 6.
11	Kos, Vitez in grad, str. 313, 334, 376, 408 sl.
12	Prav tam, str. 310 sl. V okviru lemberškega gospostva je
kasneje stal še celjski grad Kostrivnica (pri Podturnu pod
Bočem), prvič omenjen leta 1275. CKL, št. 45; Kos, Vitez
in grad, str. 300.
1012.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
tec z gradom in trgom, fevda krške škofije.13 Kljub precejšnji posesti Zovneških in njihovemu položaju ene najuglednejših rodbin Posavinja14 je bilo število njihovih gradov v začetku 14. stoletja še vedno zelo skromno - le šest. Ulrik Zovneški je leta 1308 svojo alodialno rodbinsko posest z gradovoma Zovnek in Ojstrica ter »stolpoma« Senek in Libenštajn predal štajerskim vojvodom Habsburžanom in jo prejel nazaj v fevd.15 S tem je postal njihov vazal in Zovneški so kot štajerski deželani dobili trden temelj za nadaljnji politični vzpon v okviru vojvodine Sta-jerske, ki je prav v teh letih dokončno vključila tudi Posavinje - Saunijo. Ta prelomni dogodek bi lahko opredelili kot zaključek prve faze v njihovi »grajski politiki«.
V zvezi s pridobitvijo Rogatca leta 1301 lahko opozorimo še na specifični obmejni pomen tega gradu. Zovneškim je namreč s tem že zgodaj pripadla tudi vloga »mejašev«, saj je gospostvo ležalo neposredno ob državni meji cesarstva na Sotli. Tako so postali neposredni sosedje Slavonije (ogrskega kraljestva) in tamkajšnjih velikaških rodbin. Friderik Zovneški je bil na primer leta 1334 v sporu z Gussingovci zaradi slavonskega gradu Belec, ki ga je reševal štajerski maršal Herdegen Ptujski. V listini je rečeno, da se bodo morebitna bodoča nesoglasja med stranema prijateljsko reševala »na bregu Sotle« (ad litus rivi aut ripe diete Zotel), torej na državni meji.16 Se pomembnejše je bilo dogajanje v letih, ki so sledila. V letih 1336-38 je prišlo do malo znane vojne med Habsburžani in Ogrsko. Slavonski ban Mikac je - kar je bilo v našem zgodovinopisju doslej popolnoma neopaženo - s slavonsko vojsko pustošil po južnem delu Kranjske »vse do Ljubljane« ter še posebej intenzivno po Spodnjem Stajerskem, zlasti Posotelju. Kot je razvidno iz ogrske kraljevske listine, je osvojil »mesta« Brežice, Podčetrtek in celjski Rogatec - skupaj z gradom - ter z ognjem in mečem temeljito opustošil pokrajino, malo kasneje pa podobno še območje okrog Ptuja.17 Friderik
Zovneški je leta 1336 - nedvomno v zvezi s temi dogodki - od Habsburžanov dobil bogato plačilo za službovanje, ki ga je in ga še bo opravil »ob ogrski meji« (an die gemerkehe gen Vngern).18 Ze kot grof Celjski in »domačin« na tem območju je bil Friderik leta 1345 eden od dveh avstrijskih ekspertov, ki sta skupaj z ogrskima kolegoma odločala o poteku državne meje med Stajersko in Slavonijo na odseku od Drave na severu do Save na jugu.19
Druga etapa žovneške/celjske grajske politike v prvi polovici 14. stoletja je bila v znamenju izjemne posestne ekspanzije v Posavinju in Posotelju, ki je prinesla številne gradove. Odločilno za skokovit vzpon je bilo izumrtje grofov Vovbrških leta 1322, ko je Zovneškim kot enim glavnih dedičev v naslednjem desetletju in pol v več fazah pripadel velik del nekdanjih vovbrških gospostev v Savinjski in Saleški dolini (z gradovi Mozirje, Soštanj, Salek, Turn, Forhtenek, Ekenštajn, Zamberk),20 po fajdi s koroškim deželnim glavarjem in maršalom Konradom Aufensteinom pa leta 1331 (v celoti leta 1333) še Celje s pripadajočim trgom, centralni kraj Posa-vinja, ki je postal novo središče žovneških gospostev.21 V ta čas sodi tudi pridobitev prvega večjega gospostva oziroma gradu na Kranjskem, kamor so se v naslednjih desetletjih začele vedno bolj usmerjati ambicije Zovneških.22 Friderik I. je namreč leta 1328 od Svibenskih-Planinskih kupil strateško in prometno pomembno gospostvo Smlednik na Gorenjskem, ki je ostalo v posesti Celjskih do izumrtja rodbine leta 1456. Grad je stal nad prehodom čez Savo na pomembni prometni povezavi iz Furlanije preko Kranjske na Spodnjo Stajersko, med freisinško Skofjo Loko na eni in deželnoknežjim Kamnikom na drugi strani. Pod gospostvo je sodilo tudi več brodov čez Savo.23
13	CKL, št. 66, 67; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 223 si.; Kos, Vitez in grad, str. 365.
14	Gi. Kosi, Dežela, ki je ni biio, str. 548 si.
15	... daz haus ze Sevnek und daz haus ze österwitz und die tuern Scheynek und Liebenstain ... CKL, št. 80; Stih, Celjski grofje, str. 230; Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 551.
17 CKL, št. 147.
17 ... terram Caryntie totam usque in Lyublinam seu Lybaah civi-tatem et dehinc magnampartem Styrie ... devastari et depredari viriliter ac potenter, in quibus quidem terris et districtibus ducalibus tres nominatas et principales civitates, Bresech scilicet, Lanspergh et Ragach vocatas cum forti castro Ragach nominato ... expugnando devicerunt ... et cum tempore in eodem versus Petouiampro devastanda eademparte transissent... Engel, Die Güssinger, str. 99 in priloga 1, str. 103—107 (doslej neobjavljena listina ogrskega kralja Roberta I. 1338 XI 11 Vi-segrad).
18	CKL, št. 160.
19	Krones, Urkunden, št. 170, str. 56.
20	O prevladi Vovbrških v Šaleški in Savinjski dolini Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 147 sl., 201 sl.; o žovneški pridobitvi vovbrške dediščine prav tam, str. 236 sl.; 283 sl. Za posamezne gradove gl. še Kos, Vitez in grad.
21	Dopsch, %ie Freien, str. 30 sl.; Pirchegger, Die Grafen, str. 159 sl.; Stih, Celjski grofje, str. 230-231; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 243 sl.; Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 555; CKL4 št. 133, 136, 137, 138, 146.
22	Friderik Zovneški je že leta 1334 postal deželni glavar Kranjske in Slovenske marke. Gl. Dopsch Die Freien, str. 31; Stih, Celjski grofje, str. 231.
23	CKL, št. 122, 123, 124, 125. O prometnem pomenu gos-
postva Kosi, »Prometna politika«, str. 168.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
1012.
Zgornji grad v Celju, od leta 1333 do izumrtja grofov 1456 središče njihovih teritorijev in ena glavnih rezidenc. Tu so imeli tudi svoj arhiv in zakladnico (foto: Igor Sapač).
Lep presek skozi posestno zgodovino žovneških gradov v tem času kaže listina iz leta 1329, ko je Friderik I. zastavil - najverjetneje za pričakovano pomoč v fajdi proti Konradu Aufensteinu - svojim sorodnikom Walseejcem vse svoje lastne in fevdne gradove, aller seinen vest... sein aygen oder sein lechen: Rogatec, Kostrivnico, Lemberg, Zovnek, Ojstrico, Smlednik, Šoštanj in Mozirje ter odvetništvo nad samostanom Gornji Grad (nista pa omenjena manj pomembna »stolpa« Šenek in Libenštajn«).24
V listini iz leta 1336 že lahko razvidimo vzorec, po katerem so Zovneški/Celjski v 14. stoletju pridobili v svojo posest številne zelo pomembne de-želnoknežje gradove. Do konca stoletja so bili namreč zvesti vazali in zaupniki Habsburžanov. Ti so jim za najemniško vojaško službo in za posojene velike denarne vsote zastavljali svoja gospostva na Spodnjem Štajerskem, Kranjskem in Koroškem
24 CKL, št. 127; Dopsch, Die Freien, str. 31.
(nekatera so ostala v rokah Celjskih vse do leta 1456). Januarja 1336 sta avstrijska vojvoda Albreht II. in Oto za vojaško^ službo proti Cehom in na ogrski meji Frideriku Zovneškemu zastavila celotno laško gospostvo s poimensko naštetimi gradovi Laško, Freudenek (pri Hrastniku), Klauzenštajn (nad Zidanim Mostom) in Radeče.25 S tem so Zovneški pridobili ne le eno večjih in geografsko zaokroženih zemljiških gospostev na Slovenskem z več kot sto kraji, temveč tudi gospodarsko in strateško pomembno območje, ki je vključevalo trga Laško in Radeče ter s kamnitim mostom v Zidanem Mostu povezovalo Štajersko z južnim delom Kranjske.26 Ta učinkovita povezava jim je v naslednjih desetletjih bistveno olajšala ekspanzijo na Dolenjsko.
25	CKL, št. 160, 161; Kos, Vitez in grad, str. 277, 307 sl. Grad Zebnik nad Radečami — v sklopu laškega gospostva — v nasprotju s Kosovo navedbo v listini iz leta 1336 ni omenjen. Celjski so ga dokončno pridobili šele v letih 1366 in 1369. CKSL 1366 XI 25 s.l.; CKSL 1369 III 20 Dunaj.
26	Kosi, »Prometna politika«, str. 167, op. 9.
1012.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Sicer pa je bila druga tretjina 14. stoletja izrazito usmerjena v zaokroževanje žovneškega gospostva v Posotelju in Savinjski dolini,27 kjer je šlo v sledečih primerih za pridobitev fevdov krške škofije: od različnih vej Svibenskih so leta 1339 kupili grad Pod-sredo,28 od gospodov Svibenskih-Planinskih v več etapah v letih 1339, 1345 in 1363 veliko gospostvo z gradom in trgom Planina (Montpreis),29 leta 1340 so pridobili v fevd Helfenberg (Sotesko),30 v letih 1342, 1344 in 1346 pokupili deleže gradu Prežin pri Celju,31 v letih 1347-1350 od gospodov s Kozjega dele gospostva Kozje,32 leta 1364 so kupili grad Zusem33 in leta 1366 Ploštanj pri Šentjurju.34 Tako so v drugi polovici stoletja v Posotelju že prevladovala celjska gospostva in njihovi gradovi so z vseh strani oklepali preostalo posest krške škofije (Anderburg s trgom Šentjur, Podčetrtek, Pilštanj, Bi-zeljsko) ter salzburških nadškofov ob Savi (Brežice, Rajhenburg, Sevnica).35
Sredi 14. stoletja je potekala tudi »ofenziva« za zaokrožitev celjskih posesti v Zgornji in Spodnji Savinjski dolini.36 V letih 1349 in 1350 so gospodje Vrbovški Frideriku Celjskemu prodali veliko gospostvo Gornji Grad, fevd oglejskega patriarha,37 desetletje kasneje (1360-62) pa še matični grad Vrbovec pri Nazarjih. Oba je kasneje patriarh redno podeljeval Celjskim v fevd.38 Vendar vse ni potekalo tako gladko, kot se zdi. V tem času so se namreč gospodje Ptujski po moči in vplivu lahko še enakovredno kosali s Celjskimi. Tako so se jim v Savinjski dolini postavili po robu in z orožjem skušali
27	Prim. Pirchegger, Die Grafen, str. 161, 164.
28	CKL, št. 173, 186, 194, 204; Kos, Vitez in grad, str. 349350.
29	CKL, št. 187, 188, 189; CKSL 1345 V 1 Dunaj; CKSL 1345 VII 6 Konjice; CKSL 1363 VII 30 s.l.; CKSL 1363 IX 18 Slovenj Gradec; CKSL 1363 IX 20 s.l.; Kos, Vitez in grad, str. 343-344.
30	CKL, št. 203, 206; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 273 sl.; Kos, Vitez in grad, str. 288.
31	CKSL 1342 IV 30 Celje; CKSL 1344 III 9 Celje; CKSL 1344 III 26 Strafiburg; CKSL 1346 II 2 Celje; CKSL 1346 II 26 Celje; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 280 sl.; Kos, Vitez in grad, str. 352-353.
32	CKSL 1347 I 11 s.l.; CKSL 1347 IV 3 s.l.; CKSL 1347 VII 30 Celje; CKSL 1349 X 13 s.l.; CKSL 1350 I 4 s.l.; CKSL 1350 IV 4 s.l.; Kos, Vitez in grad, str. 302-303. Šlo je za prodajo precejšnje posesti krškega fevda Kozje ob meji s tedaj že celjsko Podsredo, čeprav grad Kozje ni izrecno omenjen. Vsekakor pa je bil kasneje tudi grad v rokah Celjskih, saj ga je krški škof Ernest leta 1416 podelil v fevd grofu Hermanu II. Wiessner, Gurker Urbare, št. 335, str. 408.
33	CKSL 1364 VI 15 s.l.; Kos, Vitez in grad, str. 410-411.
34	CKSL 1366 I 24 s.l.; Kos, Vitez in grad, str. 345.
35	Gl. karto v Slovenski zgodovinski atlas, str. 74.
36	Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 271 sl.
37	CKSL 1349 14 XII s.l.; CKSL 1350 8 V. Celje (štiri listine); Kos, Vitez in grad, str. 279.
38	CKSL 1360 15 III. Št. Vid; CKSL 1360 28. IV. Celje;
CKSL 1362 20 XII. s.l.; CKSL 1369 13 XI. Vipava;
Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 294 sl.; Kos, Vitez in grad,
str. 399-400.
zaščititi svoje interese. Tako je okrog leta 1345 prišlo do hude fajde prav zaradi posesti enega od savinjskih gradov - Rudeneka nad Rečico ob Savinji -, v kateri so bili na strani Celjskih proti Ptujskim udeleženi še krški škof in nekateri vodilni plemiči te dobe (Walseejci, Pfannbergi, Ortenburški, Planinski). V spopad, ki je očitno prinesel precejšnje opustošenje - angrif... prant... raub -, je moral poseči sam avstrijski in štajerski vojvoda Albreht II., ki je aprila 1345 na Dunaju razsojal o sporu.39 Njegova razsodba ni znana, so pa grad Rudenek Celjski dokončno dobili z odkupom od Vrbovških leta 1364.40 Krajši konec so Ptujski potegnili tudi v primeru bližnjega Kacenštajna pri Šoštanju, katerega plemiči so sodili med njihovo klientelo. Ze leta 1338 je del Kacenštajnskih obljubil zvestobo Zov-neškim,41 okrog leta 1351 pa je ponovno prišlo do prave fajde (stos vnd chrieg) med Ptujskimi in Celjskimi, tokrat za Kacenštajn, ki je bil po končni razsodbi v Mariboru maja 1351 prisojen Celjskim.42 Gospodje Ptujski so tako že do srede stoletja izgubili velik del svojih nekdaj obsežnih posesti v Savinjski in Šaleški dolini, kjer so skoraj nad vsemi gradovi v takšni ali drugačni pravno-posestni obliki zavladali Celjski. Ptujskim so ostale le tri enklave. Hekenberk pri Vranskem so ohranili do izumrtja leta 1438, nakar ga je od njihovih dedičev leta 1442 kupil grof Friderik II. Celjski.43 Grad Velenje z gospostvom je že okrog leta 1377 s poroko prešel od Ptujskih na štajerske Liechtensteine. Grofu Hermanu Celjskemu v devetdesetih letih nasilna prisvojitev ni uspela in po razsodbi vojvode Albrehta III. je moral leta 1393 grad vrniti Hansu Liechten-steinskemu.44 Velenje je bilo tako skoraj edini grad v ožjem območju Celjske grofije, ki ga grofom nikoli ni uspelo dobiti v svoje roke. Tretja in najpomembnejša ptujska enklava pa je do njihovega izumrtja leta 1438 ostalo ozemlje vzhodno od Šaleške doline z gradovi Dobrna, Lemberg (pri Strmcu) in Ranšperk, vse kot fevd krške škofije. Leta 1452 je Friderik Celjski zavzel Ranšperk in Lemberg ter oba porušil, ker sta bila - po poročilu Celjske kronike - »preblizu Celja«, predvsem pa sta bila v posesti Ulrika Schaunberga, v tedanjem sporu med
39	CKSL 1345 IV 21 Dunaj; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 291 sl.; Kos, Vitez in grad, str. 366-367; Pirchegger, Die Grafen, str. 164 sl.
40	CKSL 1364 15 XII. s.l. V listini je omenjen grad Ruden-berch, vendar našteta okoliška posest nedvoumno kaže, da gre za isto lokacijo oziroma območje, kjer je leta 1345 imenovan grad Rudenekk.
41	CKL I, št. 179.
42	GZM IV, št. 54; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 298 sl.; Kos, Vitez in grad, str. 295.
43	Grof Friderik je grad kupil od Ane Ptujske, ene od dedinj in žene Leutolda Stubenberga. CKSL 1442 III 18 s.l.; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 303.
44	HHStA, AUR 1393 IV 21 Dunaj; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 303.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
1012.
Celjskimi in cesarjem Friderikom pristaša slednjega.45 Oba gradova si je Friderik za vsak primer zagotovil še v fevd od krškega škofa (ne pa tudi Dobrne).46
Dokončno prevlado grofov Celjskih v Posavinju pomeni leto 1363, ko so pridobili še dve prometno/ekonomsko pomembni gospostvi z gradovi v jedru Savinjske doline, v neposredni bližini Celja. Njihov sorodnik Eberhard Walseejski jim je pred smrtjo aprila 1363 prepustil gradova Vojnik in Za-ženberk s trgom v Zalcu, kar je imel v zastavi od Habsburžanov. Vse to jim je za plačilo vojne službe na Tirolskem podelil (potrdil) v zastavo tudi avstrijski vojvoda Rudolf IV.47 S tem je ogromno ozemlje od grebenov Kamniško-Savinjskih Alp do izliva Savinje v Savo postalo skoraj sklenjena posest grofov Celjskih. Ta uspešno zaključeni proces širjenja in zaokroževanja matičnega teritorija je leta 1372 dobil še pravno-formalni politični okvir. Ce je bil prvi povzdig v grofe Celjske s strani cesarja Ludvika Bavarskega leta 1341 še formalno vezan izključno na teritorij krškega fevda Lemberg, pa je bil ponovni povzdig s strani cesarja Karla IV. Luksem-burškega 1372 de facto priznanje velikih celjskih teritorialnih uspehov. V listini je bila namreč tudi na novo obmejena grofija Celje, ki je sedaj vključevala Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino, Šaleško dolino ter gospostvo Lemberg.48 Ceprav se je pojem »Celjska grofija« kasneje širil z novimi pridobitvami grofov tako na Štajerskem kot Kranjskem in Koroškem, je ožje Posavinje ostalo sklenjeno matično jedro. Tu so Celjski tudi izvajali javno oblast -leta 1365 so od Habsburžanov prejeli v fevd višje (krvno) sodstvo nad podložniki: ... daz si in irr grafschaft genant Cyli ... alle gerichte umb den tod ... haben sullen.49 V fevd so dejansko dobili deželska sodišča, katerih sedeži so bili tradicionalno vezani na določene pomembnejše gradove, v ožji Celjski grofiji npr. na Gornji Grad, Mozirje, Zovnek, Ojstrico, Šoštanj, Celje in Lemberg.
Ceprav je bila energija Celjskih v teh desetletjih posvečena prvenstveno teritorialnemu zaokroženju matičnega štajerskega gospostva, je presenetljivo, kako uspešno so istočasno pridobivali tudi številna gospostva z gradovi v sosednjih deželah, zlasti na
46 KGC, str. 112.
46	CKSL 1452 XI 2. Vitanje; reverz Friderika Celjskega v regestu pri Wiessner, Gurker Urbare, št. 364, str. 411. Prim. Kos, Vitez in grad, str. 310, 363; Ravnikar, Po zvezdnih poteh, str. 303; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 216, ki ne omenjajo prehoda tudi teh dveh gospostev v posest Celjskih.
47	CKSL 1363 IV 6 Slovenska Bistrica; CKSL 1363 X 25 Innsbruck; CKSL 1364 IV 11 Dunaj.
48	Štih, Celjski grofje, str. 231 sl.; Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 556 sl. in karte na str. 558; Dopsch, Die Freien, str. 3132; Pirchegger, Die Grafen, str. 168 sl. in karta na str. 201.
49	CKSL 1365 XII 6 Dunaj; Stih, Celjski grofje, str. 229, 233 (op. 50); Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 556 (op. 177).
Kranjskem. Po uvodnem Smledniku je v drugi tretjini 14. stoletja prišlo do intenzivnega prodora na Dolenjsko - v dolino Mirne in Posavje -, kar se je navezovalo na pridobitev laškega gospostva leta 1336, ki je z delom že segalo na desni breg Save in imelo tudi odlično prometno povezavo v Zidanem Mostu. V letih 1337 in 1339 so od različnih posestnikov odkupili dele gradu in gospostva Mirna, fevd oglejskega patriarha, ki ga je ta nato poleg Gornjega Gradu in Vrbovca redno podeljeval Celjskim v sklopu svojih fevdov.50 Sledil je odkup deležev gradu in gospostva Krško od gospodov Svi-benskih v letih 1351 in dokončno 1368.51 Svibenski so bili še v prvi polovici 14. stoletja ena posestno in politično najmočnejših rodbin Dolenjske, vendar je bil sredi stoletja njihov gospodarski propad - podobno kot rodbine Creteških (Reutenbergov) - že v polnem teku, in Celjski so s pridom izkoristili njihovo zadolženost, zlasti pri Judih. Tako so leta 1367 od Jurija Svibenskega odkupili še grad Lanš-prež z vsem pripadajočim, k čemur sta sodila tudi »stolp« Trebnje in pod njim ležeči trg.52
Ze leta 1356 so Celjski od Creteških za 550 mark oglejskih pfenigov (ok. 1400 goldinarjev) odkupili deželnoknežjo zastavo, grad in gospostvo Gračeno, kije ostalo do izumrtja leta 1456 v njihovi posesti.53 Creteški so bili tedaj v gospodarski zagati.54 Tako so Celjski pridobili od njih še številno drugo posest, npr. oglejske fevde na Kranjskem in v Marki, ki jih je patriarh Ludvik leta 1360 predal grofoma Ulriku in Hermanu.55 Gospostvo z deželskim sodiščem je zajemalo ozemlje med spodnjo Krko in državno mejo na rečici Bregani, grad Gračeno pa je stal nad današnjim krajem Podgra-čeno.56 To je bilo za Rogatcem drugo celjsko gos-
50	CKL, št. 167, 184, 192; Baraga, Grad Mirna, št. 32, 35, 37. Celjski so leta 1339 podelili grad in gospostvo v sekundarni fevd Gradeneggerjem in ga dokončno odkupili nazaj leta 1362 (Baraga, Grad Mirna, št. 45, 46, 49). Podelitve fevdov oglejskega patriarha: CKSL 1369 XI 13 Vipava; CKSL 1384 V 3 Celje; CKSL 1389 II 19 Cedad; CKSL 1425 V 6 Celje; CKSL 1436 VIII 16 Celje.
51	CKSL 1351 VII 31 Rogatec; 1368 IV 14 Celje. Krško z gradom, trgom, mitnico in savskim brodom je postalo ena pomembnejših in priljubljenih rezidenc Celjskih - v njihovi posesti je bilo do izumrtja leta 1456.
52	CKSL 1367 I 4 s.l.; CKSL 1367 VIII 2 Celje. Grof Herman Celjski je nato gradova (vest) Lanšprež in Trebnje z vsem pripadajočim leta 1372 podelil v fevd Viljemu Svi-benskemu. H gospostvu Trebnje je očitno sodil tudi trg, kajti Svibenski je leta 1386 Celjskim nazaj prodal tueren ze Treuen ... auch den markt daselbst (CKSL 1372 VI 15 Metlika; 1386 VII 29 Celje - dve listini). Tudi kasneje je k »stolpu« Trebnje spadala trška naselbina, saj so leta 1436 oboje skupaj Celjski podeljevali v fevd (CFK I, fol. 89').
53	1356 XII 13 Dunaj, prepis v kopialni knjigi vojvode Albrehta II., HHStA, Hs. B6, fol. 105.
54	Prim. Kos, Vitez in grad, str. 113.
55	CKSL 1360 III 23 Cedad.
56	Kosi, ... quae terram nostram, str. 69-70 (op. 160), 74 (op. 192); Kos, Vitez in grad, str. 129.
_
1012.
postvo neposredno na državni meji cesarstva. Slo je za tipičen obmejni grad z izpostavljeno obrambno in prometno funkcijo. Tu se je stekala vrsta cest s Kranjske in Spodnje Štajerske proti Zagrebu. V zastavni listini je vojvoda Albreht II. Celjskim izrecno prepovedal, da bi pri Gračenem pobirali mit-nino; tam jo je namreč ukinil, ker je ni bilo »že od nekdaj« — von alter da nicht gewesen ist57 (očitno so jo bivši zastavni imetniki — poleg Creteških so bili to prej še Herdegen Ptujski in Svibenski — pobirali protizakonito). Najkasneje v tem času — vsekakor pred letom 1359 — so Celjski pridobili tudi gospostvo in grad Boštanj višje ob Savi nad izlivom Mirne, fevd krškega škofa. Tega leta so ga namreč že prodali v sekundarni fevd Kacenštajnskim, od katerih so ga leta 1381 ponovno odkupili.58 Boštanj so škofje Celjskim redno podeljevali skupaj z ostalimi fevdi (npr. v letih 1378, 1387, 1404, 1441).59 Tako so grofje pridobili praktično celotno pomembno prometno povezavo ob Savinji in po desnem bregu Save od Celja do državne meje z gospostvi in gradovi Celje, Laško, Radeče, Zebnik, Boštanj, Krško in Gračeno ter s številnimi brodovi čez Savo, trgi in mitnicami.60 To dejstvo je bilo izredno pomembno zlasti od konca 14. stoletja dalje, ko so težišče svojega političnega delovanja vedno bolj prenašali v sosednjo Slavonijo.
Ekspanzija Celjskih na Dolenjskem ni segla le v dolino Mirne in Posavje, temveč intenzivno tudi na ozemlje ob spodnji Krki ter v Gorjance in Zumberk. Leta 1374 so jim zadolženi gospodje Sichersteinski prodali jedro svoje posesti61 — gospostvo in grad Sicherstein, ki je ležal onstran slemena Gorjancev (danes Stari grad Zumberački na Hrvaškem), skupaj z nedograjenim oziroma porušenim gradom Kravjak (danes Kravljak nad Bregano na Hrvaškem).62 V letih 1381 in 1383 je sledila še precejšnja sicher-steinska posest pod Gorjanci na širšem območju Šentjerneja. Ta je kasneje (1407) pomenila osnovno dotacijo samostana Pleterje, ki so ga ustanovili Celjski.63 Vendar se grofje niso zadovoljili le s posestjo Sichersteinov. V našem zgodovinopisju je ostalo povsem neopaženo, da je grof Herman Celjski približno v tem času od freisinških škofov pridobil v zastavo tudi obsežno klevevško gospostvo z ozemljem severno in južno od Krke do Gorjancev. To
57	Kot v op. 53.
58	CKSL 1359 IV 24 s.l.; CKSL 1381 IX 28 si Oris pri Kos, Vitez in grad, str. 110 sl. je napačen oziroma pomanjkljiv. Prim. Kosi, Marginalije, str. 212—213.
59	CKSL 1378 XI 4 Podčetrtek; CKSL 1387 V 15 Vitanje; CKSL 1404 X 25 Vitanje; CKSL 1441 X 3 Strafiburg.
60	Kosi, Potujoči, str. 258—259.
61	CKSL 1374 IX 12 s.l.; CKSL 1374 XI 14 Celje.
62	O lokaciji Kosi, ... quae terram nostram, str. 78 sl.
63	CKSL 1381 VI 10 Celje; CKSL 1383 IX 18 s.l.; ustanovna
listina za Pleterje CKSL 1407 VII 10 Celje; Mlinarič, Kar-
tuzija, str. 92 sl., 104 sl.
_KRONIKA
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
ozemlje s središčem v gradu Klevevž pri Smarjeti je vključevalo tudi pomemben trg Gutenwerd (Otok) ob Krki in grad Prežek ob vznožju Gorjancev. To dokazujeta Hermanov testament, ki ga je za primer svoKe smrti ter smrti brata in sina sestavil spomladi 1377, ko so se odpravljali na križarsko vojno v PrusiKo, kKer Ke tudi to zastavno gospostvo prepustil sorodnim Ortenburžanom, ter dedna pogodba z Ortenburžani iz jeseni istega leta.64 Kako dolgo so CelKski to gospostvo obdržali v zastavi,65 ni znano, vsekakor pa je bilo konec stoletja ponovno v frei-sinških rokah.66 Domnevamo lahko, da je imel Herman freisinško zastavo vsaj še leta 1384, ko mu je škof podelil v fevd še dvor (gradič) Hohenau blizu Prežeka pod Gorjanci z vso pripadajočo posestjo, kar so do tedaj imeli Sichersteinski.67
Največji met v širšem prostoru Dolenjske pa je Celjskim uspel okrog leta 1383, ko so od Habs-buržanov prejeli v zastavo velik del bivše goriške »Grofije v Marki in Metliki«. Zastavna listina ni znana, je pa vojvoda Leopold III. maja 1383 grofom dovolil, da »den sacz in der Metlik«, ki so ga imeli za ogromno vsoto 19.200 zlatnikov, nakažejo kot del zaženila poljski princesi Ani, ženi grofa Viljema Celjskega.68 Kot je razvidno iz kasnejših virov, je zastava vključevala celotno Belo krajino z gradovi ter trgoma Metlika in Črnomelj, grad in gospostvo s trgom v Žužemberku ter pol gradu (gospostva) Sumberk, ločeno pa jim je bil (že pred letom 1377) zastavljen tudi grad Mehovo z gospostvom.69 S tem je grofom pripadel pretežni in gospodarsko najpo-
64	... wir schaffen im auch hinczu vnsern satz Chlinngenuels Prey -seek vnd Gutenwerd mit alle do vnd darczu gehört ... Neobjavljena listina v HHStA, AUR 1377 V 19 Celje. Dedna pogodba v HHStA, AUR 1377 XI 23 (objava v MDC X, št. 838). Blaznik, Zemljiška gospostva, str. 12 sl.; Kos, Vitez in grad, str. 154 sl.; Bizjak, Ratio facta est, str. 190 sl., ne omenjajo celjskega gospostva v tem času.
65	Leta 1378 je Herman Celjski podeljeval v fevd hube v gospostvu Klevevž (in dem vrbar ze Klinguels) in od Svibenskih kupoval zemljišča v trgu Gutenwerd. CKSL 1378 IV 23 Celje; CKSL 1378 V 19 Celje.
66	V freisinški računski knjigi klevevškega gospostva iz let 1395—1396 so navedena škofova izplačila za gradiščane na Klevevžu in Prežeku, stroški obnavljanja Klevevža in izplačila za odkup nekaterih sklopov posesti od Celjskega grofa. P. Blaznik, Urbarji, str. 263 sl.
67	CKSL 1384 IV 25 Škofja Loka. Kos, Vitez in grad, str. 140, in Blaznik, Zemljiška gospostva, str. 28, 53, obravnavata Hohenau kot grad, čeprav se v virih nikdar ne omenja kot vest ali burg, temveč burgstall, gesezz oziroma hof Kos, Gradivo za historično topografijo I, str. 194.
68	CKSL 1383 V 20 Bozen.
69	Kosi, Onstran gore, str. 133 sl. Mehovo so imeli Celjski v zastavi že leta 1377 in je navedeno v testamentu grofa Hermana (kot v op. 64). Listina iz leta 1393 priča, da sta jim ga zastavila vojvoda Leopold III. in Albreht III., in sicer za 1.800 funtov dunajskih pfenigov, kar je bilo približno 4.000 goldinarjev (CKSL 1393 IV 25 Dunaj). Ta vrednost gospostva je izpričana tudi leta 1417, ko je grof Friderik Celjski Mehovo za 4.000 zlatnikov zastavil svoji sestri, ogrski kraljici Barbari. CKSL 1417 I 25 Veszprem.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
1012.
membnejši del grofije (trgi, mitnice), kjer so kasneje od Habsburžanov pridobili še celotno deželno-knežjo oblast.70 Z Belo krajino, gospostvom Sicherstein ter Gračenim so Celjski še bolj utrdili svoj položaj mejašev na državni meji. To lepo odraža listina o prodaji slavonskega gospostva Ribnik iz leta 1384, kjer je rečeno, da to leži »ob meji nemške province, imenovane Metlika, v posesti grofa Celjskega«.71 Obmejni položaj je nedvomno prispeval k celjskim čezmejnim ambicijam, ki so se uresničile že čez nekaj desetletij.
Tesno sodelovanje z deželnimi knezi je v tretji četrtini 14. stoletja Celjskim prineslo še nekatere izjemno strateško in prometno važne gradove oziroma gospostva tako na Kranjskem kot Štajerskem in Koroškem. Ze leta 1357 so od vojvode Albrehta II. za veliko vsoto 7.000 zlatnikov prevzeli v zastavo Vipavo, enega treh važnih kraških prehodov proti primorskim mestom oziroma Italiji.72 Šlo je za gospostvo Spodnja Vipava, kjer so Celjski že leta 1346 kupili stolp - turen zu nider Wippach?3 Leta 1371 je sledil še večji dosežek - Postojna. V prometnem in strateškem oziru vrhunskega pomena, saj je nadzorovalo Postojnska vrata in vključevalo nekaj izredno donosnih mitnic, je bilo postojnsko gospostvo formalno fevd oglejskega patriarha, ki so ga posedovali gospodje Šteberški. Kakšno izjemno vrednost je imelo za Habsburžane, priča dejstvo, da so ga februarja 1371 z vsem pripadajočim kupili od Šteberških za rekordno vsoto 28.000 goldinarjev.74 O velikem zaupanju Habsburžanov v grofe Celjske v tem času pa zgovorno priča, da so jim to gospostvo julija oziroma decembra 1371 prepustili v zastavo - za poplačila dolgov Šteberških pri Judih in vojno službo proti Trstu. V njihovih rokah je ostalo kar okrog 60 let.75
Podobno zaupanje oziroma opiranje na Celjske pri vojni službi in denarnih posojilih je mogoče opaziti že pod vojvodo Rudolfom IV. Leta 1363 je bil grofoma Ulriku in Hermanu za posojeni denar in vojno službo na Tirolskem dolžan 5.000 zlatnikov ter jima je zato zastavil mesto Kamnik z gos-postvom.76 Zastava je bila leta 1368 podaljšana in povečana še za dolžnih 2.500 zlatnikov.77 Šlo je za
70	Kosi, Onstran gore, str. 135 si.
71	... iuxta confiniaprovincie Theutonie videlicet comitis de Chelya Methliche nuncupate... Smičiklas, CodexXVII, št. 426.
72	CKSL 1357 VII 30 Dunaj; Kosi, »Prometna politika«, str. 169 si. Vipava je kot satz nider Wippach navedena v Herma-novem testamentu iz leta 1377 (kot v op. 64). V posesti grofa Hermana II. je bila, skupaj z deželskim sodiščem, še decembra 1424. MDC XI, št. 63.
74 CKSL 1346 IX 8 Celje.
74	CKSL 1371 II 24 Dunaj. O prometnem pomenu Kosi, »Prometna politika«, str. 169; isti, Potujoči, str. 210 sl.
75	CKSL 1371 VII 10 Dunaj; CKSL 1371 XII 2 Dunaj; Kosi, »Prometna politika«, str. 175—176.
76	CKSL 1363 XII 21 Salzburg.
77	CKSL 1368 IV 20 Dunaj.
t. i. gospostvo (urad) deželskega sodišča Kamnik, ki je poleg sodstva zajemalo mesto Kamnik (z mestnim oziroma Malim gradom) z vsemi dohodki, pet mitnic in precejšnjo zemljiško posest (zgornji oziroma Stari grad nad mestom je bil jedro drugega, manjšega in manj donosnega gospostva Oberstain, ki ni bilo v celjski posesti).78 Kamnik je bil prometno in strateško izjemno pomembna točka na glavni prometni osi preko slovenskega ozemlja, ki je potekala po Tuhinjski dolini ter preko Ljubljane in Postojne proti Italiji ter z drugim krakom prek celjskega Smlednika proti Škofji Loki, Tolminu in Furlaniji. V rokah Celjskih je ostal do 1423/31, ko je bil vrnjen Habsburžanom.79 Približno v tem času je prišlo tudi do prevzema mesta Kranj v zastavo od Habsburžanov, saj je kot vnser satz Chrainburch že omenjen v Hermanovem testamentu leta 1377, kar je bilo v našem zgodovinopisju doslej neopaženo.80 Celjski so ga vrnili leta 1421, a grof Herman II. se je še v letih 1425 in 1430 pravdal z avstrijskim vojvodo Friderikom IV. glede »stolpa v Kranju«, ki ga je pridobil že njegov oče, in naslednje leto mu ga je vojvoda tudi dejansko vrnil.81 Manj znano je, da je vojvoda Rudolf IV., ki se je odlikoval po brezobzirnem zasedanju cerkvenih gospostev, Freisingu odvzel tudi gospostvo Škofja Loka in ga za 6.000 goldinarjev prepustil v zastavo celjskima grofoma Ulriku in Hermanu. Koliko časa je ostalo celjsko, ni znano, sta pa Rudolfova brata po njegovi smrti v pogodbi s freisinškim škofom oktobra 1365 dovolila, da ta od grofov odkupi nazaj »gradove in gospostvo v Loki« (ir vesten vnd herschaft ze Lok).82 Vsekakor Škofje Loke ni več v Hermanovem testamentu iz leta 1377. Bila pa je očitno zaželjen plen Celjskih, saj so se je še enkrat polastili v letih 141222, ko jo je freisinški škof Herman, nezakonski sin grofa Hermana II. Celjskega, prepustil očetu v zastavo.83 Gorenjski sklop je dopolnil in zaokrožil še nakup Polhovega Gradca, ki se je geografsko navezoval na Škofjo Loko. Gospostvo je bilo sicer prometno odročno, a obsežno in z vidika agrarnega gospodarjenja očitno donosno. Leta 1364 sta ga
78	Bizjak, Ratio facta est, str. 129—130. V okviru kamniškega deželskega sodišča je bil tudi grad Rožek (Rudolfsegg) pri Moravčah, ki so ga Celjski leta 1367 skupaj s pripadajočo posestjo kupili od Konrada in Hansa Galla. CKSL 1367 VI 15 s.l.; CKSL 1367 VI 19 s.l.; CKSL 1369 IX 27 s.l.
79	Kosi, »Prometna politika«, str. 169, 175—176. O cestah gl. Kosi, Potujoči, str. 207 sl., 247 sl.
80	Gl. op. 64. Za prvi dokaz celjskega gospostva je veljala listina grofa Hermana II. iz leta 1400, v kateri omenja, da je Kranj vnser sacz von den hochgeboren fürsten vnsern herren den herczogen von Osterreich. CKSL 1400 VI 29 Celje; Kosi, »Prometna politika«, str. 171.
81	CKSL 1425 II 26 Dunaj; 1431 VII 16 Innsbruck; Chmel, Materialien I, št. III, str. 23.
82	Zahn, Codex diplomaticus, št. 748; Blaznik, Zemljiška gospostva, str. 12.
83	Blaznik, Kranjski deželni vicedom, str. 299—300.
1012.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Ulrik Polhograjski in Konrad Gall z deželskim sodiščem ter vsem pripadajočim prodala grofoma Ul-riku in Hermanu za znatnih 7.000 zlatnikov. Celjsko je ostalo do izumrtja grofov leta 1456.84
Celjske »lovke« pa so v tretji četrtini 14. stoletja že segale tudi v Podravje, Pomurje in na Koroško. Za vojaško služenje z 90 konjeniki v Italiji leta 1368 - dejansko je šlo za spremljanje cesarja Karla IV. Luksemburškega na pohodu v Rim - so bili Habs-buržani grofoma Ulriku in Hermanu dolžni precejšnjo vsoto denarja - več kot 6.000 goldinarjev. Za 900 goldinarjev so jima zastavili mesto Slovenska Bistrica z vsem pripadajočim, za 2.000 goldinarjev mesto Radgona, 2.500 goldinarjev je bilo nakazanih na že zastavljeni Kamnik in 1.000 goldinarjev podobno na že zastavljeni grad oziroma gospostvo Laško. Slo je za prvovrstne prometne in zelo donosne postojanke. Radgona je bila celjska 60 let -vrnili so jo okrog leta 1430 -, Slovenska Bistrica pa je ostala v njihovi posesti vse do izumrtja leta 1456.85 Grofom so v teh desetletjih uspele še tri manj znane^ a ne nepomembne pridobitve na Koroškem in Štajerskem. Ze leta 1363 je Eberhard Walsee, zadnji iz graške veje dinastije, sorodnikom Celjskim pred smrtjo zapustil grad Waldstein v zgornji Labotski dolini z gospostvom in deželskim sodiščem.86 Pred letom 1377, ko je v Hermanovem testamentu naveden kot deželnoknežja zastava, so Celjski prevzeli od Habsburžanov v zastavo znameniti grad Wildon ob srednji Muri (die sacz Wil-doni) z gospostvom in trgom. V njihovi posesti je ostal do dvajsetih let 15. stoletja.87 Končno sta grofa Herman in Viljem leta 1386 od Kranichbergov kupila za resnično veliko vsoto 8.500 funtov dunajskih pfenigov (okrog 17.750 goldinarjev) grad in gospostvo Cmurek ob Muri s trgom, brodom, stolpom Truzenau in vsem pripadajočim.88
Prodor v prometno pomembno Dravsko dolino, ki je povezovala Koroško s spodnjo Štajersko,89 se je začel leta 1366, ko je Kolon V. Vuzeniški »svojim sorodnikom« Celjskim za primer svoje smrti zapustil grad Vuzenica s trgom, mitnico, sodiščem, brodom in celotnim gospostvom.90 Po njegovi smrti leta 1374 so se Celjski do leta 1377 pogodili z ostalimi potencialnimi dediči in prevzeli obsežno
84	CKSL 1364 V 18 s.l. (dve listini).
85	CKSL 1368 IV 20 Dunaj; CKSL 1368 VI 23 Dunaj (dve listini); Kosi, »Prometna politika«, str. 169, 172, 175-176.
86	CKSL 1363 IV 6 Slovenska Bistrica. Še leta 1425 jim ga je kot deželnoknežji fevd potrdil vojvoda Friderik IV., nakar so ga leta 1436 prodali Viljemu Perneggu. CKSL 1425 II 17 Dunajsko Novo mesto; CKSL 1436 V 25 s.l.; MDC XI, št. 56, 156, 165.
87	Gl. op. 64. Vrnjen je bil v paketu 14 zastavljenih gospostev okrog leta 1425. Gl. op. 146.
88	CKSL 1386 VIII 28 s.l. Gospostvo so že leta 1401 prodali Stubenbergom. Pirchegger, Die Grafen, str. 195.
89	Kosi, Potujoči, str. 227 sl.; isti, »Prometna politika«, str. 172.
90	CKSL 1366 X 13 Celje.
gospostvo, ki je ostalo njihovo do izumrtja.91 Pred letom 1374 je grof Herman I. od Walseejcev kupil grad Zlemberk (Schmirnberg) severozahodno od Maribora, danes onstran državne meje. Gospostvo je z ozkim pasom segalo na jug do Drave pri Bistrici in vključevalo dravski brod.92 V začetku 15. stoletja pa je v roke Hermana II. prišlo še gospostvo Lim-buš onstran Drave.93 Celjski nadzor nad Dravsko dolino je leta 1386 dopolnil nakup deželnoknežjega fevda Dravograd, prvovrstne prometne postojanke s trgom, mitnico, mostom, brodom in vsem pripadajočim, od Hansa Liechtensteina.94 Približno v istem času, pred letom 1389 - morda v neposredni povezavi s pridobitvijo Dravograda -, je prišel v celjsko posest tudi grad Pukštanj na nasprotnem bregu Drave.95 Tako so lahko grofje učinkovito nadzorovali strateško važno prometno križišče s potmi v Mislinjsko in Dravsko dolino ter dravskimi prehodi. Prevlado na tem območju je leta 1425 dokončno kronala pridobitev Mute - s trgom in mitnico - od bamberškega škofa.96
Muta je bila dejansko dobljena kot zamenjava za dva pomembna koroška gradova z gospostvi in deželskimi sodišči, ki so ju Celjski posedovali že več kot 60 let in sta bila trn v peti gospostvom bamberškega škofa v Volšperku in Grebinju. Slo je za Vivšnik (Weissenegg) in Hartneidstein v Labotski dolini, ki ju je Celjskim leta 1363 ob smrti zapustil sorodnik Eberhard Walsee.97 Za grofe sta pomenila eno prvih teritorialnih pridobitev na Koroškem. Se zgodnejša je bil grad Kamen (Stein) nad Dravo v Podjuni z deželskim sodiščem in obsežnim gospost-
91	CKSL 1377 III 5 Dunaj; CKSL 1377 V 8 Dunaj; Kos, Vitez in grad, str. 402.
92	Zlemberk je ostal celjski še daleč v 15. stoletje. Leta 1407 je grof Herman podeljeval fevde in vnserer herschaft ze Smylnburg (CKSL 1407 s.d.), leta 1436 pa enako grof Friderik II. (CFK I, fol. 80). Celjska kronika omenja, da so grofje zamenjali Zlemberk za posest Medvedgrada pri Zagrebu, kar se je verjetno zgodilo ok. leta 1436. KGF, str. 107; prim. Klaič, Zadnji knezi, str. 67-68; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 29-30.
93	Leta 1427 ga je imel kot celjski fevd grof Franc Krbavski, ki je leta 1434 nanj zapisal jamstvo za doto svoje žene Doroteje Stubenberške. To je kot fevdni gospod dovolil in potrdil Herman Celjski. GZM VI, št. 25; originalni listini v StLA, AUR Urk. 5431b (1434 VI 6) in Urk. 5433 (1434 VI 24 Krapina). Prim. Mlinarič, Gospoščina Limbuš, str. 76.
94	CKSL 1387 VI 13 Dunaj; MDC X, št. 950. Dravograd so leta 1368 Habsburžani odvzeli Auffensteinom, ga podelili v zastavo Stubenbergom in leta 1376 v fevd Hansu Liechten-steinu (MDC X, št. 802). Od leta 1386 je bil v rokah Celjskih, in sicer do izumrtja 1456.
95	Leta 1389 je bil Pukštanj že celjski. Grofa Herman in Viljem sta ga zastavila Ulriku s Klecha, leta 1393 pa ga je od njega z dovoljenjem Celjskih v zastavo prevzel Nikolaj Gal. CKSL 1389 III 6 s.l.; CKSL 1393 IX 14 s.l. Interpretacija pri Kos, Vitez in grad, str. 359, je napačna.
96	CKSL 1425 III 17 s.l.; MDC XI, št. 65, 67; Kosi, »Prometna politika«, str. 172.
97	CKSL 1363 IV 6 Slovenska Bistrica.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
1011
Testament grofa Hermana Celjskega iz leta 1377, narejen pred odhodom na križarsko vojno v Prusijo. V listini je poimensko naštetih 43 od okrog 60 gradov, ki so bili tedaj v posesti Celjskih. Dokument dokazuje, da so imeli grofje že tega leta v zastavi od Habsburžanov poleg Kamnika, Spodnje Vipave, Postojne, Landskrona, Radgone in drugih tudi Kranj, Mehovo, štajerski Wildon in koroške Trušnje (HHStA, AUR 1377 V19 Celje).
vom, nekdaj posest Tirolskih in zatem Goriških grofov. Leta 1358 ga je grof Friderik Celjski za precejšnjo vsoto 1.070 oglejskih denarjev prevzel kot goriško zastavo od gospodov z Rebrce (Rech-perg).98 Najpomembnejše pridobitve Celjskih na Koroškem v tem času pa so — enako kot na Kranjskem — izvirale iz najtesnejšega sodelovanja s Habs-buržani. Na prvem mestu je treba izpostaviti grad s pomenljivim imenom Landskron (Vajškra) — »krona dežele« —, simbolni izraz habsburškega deželnega gospostva, ki je kot orlovsko gnezdo bdel nad bamberškim Beljakom, glavnim urbanim in prometnim središčem Koroške. Zgraditev tega dežel-noknežjega gradu sredi 14. stoletja povezujemo z vojvodo Albrehtom II.99 Vojvodi Albreht III. in
98	CKSL VII 28 s.l.; MDC X, št. 498. Grad je ostal v rokah Celjskih. Leta 1424 ga je Herman prepustil svoji hčeri Elizabeti, ženi goriškega grofa Henrika IV. (MDC XI, št. 63). Leta 1451 pa je bil v posesti grofa Friderika Celjskega, kot kaže dokument o poravnavi spornih zadev med njegovim gospostvom Kamen ter sosednjim Zenekom (Sonnegg) v Podjuni. CKSL 1451 VI 18 Celje.
99	Albreht II. je leta 1351 od samostana Osoje odkupilperch ze
Leopold III. sta leta 1372 eminentni grad skupaj s Himmelbergom za dolžnih 3.500 goldinarjev zastavila Celjskima grofoma Hermanu in Viljemu.100 Skoraj 60 let je ostal v posesti Celjskih, ki so lahko od tod grenili življenje bamberškim meščanom v Beljaku — leta 1392 je moral zato posredovati sam vojvoda, leta 1425 pa je grof Herman II. Beljak celo oblegal.101 Landskron je bil vrnjen Habsburžanom v sklopu vrste drugih zastavljenih gospostev okrog leta 1427, ko tam ponovno nastopa deželnoknežji oskrbnik.102 Na seznam deželnoknežjih zastav Celjskim na Koroškem pa moramo uvrstiti še grad Trušnje (Trixen) — nedvomno gre za srednjega od treh gradov s tem imenom, Mitteltrixen —, ki je
Landschron in okoliško posest. Deželnoknežji grad je s tem
posredno prvič izpričan. MDC X, št. 356.
100	CKSL 1372 IV 16 Dunaj; GZL I, št. 77. Himmelberga že v Hermanovem testamentu iz leta 1377 ni več med celjskimi zastavnimi gradovi (gl. op. 64).
101	MDC X, št. 991, 996; MDC XI, št. 64. O obleganju Beljaka nazadnje Lazar, Vitezi, najemniki, str. 133—136.
102	MDC XI, št. 61, 118.
2012
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
omenjen v Hermanovem testamentu iz leta 1377, ni pa znano, kako dolgo je ostal v posesti grofov.103
Odličen vpogled v celjsko obvladovanje gradov leta 1377 omogoča omenjeni testament grofa Hermana I., v katerem so podrobno poimensko našteti vsi gradovi, ki so bili v takšni ali drugačni pravni obliki v posesti Celjskih.104 Seznam v listini je sestavljen glede na pravno-posestno razmerje (alod, zastava) oziroma morebitnega prejemnika, ki bi gospostvo prejel v primeru smrti Celjskih (Orten-buržani, Walseejci, Liechtensteini, Adelajda Orten-burška, Margareta Pfanberška). Listina našteva sledeče sklope gradov:
-	vnser Graffschaft Cilli ... Zovnek, Ojstrica, Gornji Grad, Vrbovec in odvetništvo nad gornje-graKskim samostanom, Smlednik, Polhov Gradec, zastavi PostoKna in SpodnKa Vipava, vnser vesten Šoštanj, Mozirje, Weissenegg, Hartneidstein, zastavi Vojnik in Zalec, vnser herrschaft Lemberg s Kostrevnico, vnser vest Planina, Pod-sreda, PloštanK, Prežin, Sicherstein, Krško, zastave Laško, Zebnik, Radeče, Freudenegg, Gra-čeno, Mehovo, vnser herrschaf vnd vesten Zlem-berk in Vuzenica, zastave Klevevž, Prežek in Gutenwerd — vse to prejmejo Ortenburžani;
-	vnser vesten Waldstein ter zastavi Radgona in Wildon prejmejo Walseejci;
-	zastavi Landskron in Kamen v Podjuni prejmejo Liechtensteini;
-	zastavo Slovenska Bistrica prejme grofica Adelajda Ortenburška, vdova Ulrika Celjskega;
-	zastavo Trušnje prejme grofica Margareta Pfan-berška, vdova Hansa CelKskega;
-	zastavi Kamnik in KranK sta vrnKeni deželnim knezom Habsburžanom.
Ta dosleK skoraK neznana in še ne podrobneKe analizirana listina Ke naKpopolneKši ohranKeni seznam celjskih posesti v tem času. Našteva 43 gradov oziroma gospostev, preceK več kot znana pogodba o dedovanKu z grofi Ortenburškimi iz novembra istega leta.105 Pod sumarno navedbo »naša grofija Celjska« se poleg Celja dejansko skriva še cela vrsta manj pomembnih gradov, ki so bili izpričano celKski (Šalek, Turn, Forhtenek, Kacenštajn, Rudenek, Zamberk, Ekenštajn, Helfenberg, Švarcenštajn,106
103	Da je šlo za grad Srednje Trušnje, bi lahko kazalo dejstvo, da je bil ta grad deželnoknežji fevd Pfanbergov do izumrtja v moški liniji leta 1362, nakar je zapadel Habsburžanom. Ulrik Celjski se je leta 1367 boril za pravico Margarete Pfanberške do dediščine njenega očeta na Koroškem. V testamentu iz leta 1377 je grof Herman prav tej Margareti, ki je bila njegova svakinja, zapustil vnsern sacz Trichsen (kot v op. 64). MDC X, št. 618, 681; prim. Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens str. 540.
104	Gl. op. 64.
105	Originalna listina v HHStA, AUR 1377 XI 23; MDC XI,
106	št. 838.
106 Švarcenštajn v Lazah pri Velenju je moral nastati ok. leta
1360, ko se je po njem prvič imenoval Oto Fleming, eden
pomembnejših celjskih vitezov in najverjetneje njihov
Zaženberk, Senek, Libenštajn, Klavzenštajn),107 niso pa omenjeni nekateri fevdi (oglejska Mirna), gradovi, ki so bili s strani Celjskih podeljeni v fevd ali sekundarni fevd (Rudenek, Rožek, Salek, Lanš-prež, Trebnje, Boštanj, Zusem idr.), ter tisti, ki so jih pridobili že kmalu po letu 1377 in pred letom 1383 (Metlika, Črnomelj, Žužemberk, Sumberk), neznano zakaj - verjetno po pomoti - pa je izpadel Rogatec, ki pa je kot vest vnd stat Rohats naveden v kasnejši dedni pogodbi z Ortenburškimi.
Zgoraj predstavljeni oris jasno kaže nezaslišano posestno ekspanzijo grofov Celjskih v dobrih treh desetletjih od leta 1350 do 1383, ki je na širšem vzhodnoalpskem območju brez primere. V tem obdobju so grofje na različne načine v svojo posest na novo dobili kar 40 gradov. Skupno število njihovih grajskih objektov se je tako v primerjavi z letom 1329 z 10 povzpelo že na vsaj 66.
Tabela 1: Gradovi grofov Celjskih, pridobljeni med letoma 1350 in 1383 (znak — pred letnico pomeni pridobitev pred navedenim letom).
Gornji Grad 1350	Ploštanj 1366
Kacenštajn 1351	Lanšprež s Trebnjim 1367
Krško 1351/1368	Rožek (Rudolfsegg) 1367/1369
Gračeno 1356	Slovenska Bistrica 1368
Spodnja Vipava 1357	Radgona 1368
Kamen (Stein) v Podjuni 1358	Postojna 1371
Boštanj —1359	Vajškra (Landskron) 1372
Švarcenštajn —1360	Zlemberk (Schmirnberg) —1374
Vrbovec 1360/1362	Sicherstein 1374
Kamnik 1363	Kravjak 1374
Vojnik 1363	Kranj —1377
Zaženberk z Zalcem	Klevevž z Gutenwerdom
1363	—1377
Vivšnik (W eissenegg) 1363	Prežek —1377
Hartneidstein 1363	Mehovo —1377
Waldstein 1363	Wildon —1377
Polhov Gradec 1364	Trušnje (Mitteltrixen) — 1377
Rudenek 1364	Metlika —1383
Zusem 1364	Črnomelj —1383
Zebnik 1366/1369	Zužemberk —1383
Vuzenica 1366/1377	Sumberk —1383
gradiščan (Preinfalk, Bizjak, Turjaška knjiga I, št. 126; Kos, Vitez in grad, str. 380). Kasneje je bil podeljevan v fevd, npr. leta 1428 in 1436 (CKSL 1428 VII 21 s.l.; CFK 1, fol. 101, 114').
107 V letih 1378, 1387, 1404 in 1441 je krški škof Celjskim redno podeljeval v fevd tudi gradove Helfenberg, Ekenštajn, Šalek in Boštanj, ki niso izrecno omenjeni v testamentu iz leta 1377 (gl. op. 59). Forhtenek, prvotno fevd samostana Št. Pavel, je grof Friderik leta 1436 podeljeval v fevd (CFK I, fol. 93', 94).
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
¿OI2.
Natančnejša analiza omogoča nekaj jasnih zaključkov. V času, ko so številne, nekdaj mogočne rodbine tega prostora (Svibenski in njihove veje Planinski in Podsreški, Creteški, Konjiški, Kunš-perški, Vrbovški, Vuzeniški, Steberški idr.) ekonomsko in finančno propadale, nezadržno drobile svojo posest med preživele člane ali celo izumirale, so grofje Celjski razpolagali z ogromnim kapitalom in prosperirali. Velik del kapitala so načrtno investirali v nakup ali prevzem v zastavo številnih gradov oziroma gospostev. Pri tem so se izkazali izredno spretni v finančnem poslovanju in obvladovanju »trga nepremičnin«. Imeli so dober vpogled v stanje na terenu, spretno so izkoriščali finančne zagate številnih rodbin, odplačevali njihove dolgove, neredko pri Judih (npr. Svibenskih, Steberških, Sichersteinov, Vuzeniških, Vrbovških, Kunšper-ških), ter prevzemali njihove gradove in gospostva -včasih tudi v več delih in skozi daljše časovno obdobje, celo desetletja, občasno pa je šlo za enkratno investiranje precejšnjih vsot.
Tabela 2: Celjske investieije v nakup gradov ali prevzem v zastavo (izbor). Vsote so preračunane v goldinarje (po razmerjih pri Bizjak, Denarni sistemi).
Celjska »grajska« politika je bila precizna, dosledna in kontinuirana. In končni rezultat je bil vedno enak - celotna gospostva so postala celjska in število njihovih gradov je pospešeno raslo. Ta načrtna aktivnost ni bila vezana le na večje in po-
108	CKSL 1359 I 2 Dunaj. Vojvoda Rudolf IV. je potrdil, da je grof Friderik Celjski od Kacenštajnskih za 8.000 goldinarjev prevzel v zastavo deželnoknežji grad Strechau na Zgornjem Stajerskem, ki jim je bil zastavljen za isto vsoto. Poleg dohodkov gospostva naj bi se Celjskim dolg izplačeval po 800 goldinarjev letno še iz deželnoknežjega urada Aussee. Očitno je bila zastava poplačana, saj se Strechau v Herma-novem testamentu iz leta 1377 ne omenja več kot celjska
109posest (H1- °P- 64)'
109	Grofa Herman in Viljem sta leta 1384 Hansu von Stadeck posodila 5.000 funtov dunajskih pfenigov (ok. 10.500 goldinarjev), za kar jima je zastavil svoj grad Liechtenstain pri Dunaju. Grad je ostal celjski, kot dokazujejo listine iz let
1412, 1425 in 1436. CKSL 1384 II 10 s.l.; CKSL 1412 VIII 13 Melk; CKSL 1425 I 20 Dunaj; CKSL 1425 II 14 Ebenfurth; CKSL 1436 XI 27 Dunaj.
membnejše gradove, temveč je zajemala tudi manjše objekte, »stolpe« (turn) ali »dvore« (hof, gesess), z bolj omejeno pripadajočo posestjo, ki jih je nižje plemstvo neredko »prostovoljno« predajalo Celjskim, jih prejemalo nazaj v fevd in s tem prestopalo med celjsko viteško klientelo. Primeri iz tega časa so Hohenau pod Gorjanci (1384),110 Breitenau (Zalog pri Novem mestu, 1385)111 in Crnelo (pri Domžalah, 1395).112 Tudi te pridobitve so povečevale posestno maso in omogočale bolj celovito teritorialno zaokroženje celjskega gospostva.
Skokovit ekonomski vzpon Celjskih je temeljil na najtesnejšem sodelovanju z deželnimi knezi, katerim so poleg vojaške službe tudi posojali velike denarne vsote. Znaten del celjskega kapitala je izviral prav iz najemniškega vojskovanja, kar lepo dokazuje nekaj primerov. V slabem desetletju med letoma 1363 in 1371 so bili vojvoda Rudolf IV. in njegova brata Albreht III. in Leopold III. Celjskim samo za vojaško službo dolžni najmanj 15.000 goldinarjev, zgolj v letu 1368 je vojskovanje grofom prineslo 7.700 goldinarjev. Tudi posojila Celjskih -ne samo deželnim knezom - so bila precejšnja; občasno so razpolagali z vsotami po 10.000, 16.000 in več goldinarjev.113 Gospostva v »Grofiji v Marki in Metliki« so Habsburžani pred letom 1383 grofom zastavili celo za 19.200 goldinarjev, verjetno za posojen denar (čeprav to ni izrecno navedeno). Skupen dolg Habsburžanov Celjskim v dobrega četrt stoletja, med letoma 1356 in 1383, je tako znašal več kot 75.500 goldinarjev.
Precejšen del plačil so Celjski prejeli v obliki zastavljenih deželnoknežjih gradov oziroma gospostev (v nekaterih primerih je šlo tudi za odplačila habsburških dolgov in prevzem gradov v zastavo od prvotnih upnikov). Tako so v posest grofov prišle številne prvovrstne strateške in ekonomsko pomembne točke, ki so jim v bodoče prinašale velike dohodke, politično moč in prestiž (Kamnik, Kranj, Postojna, Vipava, Slovenska Bistrica, Radgona, Vajškra (Landskron), Wildon idr.). Ta oblika »grajske politike« se je izkazala za izredno daljno-
no Gl. op. 67.
111	Ulrik Plesel je Celjskim predal svoj tulrn Praytenaw z vsem pripadajočim in vse prejel nazaj v fevd. CKSL 1385 XII 13 s.l.
112	Pirs s Crnelega je leta 1395 celjskemu grofu Hermanu II. predal svojo alodialno posest - hof zu Kotenpulhel z vsem pripadajočim - in vse prejel nazaj v fevd. CKSL 1395 V 29 s.l.
113	Leta 1385 je bila ogrska kraljica Elizabeta Kotromanič, vdova kralja Ludvika Velikega, Hermanu Celjskemu dolžna 10.000 zlatnikov, zato mu je zastavila slavonsko gospostvo Samobor (CKSL 1385 X 13 Budim, insert v listini 1409 IX 3). Leto prej so Celjski Hansu von Stadeck posodili ok. 10.500 goldinarjev (gl. op. 109). Leta 1394 pa se je grof Herman II. pogodil s poljsko princeso Ano, vdovo Viljema Celjskega, in ji na račun dote, jutrnje in protidarila za doto izplačal 16.000 goldinarjev. CKSL 1394 IX 16 Celje.
	goldinarjev
Sicherstein 1374	ok. 2.400
Kamen v Podjuni 1358	ok. 2.700
Mehovo pred 1377	ok. 4.000
Spodnja Vipava 1357	7.000
Polhov Gradec 1364	7.000
Strechau (Zg. Štajerska) 1359108	8.000
Liechtenstein (pri Dunaju) 1384109	ok. 10.500
Cmurek 1386	ok. 17.750
2012
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Tabela 3: Dolgovi Habsburžanov Celjskim v obdobju 1356—1383 in za to zastavljena gospostva.
dolžnik	leto	vsota (v goldinarjih)	zastava gradu/ dohodkov	zadeva
Albreht II.	1356	ok. 1.400	Gračeno	odkup terjatve
Albreht II.	1357	7.000	Vipava	odkup terjatve, posojilo
Rudolf IV.	1359	8.000	Strechau (Zg. Štajerska)	odkup terjatve
Rudolf IV.	1360	ok. 1.250	Vipava	posojilo
Rudolf IV.	1363	2.000	Vojnik, Zalec	vojna služba
Rudolf IV.	1363	5.000	Kamnik	posojilo, vojna služba
Rudolf IV.	1364	2.150	Vojnik, Zalec	vojna služba
Rudolf IV.	pred 1365	6.000	Škofja Loka	-
Albreht III. in	1368	4.500	Radgona, Kamnik	vojna služba
Leopold III.				
Albreht III. in	1368	900	Slovenska Bistrica	vojna služba
Leopold III.				
Albreht III. in	1368	1.000	Laško	vojna služba
Leopold III.				
Albreht III. in	1369	1.300	Zebnik	vojna služba
Leopold III.				
Albreht III. in	1371	5.480	Gamberk, Lebek, mestni	odplačilo dolgov
Leopold III.			davek Maribora114	Šteberških
Albreht III. in Leopold III.	1371	ok. 1.825	Postojna	odplačilo dolgov Šteberških, vojna služba
Albreht III. in	1372	4.500	mestni davek Ljubljane,	-
Leopold III.			Landskron, Himmelberg	
Albreht III. in	pred 1377	ok. 4.000	Mehovo	-
Leopold III.				
Leopold III.	pred 1383	19.200	gospostva v Grofiji v Marki in Metliki	-
SKUPAJ		75.505 goldinarjev		
vidno, saj je večina teh gospostev ostala v celjski posesti okrog 60 let, nekatera celo do izumrtja, kar je bilo temelj njihove veličine konec 14. in v začetku 15. stoletja (nenazadnje so bili tudi mestni gospodje vrste urbanih središč, npr. Kamnika, Kranja, Radgone, Slovenske Bistrice, Metlike, Črnomlja, kasneje še Novega mesta, Kostanjevice idr.). Nedvomno je šlo za zelo dosledno in načrtno politiko, ki je omogočala teritorialno zaokrožitev velikih posestnih sklopov (Celjska grofija, velik del Gorenjske in Dolenjske) ali vsaj nadzor nad nekaterimi vitalnimi strateškimi točkami v deželi (npr. Kamnik, Kranj, Postojna, Laško z Zidanim Mostom, Gračeno,
114 Gamberk in Lebek sta bila očitno s strani deželnega kneza
(ali koga drugega) že kmalu rešena iz zastave, saj se v Her-
manovem testamentu iz leta 1377 ne omenjata med posestjo
Celjskih. Prim. Bizjak, Ratio facta est, str. 130 sl.
Vajškra (Landskron), Kamen v Podjuni, Dravograd). Pomembno pa je poudariti še en, neredko spregledan moment - politika dinastije Celjskih je bila neverjetno enotna in učinkovita. Ob najrazličnejših pravnih dejanjih so vedno nastopali složno, brat z bratom, oče s sinom, stric z nečakom ipd. Znotraj dinastije ni bilo sporov, predvsem pa ne delitev oziroma drobljenja posesti med različne veje, kar je bilo prekletstvo številnih rodbin, ne le manj pomembnih, ampak celo Ptujskih, Walseejcev, Goriških (1271, 1307 in 1342) in nenazadnje Habsburžanov (1379, 1404). To je zagotavljalo ekonomsko (kapitalsko) in politično moč ter omogočilo kontinuiran vzpon dinastije, ki je kasneje rezultiral v dosegu knežjega ranga. A do tja je bila še dolga pot.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
¿OI2.
V zadnjih dveh desetletjih 14. stoletja se je ofenzivnost celjske grajske politike bistveno omilila. Ni bilo več tako velikopoteznih teritorialnih pridobitev in strmega naraščanja števila gradov kot v preteklem času. Med pomembnejšimi pridobitvami bi lahko izpostavili že omenjena nakupa gradov Cmurek (1386) in Dravograd (1387) ter zlasti pridobitev Kunšperka, fevda krškega škofa, leta 1395. Kunšperk je Hermanu II. Celjskemu pred smrtjo zapustil zadnji moški predstavnik rodbine Andrej, ker je bil grof njegov skrbnik (po smrti očeta Hansa) in je odplačal kunšperške dolgove, tudi pri Judih. Hermanu ga je formalno podelil v fevd tudi krški škof.115 Gospostvo z lego ob državni meji na Sotli je dokončno zaokrožilo celjske posesti v Posotelju. Podobno so še nekatere druge pridobitve zapolnjevale vrzeli v ožji Celjski grofiji - čeprav nasilni prevzem Velenja leta 1393 ni uspel -, npr. leta 1400 prevzem Rifnika vzhodno od Celja v fevd od krškega škofa.116 Zanimiv presek skozi posesti grofov Celjskih v tem obdobju bi lahko prikazal malo znani testament grofa Hermana II. iz leta 1396, narejen pred odhodom z ogrskim kraljem Si-gismundom na križarsko vojno proti Turkom (wider die Turkhen). Vendar v njem ni poimenskega naštevanja posameznih gospostev, temveč Herman le sumarno vse svoje »gradove, mesta in trge« za primer svoje smrti zapušča dragemu bratrancu Frideriku Ortenburškemu, s podrobnimi navodili, kako naj poskrbi za njegove mladoletne otroke.117
Sicer pa se je grajska politika Celjskih v tem času povzpela na višjo dinastično raven. Pridobivanje gradov ni bilo več toliko rezultat spretnega finančnega poslovanja, posojanja denarja in nalaganja kapitala v nakupe oziroma prevzemanje gradov v zastavo, temveč je šlo na prvem mestu za visoke politične koalicije in poročne pogodbe, ki so v obliki nagrad za zvestobo, dot in dedovanj Celjskim prinesle skoraj enkrat več gradov, kot so jih posedovali do tedaj. Tudi radij njihovega delovanja se je z matičnega štajersko-kranjskega prostora vedno bolj širil v sosednje dežele - na Koroško ter v Slavonijo in Hrvaško. Prvi korak je bil narejen že leta 1388 s poročno pogodbo med Hermanovim sinom Friderikom I. in krško kneginjo Katarino Frankopansko, ki je mlademu grofu zagotovila pol otoka Krka ter gradove Bakar (z mestom), Trsat in Bribir v Vino-dolu.118 S to posestjo so Celjski kasneje tudi dejansko razpolagali, kot dokazujejo viri iz let 1412 in
115	CKSL 1395 III 21 s.l.; CKSL 1395 VIII 13 Straßburg; CKSL 1397 XIII 20 s.l.
116	CKSL 1400 IV 5 Rim; CKSL 1400 VI 4 Pliberk; CKSL 1404 X 25 Vitanje.
117	HHStA, AUR 1396 VI 23 Celje.
118	CKSL 1388 IX 30 s.l.; Klaič, Zadnji knezi, str. 27, 40 sl.; Stih, Celjski grofje kot dediči, str. 81.
1435.119 Se večji met onstran državne meje pa je uspel Hermanu II. po njegovem udejstvovanju v bitki proti Turkom pri Nikopolju leta 1396, ki ga je nerazdružljivo povezalo z velikim kraljem Sigis-mundom Luksemburškim. Ze prihodnje leto je kralj Hermanu za zasluge podelil mesto Varaždin ter gradova Vinica in Vrbovec »pri gradu Rogatec«.120 Cez dve leti je sledila podelitev celotne Zagorske grofije s poimensko naštetimi osmimi gradovi: Kra-pina, Lobor, Oštrc, Belec, Trakoščan, Lepoglava, Kostel in Cesargrad.121 Leta 1405 je Sigismund Celjskim podelil v zastavo - za posojenih resnično enormnih 48.000 goldinarjev - Medžimurje z gradovoma Cakovec in Strigova ter ponovno tudi grad Samobor, ki ga je grofu Hermanu I. nekoč zastavila že kraljica Elizabeta.122 Kasneje so Celjski pridobili še nekaj pomembnih gradov v Slavoniji. Steničnjak južno od Kolpe z obsežnim gospostvom je grof Friderik leta 1415 ponovno prejel v zastavo od kralja Sigismunda.123 Ze pred letom 1427 pa so Celjski posedovali - očitno v zastavi od kralja - tudi pomemben grad Krupa (na Uni) ter bližnja Japro in Bužim.124 Z omenjenimi gradovi so Celjski dejansko postali gospodarji skoraj celotnega obmejnega prostora na obeh straneh državne meje, od Kolpe in Bele krajine na jugu do Drave oziroma Medžimurja na severu, s številnimi mejnimi prehodi in mitnicami (pri Metliki, Gračenem, Kunšperku, Rogatcu, Varaždinu in Cakovcu/Nedelišču). Skupno število celjskih gradov se je tako v začetku 15. stoletja povzpelo že na več kot 90.
119	Kosi, »Prometna politika«, str. 171.
120	duo castra ... Vyniche ... et aliud Orboch ... prope castrum Rohats. CKSL 1397 VIII 14 Vyhel (dve listini v insertu v 1398 IX 9). Slo je za grad Vrbovec, v nekaterih virih imenovan tudi Neuhaus, nad krajem Klenovec Humski na hrvaški strani Sotle, nasproti Rogatca, ki so ga hrvaški arheologi intenzivno raziskali v zadnjem desetletju. Gl. Kar-bič, Povijesni podaci, str. 211 sl.; Klaič, Zadnji knezi, str. 25 sl.
121	CKSL 1399 I 27; Klaič, Zadnji knezi, str. 27 sl.
122	CKSL 1405 V 24 Budim; CKSL 1405 VIII 10 Zagreb (insert v listini 1409 IX 3). Gl. še op. 113.
123	CKSL 1415 VII 18. Steničnjak je bil že prej (1401) zastavljen Friderikovi ženi Elizabeti Frankopanski, torej je realno z njim že več kot desetletje razpolagal Celjski grof. O tem priča tudi listina Jošta Auerja iz leta 1414 (Chmel, Materialien I, št. 28, str. 47). Prim. Klaič, Zadnji knezi, str. 40, 44 sl.
124	Leta 1427 je bil poravnan spor med Blagajskimi in Celj-
skimi - ki je očitno izbruhnil že leta 1424 - glede določenih
posesti, ki so sodile pod Hermanov grad Krupa. Sigismund
je leta 1429 grad ponovno potrdil grofu Frideriku Celjskemu. CKSL 1427 II 16 s.l.; CKSL 1427 II. 21. s.l.; Klaič, Zadnji knezi, str. 43-47. Krupo, Bužim in Japro našteva med celjskimi gradovi tudi Celjska kronika. KGC, str. 156.
1012.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Tabela 4: Celjski gradovi v Slavoniji in na Hrvaškem, pridobljeni do okoli leta 1425.125
Bakar (po 1388)	Lepoglava (1399)
Trsat (po 1388)	Kostel (1399)
Bribir (po 1388)	Cesargrad (1399)
Varaždin (1398)	Cakovec(1405)
Vinica (1398)	Štrigova (1405)
Vrbovec/Neuhaus (1398)	Samobor (ponovno 1405)
Krapina (1399)	Steničnjak (1401, ponovno 1415)
Lobor(1399)	Krupa (pred 1424)
Oštrc (1399)	Bužim
Belec (1399)	Japra
Trakoščan (1399)	
Velikopoteznost celjske politike v okviru ogrskega kraljestva v tem času kaže še nekaj virov. Stevilo pridobljenih gradov bi bilo lahko še znatno večje — in radij celjskih aktivnosti bi se razširil celo v Dalmacijo —, če bi prišlo do uresničitve določil listine iz 6. maja 1430, ki jasno kažejo izjemne ambicije in obenem ogromne kapitalske zmogljivosti Celjskih v tem času. Kralj Sigismund je v tem dokumentu grofu Hermanu II. dovolil, da za 28.000 goldinarjev od hrvaško-dalmatinskega bana Nikole Frankopana prevzame v zastavo mesti Bihač in Skradin, osem poimensko naštetih gradov na Hrvaškem in v Dalmaciji ter županiji Liko in Poljice — vse to je bilo Frankopanu prej zastavljeno za isto vsoto. Vendar do realizacije tega velikopoteznega načrta — verjetno zaradi nasprotovanja samega bana Nikole — ni prišlo.126 Podobno v končni fazi ni bil realiziran tudi drug, potencialno še bolj velikopotezen načrt. Bosanski kralj Tvrtko II. Kot-romanic je namreč leta 1427 za primer, če bi umrl brez dedičev, svojemu sorodniku Hermanu II. in njegovim naslednikom zapustil celotno bosansko kraljestvo z vsemi gradovi, mesti, trgi, vasmi in vsem pripadajočim.127
Znotraj nemškega cesarstva je v drugi polovici 14. in na začetku 15. stoletja v geografskem pogledu za Celjske največjo belo liso pomenilo veliko in sklenjeno območje na Dolenjskem in Notranjskem, ki so ga s svojimi gradovi obvladovali grofje Orten-burški. Vendar ti Celjskim niso bili konkurenti, temveč enakovredni partnerji, sorodniki in politični
125	Celjska kronika našteva še več kot 10 gradov v Slavoniji, ki so jih Celjski pridobili po letu 1425 in večinoma ohranili do izumrtja. KGC, str. 156.
126	CKSL 1430 V 6 Sempthe. Slo je za kraljevske gradove Sokolac, Ripač, Čoka, Rmanj, Knin, Lab, Vrlika in Ostro-vica ob glavni prometni povezavi iz Slavonije skozi Bihač v Dalmacijo. Prim. Klaic, Zadnji knezi, str. 49—50, z napačno interpretacijo pravnega konteksta listine.
127	Podrobno Stih, Celjski grofje kot dediči, str. 79—103.
zavezniki, s katerimi je bila že leta 1377 sklenjena obojestranska pogodba o dedovanju. Ko je aprila 1418 umrl zadnji ortenburški grof Friderik III., so Celjski lahko brez težav prevzeli grofiji Ortenburg in Sternberg z obsežnimi teritoriji na Koroškem in Kranjskem — svoj najpomembnejši porast ozemlja, pravic in dohodkov dotlej128 — z okrog 34 gradovi in še desetino manjših stolpov (turn). Kaj je ta obsežna dediščina zajemala, okvirno izpričuje že ohranjena dedna pogodba iz leta 1377:129
-	»grofiji Ortenburg in Sternberg z vsem pripadajočim« — pod čemer razumemo celotno orten-burško posest na Koroškem in Kranjskem (ter oba istoimenska gradova);
-	poimensko navedeno na Koroškem še: trg Špital, gradove Ortenburg, Sommeregg,130 Hohen-burg,131 Kellerberg (s trgom),132 zerbrochen vest Schwarzenstain (pri Kellerbergu), Steuerberg133 in Prägrad;134
-	na Gorenjskem Waldenberg, trg Radovljica, Zgornji in Spodnji Kamen ter na Dolenjskem in Notranjskem Ortnek, Ribnico (s trgom), Cuš-perk, Kostel, Poljane (s trgom), Kravjek, Stari grad (pri Novem mestu), pol stolpa na Igu,135 purchstall Falkenberg pri Turjaku in Kočevje (s trgom);
-	oglejski fevd Lož s trgom je bil v pogodbi izvzet iz dedovanja.
Leta 1418 so Celjski poleg ostalega brez težav prevzeli tudi Lož, ki jim ga je leta 1425 v sklopu drugih oglejskih fevdov še formalno podelil patriarh Ludvik.136 Iz drugih virov je razvidno, da je ortenburška dediščina na Koroškem zajemala še celo vrsto gradov, npr. tiste v fevdu ali tiste, ki so jih Ortenburški pridobili po letu 1377: Liemberg,137
128	Stih, Celjski grofje, str. 238 sl.; Dopsch, Die Grafen, str. 19; Lackner, Zur Geschichte, str. 191 sl.; Orožen, Zgodovina Celja I, str. 205 sl.
129	Originalna listina v ARS, AS 1063, Zbirka listin 1377 XI 23 s.l.; regest v MDC X, št. 837.
130	Okrog leta 1441 ga je grof Friderik podelil v upravo oziroma oskrbo Andreju z Grabna. CFK 1, fol. 45'.
131	Leta 1437 ga je Ulrik Celjski podelil v oskrbo Sigmundu Raseggerju. CKSL 1437 III 8 Špital.
132	Ok. leta 1445 je grof Friderik Ludviku Knolu ponovno potrdil fevd gradu Kellerberg. CFK 1, fol. 66'.
133	Steuerberg je leta 1428 grof Herman II. podelil v fevd Juriju Haleggerju. CKSL 1428 II 8 Krapina.
134	Za Prägrad je bamberški škof kot fevdni gospod leta 1377 s posebnim dovoljenjem odobril celjsko dedovanje (MDC X, št. 834). Herman Celjski ga je leta 1423 podelil v fevd Andreju z Grabna. CKSL 1423 XII 13 s.l.; MDC XI, št. 81.
135	Najverjetneje je šlo za stolp Zonek — turn Sunnekg zu Yg, ki
ga je leta 1427 imel v fevdu od grofa Hermana II. Viljem Schnitzenbaumer, kar mu je leta 1436 potrdil tudi Friderik Celjski. CKSL 1427 II 24 Celje; CFK 1, fol. 11.
137 CKSL 1425 V 6 Celje; CKSL 1425 V 18 s.l.
137 Ze od leta 1238 je bil ortenburški, podeljevan v fevd (MDC II, št. 556). Fevdna podelitev grofa Friderika Celjskega Gradeneggerjem leta 1436. CFK 1, fol. 51'.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
1012.
Hohenwart,138 Gschieß,139 Paternion140 ter geografsko povezan in prometno važen sklop gospostev z gradovi v zgornji Dravski in Ziljski dolini, ki se jih je zadnji Ortenburžan polastil konec 14. stoletja kot skrbnik mladoletnih Goriških grofov: Oberdrau-burg (s trgom), Stein, Goldenstein in Prieße-negg.141 V času pred letom 1398 so Ortenburški pridobili še eno pomembno gospostvo na osrednjem Koroškem - od Liebenbergov so prevzeli v zastavo deželnoknežjo Ribnico pri Vrbskem jezeru.142 Manj znana - a izredno pomembna - pa je bila leta 1418 tudi pridobitev sklopa deželnoknežjih zastavnih gospostev na Dolenjskem s prvovrstnimi prometnimi točkami, ki jih je Katarina Celjska, vdova Alberta III. Goriškega, leta 1386 prepustila v zastavo Frideriku Ortenburškemu. Slo je za grad in mesto Kostanjevica^ mesto Novo mesto, grad in trg Višnja Gora, grad Statenberk, trga Litija in St. Vid ter še nekaj manjših posesti. Vse to je z ortenburško dediščino leta 1418 pripadlo Celjskim.143 Tako je grof Herman II. postal nesporni »vladar« Dolenjske ter celo mestni gospod Novega mesta in Kostanjevice, ki ju je lahko še leta 1427 imenoval »naši
mesti«.144
138	Leta 1355 ga je krški škof podelil v fevd Ortenburškim. Grof Friderik Ortenburški ga je leta 1401 in 1410 podelil v sekundarni fevd Krištofu Harenpecku (MDC X, št. 443, 1056, 1125). Fevdna podelitev Friderika Celjskega istemu prejemniku leta 1436. CFK, fol. 5', 6.
139	Herman Celjski leta 1420 in ponovno Friderik II. 1436 sta podelila turn ze Geschiess z nižjim sodstvom in vsem pripadajočim v fevd Ulriku Weißpriachu, kot je to že od davna imela od grofije Ortenburg rodbina Gschiesserjev. CKSL 1420 VI 15 s.l.; CFK 1, fol. 29.
140	Po Paternionu se je v 14. stoletju imenovala ministerialna rodbina grofov Ortenburških (MDC VIII, št. 605, 611, 651; MDC IX, št. 441; MDC X, št. 617, 966). Tu je stalo tudi plemiško bivališče, leta 1354 izpričano kot haus dacz sand Paternian (MDC X, št. 427). Leta 1436 ga je Friderik Celjski podeljeval v fevd. CFK 1, fol. 13'.
141	Lackner, Zur Geschichte, str. 187-188; Erläuterungen, str. 195, 199, 204, 208-210, 217; MDC XI, št. 300, 302. Prie-ßenegg sta leta 1433 grof Herman II. in 1455 Ulrik II. podeljevala v fevd (CKSL 1433 XII 17 s.l.; CFK 2a, fol. 22'). O prometnem pomenu celjskih gospostev na Zgornjem Koroškem Kosi, »Prometna politika«, str. 173-174.
142	Ze leta 1398 je vojvoda Viljem grofa Hermana II. opozarjal, naj zaščiti ljudi samostana Vetrinj pred posegi svojega gra-diščana v Ribnici (Erläuterungen, str. 109). Leta 1423 pa je vojvoda Ernest objavil, da je Herman vrnil Ribnico skupaj z drugimi gradovi, ki jih je imel v zastavi od Habsburžanov. CKSL 1423 XII 18 Radgona.
143	Stih, Dežela, str. 134-135; Kosi, Potujoči, str. 41-42 (op. 52), 47; isti, »Prometna politika«, str. 173.
144	Komatar, Cartular, št. 55, str. 54. Po poročanju Celjske
kronike je Herman II. Novo mesto in Kostanjevico skupaj s Krškim, Mehovim ter Steničnjakom in Samoborom na
Hrvaškem prepustil v upravo sinu Frideriku, vendar mu je
po smrti žene Katarine Frankopanske ok. leta 1425 vse ponovno odvzel. KGC, str. 77-78.
Tabela 5: Celjski gradovi, pridobljeni z ortenburško dediščino leta 1418.
Ortenburg	Radovljica
Sommeregg	Waldenbeg
Hohenburg	Lož
Gschieß	Zonek pri Igu
Kellerberg	Falkenberg
Paternion	Cušperk
Schwarzenstein	Kravjek
Sternberg	Ortnek
Hohenwart	Ribnica
Prägrad	Kočevje
Liemberg	Kostel
Steuerberg	Poljane
Oberdrauburg	Stari grad (pri Novem mestu)
Stein	Kostanjevica (do 1431)
Goldenstein	Višnja Gora (do 1431)
Prießenegg	Statenberk na Dolenjskem (do 1431)
Kamen	Novo mesto (do 1431)
Okrog leta 1425 so bili Celjski z vidika obvladovanja gradov v vzhodnoalpskem prostoru in v sosednji Slavoniji na višku moči - pripadalo jim je več kot 125 gradov.145 Ce vključimo še precejšnje število manjših plemiških stolpov/gradičev/dvorov, ki so jih grofje praviloma podeljevali v fevd svojemu klientelnemu plemstvu, je bilo to število večje od 140.
Vendar pa je bil ta višek kratkotrajen. Kot piše kronist v Celjski kroniki, je grof Herman II. vrnil Habsburžanom kar 14 gospostev, ki jih je imel od njih v zastavi, in sicer Kranj, Kamnik, Kostanjevico, Novo mesto, Višnjo Goro, Statenberk na Dolenjskem, Postojno, Wildon, Radgono, Vajškro/ Landskron (ostalih ni poznal, šlo pa je še za Vipavo, Ribnico na Koroškem in verjetno Trušnje).146 Dejansko je decembra 1423 prišlo v Radgoni do srečanja grofa Hermana II. in vojvode Ernesta, kjer je grof obljubil vrnitev vseh zastavljenih gospostev, vojvoda pa mu je ponovno podelil v zastavo Laško, Vojnik, Zalec, Slovensko Bistrico, Zebnik in Gra-čeno, kar so Celjski ohranili do izumrtja,147 enako
145	To število zajema le »prave« gradove, torej večje objekte, ki so v virih označeni kot vest, gesloss in podobno, ne pa manjših zgradb (turn, hoff, gesezz).
146	KGC, str. 156-157; Stih, Celjski grofje, str. 241. Kronist ne omenja Ribnice ob Vrbskem jezeru, ki je izrecno omenjena kot eno vrnjenih zastavljenih gospostev leta 1423 (CKSL 1423 XII 18 Radgona). Napačno pa omenja Goričane, ki nikoli niso bile v celjski posesti. Prim. Kosi, Marginalije, str.
207-208.
147	CKSL 1423 XII 18 Radgona (tri listine); CKSL 1423 XII 19 Radgona; Kosi, »Prometna politika«, str. 175-176. Grof Herman II. je leta 1432 v svojem ter imenu grofov Friderika in Ulrika avstrijskima vojvodoma obljubil, da bodo v pri-
¿0I2.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Tabela 6: Celjski stolpi/dvori, podeljeni v fevd nižjemu plemstvu (izbor).
Turn (pri Preddvoru)148	Auerjev stolp (v Podlogu pri Žalcu)149
Šinkov turn (pri Mengšu)150	stolp v Marija Gradcu (pri Laškem)151
Brdo (pri Lukovici)152	Strmol (pri Rogatcu)153
Krumperk154	Šrajbarski turn (pri Krškem)155
Črnelo156	stolp Trebnje (na Dolenjskem)157
Pakenštajn (pri Šmartnem ob Paki)158	Zonek pri Igu159
stolp v Kotah (pri Velenju)160	Breitenau161
kot zastave v Grofiji v Marki in Metliki (Metlika, Črnomelj, Mehovo, Žužemberk). Do tega dejanja je domnevno prišlo zato, da so se Habsburžani odpovedali fevdnemu gospostvu, kar je bil pogoj za dvig Celjskih med državne kneze.162 Vrsta nekoč zastavljenih gradov se v naslednjih letih ponovno pojavi v rokah deželnega kneza, pod upravo njegovih gradiščanov in oskrbnikov - Kranj je bil
vrnjen že leta 1421, Vajškra (Landskron) do leta 1427, Radgona, Postojna in Vipava pa so izkazani kot deželnoknežji leta 1431.163 Najdlje je Herman zavlačeval z vrnitvijo Kostanjevice, Novega mesta, Višnje Gore in Štatenberka, kar je bilo izvršeno šele leta 1431.164
Pogledi Celjskih so bili v tem času že uprti v lastno kneževino in pokneženje, do katerega je prišlo leta 1436,165 in so se za te cilje brez težav odpovedali omenjenim gradovom. So pa imeli ti dogodki nepredvidljive posledice — leta 1437 je izbruhnil neizogiben spopad s Habsburžani, ki je bil pomirjen šele leta 1443, in sicer tako, da so se Celjski odpovedali lastni kneževini — deželi. Ta vojna, ki jo podrobno opisuje kronist Celjske kronike, je prinesla uničenje več deset srednjeveških gradov oziroma stolpov na Slovenskem (čeprav so bili nekateri v naslednjih desetletjih obnovljeni). Celjski so pod poveljstvom Jana Vitovca »porušili« (ali vsaj onesposobili) vrsto gradov nasprotnikov in nekaterih svojih — očitno nezvestih — vazalov, zlasti tiste v bližini Celja:166 Zbelovo, stolp v Poljčanah,167 Anderburg (pri Šentjurju), Prežin, Helfenberg,168 stolp^ v Vitanju,169 Turn (pri Skalah), Auerjev stolp (pri Žalcu), stolp ob Paki (Pakenštajn?), Erkenštajn (pri Radečah),170
meru njihove smrti gradovi Slovenska Bistrica, Vojnik, Laško, Zebnik in Gračeno spet pripadli Habsburžanom. Originalna listina v HHStA, AUR 1432 VI 20 Celje.
148	Leta 1408 türn bey Newnburg (CKSL 1408 I 23 Celje), 1432 turn vnder Newnburg in Krayn (CKSL 1432 IX 7 Celje). Stolp Turn, ki je nastal pod Novim gradom (Neuburg) pri Preddvoru na Gorenjskem.
149	Leta 1437 hof vnd siez zu der Awe ... Türen vnd siez ... (Chmel, Materialien I, št. XXVIII, str. 46); 1438 siez zw der Awn (CKSL 1438 XII 1 Gradec); ok. 1440 thurn zu der Aue im Santhall (KGC, str. 157).
150	Leta 1419 Schenkchenturn (CKSL 1419 V 1 s.l.); leta 1436 so Galenberški prejeli v fevd Sehenkenturn (CFK 1, fol. 94').
151	Leta 1428 turn vnd gesezz Greez vnder Tifer an der Seen (CKSL 1428 IV 10 Celje). Prim. Stopar, Grajske stavbe 3, str. 81.
152	Leta 1436 hof zu Ekeh in Krain (CFK 1, fol. 74').
153	Leta 1436 je Jakob Strmolski prejel v fevd turn bei Roehaez (CFK 1, fol. 93, 115'). Slo je za kasnejši dvorec Strmol. Stopar, Grajske stavbe S, str. 130 sl.
154	Leta 1410 turn ChrawQerk (CKSL 1410 VIII 26); 1434 turenn KrauQerkg (CKSL 1434 VI 29 s.l.).
155	Leta 1436 je Andrej Schrabas prejel v fevd turen zum Hard (CFK 1, fol. 118). Slo je za kasnejši Srajbarski turn, ki se je verjetno imenoval po tej rodbini. Stopar, Grajske stavbe 13, str. 154.
156	Leta 1436 je Jakob Lamberger prejel v fevd hof ze Ratten-Quhel (CFK 1, fol. 87). Gl. še op. 112.
157	Leta 1436 turn ze Trefen (CFK 1, fol. 89'). Gl. še op. 52.
158	Leta 1416 árn an der Paekh (CKSL 1416 XII 13 s.l.), 1419 gesaezz zu Pakenstain (CKSL 1419 VI 18 Krapina).
159	Leta 1427 je imel Viljem Schnizenbaumer turn Sunnekg genant zu Yg v fevdu od grofa Hermana II. (CKSL 1427 II 24 Celje).
160	Turn vnd das gesezz zum Winkel s pripadajočo posestjo je Friderik Celjski leta 1430 podelil v fevd Siguni Ekenstainer, s katero je imel nezakonske otroke (CKSL 1430 XI 30 s.l.).
161	Leta 1436 turn Praytennaw (CFK 1, fol. 86'). Gl. še op. 111.
162	Stih, Celjski grofje, str. 241.
163	GZL IX, št. 61; MDC XI, št. 61, 125; Chmel, Materialien
I,	št. 75, 80, str. 17—18.
164	Vojvoda Friderik je julija 1431 objavil, da je grof Herman
II.	omenjena štiri gospostva z gradovi ... yeczund ... ubergegeben vnd zu vnsern hannden hat geantwurttet. CKSL 1431 VII 15 Innsbruck (dve listini); CKSL 1431 VII 16 Innsbruck.
165	Stih, Celjski grofje, str. 242 sl.; Dopsch, Die Grafen, str. 22 sl.; Orožen, Zgodovina Celja I, str. 222 sl.
166	KGC, str. 85 sl., 157; Štih, Celjski grofje, str. 247 sl. Pri seznamu uničenih gradov »drugih gospodov« v kroniki je šlo v številnih primerih za celjske fevde, znane iz podelitvenih listin ali fevdnih knjig: Prežin, Helfenberg, Turn (pri Ška-lah), stolp ob Paki, Auerjev stolp, Kravjek in Turn (pri Preddvoru).
167	Thurn genandt Poltschach zwischen Studenitz und Planc-kenstein der eines Grefflein was. Šlo je za stolp Grassla, ki je bil oskrbnik bližnjega deželnoknežjega gradu Zbelovo (Stopar, Grajske stavbe 2, str. 109). Njegov naslednik Anton Grassl je leta 1445 dobil gesess zu Poltschach v fevd od celjskega grofa. CFK 2b, fol. 23.
168	Prežin in Helfenberg sta bila med enajstimi gradovi, ki jih je krški škof še leta 1441 podelil Celjskim v fevd. CKSL 1441 IX 3 Straßburg.
169	Thurn zu Weittenstein der die zeit des Lindeckhers was. Šlo je za stolp Popla Vitanjskega z Lindeka oziroma njegovih naslednikov, ki je stal na grajskem griču novega gradu v Vitanju. Gl. Kos, Vitez in grad, str. 393; Blaznik, Historična topografija 2, str. 472—473.
170	Grad Erkenštajn (Stari grad nad Vrhovim ob Savi) je bil fevd krške škofije, ki so ga že v 14. stoletju posedovali gospodje Ptujski. Zadnjič jim je bil v sklopu drugih krških fevdov podeljen še leta 1428 (Wiessner, Gurker Urbare, št. 348, str. 410). Celjskim je bil trn v peti in so ga v pričakovanju izumrtja Ptujskih že leta 1387 skupaj z drugimi ptujskimi krškimi fevdi dobili od škofa v fevd, kar pa se ni nikoli uresničilo. To listino so dali potrditi še leta 1436. CKSL 1387 VIII 8 s.l.; CKSL 1436 V 20 s.l.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
¿OI2.
Okoli leta 1425 so grofje Celjski posedovali približno 125 gradov od Koroške, Kranjske in Štajerske do Slavonije in Hrvaške. Ta višek je bil kratkotrajen — do leta 1431 so Habsburžanom vrnili 14 zastavljenih gradov, ki so jih imeli v svoji posesti že okrog 60 let (Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana, 2011, str. 91).
Turn (pri Preddvoru),171 Kravjek (pri Muljavi na Dolenjskem) in morda tudi sosednji Šumberk.172 Okrog leta 1452 je grof Friderik razdejal tudi bivša ptujska Ranšperk in Lemberg (pri Dobrni).173 Uničili pa so tudi vrsto lastnih manj pomembnih objektov, ki so jim bili očitno potencialno nevarni: Šoštanj, Kacenštajn,174 Vojnik, Zaženberk,175 Še-
171	Thurn undter Neunburgk bey der Khankhar oberhalb Michl-Stetten gelegen, der ains Schratten was. Turn pri Preddvoru je leta 1432 grof Herman II. podelil v fevd Frideriku Schrotu (CKSL 1432 IX 7 Celje).
172	Cesar Friderik je leta 1463 Turjaškim izdal dovoljenje za gradnjo gradu in utrdbe na »gradišču« Sumberk. Obnovljeni grad se je nato ohranil do 18. stoletja. Stopar, Grajske stavbe 14, str. 110—115. Za napotek se zahvaljujem kolegu dr. Igorju Sapaču.
174 Gl. op. 45.
174	Kacenštajn (in bližnji Žamberk) — oboje star celjski fevd — so grofje leta 1439 dobili v zastavo za posojen denar od zadnjih Kacenštajnskih (CKSL 1439 II 13 s.l.). Verjetno je bil porušen kmalu zatem. Urada Kacenštajna in Šoštanja sta po izumrtju Celjskih 1457 sodila pod upravo gradiščana na Forhteneku, kar očitno kaže na to, da sta bila objekta uničena. Birk, Urkunden-Auszüge, št. 248.
175	V eni različicjkronike je zapis Sachsenfeldt (Žalec), v drugi Sachsenwart (Žaženberk). Po mojem mnenju gre za drugo možnost. Grad Žaženberk je bil del celjskega gospostva
nek pri Zovneku, Freudenek,176 stolp v Laškem,177 stolp v Radečah178 ter Vrbovec (Neuhaus) v hrvaškem Zagorju (pri Rogatcu).179 Večina teh utrdb ni bila trajno uničena, temveč se v kasnejši celjski ali zgodnji habsburški dobi ponovno pojavljajo v fevdnih knjigah ali podelitvenih listinah oziroma se na njih imenujejo gradiščani. Zelo lep primer je Kravjek (Weinegg) pri Muljavi na Dolenjskem. V celjskih fevdnih knjigah iz leta 1455 je
izrecno
Žalec in se po tem času kot obstoječ grad ne omenja več. V
trgu Žalec pa kak podoben utrjen srednjeveški objekt iz
virov ni poznan.
176	v Celjski kroniki Freidenberg, bey Tiffer. Verjetno gre za napačen zapis gradu Freudenegg pri Hrastniku. V celjski fevdni knjigi se leta 1444 v okviru gospostva Laško podeljujejo hube bei Frewdenneck, sam grad pa se ne omenja več, ker je bil verjetnože uničen. CFK 1, fol. 133'.
177	Thurn ob Tiffer. Šlo je za stolp v trgu Laško, za katerega je bilo še v trških privilegijih iz leta 1625 in v cesarjevi listini iz leta 1627 zapisano, da so ga nekoč požgali/podrli grofje Celjski. Stopar, Grajske stavbe 3, str. 62.
178	Thurn ob Ratschach. To je bil nedvomno prednik kasnejše graščine Turn pri Radečah. Stopar, Grajske stavbe 13, str. 171-172.
179	Gl. Karbič, Povijesni podaci, str. 212.
£012.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
rečeno, da je grad, ki je bil v času Hermana II. podeljen v fevd Frideriku Ravberju, osvojil in »porušil« grof Friderik Celjski, pripadajočo posest pa dlje časa zadržal v svojih rokah. Grof Ulrik II. je sedaj purkchstall, na katerem je prej stal grad, podelil v fevd Ravberjevemu sinu in dediču, Juriju Ravberju. Če bi ta grad ponovno zgradil, bi moral z njim Celjskim pokorno in vdano služiti oziroma jim ga po potrebi vedno dati na razpolago.180 Kravjek je bil očitno tudi zares ponovno zgrajen, saj se omenja v več virih druge polovice 15. stoletja in kasneje.181 Podobno je bilo z nekaterimi drugimi v fajdi porušenimi zgradbami. Zdi pa se, da od pomembnejših gradov niso bili nikdar več obnovljeni npr. Vojnik,182 Kacenštajn, Šoštanj, Ranšperk, Prežin, Zaženberk in Freudenek (pri Hrastniku).
Zadnji dve desetletji grofov Celjskih pomenita z vidika obvladovanja ozemelj in števila njihovih gradov v avstrijskih deželah korak nazaj. Z gradovi, ki so bili prodani ali kako drugače odtujeni (npr. Cmurek, Waldstein, Zlemberk, Gornji Grad183), vrnjeni Habsburžanom ali porušeni v fajdi, se je njihovo število zmanjšalo za kakih dvajset. Vendar je Celjskim uspelo pridobiti nekatere nove (Heken-berk,184 Rudenek,185 Zusem,186 Bela Peč,187 Mokrice,188 Nieder-Falkenstein na Koroškem,189 Johannstein v Avstriji190), zlasti pa se je njihovo šte-
18° CFK 2b, fol. 30-31.
181	Stopar, Grajske stavbe 14, str. 30 sl.
182	Listina cesarja Friderika iz leta 1457 govori o »nekdanjih« gradiščanih v Vojniku. Birk, Urkunden-Auszüge, št. 251.
183	Grad Gornji Grad se v celjskih virih prve polovice 15. sto-
letja — ne v kroniki ne v fednih knjigah — sploh ne omenja več. Domnevam, da je bil prepuščen tamkajšnjemu samostanu ali opuščen. V listini grofa Friderika o podelitvi posebnih pravic samostanu leta 1447 se kot pristojni celjski uradnik omenja ambtman v Mozirju. Samostanske zadeve pa je 1449 in 1453 urejal Gašper Vaist iz stare rodbine celjskih gradiščanov, vendar kot upravitelj (schaGGer) benediktincev in ne grofov. CKSL 1447 IV 17 Gornji Grad; CKSL 1449 III 8 s.l.; CKSL 1453 VI 3 s.l.
185 Gl. op. 43.
185	Leta 1447 ga je Hans Vrbovški za primer svoje smrti zapustil Celjskim, kar se je očitno tudi uresničilo. CKSL 1447 VI 30 s.l.; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 199.
186	Zusem, krški fevd, je Andrej Zusemski leta 1437 za posojeni denar zastavil Celjskim. CKSL 1437 XI 3 s.l.; CKSL 1437 XI 4 Celje.
187	Grad Bela Peč (Weissenfels) na skrajnem severozahodu Kranjske, ob meji s Koroško pri Trbižu, je po poročilu Celjske kronike leta 1431 začel graditi grof Friderik II.
188	Celjski. KGC, str. 81.
188	Grad Mokrice so nedvomno zgradili sami Celjski, saj je nastal v okviru njihovega gospostva Gračeno. Ob podelitvi Mokric v fevd leta 1455 je grof Ulrik II. izrecno omenil, da so h gradu pripadajoče vasi »prej sodile v njegov urbar Gračeno«. CFK 2b, fol. 23'.
189	Kronist Celjske kronike ga omenja med celjskimi gradovi (Falckenstein), iz listine iz leta 1457 pa je znano, da je bil skupaj z Prießeneggom nekoč last Ulrika Celjskega. KGC, str. 156; MDC XI, št. 302.
190	Johannstein blizu starejšega celjskega gradu Liechtenstein
pri Dunaju (gl. op. 109). Iz listine kralja Ladislava iz leta
1453 je razvidno, da je bil že dlje časa celjski. CKSL 1453 I
18 Dunaj.
vilo povečalo v Slavoniji. Zadnji Celjski grof Ulrik II. je po neuspelem poskusu oblikovanja lastne kneževine težišče svojega političnega delovanja prenesel v druge dežele - na Ogrsko in Hrvaško, v Avstrijo in na Češko - ter se povzpel na veliki zgodovinski oder Srednje in Jugovzhodne Evrope. V tem kontekstu je razumljivo, da je posvetil več pozornosti krepitvi moči v Slavoniji, kjer je imel tudi položaj bana - kraljevega namestnika. Stevilo celjskih gradov v Slavoniji in na Hrvaškem je ob njegovi smrti presegalo 40. Od leta 1441 je obvladoval tudi Zagreb (Gradec), kjer je imel svoj »kastel« in glavarja, od mesta pa je pobiral dohodke.191 Skupno število celjskih gradov ob izumrtju leta 1456 tako ni bilo dosti manjše kot nekaj desetletij prej, se je pa težišče bistveno bolj kot nekoč pomaknilo v sosednjo Slavonijo.
Kronist v Celjski kroniki prinaša poimenski seznam 75 celjskih gradov, ki so jih posedovali pred izumrtjem, od Koroške, Kranjske in Stajerske do vključno Slavonije.192 Seznam je zelo natančen in ga potrjujejo tudi številni drugi ohranjeni viri. Vendar dejansko našteva le tiste gradove, ki so bili v neposredni upravi Celjskih, manjka pa jih okrog 40, zlasti tistih, ki so bili podeljeni v fevd klientelnemu plemstvu, ter nekateri v Slavoniji, ki jih - kot je kronist sam priznal - ni znal poimenovati. Ob pritegnitvi različnih razpoložljivih virov (listine, fevdne knjige, kronike) so v spodnji tabeli navedeni celjski gradovi - v lastni upravi in podeljeni v fevd -, ki jih je Ulrik II. posedoval ob svoji smrti leta 1456 in jih je bilo okrog 123.193
191	Celjski glavar je omenjen v Zagrebu leta 1450 (capitaneus zagrabiensis). Leta 1453 je celjska grofica Katarina potrdila, da je od vnser Statt Richter zum Agram prejela 40 mark pfenigov die vns dye Statt daselbst Jarlechen ze dinst phlichtig sein ze geben. V listini iz leta 1457 je govorila o »svojem mestu« mons Grecensis, kralj Ladislav Posthumus pa je od nje zahteval, naj mu vrne kastel na zagrebškem Gradcu: ... castellum illud, quod in civitate nostra montis Gerecensis edificatum extitit. MCZ II, št. 149, 167, 186, 190; Kampuš, Odnosi, str. 161 sl.; Klaič, Zadnji knezi, str. 74 sl.
192	KGC, str. 156-157.
193	Seznam je narejen karseda natančno po obstoječih virih. Upošteva le večje grajske objekte {vest, geslozz) ter ne zajema stolpov in dvorov {turn, hoff). Vključuje tudi gradove, ki so bili nedavno porušeni in trenutno niso služili namenu, so pa bila pripadajoča gospostva še vedno v lasti Celjskih, npr. Kacenštajn, Šoštanj, Helfenberg, Ranšperk, Lemberg, Vojnik, Prežin, Kostrivnica in Zaženberk. Nekatere od teh zajema tudi seznam v Celjski kroniki, druge potrjujejo fevdne knjige ali fevdne podelitve od krškega škofa (1441, 1452). Glavni viri za seznam so: KGC, CFK, listine CKSL ter za Hrvaško viri, citirani v op. 215. Veliko podatkov, zlasti o celjskih uradnikih na posameznih gradovih, daje tudi več deset listin Ulrikove vdove Katarine in cesarja Friderika III., ko je po Ulrikovi smrti leta 1457 prevzemal bivše celjske gradove ter jih podeljeval v oskrbo ali fevd. Ti dokumenti so v regestih zbrani pri Birk, Urkunden-Auszüge.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
20I2.
Tabela 7: Gradovi grofov Celjskih ob izumrtju leta 1456 (v kurzivi so gradovi, podeljeni vfevd).
* porušen grad (gospostvo/urad še nadalje posest Celjskih oziroma podeljeno v fevd) Izrecna omemba v virih: H - glavar, Haubtman
B - gradiščan, Burggraf (v Slavoniji običajno castellanus) P - oskrbnik, Pfleger A - uradnik, Amtman
Celje H P B
Zovnek B
Libenštajn
Zaženberk*
Ojstrica B
Hekenberk
Vrbovec B
Rudenek
Kacenštajn*
Zamberk
Forhtenek B
Turn*
Šoštanj* B
Svarcenštajn
Salek
Ekenštajn
Helfenberg
Ranšperk*
Lemberg (pri Dobrni)*
Vojnik* B P
Dravograd
Muta B A P
Vuzenica B
Limbuš
Slovenska Bistrica A
Rogatec B
Kostrivnica
Lemberg (pri Šmarju) B A P
Prežin*
Ploštanj
Rifnik
Zusem
Planina B A
Kozje
Podsreda B A
Kunšperk B
Laško A
Zebnik B
Boštanj
Krško B
Gračeno B
Mokrice
Stari grad
Lanšprež
Mirna
Žužemberk
Mehovo B
Metlika H P
Črnomelj
Polj
ane
Kostel B
Fridrihštajn
Ribnica B P
Ortnek B
Lož B P
Čušperk
Kravjek*
Polhov Gradec B
Smlednik B
Radovljica B
Waldenberg B
Kamen
Bela Peč
Kamen v Podjuni
Sternberg (Strmec)
Hohenwart
Prägrad
Kellerberg
Paternion A
Ortenburg H
Špital
Gschieß
Sommeregg B
Hohenburg B
Nieder-Falkenstein
Prießenegg B
Goldenstein
Oberdrauburg
Stein
Liechtenstein (pri Dunaju)
Johannstein (pri Dunaju)
Samobor B
Steničnjak H
Krupa B
Japra B Bužim Stupnik B
1012.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Zagreb (Gradec) H B Medvedgrad H B Rakovec B
Cesargrad B_
Kostel B_
Vrbovec/Neuhaus* B
Krapina H_
Lobor Oštrc Belec Trakoščan Kamenica Varaždin B Vinica B Cakovec H
Strigova A_
Turen (v Medžimurju)
Veliki Kalnik
Mali Kalnik
Koprivnica
Kamengrad
Novi grad
Durdevac H B
Pakrac
Rača
Dubrava
Cazma
Garic
Gumnik
Ivanic-grad
Božjakovina B
Gore
Hrastovica
Vseh gradov, podeljenih v fevd, je bilo najmanj 25, kar je približno petina. Vsekakor pa jih popolnoma upravičeno vključujemo med »celjske« gradove. Najboljši argument za to so same celjske fevdne knjige, ki pričajo, da je bil pregled grofov nad fevdi izredno natančen, podeljevanje fevdov se je periodično obnavljalo, nadzor nad vazali pa je bil -za razliko od cerkvenih gospodov - bistveno bolj strog. Do prvega ohranjenega popisa fevdov je prišlo leta 1436, kmalu po smrti starega grofa Hermana II., ko je klientelno plemstvo moralo - očitno kot izkaz zvestobe novim predstojnikom celjske hiše - zaprositi za ponovno podelitev oziroma potrditev fevdov. Podobna situacija je nastala leta 1455 po smrti grofa Friderika II., ko je fevde na novo podeljeval Ulrik II. in so nastale druge ohranjene fevdne knjige. Ob tem je razumljivo, da so fevde po-
novno prejemali le zvesti vazali. Tudi klavzule v podelilnih listinah oziroma fevdnih knjigah so jasne in ne dopuščajo dvoma, da so imeli grofje kot seniorji še vedno velike pristojnosti. Določen fevd -grad, stolp, dvor idr. - je bil prejemniku podeljen le za čas njegovega življenja (leibgeding)194 ali pa tudi njegovim moškim ter - v nekoliko redkejših primerih »s posebno milostjo« - ženskim potomcem oziroma dedičem.195 Fevd je ob smrti prejemnika oziroma dedičev spet pripadel Celjskim, o čemer priča nemalo ponovnih podelitev fevdov, do katerih je prišlo na prošnjo naslednikov po smrti njihovih prednikov ali pa so jih grofje ponovno podeljevali zato, ker so jim zapadli po smrti bivšega vazala (uns ledig wurden). Včasih so se fevdi z vsemi podobnimi klavzulami tudi prodajali - kot npr. grad Kamen pri Begunjah leta 1442196 - ter odkupovali nazaj. Razmerje med fevdi in gradovi v lastni upravi se je s časom spreminjalo, grofje so nekatere prevzeli nazaj, druge pa oddali v fevd. Za Celjske kot fevdne gospode so bile najpomembnejše klavzule, ki so določale, da jim mora biti grad na njihovo zahtevo in po potrebi vedno odprt ter da se jim vazal z njim nikoli ne bo izneveril. V primeru preloma teh obvez so si grofje lahko določen grad ponovno podvrgli, kot je izrecno omenjeno ob nekaterih podelitvah. Da so imeli Celjski za to kadarkoli dovolj moči in sredstev, ni nobenega dvoma. O tem priča vrsta primerov »porušenih« gradov v Celjski kroniki, kjer je očitno šlo za nezveste celjske vazale (Helfenberg, Prežin, Kravjek idr.). Podoben je bil primer no-torično nezvestega Jošta Auerja, kateremu je bil leta 1437 odvzet fevd - stolp v Podlogu pri Žalcu.197 Celjski so se pri tem suvereno zoperstavili celo intervenciji Habsburžanov v prid Aueiju, kar je bil eden od uvodov v celjsko-habsburško fajdo.
Lastne gradove v ožjem smislu so Celjski upravljali s svojimi nastavljenimi uradniki. Celjsko uradništvo se je očitno razlikovalo po funkcijah oziroma rangu, saj se v več ohranjenih listinah jasno navajajo kot glavarji (haubtlewten), gradiščani (burkgrauen), oskrbniki (phlegern), uradniki (ambtlewten), občasno še podrobneje opredeljeni richter, mawtner, zollner wnd ander diener (sodniki, mitničarji idr.).198 Celjski glavarji - z vojaškimi in sodnimi pristojnostmi - so bili glavni uradniki v vsaki od štirih celjskih grofij: Celju, Ortenburgu, Zagorju ter v
194	Npr. grad Prießenegg v Ziljski dolini, ki ga je Hans von Fresach leta 1433 od Hermana II. prejel v fevd za čas svojega življenja (mein lebtag). CKSL 1433 XII 17 s.l.
195	Npr. Forhtenek, ki je bil leta 1436 podeljen v fevd bratoma Joštu in Hansu Forhteneškima wnd iren erben sünn vnd tochtern. CFK 1, fol. 93'.
196	Kamen je grof Ulrik II. leta 1442 prodal v fevd Hansu Se-pacherju z Mlinega pri Bledu, ki je bil njegov gradiščan na Smledniku. CKSL 1442 IV 21 s.l.
197	Chmel, Materialien I, št. 28, str. 46 sl.
198	Npr. CKSL 1449 XI 11 Celje; GZM VI, št. 110.
3 KRONIKA_
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
»Grofiji v Marki in Metliki«, ki so jo grofje imeli v zastavi od Habsburžanov. Temu odgovarjajoče so imeli sedeže na gradovih v Celju, na Ortenburgu na Koroškem, v zagorski Krapini ter v Metliki. Hawbtman zu Cili je bil na primer leta 1454 Jošt Helfenberger,199 haubtman na Ortenburgu leta 1436 in 1441 Andrej von Graben in leta 1457 Jurij Kreig,200 haubtman an der Creppynn oziroma haupt-man in Seger v letih 1428, 1430 in 1435/36 Hans z Werdenberga201 ter leta 1454 Ahac Minndorfer,202 haxbtmann der graffschaft in der Mettlikg leta 1447 pa Jurij Kollnitzer in 1456 Baltazar Lichtenber-ger.203 V Celju kot prestolnici z različnimi funkcijami in več grajskimi objekti se poleg glavarja omenjajo še oskrbnik (phleger),204 sodnik in uradniki (richter und ambtlexten)205 ter na gradu Zgornje Celje, kjer so grofje hranili blagajno in arhiv (behaltnus von barschafft und brieffen), poseben gradiščan (v letih 1456-57 Tomaž Pfaffoitscher).206 Zdi se, da se uradniki pod nazivom ambtman in ambtlext pojavljajo v celjskih središčih z bolj pestrimi gospodarskimi funkcijami, zlasti v tistih, ki so poleg gradov in zemljiškega gospostva zajemala še urbane naselbine (mesta, trge). Poleg Celja jih zasledimo npr. v Slovenski Bistrici, Lemberku, Voj-niku, Laškem, Radečah, Mozirju, Braslovčah, Muti, Planini in Podsredi.207 Ukaz grofa Friderika II. glede hiše v trgu Planina leta 1439 je bil namenjen vnsern burkgrauen, richtern vnd ambtlexten daselbst, zadeva glede trga Podsreda leta 1453 pa vnsern ambtleutten zu Herberg, čeprav je na gradu nad trgom uradoval še gradiščan.208 V tem pogledu je še zlasti celovit dokument cesarja Friderika III. iz februarja 1458, s katerim je vsem uradnikom bivših celjskih gospostev ukazal, da morajo dohodke odslej pošiljati vicedomu v Celje, in v katerem poimensko našteva okrog 30 uradov ("mbt).209 V večini primerov gre prav za mesta in trge ali vsaj kraje z
199	CKSL 1454 III 17; CKSL 1454 IV 4; CKSL 1454 VIII 28
s.l.
200	MDC XI, št. 151; CFK 1, fol. 45'; Birk, UrkundenAuszüge, št. 191.
201	CKSL 1428 II 8 Krapina; Preinfalk, Bizjak, Turjaška knjiga II, št. 172, 180; Tanodi, Povijesni spomenici, št. 82.
202	CKSL 1454 IX 8.
203	CKSL 1447 IX 18 Metlika; CKSL 1456 IX 13.
204	Leta 1449 je bil to Andrej Gal z Rožeka. CKSL 1449 XII 1.
205	CKSL 1447 IX 29 Žovnek.
206	KGC, str. 132.
207	StLA, AUR 1444 III 18; CFK 2b, fol. 29; CKSL 1439 V 16 s.l.; CKSL 1447 IV 12.
208	CKSL 1439 IV 20 Jurklošter; CKSL 1453 IX 29 Žovnek.
209	)HStA, Hs. B 360, fol. 72-73. Vsi našteti uradi so: Celje,
Žalec, Mozirje, Žovnek/Braslovče, Vransko, Dravograd,
Vuzenica, Muta, Slovenska Bistrica, Rogatec, Lemberk,
Kunšperk, Podsreda, Planina, Laško, Radeče, Vojnik, Ra-
dovljica, Primskovo, Smlednik, Polhov Gradec, Lož, Rib-
nica, Kočevje, Žužemberk, Metlika, Črnomelj, Poljane,
Cušperk in Dobrepolje.
LOI2.
mitninskimi postajami. Poleg zgoraj omenjenih so našteti še npr. Zalec, Braslovče, Dravograd, Vuze-nica, Rogatec, Kunšperk, Metlika, Črnomelj, Zu-žemberk, Poljane, Kočevje, Ribnica, Lož in Radovljica. Pod nazivom ambtlext lahko najverjetneje razumemo uradnike z gospodarskimi pristojnostmi, ki so vodili zemljiški urad (oskrbnike), ter trške oziroma deželske sodnike, mitničarje, pisarje in podobno.
Celjski gradiščani z upravno in vojaško funkcijo (burggraf) pa se pojavljajo na vseh pomembnejših gradovih, poleg Celja na primer na Zovneku, Ojstrici, Vrbovcu, Forhteneku, Vojniku, Vuzenici, Mu-ti, Rogatcu, Planini, Podsredi, Kunšperku, Zeb-niku, Krškem, Gračenem, Mehovem, Kostelu, Ribnici, Ortneku, Ložu, Polhovem Gradcu, Smledniku, Radovljici, Waldenbergu, Sommereggu, Ho-henburgu in Priefieneggu.210 Služba gradiščanov je temeljila na individualnih pogodbah o skrbništvu določenega gradu (pjlegweis) in na običajnem za to pripadajočem (letnem) dohodku (mit gewonlichem burghut), kot je omenjeno v številnih ohranjenih virih. Gradiščan je običajno prejel v upravo grad in pripadajoč zemljiški urad (gesloss mit ampt), najpogosteje za čas svojega življenja (mein lebtag)211 in redkeje za vnaprej določeno časovno obdobje, npr. nekaj let.212 Najvažnejše so bile klavzule, da bo grad vzdrževan ter Celjskim in njihovim ljudem po potrebi vedno odprt - vendar na njihove stroške - ter da bo po smrti gradiščana s strani njegove posadke takoj brez zapletov vrnjen Celjskim. Ti pogoji so bili podobni kot pri številnih podelitvah gradov v fevd, s to bistveno razliko, da gradiščanstvo ni bilo dedno. Celjski gradiščani so sredi 15. stoletja prihajali iz vrst nekaterih starejših plemiških družin, prvotno ministerialnega izvora (npr. Helfenberški, Turnski, Ekenšteinerji, Zusemski, Lihtenberški, Gali, Mehovski, Turjaški, Lambergerji, koroški Kreigi, Kollnizerji, Gradenegerji, Werdenburški, Halleggerji, štajerski Holleneggerji), še pogosteje pa iz vrst nižjega, viteškega plemstva: Meusenreuterji, Minndorferji, Apprecherji, Sebriacherji, Hohen-warterji, Ložniški (Losnitzer), Sachsi, Vaisti (iz Brežic), Voitlanderji (iz Šoštanja), Sirski (Scheyrer),
210	Cesar Friderik III. je takoj po prevzemu celjskih gospostev leta 1457 nadaljeval s prakso, uveljavljeno pod Ulrikom II., kot je razvidno iz primerov Smlednika, Krškega, Forhte-neka, Podsrede, Ojstrice in Vrbovca. Gl. Birk, UrkundenAuszüge, št. 163, 165, 212, 234-238, 263. Zato lahko podobno domnevamo tudi npr. za Metliko, Dravograd, Vuze-nico, Žužemberk, Poljane ob Kolpi ter Belo Peč, kjer je cesar gradove podelil v oskrbo gradiščanom, ki mi sicer iz celjskih virov niso znani. Birk, Urkunden-Auszüge, št. 157, 161, 169, 177, 197, 201, 228, 267.
211	Npr. Kostel leta 1436 (CFK 1, fol. 81'); Hohenburg na Koroškem 1437 (CKSL 1437 III 8 Spital); Krupa v Slavoniji 1454 (CKSL 1454 IV 4 s.l.).
212	Npr. Lož leta 1457 za štiri leta, »kot ga je podelil že prej gospod Celjski«. CKSL 1457 VI 12 Kranj.
20I2.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Šrabasi, Pfaffoitscherji in Pergerji (vsi iz Krškega), Kolenci, Grimšicarji, Seebacherji (iz Mlinega pri Bledu), Pirsi (iz Pudoba pri Ložu), Sawerji, Mos-heimerji, Schnizenbaumerji (z Zoneka pri Igu), Lengenheimerji (z Otočca), Grezpergerji, Baum-kircherji (iz Vipave), Durrerji (s Sušja pri Ribnici), Ratterji (iz Dornave), koroški Khevenhullerji, Grabenski, Raseggerji, von Fresach ter štajerski Schrampfi (z Aichberga). Mnogi od njih so pokazali svojo lojalnost do Celjskih v turbulentnem času po smrti grofa Ulrika II., ko so ostali zvesti njegovi vdovi Katarini Brankovic in s tem kljubovali samemu cesarju Frideriku III. Cesar se je leta 1457 o predaji gradov pogajal z gradiščani v Rogatcu, Krškem, Muti, Gračenem, Mehovem, Kostelu in Smledniku,213 šele po dogovoru med njim in grofico decembra 1457 pa je Katarina svoje burggraven izrecno pozvala, naj predajo gradove Zovnek, Ojstrico, Vrbovec, Forhtenek, Rogatec, Planino, Pod-sredo, Kunšperk, Mehovo, Kostel, Radovljico in Waldenberg.214 Sistem, kakršnega so imeli na svojih gradovih v cesarstvu, so Celjski uvajali tudi na gospostvih v Slavoniji. Za te gradove sicer vemo bistveno manj o pravnem položaju oziroma načinu uprave, vendar je iz skopih podatkov kljub vsemu mogoče sklepati, da je bila večina slavonskih gradov pod upravo gradiščanov/kastelanov. Ti so imeli neredko uradni naziv »glavar« (capitaneus, hawbtman), vsaj pri vrsti pomembnejših gradov - v Krapini, Zagrebu, Cakovcu, Steničnjaku, Medvedgradu, Durdevcu, Božjakovini -, drugje pa nastopajo kastelani (castelanus), npr. v Varaždinu, Samoboru, Vinici, Stupniku in Rakovcu.215 Kot dobro kažeta ohranjena primera pogodb o skrbništvu gradov Kru-pa ob Uni in Kostel v Zagorju, je bil sistem gra-diščanstva v Slavoniji identičen kot pri celjskih gradovih v cesarstvu.216 Tudi gradiščani so bili tu v prvi vrsti predstavniki celjske viteške klientele s Štajerske, Kranjske in Koroške: Baltazar Lihtenberški, Janez in Friderik Lamberger, Erhard Hohenwarter, Andrej Kreig, Ahac Minndorfer, Ziga Sebriacher, Janez Apprecher, Jurij Sawer, Janez Zusemski, Janez Werdenburški, Bernard Sachs, Andrej Baum-kircher, Jurij in Hieronim Pirs ter nekaj neznanih -Viljem Stamm, Martin Katzendorfer, Sebold Mayer, Jurij Hagelberger in zlasti enigmatični Bernard Gribinger (bil je maršal na Ulrikovem dvoru).217
213	Birk, Urkunden-Auszüge, priloga I., str. 141 sl.
214	HHStA, Hs. B 360, fol. 71-72; KGC, str. 133, 139.
215	Preinfalk, Bizjak, Turjaška knjiga II, št. 172, 180, 188, 206, 278; CKSL 1439 VII 29; CKSL 1454 VI 15 s.l.; CKSL 1454 IX 8; CKSL 1455 IX 20 Celje; Chmel, Materialien I, str. 47; MCZ II, št. 113, 116, 149, 192, 193, 217; MCZ VI, str. 422; MCZ VII, str. 15; MCZ X, str. 78, 104, 116; Tanodi, Povijesni spomenici, št. 131; KGC, str. 147, 155; Klaič, Zadnji knezi, str. 43, 45, 65, 68, 69, 71, 75, 77, 79, 83, 86, 111.
216	CKSL 1449 XII 1 s.l.; CKSL 1454 IV 4 s.l.
217	Gl. vire v op. 215; KGC, str. 146-147, 153, 155.
Glede na izjemno število gradov, ki so jih imeli grofje Celjski v oblasti proti koncu svojega rodu, lahko kot zanimivost opozorimo še na nekaj (neuresničenih) dednih pogodb, ki bi lahko to število še bistveno povečale. Pogodbe o medsebojnem dedovanju v primeru izumrtja enega ali drugega rodu so bile eno bolj priljubljenih sredstev dinastične politike tega časa in potencialno mogočno orodje za kopičenje teritorijev in gradov (uresničeno zlasti v primeru Habsburžanov). Leta 1437 sta Friderik in Ulrik sklenila pogodbo o dedovanju z grofom Henrikom IV. Goriškim. Iz ukaza, ki ga je Goriški poslal vsem svojim gradiščanom na poimensko naštetih gradovih, je razvidno, da bi Celjski, če bi preživeli njegov rod, pridobili še 25 gradov od Gorice in Krasa do Zgornje Koroške in Pus-tertala.218 Ze leta 1414 je grof Johan Schaunberški, če bi umrl brez dedičev, zapustil Hermanu Celjskemu, svojemu nekdanjemu varuhu, grofijo Schaun-berg ob Donavi v Avstriji s štirimi gradovi in mestom Eferding.219 Leta 1449 je Nikolaj Liechtensteinski obljubil Celjskim - če bi umrl brez moških potomcev - mesto Murau in bližnji grad Grünfels ob zgornji Muri na Štajerskem.220 Dve leti kasneje sta brata Wolfgang in Rajnpreht Walsee, mogočna gospoda na Krasu in Štajerskem, v primeru svoje smrti Celjskim zapuščala svoja gradova Slovenske Konjice in Štatenberk ter celo mesto Reka ob Kvarnerju.221 O višku moči in bogastva, ki so ga Celjski dosegli tik pred Ulrikovo smrtjo, pa pričata še dva dokumenta. Mihael, grof Hardegg, je leta 1454 potrdil, da je Ulriku Celjskemu dolžan enormnih 120.000 goldinarjev; zato je vsem svojim glavarjem in oskrbnikom ukazal, da v primeru njegove smrti njegove gradove in gospostva prepustijo Celjskemu.222 Resničen zenit moči Celjskih pa dokazuje listina iz januarja 1455. Tirolski grof Sigismund Habsburški - bratranec cesarja Friderika III. - je potrdil, da je grofu Ulriku dolžan 200.000 goldinarjev, za kar mu je zastavil deset gradov v dolini Inna na Tirolskem, izvzemši mesto Hall in tamkajšnje solne rudnike.223 Ulrik (in njegovi potomci) so dejansko lahko prevzeli v zastavo vseh deset gospostev ter jih »posedovali in koristili« (ynn haben nutzen vnd niessen sullen), dokler vsota ne bi bila izplačana. S tem bi se celjsko gospostvo razširilo še na eno novo regijo - izjemno pomembno Tirolsko v osrednjih Alpah. Ali je bilo to kdaj realizirano, ne vemo. Usoda je hotela drugače - Ul-rikova smrt v Beogradu je že novembra 1456 vse obrnila na glavo.
218	CKSL 1437 III 17 Lienz.
219	CKSL 1414 IV 30 Schaunberg.
220	CKSL 1449 XI 23 Murau.
221	CKSL 1451 XII 13 s.l.
222	CKSL 1454 IX 8 Krapina.
223	CKSL 1455 I 25 Lienz.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
2012
»U! eu lyc-Di pub yvu : r i ^ \ha
Teritoriji grofov Celjskih leta 1456. Tedaj so posedovali okrog 123 gradov, od tega okrog 40 v Slavoniji. Približno ena petina gradov je bila podeljena v fevd (Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana, 2011, str. 89).
Za zaključek le še ena zanimiva in po svoje paradoksalna ugotovitev. V več kot treh stoletjih svojega obstoja je rod Celjskih sam zgradil zgolj peščico od neverjetne mase gradov, ki jih je posedoval na višku slave. Poleg štirih matičnih v jedru Savinjske doline bi lahko kot »čiste« celjske gradnje označili le še kake štiri: spodnji Knežji grad (dvorec) v Celju, grad Fridrihštajn v kočevskih gozdovih, ki ga je kot neke vrste rezidenco za oddih zgradil grof Friderik II. v času pred letom 1424,224 Belo Peč (Weissenfels) na skrajnem severozahodu ter Mok-
rice na jugovzhodu Kranjske.225 Seveda to ni bila nobena izjema. Vzpon grofov v 14. in 15. stoletju je potekal v času, ko je večina srednjeveških gradov že stala, novi so bili le redke izjeme. Politična moč se je gradila s premišljeno »grajsko politiko« - ne s postavljanjem gradov, temveč s pridobivanjem obstoječih v svojo posest, in sicer z nakupi ter prevzemanjem v fevd ali zastavo, le v skrajnih primerih s silo.226 In glede na rezultat so bili grofje Celjski tudi na tem področju resnično mojstri.
224 KGC, Str. 79.
226 Gl. op. 187 in 188.
226 Npr. Ulrikova osvajanja v Slavoniji leta 1446 in Dalmaciji leta 1454/55. Klaič, Zadnji knezi, str. 80 sl., 88 sl.
2012
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
VIRI IN LITERATURA
NEOBJAVLJENI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1063 - Zbirka listin AS 1073 - Zbirka rokopisov
I/57 (CFK 1 - Celjske fevdne knjige 1436) I/2r (CFK 2a - Celjske fevdne knjige za grofijo Ortenburg 1456)
I/3r (CFK 2b - Celjske fevdne knjige za grofijo Celje 1445, 1455)
CKSL - Centralna kartoteka srednjeveških listin, Ur. Božo Otorepec (tipkopis), ZIMK ZRC SAZU, Ljubljana
HHStA - Haus- Hof- und Staatsarchiv, Dunaj AUR - Allgemeine Urkundenreihe Hs. B 6 - Kopialna knjiga vojvode Albrehta II. (okrog leta 1350)
Hs. B 360 - Registraturna knjiga cesarja Friderika III. (okrog leta 1460)
StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec AUR - Allgemeine Urkundenreihe
OBJAVLJENI VIRI
Baraga, Grad Mirna — Grad Mirna v srednjeveških listinah. Ur. France Baraga. Mirna: Studio 5, Mirna 2005.
Birk, Urkunden-Auszüge - Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452-1467 aus bisher unbenützten Quellen. Ur. Ernst Birk. Archiv für Kunde Oster-reichischer Geschichtsquellen, X, 1353, str. 175240; XI, 1953, str. 139-176.
Blaznik, Urbarji — Urbarji freisinške škofije. Ur. Pavle Blaznik. Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV. Viri za zgodovino Slovencev 4. Ljubljana: SAZU, 1963.
CKL - Celjska knjiga listin I: Listine gospodov Zovneških do leta 1341. Ur. Dušan Kos. Ljubljana - Celje: ZRC SAZU, Muzej novejše zgodovine Celje, 1996.
Chmel, Materialien — Materialien zur österreichischen Geschichte aus Archiven und Bibliotheken 1. Ur. Josef Chmel. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 21971.
GZL - Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku I, IX. Ur. Božo Otorepec. Ljubljana: Mestni arhiv, 1956, 1964.
GZM - Gradivo za zgodovino Maribora IV, VI. Ur. Jože Mlinarič. Maribor: Pokrajinski arhiv, 1978, 1980.
KGC - Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Ur. Franz Krones. Graz: Verlag von Leuschner & Lubensky, 1883.
Komatar, Cartular - Ein Cartular der Karthause Pletriach. Ur. Franz Komatar. Mittheilungen des Musealvereins für Krain, 14, 1901, str. 23-72.
Krones, Urkunden - Urkunden zur Geschichte des Landesfürstenthums, der Verwaltung und des Ständewesens der Steiermark. Ur. Franz Krones. Beiträge zur Kunde Steiermärkischer GeschichtsQuellen, XXX, 1899, str. 13-140.
MCZ - Monumenta historica liberae regiae civitatis Zagrabiae II, VI, VII, X. Ur. Ivan Krst. Tkalčic. Zagreb: Brzotiskom K. Albrechta, 1894, 1900, 1902, 1904.
MDC - Monumenta historica ducatus Carinthiae I— IV: 811—1269. Ur. August von Jaksch. Klagenfurt: Ferd. v. Kleinmayr, 1896-1906; VIII—XI: 1311—1500. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1963-1972.
Preinfalk, Bizjak, Turjaška knjiga — Turjaška knjiga listin I: Listine zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov) 1 (1218— 1400); II: Dokumenti 15. stoletja. Ur. Miha Preinfalk, Matjaž Bizjak. Thesaurus memoriae. Fontes 6, 8. Ljubljana: Založba ZRC, 2008, 2009.
Smičiklas, Codex diplomaticus — Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae XVII: Listine godina 1386—1394. Ur. Tadija Smičiklas. Zagreb: JAZU, 1981.
Tanodi, Povijesni spomenici — Povijesni spomenici slobodnoga kraljevskoga grada Varaždina I: Zbornik izprava 1209—1526. Ur. Zlatko Tanodi. Va-raždin: Svobodna Narodna tiskara, 1942.
UBSt I - Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I. Ur. Josef Zahn. Graz: Historischer Verein für Steiermark, 1875.
Wiessner, Gurker Urbare — Gurker Urbare (Bistum und Kapitel) im Auswahl aus der Zeit von 1285 bis 1502. Ur. Herman Wiessner. Österreichische Urbare III. Urbare geistlicher Grundherrschaften 3. Die mittelalterlichen Stiftsurbare Kärntens I. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1951.
Zahn, Codex diplomaticus — Codex diplomaticus Austriaco—Frisingensis. Ur. Josef Zahn. Fontes rerum Austriacarum II, 35. Wien: Kaiserlichkönigliche Hof- und Staatsdruckerei, 1871.
LITERATURA
Bizjak, Matjaž: Denarni sistemi in razmerja v 14. in prvi polovici 15. stoletja. V: Lazar, Tomaž: Vitezi, najemniki in smodnik: Vojskovanje na Slovenskem v poznem srednjem veku. Ljubljana: Vi-harnik, 2012, str. 143-145.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
¿OI2.
Bizjak, Matjaž: Ratio facta est: Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem. Thesaurus memoriae. Dissertationes 2. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003.
Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 II: N—Ž. Maribor: Založba Obzorja, 1988.
Blaznik, Pavle: Kranjski deželni vicedom: Prispevek k zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem. Hauptmannov zbornik. Razprave I. razreda SAZU V. Ljubljana: SAZU, 1966, str. 279—318.
Blaznik, Pavle: Zemljiška gospostva v območju frei-sinške dolenjske posesti. Razprave I. razreda
SAZU IV/6. Ljubljana: SAZU, 1958.
Dopsch, Heinz: Burgenbau und Burgenpolitik des Erzstiftes Salzburg. Die Burgen im deutschen Sprachraum: Ihre rechts- und verfassungsrechtliche Bedeutung II (Hg. Hans Patze). Vorträge und Forschungen XIX. Sigmaringen: Jan Thorbecke Verlag, 1976, str. 387—416.
Dopsch, Heinz: Die Freien von Sannegg als steirische Landherren und ihr Aufstieg zu Grafen von Cilli. Celjski grofje: Stara tema — nova spoznanja (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Zbornik mednarodnega simpozija Celje, 27.—29. maj 1998. Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 23—35.
Dopsch, Heinz: Die Grafen von Cilli — Ein Forschungsproblem. Südostdeutsches Archiv, XVII/ XVIII, 1974/1975, str. 9—49.
Ebner, Herwig: Die Burgenpolitik und ihre Bedeutung für die Geschichte des Mitelalters. Carinthia I, 164, 1974, str. 33—51.
Engel, Pal: Die Güssinger im Kampf gegen die ungarische Krone. Die Güssinger: Beiträge zur Geschichte der Herren von Güns/Güssing und ihrer Zeit (13./14. Jahrhundert). Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland 79. Eisenstadt: Burgenländisches Landesmuseum, 1989, str. 85—114.
Erläuterungen zum Historischen Atlas der Osterreichischen Alpenländer I: Die Landgerichtskarte 4: Kärnten, Krain, Görz und Istrien. Wien: Verlag von Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929.
Fräss-Ehrfeld: Geschichte Kärntens I: Das Mittelalter. Klagenfurt: Verlag Johannes Heyn, 1984.
Fried, Pankraz: Hochadelige und landesherrlichwittelsbachische Burgenpolitik im hoch- und spätmittelalterlichen Bayern. Die Burgen im deutschen Sprachraum: Ihre rechts- und verfassungsrechtliche Bedeutung II (Hg. Hans Patze). Vorträge und Forschungen XIX. Sigmaringen: Jan Thorbecke Verlag, 1976, str. 331—352.
Kampuš, Ivan: Odnosi grofova Celjskih i zagrebač-kog Gradeca. Historijski zbornik (Sidakov zbornik), XXIX—XXX, 1976—77, str. 161—180.
Karbic, Damir: Povijesni podaci o burgu Vrbovcu (1267—1524). Burg Vrbovec u Klenovcu Hums-kome: Deset sezona arheoloških istraživanja (ur. Tatjana Tkalčec). Zagreb: Muzeji hrvatskog Zagorja, Institut za arheologiju, 2010, str. 203— 222.
Klaic, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. krone. Celje: Prese d.o.o., 21991.
Kos, Dušan: Vitez in grad: Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005.
Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije (Za Kranjsko do leta 1500) I: A—M. Ljubljana: SAZU, 1975.
Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia historica Slovenica: Časopis za humanistične in družboslovne študije, 8, 2008, št. 2—3, str. 527— 564.
Kosi, Miha: Marginalije h knjigi Vitez in grad. Zgodovinski časopis, 61, 2007, str. 175—200.
Kosi, Miha: Onstran gore, tostran Ogrske (Bela krajina v poznem srednjem veku). Črnomaljski zbornik: Zbornik historičnih razprav ob 780—let-nici prve omembe naselja in 600—letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss). Črnomelj: Občina Črnomelj, 2008, str. 119— 157.
Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1998.
Kosi, Miha: »Prometna politika« celjskih grofov. Celjski grofje: Stara tema — nova spoznanja (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Zbornik mednarodnega simpozija Celje, 27.—29. maj 1998. Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 165—180.
Kosi, Miha: ... quae terram nostram et regnim Hungariae dividit ... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku). Zgodovinski časopis, 56, 2002, str. 43—93.
Lackner, Christian: Zur Geschichte der Grafen von Ortenburg in Kärnten und Krain. Carinthia I, 181, 1991, str. 181—200.
Lazar, Tomaž: Vitezi, naKemniki in smodnik: VoK-skovanje na Slovenskem v poznem srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2012.
Mlinarič, Jože: Gospoščina Limbuš pri Mariboru. Časopis za zgodovino in narodopisje, Nova vrsta, 12, 1976, str. 68—92.
Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje 1403—1595. Ljubljana: Kartuzija Pleterje, 1982.
2012
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice I: Od začetka do leta 1848. Celje: Kulturna skupnost, 21971.
Pirchegger, Hans: Die Grafen von Cilli, ihre Grafschaft und ihre untersteirischen Herrschaften. Osttdeutsche Wissenschaft, 2, 1956, str. 157-200.
Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommision 10. München: Verlag R. Oldenbourg, 1962.
Ravnikar, Tone: Po zvezdnihpoteh: Savinjska in Šaleška dolina v visokem srednjem veku. Velenje: Muzej Velenje, 2007.
Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji II, III, V. Zbirka Grajske stavbe 2, 3, 5. Ljubljana: Založba Park, 1991, 1992.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji II, III. Zbirka Grajske stavbe 13, 14. Ljubljana: Viharnik, 2001, 2002.
Stih, Peter: Celjski grofje kot dediči bosanske krone: Listina bosanskega kralja Tvrtka II. Ko-tromanica za celjskega grofa Hermana II. iz leta 1427. Vojetov zbornik: Med Srednjo Evropo in Sredozemljem (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 79-103.
Stih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove dežel-noknežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, 1996, str. 227-256.
Stih, Peter: Dežela Grofija v Marki in Metliki. Vilfanov zbornik: Pravo — zgodovina — narod (ur. Vincenc Rajšp, Ernst Bruckmüller). Ljubljana: Založba ZRC, 1999, str. 123-145.
ZUSAMMENFASSUNG
Burgenpolitik - das Beispiel der Grafen von Cilli
Auf dem Höhepunkt ihrer Macht - um 1425 -besaßen die Grafen von Cilli in den Ländern Kärnten, Krain, Steiermark sowie in Slawonien und Kroatien mehr als 125 Burgen, 12 Städte und etwa 30 Märkte. Im heutigen Slowenien befanden sich etwa 75 Burgen in ihren Händen, mehr als ein Drittel der namentlich bekannten mittelalterlichen Anlagen. Damit erwies sich dieses mächtigste mittelalterliche Geschlecht, das aus dem slowe-
nischen Raum stammte, ganz klar auch als realpolitisch stärkste Kraft. Eine Burg bedeutete Macht — Kontrolle und Beherrschung eines Territoriums — sowohl in praktischem wie symbolischem Sinn. Kein anderes mittelalterliches Geschlecht, bis zur Vorherrschaft der Habsburger um 1500, beherrschte unmittelbar ein so großes Gebiet des heutigen Slowenien wie die Cillier Grafen.
Die Anfänge waren relativ bescheiden. Das Geschlecht wurde 1173 erstmals nach der Stammburg Sannegg im Sanntal benannt, wo das Allodialgut vier Burgen umfasste. Wahrscheinlich schon im 12. Jahrhundert bekammen sie Lemberg (Lengenburg), ein Lehen der Bischöfe von Gurk, nach dem sie sich im 13. Jahrhundert häufig benannten. Damit bildete sich an der Ostseite der Mark Saunien (Sanntal), die damals noch selbständig zwischen Krain und der Steiermark existierte, ein zweiter Schwerpunkt ihrer Herrschaften, der sich 1301 mit dem Erwerb der Burg Rogatec (Rohitsch) an der Reichsgrenze vergrößerte. 1308 unterstellten sich die Sannegger den Habsburgern, sie wurden ihre Vasallen des Herzogtums Steiermark und schufen sich damit eine sichere Basis für den weiteren politischen Aufstieg. Zu diesem Zeitpunkt besaßen die Cillier nur sechs Burgen.
Ein entscheidender Sprung gelang den Saneg-gern mit dem Aussterben der Grafen von Heunburg 1322. Als einem der Haupterben gelang ihnen in den folgenden eineinhalb Jahrzehnten beinahe zehn neue Burgen zu erwerben, einschließlich Cilli, das zum neuen Herrschaftszentrum wurde. Die ganze erste Hälfte des 14. Jahrhunderts stand im Zeichen einer gewaltigen Besitzexpansion im Sann- und Sotlagebiet, womit sich ein großes geschlossenes Sannegger Herrschaftsgebiet herausbildete, das um die Jahrhundertmitte etwa 25 Burgen umfasste, unter ihnen Gornji Grad (Oberburg), Laško (Tüf-fer), Planina (Montpreis), Podsreda (Hörberg), Krško (Gurkfeld), Smlednik (Flödnig). Ihre wichtigsten Konkurrenten in dieser Region waren die Herren von Pettau, die aber in zwei Fehden ihre Niederlage einbekennen mussten (1345, 1351). Die Erhebung der Sannegger zu Grafen von Cilli durch Kaiser Ludwig den Bayern 1341 (und neuerlich durch Kaiser Karl IV. von Luxemburg 1372) war die logische Folge dieses enormen politischen Aufstiegs.
In den folgenden drei Jahrzehnten (1350—1383) folgte eine ungewöhnliche Ausdehnung der Herrschaftsgebiete, beispiellos im Ostalpenraum. Sie griff, ausgehend vom Gebiet an der Sann, in alle Nachbarländer aus — nach Krain, Kärnten und in die Steiermark. In dieser Zeit erwarben die Cillier Grafen sogar 40 neue Burgen; deren Gesamtzahl betrug um das Jahr 1383 mindestens 66. Entscheidend für diesen Erfolg war die engste Verbindung mit den Habsburgern, denen sie häufig größere Geldsummen liehen und ihnen als Söldner-
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
20I2.
führer treu dienten. Die Habsburger schuldeten ihnen in der Zeit von 1356 bis 1383 etwa 75.500 Gulden und verpfändeten ihnen dafür bedeutende Herrschaften mit Burgen, Städten, Rechten und Einnahmen: Kamnik (Stein), Kranj (Krainburg), Postojna (Adelsberg), Vipava (Vippach), Metlika (Möttling), Zalec (Sachsenfeld), Slovenska Bistrica (Windischfeistritz), Radgona (Radkersburg), Lands-kron, Wildon usw. Diese Herrschaften blieben etwa 60 Jahre im Besitz der Cillier, einige sogar ein ganzes Jahrhundert (bis zu ihrem Aussterben 1456). Die Grafen verfügten in dieser Zeit über ein erhebliches Kapital — Beträge von 10.000, 17.000, sogar 19.000 Gulden — und einen großten Teil davon investierten sie in den planmäßigen Ankauf von Burgen oder Pfandschaften. Zahlreiche krain-ischen und steirischen Geschlechter erlitten finanzielle Zusammenbrüche, ihr Besitz zerfiel und sie starben aus: so die Herren von Schärfenberg, Mont-preis, Hörberg, Reutenberg, Königsberg, Saldenhofen, Stegberg. Die Cillier prosperierten in dieser Zeit, bezahlten die Schulden der genannten Herren (häufig bei Juden), übernahmen ihre Burgen als Pfand oder kauften sie ihnen ab. Ihre Burgenpolitik war außerordentlich wirkungsvoll, konsequent und kontinuierlich, wozu auch die dynastische Einigkeit und das familiäre Einvernehmen beitrugen (es gab keine inneren Zwistigkeiten und Besitzteilungen). Der Höhepunkt der Macht der Dynastie zur Zeit des Grafen Hermann II., der von 1385—1435 Chef des Hauses war, bedeutete auch hinsichtlich der Burgenpolitik ein höheres dynastisches Niveau. Der Erwerb von Burgen war nicht mehr das Resultat einer geschickten Finanzgebarung und der Kapitalanlage in Ankäufen bzw. Pfandübernahmen von Burgen, sondern vielmehr von hohen politischen Koalitionen, Heirats- und Erbverträgen, die den Cilliern in Form von Treueprämien, Mitgiften und Erbschaften noch einmal so viele Burgen einbrachten. Gleichzeitig vergrößerte sich auch der Tätigkeitsbereich der Cillier, besonders in das Gebiet des ungarischen Königreiches (Slawonien und Kroatien). Entscheidend dafür war die Verbindung des Grafen Hermann II. mit König Sigismund von Luxemburg, zu der es nach der Schlacht bei Nikopolis 1396 kam. In den folgenden Jahren übergab Sigismund den Cilliern mehr als 20 Burgen und Städte in Slawonien (Varaždin, Čakovec, Kra-pina, Samobor usw.) mit der ganzen Grafschaft Zagorje und Medžimurje. Den größten einmaligen Gewinn an Burgen und Rechten bedeutete 1418 das Erbe nach den ausgestorbenen Grafen von Orten-burg, mit denen sie bereits 1377 einen Erbvertrag abgeschlossen hatten. 1418 gewannen sie die Grafschaften Ortenburg und Sternberg mit enormen Besitzungen in Kärnten und Krain und etwa 34 Burgen: von Oberdrauburg und Spittal in Ober-kärnten bis Radovljica (Radmannsdorf), Lož (Laas),
Kočevje (Gottschee) und Novo mesto (Rudolfs-werd) in Krain. Das dritte Jahrzehnt des 15. Jahrhunderts bedeutete den absoluten Höhepunkt der Macht der Cillier Grafen im Ostalpenraum, sowohl nach dem Umfang wie nach der Zahl der von ihnen beherrschten Burgen — damals mehr als 125. Doch war dieser Höhepunkt nur von kurzer Dauer.
Bis 1430—31 gaben die Cillier den Habsburgern 14 verpfändete landesfürstliche Burgen zurück, die wichtigsten davon waren: Kranj, Kamnik, Novo mesto, Postojna, Vipava, Radgona, Landskron, Wildon. Die große Fehde mit den Habsburgern (Cillier Fehde) in den Jahren 1437—43, ging für die Cillier ungünstig aus, bedeutete aber auch das Ende ihrer Ambitionen auf ein selbständiges Fürstentum. In diesem Krieg wurden einige Dutzend Burgen zerstört, einige eigene, die strategisch und wirtschaftlich weniger bedeutend waren, zerstörten die Cillier selbst. Trotzdem — und mit der Erwerbung von enigen neuen — beherrschten die Grafen in den letzten zwei Jahrzehnten bis zu ihrem Aussterben 1456 ungefähr diselbe Zahl von Burgen als in 1425 — etwa 123, vierzig davon in Slawonien/Kroatien. Der letzte Graf von Cilli, Ulrich II., hat damals schon den engen Rahmen der Ostalpenländer überwunden and ist auf die historische Hauptbühne der Mittel- und Südosteuropa (Ungarn, Kroatien, Osterreich, Böhmen) aufgestiegen. Eine Zeitlang war er Herr von Zagreb und sogar Wien. Aber die prächtige Geschichte kam schon 1456 zu Ende mit Ulrichs Mord in Beograd und mit dem Aussterben der Dynastie.
SUMMARY
Castle policy - the case of the counts of cilli
At the peak of their power around 1425, the Counts of Cilli (Celje) owned more than 125 castles, twelve towns and about thirty market towns in the provinces of Carinthia, Carniola, Styria, as well as Slavonia and Croatia. Within the framework of the present-day Slovenia, they possessed about seventy-five, more than one third of all medieval castles whose names are known today. All of the above clearly turned the most magnificent medieval family originating from the Slovenian territory into a major force in realpolitik. Castle stood for dominance -control and authority over a territory - both in practical and symbolic terms. And until the Habs-
¿0I2.
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
burgs finally established their rule around 1500, no other medieval family would wield direct control over such a vast portion of the present-day Slovenia as did the Counts of Cilli.
The beginnings were relatively modest. In 1173 the family was for the first time named after their original castle Sannegg (Zovnek) in the Savinja Valley (Sanntal), with their allodium comprising no more than four castles. It was probably already in the 12th century that the core of their property was extended to include Lemberg (Lengenburg), a fief from the Diocese of Gurk, from which they would often derive their name in the 13th century. Thus, in the eastern portion of Saunia (Sanntal), then still an independent province wedged between Carniola and Styria, a second centre of their dominium was formed, that was extended with the acquisition of Rogatec (Rohitsch) Castle right on the empire's state border in 1301. In 1308 the Lords of Sanneck subjected themselves to the Habsburgs, became their vassals within the framework of the Duchy of Styria and secured themselves a solid foundation for their further political ascent. At that time they were in the possession of no more than six castles.
The decisive turning point came with the extinction of the Counts of Heunburg in 1322, as in the following decade and a half, the Sannecks, being among the main heirs, came into possession of almost another ten castles, including the one in Celje (Cilli), which became their new centre. The entire first half of the 14th century was marked by a major territorial expansion across the Savinja and Sotla basins culminating in the vast and territorially complete Sanneck dominium, which by the mid-century incorporated approximately twenty-five castles, including Gornji Grad (Oberburg), Laško (Tuffer), Planina (Montpreis), Podsreda (Horberg), Krško (Gurkfeld), and Smlednik (Flodnig). Their principal rivals in the region were the Lords of Pettau (Ptuj), who were nevertheless forced to admit defeat in two feudal conflicts (1345, 1351). The elevation of the Lords of Sanneck to the Counts of Cilli by Emperor Louis of Bavaria in 1341 (and once again by Emperor Charles IV of Luxembourg in 1372) was a natural consequence of the aforementioned major political ascension.
The following three decades (1350-1383) witnessed an expansion of property at a scale that had no analogy in the area of the eastern Alps, covering the territory from the Savinja River basin to all neighbouring provinces - Carniola, Carinthia and Styria. During that time, the Counts of Cilli acquired as many as forty new castles, so that by 1383 their overall number had grown to at least sixty-six. Crucial to this success were their close ties with the Habsburgs, whom they would often loan large sums of money and loyally serve as mercenary leaders. Thus, the Habsburgs, whose debt to the Counts of
Cilli had in 1356-1383 already amounted to approximately 75.500 florins, pawned them many important seigniories with pertaining castles, towns, rights and revenues: Kamnik (Stein), Kranj (Krain-burg), Postojna (Adelsberg), Vipava (Vippach), Metlika (Mottling), Zalec (Sachsenfeld), Slovenska Bistrica (Windischfeistritz), Radgona (Radkers-burg), Landskron, Wildon, etc. These seigniories remained in the possession of the Counts of Cilli for about sixty years; some almost a whole century (until their extinction in 1456). During that time the counts disposed of immense capital - sums amounting to as much as 10.000, 17.000 and even 19.000 florins - systematically investing large sums of money in purchasing castles or acquiring them in pledge. At about the same time that many families in Carniola and Styria were facing financial bankruptcy, fragmentation of their estates and extinction - e.g. the Lords of Schärfenberg, Montpreis, Hörberg, Reutenberg, Königsberg, Saldenhofen, Stegberg - the Counts of Cilli were prospering, paying their debts (often to the Jews) and buying their castles or accepting them in pledge. Their castle policy was extraordinarily efficient, consistent and continuous, which was also the result of their dynastic unity and concordance (there were no disputes and divisions of property within the family).
The peak of the dynasty's power during the days of Herman II, who headed the family in 1385-1435, also entailed a higher dynastic level in terms of castle policy. Acquisition of castles was no longer so much the outcome of shrewd financial transactions and capital investments in buying or taking castles as pawn, as it was the result of high political coalitions as well as marriage and inheritance agreements, which in the form of rewards for their loyalty, dowry and inheritance, brought the Counts of Cilli nearly twice as many castles. At the same time, the radius of their operations was extended to include, in particular, the territory of the Hungarian Kingdom (Slavonia and Croatia). The most decisive were Count Hermann II's ties with King Sigismund of Luxembourg, which were established after the Battle at Nicopolis in 1396. In the following years, Sigismund bestowed upon the Counts of Cilli more than twenty castles and towns in Slavonia (Varaždin, Cakovec, Krapina, Samobor, etc.), as well as the entire County of Zagorje and Medžimurje. The greatest single acquisition of castles and rights, however, came in 1418 with their inheritance from the extinct Counts of Ortenburg, with whom they had already concluded an inheritance agreement in 1377. The inheritance granted them the counties of Ortenburg and Sternberg with vast estates in Ca-rinthia and Carniola, and some thirty-four castles: from Oberdrauburg and Spittal in Upper Carinthia to Radovljica (Radmannsdorf), Lož (Laas), Kočevje (Gottschee) and Novo mesto (Rudolfswerth) in
MIHA KOSI: GRAJSKA POLITIKA - PRIMER GROFOV CELJSKIH, 465-494
1012.
Carniola. In the third decade of the 15th century, the Counts of Cilli reached the peak of their power in the area of the eastern Alps, both by the scope of estates as by the number of castles - more than 125 -in their possession. But the peak was very shortlived.
Until 1430-31, the Counts of Cilli returned to the Habsburgs fourteen ducal castles they had received in pawn, including the most important ones: Kranj, Kamnik, Novo mesto, Postojna, Vipava, Radgona, Landskron, and Wildon. However, a major feud with the Habsburgs that took place in 1437-43 and ended to the detriment of the Counts of Cilli also put an end to their ambitions to establish an independent principality. Apart from the tens of castles laid to waste in the aforementioned
hostilities, the counts also demolished a few of their own which were of minor strategic and economic importance. In spite of this - and with acquisition of some new ones - in the last two decades before their extinction in 1456, the Counts of Cilli owned just about the same number of castles as in 1425 - about 123, forty of these in Slavonia/Croatia. The last Count of Cilli, Ulrich II, had by then already reached beyond the narrow frames of the eastern Alps and launched himself onto the major historical stage of Central and Southeastern Europe (Hungary, Croatia, Austria, and Bohemia). For some time he was the master of Zagreb and even Vienna. But the majestic story was brought to an untimely end in 1456, with the assassination of Ulrich in Belgrade and the extinction of the dynasty.