1042
WILLIAM SHAKESPEARE, HENRIK IV.
Po »Rihardu III.« je izšel lani tudi »Henrik IV.«,1 veličastna dilogija, menda najmogočnejša med »kraljevskimi dramami«. Slovenci smo tako z veliko zamudo prišli do tega prevoda. Poleg Bora, ki je dognal prevod, je komentator Kreft opravil mnogo dragocenega znanstvenega dela. Brez dvoma je humoristični kakor trpki realizem obeh delov »Henrika IV-« stvair zase in vreden dolgih razprav, ki jih je prav zaslužno načel Kreft v svoji spremni besedi.
Kot čisti »dosežek« je Borov »Henrik IV.« zelo veliko delo. V načinu je prevajalec delno sledil »župančičevski« tradiciji, delno pa si je izgradil po-
1 William Shakespeare, Henrik IV. Prevedel Matej Bor. Spremne besede napisal dr. Bratko Kreft. Slovenska Matica. Ljubljana 1957.
seiben slog prevajanja. Ta je zlasti močan in izrazit v prizorih, ki so polni možatih, tudi ostrih in rezkih moških glasov, takih, ki jih v resnično premagujoče melodije nihče ne zna ubrati tako kakor Shakespeare. Samo človek, ki se je sam poglabljal v posebnosti prevajanja iz Shakespeara, lahko presodi, kaj se pravi, slediti jasnim »obrazom« tega pesnika-velikana skozi labirint večkrat zavitih, včasih tudi precej nejasnih fraz starinske angleščine. Večkrat se prevajalcu že zazdi, »da bo vse dobro«, da je vse blizu, smisel popolnoma jasen, nedvoumen in celo »ultramoderen«, ko nenadoma spet trči ob neko, mogoče celo ne posebno tehtno mesto, ki je videti skoraj nepremagljivo težka gmota, ko ga hočemo preliti v melodijo drugega jezika, melodijo, ki mora — pa še kako! — zazveneti v soglasju z dramskim, odrskim in značajskim pomenom, ki ga je ustvaril veliki Shakespeare. Prevajalstvo je v takem primeru nujno kombinacija znanosti in umetnosti, znanosti, ki začrta sistem, in umetnosti, ki oblikuje z močno intuicijo. Tem bolj, ako gre za dramo, kakršno predstavljata oba dela »Henrika IV.«. Shakespeare se v njiju kaže izrednega mojstra kontrastov. Gledamo v zamazane krčme in se moramo najprej smejati in potem razmišljati; vznemirja nas in zabava, ko smo priče razgovorov v plemiških dvorcih, in nehote čutimo, da te plemiče same nekoliko smeši šaljivo ponesrečeno razbojništvo v mračnem gozdu pri Gadshillu, spoznamo pogum v bojih in grdo prelamljanje besed, vidimo stare in mlade obraze, razposajene in trezne, mračne in šegave, pa tudi take, ki jih je že zaznamovala bližnja smrt... Vse to in podobno razkošje oblik pa raste iz pesniškega jezika, neverjetno bogatega v podobah, v ritmih, v uvodih, stopnjevanju in odnehavanju. »Intonacija«, ki je Shakespearu tako mogočno izrazno sredstvo, se v obeh delih »Henrika IV-« zelo naglo menjava, z njo pa večkrat jezik, stil, prispodobe — najbolj izbrane, kakor »pološčene« besede, povezane v stavke kakor v šopek, se menjavajo z nekaterimi najbolj odurnimi, ki zbodejo kakor hrapavo poleno ali osat.
Bor je prav pesniško sledil svoji intuiciji. Ker je sam dramatik, je seveda prisluhnil značajem. Ti značaji so tako izraziti, da doslej še noben meni znan prevajalec ni bil popolnoma enakomerno pravičen vsem postavam v »Henriku IV.«. Primerjava z orginalom kaže, da so n. pr. Boru nenavadno lepo uspeli nekateri prizori v drugem delu, da nas pretrese čisto mirna melodija govora na smrt bolnega kralja, da nas gane govor upornega nadškofa, da se moramo prav od srca nasmejati nabreklemu jeziku, ki ga govori Pištol, medtem ko n. pr. res zelo kratkim, vendar ljubeznivim prizorom z Lady Percy v prvem delu verjamemo manj in celo Vihrač včasih izgublja nekaj svoje vihravosti. Primer:
Ang.: »An, if the devil coome and roar for them I will not send them ...
Slov.: No, če jih pride terjat sam hudič, jih ne dobi...
Bor, izredno možat pesnik, ki mu nikoli ni zmanjkalo prispodob, je tu ravnal s tekstom skoraj boječe. Celo »vražje tuljenje« je izpustil. Zakaj? To je mogoče razumeti samo, če pomislimo na prej omenjene težave. Velika prednost Borovega prevajanja je bila od nekdaj močan smisel za grotesko. Naravnost zgledno prevaja n. pr. evfemizem ,St. Nicholalas clercs' z .bratovščino svetega Zmikavta'. Imena s pomenom je prevedel prav tako izra-
66*
1043
žito: Shalloiv je Puhle, mogoče še bolj komični Silence pa Molk. Prav pri teh imenih pa se poraja dvom ob Dolči Solznodolski (?), katere ime so že nemški romantiki prevedli z Dortchen Lakenreisser. Saj gre vendar za prav malo izbirčno candro, ki jo samo humor princa Henrika lahko postavi med »čednostne in krepostne dame«. V angleškem tekstu stoji Doli Tearsheet. »Tear« pomeni res tudi solzo, »to tear« pa se pravi trgati in »sheet« pomeni rjuho. Ime torej pomeni dekle, »ki trga rjuho«. Ta primer pa je res osamljen. Najbolj zanimivi vprašanji prevajanja iz Shakespeara, ki jih je tudi ta prevod načel, pa seveda ne rešil, sta vprašanje izbire besedi in vprašanje Shakespearovega ritma. Tu je namreč dovolj dela za generacije prevajalcev in prav take generacije kritikov in občinstva, ki bodo prevode ocenjevale. Shakespearov jezik je mnogokrat izbran, hote nekoliko patetično »privit«, vendar ta privitost zlepa ni sama sebi namen. Človek, ki pri Shakespearu govori patetično, nekako gizdavo-slikovito ali pa »poetizira (kakor v »Henriku IV.« na nekem mestu Glendower), hoče hote ali nehote napraviti vtis na sobesednike ali tudi sebe o nečem prepričati in je tu pa tam podoben človeku, ki si poje na nočni poti, da bi si dajal pogum. Nasprotno pa Shakespeare zaradi karakteristike poišče kdaj pa kdaj posebno surove, vulgarne izraze ali prav sočno pokvarita. Tudi ti in taki izrazi ostro karakterizirajo osebo, ki jih izreče. V obeh delih »Henrika IV.« stoji eno poleg drugega in ni dvomiti, da Shakespeare primerja in da je tako primerjanje pogostokrat trpko ironično. Menda bi se pa morali ob tem in takem jeziku spraševati, ali ga ne bi podajali v nekoliko1 starejšem, a vendar »ljudskem« jeziku, v takem, ki je bil pri nas — pred sto in več leti —¦ splošno v rabi, preprosto zato, ker bi tako najbrž dramatično najbolj primerno' podali originalni tekst in tudi poslušalcu (ali bralcu) najbolj določno zbudili občutek Shakespearovega načina izražanja. Recimo- V začetku drugega dela »Henrika IV.« pokliče nekdo vratarja v Warkworthu, ta pa vpraša; »What shall I say you are?« . . • Slovensko bi se temu z istim številom zlogov in istim načinom izražanja prav preprosto reklo: »Kdo naj povem da ste?«. Bor pa je prevedel: »Koga pa naj najavim?« To je po smislu popolnoma korektno, le da je »najavim« brez dvoma beseda novejšega izvora. Ob njej laže pomislimo na lakaja kakor na prav preprostega vratarja srednjeveškega gradu v divjih časih. V Borovem prevodu je precej besed, ki kar »dišijo« po polpretekli dobi in deloma celo po salonu, zato je mogoče razpravljati o tem, ali so najbolj primerne. Bor piše: briga, varati, utvara, podlež, hraber, smel, potvorba, licemerec, stvor, spor, pojaviti (nam kazati se), lopov, kar se brez dvoma oddaljuje na primer od Cankarja, ki je hote iskal domače besede. Posebno dišita po čitalniški dobi besedi >;so-vrag« in »očetnjava«. Res je, da uporablja Falstaff to »očetnjavo« kot bahaško besedo, vendar zato ni nič bolj prijetna. Sploh je posebno Falstaffov jezik ponekod precej izbran in kompliciran z nenadnimi vrinki »familiarnih« tujk, ki pri nas niso udomačene in verjetno za okus večine Slovencev vlogi ne dodajo prav nobene posebne barve ali izrazitosti. V slovečem samogovoru o časti pravi debeli vitez n.pr. o časti: »Tis insensible, then? yea, k» the dead-« Bor prevaja: »Se pravi, da je nedojemljiva? Seveda zanj, ki je mrtev.« Ali se ne bi bolj preprosto dalo reči »neobčutna« ali opisati »ni moč pognati« ali kako tako? O vsem tem je mogoče razpravljati, ne pa o tem, da bi bilo lepše reči »ravnati s kom« kakor »postopati«. Prav tako so v knjigi izrazi »larfa« (za spaka) in »maska«  (ne pa »šema). Posebno poglavje so vulgarizmi: »pil-
1044
har« (psovka za filistrskega meščana, nem. »der Biilcher«), gratuliram, jaga. No, prav gotovo je »jaga« ljudska tujka, ker pa stoji čisto nenadoma v knjižnem, neobarvamem govoru, deluje tuje, še bolj (pa n.pr. Falstaffove besede: »Vse od njene branže so takšne«, za preprosti angleški tekst: »So is ali her sect«. Nisem ravno prvi, ki so ga presenetile nekonsekventnosti v besednjaku, nemotiviran »soklat« poleg »vojaka«, »vaša gnada« tik poleg »vaše milosti«, »nočna posoda« poleg »kahle« (res da v I. oz. II. delu) in prav tako res nepotrebni John Trlica poleg Johna iz Gaunta, ki sta namreč ena in ista oseba-In vendar je Bor našel in uporabil celo vrsto sočnih, brez dvoma ljudskih besed z nekoliko baročno, bujno barvo, ki se tekstu lepo prilegajo: vampež, irebušnik, opljuskan, prismuk, capin, bledičnost, budalo itd. Prav tako- lepo humoristično je prevajal pačenje tujk gospe Fnrje (Mrs. Quiekly).
Resnično nerazumljivo je, da kraljevič Henrik v vlogi očeta (lf govori o Falstaffu, da ne zna drugega kakor rezati in zreti (original: to eat) in »brezbožni fantalin« (original: ungracious boy). Škoda za te in take »pege na soncu« tega prevoda. Od prevoda bi lahko terjali, da bi tudi v prozi ohranil čimveč ritma originala. In vendar pravi Falstaff: »Čast se kaj prida ne spozna na ranocelništvo«, kar da štirinajst za devet angleških zlogov: »ho-nour hath no skill in surgery then.« Percy zmerja nenavzočega viteza, da je »puhel, strahopeten hlapec« za »a shall»w, cowardly hind«, kar je mnogo bolj sočno.
Pripomniti je treba, da sta urednika za osnovo knjige vzela drugo izdajo, kakor jo ima oxfordsika, Cambridge Text, ali poipularna Collinsova »Comiplete Works«. Malo boli, da korektura ni bila dobro opravljena. V omenjeni sceni, ko Falstaff igra kraljeviča, pravi: »Svetlost, tega moža ne poznam«, pa je ne očitno odveč.
Kreftova spremna beseda je petintrideset strani dolga, če ne štejemo navedbe literature. Napisana je izredno vestno, z uporabo prav različnih virov, zato je vredna vsega spoštovanja. Izredno jasne so karakteristike, zelo lepe besede kakor tista o Falstaffu: »To ni karikatura viteštva, marveč njegov labodji spev-« Če pa je Percy res »zastopnik zadnjega idealnega, klasičnega viteštva«, bi bilo mogoče dvomiti, saj nasproti fevdalizmu (kakor nasproti marsičemu) skeptični Shakespeare tudi na to viteštvo ni gledal brez ironije. V Sipremni besedi je silno mnogo gradiva o zgodovinskem in literarnem pomenu postav v dilogiji »Henrik IV.«, (ki skupaj z manj popularnim »Rihardom II.« sestavlja skorajda trilogijo). Shakespeare pa je vendarle tako bogat, duhovit, zanimiv in aktualen, da so tudi še za na videz popolnoma neproblematične osebe možne druge in nove razlage- Nenavadno razgibani drami z imenom Henrika IV. sta za to prav posebno jasna dokaza.
Branko  Rudolf
1045