List 17.
Gospodarsko stvari.
Kmetovalci slovenski, oskrbujte svoje
travnike!
„Travnik", gotovo za vsakega živinorejca pomena polna in prevažna beseđa! — Kmetija, katera ima zadostni kompleks dobro oskrbovanih travnikov, pride-Ijuje tudi zadostne, dobre in tečne živinske krme; kjer pa te ne manjka, rediti more se tudi pošteno, kmetiji primerno število živine, katera lastniku poleg drugih in gotovih dohodkov daje tudi zadostnega, dobrega in tečnega gnoja, in le tam, kjer teh pogojev ne manjka, kmet v resnici tudi pri dandanašnjih slabih časih brez posebne nesreče dobro napreduje. Človeško truplo brez daše in kmet brez živine v hlevu sta si vsak iz svojega stališča popolno enaka, mrtva namreč.
Domači kmetovalci-živinorejci pridobivajo največ živinske krme na svojih travnikih. Travniki pa leto za letom sami ob sebi čudežev delati in obilnega dobrega sena dajati ne morejo. Treba je, da se jim trud njihove rodovitnosti tudi nasprotno nekoliko povra-čuje. Kdor vedno le daje in troši, a nič nazaj ne prejema, slednjič popolno onemore, uboža in pod nič pride. Nekaj enakega godi se sploh s travniki po mili domovini. Oastne izjeme so zelo redke. Ti viri pravega kmetijskega blagostanja puščajo se le preradi iz pozora, katerega v resnici zaslužijo. Leto k letu res da prirašča na njih neka gotova kolikost trave, katera daje več ali manj sena, kar ravna se vselej po stanu in okoliščinah njihove protivnosti. Ako se od travnika vedno le jemlje in se mu nič nazaj ne vrača, se za-nj nič*ne skrbi, postaja tudi kolikost prirastka trave na njem od leta do leta vedno manjša, in to na škodo komu?   Odgovor: Splošnemu blagostanju!
Ker je pa „malomarnost" in „nebrižnost" za travnike tudi eden najstarejših podedovanih kmetijskih grehov, je po mili domovini še prav mnogo mnogo takih kmetovalcev (ne naprednjakov), kateri še vedno mislijo, da, kakor je v tem obziru v preteklosti bilo, mora tudi v prihodnje ostati, to je, da jim morajo travniki brez vsakega truda njihovega zadostnega sena dajati in čudeže —delati; mislijo, da travnikom svojim prav nikakoršne hvaležnosti in nasprotne lju-
bezni dolžni niso. Skoraj neverjetna, a popolno istinita resnica je to.
Velike^ dobrote, katere travniki slednje leto kme-tovalcem-živinorejcem v večji ali manjši obilici ponujajo, ne smele bi se nikakor in nikjer tako čudno in malomarno prezirati. Taka nehvaležnost maščuje se pa vselej tudi sama ob sebi prav občutno nad vnemarneži samimi. Ako se tudi najboljši in najrodovitnejši travnik sporedno od leta do leta le sam sebi prepušča, slednjič popolnoma opeša in totalno onemore. Izpita zemlja ne more več dobre in obilne trave za tečno seno^roditi; trava je vedno manjša in redkejša; na pusti zemlji prikažejo se mah in druga za živinsko krmo ničvredna zelišča. To je v posledici vredno plačilo lastniku travnika za njegovo nebrižnost in nehvaležnost. — Davki, delo in trud se nič več ne splaču-jejo in se tudi nikakor izplačevati ne morejo, ako se od travnika vedno le jemlje in se mu nikdar prav nič nazaj ne povrne.
Nasprotno splačuje se pa lastniku travnika tudi najmanjše koristno delo in prizadeti trud prav dobro in obilno, koje je na svojem travniku pravilno dognal in o pravem času izvršil. Da, trditi moram po vsi pravici, da se vsakoletni mali trud, katerega napredni kmetovalec-živinorejec v pravilnem oskrbovanji svojim travnikom privošči, veliko bolje ter po obilnejem in dobrem prirastku trave za okusno seno tudi gotoveje in izdatneje splačuje, nego se mu oni veliki trud, katerega ima z mučnim obdelovanjem svojih njiv in svojega polja vsako leto sporedno prenašati. Ako ta dvojni trud, te dvojne stroške in ta dvojni prirastek primerjamo in v poštev jemljemo, kolik razloček se nam pokaže! — Tu za malo truda — obilna odškodnina, tam pa za krvavi pot dostikrat le — neznatne obresti! Kdor računiti ume in zna, ne bode mu težavno do pravega sklepa in čistega resultata dospeti.
Žal, da se pri vsem tem po mili domovini nahaja še ogromno število travnikov, kateri so na preobčutno škodo splošne blaginje popolnoma vseskozi zanemarjeni ! Tu so prava podoba močvirja, tam zopet vsi s starimi, uže obraščenimi krtinami nakupčani, drugje so zopet bolj puščavi, nego travniku podobni itd. itd. Prav veliko je takih slučajev, v katerih bi se preobilna voda raz travnik z le nepomenljivimi stroški odpeljati dala; stare, nerazkopane krtine so pri košnji velika opovira, a na popolnoma opešanem in opustošenem
134
travniku pa tudi kaj kositi ni. Za davke od takega travnika in za delo na njem po koscih izvršeno mora pa lastnik ravno tako drage novce trositi, kot bi jih, ko bil bi njegov travnik v najboljšem stanu polne moči in obilne rodovitnosti, kar pa na njegov gmotni blagostan gotovo dobro ne vpliva, ni, in tudi dobro vplivalo ne bode.
Da ta nepremakljivi kapital donaša lastniku za njegov trud prav obilnih, dobrih, srednjih, slabih ali pa tudi še celo nikakoršnih obresti, odvisno je največ in poglavitno le od njega. Tu velja: „Kakor kdo konja podkuje, tako bode mu po polzkih potih vozil."
Toraj ob kratkem: Kjer travnikom potrebne vode primanjkuje, naj se, ako mogoče, voda o pravem času na-nje napelje. Premokrotni travniki naj se, kjer je le mogoče, poprej ko se na njih kako drugo koristno delo prične, po drenažah ali pa po pokritih jarkih preobilne vode oproste. Onemoglim in opešanim travnikom gnoji se med zimskim časom prav koristno potem s primernim in dobrim kompostom, s superfosfat-nim gnojem, koščeno moko, pepelom in mavcem, oziroma z apnom. Taka gnojila so sladkim travam in raznim travniškim deteljicam pravi živež, prava tečna hrana, po katerih prično krepko in čvrsto rasti; po njih promine pa ob enem na travnikih tudi mahovje in kislo travje samo ob sebi. Da se opešani travnik menjevalno enkrat pokosi, a enkrat pa popase (tako svetujejo napredni kmetovalci-živinorejci), da se prilično na lahko z gnojnico ali pa drugim gnojem pognoji; da se vsako pomlad s travniško brano pošteno prevleče in potrebi, pa je najvažnejše oskrbovalno delo travnika pri kraji. Tako delo izvršeno o pravem času pa tudi Bog zna, kakovega truda in zamude časa ne stane, a rentuje se pa jako dobro ter se lastniku hvaležno, gotovo in točno splačuje. Trava na tako oskrbovanem travniku raste bujno, je okusna, daje obilo dobrega in tečnega sena, ia posledica temu je tudi ta, da lastniku travnika tudi več onega malika, ki se pod palcem prijetno čuti, v njegov žep po najgotovejši poti-priroma.
Naj se toraj tudi za travnike po moči malo več in nravilneie skrbeti izvoli!