Na morskej obali
(Črtiea; spisal Peter Vudy.)
V
lo^^alostno se je potopilo tam daleč, daleč, kjer se modra morska površina zdru-fiEJg^žuje Se sinjirn nebom, zlato solnčece v globoko morje. Od zahoda pihljal je iiladan veterc in postajal vedno močnejši in močnejši, vzdigoval v početku raale valove, kasneje vse večje in večje, ki so se drvili po poprej mirnej morskej po-vršini iii se naposled razbili ob strmej skali, ki je kipela na obali k nebu pod oblake. Vender tudi po nebu drvili so se ne srebrnasti valovi, nego sivkasti oblaki, ki so se bolj in bolj kupičili, črni postajali in vse nebo prekrili. Na zemljo se je ulegal danes poprej nego li druge dneve nekak tajni mrak, ki je naznanjal vihar, ki razburi morje, lomi drevesa ter navdaja človeško srce s strahom in grozo. Bog nas čuvaj in sv. Nikolaj kake nesreče! — —
*
Ne daleč od one skale ua obali stala je majhena ribičeva koliba. Siromašna kolibica to! Obdaje jo vrtec, ua katerem raste nekoliko dreves iri sočivja, a za njo vzdiguje se zopet peeevje. Samotna kolibica!
Okolo malega ogujišea, na katerem je plapotal ogenj, stisailo se je troje otrok. Sami so. Njih dobra mati jih je zapustila pred meseeem dnij za vselej, — umila je, a njihov oee, siromašen ribie odveslal je daues popoludne v bliŽDJe me-stiee, da proda, kar je nalovil in nakupi sebi in svojim potrebnega živeža. Težko je pustil te svoje otročičke same doma, vender, kaj je hotel — sila kola lomi — odveslal je in jim obljubil, da se skoraj vrne. A otroci so mu obljubili, da bodo dobri in ne pojdejo nikamor iz hiše. Saj so bili to dobri otroci ribičevi!
Tema je vže, kakor v rogu. Oulo se je h razbijanje valov ob pečine, piš vetra in votlo grmenje, katero je naznanjal pogostni blisek. Boječe so se stiskali ribičevi otročiči okolo ognjišča in pogledavali na vrata, kdaj se odpro, da stopi v kolibieo njihov oče in jim prinese iz mesta, kar jim je obljubil. In vender njega še vedno ni bilo!
—  Ti, Ifo, jaz se tako bojira za našega očeta! — vzkliknilo je šestletno dekletce in pogledalo svojega starejšega bratea, ki je baš popravljal ogenj na ogujišči.
—   Jaz tadi! — pritrdil je Tonče.
—  Ees je čudno,  da očeta  tako  dolgo ni — tolažil ju je starejši brat — in tudi nevaruo je,  ker je. tak vihar na morji,  a vender naš oče je izkušen po-morščak, pa nam ga dobri Bog zopet nazaj pripelje. —
—  Oj. da bi se le vrnil naš dobri oče! — govorila je Ljubica — mene je tako strali za njega. Daj Ivo daj. bodemo molili za našega očeta.
In pokleknili so vsi trije okolo ognjišča in ustnice so jim šepetale nO6e naš — kateri si v nebesih — varuj nam našega oeeta!" —
Vetei" je pa bužal okolo kolibice, grom je bobnel, voda je pljuskala ob bre-gove, a očeta Ie ni bilo . . . Cakali so ga otročički, čakali, dolgo, dolgo, dokier niso naposled utrujeni zaspali okrog ognjišča.
:•:                                       :j:
:¦:
Zasijalo je lepo, prelepo jutro. Nebo je bilo čisto, kakor modri očesei ue-dolžnega deteta, a v sinjem morji se je odsevalo zlato solnčece in ga zlatilo se svojimi žarki. Tudi ribičevi ottočiči so se zgodaj zbudili in hiteli na morsko obalo, da vidijo, že se jim vrača oče iz mesta doraov. Ali zrli so zaman tja v morsko daljavo. Pač so našli n& daleč od one skale na obali ostanke ladjice, katere so poznali. Bili so ostanki ladjice njihovega očeta.
In kje je bil njihov oče? —
Njihov oče, bil je v nebesib. pri njih rnamiei, a otročiče ao vzeli dobri ljudje k sebi, saj dobri Bog.za vse poskrbf, in 6e bodejo dobri, prišli bodejo iz-vestno jedenkrat tudi oni tja, kjer sta jim oče in mati. Oj tam gori v nebesih bode pač lepo ....